Že več nego stoletje urejuje občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811. civilnopravna razmerja na slovenskem ozemlju. Dne 1. januarja 1812. je stopil v veljavo v onem delu pokrajin, naseljenih od našega naroda, ki ni pripadal Francoski Iliriji, dne 1. maja 1815. na Kranjskem in v beljaškem okrožju,1 1. oktobra 1815. pa na Goriškem in v Istri.
Čeprav že razglasilni patent (odst. 10.) k občnemu državljanskemu zakoniku predvideva prevode v raznih deželnih jezikih bivše monarhije, se je na slovenskem prevodu pričelo primeroma zelo pozno delati. Stoprav ko se je po dogodkih leta 1848. uveljavilo načelo narodne enakopravnosti tudi v slovenski javnosti, je Slovensko društvo v Ljubljani, ki je bilo takrat duša narodnega življenja, ustanovilo odbor, ki naj bi preskrbel potrebne prevode zakonov.2 Član tega odbora, kriminalni aktuar pri deželnem sodišču v Ljubljani, Anton Mažgon (rojen 26. maja 1812. v Jeličnem vrhu pri Idriji), se je prvi lotil prevoda občnega državljanskega zakonika. Njegov prevod je začela priobčevati „Slovenija” dne 2. februarja 1849. (str. 40) s prošnjo, da načrt prevoda „v teh rečeh izurjeni možje [Page]preudarjati in popravke v pismih Slovenskemu društvu ali uredništvu sporočiti blagovolijo, da jih bo … odbor porabil”. Mažgonov prevod je „Slovenija” priobčevala (listi 10—62) do 3. avgusta 1849. Tako je bilo. priobčenih 620 paragrafov. Toda Mažgon, ki je pričel med tem predavati tudi civilno pravo v slovenskem jeziku, je umrl 24. avgusta 1849.3 Dognal je prevod le do § 797. 4 Nadaljeval ga je in končal sloviti civilist dr. Josip Krajnc (rojen v Škalah pri Velenju 1821., umrl v Pragi 1875.), ki je rabil slovensko besedilo pri slovenskih predavanjih o avstrijskem državljanskem pravu na vseučilišču v Gradcu.”5 Krajnc je predložil ves prevod naučnemu ministrstvu, da bi ga priobčilo, a to ga je odstopilo ministrstvu za pravosodje, ki ga je dalo v pregled uredniku slovenskega dela državnega zakonika, Mateju Cigaletu.
Nekoliko s pomočjo Luke Svetca je Cigale Krajnčev rokopis pregledal in mestoma popravil. Nato ga je ministrstvo izdalo v malo izvodih v založbi državne tiskarne na Dunaju leta 1853.6 Ta naš prvi in doslej edini prevod, na katerem so delali takratni naši najboljši pravniki - jezikoznavci, je za tisto dobo prav dobro delo. A mnoga desetletja je že prava knjižna redkost. Sicer pa tudi že davno ni več dorastel čudovitemu razmahu našega jezika in sloga, tudi pravniškega. To dejstvo je sam
Cigale tako živo občutil, da je pozimi leta 1887. svoj prevod vnovič predelal, „držeč se ... terminologije državnega zakonika ter napisal prav v oni slovenščini, kakršna služi današnjim novinam in časopisom ter — recimo — izdatkom Slovenske Matice tako, da kdor razume te, razumeti mora tudi prevod. ”7
V „Slovenskem Pravniku” leta 1888. (str. 70 in sl.) je že priobčil na pokaz s primernim uvodom 16 paragrafov (§§ 1, 102, 202, 302, 402, 502, 602, 702, 802, 902, 1002, 1102, 1202, 1302, 1402, 1502). A preden je mogel dati svoje delo v natis, je umrl (20. aprila 1889.). 8 Njegov rokopis je ostal do danes neizvesten.
Pomanjkanje novega prevoda občnega državljanskega zakonika je postajalo vedno bolj občutno, ko se je slovensko uradovanje izza osemdesetih let preteklega stoletja, navzlic vsem oviram, zlasti na bivšem Kranjskem lepo razvijalo. Slovenska terminologija civilnega prava, ki je že davno zrastla preko jezikovnega zaklada zastarelega prvega prevoda, je postala nestalna in neenotna kakor komaj še v kakšni drugi pravni panogi. Slovenski pravniki so bili prisiljeni segati po nemškem besedilu občnega državljanskega zakona, ga sloveniti vsak po svoje, večkrat ga pa tudi kar nemški navajati.
Navzlic temu se pa gotovo težkega in odgovornega dela novega prevoda še dvajset let po Cigaletovi smrti ni nihče lotil.
Šele Kavčnikova izdaja izvršilnega reda (1902) in zlasti priprava Volčičeve izdaje civilnopravdnih zakonov je rodila v Franu Regallyju, tedaj sodnem pristavu v Kamniku, zamisel, da priredi pod okriljem društva Pravnik novo slovensko izdajo. Društveni odbor je v svoji seji dne 6. marca 1905 njegovo ponudbo z veseljem sprejel, češ, „da je res že skrajni čas, da dobimo ta najvažnejši zakonik v slovenski priredbi.”9 Delo Regallyjevo je radi prevelike njegove tankovestnosti le počasi napredovalo.10 Komaj spomladi leta 1913. je predložil, tedaj predstojnik okrajnega sodišča v Radovljici, Pravnikovemu odboru rokopis prevoda. Odbor je nato (v seji 28. maja 1913) sklenil, da se rokopis po celokupnem odboru pregleda in tako določi dokončno besedilo. V to svrho so se vršile seje redno vsak teden pod preizkušenim vodstvom najboljšega poznavalca in oblikovalca našega pravniškega jezika, društvenega predsednika g. dr. Danila Majarona; udeleževali so se jih odborniki: gospodje Božidar Bežek, dr. Mirko Grasselli, dr. Josip Lavrenčič, dr. Fran Mohorič, dr. Oton Papež, Ivan Škarja in dr. Anton Švigelj. Pri vsaki seji je prevzel en odbornik poročilo o posameznih paragrafih. Sporna jezikovna vprašanja so se sprejela v poseben zapisnik in se predložila v presojo jezikovnemu veščaku g. dr. Janku
Lokarju, sedanjemu ravnatelju I. državne gimnazije v Ljubljani, ki se je iz posebne prijaznosti udeleževal tudi sej.11 Pravnikov odbor si je pri svojem delu prizadeval, da se drži sicer kolikor možno besedila nemškega izvirnika in tudi starinskega svojskega sloga zakonika, vendar ne v škodo dobremu, razumljivemu slovenskemu izražanju, in rabi enotno pravne termine, ki so v praksi že udomačeni.
Tako je odbor do julija 1914. vestno predelal 602 paragrafa, ko je izbruhnila svetovna vojna in delo tik pred koncem prekinila za več nego desetletje.12
Fran Regally svojega rokopisa v smislu sklepov Pravnikovega odbora ni več predelal, niti ni vdelal treh delnih novel k občnemu državljanskemu zakoniku. Razmere med vojno in neposredno po vojni takemu delu niso bile ugodne. Ko pa je Regally, tedaj podpredsednik deželnega sodišča v Ljubljani, zopet začel misliti na izdajo prevoda, mu je delo preprečila dolga bolezen in slednjič — kakor svoj čas Mažgonu in Cigaletu — prerana smrt (15. aprila 1924.).13
Po ustanovitvi vseučilišča v Ljubljani je nov prevod občnega državljanskega zakonika postal mladim našim pravnikom nepogrešen. Kajti ni bil goli slučaj, da sta bila prva predavatelja civilnega prava v slovenskem jeziku, Anton Mažgon in Josip Krajnc, hkratu tudi prva prevajatelja občnega državljanskega zakonika. Da [Page]se izpolni že davno zevajoča vrzel, ki slovenskemu pravništvu ni v čast, pa zahteva tudi izključno slovensko uradovanje v narodni naši državi. Živo čuteč to ne več odložljivo potrebo, sem se lotil po smrti Frana Regallyja težavnega dela, ki ga je on dvajset let pred menoj započel in na katerem sem leta 1913. in 1914. že sodeloval v Pravnikovem odboru. S privoljenjem njegove gospe vdove sem vzel za podlago Regallyjev prevod. Priredil sem ga po onem besedilu, ki mu ga je dal do § 602 Pravnikov odbor, ostali prevod pa sem spremenil v istem smislu. Vstavil sem seveda v besedilo zakona tri delne novele k občnemu državljanskemu zakoniku, in to na način, ki se je izkazal kot zelo pregleden v Manzovi nemški izdaji. V noveliranem besedilu so namreč podčrtane spremembe napram prej veljavnemu, staremu. Vsakemu noveliranemu paragrafu sledi staro besedilo v drobnem tisku, kjer je zopet podčrtano to, kar je stvarno odpadlo. Pridejane so pa v drobnem tisku nekatere važnejše določbe pri nas še veljavne avstrijske zakonodaje in pa nekatere določbe naše nove zakonodaje, kolikor so dejanski spremenile občni državljanski zakonik.
Judikatov in pravorekov vrhovnega sodišča dunajskega se mi vspričo spremenjenih državnopravnih razmer ni zdelo primerno prevzeti. Deloma iz istih razlogov, deloma ker bi delo za naše razmere prekomerno naraslo, pa tudi ker judikatura vsled redkosti izdaj naših zakonov prehitro zastara, nisem opremil zakonika z odločbami vrhovnega sodišča. Naše težke založniške razmere pa tudi ne dopuščajo, da bi bil [Page]pridal še besedilo stranskih zakonov našega civilnega prava, kakor je bilo prvotno nameravano.
Dobro se zavedam, da bo marsikdo našel tu in tam, kar bi bilo mogoče drugače, morda lepše in tudi boljše prevesti; a uvažuje naj se težavnost prevoda zakonika starinskega izraževanja in sloga, zlasti pa, da sem — hotel najboljše!
Prof. dr. Janko Polec je izpolnil prijateljsko dolžnost napram pokojnemu Franu Regallyju s tem, da je pregledal še tik pred natisom rokopis, čital korekture in sestavil zgodovinske podatke za ta predgovor.
Vsem, ki so kakorkoli sodelovali in pripomogli k izvršitvi prevoda, zlasti pa g. prof. doktorju Polcu, bodi izrečena najtoplejša zahvala z gorko željo, da bi to delo dobro služilo slovenski uradni praksi, pa tudi mlademu, učečemu se pravniškemu naraščaju.
Društvo Pravnik, ki je prvotno kumovalo temu delu, ga v sedanjih težkih razmerah ni moglo izdati. Zato moramo biti tem bolj hvaležni Tiskovni zadrugi v Ljubljani, da je sprejela delo v svojo založbo.
V Ljubljani, 1. decembra 1927.
Božidar Bežek.
(1.) Ker naj se državljanski zakoni, da popolnem pomirijo državljane v zagotovljenem uživanju zasebnih pravic, določijo ne le po občnih načelih pravičnosti, marveč tudi po posebnih razmerah prebivalcev, naznanijo v umljivem jim jeziku in obdrže v stalnem spominu po redni zbirki, smo skrbeli od nastopa svoje vlade neprestano, da se dovrši sestava popolnega domačega državljanskega zakonika, ki so jo sklenili in započeli že naši predniki.
(2.) Načrt, ki ga je izgotovila za naše vlade naša dvorna komisija v zakonodajnih stvareh, se je priobčil, kakor nekdaj načrt zakonika o hudodelstvih in težkih policijskih prestopkih, v raznih deželah v to svrho sestavljenim komisijam v presojo, v Galiciji pa se je med tem že uvedel.
(3.) Potem, ko so se na tak način mnenja izvedencev in iz uporabe pridobljene izkušnje izkoristile za popravo te tako važne panoge zakonodajstva, smo sedaj sklenili, da razglasimo ta občni državljanski zakonik za vse svoje nemške dedne dežele, in ukažemo da naj se začne uporabljati s 1. januarjem 1812.
(4.) S tem se razveljavlja doslej sprejeto občno pravo, dne 1. novembra 1786 razglašeni prvi del državljanskega zakonika, za Galicijo izdani državljanski zakonik z vsemi zakoni in običaji vred, ki se tičejo predmetov tega občnega državljanskega prava.
(5.) Kakor smo pa v zakoniku samem postavili za občen predpis, da naj zakoni ne segajo nazaj, tako naj nima tudi ta zakonik nobenega vpliva na dejanja, ki so se zgodila pred dnevom, ko zadobi obvezno moč, in na pravice, ki so se pridobile že po prejšnjih zakonih, naj so že ta dejanja dvostranski obvezni pravni posli, ali taka izrečenja volje, ki bi jih utegnil izrekajoči še samolastno izpremeniti in urediti po predpisih tega zakonika.
(6.) Torej naj se tudi priposestvovanje ali zastaranje, ki se je pričelo že pred veljavnostjo tega zakonika, presoja po starejših zakonih. Kadar bi se hotel kdo sklicevati na priposestvovanje ali zastaranje, ki je določeno v novejšem zakonu s krajšim časom kakor v prejšnjih zakonih, tedaj sme pričeti tudi ta krajši rok računati šele od časa, ko dobi sedanji zakon obvezno moč.
(7.) Predpisi tega zakonika so sicer obče obvezni, vendar veljajo za vojaški stan in za vojaštvu pripadajoče osebe posebni, zasebno pravo zadevajoči predpisi, po katerih se je treba ravnati pri pravnih poslih, ki jih vrše oni ali pa drugi z njimi, dasi se zakonik ni izrečno nanašal nanje. Trgovinski in menični posli se presojajo po posebnih trgovinskih in meničnih zakonih, kolikor se razlikujejo od predpisov tega zakonika.
(8.) Tudi ostanejo ukazi, razglašeni o političnih, kameralnih ali finančnih predmetih, ki omejujejo zasebne pravice ali jih pobližje določajo, v svoji moči, dasi bi se ta zakonik izrečno ne nanašal nanje.
(9.) Osobito naj se pravice in obveznosti, ki se tičejo plačila v denarjih, presojajo po patentu z dne 20. februarja 1811, ki se je že izdal o denarju, določenem za obtek in za občno deželno (dunajsko) vrednoto, ali po posebnih zakonih, ki se še izdajo, in le, ako bi teh ne bilo, po občnih predpisih tega zakonika.
(10.) Hkratu izrekamo, da je to nemško besedilo zakonika izvirnik, in po njem naj se presojajo prevodi, prirejeni v raznih deželnih jezikih naših pokrajin.
Delne novele k občnemu državljanskemu zakonu: cesarski ukazi z dne 12. oktobra 1914 štev. 276 drž. zak. (I. nov.), z dne 22. julija 1915 štev. 208 drž. zak. (II. nov.) in z dne 19. marca 1916 štev. 69 drž. zak. (III. nov.) so izpremenile in dopolnile nekatere določbe občnega državljanskega zakonika, odnosno mu dale drugačno besedilo.
Določbe teh novel pa so stopile v veljavo: prve delne novele dne 15. oktobra 1914, druge delne novele 28. julija 1915, tretje delne novele, in sicer določbe o zastaranju 1. aprila 1916, določbe o pridobitvi stvarnih pravic na nepremičninah in zgradbah, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, dne 15. aprila 1916, vse druge določbe tretje novele pa 1. januarja 1917. Občni državljanski zakonik.
Vsi zakoni, ki določajo zasebne pravice in dolžnosti prebivalcev države med seboj, tvorijo državljansko pravo v njej.
Čim je zakon pravilno razglašen, se ne more nihče opravičevati s tem, da mu ne bi bil postal znan.
Veljavnost zakona in pravni nasledki, ki izvirajo iz njega, se pričenjajo takoj po razglasu, razen, če bi določil razglašeni zakon sam poznejši čas njegove veljavnosti.
Državljanski zakoni vežejo vse državljane dežel, za katere so razglašeni. Državljani so tudi v dejanjih in poslih, ki jih vrše izven državnega ozemlja, vezani na te zakone, kolikor utesnjujejo njihovo osebno zmožnost, jih podvzemati in če naj ta dejanja in posli povzročajo hkratu v teh deželah pravne nasledke. Koliko so tujci vezani na te zakone, se določa v naslednjem poglavju.
Zakoni ne učinkujejo nazaj, torej nimajo nobenega vpliva na poprejšnja dejanja in na prej pridobljene pravice.
Kadar se zakon uporablja, se mu ne sme dajati noben drug smisel, kakor tisti, ki izhaja iz lastnega pomena besed v njihovi zvezi in iz jasnega namena zakonodajca.
Kadar se praven primer ne da odločiti niti po besedah, niti po naravnem smislu kakšnega zakona, se je ozirati na podobne v zakonih določno odločene primere in na razloge drugih z njim sorodnih zakonov. Ako ostane praven primer še dvomljiv, mora se odločiti glede na skrbno zbrane in dobro preudarjene okolnosti po naravnih pravnih načelih.
Le zakonodajec ima oblast, da razlaga zakon na obče obvezen način. Tako razlago je treba uporabljati na vse pravne primere, ki jih je še odločiti, če zakonodajec ne pristavi, naj se ne ozira na njegovo razlago pri odločbi takih pravnih primerov, ki so jim predmet pred razlago započeta dejanja in zahtevane pravice.
Zakon obdrže svojo moč dotlej, dokler jih zakonodajec ne izpremeni ali izrečno ne razveljavi.
Na običaje se je moči ozirati le, kadar se kateri zakon sklicuje nanje.
Le tisti ustavi posameznih dežel in deželnih okrajev imajo moč zakona, ki jih izrečno potrdi vladar po razglasitvi tega zakonika.
V posameznih primerih izdane odredbe in sodbe, ki jih izrekajo sodišča v poedinih pravdnih sporih, nimajo nikdar moči zakona, ni jih moči raztegniti na druge primere ali na druge osebe.
Posameznim osebam ali tudi celim združbam podeljeni privilegiji in svoboščine naj se presojajo kakor druge pravice, kolikor o tem politični ukazi nimajo nobene posebne določbe.
Predmet predpisom v državljanskem zakoniku so osebno pravo, stvarno pravo in določbe, ki so jima skupne.
Osebne pravice se tičejo deloma osebnih lastnosti in razmer, deloma temelje v rodbinskem razmerju.
Vsak človek ima prirojene, že po razumu vidne pravice, in ga je torej šteti za osebo. Robstvo ali nevoljništvo in izvrševanje nanje se nanašajoče oblasti ni dopuščeno v teh deželah.
Kar je primerno prirojenim naravnim pravicam, o tem se šteje, da velja tako dolgo, dokler se ne dokaže zakonita omejitev teh pravic.
Vsakdo je pod pogoji, predpisanimi po zakonih, zmožen, pridobivati pravice.
Vsakemu, kdor meni, da se mu krati njegova pravica, je dano na voljo, da se pritoži na oblastvo, določeno po zakonih. Kdor pa se preko oblastva poslužuje samolastne pomoči, ali, kdor prekorači meje silobrana, je za to odgovoren.
Tudi take pravne posle, ki zadevajo glavarja države, pa se tičejo njegove zasebne lastnine ali pridobitnih načinov, utemeljenih v državljanskem pravu, naj sodna oblastva presojajo po zakonih.
Tisti, ki zaradi nedostatka let, duševnih hib ali zaradi drugih razmer niso zmožni, svoje stvari sami primerno oskrbovati, so pod posebno zaščito zakonov. K tem spadajo: otroci, ki sedmega, nedorasleci, ki štirinajstega, nedoletniki, ki štiriindvajsetega leta svoje starosti še niso izpolnili; potem: besniki, blazniki in bebci, ki so ali povsem brez pameti ali vsaj nesposobni, izprevideti nasledke svojih dejanj; dalje tisti, ki jim je sodnik kot proglašenim zapravljivcem prepovedal daljnjo upravo njihove imovine, končno odsotniki in občine.
Celo nerojeni otroci imajo od časa, ko so bili spočeti, pravico do zaščite po zakonih. Kolikor gre za njihove in ne za pravice koga drugega, se štejejo za rojene; mrtvorojen otrok [Page]pa se šteje glede na pravice, ki so mu pridržane za primer življenja tako, kakor bi ne bil nikdar spočet.
V dvomljivem primeru, ali je bil otrok rojen živ ali mrtev, se domneva prvo. Kdor trdi nasprotno, mora to dokazati.
Smrt odsotnika se domneva:
V vseh teh primerih je moči zaprositi proglasitev za mrtvega. (Nov. 1, § 1.)
Kadar nastane dvom, ali odsotnik ali pogrešanec še živi ali ne, se domneva njegova smrt le pod naslednjimi okolnostmi:
V dvomu, katera izmed dveh ali več umrlih oseb je preminila najprej, mora tisti, ki trdi, da je eden ali drugi prej umrl, svojo trditev dokazati; ako tega ne more, se domneva, da so vsi umrli ob istem času, in ni moči govoriti o prenosu pravic enega na drugega.
Pravice članov dovoljene družbe med seboj se določajo po pogodbi ali namenu in posebnih predpisih, ki obstoje zanje. V razmerju napram drugim uživajo dovoljene družbe praviloma enake pravice s posameznimi osebami. Nedovoljene družbe nimajo kot take nobenih pravic, niti proti članom, niti proti drugim, in niso zmožne, da pridobivajo pravice. Nedovoljene družbe so pa tiste, ki so osobito prepovedane po političnih zakonih ali očividno nasprotujejo varnosti, javnemu redu ali dobremu nravstvu.
Koliko so občine glede svojih pravic pod posebnim varstvom javne uprave, je določeno v političnih zakonih.
Polno uživanje državljanskih pravic se pridobi z državljanstvom. Državljanstvo v teh dednih državah imajo otroci avstrijskega državljana po rojstvu.
Tujci pridobe avstrijsko državljanstvo z vstopom v javno službo (z nastopom obrta, za čigar izvrševanje je potrebna redna nastanjenost v deželi), z desetletnim nepretrganim domovališčem, dovršenim v teh državah, toda pod pogojem, da si tujec ves ta čas ni nakopal nobene kazni zaradi hudodelstva.
Tudi brez nastopa obrta ali rokodelstva in pred potekom desetih let se more državljanstvo zaprositi od političnih oblastev in te ga smejo podeliti po tem, kakor je imovina, pridobitna zmožnost in nravno vedenje prosilca.
S tem, da ima kdo zgolj posestvo na kmetih, hišo ali zemljišče ali jih časno uživa, da napravi trgovino, tvornico ali se udeležuje pri eni ali drugi, pa ni osebno nastanjen v kakšni deželi teh držav, ne pridobi avstrijskega državljanstva.
Izgubo državljanstva vsled izselitve ali vsled omožitve državljanke z inozemcem, določajo zakoni o izseljevanju.
Tujcem gredo vobče enake državljanske pravice in obveznosti kakor deželanom, ako se za uživanje teh pravic izrečno ne zahteva svojstvo državljana. Tudi morajo tujci, da uživajo enako pravico z deželani, v dvomljivih primerih dokazati, da ravna tudi država, ki ji pripadajo, s tozemskimi državljani kakor s svojimi glede pravice, za katero gre.
Osebno zmožnost tujcev za pravne posle je treba vobče presojati po zakonih kraja, katerim je tujec podvržen po svojem domovališču, ali, če nima nobenega pravega domovališča, po svojem rojstvu kot podanik, kolikor ni v zakonu ukazano nič drugega za posamezne primere.
Kadar inozemec v tej državi započne posel, s katerim daje drugim pravice, ne da bi [Page]jih vzajemno zavezal, je to presojati ali po tem zakoniku ali pa po zakonu, ki mu je tujec podvržen kot podanik, po tem kakor je eden ali drugi zakon bolj ugoden za veljavnost posla.
Kadar inozemec sklene v tozemstvu vzajemno obvezen posel z državljanom, se presoja brez izjeme po tem zakoniku; kadar ga pa sklene z inozemcem, le tedaj po tistem, če se ne dokaže, da se je ob sklepanju imelo v mislih drugo pravo.
Kadar inozemci sklepajo z inozemci ali s podaniki te države v inozemstvu pravne posle, naj se ti presojajo po zakonih kraja, kjer je bil posel sklenjen, če se pri sklenitvi ni očividno vzelo drugo pravo v podstavo in ne nasprotuje predpis, obsežen gori v § 4.
Poslaniki, javni upravniki in v njihovi službi stoječe osebe uživajo oprostitve, utemeljene v meddržavnem pravu in v javnih pogodbah.
Različnost vere nima nobenega vpliva na zasebne pravice, razen kolikor tega pri nekaterih predmetih zakoni osobito ne zaukazujejo.
Pod rodbino se razumevajo zarodniki z vsemi svojimi potomci. Zveza med temi osebami se imenuje sorodstvo; zveza pa, ki nastane med enim zakoncem in med sorodniki drugega zakonca, svaštvo.
Kolena sorodstva med dvema osebama naj se določijo po številu zaroditev, po katerih zavisi v ravni vrsti ena izmed nju od druge, in v stranski vrsti obe od svojega najbližnjega skupnega rodu. V kateri vrsti in v katerem kolenu je kdo enemu zakoncu v sorodstvu, prav v tisti vrsti in prav v tistem kolenu je z drugim zakoncem v svaštvu.
Pod imenom roditelji se razumejo praviloma brez razlike kolena vsi sorodniki v navzgornji in pod imenom otroci vsi sorodniki v navzdolnji vrsti.
Kadar se komu oporeka pravica do njegovega imena ali kadar trpi škodo zaradi neupravičene rabe njegovega imena (psevdonima), sme tožiti na opuščenje in v primeru krivde na povračilo škode. (Nov: III, § 1.)
Posebne pravice rodbinskih članov so navedene pri različnih pravnih razmerjih, v katerih jim gredo.
Rodbinska razmerja se ustanavljajo z ženitno pogodbo. V ženitni pogodbi izrekata dve osebi različnega spola na zakonit način svojo [Page]voljo, da živita v nerazdružni skupnosti, zarajata otroke, jih vzgajata in si vzajemno pomagata.
Zaroka ali predhodna obljuba, vzeti se v zakon, dana ali sprejeta pod katerimikoli okolnostmi ali pogoji, ne provzroča nobene pravne obveznosti, niti da se sklene zakon sam, niti da se izpolni, kar se je pogodilo za primer odstopa.
Vendar je pridržana oni stranki, ki ni dala nobenega utemeljenega vzroka za odstop, pravica do povračila resnične škode, o kateri more dokazati, da jo ima zaradi tega odstopa.
Ženitno pogodbo sme vsakdo skleniti, ako mu ni na poti noben zakonit zadržek.
Besniki, blazniki, bebci in nedorasleci ne morejo skleniti nobene veljavne ženitne pogodbe.
Nedoletniki ali tudi polnoletniki, ki se ne morejo iz katerihkoli razlogov sami za se veljavno obvezati, so tudi nezmožni, brez privoljenja svojega zakonskega očeta veljavno stopiti v zakon. Ako oče več ne živi ali je nezmožen jih [Page]zastopati, se zahteva za veljavnost zakona razen izrečenja rednega zastopnika tudi privoljenje sodnega oblastva.
Nedoletniki nezakonskega rojstva potrebujejo za veljavnost svojega zakona, razen izjave svojega varuha, privoljenja sodnega oblastva.
Tujemu nedoletniku, ki hoče v teh državah stopiti v zakon in ne more donesti potrebnega privoljenja, mora tozemsko sodišče, pod katero bi spadal po svojem stanu in bivališču, postaviti zastopnika, ki naj temu sodišču izreče, ali privoljuje v zakon ali ga ne odobruje.
Ako se nedoletniku ali varovancu ali oskrbovancu odreče privoljenje v zakon in ta, ki želita stopiti v zakon, menita, da se jima s tem godi krivica, imata pravico, zaprositi pomoč rednega sodnika.
Nedostatek potrebnih dohodkov, dokazano ali obče znano slabo nravstvo, nalezljive bolezni ali smoter zakona ovirajoče hibe onega, s komur se hoče stopiti v zakon, so pravični razlogi, da se odreče privoljenje v zakon.
Vojaški zakoni določajo, s katerimi vojaškimi ali k vojaštvu spadajočimi osebami se brez pismenega dovolila njihovega polka, voja ali obče njihovih predstojnikov ne more skleniti nobena veljavna ženitna pogodba.
Privoljenje v zakon je brez pravne moči, kadar je bilo izsiljeno z utemeljenim strahom. Ali je bil strah utemeljen, se mora presojati po velikosti in verjetnosti nevarnosti in po telesni in duševni kakovosti ogrožene osebe.
Privoljenje je tudi tedaj neveljavno, kadar ga je dala odpeljana in še ne osvobojena oseba.
Zaradi zmote je privoljenje v zakon le tedaj neveljavno, kadar se je zgodila v osebi bodočega zakonca.
Ako najde zakonski mož po ženitvi, da je njegova žena že z drugim noseča, sme razen primera, določenega v § 121, zahtevati, da se proglasi zakon za neveljaven.
Vse ostale zmote zakoncev kakor tudi njihove prevarane nade domnevanih ali tudi dogovorjenih pogojev ne nasprotujejo veljavnosti ženitne pogodbe.
Vedna nezmožnost, izpolnjevati zakonsko dolžnost, je zakonski zadržek, ako je bila že za časa sklenjenega zakona. Samo časna ali šele med zakonom nastala, celo neozdravna nezmožnost ne more razvezati zakonske vezi.
Na kazen najtežje ali težke ječe obsojeni zločinec ne more od dneva oznanjene mu sodbe, in dokler traja čas njegove kazni, skleniti veljavnega zakona.
Mož sme biti poročen ob istem času le z eno ženo, in žena le z enim možem. Kdor je že bil v zakonu in hoče zopet stopiti v zakon, mora po pravu dokazati izvršeno razdružitev, to je popolno razvezo zakonske vezi.
Duhovniki, ki so sprejeli že višja posvečenja, kakor tudi redovne osebe obeh spolov, ki so storile slovesne obljube brezzakonstva, ne morejo sklepati veljavnih zakonov.
Zakoni med kristijani in osebami, ki niso krščanske vere, se ne morejo sklepati veljavno.
Med sorodniki v navzgornji in navzdolnji vrsti, med polnorodnimi in pohodnimi brati in sestrami, med bratranci in sestranci, kakor tudi z brati in sestrami roditeljev, namreč s stricem in ujcem in pa s teto z očetovske in materinske strani se ne more skleniti veljaven zakon, naj izhaja sorodstvo iz zakonskega ali nezakonskega rojstva.
Iz svaštva nastane zakonski zadržek, da se mož ne sme oženiti s sorodnicami svoje zakonske žene, omenjenimi v § 65, in žena ne omožiti s tamkaj omenjenimi sorodniki svojega moža.
Zakon med dvema osebama, ki sta druga z drugo prešestvovali, je neveljaven. Prešestvo pa mora biti dokazano pred sklenjenim zakonom.
Kadar sta si dve osebi, tudi brez poprejšnjega prešestva, obljubili, da se vzameta v zakon, in ako je, da bi namen dosegla, tudi le ena izmed njiju zakoncu, ki je bil njunemu zakonu na poti, stregla po življenju, se ne more med njima niti tedaj skleniti veljaven zakon, kadar se umor resnično ni dovršil.
Za veljavnost zakona se zahteva tudi oklic in slovesno izrečeno privoljenje.
Oklic je oznanilo nameravanega zakona z navedbo imena, priimka, rojstnega kraja, stanu in stanovališča obeh zaročencev z opomnjo: da naj vsakdo naznani zakonski zadržek, ki mu je znan. Naznani naj se neposredno tistemu dušnemu pastirju, ki je pristojen za poroko, ali po dušnem pastirju, ki je zakon oznanil.
Oznanilo se mora opraviti ob treh nedeljah ali praznikih pred navadno zbranim cerkvenim zborom župnega okoliša in, ako prebivata zaročenca vsak v drugem okolišu, obeh župnih okolišev. (Pri zakonih med nekatoliškimi krščanskimi verniki se mora opraviti oklic ne le [Page]v njunih bogoslužnih zborih, marveč tudi v tistih katoliških župnih cerkvah, v katerih okolišu prebivata; in pri zakonih med katoliškimi in nekatoliškimi krščanskimi verniki ne le v župni cerkvi katoliškega in v molilnici nekatoliškega dela, ampak tudi v katoliški župni cerkvi, v katere okolišu prebiva nekatoliški del.)
Ako zaročenca ali eden izmed njiju še ne stanujeta šest tednov v župnem okolišu, v katerem naj se zakon sklene, je treba oklic opraviti tudi v njunem zadnjem prebivališču, kjer sta prebivala delj kakor baš določeni čas, ali pa morata zaročenca nadaljevati bivanje šest tednov v kraju, kjer sta, da tamkaj zadošča oznanilo njunega zakona.
Ako se v šestih mescih po oklicu zakon ne sklene, se morajo vsa tri oznanila ponoviti.
Za veljavnost oklica in od tega odvisno veljavnost zakona je sicer dovolj, da sta oznanjeni imeni zaročencev in njun nameravani zakon vsaj enkrat v župnem okolišu i ženina i neveste, in nedostatek v obliki ali številu oznanil ne dela zakona neveljavnega, vendar so zaročenci ali njuni zastopniki kakor tudi dušni pastirji pod primerno kaznijo obvezani, skrbeti za to, da se vsa tukaj predpisana oznanila izvrše v pravi obliki.
Slovesno se mora izreči privoljenje pred rednim dušnim pastirjem ženina ali neveste, naj se že imenuje, po različnosti vere, župnik, pastor ali kakorkoli, ali pa pred njegovim namestnikom ob prisotnosti dveh prič.
Slovesno privoljenje v zakon se sme izreči po pooblaščencu, vendar se mora v to izprositi dovoljenje deželnega oblastva in v pooblastilu določiti osebo, s katero se naj stopi v zakon. Zakon, sklenjen brez takega posebnega pooblastila, je neveljaven. Ako je pooblastilo preklicano pred sklenjenim zakonom, je zakon sicer neveljaven, pooblastitelj pa je odgovoren za škodo, ki jo je provzročil njegov preklic.
Ako stopita v zakon katoliška in nekatoliška oseba, se mora privoljenje izreči pred katoliškim župnikom ob prisotnosti dveh prič, vendar sme na zahtevo drugega dela tudi nekatoliški dušni pastir priti k temu slovesnemu opravilu.
Ako zaročenca ne moreta pokazati pismenega izpričevala, da se je oznanilo redoma izvršilo, ali, ako v §§ 49, 50, 51, 52 in 54 omenjene osebe potrebnega dovolila za svojo poroko, ako dalje tisti, katerih polnoletnost ni očividno jasna, ne morejo pokazati krstnega lista ali pismenega izpričevala o svoji polnoletnosti, ali, ako se pojavi drug zakonski zadržek, je dušnemu pastirju pod težko kaznijo prepovedano, poroko opraviti, dokler nista zaročenca donesla potrebnih izpričeval in odpravila vseh ovir.
Ako zaročenca menita, da je njima poroka odrečena po krivici, se smeta pritožiti na deželno oblastvo, in v krajih, kjer ni deželnega oblastva, okrožnemu uradu.
V trajen dokaz sklenjenega zakona so župni predstojniki obvezani, vpisati ga lastnoročno v posebno za to določeno poročno knjigo. Treba je razločno navesti ime in priimek, starost, stanovanje kakor tudi stan zakoncev s pripomnjo, ali sta bila že v zakonu ali ne; ime in priimek, potem stan njunih roditeljev in prič; dalje dan, ko je bil zakon sklenjen; končno tudi ime dušnega pastirja, pred katerim je bilo privoljenje slovesno izrečeno, in omeniti listine, s katerimi so bile nastale ovire odpravljene.
Ako naj se zakon sklene v kraju, v čigar župnijo ne spada noben zaročencev, mora redni dušni pastir takoj, ko izda listino, s katero imenuje drugega za svojega namestnika, to okolnost vpisati v poročno knjigo svoje župnije, imenujoč kraj, kje in pred katerim dušnim pastirjem naj se sklene zakon.
Dušni pastir kraja, kjer se sklene zakon, mora sklenjeni zakon takisto vpisati v poročno knjigo svoje župnije s pristavkom, kateri župnik ga je imenoval za namestnika, in naznaniti sklenitev zakona v osmih dneh župniku, ki mu je dal pravico.
Iz važnih razlogov je moči zaprositi izpregled zakonskih zadržkov pri deželnem oblastvu, ki naj po okolnosti dalje poizveduje.
Preden se sklene zakon, morajo stranke same in pod svojim lastnim imenom zaprositi izpregled zakonskih zadržkov. Ako bi se pa po že sklenjenem zakonu pojavil prej neznan razvezen zadržek, se smeta stranki tudi po svojih dušnih pastirjih obrniti do deželnega oblastva za izpregled brez navedbe svojega imena.
V krajih, kjer ni deželnega oblastva, se daje okrožnim uradom oblast, da iz važnih razlogov izpregledajo drugo in tretjo oznanilo.
V nujnih okolnostih sme deželno oblastvo ali okrožni urad, in ako potrjena bližnja smrtna nevarnost ne dopušča nobenega odloga, tudi krajno oblastvo povsem izpregledati oklic, vendar morata zaročenca s prisego potrditi, da jima ni znan noben njunemu zakonu nasprotujoč zadržek.
Vsa tri oznanila naj se izpregledajo, ako se stori omenjena prisega, tudi tedaj, kadar se hočeta poročiti dve osebi, o katerih se je že prej vobče domnevalo, da sta s seboj poročeni. [Page]V tem primeru sme dušni pastir zaprositi izpregled pri deželnem oblastvu, ne da bi naznanil imeni strank.
Ako je izpregledan zadržek, ki je bil ob sklenitvi zakona, se mora brez ponovnega oklica privoljenje znova izreči pred dušnim pastirjem in dvema zaupnima pričama in vpisati slovesno opravilo v poročni knjigi. Ako je izpolnjen ta predpis, je tak zakon šteti tako, kakor bi bil prvotno sklenjen veljavno.
Pravice in obveznosti zakoncev nastanejo iz namena njune združitve, iz zakona in sklenjenih dogovorov. Tukaj se določajo samo osebne pravice zakoncev; iz ženitnih pogodb izvirajoče stvarne pravice so pa v drugem delu.
Predvsem sta oba dela enako obvezana k zakonski dolžnosti, zvestobi in dostojnemu vedenju drug proti drugemu.
Mož je glava rodbine. V tej lastnosti ima posebno pravico, voditi hišno gospodarstvo; obvezan je pa tudi, zakonsko ženo po svoji imovini dostojno vzdrževati in jo zastopati v vseh primerih.
Žena dobi moževo ime in uživa pravice njegovega stanu. Obvezana je, iti za možem v njegovo domovališče, ga v gospodarstvu in [Page]pridobivanju po močeh podpirati, in kolikor zahteva domači red, držati se njegovih naredb sama in skrbeti, da se jih tudi drugi drže.
Zakoncema nikakor ni dopuščeno, samolastno razdružiti zakonsko zvezo, akoravno bi bila o tem med seboj edina, naj že trdita, da je zakon neveljaven, ali pa hočeta zakon razvezati, ali se tudi le ločiti od mize in postelje.
Neveljavnost zakona, ki mu je na poti kateri v §§ 56, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 75 in 119 navedenih zadržkov, naj se preiskuje uradoma. V vseh ostalih primerih je treba počakati, da zaprosijo tisti, ki so bili prikrajšani v svojih pravicah vsled zakona, sklenjenega z zadržkom.
Zakonec, ki je vedel, da je bila zmota v osebi ali da je bil drugi del zastrašen, dalje zakonec, ki je zamolčal okolnost, da po §§ 49, 50, 51, 52 in 54 sam po sebi ne sme skleniti nobenega veljavnega zakona, ali ki je lažnivo zatrjal, da ima zase potrebno privoljenje, ne sme izpodbijati veljavnosti zakona zaradi svojega lastnega protipravnega dejanja.
Vobče ima le nekrivi del pravico, zahtevati, da se zakon izreče za neveljaven; izgubi pa to pravico, ako še nadaljuje zakon, potem ko dozna za zadržek. Zakon, ki ga sklene nedoletnik ali varovanec ali oskrbovanec samolastno, more oče ali varuštvo izpodbijati le dotlej, dokler traja očetovska oblast ali varuštvo.
Za razpravo o neveljavnosti zakona je pristojno le deželno sodišče okraja, v katerem imata zakonca svoje redno domovališče. Deželno sodišče naj postavi (fiskalni urad ali drugega) razumnega in poštenega moža, ki preiskuje okolnosti in da brani zakon, da se poizve resnično stanje celo tedaj uradoma, kadar se razpravlja na zahtevo stranke.
Ako se da zadržek odpraviti, naj skuša deželno sodišče to doseči s potrebnimi uvedbami in s sporazumom strank; ako pa to ni moči, naj deželno sodišče odloči o veljavnosti zakona.
Domneva je vedno za veljavnost zakona. Navedeni zakonski zadržek mora torej biti popolnoma dokazan in nima tukaj niti soglasno priznanje obeh zakoncev nobene dokazne moči, niti ni moči o tem dopuščati prisege zakoncev.
Osobito, ako bi kdo trdil poprejšnjo in vedno nezmožnost za izpolnjevanje zakonske dolžnosti, je potrebno dokazovanje po izvedencih, namreč, po izkušenih zdravnikih in ranocelnikih, in po okolnostih tudi po babicah.
Ako se ne da zanesljivo določiti, ali je nezmožnost trajna ali samo časna, sta zakonca dolžna še eno leto skupaj stanovati, in ako je nezmožnost trajala ves ta čas, naj se zakon proglasi za neveljaven.
Ako se pokaže iz sporne razprave o veljavnosti zakona, da je bil zakonski zadržek enemu delu ali pa obema prej znan in da sta ga nalašč zamolčala, je krivcu naložiti kazen, ki je določena v kazenskem zakonu o težkih policijskih prestopkih. Ako je en del nekriv, mu je dano na voljo, terjati odškodnino. Ako so se končno v takem zakonu zarodili otroci, se mora zanje skrbeti po onih načelih, ki so ustanovljeni v poglavju o dolžnostih roditeljev.
Ločitev od mize in postelje mora sodišče zakoncema, ako oba v to privoljujeta in sta si edina o pogojih, dopustiti in paziti na naslednje.
(Zakonca sta dolžna najprej razodeti svoj sklep, da se ločita, z nagibi vred svojemu župniku. Župnikova dolžnost je, opominjati zakonca na slovesno obljubo, ki sta jo dala drug drugemu pri poroki, in jima krepko na srce polagati škodljive nasledke ločitve. Te predočbe je treba ponavljati trikrat ob raznih časih. Ako so brezuspešne, mora župnik izdati strankama pismeno izpričevalo, da navzlic trikratnim predočbam še zahtevata ločitev.)
Oba zakonca morata s tem izpričevalom podati prošnjo za ločitev pri svojem rednem sodišču. Sodišče naj ju osebno pokliče in, ako pred njim potrdita, da se strinjata tako o svoji ločitvi kakor tudi o pogojih glede imovine [Page]in vzdrževanja, dovoli, brez daljnjih poizvedb, zahtevano ločitev in jo zaznamuje v sodnih spisih. Ako je kaj otrok, je sodišče obvezano, skrbeti zanje po predpisih, ki so v naslednjem poglavju.
Nedoleten ali zakonec, ki je pod varuštvom, more sicer sam zase privoliti v ločitev, toda za dogovor glede imovine zakoncev in vzdrževanja kakor tudi glede preskrbe otrok je potrebno privoljenje zakonitega zastopnika in varstvenega sodišča.
Ako en del noče privoliti v ločitev in ako ima drugi del pravične razloge, jo zahtevati, (se morajo tudi vtem primeru prej vršiti prijazne predočbe župnikove. Ako so te brez uspeha ali ako se obdolženi del brani priti k župniku, potem) naj se poda zahteva (z župnikovim izpričevalom in) s potrebnimi dokazi pri rednem sodišču, ki naj stvar uradoma preišče in razsodi. Sodnik sme ogroženemu delu tudi še pred odločbo dovoliti ločeno dostojno stanovališče.
S spori, ki nastanejo ob ločitvi, zaprošeni brez privolitve drugega zakonca, zaradi odločitve imovine ali preskrbe otrok, naj se ravna po predpisu, danem spodaj v § 117 glede na razvezo zakona.
Važni razlogi, iz katerih je moči izreči ločitev, so: Ako je bil toženec krivim spoznan prešestva ali kakšnega hudodelstva, ako je tožečega zakonca zlobno zapustil ali ako je neredno živel tako, da pride v nevarnost znaten del [Page]imovine tožečega zakonca ali dobro nravstvo rodbine, dalje življenju ali zdravju nevarna zalezovanja, zelo grda ravnanja, ali po razmerju oseb, jako občutne, opetovane žalitve, trajne telesne hibe, ki od njih preti nevarnost, da se nalezejo.
Ločenima zakoncema je dano na voljo, da se zopet združita, vendar je treba združitev naznaniti rednemu sodišču. Ako se hočeta zakonca po taki združitvi zopet ločiti, naj se ravnata prav po tem, kar je predpisano za prvo ločitev.
Vez veljavnega zakona se more med katoliškimi osebami razvezati le s smrtjo enega zakonca. Prav tako nerazvezna je zakonska vez, če je bil tudi le en del že ob času sklenjenega zakona katoliške vere.
Zgolj potek časa, določen v § 24 za proglasitev za mrtvega, v katerem je zakonec odsoten, sicer ne daje drugemu delu še nobene pravice, imeti zakon za razvezan in stopiti v drug zakon; ako pa to odsotnost spremljajo take okolnosti, ki nikakor ne dopuščajo dvoma, da je odsotnik umrl, se sme zaprositi pri deželnem sodišču okraja, kjer ima zapuščeni zakonec svoje domovališče, sodno izrecilo, da je odsotnika imeti za mrtvega in da je zakon razvezan.
Na to prošnjo se postavi skrbnik, da poizveduje po odsotniku, in odsotnik se pozove [Page]po oklicu, ki se glasi na celo leto in ki ga je trikrat uvrstiti v javne, če treba tudi v inozemske časnike s pristavkom, da ga sodišče proglasi za mrtvega, ako ne pride v tem času ali ga ne obvesti kako drugače, da je še živ.
Ako ta doba preteče brez uspeha, je na novo prošnjo zapuščenega zakonca postaviti (fiskalni urad ali drugega) pravičnega in izvedenega moža, da brani zakonsko vez, in je treba po končani razpravi izreči, ali se prošnji ugodi ali ne. Dovoljenje ni stranki razglasiti takoj, marveč ga po višjem sodišču predložiti v najvišje sklepanje.
Nekatoliškim krščanskim vernikom dopušča zakon po njihovih verskih pojmih iz važnih razlogov razvezo zakona. Taki razlogi so: Ako zakonec zakrivi prešestvo ali hudodelstvo, zaradi katerega je obsojen na kazen najmanj petletne ječe, ako en zakonec zlobno zapusti drugega in se, ako je njegovo prebivališče neznano, na javen sodni poziv ne zglasi v enem letu, življenju ali zdravju nevarna zalezovanja, ponovna zelo grda ravnanja, nepremagljiva mrzkost, zaradi katere zahtevata oba zakonca razdružbo zakona; vendar v poslednjem primeru ni takoj dopustiti razveze zakona, marveč naj se najprej poskusi ločitev od mize in postelje, in sicer po razmerah, tudi ponovno. Drugače naj se v vseh teh primerih ravna po istih predpisih, ki so dani za preiskavo in presojo neveljavnega zakona.
Zakon dopušča nekatoliškemu zakoncu, da zahteva iz navedenih razlogov razvezo, dasiravno je drugi del prestopil h katoliški veri.
Ako se pri razvezi zakona pojavijo spori, ki naj se tičejo kakšne druge sklenjene pogodbe, odločitve imovine, vzdrževanja otrok ali drugih terjatev in protiterjatev, naj redni sodnik vselej poskusi najprej poravnati te spore. Ako se pa stranki nočeta poravnati, naj ju napoti na redno postopanje, o čemer je treba odločati po predpisih, danih v poglavju o ženitnih pogodbah, med tem naj pa odmeri zakonski ženi in otrokom dostojno vzdrževanje.
Ako se hočeta razvezana zakonca znova združiti, je združitev šteti za nov zakon in skleniti z vsemi slovesnostmi, ki so zakonito potrebne za sklenitev zakona.
Razvezanim zakoncem je sicer vobče dopuščeno, da se zopet poroče; vendar se ne more skleniti veljaven zakon s tistimi, ki so spričo dokazov, podanih ob razvezi, provzročili poprejšnjo razvezo s prešestvom, s hujskanjem ali na drug kazniv način.
Ako se zakon izreče za neveljaven, ako se razveže ali ako se razdruži vsled moževe smrti, ne more žena, ako je noseča, pred svojim porodom in, ako nastane dvom o njeni nosečnosti, [Page]ne pred potekom 180 dni skleniti nov zakon; ako pa po okolnostih ali po izpričevalu izvedencev nosečnost ni verjetna, more po preteku treh mescev dovoliti izpregled v glavnem mestu deželno oblastvo, na deželi pa okrožni urad. (Nov. III, § 202.)
Vsled prestopka te določbe (§ 120) zakon sicer ni neveljaven, toda žena izgubi koristi, katere ji je naklonil prejšnji mož z ženitno pogodbo, dedinsko pogodbo, poslednjo voljo ali z dogovorom pri razporoki; mož pa, s katerim sklene drugi zakon, izgubi pravico, ki mu sicer gre po § 58, da zakon da izreči za neveljaven, in obema zakoncema naj se naloži okolnostim primerna kazen. Ako se rodi v takem zakonu otrok in je vsaj dvomljivo, ali ga ni zarodil prejšnji mož, naj se otroku postavi skrbnik, da zastopa njegove pravice.
Ako se zakon izreče za neveljaven ali za razvezan, naj se to zaznamuje v poročni knjigi tam, kjer je poroka vpisana, in naj zaradi tega sodišče, kjer je bila razprava o neveljavnosti ali razvezi, obvesti oblastvo, ki mora skrbeti za pravilnost poročne knjige.
Pri židih veljajo glede na njihovo versko razmerje naslednje razlike od zakonskega prava, ki je v tem poglavju vobče ustanovljeno.
(Za sklenitev veljavnega zakona morata zaročenca izposlovati dovolilo od okrožnega urada, v čigar okraju je glavna občina, kamor pripada eden ali drugi del.)
Zakonski zadržek sorodstva ne sega med stranskimi sorodniki pri židih dalje, kakor na zakon med bratom in sestro, potem med sestro in sinom ali vnukom njenega brata ali njene sestre; zakonski zadržek svaštva pa velja samo za naslednje osebe: Po razdruženem zakonu mož ni upravičen, oženiti se s sorodnico svoje žene v navzgornji in navzdolnji vrsti, niti ne s sestro svoje žene; in žena ni upravičena, omožiti se s sorodnikom svojega moža v navzgornji in navzdolnji vrsti, niti ne z bratom svojega moža, niti s sinom ali vnukom brata ali sestre svojega
Oznanilo židovskih zakonov se mora opraviti v sinagogi ali v skupni molilnici; kjer je pa ni, mora krajno oblastvo opraviti oznanilo v glavni in posebni občini, kateri pripada eden in drugi zaročenec, ob treh zaporednih sobotah ali praznikih glede na predpise, ki so dani v §§ 70 do 73. Izpregledanje oznanil je moči doseči po predpisih §§ 80 do 83.
Poroka se mora izvršiti pred rabinom ali verskim učiteljem (verskim voditeljem) [Page]glavne občine enega ali drugega zaročenca, potem ko sta se izkazala s potrebnimi izpričevali, ob prisotnosti dveh prič. Rabin ali verski učitelj sme tudi rabina ali verskega učitelja druge občine odrediti, da izvrši poroko.
Izvršeno poročno opravilo mora redni rabin ali verski učitelj v deželnem jeziku vpisati v poročno knjigo tako, kakor je predpisano v §§ 80 do 82, zaznamovati od zaročencev donesena potrebna izpričevala z vrstno številko, pod katero sta bila poročenca vpisana v poročno knjigo, in prišiti izpričevala v njo.
Neveljaven je židovski zakon, ki je sklenjen ne glede na zakonite predpise.
Zaročenci, ali rabini in verski učitelji, ki ravnajo zoper omenjene predpise, potem tisti, ki opravijo poroko, akoravno niso redoma postavljeni, se kaznujejo (po § 252 drugega dela kazenskega zakona).
Rabinom ali verskim učiteljem, ki ne vodijo poročnih knjig po predpisih zakona, naj se naloži primerna denarna ali telesna kazen, odstranijo naj se iz njihove službe in izreče, da so za vedno nesposobni za njo.
Pri ločitvi od mize in postelje veljajo tudi glede židovskih zakoncev občni predpisi; zakonci se morajo torej takisto obrniti na rabina ali verskega učitelja in ta se mora ravnati po gori navedenih odredbah (§§ 104 do 110).
Veljavno sklenjen zakon židov je moči s prostim vzajemnim privoljenjem zakoncev razvezati z ločitnim pismom, ki ga mož da ženi; toda zakonca se morata najprej zaradi svoje razveze javiti svojemu rabinu ali verskemu učitelju, ki naj poskuša z najkrepkejšimi predočbami ju združiti znova in naj le takrat, kadar je poskus brezuspešen, izda pismeno izpričevalo, da je izpolnil svojo naloženo dolžnost, navzlic vsemu svojemu trudu pa strank ni utegnil odvrniti od njunega sklepa.
S tem izpričevalom morata oba zakonca priti pred deželno sodišče okraja, v katerem imata svoje domovališče. Ako to oblastvo uvidi po okolnostih, da je še nekaj upanja na zopetno združitev, naj ne dovoli takoj ločitve zakona, marveč naj zavrne zakonca na eden ali dva meseca. Le kadar bi bilo to brez uspeha ali ne bi bilo takoj spočetka nobenega upanja za zopetno združitev, naj deželno sodišče dopusti, da mož izroči ženi ločitno pismo, in ako sta se oba dela še enkrat izrekla pred sodiščem, da sta odločena, ločitno pismo s prostim privoljenjem dati in vzeti, naj se ima ločitno pismo za pravnoveljavno in naj se s tem razveže zakon.
Ako je zakonska žena prešestvovala in se dejanje dokaže, ima mož pravico, jo tudi proti njeni volji z ločitnim pismom odpustiti od sebe. Tožba, ki se naperi zoper ženo na razvezo zakona, pa se mora podati pri deželnem sodišču okraja, v katerem imata zakonca svoje redno domovališče, in se mora z njo ravnati kakor z vsako drugo sporno stvarjo.
Ako prestopi židovski zakonec h krščanski veri, se zakon ne razdruži, sme se pa razdružiti iz pravkar (§§ 133 do 135) navedenih vzrokov.
Ako se iz zakona rode otroci, nastane novo pravno razmerje; s tem se ustanove pravice in obveznosti med zakonskimi roditelji in otroki.
O onih otrocih, ki jih žena porodi po preteku 180 dni po sklenjenem zakonu in pred potekom 300 dni po moževi smrti ali po popolni razvezi zakona, se domneva, da so zakonskega rodu. (Nov. III, § 202.)
O onih otrocih, ki jih žena porodi v sedmem mescu po sklenjenem zakonu ali v desetem mescu po moževi smrti ali po popolni razvezi zakona, se domneva, da so zakonskega rodu.
Roditelja sta vobče zavezana, vzgajati svoje zakonske otroke, to je, skrbeti za njih življenje in zdravje, priskrbovati jim dostojno [Page]vzdrževanje, razvijati njih telesne in dušne moči in s poukom v veri in koristnih vednostih polagati temelj njih bodoči blaginji.
Politični predpisi določajo, v kateri veri naj se vzgaja otrok, čigar roditelja nista iste vere, in v kateri starosti je otrok upravičen, priznavati se k drugi veri kakor k tisti, v kateri je bil vzgojen.
Zlasti je očetova dolžnost, tako dolgo skrbeti za vzdrževanje otrok, dokler se ne morejo sami preživljati. Skrb za njih telo in njih zdravje prevzeti, je sosebno mati dolžna.
Ako se zakonca ločita ali razdružita in nista s pritrditvijo sodišča dogovorila ničesar o negi in vzgoji otrok, mora sodišče glede na posebne okolnosti primera in koristi otrok, poklic, osebnost in lastnosti zakoncev in vzroke ločitve ali razdružitve odločiti, je li prepustiti vse otroke ali katere očetu ali materi. Drugi zakonec obdrži kljub temu pravico, osebno občevati z otrokom. Sodišče more občevanje bližje urediti. Stroške vzgoje trpi oče.
Ob izpremenjenih razmerah more sodišče brez ozira na svoje prejšnje odredbe ali dogovore zakoncev na novo odrediti, kar je potrebno v korist otrok. (Nov. I, § 6.)
Ako se zakonca ločita ali povsem razdražita in nista edina, kdo izmed nju naj oskrbuje vzgojo, mora sodišče brez dopustitve pravde za to skrbeti, da otroke moškega spola do izpolnjenega četrtega, otroke ženskega spola do izpolnjene sa sedmega leta oskrbuje in vzgaja mati, ako važni, zlasti iz vzroka ločitve ali razdružitve izhajajoči razlogi ne zahtevajo drugačne odredbe. Stroške vzgoje trpi oče.
Ako je oče brez sredstev, mora pred vsem mati skrbeti za vzdrževanje, in ako oče umrje, sploh za vzgojo otrok. Ako tudi matere ni več, ali ako je brez sredstev, preide ta skrb na očetove starše in za temi na materine starše.
Roditelji imajo pravico, sporazumno voditi dejanja svojih otrok; otroci so jim dolžni spoštovanje in pokorščino.
Roditelji so upravičeni, pogrešane otroke poiskati, pobegle nazaj zahtevati in ubežne z oblastveno pomočjo nazaj privesti; tudi so upravičeni, nenravne, nepokorne ali otroke, ki motijo domači red in mir, strahovati na nepretiran in njih zdravju neškodljiv način.
Otroci dobe ime svojega očeta, njegov grb in vse druge ne zgolj osebne pravice njegove rodbine in njegovega stanu.
Pravice, ki gredo zlasti očetu kot glavi rodbine, tvorijo očetovsko oblast.
Oče sme svojega še nedoraslega otroka vzgajati za tisti stan, ki ga smatra zanj za primernega; ko pa dorase, sme otrok, ako je brez uspeha razložil očetu, da želi drug, svojemu nagnjenju in svojim zmožnostim primernejši poklic, podati svojo prošnjo rednemu sodišču, ki naj uradoma odloči o tem glede na stan, imovino in ugovore očeta.
Vse, kar otroci kakorkoli zakonito pridobe, je njihova lastnina; dokler so pa pod očetovsko oblastjo, gre očetu uprava. Le ako je oče za upravo nezmožen, ali so ga tisti, ki so naklonili njegovim otrokom imovino, od nje izključili, imenuje sodišče drugega upravnika.
Iz dohodkov imovine, kolikor zadoščajo, je zalagati vzgojevalne stroške. Ako se pri tem pokaže prebitek, se mora naložiti in o tem vsako leto dajati račun. Le tedaj, kadar bi bil ta prebitek malenkosten, se sme očetu odpustiti dajanje računa in mu prebitek prepustiti v prostovoljno uporabo. Ako je tisti, ki je otroku dal imovino, privolil uživanje očetu, jamčijo dohodki vendar vedno za stanu primerno vzdrževanje otroka in jih očetovi upniki ne morejo zapleniti otroku v škodo.
Kar s svojo marljivostjo pridobi otrok, ki je sicer nedoleten, pa ni v oskrbi roditeljev, s tem sme prosto razpolagati kakor tudi s stvarmi, ki se mu izroče v porabo, ko je dorasel.
Otroci, ki so pod očetovsko oblastjo, se ne morejo veljavno zavezati brez izrečne ali vsaj tihe privolitve očetove. Otrok izven oskrbe roditeljev se sme samostojno s pogodbo zavezati za službene posle. Na take zaveze in na zaveze nedoletnikov sploh naj se uporablja to, kar je določeno v naslednjem poglavju (§§ 246 do 248) o obveznih dejanjih tistih, ki so pod varuštvom. Oče ima tudi dolžnost, zastopati svoje nedoletne otroke. (Nov. III, § 2.)
Otroci, ki so pod očetovsko oblastjo, se ne morejo veljavno zavezati brez izrečne ali vsaj tihe privolitve očetove. Na take zaveze naj se vobče uporablja to, kar je določeno v naslednjem poglavju o obveznih dejanjih nedoletnikov, ki so pod varuštvom. Oče ima tudi dolžnost, zastopati svoje nedoletne otroke.
Predpisi, ki jih treba izpolniti, da je zakon nedoletne osebe veljaven, so v prednjem poglavju (§§ 49 in nasl.).
Potrošek, ki so ga imeli za vzgojo otrok, ne daje roditeljem nobene pravice do imovine, ki jo pridobe otroci pozneje. Ako pa roditelji obubožajo, so njih otroci dolžni, jih dostojno vzdrževati.
Nezakonski otroci ne uživajo enakih pravic z zakonskimi. Pravno se domneva [Page]nezakonsko rojstvo pri onih otrocih, ki jih porodi sicer zakonska žena, toda pred dobo ali po dobi, ki je gori (§ 138) zakonito določena glede na sklenjeni ali razvezani zakon.
Ta pravna domneva pa nastopi pri prejšnjem rojstvu še le tedaj, kadar mož, ki mu pred poroko nosečnost ni bila znana, najdalje v treh mescih potem, ko je izvedel za otrokovo rojstvo, sodno prereka očetovstvo.
Ako mož v tej dobi pravno prereka zakonitost prejšnjega ali poznejšega rojstva, je treba to dokazati le po izvedencih, ki po natančni preiskavi kakovosti otroka in matere jasno navedo vzrok izrednega primera.
Zakonsko rojstvo otroka, rojenega v zakoniti dobi, more mož izpodbijati najdalje v treh mescih potem, ko je to izvedel, s tem, da dokaže proti skrbniku, ki naj se postavi v obrambo zakonskega rojstva, nemožnost, da bi bil on zarodil otroka. Niti materino prešestvovanje niti njena trditev, da je njen otrok nezakonski, ne moreta sama zase otroku odvzeti pravice zakonskega rojstva. Ako je mož pred potekom roka za izpodbijanje duševno obolel, more njegov zakoniti zastopnik vršiti pravico izpodbijanja v treh mescih, ko je to izvedel, ali ako je že prej vedel za rojstvo otroka, v treh mescih potem, ko je bil postavljen. (Nov. III, § 6.)
Ako mož trdi, da otrok, ki ga je porodila njegova žena v zakoniti dobi, ni njegov, mora izpodbijati zakonsko rojstvo otroka najdalje v treh mescih, potem ko je to izvedel, in proti skrbniku, ki naj se postavi v obrambo zakonskega rojstva, dokazati nemožnost, da bi bil on zarodil otroka. Niti materino prešestvovanje niti njena trditev, da je njen otrok nezakonski, ne moreta sama za se otroku odvzeti pravic zakonskega rojstva.
Ako je mož umrl pred dobo, ki mu je dovoljena za izpodbijanje, ali je izza rojstva otroka njegovo bivališče trajno neznano, more tudi otrok izpodbijati svoje zakonsko rojstvo s pritrditvijo matere, če še živi. V ta namen mora tožiti skrbnika, postavljenega, da brani zakonsko rojstvo. Pravica tožbe ugasne po preteku enega leta po doseženi doletnosti. Prav tako smejo, ako je mož umrl pred dobo, ki mu je dovoljena za izpodbijanje, tudi dediči, ki bi bili prikrajšani na svojih pravicah, v treh mescih po moževi smrti izpodbijati iz navedenega razloga zakonsko rojstvo otroka. (Nov. III, § 7.)
Ako umrje mož pred dobo, ki mu je dovoljena za izpodbijanje zakonskega rojstva, morejo tudi dediči, ki bi bili prikrajšani na svojih pravicah, v treh mescih po moževi smrti izpodbijati iz navedenega razloga zakonsko rojstvo takega otroka.
Pravica zakonitega zastopnika moža ali otroka samega za izpodbijanje prestane, ako [Page]opravilno sposobni zakonski mož sodno prizna zakonsko rojstvo otroka, preden je sodba pravnomočna. (Nov. III, § 8.)
Otroke, ki so se zarodili sicer iz neveljavnega, pa ne iz takega zakona, ki mu nasprotujejo v §§ 62 do 64 navedeni zadržki, je šteti za zakonske, ako se zakonski zadržek odpravi pozneje, ali, ako je na strani vsaj enega roditeljev oprostljivo neznanje zakonskega zadržka; vendar morejo biti v zadnjem primeru taki otroci izključeni od pridobitve one imovine, ki je po rodbinskih odredbah posebno pridržana zakonskemu zarodu.
Otroci, ki so bili rojeni izven zakona in so vsled poznejše poroke svojih roditeljev vstopili v rodbino, se štejejo s svojim potomstvom vred za rojene v zakonu; vendar pa ne morejo izpodbijati lastnosti prvorojenstva in drugih že pridobljenih pravic zakonskim otrokom, zarojenim v zakonu, ki je med tem obstojal.
Nezakonsko rojstvo ne more otroku škodovati niti v njegovem državljanskem ugledu niti v njegovem napredovanju. V to svrho ni treba nobene posebne vladarjeve milosti, s katero se izreče otrok za zakonskega. Le roditelji morejo za [Page]njo prositi, ako hočejo, da bi bil otrok enako zakonskemu deležen stanovskih prednosti ali pravice do proste dedne imovine. Glede na druge rodbinske člane nima ta milost nobene moči.
Komur se tako dokaže, kakor predpisuje sodni red, da se je združil z materjo otroka v dobi, od katere ni preteklo do njegovega poroda manj kakor 180 in ne več kakor 300 dni, ali kdor to prizna tudi le izven sodišča, o tem se domneva, da je zarodil otroka. (Nov. III, § 202.)
Vpis očetovega imena v krstno ali rojstno knjigo, ki se je izvršil po materini navedbi, je le tedaj popoln dokaz, kadar je vpis izvršen po zakonitem predpisu s privoljenjem očetovim in je to privoljenje potrjeno z izpričevalom dušnega pastirja in botra s pristavkom, da jima je oče osebno znan.
Nezakonski otroci nimajo pravice niti do očetovega priimka niti do plemstva, grba in drugih prednosti roditeljev; imenujejo se po rodbinskem imenu materinem.
Zakonski mož matere sme dati z izjavo pri političnem deželnem oblastvu otroku svoje ime s privoljenjem matere in otroka, ali, ako je otrok nedoleten, s privoljenjem zakonitega zastopnika in sodišča. Za veljavnost teh izjav je treba, da so predložene v javni ali sodno ali po notarju poverjeni listini. (Nov. I, § 8.)
Nezakonski otroci so sploh izključeni od pravic rodbine; nimajo pravice niti do očetovega priimka niti do plemstva, grba in drugih prednosti roditeljev, imenujejo se po rodbinskem imenu materinem.
Tudi nezakonski otrok ima pravico, zahtevati od svojih roditeljev njih imovini primerno oskrbo, vzgojo in preskrbo, in pravice roditeljev nad otrokom segajo tako daleč, kolikor zahteva namen vzgoje. Sicer pa nezakonski otrok ni pod očetovsko oblastjo svojega zaroditelja, temveč ga zastopa varuh.
K oskrbi je zavezan zlasti oče, ako pa tega ne zmore, preide ta obveznost na mater in po njej na materine starše. (Nov. I, § 9.)
Pa tudi nezakonski otrok ima pravico, zahtevati od svojih roditeljev njih imovini primerno oskrbo, vzgojo in preskrbo, in pravice roditeljev nad otrokom segajo tako daleč, kolikor zahteva namen vzgoje. Sicer pa nezakonski otrok ni pod pravo očetovsko oblastjo svojega zaroditelja, temveč ga zastopa varuh.
K oskrbi je obvezan zlasti oče, ako pa temu ni moči otroka oskrbovati, preide ta obveznost na mater.
Oče je zavezan, povrniti materi stroške poroda in pa stroške njenega vzdrževanja za prvih šest mescev po porodu in tudi daljnje izdatke, ako so potrebni vsled poroda.
Terjatev zastara s pretekom treh let po porodu. (Nov. I, § 10.)
Že pred rojstvom otroka sme sodišče na predlog matere, če ji je to potrebno in ne živi nečisto, prisiliti tistega, čigar očetovstvo je verojetno izkazano po § 163., da založi na sodišču znesek za vzdrževanje, ki je potrebno otroku za prve tri mesce, kakor tudi običajni znesek za stroške, ki naj se materi povrnejo po § 167. (Nov. I, § 11.)
Dokler mati hoče in ji je moči, da sama vzgaja svojega nezakonskega otroka primerno bodoči namenitvi, ga ji oče ne sme odvzeti; vendar pa mora zalagati oskrbne stroške. Ako pa je otrokov blagor v nevarnosti vsled materine vzgoje, je oče dolžan, ločiti otroka od matere in ga vzeti k sebi ali ga spraviti kam drugam varno in dostojno. (Nov. I, § 12.)
Dokler mati hoče in ji je moči, da sama vzgaja svojega nezakonskega otroka primerno bodoči namenitvi, ga ji oče ne sme odvzeti; vendar pa mora zalagati oskrbne stroške.
Ako pa je otrokov blagor v nevarnosti vsled materine vzgoje, je oče dolžan, otroka ločiti od matere in ga k sebi vzeti ali kam drugam varno in dostojno spraviti.
Roditeljem je dano na voljo, poravnati se med seboj glede vzdrževanja, vzgoje in preskrbe nezakonskega otroka; taka poravnava pa nikakor ne sme škodovati otrokovi pravici.
Oskrbovanje in preskrbovanje nezakonskih otrok preide kakor drug dolg na očetove dediče.
Ako je očetovstvo od očeta priznano ali sodno ugotovljeno, smejo zahtevati nezakonski otroci, ki so ob času očetove smrti oskrbovani in vzgojevani v njegovi hiši, oskrbo in vzgojo še dalje v isti meri kakor doslej, dokler niso sposobni, da se sami vzdržujejo, toda ne v višji meri nego je morejo deležni biti zakonski otroci glede na zapuščeno imovino. (Nov. I, § 13.)
Očetovska oblast prestane takoj ob doletnosti otroka, če sodišče iz pravičnega vzroka na očetovo prošnjo ni privolilo in javno naznanilo, da traja še dalje.
Pravični vzroki, zaprositi pri sodišču za podaljšanje očetovske oblasti, so: Ako se otrok, čeprav polnoleten, zaradi telesnih ali duševnih hib ne more sam preživljati ali svojih stvari oskrbovati, ali, ako je zašel za nedoletnosti v znatne dolgove ali zakrivil take pregreške, [Page]zaradi katerih se mora še dalje držati pod natančnim očetovim nadzorom.
Otroci morejo tudi, preden izpolnijo štiriindvajseto leto, stopiti iz očetovske oblasti, ako jih oče z odobrenjem sodišča izrečno izpusti, ali, ako dvajsetletnemu sinu dopusti vodstvo lastnega gospodarstva.
Ako se nedoletna hči omoži, pride sicer glede svoje osebe pod moževo oblast (§§91 in 92), glede imovine pa ima oče do njene doletnosti pravice in dolžnosti skrbnika. Ako umre mož za njene nedoletnosti, pride ona zopet pod očetovsko oblast.
Ako oče izgubi pamet, ali ako je proglašen za zapravljivca, ali, če je obsojen zaradi hudodelstva v kazen ječe na daljši čas kakor eno leto, ako se samolastno izseli, ali, ako je odsoten nad eno leto, ne da bi naznanil svoje bivališče, prestane očetovska oblast in se postavi varuh, kadar pa ti zadržki nehajo, stopi oče zopet v svoje pravice.
Očetje, ki povsem zanemarjajo oskrbo in vzgojo svojih otrok, izgube očetovsko oblast za vedno.
Ako oče zlorablja svojo oblast in ne izpolnjuje z njo združenih dolžnosti ali je kriv nečastnega ali nenravnega vedenja, more ne le [Page] otrok sam poklicati sodišče na pomoč, marveč vsakdo, komur je to znano, in posebno najbližji sorodniki. Sodišče mora preiskati predmet pritožbe in ukreniti, kar je primerno okolnostim, zlasti sme ukazati, da je treba očeta enako kakor varuha staviti pod nadzorstvo sodišča glede uprave imovine ali glede skrbi za otrokovo osebo. (Nov. I, § 4.)
Ako je zavod ali društvo za varstvo ali oskrbo otrok prevzelo oskrbo in vzgojo otroka, s katerim se je grdo ravnalo, potem zapuščenega ali zanemarjenega ali takega otroka, ki ga roditelji ne nadzirajo in vzgajajo kakor treba, sme varstveno sodišče na predlog zavoda ali društva odrediti, potem ko je preiskalo stvar in zaslišalo roditelje, da je moči otroka pred dovršeno vzgojo odvzeti zavodu ali društvu proti njih volji le s pritrditvijo sodišča. (Nov. I, § 5.)
Zoper zlorabo očetovske oblasti, s katero se otroku kršijo njegove pravice, ali zoper neizpolnjevanje dolžnosti, ki so spojene z njo, sme poklicati sodišče na pomoč ne le otrok sam, marveč vsakdo, komur je o tem znano, in posebno najbližji sorodniki. Sodišče mora preiskati predmet pritožbe in ukreniti, kar je primerno okolnostim.
Osebe, ki niso slovesno obljubile samskega stanu, in nimajo svojih zakonskih otrok, smejo druge sprejeti za svoje; sprejemajoča oseba se imenuje posvojitelj ali posvojiteljica, sprejeta se imenuje posvojen otrok.
Posvojitelji morajo izpolniti štirideseto leto, posvojeni otrok mora biti vsaj osemnajst let mlajši kakor njegovi posvojitelji. Poročena oseba sme posvojiti ali posvojena biti le s pritrditvijo svojega zakonca. Te pritrditve ni treba, ako je izrečeno, da je zakonec umobolen, ako je njegovo bivališče neznano ali ako je zakon ločen. (Nov. I, § 18.)
Posvojitelji morajo izpolniti petdeseto leto, posvojeni otrok mora biti vsaj osemnajst let mlajši kakor njegovi posvojitelji.
Če je otrok nedoleten, se more sprejeti za svojega le s privoljenjem zakonskega očeta, ali, če ga nima, le s privoljenjem matere, varuha in sodišča. Dasi je otrok doleten, njegov zakonski oče pa še živi, se zahteva njegovo privoljenje. Ako se odreče privoljenje brez zadostnega razloga, se je moči pritožiti pri rednem [Page]sodniku. Sprejem otroka za svojega je s potrebnim privolilom predložiti deželnemu oblastvu, da ga potrdi, sodišču posvojiteljev in posvojenega otroka pa, da ga vpiše v sodne spise.
Bistveni pravni učinek sprejema otroka za svojega je, da dobi sprejeta oseba ime posvojitelja ali rodbinsko ime posvojiteljice. Tudi je moči dogovoriti, da naj s tem združi prejšnje rodbinsko ime in da pridrži rodbinsko plemstvo, če ga ima. V tem primeru mora pridržati svoj priimek in sprejeto ime združiti neposredno z njim. Ako pa žele posvojitelji, da preide njih plemstvo in grb na posvojenega otroka, treba zaprositi vladarjevo dovoljenje. (Nov. I, § 19.)
Bistven, pravni učinek sprejema otroka za svojega je, da dobi sprejeta oseba ime posvojitelja ali rodbinsko ime posvojiteljice, pridrži pa hkrati svoje prejšnje rodbinsko ime in rodbinsko plemstvo, če ga ima. Ako pa to žele posvojitelji, da preide njih lastno plemstvo in grb na posvojenega otroka, treba zaprositi vladarjevo dovoljenje.
Med posvojitelji in posvojenim otrokom ter njegovimi potomci veljajo, kolikor zakon ne dela izjeme, enake pravice, kakor med zakonskimi roditelji in otroki. Posvojitelj prevzame očetovsko oblast. Na ostale člane rodbine posvojiteljeve nima nobenega vpliva razmerje med posvojitelji in posvojenim otrokom; posvojeni otrok pa tudi ne izgubi pravic svoje lastne rodbine.
Pravice med posvojitelji in posvojenimi otroki se smejo s pogodbo drugače določiti, kolikor se s tem ne izpreminja bistveni v § 182 navedeni učinek sprejema otroka za svojega in se tudi ne posega v pravico koga drugega.
Dokler je posvojeni otrok nedoleten, se dá pravno razmerje med posvojitelji in posvojenim otrokom razveljaviti le s privoljenjem nedoletnikovih zastopnikov in sodišča.
Kadar prestane pravno razmerje med posvojiteljem in posvojenim otrokom, pride nedoletni otrok zopet pod oblast zakonskega očeta.
Pravice in obveznosti posvojiteljev in posvojenih otrok ne veljajo za otroke, ki se vzamejo v rejo. V rejo sme vzeti vsakdo; ako pa hočejo stranke o tem skleniti pogodbo, jo je treba sodno potrditi, kolikor bi se pravice rejenca ali rejenke kratile ali njima nalagale posebne obveznosti. Do povračila rejnine nimajo rejniki nobene pravice.
Osebam, ki ne uživajo dobrote očetove skrbi in ki so še nedoletne ali iz drugega razloga nezmožne, svoje stvari same oskrbovati, dajejo zakoni posebno zaščito po varuhu ali po skrbniku.
Varuh naj skrbi zlasti za nedoletnikovo osebo, hkratu pa opravlja njegovo imovino. Skrbnik je potreben za opravljanje poslov tistih, ki so nezmožni, jih sami oskrbovati iz drugega razloga kakor radi nedoletnosti.
Kadar se primeri, da je treba nedoletniku, bodi zakonskega ali nezakonskega rojstva, postaviti varuha, so sorodniki nedoletnika ali druge z njim v bližnjem razmerju stoječe osebe pod primerno kaznijo obvezane, to naznaniti sodišču, pod čigar sodstvo spada nedoletnik. Tudi politična oblastva, posvetni in duhovni predstojniki občin morajo skrbeti, da se o tem obvesti sodišče.
Čim je sodišče obveščeno, mora uradoma postaviti sposobnega varuha.
Nesposobni za varuštvo sploh so tisti, ki zaradi svoje nedoletnosti, zaradi telesnih ali duševnih hib ali iz drugih razlogov ne morejo voditi svojih lastnih poslov, ki so bili obsojeni zaradi hudodelstva ali ki od njih ni moči pričakovati, da bi siroto dostojno vzgajali ali imovino koristno upravljali.
Tudi redovnikom in inozemcem naj se praviloma ne izroča varuštvo. (Nov. I, § 21.)
Tudi osebam ženskega spola, redovnikom in prebivalcem tujih držav, naj se praviloma (§ 198) ne izroča varuštvo.
Zakonske žene potrebujejo za sprejem varuštva pritrditve svojega moža, razen kadar gre za lastnega otroka ali kadar je mož proglašen za umobolnega, kadar j e njegovo bivališče neznano ali kadar je zakon ločen. (Nov. 1, § 22.)
K določnemu varuštvu ni pripuščati tistih, ki jih je oče izrečno izključil od varuštva, ki so z roditelji nedoletnika ali z njim samim živeli v znanem sovraštvu, ali ki so z nedoletnikom že v pravdi ali bi se utegnili zaplesti v njo zaradi še ne poravnanih terjatev.
K določnemu varuštvu ni pripuščati tistih, ki jih je oče ali za poklic varuha upravičena mati (§ 196) izrečno izključila od varuštva, ki so z roditelji nedoletnika ali z njim samim v znanem sovraštvu ali ki so z nedoletnikom že v pravdi. Sodišče naj presodi, ali je oseba nesposobna za varuštvo zaradi terjatev, neporavnanih med njo in nedoletnikom. (Nov. 1, § 23)
Za varuhe praviloma ni postavljati oseb, ki v deželi, kamor nedoletnik spada po sodstvu, sploh ne bivajo ali bi morali biti vsaj več kot eno leto od nje odsotni.
Proti svoji volji se ne morejo siliti, da prevzamejo varuštvo: ženske razen matere in babice, dalje duhovniki, trajno dejansko služeči vojaki in javni uradniki, prav tako ne, kdor šestdeset let star, kdor je dolžan skrbeti za pet otrok ali vnukov, ali kdor mora opravljati že eno težavno varuštvo ali tri manjša, končno kdor bi le težko ali z znatnimi stroški utegnil opravljati to službo, ker je njegovo domovališče oddaljeno od varstvenega sodišča. (Nov. I, § 24.)
Proti svoji volji se ne morejo siliti, da prevzamejo varuštvo: posvetni duhovniki, dejansko služeči vojaki in javni uradniki; prav tako ne, kdor je star šestdeset let, kdor je dolžan skrbeti za pet otrok ali vnukov, ali, kdor ima opravljati že eno težavno varuštvo ali tri manjša.
Pred vsem gre varuštvo tistemu, kogar je oče v to pozval ali, ako ta ni tega odredil, mati, če ni nobenega zadržka po §§ 191 do 194. (Nov. I, § 25.)
Pred vsem gre varuštvo tistemu, kogar je oče v to pozval, ako ni nobenega zadržka po §§ 191-194.
Ako je mati razen primera, omenjenega v § 196, ali katera druga oseba [Page]namenila nedoletniku dedni delež in hkratu imenovala varuha, mora ta veljati le za skrbnika zapuščeni imovini.
Ako je mati ali druga oseba namenila nedoletniku dedni delež in hkratu imenovala varuha, mora ta veljati le za skrbnika zapuščeni imovini.
Kadar v zapustilu sploh ni poklican varuh ali nesposoben varuh, je treba varuštvo izročiti pred vsemi zakonski materi, potem očetovemu očetu, nato očetovi materi, končno najbližjemu sorodniku, med več enako bližnjimi pa praviloma starejšemu.
Ako oče ni imenoval nobenega varuha ali nesposobnega, je varuštvo pred vsemi izročiti očetovemu očetu, potem materi, nato očetovi materi, končno drugemu sorodniku, in sicer tistemu, ki je moškega spola, najbližji ali med več enako bližnjimi starejši.
Ako se varuštvo ne dá ustanoviti na navedeni način, je stvar sodišča, koga imenuje za varuha glede na zmožnost, stan, imovino in nastanjenost.
Vsakega imenovanega varuha brez razlike mora varstveno sodišče takoj napotiti, da prevzame varuštvo. Varuh je dolžan, prevzeti varuštvo (in stoji pod varstvenim oblastvom glede na vse s to službo zvezane posle), akoravno stoji za svojo osebo pod drugim sodstvom.
Ako meni tisti, kogar je sodišče pozvalo k varuštvu, da ni pripraven za to službo, ali, da je po zakonu tega oproščen, se mora v štirinajstih dneh potem ko mu je bil naznanjen sodni nalog, obrniti na varstveno sodišče, ali, ako za svojo osebo ne stoji pod njegovim sodstvom, na svoje pristojno sodišče, ki naj njegove razloge s svojim mnenjem vred predloži varstvenemu sodišču v odločitev.
Kdor prikriva svojo nesposobnost za varuštvo, kakor tudi sodišče, ki vedoma imenuje po zakonu nesposobnega varuha, ima odgovornost za vso nedoletniku iz tega nastalo škodo in za korist, ki mu je odšla.
Tako je odgovoren tudi, kdor se brani brez utemeljenega razloga, prevzeti varuštvo, in vrhtega ga je treba v to prisiliti s primernimi sredstvi.
Varuška služba se sme prevzeti le po nalogu, ki ga je dalo pristojno sodišče. Kdor se samolastno vsiljuje v varuštvo, je obvezan, povrniti vso škodo, ki je iz tega nastala nedoletniku.
Vsak varuh, izvzemši deda, mater in babico, mora, podavši roko, obljubiti: da hoče nedoletnika navajati k pravičnosti, bogaboječnosti in kreposti, da ga hoče stanu primerno vzgajati za koristnega državljana, zastopati pred sodiščem in izven sodišča, zvesto in marljivo upravljati imovino in se v vsem ravnati po predpisih zakona.
Na ta način zavezanemu varuhu mora sodišče izdati o tem redno listino, da je z njo poverjen glede svoje službe in se lahko izpriča, kedar je treba. Ako prevzame varuštvo ded, mati ali babica, jim je treba vročiti slično listino in vanjo vstaviti, kar drugi varuhi obljubijo.
Varuha ni treba postaviti, dokler je nedoletnik, ki nima ne nepremične ne znatne premične imovine, v prisilni delavnici ali poboljševalnici ali v javnem ali zasebnem, skrbstveni vzgoji namenjenemu zavodu, čigar ustav je po državi odobren. Isto velja za gojence, ki so v vzgoji rodbine pod nadzorstvom predstojnika [Page]zavoda. V tem primeru ima predstojnik zavoda pravice in dolžnosti varuha. Ako bi bil po danih razlogih za svojo osebo po zakonu izključen od varuštva, mora sodišče po svojem izprevidu odločiti, ali je kot predstojnik zavoda nesposoben, da prevzame te pravice in dolžnosti.
Sodišče sme nedoletniku v njegovo korist postaviti varuha ali že postavljenega pustiti v njegovi službi, kljub temu da je bil sprejet v zavod. Na vzgojo nedoletnika v zavodu ne sme vplivati ta varuh. (Nov. I, § 50.)
Ako ni sposobnih varuhov, ki so pripravljeni sprejeti službo, ali ako je to potrebno za uspešno brambo pravic in koristi siromašnih oskrbovancev, je moči izročiti varuštvo [Page]sposobnemu organu javne uprave ali kakršnemu udruženju za zaščito mladine. Izročitev je moči omejiti na posamezne pravice in dolžnosti varuha. Natančneje določijo o tem ukazi.
Sodišče sme preklicati to izročitev, ako je to v korist varovancu ali oskrbovancu. (Nov. I, § 54.)
Vsako varuško sodišče je dolžno, vodili tako zvano varuško ali sirotinsko knjigo. V to knjigo je treba vpisovati imena, priimke, starost nedoletnikov in vse, kar se je ob prevzemu, trajanju ali prestanku varuštva dogodilo važnega.
V tej knjigi naj se navajajo tudi vsa izkazila tako, da je možno sodišču samemu, pa tudi sirotam, ko postanejo polnoletne, vpogledati v poverjeni obliki vse, kar jim je dobro vedeti.
Kakor mora varuh, ki ga je imenoval oče, skrbeti ne le za nedoletnikovo osebo, marveč tudi za njegovo imovino, takisto se domneva, da je hotel oče onemu, ki ga je imenoval za skrbnika imovini, poveriti hkratu nadzor nad osebo. Ako pa oče ni imenoval varuha za vse otroke ali skrbnika ne za celo imovino, je sodišče dolžno, postaviti za druge otroke varuha ali za ostali del imovine skrbnika.
Ako je imenovanih več varuhov, smejo sicer nedoletnikovo imovino upravljati skupno ali deljeno. Ako jo pa upravljajo skupno ali ako dele upravo brez sodnega dovoljenja med seboj, je odgovoren vsak posameznik za vso škodo, ki nastane nedoletniku. Vselej mora sodišče tudi odrediti, da ima le eden skrb za nedoletnikovo osebo in glavno vodstvo poslov.
Sodišče mora dodati ženski, postavljeni za varuha, moškega za sovaruha:
Kadar se izbira sovaruh, se je treba pred vsem ozirati na izrečeno očetovo voljo, potem na nasvet varuhinje, končno na nedoletnikove sorodnike. (Nov. I, § 27.)
Materam in babicam, ki prevzamejo varuštvo, se mora dodati sovaruh. Kadar se ta izbira, se je treba ozirati pred vsem na izrečeno očetovo voljo, potem na nasvet varuhinje, končno na nedoletnikove sorodnike.
Tudi sovaruh mora dobiti od sodišča poverilno listino in obljubiti, da hoče [Page] pospeševati nedoletnikov blagor, in mora v to svrho podpirati varuhinjo s svojim svetom. Ako bi zapazil važne nedostatke, si mora prizadevati, da jih odpravi, in, ako bi bilo treba, to naznaniti varstvenemu sodišču.
Druga bistvena sovaruhova dolžnost je, da pri poslih, za katerih veljavnost je potrebno privoljenje varstvenega sodišča, sopodpiše prošnjo varuhinje ali priloži svoje posebno mnenje, mora pa tudi na zahtevo sodišča neposredno podati o takem poslu svoje mnenje.
Sovaruh, ki je izpolnil te dolžnosti, je prost vse daljnje odgovornosti; ako je pa bila sovaruhu hkratu naložena uprava imovine, ima s to upravo vse dolžnosti skrbnika.
Ako varuhinja odstopi od varuštva, naj se varuštvo praviloma izroči bivšemu sovaruhu.
Varuh ima kakor oče obveznost in pravico, skrbeti za nedoletnikovo vzgojo; vendar mora v važnih in pomisleka vrednih poslih poprej izprositi odobrenje in predpise varstvenega sodišča.
Nedoletnik je dolžan svojemu varuhu spoštovanje in poslušnost, je pa tudi upravičen, se pritožiti pri svojih najbližjih sorodnikih ali pri sodnem oblastvu, ako bi varuh kakorkoli zlorabljal svojo oblast ali zanemarjal dolžnosti pri [Page]potrebnem oskrbovanju in odgojevanju. Tudi nedoletnikovi sorodniki in vsak, kdor to zve, naj naznani sodnemu oblastvu. Do tega oblastva se mora obrniti tudi varuh, ako mu z oblastjo, ki mu je podeljena za vzgojo, ni moči preprečiti nedoletnikovih pregreškov.
Oseba sirote naj se zaupa predvsem materi celo tedaj, kadar ni prevzela varuštva ali se je zopet omožila, razen, ako otrokov blagor ne bi zahteval druge odredbe.
Vzdrževalne stroške določa varstveno sodišče in se pri določevanju ozira na očetovo odredbo, na varuhovo mnenje, na imovino, na stan in na druge razmere nedoletnika.
Ako dohodki ne zadoščajo za te stroške ali za potrošek, s katerim naj se nedoletniku priskrbi trajno preživljanje, se sme z odobrenjem sodišča načeti tudi glavna imovina.
Kadar so sirote čisto brez sredstev, naj varstveno sodišče skuša imovite najbližje sorodnike pripraviti do tega, da jih oskrbujejo, če niso po § 143. k temu itak pravno obvezani. Razen tega ima varuh polno pravico obrniti se do javnih milodarnih ustanov in obstoječih zavodov za siromake tako dolgo, dokler se nedoletnik ne more sam preživljati z lastnim delom in prizadevanjem.
Skrb, naložena varstvenemu sodišču za imovino sirote, zahteva, da skuša najprej ovedeti njeno imovino in jo zavarovati z zapečatenjem, s popisom in cenitvijo.
Pod sodnim pečatom se vzamejo premičnine v hrambo le tedaj, kadar je to potrebno za zavarovanje; popis pa, to je, natančen seznam vse, siroti lastne imovine, se mora vselej napraviti tudi ne glede na prepoved očeta ali drugega zapustnika.
Popis imovine in cenitev premičnin naj se izvrši brez zamude, ako treba, tudi preden se postavi varuh. Popis se hrani pri zapuščinskih spisih in se varuhu priobči poverjen prepis. Cenitev nepremične imovine se mora opraviti, čim je možno, more pa tudi povsem izostati, ako se vrednost razvidi iz drugih zanesljivih virov.
Ako leži nedoletnikova nepremičnina v drugi deželi ali celo v tuji državi, mora varstveno oblastvo zaprositi redno sodišče druge dežele ali tuje države, da izvrši popis in cenitev ter to priobči, temu sodišču pa mora prepustiti, da postavi skrbnika za to posestvo.
Ako leži nepremičnina v isti deželi, pa pod drugim oblastvom, pristoje sicer temu vse pravice, ki se tičejo posestva, torej tudi popis in cenitev, vendar mora ne le priobčiti varstvenemu oblastvu na zahtevo nje prepis, marveč tudi prepustiti varuhu prosto upravo posestva, ne da bi si lastilo kakršnokoli sodstvo nad njegovimi varuštvenimi dejanji.
Tiste premičnine, ki so na nepremičnem posestvu z namenom, da ostanejo stalno na njem, je smatrati za del tega posestva, vse druge premičnine, tudi dolžna pisma in celo glavnice, ki se drže nepremičnega posestva, spadajo pod varstveno sodstvo.
Čim varuh ali skrbnik prevzame imovino, jo mora upravljati z vso pazljivostjo poštenega in marljivega gospodarja, in odgovoren biti za svojo krivdo.
Dragulji, druge dragocenosti in dolžna pisma kakor vse važne listine se spravijo v sodno hrambo; od prvih dobi varuh seznam, od drugih prepise, ki jih potrebuje za svojo rabo.
Od gotovine naj ostane le toliko v varuhovih rokah, kolikor je potrebno za vzgojo [Page]sirote in za redno gospodarstvo; ostanek naj se porabi zlasti v plačilo morebitnih dolgov ali za drugo koristno uporabo in ako se ne dá porabiti koristneje, se mora naložiti na obresti v javnih blagajnah ali zakonito varno tudi pri zasebnikih. Varnost pa je le tedaj zakonita, kadar po zavarovanju, vračunši morebitna poprednja bremena, hiša ni obremenjena nad polovico, posestvo na kmetih ali zemljišče pa ne nad dve tretjini svoje prave vrednosti.
Druga premična imovina, ki je ni treba hraniti niti za nedoletnikovo rabo, niti za rodbinski spomin, niti po očetovi odredbi, niti se ne dá kako drugače koristno porabiti, se mora vobče prodati na javni dražbi. Pohištvo se sme prepustiti roditeljem in sodedičem pod roko za sodno cenilno vrednost. Kar se ni prodalo na javni dražbi, sme varuh z dovoljenjem varstvenega sodišča prodati tudi pod cenilno vrednostjo.
Nepremičnina se sme prodati le v stiski ali v očitno nedoletnikovo korist z dovoljenjem varstvenega sodišča, in praviloma le na javni dražbi, iz važnih razlogov pa sme sodišče dovoliti tudi odsvojitev pod roko.
Sploh ne sme varuh pri vseh poslih, ki ne spadajo k rednemu gospodarstvu in ki so večje važnosti, ničesar ukreniti brez sodnega privoljenja. Torej ne sme samolastno odkloniti [Page]nobene dediščine niti je nepogojno sprejeti, niti odsvojiti blaga, ki je zaupano njegovi hrambi, niti skleniti zakupne pogodbe, niti odpovedati glavnice, ki je naložena z zakonito varnostjo, niti odstopiti terjatve, niti poravnati pravde, niti pričeti, nadaljevati ali opustiti tvornice, trgovine in obrta brez sodnega odobrenja.
Varuh ne sme sam za se sprejeti nobene nedoletnikove glavnice, ko se vrne. Dolžnik, ki se mu odpove taka glavnica, si mora v svojo varnost dati od varuha pokazati sodno dovolilo za iztirjanje glavnice, in se ne sme zadovoljiti zgolj z varuhovo pobotnico; tudi mu je dano na voljo, da opravi plačilo neposredno pri sodišču samem.
Kadarkoli se primeri, da se povrne dolžna glavnica, naj varuh potrebno ukrene, da se koristno uporabi in izprosi sodno odobrenje za dejansko uporabo.
O terjatvah, za dokaz katerih ni listin, si mora varuh priskrbeti listine in izkušati, da nezavarovane terjatve kolikor moči zavaruje ali jih izterja ob dospelosti. Vendar naj se roditeljem ne odpove nedoletnikova glavnica, četudi ni zakonito zavarovana, kadar bi jo težko vrnili brez odsvojitve svoje nepremičnine ali odstopa od svojega obrta, pa nedoletniku najbrže ne preti nobena nevarnost izgube.
Varuh ob nastopu varuštva ni dolžan dati varščine. Tudi pozneje je varščine prost, dokler se natančno ravna po zakonitih predpisih za varnost imovine in daje redno ob pravem času račun.
Vobče je vsak varuh in vsak skrbnik obvezan, dajati račun o izročeni mu upravi. Dajanje računa sme sicer zapustnik odpustiti varuhu glede tistega zneska, ki ga je prostovoljno volil, tudi varstveno sodišče sme to, ako dohodki najbrže ne presegajo izdatkov za nedoletnikovo vzdrževanje in vzgojo, vendar mora varuh izkazati v vseh primerih v popis vzeto glavno imovino in glavnico, tudi mora poročati o stanju oskrbovančeve osebe, ako se v tem pripeti važna izprememba.
Računi z vsemi potrebnimi izkazi se morajo izročiti varstvenemu sodišču koncem vsakega leta ali najdalje v dveh mescih po njegovem preteku. V teh računih se morajo natančno določiti prejemki in izdatki, prebitek ali zmanjšanje glavnice. Ako je v nedoletnikovi imovini trgovina, naj se zadovolji sodišče s predloženim poverjenim računskim sklepom ali s tako zvano bilanco in jo zase obdržati kot tajno. Proti varuhu, ki ne dá računa v določenem času, se morajo uporabiti pravna prisilna sredstva, ki so primerna okolnostim.
Ako ima nedoletnik v raznih deželah nepremičnine, katerih uprava je poverjena samo enemu varuhu, mora varuh za vsako deželo voditi poseben račun in ga predložiti tamkajšnjemu oblastvu, vendar mu je dano na voljo, da v nedoletnikov blagor prebitek v eni deželi ležeče imovine porabi v drugi.
Varstveno sodišče je obvezano, da varuhove račune dá po posebnih predpisih pregledati in popraviti po računskih in drugih izvedencih in da rešitev o tem priobči varuhu.
Ako se v računih kaj pozabi ali se sicer pripeti kakršenkoli pogrešek, ne sme biti to na škodo niti varuhu, niti nedoletniku.
Nedoletnik ne sme priti pred sodišče niti kakor tožitelj niti kakor toženec; mora ga varuh ali sam zastopati ali dati po kom drugem zastopati.
Nedoletnik je sicer upravičen, da z dovoljenimi dejanji zase kaj pridobi brez sodelovanja svojega varuha, vendar ne sme brez varstvenega dovoljenja ničesar svojega odsvojiti, niti prevzeti nobene obveze.
Zlasti ne smejo nedoletniki brez varstvenega privoljenja stopiti v veljaven zakon (§§ 49 do 51).
Tudi brez privoljenja svojega varuha se sme nedoletnik samostojno s pogodbo zavezati za službo in le iz važnih razlogov more varuh predčasno razvezati pogodbo, ki jo je sklenil nedoletnik. Kar nedoletnik pridobi na ta ali drug način s svojo marljivostjo, s tem sme prav tako prosto razpolagati in se zavezovati kakor z onimi stvarmi, ki so mu bile izročene v njegovo rabo, ko je dorastel. (Nov. III, § 3.)
Dasi je nedoletnik stopil v službo brez privoljenja svojega varuha, ga varuh ne sme brez važnega vzroka vzeti iz službe pred zakonitim ali pogodbenim rokom; kar nedoletnik pridobi na ta ali drug način s svojo marljivostjo, s tem sme prav tako prosto razpolagati in se zavezovati kakor z onimi stvarmi, ki so mu bile izročene v njegovo rabo, ko je dorastel.
Varstveno sodišče sme nedoletniku, ki je izpolnil dvajseto leto, prepustiti čisti prebitek njegovih dohodkov v lastno prosto upravo; glede tega njegovi upravi izročenega zneska je upravičen, da se samolastno zaveže.
Nedoletnik, ki se po izpolnjenem dvajsetem letu dela pri kakem poslu doletnega, je odgovoren za vso škodo, ako druga stran, preden je bil posel sklenjen, pač ni utegnila šele poizvedovati, ali je res, kar trdi, ali ne.
Dorastel nedoletnik je odgovoren z vso svojo imovino tudi glede drugih prepovedanih dejanj in glede škode, ki jo provzroči po svoji krivdi. (Nov. III, § 4.)
Nedoletnik, ki se po izpolnjenem, dvajsetem letu dela pri kakem poslu doletnega, je odgovoren za vso škodo, ako druga stran, preden je bil posel sklenjen, pač ni utegnila poizvedovati, ali je res, kar trdi, ali ne. Sploh je odgovoren glede drugih prepovedanih dejanj in glede škode, ki jo provzroči po svoji krivdi tako s svojo osebo kakor s svojo imovino.
Varuštvo povsem prestane z nedoletnikovo smrtjo. Ako pa umre varuh ali ako je odpuščen, se mora po predpisu zakona (§§ 198 in 199) postaviti drug varuh.
Varuštvo prestane tudi, kadar oče zopet prevzame svojo oblast, katere izvrševanje je bilo nekaj časa ovirano. (§ 176.)
Varstvo ugasne tudi takoj, ko varovanec doseže polnoletnost; vendar sme varstveno sodišče odrediti na prošnjo ali po zaslišanju varuha in sorodnikov zaradi varovančevih telesnih ali duševnih hib, zaradi zapravljivosti ali iz drugih važnih razlogov podaljšanje varuštva na daljši in nedoločen čas. Ta odredba pa se mora javno oznaniti primeren čas prej, preden nastopi polnoletnost.
Nedoletniku, ki je izpolnil dvajseto leto, sme varstveno sodišče, ko je poizvedelo mnenje varuha in po potrebi tudi najbližjih sorodnikov, privoliti izpregled starosti in ga proglasiti za polnoletnega. Ako oblastvo dopusti nedoletniku, da izvršuje trgovino ali obrt, ga s tem hkratu proglasi za polnoletnega. Izrečena polnoletnost ima povsem enak pravni učinek kakor resnično dosežena polnoletnost.
Odpust varuha odredi sodišče v nekaterih primerih uradoma, v drugih na prošnjo.
Uradoma se mora varuh odpustiti, ako upravlja varuštvo proti svoji dolžnosti, ako je spoznan za nesposobnega ali ako se glede njega pojavijo taki pomisleki, da bi bil po zakonu izključen od prevzema varuštva.
Varstveno sodišče sme odrediti, da se žena, postavljena za varuhinjo, odpusti, kadar se omoži. Za varuhinjo postavljene omožene ženske naj se odpuste, kadar prekliče mož odobrenje za opravljanje varuštva. (Nov. III, § 28.)
Ako se mati, ki vodi varuštvo svojega otroka, znova omoži, mora sama ali sovaruh to naznaniti varstvenemu sodišču, ki presodi, ali naj se dovoli, da ostane še nadalje varuhinja.
Ako zapustnik ali sodišče postavi varuha le za nekaj časa ali ga izključi za določen primer, ga je treba odpustiti, čim poteče ta čas ali nastopi določeni primer.
Ako med varuštvom nastopijo taki razlogi, da bi bil varuh zaradi njih po zakonih oproščen ali izključen od prevzema varuštva, je v prvem primeru upravičen, v drugem pa zavezan prositi za odpust.
Varuhu, kateremu je izročeno varuštvo kakor dozdevnemu najbližjemu nedoletnikovemu sorodniku, je dano na voljo, da nasvetuje na svoje mesto bližjega in sposobnega sorodnika, ki se je pozneje našel; vendar bližji sorodnik nima nobene pravice zahtevati, da mu daljnji sorodnik odstopi že prevzeto varuštvo razen, ako bi bil zadržan, javiti se prej.
Ako sta mati ali brat bila za časa postavljenega varuštva sama še nedoletna, smeta po doseženi polnoletnosti zahtevati varuštvo. Tudi je dano vsakemu sorodniku na voljo, javiti v enem letu, da prevzame varuštvo, ako je sodišče poklicalo nesorodnika za varuha.
Ako se nedoletnica omoži, zavisi od presoje sodišča, ali naj se skrbstvo odstopi zakonskemu možu (§ 175).
Varuh sme praviloma odložiti varuštvo le koncem varuštvenega leta, ko je njegov naslednik redno prevzel upravo imovine. Sodišče pa mu sme varuštvo tudi takoj odvzeti, ako meni, da je to potrebno za varnost osebe ali imovine.
Varuh je zavezan, da izroči najdalje v dveh mescih po končanem varuštvu svoj končni račun sodišču, in dobi od tega po dognani pravilnosti listino, da je upravljal svojo službo pošteno in redno. S to listino pa ni oproščen obveznosti iz zvijačnega dejanja, ki se pozneje zasledi.
Koncem varuštva je varuhova dolžnost, polnoletniku ali novo postavljenemu varuhu izročiti imovino proti sprejemnici in to izkazati sodišču. Napravljeni seznam imovine in vsako leto odobreni računi služijo za pravec pri takih izročitvah.
Vobče je odgovoren varuh le za svojo krivdo in ne tudi za krivdo svojih podrejenih. Ako pa vedoma nastavi nesposobne osebe ali jih pridrži, ali ne zahteva povračila od njih povzročene škode, je odgovoren tudi za to malomarnost.
Celó varstveno sodišče, ki zanemari svojo službo v nedoletnikovo škodo, je za to odgovorno in dolžno škodo povrniti, ako ni drugih sredstev za povračilo.
Marljivim varuhom sme sodišče iz prihranjenih dohodkov prisoditi razmerno vsakoletno nagrado; vendar te nagrade ne sme biti nikdar več kakor pet od sto čistih dohodkov, in sme doseči največ štiritisoč goldinarjev na leto.
Ako je nedoletnikova imovina tako neznatna, da se ne da na leto prihraniti nič ali le malo, se sme vsaj koncem varuštva dati okolnostim primerna nagrada varuhu, ki je ohranil imovino nezmanjšano ali pridobil nedoletniku dostojno preskrbo.
Če varuh mehi, da se mu godi krivica po odredbi varstvenega sodišča, naj poda pritožbo najprej na istem sodišču, in le, ako ta nima uspeha, rekurz na višjem sodišču.
Za osebe, ki ne morejo svojih stvari same oskrbovati in svojih pravic same braniti, mora sodišče postaviti skrbnika ali upravnika, ako niso pod očetovsko ali varuško oblastjo.
To se zgodi: pri nedoletnikih, ki imajo v drugi deželi nepremično imovino (§ 225), ali jih v posebnem primeru ne more zastopati oče ali varuh, pri polnoletnikih, ki zblazne ali pobebijo, pri proglašenih zapravljivcih, pri nerojenih, včasih tudi pri gluhonemih, pri odsotnih in pri jetnikih.
Pri poslih, ki se primerijo med roditelji in nedoletnim otrokom, ali med varuhom in nedoletnikom, se mora sodišče naprositi, da imenuje za nedoletnika posebnega skrbnika.
Kadar se primerijo pravde med dvema ali več nedoletniki, ki imajo istega varuha, ne sme ta varuh zastopati nobenega teh nedoletnikov, naprositi mora marveč sodišče, da imenuje za vsakega posebej drugega skrbnika.
Za blaznega ali bebastega je moči smatrati le tistega, ki ga sodišče proglasi za takega, ko ovede natančno njegovo vedenje in zasliši zdravnike, ki so od sodišča tudi v ta namen poklicani. Za zapravljivca pa mora sodišče proglasiti tistega, o katerem postane iz došlega naznanila in o tem izvršene preiskave očitno, da razsipa svojo imovino nepremišljeno in izpostavlja sebe ali svojo rodbino bodoči bedi po lahkomišljenih ali pod pogubnimi pogoji sklenjenih posojilnih pogodbah. V obeh primerih se mora sodna proglasitev javno naznaniti.
Glede nerojenih se postavi zaktopnik za potomstvo sploh ali za že spočet telesni plod (§ 22). V prvem primeru mora zastopnik skrbeti za to, da ni prikrajšano potomstvo pri določeni mu zapuščini; v drugem primeru pa, da se ohranijo pravice še nerojenega otroka.
Ako so gluhonemi hkratu bebasti, ostanejo vedno pod varuštvom, ako so pa zmožni po nastopu petindvajsetega leta upravljati svoje posle, se jim ne sme proti njihovi volji postaviti skrbnik; le k sodišču naj nikdar ne pridejo brez zastopnika.
Za odsotne ali za sodišču ob času še neznane deležnike kakšnega posla se postavi skrbnik takrat, kadar ne zapuste nobenega rednega zastopnika, a bi brez takega pretila njih pravicam nevarnost vsled odloga, ali kadar bi bile pravice koga drugega ovirane v njih teku. Ako je znano bivališče odsotne osebe, jo mora skrbnik poučiti o stanju njenih poslov in te posle oskrbovati kakor one nedoletnika, ako ni odrejeno nič drugega.
Kadar nastopijo po zakonu v § 24 določeni pogoji in zaprosi kdo, da se odsotna oseba proglasi za mrtvo, mora sodišče za njo imenovati pred vsem skrbnika, potem se odsotna oseba pozove po oklicu, glasečim se na celo leto, s pristavkom, da ga sodišče proglasi za mrtvega, [Page]ako ne pride v tem času ali sodišča ne obvesti kako drugače o svojem življenju.
[Za pravni smrtni dan odsotne osebe se šteje dan, ko je zadobila proglasitev za mrtvega svojo pravno moč;] vendar proglasitev za mrtvega ne izključuje dokaza, da je odsotnik umrl prej ali pozneje, ali, da še živi. Ako se to dokaže, naj se ravna s tistim, ki je vzel na podstavi sodne proglasitve za mrtvega v posest imovino tako, kakor z drugim poštenim posestnikom.
Hudodelcu, obsojenemu na kazen najtežje ali težke ječe, naj se postavi skrbnik, ako ima imovino, ki bi bila v nevarnosti po dalje trajajoči kazni.
Sodišče, ki je pristojno, da imenuje varuha, mora praviloma z isto previdnostjo in po istih načelih postaviti tudi skrbnika. Ako pa gre za upravo stvari ali posla, ki spada pod drugo sodišče, naj imenuje to sodišče tudi skrbnika.
Kdor ima potrebne lastnosti za varuško službo, more prevzeti tudi skrbstvo. Tudi veljajo pri skrbstvu isti oprostilni razlogi in pravice prvenstva kakor pri varuštvu.
Pravice in obveznosti skrbnikov, ki morajo skrbeti ali le za upravo imovine ali hkratu za osebo oskrbovanca, je treba presojati po predpisih, danih o tem varuhom.
Skrbstvo prestane, kadar so končani skrbniku poverjeni posli, ali, ako nehajo razlogi, ki so oskrbovanca ovirali upravljati svoje posle. Ali je blaznik ali bebec zadobil pravo pamet ali če je zapravljivčeva volja temeljito in trajno poboljšana, to se more odločiti po natančni ovedbi okolnosti, na podlagi daljše izkušnje in v prvem primeru hkratu temeljem izpričeval zdravnikov, ki jih določi sodišče za preiskavo.
V podporo sodišč pri izvrševanju varuškega in skrbstvenega sodstva so poklicani varstveni sveti. Posebni zakoni odrejajo njih sestavo in dolžnosti. (Nov. I, § 48.)
Posebne previdnosti pri varuštvu in skrbstvu kmetskega stanu so v političnih zakonih.
Vse, kar je različno od osebe, in služi ljudem za rabo, se imenuje v pravnem smislu stvar.
Stvari v državnem ozemlju so ali državno ali zasebno blago. Zasebno blago pripada posameznim ali moralnim osebam, manjšim družbam ali celim občinam.
Stvari, ki so prepuščene vsem članom države v prisvojitev, še imenujejo ničije stvari. One, ki so jim dopuščene le za rabo, kakor: ceste, veletoki, reke, morska pristanišča in morska obrežja, se imenujejo občno ali javno blago. Kar je določeno za pokritje državnih potrebščin, kakor: pravica, kovati denar, ali poštne in druge vladarske pravice, komorno blago, rudniki in soline, davki in carine, se imenuje državna imovina.
Na enak način tvorijo stvari, ki so po deželni ustavi v porabo vsakemu članu občine, .občinsko blago; one pa, katerih dohodki so določeni za zalaganje občinskih izdatkov, občinsko imovino.
Tudi tista imovina vladarja, ki je ne poseduje kot glavar države, se šteje za zasebno blago.
Po predpisih, ki so v tem zasebnem pravu o načinu, kako se stvari po pravu pridobivajo, ohranjujejo in na druge prenašajo, se morajo praviloma ravnati tudi upravniki državnega in občinskega blaga ali državne in občinske imovine. Razlike in posebni predpisi, ki se tičejo uprave in rabe tega blaga, so v državnem pravu in v političnih ukazih.
Stvari se po razliki svoje kakovosti dele: v telesne in netelesne, v premične in nepremične, v potrošne in nepotrošne, v cenljive in necenljive.
Telesne stvari so tiste, ki so očutne; sicer se imenujejo netelesne; n. pr. pravica loviti, ribariti in vse druge pravice.
Stvari, ki se dajo prestavljati brez poškodbe svoje tvarine z mesta na mesto, so premične, sicer so nepremične. Stvari, ki so ob sebi premične, se smatrajo v pravnem smislu za nepremične, ako tvorijo po zakonu ali lastnikovi določbi pritiklino nepremičnine.
Pritiklina je tisto, kar se stavlja s stvarjo v trajno zvezo. Semkaj spadajo ne le prirast stvari, dokler se ne odloči od nje, marveč tudi postranske stvari, brez katerih glavne stvari ni moči rabiti, ali ki jih je zakon ali lastnik določil za trajno rabo glavne stvari.
Trava, drevesa, plodovi in vse rabne stvari, ki jih zemlja rodi na svojem površju, so dotlej nepremična imovina, dokler niso odločene od zemljišča. Celo ribe v ribniku in divjačina v gozdu postanejo šele tedaj premično blago, kadar so ribe vzete iz ribnika in ko je divjačina ujeta ali ubita.
Tudi žito, les, krma in vsi drugi, čeprav že spravljeni pridelki, kakor tudi vsa živina in vse orodje in priprave, ki spadajo k nepremičnini, se smatrajo za nepremične stvari, kolikor so potrebne za nadaljevanje rednega gospodarstva.
Takisto spadajo k nepremičnim stvarem tiste, ki se zgrade na zemljišču v namen, da [Page]ostanejo vedno na njem, kakor: hiše in druge zgradbe z zračnim prostorom navpik nad njimi; dalje: ne le vse, kar je pritrjeno v tla ali v zid, kar je prikovano in pribito, kakor: pivovarske ponve, žganjarski kotli in vdelane omare, marveč tudi tiste reči, katere so določene za stalno rabo celote: n. pr. vedrice, vrvi, verige, gasilno orodje in podobno.
Kadar so stroji zvezani z nepremičnino, ne veljajo za pritiklino, ako je z odobrenjem lastnika nepremičnine zaznamovano v zemljiški knjigi, da so stroji last druge osebe. Kadar so stroji postavljeni namesto takih, ki jih je bilo smatrati za pritiklino, je treba za tako zaznambo tudi odobrenja prej v knjigo vpisanih upravičencev. Zaznamba izgubi svoj učinek po preteku petih let po vpisu; potek roka je ovrt s stečajnim ali s prisilnim dražbenim postopanjem. (Nov. III, § 10.)
Pravice se prištevajo premičnim stvarem, ako niso spojene s posestjo nepremičnine, ali ako po deželni ustavi niso izrečene za nepremičnino.
Terjatve se ne izpremene v nepremično imovino, ako so zavarovane na nepremičnino.
Za nepremične stvari veljajo zakoni okraja, v katerem leže, za vse druge stvari pa isti zakoni kakor za osebo njihovega lastnika.
Stvari, ki ne dajejo navadne koristi, če se ne uničijo ali použijejo, se imenujejo potrošne; one nasprotne kakovosti pa nepotrošne stvari.
Več posebnih stvari skup, ki se smatrajo za eno stvar in se navadno oznamenjajo s skupnim imenom, tvori skupnost stvari in se šteje za celoto.
Cenljive stvari so tiste, katerih vrednost se dá določiti, ako se primerjajo z drugimi, ki so v prometu; k tem spadajo tudi službe, dela z roko in z glavo. Necenljive se pa imenujejo stvari, katerih vrednost se ne dá določiti po primerjanju z drugimi stvarmi, ki so v prometu.
Določena vrednost kake stvari se imenuje njena cena. Kadar sodišče ceni kako stvar, naj se cena izrazi z določeno vsoto denarja.
Ako se stvar ceni po koristi, ki jo stvar navadno in vobče daje glede na čas in kraj, se dobi redna in občna cena; ako pa se gleda na posebne razmere in na slučajne lastnosti, po katerih se je stvar posebno priljubila tistemu, komur je povrniti njena vrednost, se dobi izredna cena.
Vselej, kadar ni nič drugega pogojeno niti po zakonu odrejeno, se mora pri cenitvi stvari vzeti za vodilo občna cena.
Pravice, ki jih ima oseba na stvari ne glede na določne osebe, se imenujejo stvarne pravice. Pravice, ki nastajajo do stvari le proti določnim osebam neposredno iz zakona ali iz obveznega dejanja, se imenujejo osebne pravice na stvari.
Stvarne pravice na stvari so pravica posesti, lastnine, zastave, služnosti in dedna pravica.
Kdor ima stvar v svoji oblasti ali hrambi, se imenuje njen imetnik. Ako ima imetnik stvari voljo, obdržati jo za svojo, je njen posestnik.
Osebe, ki niso pri zdravi pameti, so same ob sebi nezmožne, pridobiti posest. Zastopa jih varuh ali skrbnik. Nedorasli, ki so izpolnili leta detinstva, morejo sami za se vzeti stvar v posest.
Vse telesne in netelesne stvari, ki so predmet pravnega prometa, je moči vzeti v posest.
Telesne, premične stvari se vzamejo v posest, ako jih kdo fizično prime, odpelje ali shrani; nepremične pa, ako nanje stopi, jih omeji, ogradi, oznameni ali obdela. Posest netelesnih stvari ali pravic zadobi, kdor jih rabi v lastnem imenu.
Raba pravice se vrši, kadar kdo od drugega kaj terja kot dolžnost in mu tisti to stori, dalje, kadar kdo uporablja v svojo korist stvar koga drugega z njegovim dopuščenjem, končno, kadar kdo na tujo prepoved opusti to, kar bi bil sicer upravičen storiti.
Posest pravic in tudi telesnih stvari se zadobi ali neposredno, kadar se prisvoje ničije pravice in stvari, ali posredno, kadar se prisvoji pravica ali stvar, ki pripada drugemu.
Z neposredno in s posredno samolastno zaposedbo se dobiva le toliko v posest, kolikor se resnično prime, na kolikor se stopi, kolikor se uporabi, oznameni ali shrani; pri posredni, ako nam imetnik v svojem ali v imenu drugega prepusti pravico ali stvar, se dobi vse, kar je prejšnji imetnik imel in izročil po razločnih znamenjih, ne da bi bilo potrebno, da se pravzame vsak del celote posebej.
Posest stvari se imenuje pravična, ako se opira na veljaven naslov, to je na pravni [Page]temelj, ki je sposoben za pridobitev. Sicer se imenuje nepravična.
Naslov je pri ničijih stvareh prirojena svoboda delati to, kar ne krati tujih pravic; pri drugih stvareh volja prejšnjega posestnika ali sodnikov izrek ali končno zakon, ki daje komu pravico do posesti.
Imetnik, ki stvari nima v svojem, marveč v imenu drugega, še nima nobenega pravnega temelja, da bi vzel to stvar v posest.
Imetnik stvari ni upravičen, samolastno premeniti vzrok svoje hrambe in si s tem prisvajati naslov, pač pa sme tisti, kdor je doslej po pravu posedoval stvar v lastnem imenu, prepustiti posestno pravico drugemu in jo v bodoče imeti v njegovem imenu.
Z veljavnim naslovom se zadobi le pravica do posesti stvari, ne posest sama. Kdor ima le pravico do posesti, si ne sme samolastno vzeti posesti, ako se mu odreka; zahtevati jo mora pri rednem sodniku pravdnim potom z navedbo naslova.
Kjer so tako zvane deželne deske, mestne ali zemljiške knjige ali drugi taki javni [Page]vpisniki, se dobi pravična posest stvarne pravice na nepremičninah le z rednim vpisom v te javne knjige.
Ako je bila premična stvar izročena zapored več osebam, pristoja posestna pravica tisti, ki jo ima v svoji oblasti. Ako pa je stvar nepremična in ako so uvedene javne knjige, gre posestna pravica izključno tistemu, kdor je vpisan kot njen posestnik.
Posestnik stvari ima za se pravno domnevo veljavnega naslova, torej ga ni moči pozvati, da bi navedel naslov.
Tak poziv niti tedaj ni dopusten, kadar kdo trdi, da se posest njegovega nasprotnika ne strinja z drugimi pravnimi domnevami, n. pr. s svobodo lastnine. V takih primerih mora nasprotnik, ki to trdi, tožiti pred rednim sodnikom in izkazati svojo dozdevno močnejšo pravico. V dvomu pristoja posestniku prednost.
Kazenski in politični zakoni določajo, koliko je obvezan navesti naslov svoje posesti posestnik stvari, katere promet je prepovedan ali o kateri se zdi, da je ukradena.
Kdor ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo, je pošten posestnik. Nepošten posestnik je tisti, kdor ve ali mora iz okolnosti domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada komu drugemu. Zaradi zmote v dejstvih ali zaradi nepoznanja zakonitih predpisov je kdo lahko nepravičen (§ 316) in vendar pošten posestnik.
Ako poseduje kdo stvar samo, kdo drugi pa pravico do vseh ali nekaterih užitkov te stvari, more biti ena in ista oseba, ako prekorači meje svoje pravice, v raznih ozirih pošten in nepošten, pravičen in nepravičen posestnik.
O pošteni in nepošteni posesti je odločiti v primeru pravde s sodniškim izrekom. V dvomu se domneva, da je posest poštena.
Pošten posestnik sme že zgolj iz razloga poštene posesti stvar, ki jo poseduje, brez odgovornosti poljubno rabiti, porabiti, pa tudi uničiti.
Poštenemu posestniku pripadajo vsi iz stvari izvirajoči plodovi, čim so od stvari odločeni; njemu pripadajo tudi vsi drugi že prejeti užitki, kolikor so že dospeli za časa mirne posesti.
Ako je pošteni posestnik za stvar kaj potrošil, kar je bilo ali potrebno za trajno [Page]ohranitev tvarine, ali koristno za pomnožitev še trajajočih užitkov, mu gre povračilo po sedanji vrednosti, kolikor to ne presega resničnega potroška.
Za potrošek, ki je bil izdan le za zabavo in olepšavo, se povrne le toliko, kolikor je stvar s tem resnično pridobila po občni vrednosti, vendar sme prejšnji posestnik izvoliti, da vzame zase vse, kar se dá od tega odvzeti brez škode za tvarino.
Celo pošteni posestnik ne more zahtevati cene, ki jo je dal svojemu predniku za prepuščeno mu stvar. Kdor pa tujo stvar, ki bi jo lastnik sicer težko dobil nazaj, pridobi na pošten način in s tem doseže izkazno korist za lastnika, sme terjati primerno povračilo.
Ali ima pošten imetnik pravico, zaradi svoje terjatve pridržati stvar, določa poglavje o zastavnem pravu.
Nepošteni posestnik je zavezan, vrniti ne le vse koristi, ki jih je dobil s posestjo tuje stvari, marveč tudi tiste, ki bi jih bil dobil prikrajšani, in povrniti vso vsled svoje posesti nastalo škodo. Ako dobi nepošteni posestnik posest z dejanjem, ki je v kazenskih zakonih prepovedano, sega povračilo do vrednosti posebne priljubljenosti.
Ako nepošteni posestnik potroši kaj za stvar, je treba uporabljati to, kar je odrejeno [Page]v poglavju o pooblastitvi glede potroška, ki ga napravi poslovodja brez naloga.
Posest občine se presoja po poštenosti ali nepoštenosti pooblaščencev, ki poslujejo v imenu članov občine. Vendar morajo nepošteni vselej povrniti škodo tako poštenim članom kakor lastniku.
Ako je pošteni posestnik obsojen s sodniškim izrekom, da vrne stvar, je treba ravnati tudi z njim glede povračila užitkov in škode kakor tudi glede potroška od časa vročene mu tožbe liki z nepoštenim posestnikom, vendar je odgovoren za naključje, ki bi stvari ne bilo zadelo pri lastniku, le tedaj, kadar je zadržal vrnitev z nagajivo pravdo.
Naj bo posest že kakršnakoli, vendar ni nihče upravičen, jo samolastno motiti. Moteni ima pravico, sodno zahtevati, da se prepove poseganje in da se povrne izkazna škoda.
Ako preti posestniku nepremične stvari ali stvarne pravice z gradnjo novega poslopja, vodne naprave ali druge naprave nevarnost za njegove pravice in se graditelj proti njemu ni zavaroval po predpisu občnega sodnega reda, je ogroženi upravičen, zahtevati pri [Page]sodišču prepoved take nove gradnje in sodišče je dolžno, stvar kar najhitreje odločiti.
Dokler se stvar ne odloči, sodišče praviloma ne sme dopustiti nadaljevanja gradnje. Le tedaj je dovoliti začasno nadaljevanje gradnje, kadar je očividna nevarnost blizu ali kadar graditelj dá primerno varnost, da hoče stvar postaviti v prejšnji stan in povrniti škodo, prepovednik pa v tem primeru ne dá nobenega podobnega zavarovanja za nasledke svoje prepovedi.
Kar je odrejeno v prednjih paragrafih glede nove gradnje, velja tudi za podiranje starega poslopja ali druge naprave.
Ako more posestnik stvarne pravice dokazati, da že obstoječa tuja zgradba ali druga tuja stvar podira in mu očividno preti škoda, je upravičen, sodno zahtevati zavarovanje, ako sicer ni politično oblastvo že zadostno poskrbelo za javno varnost.
K pravicam posesti spada tudi pravica, braniti se v svoji posesti, in, ako bi sodniška pomoč prišla prepozno, silo odbijati s primerno silo (§ 19). Sicer mora skrbeti politično oblastvo, da se vzdrži javni mir, in kazensko sodišče, da se kaznujejo javna nasilstva.
Ako se kdo vsili v posest ali se vtihotapi skrivaj z zvijačo ali prošnjo, in to, kar mu kdo dopušča iz uslužnosti, ne da bi nase jemal trajno obveznost, izkuša premeniti v vedno pravico, postane ob sebi nepravična in nepoštena posest še vrhtega nepristna; sicer se posest šteje za pristno.
Zoper vsakega nepristnega posestnika se sme s tožbo zahtevati tako postavitev v prejšnji stan, kakor tudi povračilo škode. Oboje mora sodišče odrediti po pravni razpravi celo brez ozira na močnejšo pravico, katero bi utegnil toženec imeti na stvar.
Ako se ne pokaže pri tej priči, kdo je v pristni posesti, in koliko ima ena ali druga stranka pravice na sodno podporo, se stvar, ki je v sporu, shrani pri sodišču ali kom drugem dotlej, dokler se spor o posesti ne dožene in odloči. Kdor pravdo izgubi, sme tudi po tej odločbi še začeti tožbo iz razloga dozdevne močnejše pravice na stvar.
Če več oseb, ki zahtevajo posest hkratu, terja od tega, ki je samo imetnik, izročitev stvari, in je med njimi kdo, v čigar imenu se je stvar shranila, izroči se predvsem temu in naznani izročitev ostalim. Ako ni take osebe, se [Page]stvar odda v hranitev sodniku ali komu drugemu. Sodnik mora preiskati pravne razloge tistih, ki zahtevajo posest, in o tem odločiti.
Ob posest telesne stvari se pride vobče, ako se stvar izgubi brez upanja, da se zopet najde, ako se prostovoljno zapusti, ali, ako preide v tujo posest.
Posest tistih pravic in nepremičnin, ki so predmet javnih knjig, prestane, ako se izbrišejo iz deželnih desk, mestnih ali zemljiških knjig ali, ako se vpišejo na ime drugega.
Pri drugih pravicah prestane posest, ako nasprotnik izreče, da tega, kar je sicer izpolnjeval, noče več izpolnjevati, ako ne trpi več, da bi drug izvrševal pravico, ali, ako ne spoštuje več prepovedi, da kaj pusti, a posestnik v vseh teh primerih to opusti in ne toži na ohranitev posesti. Zgolj z nerabo pravice se posest ne izgubi, izvzemši primere zastaranja, ki so določeni v zakonu.
Dokler je še upanje, da se izgubljena stvar dobi, je moči ohraniti se zgolj z voljo v njeni posesti. Odsotnost posestnika ali nastala nezmožnost, pridobiti posest, ne uniči že pridobljene posesti.
Vse, kar komu pripada, vse njegove telesne in netelesne stvari, se imenujejo njegova lastnina.
Lastnina, mišljena kot pravica, je oblast, ravnati po svoji volji s tvarino in užitki stvari in vsakega drugega od tega izključiti.
Vse stvari so vobče predmeti lastninske pravice in vsakdo, kogar zakoni izrečno ne izključujejo, je upravičen, da jo pridobi sam po sebi ali po drugem v svojem imenu.
Kdor torej trdi, da nasprotuje zakonit zadržek osebi, ki hoče kaj pridobiti, glede njene osebne zmožnosti ali glede na stvar, ki naj se pridobi, ta je dolžan to dokazati.
Ako je pravica na tvarino stvari združena s pravico na užitke v eni in isti osebi, je lastninska pravica popolna in nedeljena. Ako pa ima kdo le pravico na tvarino stvari, drugi pa poleg pravice na tvarino izključno pravico na [Page]njene užitke, tedaj je lastninska pravica deljena in za oba nepopolna. Oni se imenuje vrhovni lastnik, ta užitni lastnik.
Vsi drugi načini omejitve po zakonu ali po lastnikovi volji ne odpravljajo popolnosti lastnine.
Ločitev pravice na tvarino od pravice na užitke izvira ali iz ukrenitve lastnika ali vsled odredbe zakona. Po različnosti razmerja med vrhovnim in užitnim lastnikom se posestva, pri katerih je lastnina deljena, imenujejo fevdna, dednozakupna in primska zemljišča. O fevdu se govori v posebnem fevdnem pravu, o dednozakupnih in primskih zemljiščih pa v poglavju o rabokupnih pogodbah.
Samo iz plačevanja trajne dače ali vsakoletnih rent od zemljišča se še ne dá sklepati, da je lastnina deljena. V vseh primerih, v katerih se izrečno ne kaže, da je pravica na tvarino ločena od pravice na užitke, je vsakega poštenega posestnika imeti za popolnega lastnika.
Ako še nedeljena stvar pripada hkratu več osebam, nastane skupna lastnina. Glede na celoto se solastniki štejejo zgolj za eno osebo; kolikor so jim pa odkazani deli, akoravno neodločeni, ima vsak solastnik popolno lastnino pripadajočega mu dela.
Vsled pravice, prosto razpolagati s svojo lastnino, sme popolni lastnik praviloma [Page]svojo stvar po svoji volji rabiti ali nerabljeno pustiti, sme jo uničiti, celo ali deloma na druge prenesti ali se ji nepogojno odreči, to je, jo zapustiti.
Prav te pravice uživajo tudi nepopolni tako vrhovni kakor užitni lastniki; vendar ne sme nobeden ničesar ukreniti, kar je s pravico drugega v nasprotju.
Sploh se izvršuje lastninska pravica le tako, da se s tem niti ne posega v pravice koga drugega, niti se ne prestopajo utesnitve, ki so predpisane v zakonih za vzdrževanje in pospeševanje občnega blagra.
Lastnik zemljišča sme prepovedati sosedu, da vpliva od svojega zemljišča z odtočno vodo, dimom, plini, toploto, smradom, hrupom, pretresanjem in slično toliko, kolikor presega to po krajevnih razmerah obično mero in bistveno krati v kraju navadno rabo zemljišča. Neposredni dovod je vsekako nedopusten brez posebnega pravnega naslova. (Nov. III, § 11.)
Kadar pa oškoduje rudniška ali oblastveno odobrena naprava sosednje zemljišče na način, ki presega to mero, ima zemljiški posestnik zgolj pravico, da zahteva po sodišču povračilo povzročene škode, dasi je škoda povzročena po okolnostih, ki na oblastveni razpravi niso bile vpoštevane. (Nov. III, § 12.)
Zemljišče se ne sme poglobiti tako, da izgubi sosedovo zemljišče ali zgradba potrebno oporo, razen če posestnik zemljišča poskrbi za drugačno zadostno utrditev. (Nov. III, § 12.)
Z dogovorom ali s poslednjo voljo odrejena prepoved odsvojitve ali obremenitve glede stvari ali stvarne pravice veže le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih dedičev ali drugih pravnih naslednikov. Proti drugim osebam učinkuje le, ako je osnovana med zakonci, roditelji in otroki, posvojenimi otroki in rejenci ali njih zakonci, ter je vpisana v javni knjigi. (Nov. III, § 13.)
Ako zahteva občni blagor, mora član države za primerno odškodnino odstopiti celo popolno lastnino stvari.
S pravico lastnika, izključiti vsakega drugega od posesti svoje stvari, je spojena tudi pravica, da svojo stvar sodno zahteva z lastninsko tožbo od vsakega imetnika, ki mu jo zadržuje. Vendar nima te pravice tisti, kdor je stvar v svojem lastnem imenu odsvojil ob času, ko še ni bil lastnik, pozneje pa pridobil njeno lastnino.
Lastninska tožba ni dopustna zoper poštenega posestnika premične stvari, ako [Page]dokaže, da je to stvar pridobil ali na javni dražbi ali od obrtnika, ki je upravičen k takemu prometu, ali odplatno od osebe, kateri jo je bil tožnik sam zaupal v rabo, v hrambo ali v kakršnemkoli drugem namenu. V teh primerih pridobe pošteni posestniki lastnino in prejšnji lastnik ima le pravico do odškodnine proti tistim, ki so mu za to odgovorni.
Ako pa se dokaže, da bi se bil posestniku mogel vzbuditi utemeljen sum proti poštenosti njegove posesti ali že iz narave pridobljene stvari ali iz njene očitno prenizke cene, ali iz znanih osebnih lastnosti njegovega prednika, iz njegovega obrta ali drugih razmer, mora kakor nepošten posestnik odstopiti stvar lastniku.
Kdor nastopi lastninsko tožbo, mora dokazati, da ima toženec iztoževano stvar v svoji oblasti in da je ta stvar njegova lastnina.
Kdor premično stvar sodno nazaj zahteva, jo mora popisati po znakih, po katerih se razlikuje od vseh podobnih stvari enake vrste.
Stvari, ki se ne dajo na ta način razločevati, tako gotovina pomešana z drugo gotovino ali na prinosnika glaseča se dolžna pisma, torej praviloma niso predmet lastninske tožbe, ako ne nastopijo take okolnosti, iz katerih je moči tožniku dokazati svojo lastninsko pravico in iz katerih je toženec moral vedeti, da ni upravičen, prisvojiti si stvar.
Ako tožnik sicer ne dokaže, da je pridobil lastnino zadržane mu stvari, pač pa dokaže veljaven naslov in pristen način, s katerim je prišel v njeno posest, se vendar smatra za resničnega lastnika proti vsakemu posestniku, ki ne more navesti nobenega naslova ali le slabši naslov svoje posesti.
Ako torej toženec poseduje stvar na nepošten ali nepravičen način, ako mu ni moči navesti nobenega prednika ali le sumnega, ali, ako je stvar dobil neodplatno, tožnik pa odplatno, se mora tožniku umakniti.
Ako imata toženec in tožnik, enak naslov svoje pristne posesti, gre tožencu zaradi posesti prednost.
Kdor poseduje stvar v tujem imenu, se more braniti proti lastninski tožbi s tem, da imenuje svojega prednika in se o tem izkaže.
Kdor taji pred sodiščem, da poseduje kakšno stvar, in se mu dokaže, mora tožniku že zgolj zato odstopiti posest, obdrži pa pravico, pozneje začeti svojo lastninsko tožbo.
Kdor trdi, da poseduje stvar, ki je ne poseduje, in tožnika s tem premoti, je odgovoren za vso iz tega nastalo škodo.
Kdor je imel stvar v posesti in jo popusti po vročeni tožbi, jo mora tožniku, ako se ta noče držati pravega imetnika, na svoje stroške nazaj priskrbeti ali povrniti njeno izredno vrednost.
Kaj mora tako pošteni kakor nepošteni posestnik povrniti lastniku glede izgubljene koristi ali škode, ki jo je imel, je bilo določeno v prejšnjem poglavju.
Brez naslova in brez pravnega pridobitnega načina se ne more pridobiti lastnina.
Pri ničijih stvareh je naslov prirojena svoboda, vzeti jih v posest. Pridobitni način je prisvojitev, s katero se kdo polasti ničije stvari z namenom, da z njo ravna kakor s svojo.
Ničije stvari sme pridobiti vsak član države s prisvojitvijo, kolikor ni pravna možnost [Page]utesnjena po političnih zakonih ali kolikor ne gre nekaterim članom prednost prisvojitve.
To velja zlasti o lovu živali. V političnih zakonih je določeno, kdo ima pravico lova ali ribolova, kako se omejuje čezmerna zareja divjačine in kako se povrača škoda, provzročena po divjačini, kako naj se zabranjuje, da tuje čebele ne kradejo medu. Kako je kaznovati lovske tatove, določajo kazenski zakoni.
Domači čebelni roji in druge domače ali udomačene živali niso predmet prostega lova živali, marveč ima lastnik pravico, zasledovati jih na tujem svetu; vendar naj povrne zemljiškemu posestniku morda povzročeno škodo. Ako lastnik plemenjaka ne zasleduje roja v dveh dneh, ali, ako je udomačena žival sama od sebe izostala dva in štirideset dni, jih sme na občnem svetu vsakdo za se vzeti in obdržati, na svojem pa zemljiški lastnik.
Nobeden zasebnik ni upravičen, prisvojiti si pridelkov, ki so s političnimi naredbami pridržani državi.
Premičnine, katerih lastnik noče več obdržati za svoje in jih torej zapusti, si sme prisvojiti vsak član države.
Politični zakoni določajo, koliko se smejo smatrati za zapuščena ali koliko se smejo zaseči zemljišča zato, ker se nič ne obdelujejo, ali poslopja, ker se ne popravljajo.
V dvomu ni domnevati, da je koga volja svojo lastnino popustiti; torej ne sme noben najditelj imeti najdeno stvar za zapuščeno in si jo prisvojiti. Še manj si sme kdo lastiti obalno pravico.
Najditelj je torej dolžan vrniti stvar prejšnjemu posestniku, ako ga razločno spozna iz znakov stvari ali iz drugih okolnosti. Ako mu prejšnji posestnik ni znan, mora, ako najdena stvar presega na vrednosti en goldinar, dati najdbo v osmih dneh razglasiti tako, kakor je v vsakem kraju navada, in ako je najdena stvar vredna več kakor dvanajst goldinarjev, naznaniti dogodek krajnemu oblastvu.
Oblastvo naj to naznanilo nemudoma razglasi tako, kakor je v vsakem kraju navada, ne da bi omenilo posebne znake najdene stvari; ako se pa lastnik ne razodene v okolnostim primerni dobi in ako vrednost najdene stvari presega pet in dvajset goldinarjev pa trikrat po javnih časnikih. Ako najdene stvari ni moči pustiti brez nevarnosti v rokah najditelja, se mora dati v sodno hrambo ali izročiti komu drugemu v hrambo, ako bi pa ne bilo moči jo hraniti brez znatne škode, pa nje vrednost, izkupljena zanjo na javni dražbi.
Ako se prejšnji imetnik ali lastnik najdene stvari javi v dobi enega leta od časa izvršene razglasitve in kakor treba izkaže svojo pravico, se mu izroči stvar ali za njo izkupljeni [Page]denar. Obvezan pa je, povrniti izdatke, in onemu, ki je stvar našel, na zahtevo plačati deset od sto občne vrednosti kot najdnino. Ako je pa po tem preračunu nagrada dosegla vsoto tisoč goldinarjev, naj se glede presežka odmeri le po pet od sto.
Ako najdene stvari v dobi enega leta nihče po pravici ne zahteva, zadobi najditelj pravico, stvar ali za njo izkupljeno vrednost rabiti. Ako se pozneje javi prejšnji imetnik, se mu mora po odbitku stroškov in najdnine vrniti stvar ali izkupljena vrednost z morda dobljenimi obrestmi vred. Šele po dobi zastaranja zadobi najditelj lastninsko pravico liki pošten posestnik.
Kdorkoli zanemari v §§ 388 do 392 navedene predpise, je odgovoren za vse škodljive posledice. Ako jih zanemari najditelj, izgubi tudi najdnino in se zakrivi po okolnostih vrhtega še goljufije po kazenskem zakoniku.
Kadar je več oseb hkratu našlo stvar, jim gredo glede nje enake obveznosti in pravice. Med sonajditelje se šteje tudi, kdor je prvi stvar opazil in za njo stremil, četudi si jo je kdo drugi prej vzel.
Kadar se razkrijejo zakopane, vzidane ali drugače skrite stvari neznanega lastnika, se mora to naznaniti tako, kakor vobče pri najdbi.
Ako se lastnik spozna po vnanjih znakih ali drugih okolnostih, se mu mora stvar vročiti; ako pa ne more dokazati, da je že prej vedel o tem, mora najditelju plačati po § 391 izmerjeno najdnino.
Kadar se lastnik ne dá takoj spoznati, mora oblastvo ravnati po predpisih §§ 390 do 392.
Ako so odkrite stvari, ki obstoje v denarju, nakitu ali drugih dragocenostih, tako dolgo ležale na skritem, da ni moči več izvedeti njih prejšnjega lastnika, potem se imenujejo zaklad. Oblastvo mora odkritje zaklada naznaniti deželni gosposki.
Od zaklada pripade tretjina državni imovini. Od ostalih dveh tretjin dobi eno najditelj, drugo lastnik zemljišča. Ako je lastnina zemljišča deljena, pripade tretjina po enakih delih vrhovnemu in užitnemu lastniku.
Kdor je pri tem zakrivil nedovoljeno dejanje, kdor je brez vednosti in volje užitnega lastnika poiskal zaklad, ali najdbo zatajil, naj pripade njegov delež ovadniku ali državi, če ni ovadnika.
Ako najdejo delavci zaklad po naključbi, jim pripade kot najditeljem tretjina. Ako pa jih je lastnik izrečno najel za iskanje zaklada, se morajo zadovoljiti s svojo redno mezdo.
Predpisi o pravici na plen in na stvari, ki so od sovražnika nazaj vplenjene, so v vojnih zakonih.
Kdor otme tujo premično stvar neizogibne izgube ali propasti, je upravičen, [Page]terjati od lastnika, ki jo nazaj zahteva, povračilo svojega potroška in razmerno nagrado, največ po deset od sto.
Prirast se imenuje vse, kar nastane iz stvari ali pride k nji na novo, ne da bi bilo lastniku izročeno od koga drugega. Prirast nastane po prirodi, po umetnosti ali po obeh hkratu.
Prirodni plodovi zemljišča, namreč take koristi, ki jih zemljišče daje, ne da bi se obdelovalo, tako: zelišča, gobe in podobne stvari, priraščajo lastniku zemljišča, kakor tudi lastniku živali vse koristi, ki nastanejo iz živali.
Lastnik živali, katero oplodi žival koga drugega, ni temu dolžan nobene nagrade, ako ni bila domenjena.
Ako nastane v sredi vodovja otok, so lastniki zemljišč, ležečih ob dolžini otoka na obeh bregovih, izključno upravičeni, prisvojiti si nastali otok po dveh enakih delih, in ga razdeliti med seboj po razmerju dolžine svojih zemljišč. Ako nastane otok na eni polovici vodovja, ima do [Page]njega pravico samo lastnik bližjega brega. Otoki na plovnih rekah so pridržani državi.
Ako se napravijo otoki samo zato, ker se voda posuši, ali razdeli v več strug, ali ako se poplavijo zemljišča, ostanejo pravice prejšnje lastnine nedotaknjene.
Ako voda zapusti svojo strugo, imajo pred vsem zemljiški posestniki, ki trpe škodo po novem toku vode, pravico do odškodovanja iz zapuščene struge ali njene vrednosti.
Razen takega odškodovanja pripade zapuščena struga posestnikom na njo meječega obrežja tako, kakor je odrejeno za nastali otok.
Zemlja, ki jo vodovje neopazno naplavi k bregu, pripada lastniku brega.
Ako pa sila reke nanese znaten kos zemlje k tujemu bregu, izgubi prejšnji posestnik svojo lastninsko pravico nanj le tedaj, ako je v enem letu ne uveljavi.
Vsak zemljiški posestnik je upravičen, svoj breg utrjevati, da ga reka ne iztrga. Vendar nihče ne sme napravljati takih zgradb ali nasadov, ki morejo izpremeniti redni tok reke ali škodovati plovstvu, mlinom, ribarstvu ali drugim tujim pravicam. Sploh se smejo take naprave delati le z dovoljenjem političnega oblastva.
Kdor predela tuje stvari, kdor jih združi, pomeša ali zmeša s svojimi, s tem še ne pridobi nobene pravice do tuje lastnine.
Ako se dajo tako predelane stvari pripraviti v prejšnji stan, združene, pomešane ali zmešane stvari zopet odločiti, se vsakemu lastniku vrne, kar je njegovo, in dá odškodnina temu, komur gre. Ako se stvar ne dá spraviti v prejšnji stan ali odločiti, postane deležnikom skupna; vendar je onemu, s čigar stvarjo je kdo po svoji krivdi izvršil združitev, dano na izbiro, ali hoče obdržati cel predmet proti povračilu izboljška, ali ga temu drugemu prepustiti takisto proti povračilu. Z deležnikom, ki je kriv, se ravna po njegovem poštenem ali nepoštenem namenu. Ako pa ni moči nobenemu delu pripisovati krivde, je pridržana izbira tistemu, čigar delež je več vreden.
Ako se tuje gradivo porabi le za popravo stvari, pripade tuje gradivo lastniku glavne stvari, in ta je obvezan, plačati prejšnjemu lastniku vrednost porabljenega gradiva po svojem poštenem ali nepoštenem namenu.
Ako kdo na lastnem svetu zgradi stavbo in je porabil tuje gradivo za to, ostane zgradba sicer njegova last, vendar mora celo pošten graditelj plačati oškodovanemu gradivo po občni ceni, ako ga ni pridobil na kak v § 367 [Page]navedeni način; nepošteni ga pa mora plačati po najvišji ceni in vrhtega še vso drugo škodo.
Ako je kdo nasprotno zidal z lastnim gradivom, brez lastnikove vednosti in volje na tujem svetu, pripada zgradba zemljiškemu lastniku. Pošten graditelj sme zahtevati povračilo potrebnih in koristnih stroškov; z nepoštenim se ravna kakor s poslovodjem brez naloga. Ako je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju, sme terjati le občno vrednost za svet.
Ako je zgradba nastala na tujem svetu in s tujim gradivom, priraste tudi v tem primeru lastnina na njej zemljiškemu lastniku. Med zemljiškim lastnikom in graditeljem nastanejo iste pravice in obveznosti, kakor v prejšnjem paragrafu, in graditelj mora plačati prejšnjemu lastniku gradiva, občno ali najvišjo vrednost po svojem poštenem ali nepoštenem namenu.
Kar je doslej določeno o zgradbah, zgrajenih s tujim gradivom, velja tudi, kadar je polje posejano s tujim semenom ali zasajeno s tujimi sadikami. Tak prirastek pripada lastniku zemljišča, da so le rastline že ukoreninjene.
Lastnina drevesa se ne določa po koreninah, ki se širijo v sosednje zemljišče, marveč po deblu, ki se dviga iz zemljišča. Ako drevo stoji na mejah več lastnikov, jim je drevo skupno.
Vsak zemljiški lastnik sme izruvati korenine tujega drevesa iz svojega sveta in odsekati ali drugače porabiti veje, ki vise v njegov zračni prostor.
Stvari, ki že imajo lastnika, se pridobe posredno, kadar preidejo na praven način od lastnika na koga drugega.
Naslov posredne pridobitve je pogodba, odredba za primer smrti, sodniški izrek ali naredba zakona.
Naslov sam še ne daje nobene lastnine. Lastnino in vse stvarne pravice sploh je moči pridobiti le po pravni izročitvi in prevzemu, izvzemši v zakonu določene primere.
Premičnine je moči praviloma prenesti na drugega le s telesno izročitvijo iz roke v roko.
Pri takih premičninah pa, ki po svoji kakovosti ne pripuščajo telesne izročitve, kakor pri dolgovnih terjatvah, voznem blagu, pri [Page]zalogi blaga ali drugi skupni stvari, dopušča zakon izročitev z znamenji s tem, da lastnik izroči prevzemniku listine, ki izkazujejo lastnino, ali orodje, s katerim more prevzemnik stvar vzeti v izključno posest, ali, da se spoji s stvarjo znak, iz katerega lahko vsakdo razločno spozna, da se je stvar prepustila drugemu.
Z izjavo se stvar izroči, ako odsvojitelj na dokazen način razodene svojo voljo, da bode imel stvar v bodoče v prevzemnikovem imenu ali, da naj prevzemnik stvar, ki jo je imel doslej brez stvarne pravice, poseduje za naprej iz stvarne pravice.
Praviloma se štejejo poslane stvari za izročene šele tedaj, kadar jih prevzemnik dobi, razen, če ni ta sam določil ali odobril načina, kako naj se pošljejo.
Ako je lastnik odsvojil prav isto premičnino dvema raznima osebama, eni z izročitvijo, drugi brez izročitve, gre tistemu, komur je bila najprej izročena, vendar je odgovoren lastnik oškodovanemu delu.
Da se prenese lastnina nepremičnin, se mora pridobitni posel vpisati v javne knjige, [Page]ki so za to določene. Ta vpis se imenuje vknjižba (intabulacija).
V ta namen se mora sestaviti o pridobitnem poslu poverjena listina v obliki, predpisani za veljavnost posla, ali javna listina. (Nov. III, § 16.)
Pred vsem je za vknjižbo v javno knjigo potrebno, da je tisti, od katerega naj lastnina preide na drugega, sam že vknjižen lastnik.
Listina mora obsegati natančno navedbo oseb, ki izročajo ali prevzemajo lastnino; nepremičnino, ki naj se izroči, z njenimi sestavinami; pravni naslov izročitve, nadalje kraj in čas sklenjene pogodbe; in izročnik mora v tej ali v posebni listini izrečno izjaviti, da privoljuje vknjižbo. (Nov. III, § 17.)
Za nadaljnji prenos s pogodbo je pri kmetijah dovolj, ako izročnik in prevzemnik, ali tudi le izročnik sam, pride k zemljiškemu oblastvu in izposluje vknjižbo pridobitnega posla v javno knjigo.
Radi prenosa lastnine na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, se mora položiti sodišču listina, opremljena z zahtevami §§ 432 in 433. Mesto dovoljenja za vknjižbo stopi izrečeno privoljenje za polog listine. (Nov. III, § 18.)
Ako pa izročnik ne pride osebno, in vselej, kadar gre za mestna in v deželni deski vpisana posestva, je treba sestaviti o pridobitnem poslu pismeno listino, ki jo morajo podpisali pogodniki in dva verodostojna moža kot priči.
Isto velja tudi za prenos lastnine na zgradbah, zgrajenih na tujem svetu v namenu, da ne ostanejo vedno na njem, ako niso pritiklina stavbne pravice. (Nov. III, § 19.)
V taki listini je treba določno označiti osebe, ki izročajo in prevzemajo lastnino; stvar, ki naj se izroči, z njenimi mejami; naslov pridobitve; dalje kraj in čas sklenjenega posla, in izročnik mora v tej ali v posebni listini dovoliti, da se sme prevzemnik vknjižiti za lastnika.
Ako naj se lastnina nepremičnin ali zgradbe prenese vsled pravnomočne sodbe, sodne delitve ali sodnega prisojila dediščine, je tudi potrebna vknjižba (§§ 431 do 433) ali polog listine (§§ 434, 435). (Nov. III, § 20.)
Ako naj se lastnina nepremičnin prenese vsled pravnomočne sodbe, sodne delilne listine ali sodnega prisojila dediščine, je tudi potrebna vknjižba teh listin.
Takisto je za pridobitev lastnine na voljeni nepremičnini ali zgradbi potrebno, da se stvar izroči volilojemniku po §§ 431 do 435. (Nov. III, § 21.)
Takisto ni za pridobitev lastnine na voljeno nepremičnino dovolj, da se zapustnikova odredba sploh vknjiži v javne knjige. Kdor ima terjatev te vrste, mora izposlovati pri oblastvu še posebno vknjižbo volila.
Ako ima tisti, ki zahteva lastnino nepremičnine, o tem sicer verodostojno listino, [Page]pa ne take, ki bi ustrezala vsem zahtevam, predpisanim za vknjižbo v §§ 434 in 435*, more vendar, da ga nihče ne prehiti v pravici, izposlovati pogojni vpis v javno knjigo, ki se imenuje predznamba (prenotacija). S tem zadobi pogojno lastninsko pravico in se šteje, čim je opravičil s sodniškim izrekom predznambo, za pravega lastnika odtlej, ko je po zakonitem redu vložil prošnjo za predznambo.
Izvršeno predznambo je treba naznaniti tako tistemu, ki jo je izposloval, kakor tudi njegovemu nasprotniku z vročitvijo v lastne roke. Kdor je prosil za predznambo, mora v štirinajstih dneh od dneva vročitve, vložiti redno tožbo, da dokaže lastninsko pravico, sicer naj se izposlovana predznamba izbriše na prošnjo nasprotnika.
Ako lastnik prepusti isto nepremičnino dvema raznima osebama, pripade tisti, ki je prej prosila za vknjižbo.
Čim je listina o lastninski pravici vpisana v javno knjigo, stopi novi lastnik v pravično posest.
Kdor pridobi lastnino stvari, dobi tudi s tem spojene pravice. Pravic, ki so [Page]utesnjene na izročnikovo osebo, ne more izročiti. Sploh ne more nihče odstopiti drugemu več pravice, kakor jo ima sam.
Z lastnino nepremičnin se prevzamejo tudi bremena, ki se jih drže in so v javnih knjigah zaznamovana. Kdor v te knjige ne pogleda, trpi v vseh primerih za svojo malomarnost. Druge terjatve in zahteve, ki jih ima kdo do prejšnjega lastnika, ne preidejo na novega pridobitelja.
Lastnina sploh se more izgubiti po lastnikovi volji, po zakonu in po sodniškem izreku. Lastnina nepremičnin pa prestane le z izbrisom iz javnih knjig.
Po predpisih tega poglavja o načinu pridobivanja in prestanka lastninske pravice na nepremičninah naj se ravna tudi pri drugih stvarnih pravicah, ki se tičejo nepremičnin.
Na kakšen način in s kakšno pažnjo sploh naj se ravna pri vknjižbi stvarnih pravic, je določeno v posebnih ukazih o uredbi deželnih desk in zemljiških knjig.
Zastavna pravica je stvarna pravica, ki se upniku podeli, da dobi iz stvari poplačilo, ako se obveznost ne izpolni ob določenem času. Stvar, na kateri ima upnik to pravico, se imenuje sploh zastava.
Zastava more biti vsaka stvar, ki je v prometu. Ako je premična, se imenuje ročna zastava ali zastava v ožjem pomenu; ako je nepremična, se imenuje hipoteka ali zemljiška zastava.
Zastavna pravica se nanaša sicer vedno na veljavno terjatev, pa vsaka terjatev ne daje naslova za pridobitev zastavne pravice. Naslov temelji na zakonu, na sodniškem izreku, na pogodbi ali na lastnikovi poslednji volji.
Primeri, v katerih zakon komu podeljuje zastavno pravico, so navedeni na zadevnem mestu tega zakonika in pri postopanju v konkurzih. Kdaj da sme sodišče podeliti zastavno pravico, določa sodni red. Ako naj se pridobi zastavna pravica s privoljenjem dolžnika ali koga drugega, ki zastavi zanj svojo stvar, služijo za pravec predpisi o pogodbah in volilih.
Da se zastavna pravica resnično pridobi, mora upnik, ki ima naslov, zastavljeno stvar, ako je premična, vzeti v hrambo; ako pa je nepremična, dati svojo terjatev vknjižiti tako, kakor je predpisano za pridobitev lastnine nepremičnin. Naslov sam daje le osebno pravico do stvari, ne pa stvarne pravice na stvari.
Zastavna pravica na nepremičnine, ki niso vknjižene (§ 434) ali na zgradbe (§ 435) se pridobi s sodno položbo poverjene zastavne listine. Listina mora obsegati natančno določeni zastavni predmet in terjatev z denarno vsoto, določeno s številkami, pri obrestni terjatvi tudi višino obresti, dalje izrečno privoljenje zastavnika za sodno položbo. (Nov. III, § 22.)
Ako se zastavljajo take premične stvari, ki ne pripuščajo telesne izročitve iz roke v roko, je treba, kakor pri prenosu lastnine (§ 427), se posluževati takih znamenj, iz [Page]katerih more vsakdo lahko doznati, da so zastavljene. Kdor na to ne pazi, je odgovoren za škodljive nasledke.
Ako se terjatev ne vknjiži v javne knjige, ker listina nima zakonite obličnosti, se da upnik lahko predznamovati (prenotirati). S to predznambo dobi pogojno zastavno pravico, ki preide, ako se terjatev opraviči po načinu, navedenem gori v §§ 438 in 439, v nepogojno od trenutka, ko je bila po zakonitem redu vložena prošnja za predznambo.
Imetnik zastave sme svojo zastavo, kolikor ima na njo pravico, dalje zastaviti drugi osebi in zastava postane potem podzastava, ako si ta oseba da zastavo obenem izročiti ali podzastavitev vpisati na zastavno pravico v javnih knjigah.
Ako je lastnik obveščen o daljnji zastavitvi, sme plačati svoj dolg upniku le z voljo tistega, ki ima podzastavo, ali pa ga mora sodno založiti, sicer ostane zastava imetniku podzastave zavezana.
Ako se tuja premična stvar zastavi brez privoljenja lastnika, ima ta praviloma sicer pravico, stvar nazaj zahtevati; kadar pa lastninska tožba zoper poštenega posestnika (§ 367) ni dopustna, je obvezan, ali odškodovati poštenega imetnika zastave, ali popustiti zastavo, [Page]in se zadovoljiti ,s pravico do povračila proti zastavniku.
Zastavna pravica se razteza na vse dele, ki so prosta zastavnikova lastnina, na prirast in pritiklino zastave, zato tudi na plodove, dokler še niso odločeni ali prejeti. Ako torej dolžnik zastavi upniku svoje blago, drugemu pa kesneje njegove plodove, je kesnejša zastavitev veljavna le glede že odločenih in prejetih plodov.
Ako se izkaže, da vrednost zastave po zastavodalčevi krivdi ali zaradi šele pozneje razodete pomanjkljivosti stvari več ne zadošča za pokritje dolga, je upnik upravičen, zahtevati od zastavodalca drugo primerno zastavo.
Brez zastavodalčevega dovoljenja ne sme upnik rabiti zastavnega predmeta, mora ga marveč dobro hraniti in, ako se izgubi po njegovi krivdi, za to odgovoren biti. Ako se izgubi brez njegove krivde, zato ne izgubi svoje terjatve.
Ako je upnik zastavo dalje zastavil, je odgovoren celo za tako naključje, po katerem bi se zastava pri njem ne bila uničila ali poslabšala.
Ako zastavni upnik po preteku določenega časa ne dobi plačila, je upravičen, [Page]sodno zahtevati dražbo zastave. Sodišče mora pri tem postopati po predpisu sodnega reda.
Pred dražbo stvari je dopustiti vsakemu na njem vpisanemu zastavnemu upniku, da odkupi terjatev, zaradi katere je zaprošena dražba.
Dolžniki nimajo pravice, tudi dražiti pri dražbi stvari, ki so jo sami zastavili.
Ako se dolžni znesek ne izkupi iz zastave, povrne dolžnik, kolikor manjka; njemu pripade pa tudi to, kar se izkupi nad dolžni znesek.
Koliko je zastavni upnik dolžan, držati se svoje zastave ali upravičen, poseči po drugi imovini svojega dolžnika, določa sodni red.
Ako je dolžnik v zastavni dobi prenesel na koga drugega lastnino stvari, ki je zastavljena, je upniku dano na voljo, najprej iskati svojo osebno pravico proti dolžniku in potem svoje popolno plačilo iz zastavljene stvari.
Ako se zastavljena stvar uniči, ako se upnik zakonito odreče svoji pravici na njo, ali, ako jo vrne dolžniku brez pridržka, prestane sicer zastavna pravica, terjatev pa še ostane.
Zastavna pravica prestane dalje s časom, na kateri je bila utesnjena, torej tudi s časno pravico zastavodalca na zastavljeno stvar, ako je bila le ta okolnost upniku znana ali je utegnila biti znana iz javnih knjig.
Po plačilu dolga prestane zastavna pravica. Zastavodalec je pa obvezan, dolg [Page]poplačati le, če se mu zastava hkratu vrne. Da se odpravi hipoteka, ne zadošča samo poplačilo dolga. Hipotečno posestvo ostane zastavljeno dotlej, dokler ni dolg izbrisan iz javnih knjig. Dotlej more lastnik posestva na podlagi pobotnice ali druge listine, ki dokazuje, da je prestal zastavni dolg, prenesti zastavno pravico na novo terjatev, ki ne presega zneska vpisane zastavne pravice. (Nov. III, § 33.)
Po plačilu dolga prestane zastavna pravica. Zastavodalec je pa obvezan, dolg poplačati le, če se mu zastava hkratu vrne. Da se odpravi hipoteka, ne zadošča samo plačilo dolga. Hipotečno posestvo ostane zastavljeno dotlej, dokler ni dolg izbrisan iz javnih knjig.
Tej pravici razpolaganja se ni moči odreči ob ustanovitvi zastavne pravice. Ako se zaveže lastnik komu drugemu, da izbriše določeno hipoteko, ne sme razpolagati s hipoteko, ako je ta zaveza zaznamovana v javni knjigi pri hipoteki. (Nov. III, § 34.)
Kadar se po plačilu dolga (§ 469) ali po nastali združitvi (§ 1446) hipotečno posestvo proda na prisilni dražbi ali dovoli njega prisilna uprava, preden je knjižno izbrisana zastavna pravica ali prenesena nepremičnina ali zastavna pravica, se ob razdelitvi izkupila ni treba ozirati na to zastavno pravico. Samo kolikor obstoji z zastavno pravico zavarovana [Page]terjatev še proti tretjemu ali kolikor gre lastniku povračilo za nje plačilo (§ 1358), se odkaže lastniku na njo pripadajoči del. (Nov. III, § 35.)
Prednostne pravice upnikov ob stečaju določa postopanje pri stečajih.
Kdor je zavezan izročiti kakšno stvar, jo more zadržati v zavarovanje svojih dospelih terjatev zaradi tega, kar je za stvar potrošil ali kar je imel škode, povzročene po stvari, s tem učinkom, da ga je moči obsoditi na izročitev le, če mu je plačana protiterjatev iz roke v roko.
Izvrševanje zadržne pravice se more odvrniti z zavarščino; zavarščina s poroki je izključena. (Nov. III, § 52.)
Niti zastavojemnik niti drug imetnik tuje stvari ni upravičen po prestanku podeljene mu pravice zadržati stvar zaradi kakšne terjatve. Ako so pa dani v sodnem redu določeni pogoji in je stvar premična, jo utegne izročiti v sodno hrambo in dejati v prepoved ali, ako je nepremična, prositi za njeno sekvestracijo.
S pravico služnosti je lastnik zavezan, kaj trpeti ali opuščati glede svoje stvari v korist koga drugega. To je stvarna pravica, ki učinkuje napram vsakemu posestniku služne stvari.
Ako se pravica služnosti zveže s posestjo zemljišča v svrho njegovega koristnejšega in udobnejšega uživanja, tedaj nastane zemljiška služnost, sicer je služnost osebna.
Za zemljiške služnosti je treba dveh zemljiških posestnikov, katerih eden ima kot zavezanec služno, drugi kot upravičenec gospodujoče zemljišče. Gospodujoče zemljišče je namenjeno ali kmetijstvu ali drugi rabi, torej se tudi razločujejo poljske in hišne služnosti.
Hišne služnosti so navadno:
Vsled teh in sličnih služnosti je hišni posestnik upravičen, kaj započeti na zemljišču svojega soseda, kar mora ta trpeti.
Vsled drugih hišnih služnosti je posestnik služnega zemljišča zavezan, kaj opustiti, kar bi sicer smel storiti. Take so:
Poglavitne poljske služnosti so:
Osebne služnosti so: potrebna raba stvari, uživanje in stanovanje.
Moči je pa tudi služnosti, ki so ob sebi zemljiške služnosti, dopuščati samo osebi; ali pa je moči ugodnosti, ki so praviloma služnosti, dopuščati le do preklica. Neskladnosti z naravo služnosti se pa ne domnevajo; kdor jih trdi, jih je dolžan dokazati.
Naslov za služnost temelji na pogodbi, na izjavi poslednje volje, na pravoreku, izrečenem pri delitvi skupnih zemljišč, ali končno na zastaranju.
Stvarna pravica služnosti na predmete, ki so vpisani v javnih knjigah, se da pridobiti le z vpisom v te knjige.
Na zemljišča, ki niso vpisana v zemljiške knjige (§ 434) ali na zgradbe (§ 435) se pridobi stvarna pravica s sodno položbo poverjene listine o dovoljeni služnosti; na druge stvari pa na gori (§§ 426 do 428) navedene načine izročitve. (Nov. III, § 23.)
Stvarna pravica služnosti na nepremičnine in sploh na take predmete, ki so vpisani v javnih knjigah, se da pridobiti le z vpisom v te knjige, na druge stvari pa na gori (§§ 426 — 428) navedene načine izročitve.
Vse služnosti soglašajo v tem, da posestnik služne stvari praviloma ni zavezan, kaj storiti, ampak le komu drugemu dopuščati izvrševanje pravice ali opuščati to, kar bi bil sicer kot lastnik upravičen storiti.
Torej mora tudi potrošek za vzdrževanje in popravljanje stvari, ki je določena za služnost, praviloma trpeti upravičenec. Ako pa rabi to stvar tudi zavezanec, mora sorazmerno prispevati k potrošku in se more le tedaj, če jo odstopi upravičencu, oprostiti prispevka tudi brez njegovega privoljenja.
Posestnik gospodujočega zemljišča more sicer svojo pravico izvrševati na njemu poljuben način, vendar se služnosti ne smejo razširjati, marveč se morajo utesnjevati, kolikor to dopušča njihova narava in namen ustanovitve.
Nobena služnost se ne da samolastno odločiti od služne stvari, niti prenesti na drugo stvar ali osebo. Tudi se šteje vsaka služnost za nedeljivo, kolikor se pravica, ki se drži [Page]zemljišča, ne more s povečanjem, pomanjšanjem ali razkosanjem zemljišča niti izpremeniti niti deliti, razen v primeru, označenem v § 847. (Nov. III, § 26.)
Nobena služnost se ne da samolastno odločiti od služne stvari niti prenesti na drugo stvar ali osebo. Tudi se šteje vsaka služnost za nedeljivo, kolikor se pravica, ki se drži zemljišča, ne more s povečanjem, pomanjšanjem ali razkosanjem zemljišča niti izpremeniti niti delili.
Eno zemljišče more služiti več osebam hkratu, da le starejše pravice koga drugega zaradi tega ne trpe.
Po tukaj ustanovljenih načelih je treba določati pravne razmere pri posebnih vrstah služnosti. Kdor mora torej nositi breme sosednega poslopja, dopuščati tujo gredo v svoji steni, ali prehod tujega dima skozi svoj dimnik, ta mora sorazmerno prispevati k vzdrževanju v to določenega zidu, stebra, stene ali dimnika. Ne more se pa od njega zahtevati, da bi dal podpreti gospodujoče zemljišče ali popravljati sosedov dimnik.
Pravica do okna se razteza le na svetlobo in zrak, razgled se mora posebej dovoliti. Kdor nima pravice do razgleda, tega je [Page]moči prisiliti, da okno zamreži. S pravico do okna je spojena dolžnost, zavarovati odprtino; kdor zanemari to zavarovanje, je odgovoren za škodo, ki bi nastala iz tega.
Kdor ima pravico do kapa, sme napraviti, da se odteka kapnica na tujo streho prosto ali po žlebovih, sme tudi povišati svojo streho, vendar mora to tako ukreniti, da vsled tega služnost ne postane nadležnejša. Prav tako mora za časa odkidati obilo zapali sneg, kakor tudi vzdrževati za odtok namenjene žlebove.
Kdor ima pravico, napeljevati deževnico s sosedne strehe na svoje zemljišče, mora sam trpeti stroške za žlebove, kadi in druge zraven spadajoče naprave.
Ako je za odvajanje tekočin treba jarkov in prekopov, jih mora napraviti lastnik gospodujočega zemljišča; on jih mora tudi v redu pokrivati in snažiti in tako olajšati breme služnega zemljišča.
Pravica steze obsega pravico, po tej stezi hoditi, dati se nositi od ljudi in puščati druge ljudi k sebi prihajati. Z živinogonjo je spojena pravica, rabiti samokolnico, s kolovozom pa pravica, voziti z eno ali več vpregami.
Nasprotno se ne sme brez posebnega dovoljenja pravica hoje razširiti na [Page]pravico ježe ali se dati nositi od živali; niti pravica živinogonje na pravico, vlačiti težka bremena čez služno zemljišče; niti pravica voziti na pravico, goniti prosto puščeno živino čez zemljišče.
K vzdrževanju pota, mostov in brvi prispevajo sorazmerno vse osebe ali zemljiški posestniki, ki imajo pravico, jih rabiti, torej tudi posestnik služnega zemljišča, kolikor ima korist od njih.
Prostor za te tri služnosti mora biti primeren potrebni rabi in krajevnim okolnostim. Ako postanejo pota in steze nerabne vsled poplave ali vsled drugega naključja, se mora odkazati do postavitve v prejšnji stan nov prostor, če ni že politično oblastvo ničesar ukrenilo.
S pravico, zajemati tujo vodo, je dopuščen tudi dohod do nje.
Kdor ima pravico, dovajati vodo s tujega zemljišča na svoje ali odvajati od svojega zemljišča na tuje, je tudi upravičen, napraviti za to potrebne cevi, žlebove in zatvornice na lastne stroške. Obseg teh naprav, ki se ne sme prekoračiti, se ustanovi po potrebah gospodujočega zemljišča.
Ako pri pridobitvi pašne pravice ni bila določena vrsta in število pašne živine, dalje [Page]čas in mera uživanja, naj se ščiti mirna tridesetletna posest. V dvomljivih primerih služijo za pravec ti-le predpisi.
Pašna pravica se razteza, kolikor ne nasprotujejo politične in o gozdarstvu dane naredbe, na vse vrste uprežne živine, goved in ovac, ne pa na prešiče in perutnino; enako ne na koze v gozdnatih krajih. Nečista, nezdrava in tuja živina je vedno izključena od paše.
Ako je število pašne živine zadnjih trideset let menjavalo, se mora vzeti srednje število iz gonje prvih treh let. Ako se tudi to ne dožene, se je treba pravično ozirati deloma na obseg, deloma na kakovost paše, in upravičencu vsaj to ni dopuščeno, da pase na tujem več živine kot jo more prezimiti s krmo, pridelano na gospodujočem zemljišču. Živine pri siscu ni šteti v določeno število.
Pašna doba se določa sicer vobče po običaju, ki je uveden in priznan v vsakem posameznem kraju, vendar se ne sme s pašo nikdar ovirati ali obteževati po političnih predpisih urejeno gospodarstvo.
Uživanje pašne pravice ne obsega nobene druge porabe. Upravičenec ne sme trave kositi in praviloma tudi ne izključevati [Page]lastnika zemljišča od sopaše, še manj pa kvariti pašno zemljišče samo. Ako se je bati škode, mora imeti pastirja, da varuje živino.
Kar je dotod predpisano glede pašne pravice, je treba primerno uporabljati tudi na pravice lova živali, sekanja drv, lomljenja kamenja in na druge služnosti. Kdor meni, da more te pravice opirati na solastnino, se morajo o tem nastali spori odločati po načelih, ki so v poglavju o skupnosti lastnine.
Če ni dogovorjeno nič drugega, se določa izvrševanje osebnih služnosti po teh-le načelih: Služnost rabe je v tem, da je kdo upravičen, rabiti tujo stvar brez poškodbe tvarine zgolj za svojo potrebo.
Kdor ima torej pravico, rabiti kakšno stvar, ta sme, ne glede na svojo ostalo imovino, imeti od nje svojemu stanu, svojemu obrtu in svojemu hišnemu gospodarstvu primerno korist.
Potreba se določa po času, ko je bila raba dovoljena. Poznejše izpremembe v stanu ali obrtu upravičenca ne dajo pravice do obširnejše rabe.
Upravičenec ne sme izpremeniti tvarine stvari, dovoljene mu za rabo; tudi ne sme prenesti pravice na nikogar drugega.
Vsi užitki, ki se dajo dobivati iz stvari brez motenja tistega, ki ima pravico rabe, pripadajo lastniku. Ta je pa zavezan, nositi vsa redna in izredna bremena, ki se drže stvari, in jo na svoje stroške vzdrževati v dobrem stanu. Le ako stroški presegajo tisto korist, ki preostaja lastniku, mora upravičenec plačati presežek ali odstopiti od rabe.
Uživanje je pravica, uživati tujo stvar z varovanjem tvarine brez vsake omejitve.
Potrošne stvari niso same ob sebi predmet rabe ali uživanja, marveč le njihova vrednost. Z gotovino sme upravičenec poljubno razpolagati. Ako pa se dovoli že naložena glavnica v užitek ali rabo, more upravičenec terjati le obresti.
Uživalec ima pravico do popolnega tako navadnega kakor izvenrednega donosa; njemu pripada torej tudi čisti dohodek iz rudniških deležev, ki se dobi po obstoječem rudniškem [Page]redu, in les, posekan po gozdarskih pravilih. Do zaklada, ki se najde v zemljišču, določenem za uživanje, nima pravice.
Za čist donos pa se more šteti le to, kar preostane po odbitku vseh potrebnih izdatkov. Uživalec prevzame torej vsa bremena, ki so bila ob času dovoljenega uživanja spojena s služno stvarjo, torej tudi obresti na njej vpisanih glavnic. Njega zadenejo vse redne in izredne dajatve, ki jih je od stvari opravljati, kolikor se morejo pokriti iz užitkov, prejetih v dobi uživanja; tudi trpi stroške, brez katerih se plodovi ne dosežejo.
Uživalec je zavezan, vzdrževati služno stvar kakor dober gospodar v takem stanu, kakor jo je prevzel, in jo iz donosa oskrbovati, popravljati, dopolnjevati ter obnavljati. Uživalec pa ni odgovoren, ako se navzlic temu vrednost služne stvari zmanjša brez njegove krivde samo vsled zakonitega uživanja.
Ako lastnik na uživalčevo naznanilo izvrši ob svojih stroških gradnje, ki so postale potrebne vsled starosti poslopja ali po naključju, mu je uživalec dolžan, povrniti obresti uporabljene glavnice po meri, v kateri se je s tem izboljšalo uživanje.
Ako lastnik ne more ali noče tega storiti, je uživalec upravičen, ali da gradnjo [Page]izvrši in po dokončanem uživanju terja povračilo prav tako, kakor pošten posestnik, ali da zahteva primerno povračilo za izgubo pri uživanju, ker se je gradnja opustila.
Uživalec ni zavezan brez popolne odškodbe dopustiti gradenj, ki niso potrebne, dasi bi bile sicer koristne za pomnožitev donosa.
Uživalec sme nazaj vzeti, kar je brez lastnikovega privoljenja porabil za pomnožitev trajnih užitkov; povračilo za užitke, ki obstojajo še vsled izboljšanja, pa more terjati le, kolikor ga je upravičen terjati poslovodja brez naloga.
Da se olajša dokaz medsebojnih terjatev, naj napravita lastnik in uživalec poverjen popis vseh služnih stvari. Ako se je to opustilo, se domneva, da je uživalec dobil stvar z vsemi za redno rabo potrebnimi komadi v rabnem stanju srednje kakovosti.
Po dokončanem uživanju pripadejo še stoječi plodovi lastniku, vendar mora ta povrniti za dosego plodov izdane stroške uživalcu ali njegovim dedičem enako kakor poštenemu posestniku. Do drugih užitkov imajo uživalec ali njegovi dediči pravico po tem, kolikor časa je trajalo uživanje.
Praviloma more lastnik zahtevati od tistega, ki je upravičen do rabe ali uživanja zavarovanje tvarine le, ako se pojavi nevarnost. Ako se ne dá zavarovanje, naj se stvar prepusti lastniku proti primerni odpravnini ali izroči po okolnostih v sodno upravo.
Služnost stanovanja je pravica, rabiti za svojo potrebo hišne dele, pripravne za stanovanje. Ona je torej služnost rabe stanovalnega poslopja. Ako pa se komu prepuste za uživanje nekvarno tvarini vsi za stanovanje primerni hišni deli brez utesnitve, je to uživanje stanovalnega poslopja. Po tem je gorenje predpise uporabljati na pravno razmerje med upravičencem in lastnikom.
V vsakem primeru obdrži lastnik pravico, razpolagati z vsemi hišnimi deli, ki ne spadajo k pravemu stanovanju, tudi se mu ne sme obteževati potrebno nadziranje njegove hiše.
Glede služnosti je tožbena pravica dvojna. Ali kdo trdi napram lastniku pravico služnosti ali pa se more lastnik pritožiti, ker si kdo lasti služnost. V prvem primeru mora tožnik dokazati pridobitev služnosti ali vsaj nje posest kot stvarne pravice, v drugem pa, da si kdo lasti služnost na njegovi stvari.
Služnosti prestanejo vobče na tiste načine, kakor se po tretjem in četrtem poglavju tretjega dela razveljavljajo pravice in obveznosti sploh.
Uničenje služnega ali gospodujočega zemljišča ustavi sicer služnost, brž ko je pa zemljišče ali poslopje postavljeno zopet v prejšnji stan, zadobi služnost zopet svojo prejšnjo moč.
Ako se lastnina služnega in gospodujočega zemljišča združi v eni osebi, prestane služnost sama po sebi. Ako se pozneje eno teh združenih zemljišč zopet odsvoji, ne da bi bila med tem služnost izbrisana v javnih knjigah, je novi posestnik gospodujočega zemljišča upravičen, izvrševati služnost.
Ako je mogel imetnik služnosti izvedeti iz javnih knjig ali na drug način zgolj časno pravico tistega, ki je ustanovil služnost, ali čas, za kateri je bila omejena, tedaj prestane vsled poteka tega časa služnost sama po sebi.
Služnost, ki se koniu podeli dotlej, da tretji doseže določeno starost, prestane šele ob določenem času, četudi je tretji umrl pred to starostjo.
Osebne služnosti prestanejo s smrtjo. Ako se izrečno razširijo na dediče, je kot take v dvomu šteti le prve zakonite dediče. Rodbini podeljena pravica pa preide na vse njene člane. Od občine ali druge moralne osebe pridobljena osebna služnost traja dotlej, dokler moralna oseba obstoji.
Stalne letne rente niso osebna služnost in se dajo torej po svoji naravi prenesti na vse naslednike.
Pravice in obveznosti umrlega, kolikor niso osnovane na zgolj osebnih razmerjih, se imenujejo njegova zapuščina ali ostalina.
Izključna pravica, vzeti v posest celo zapuščino ali njen glede na celoto določen del (n. pr. polovico, tretjino) se imenuje dedna pravica. Ta je stvarna pravica, veljavna proti vsakemu, ki si hoče lastiti zapuščino. Tisti, ki mu gre dedna pravica, se imenuje dedič, in zapuščina, glede na dediča, dediščina.
Dedna pravica temelji na zapustnikovi volji, izrečeni po zakonitem predpisu, na [Page]dedni pogodbi, dopustni po zakonu (§ 602) ali na zakonu.
Omenjene tri vrste dedne pravice morejo obstati tudi druga poleg druge, tako da gre enemu dediču glede na celoto določen del iz poslednje volje, drugemu iz pogodbe in tretjemu iz zakona.
Kadar komu ni namenjen tak dedni delež, ki se nanaša na celo ostalino, marveč le posamezna stvar, ena ali več stvari določne vrste, vsota ali pravica, se imenuje namenjeni del, dasiravno tvori njegova vrednost največji del zapuščine, volilo (legat), in tistega, ki mu je zapuščeno, ni šteti za dediča, marveč le za volilojemnika (legatarja).
Dedna pravica nastane šele po zapustnikovi smrti. Ako umre domnevni dedič pred zapustnikom, tudi ni mogel prenesti še ne dobljene dedne pravice na svoje dediče.
Ako je preživel dedič zapustnika, preide dedna pravica, če tudi še ni prevzel dediščine, enako drugim prostodednim pravicam na njegove dediče, če še ni prestala vsled odpovedi ali kako drugače.
Kdor je upravičen pridobiti imovino, more praviloma tudi podedovati. Kdor se je sploh odrekel pravici, pridobiti si kaj ali se je veljavno [Page]odpovedal določeni dediščini, je izgubil s tem dedno pravico sploh ali pravico do določene dediščine.
Politični predpisi določajo, koliko so zmožne dedovati duhovne občine ali njihovi člani.
Kdor je izvršil hudodelstvo proti zapustniku, ni vreden dedne pravice dotlej, dokler ni moči doznati iz okolnosti, da mu je zapustnik odpustil. (Nov. III, § 63.)
Kdor je oškodoval ali izkušal oškodovati zapustnika, njegove otroke, roditelje ali njegovega zakonca iz hudobnega namena na časti, telesu ali imovini tako, da je moči postopati zoper njega uradoma ali na oškodovančevo zahtevo po kazenskih zakonih, ni vreden dedne pravice dotlej, dokler ni sklepati iz okolnosti, da mu je zapustnik odpustil.
Pri zakonitem dednem nasledstvu so potomci tistega, ki se je izkazal nevrednega dedne pravice, poklicani mesto njega k dednemu nasledstvu, čeprav je preživel zapustnika. (Nov. III, § 64.)
Potomci tistega, ki se je izkazal nevrednega dedne pravice, niso izključeni od dedne pravice, ako je umrl pred zapustnikom.
Kdor je prisilil zapustnika k izjavi poslednje volje ali ga zapeljal na prevaren način, ga oviral izjaviti ali izpremeniti poslednjo voljo ali je zatajil njegovo že izrečeno poslednjo voljo, je izključen od dedne pravice in ostane odgovoren za vso škodo, ki je nastala s tem komu drugemu.
Osebe, ki so na sodišču priznale prešestvo ali krvosramnost ali jim je to dokazano, so izključene vzajemno od dedne pravice iz izjave poslednje volje.
Politične naredbe določajo, koliko izgube dedno pravico rojaki, ki so zapustili svojo domovino ali vojaško službo brez rednega dovoljenja.
Zmožnost dedovanja je moči določiti le po času, ko dediščina resnično pripade. Ta čas je praviloma zapustnikova smrt (§ 703).
Kesneje dobljena zmožnost dedovanja ne daje pravice, odvzeti drugim to, kar jim je že pripadlo po pravici.
Čim je dedič dediščino sprejel, nadomestuje glede nje zapustnika. Oba se štejeta glede na tretjega za eno osebo. Preden sprejme [Page]dedič zapuščino, se smatra ta tako, kakor da je še v posesti pokojnika.
Obveznosti, ki bi jih bil moral izpolniti zapustnik iz svoje imovine, prevzame njegov dedič. Po zakonu prisojene denarne kazni, na katere pokojnik še ni bil obsojen, ne preidejo na dediča.
Med bremena dediščine je šteti tudi stroške za pogreb, primeren krajevnim običajem, stanu in imovini pokojnika.
Več dedičev se smatra glede njih skupne dedne pravice za eno osebo. V tem svojstvu so odgovorni pred sodno izročitvijo (prisojilom) dediščine vsi za enega in eden za vse. V poglavju o prevzemu dediščine je določeno, koliko so odgovorni po izvršeni izročitvi.
Kdor sme veljavno razpolagati s svojo dedno pravico, je tudi upravičen, da se ji naprej odreče s pogodbo z zapustnikom. Za veljavnost te pogodbe je treba notarskega zapisa ali posvedočenja v sodnem zapisniku. Taka odpoved velja tudi za potomce, če ni dogovorjeno nič drugega. (Nov. III, § 54.)
Kdor sme veljavno razpolagati s svojo dedno pravico sam, je tudi upravičen, da se ji naprej odreče. Taka odpoved velja tudi za potomce.
Naredba, s katero prepusti zapustnik svojo imovino ali nje del eni ali več osebam preklicno za primer smrti, se imenuje izjava poslednje volje.
Ako je v poslednji naredbi postavljen dedič, se ta imenuje oporoka, ako pa obsega le druge odredbe, se imenuje kodicil.
Ako je zapustnik nedoločeno postavil enega samega dediča, ne da bi ga omejil na del zapuščine, dobi ta vso ostalino. Ako pa je odmerjen edinemu dediču le glede na celoto določen dedni del, pripadejo ostali deli zakonitim dedičem.
Ako je bilo postavljenih več dedičev brez predpisa o delitvi, delé po enakih delih.
Ako je bilo postavljenih več dedičev, in sicer vsi na določene dedne dele, ki pa ne izčrpajo celote, pripadejo ostali deli zakonitim [Page]dedičem. Ako je pa zapustnik postavil dediče za vso zapuščino, nimajo zakoniti dediči nobene pravice, dasiravno bi bil zapustnik prezrl kaj v preračunu zneskov ali v naštetju dednih predmetov.
Ako je več postavljenim dedičem odmerjen nekaterim določen del (n. pr. tretjina, šestina), drugim pa nič določnega, dobe ti ostalo zapuščino po enakih delih.
Ako nič ne preostane, je treba odtegniti od vseh določenih delov za nedoločno postavljenega dediča sorazmerno toliko, da dobi enak del s tistim, ki mu je najmanj namenjeno. Ako so deli dedičev enaki, morajo ti nedoločno postavljenemu dediču odstopiti toliko, da prejme enak del z njimi. V vseh drugih primerih, kjer se je zapustnik uštel, je deliti tako, da se kolikor le možno izpolni zapustnikova volja po razmerjih, izrečenih o celoti.
Ako se snidejo med postavljenimi dediči take osebe, od katerih je smatrati nekatere pri zakonitem nasledovanju napram ostalim za eno osebo (n. pr. bratovi otroci napram zapustnikovemu bratu), se štejejo tudi pri delitvi po oporoki le za eno osebo. Združba, občina, skupina (n. pr. siromaki) se štejejo vselej le za eno osebo.
Ako so poklicani k dedovanju vsi dediči brez določenih delov ali pod splošnim izrazom enake delitve in se poedini dedič ne more ali noče poslužiti svoje dedne pravice, priraste prosti del ostalim postavljenim dedičem.
Ako je postavljen eden ali več dedičev na določen dedni del, drugi ali več njih pa brez določnega dednega dela, priraste prosti del le poedinemu ali več še ostalim, nedoločno postavljenim dedičem.
Dediču, postavljenemu na določen del, ne gre nikdar pravica do prirasti. Ako torej ni nobenega nedoločno postavljenega dediča, ne pripade prosti dedni del nobenemu še preostalemu, na določen del postavljenemu dediču, marveč zakonitemu dediču.
Kdor dobi prosti dedni del, prevzame tudi z njim zvezana bremena, kolikor niso omejena na osebna dejanja postavljenega dediča.
Zapustnik mora postaviti dediča sam, imenovanja ne more prepustiti izreku koga drugega.
Volja zapustnika mora biti izrečena določno, ne s samo prosto potrditvijo stavljenega mu predloga, izreči se mora v stanju polne zavesti, premišljeno in resno, brez siljenja, prevare in bistvene zmote.
Izjava je neveljavna, ako je dokazano, da je storjena v stanju besnosti, blaznosti, bebavosti ali pijanosti.
Ako se trdi, da je bil zapustnik, ki je bil postal brezumen, za časa poslednje naredbe pri popolni zavesti, se mora ta trditev nedvomno dognati z izvedenci ali z oblastvenimi osebami, ki so preiskale natančno zapustnikovo duševno stanje, ali z drugimi zanesljivimi dokazi.
Sodno proglašen zapravljivec more razpolagati v poslednji volji le s polovico svoje imovine, druga polovica pripade zakonitim dedičem.
Nedorasli niso zmožni napraviti oporoko. Nedoletni, ki še niso dovršili osemnajstega leta, smejo napraviti oporoko le ustno pred sodiščem. Sodišče mora izkušati, se s primernimi poizvedbami prepričati, da se izvrši izjava poslednje volje prosto in premišljeno. Izjavo je treba sprejeti na zapisnik in pristaviti se mora to, kar so poizvedbe dognale. Po izpolnjenem osemnajstem letu se sme izreči poslednja volja brez daljnje omejitve.
Bistvena zapustnikova zmota dela naredbo neveljavno. Zmota je bistvena, ako je zapustnik zgrešil osebo, kateri je kaj namenil, ali predmet, ki ga je hotel zapustiti.
Naredba velja, ako se pokaže, da je oseba, ki jej je bilo kaj namenjeno, ali zapuščena stvar le neprav imenovana ali popisana.
Naredba ostane veljavna, dasi se izkaže, da je po zapustniku izrečeni nagib neresničen, razen ako bi bilo dokazno, da je bila zapustnikova volja oprta zgolj na ta zmoten nagib.
Redovniki praviloma niso upravičeni delati oporoko; ako pa je dobil red posebno dovoljenje, da morejo njegovi člani delati oporoke, ako so redovniki bili odvezani obljub, ako so stopili iz svojega stanu po razpustu svojega reda, zavoda ali samostana, ali, ako so nastavljeni v takem razmerju, da jih po političnih naredbah ni več imeti za člane reda, zavoda ali samostana, marveč da morejo pridobivati polno lastnino, jim je dovoljeno z njo razpolagati z izjavo poslednje volje.
Zločinec, obsojen na smrtno kazen, ne more veljavno izreči svoje poslednje volje od dneva oznanjene mu sodbe; ako pa je obsojen na kazen najtežje ali težke ječe, dokler traja čas njegove kazni.
Pravnoveljavno izrečena poslednja volja ne more izgubiti svoje veljavnosti vsled kesneje nastalih zadržkov.
Spočetka neveljavna poslednja volja ne postane veljavna, ako je zadržek kesneje odpravljen. Ako se ne napravi v tem primeru nova naredba, nastopi zakonita dedna pravica.
Oporoko je moči napraviti izvensodno ali sodno, pismeno ali ustno; pismeno pa s pričami ali brez njih.
Kdor hoče napraviti oporoko pismeno in brez prič, mora oporoko ali kodicil lastnoročno spisati in lastnoročno podpisati s svojim imenom. Pripis dneva, leta in kraja, kjer je napravljena poslednja volja, ni sicer potreben, pač pa priporočljiv v izogib sporov.
Poslednjo voljo, ki jo dá zapustnik napisati drugi osebi, mora lastnoročno podpisati. Dalje mora izrecno izjaviti pred tremi zmožnimi pričami, od katerih morata biti vsaj dve hkratu prisotni, da je spis njegova poslednja volja. Končno se morajo podpisati tudi priče s pristavkom, ki kaže na njih svojstvo kot priče, znotraj ali zunaj, vselej pa na listini sami in ne morda na zavoju. Ni treba, da pozna priča vsebino oporoke. (Nov. III, § 55.)
Poslednjo voljo, ki jo da zapustnik napisati drugi osebi, mora lastnoročno podpisati. Dalje mora potrditi pred tremi zmožnimi pričami, od katerih morata biti vsaj dve hkratu prisotni, da je spis njegova poslednja volja. Končno se morajo podpisati tudi priče kot priče poslednje volje znotraj ali zunaj, vselej pa na listini sami, in ne morda na zavoju. Ni treba, da pozna priča vsebino oporoke.
Zapustnik, ki ne more pisati, mora izpolniti obličnosti, predpisane v prejšnjem paragrafu, in mesto podpisa tudi še lastnoročno pristaviti svoje ročno znamenje, in sicer v prisotnosti vseh treh prič. Radi olajšanja trajnega clokaza, kdo je zapustnik, je tudi previdno, da pristavi ena od prič kot podpisovalec zapustnikovo ime.
Ako zapustnik ne more čitati, si mora pustiti po eni priči prečitati spis v prisotnosti drugih dveh prič, ki sta vpogledali vsebino, in on mora potrditi, da je ta po njegovi volji. Pisec poslednje volje sme biti v vseh primerih hkratu priča, izključen pa je od čitanja spisa, ako zapustnik ne zna čitati. (Nov. III, § 56.)
Ako zapustnik ne more čitati, si mora pustiti po eni priči prečitati spis v prisotnosti drugih dveh prič, ki sta vpogledali vsebino in potrdili, da je ta po njegovi volji. Pisec poslednje volje sme biti v vseh primerih hkratu priča.
Zapustnikova naredba, ki se poziva na kakšen listek ali kakšen zapis, je le tedaj veljavna, ako je tak zapis oskrbljen z vsemi zahtevami, potrebnimi za veljavnost izjave poslednje volje. Sicer se morejo take pismene opombe, označene od zapustnika, porabiti le za razlaganje njegove volje.
Vobče velja eden in isti zapis le za enega zapustnika. Izjema glede zakoncev je v poglavju o ženitnih pogodbah.
Zapustniku, ki se ne more ali noče ravnati po obličnostih, potrebnih za pismeno oporoko, je na voljo, da napravi ustno oporoko.
Kdor dela oporoko ustno, mora resno izreči svojo poslednjo voljo pred tremi zmožnimi pričami, ki so hkratu prisotne in so zmožne potrditi, da se ni primerila v zapustnikovi osebi nobena prevara ali zmota. Ni sicer potrebno, pač pa previdno, da priče ali vse skupno ali vsaka zase radi lažjega spomina zapustnikovo izjavo ali same zapišejo ali jo dajo zapisati brž ko mogoče.
Ustna poslednja naredba mora biti na zahtevo vsakega, komur je do tega, potrjena s soglasno prisežno izpovedbo vseh treh prič, ali, če katere izmed njih ni več moči zaslišati pod prisego, vsaj dveh ostalih, sicer je ta izjava poslednje volje neveljavna (§ 601). (Nov. I, § 55.)
Da je ustna poslednja naredba pravnomočna, mora biti na zahtevo vsakega, komur je do tega, potrjena s soglasno prisežno izpovedbo vseh treh prič, ali, če katere izmed njih ni več moči zaslišati, vsaj dveh ostalih.
Zapustnik sme napraviti oporoko tudi pred sodiščem pismeno ali ustno. Pismeno naredbo mora zapustnik vsaj lastnoročno podpisati in osebno izročiti sodišču. Sodišče mora opozoriti zapustnika na okolnost, da mora biti pristavljen njegov lastnoročni podpis, nato mora zapis sodno zapečatiti in na zavoju pripomniti, čigava poslednja volja je v njem. O tem poslu je treba sestaviti zapisnik in spis shraniti na sodišču proti sprejemnici.
Ako hoče izjaviti zapustnik svojo voljo ustno, se mora izjava sprejeti na zapisnik in ta zapečaten shraniti prav tako, kakor je bilo v prednjem paragrafu določeno o pismenem zapisu.
Sodišče, ki sprejme pismeno ali ustno izjavo poslednje volje, mora sestati vsaj iz dveh s prisego zavezanih sodnih oseb, katerih eni pristoji sodniška služba v kraju, kjer se izjava sprejme. Pričevanje druge sodne osebe, razen sodnika, smeta nadomestovati tudi dve drugi priči.
V sili se smeta podati pravkar imenovani osebi v zapustnikovo stanovanje, sprejeti njegovo poslednjo voljo pismeno ali ustno, potem pa posel staviti na zapisnik s pristavkom dneva, leta in kraja.
Osebe izpod osemnajstih let, brezumni, slepci, glušci ali mutci, potem tisti, ki ne razumejo zapustnikovega jezika, ne morejo biti priče pri poslednjih naredbah. (Nov. I, § 56.)
Člani duhovnega reda, mladeniči izpod osemnajstih let, ženske, brezumni, slepci, glušci ali mutci, potem tisti, ki ne razumejo zapustnikovega jezika, ne morejo biti priče pri poslednjih naredbah.
Kdor je bil obsojen zaradi hudodelstva goljufije ali drugega hudodelstva iz koristoljubja, ne more biti priča.
Kdor ni krščanske vere ne more pričati o poslednji volji kristjana.
Dedič ali volilojemnik ni zmožna priča glede njemu namenjene ostaline, enako ne njegov zakonec, njegovi roditelji, otroci, bratje in sestre ali osebe, ki so z njim v istem [Page]kolenu v svaštvu, in plačani domačini. Naredbo, ki naj bo veljavna, mora zapustnik lastnoročno spisati ali pa jo morajo potrditi tri priče, različne od omenjenih oseb.
Ako nameni zapustnik kaj ostaline tistemu, ki spiše poslednjo voljo, ali njegovemu zakoncu, njegovim otrokom, roditeljem, bratom in sestram ali osebam, ki so z njim v istem kolenu v svaštvu, mora biti naredba ugotovljena na način, omenjen v prejšnjem paragrafu.
Kar je predpisano glede nepristranosti in zmožnosti priče, da se ugotovi zapustnikova oseba, je treba uporabiti tudi na sodne osebe, ki sprejmo poslednjo voljo.
Pri poslednjih naredbah, napravljenih med vožnjo na brodovih in v krajih, kjer so razširjene kuga ali podobne nalezljive kužne bolezni, so veljavne priče tudi osebe, ki so dovršile štirinajsto leto. (Nov. I, § 58.)
Pri poslednjih naredbah, napravljenih med vožnjo na brodovih in v krajih, kjer so razširjene kuga ali podobne nalezljive kužne bolezni, so veljavne priče tudi člani duhovnega reda, ženske in mladeniči, ki so dovršili štirinajsto leto.
Za te olajšane poslednje naredbe je treba le dveh prič, od katerih sme ena spisati oporoko. Tudi ni potrebno, da sta obe hkratu prisotni, ako je nevarnost za okuženje.
Šest mesecev po dokončani vožnji na brodovih ali po kužni bolezni izgube svojo moč olajšane naredbe poslednje volje.
Olajšave vojaških oporok so v vojaških zakonih.
Ako ni izpolnil zapustnik katerekoli zahteve, ki so tukaj predpisane in niso izrečno prepuščene zgolj previdnosti, je izjava poslednje volje neveljavna.
Dedne pogodbe o celi zapuščini ali njenem glede na celoto določenem delu, se morejo veljavno sklepati le med zakonci. Predpisi o tem so v poglavju o ženitnih pogodbah.
Koliko naj se smatra daritev za primer smrti za pogodbo ali za poslednjo voljo, je določeno v poglavju o daritvah.
Vsak zapustnik sme za primer, da postavljeni dedič ne dobi dediščine, pozvati enega nadomestnega dediča, in, ako je tudi ta ne dobi, drugega, in v enakem primeru, tretjega ali tudi še več nadomestnih dedičev. Ta naredba se imenuje navadna nadomestitev. Po vrsti najprej pozvani je dedič.
Ako je zapustnik izmed določenih primerov, da imenovani dedič ne more biti dedič ali da noče biti dedič, označil le enega, je drugi primer izključen.
Dediču naložena bremena se raztezajo tudi na nadomestnega dediča, ki stopi na njegovo mesto, če niso po izrečni volji ali po svojstvu okolnosti utesnjena na osebo dediča.
Ako so poklicani le sodediči vzajemno za nadomestne dediče, se domneva, da je hotel zapustnik v postavitvi izmerjene dele razširiti tudi na nadomestitev. Ako je pa v nadomestitvi razen sodedičev pozvan še kdo drug, pripade prosti dedinski del vsem po enakih delih.
Zapustnik more obvezati svojega dediča, da prepusti nastopljeno dediščino po svoji smrti ali v drugih določnih primerih, [Page]drugemu imenovanemu dediču. Ta naredba se imenuje fidejkomisarska nadomestitev. Fidejkomisarska nadomestitev obsega molče tudi navadno.
Tudi roditelji smejo svojim otrokom celo tedaj, kadar so ti nezmožni napraviti oporoko, imenovati dediča ali nadomestnega dediča le gleie imovine, ki jo jim zapuščajo.
Ako je zapustnik prepovedal dediču, da napravi oporoko o ostalini, je to fidejkomisarska nadomestitev, in dedič mora ostalino ohraniti svojim zakonitim dedičem. Prepoved, stvar odsvojiti, ne izključuje pravice, o nji napraviti oporoko.
Vrsta, po kateri naj fidejkomisarski dediči slede drug drugemu, nikakor ni omejena, ako so vsi zapustnikovi sodobniki, vrsta se sme razširiti na tretjega, četrtega in še dalje.
Ako to niso sodobniki, marveč taki nadomestni dediči, ki ob času napravljene oporoke še niso rojeni, sme fidejkomisarska nadomestitev segati glede denarnih vsot in drugih premičnih stvari do drugega kolena. Glede nepremičnin velja le za prvo koleno; vendar šteje pri določanju kolen le tisti nadomestni dedič, ki je dobil zapuščino v posest.
Dokler ne nastopi primer fidejkomisarske nadomestitve, ima postavljeni dedič utesnjeno lastninsko pravico s pravicami in obveznostmi uživalca.
Ako je nadomestitev dvomljivo izražena, jo je treba razlagati tako, da je svoboda dediča v razpolaganju z lastnino kar najmanj utesnjena.
Navadna nadomestitev prestane, čim je postavljeni dedič nastopil dediščino; fidejkomisarska, ako ni več nobenega poklicanih nadomestnih dedičev, ali ako prestane primer, za katerega je bila napravljena.
Ako ni domnevati, da je zapustnikova volja drugačna, preide pravica fidejkomisarskega dediča tudi tedaj na njegove dediče (§ 537), ako ne doživi, da nastopi primer nadomestitve. (Nov. III, § 59.)
Navadna nadomestitev prestane, čim je postavljeni dedič nastopil dediščino; fidejkomisarska, ako ni več nobenega poklicanih nadomestnih dedičev ali ako prestane primer, za katerega je bila napravljena.
Zlasti izgubi svojo moč brezumniku napravljena fidejkomisarska nadomestitev (§§ 608 in 609), ako se dokaže, da je bil ta za časa svoje poslednje naredbe pri polni zavesti, ali, ako mu je sodišče prepustilo radi ozdravljenja prosto upravo z imovino, in nadomestitev ne oživi, dasi bi bil radi povratka postavljen znova pod skrbnika, pa ni medčasno napravil nobene poslednje naredbe.
Nadomestitev, ki jo je zapustnik napravil svojemu otroku v času, ko še ni imel potomstva, prestane, ako je otrok zapustil potomce, zmožne za dedovanje.
Fidejkomis (rodbinski fidejkomis) je naredba, s katero je določna imovina izrečena kot neodsvojiva rodbinska posest za vsa bodoča pokolenja ali vsaj za več pokolenj.
Fidejkomis je vobče ali prvorodstvo (primogenitura), ali majorat ali seniorat kakor je pač njegov ustanovnik namenil nasledstvo ali prvorojencu iz starejše vrste, ali najbližjemu iz rodbine po kolenu sorodstva, med več enako bližnjimi pa starejšemu po letih; ali končno, ne glede na vrsto, starejšemu v rodbini.
V dvomu se domneva prvorodstvo prej, kakor majorat ali seniorat; in majorat zopet prej, kakor seniorat.
Pri prvorodstvu dobi mlajša vrsta fidejkomis šele, ko izumre starejša tako, da se mora brat poslednjega posestnika umakniti njegovim sinovom, vnukom, pravnukom in daljnjim potomcem.
Ustanovnik sme red dednega nasledstva tudi povsem obrniti in poklicati zadnjerojenca iz starejše vrste ali najmlajšega iz vseh vrst ali vobče tistega, ki je po kolenu sorodstva najbližji ali ustanovniku fidejkomisa, prvemu pridobitelju ali poslednjemu posestniku.
Ako ustanovnik o tem svoje volje ni določno izrazil, se je treba bolj ozirati na poslednjega posestnika kakor na ustanovnika fidejkomisa in prvega pridobitelja. Ako je več oseb v enakem kolenu sorodstva, odloča višja starost.
Ako ustanovnik odredi, da pripade fidejkomis vselej najbližjemu v rodbini, je pod tem razumeti tistega, ki je po občnem zakonitem dednem nasledstvu najbližji iz moškega potomstva. Med več enako bližnjimi se deli uživanje fidejkomisa, če se iz naredbe ne razodeva nasprotno.
Ako je kdo ustanovil razen fidejkomisa za prvorojeno vrsto drug ali več fidejkomisov za pozneje rojene vrste, dobi posestnik prvega fidejkomisa in njegovo potomstvo šele [Page]potem posest drugega fidejkomisa, ako ni v ostalih vrstah potomcev, poklicanih za fidejkomis, in fidejkomisi ostanejo le dotlej združeni v eni osebi, dokler ne bo znova dveh ali več vrst.
Žensko potomstvo vobče nima nobene pravice na fidejkomise. Ako pa je ustanovnik izrečno odredil, da naj preide po ugasnitvi moškega rodu fidejkomis na ženske vrste, se zgodi to po redu, predpisanem za moško pokolenje; vendar imajo prednost moški dediči tiste vrste, ki je dobila posest fidejkomisa, pred ženskimi dediči.
Brez posebnega privoljenja zakonodajne oblasti ni moči ustanoviti nobenega fidejkomisa. Pri ustanovitvi je treba sestaviti reden, poverjen seznam vseh fidejkomisu pripadajočih komadov in ga shraniti na sodišču. Ta popis velja za pravec pri vsaki izpremembi v posesti in pri odločanju fidejkomisa od proste imovine. Za varnost fidejkomisa mora sodišče skrbeti po posebnih predpisih.
Ustanovnik fidejkomisa ima pravico, da prekliče ustanovitev fidejkomisa, dokler še ni nihče pridobil pravice z izročitvijo ali s pogodbo. Volja pa se smatra za preklicano, ako se rodi zapustniku moški zakonski dedič, ki ni obsežen v fidejkomisu.
Lastnina fidejkomisne imovine je deljena med vsemi pričakovalci in vsakokratnim fidejkomisnim imetnikom. Oni imajo samo vrhovno lastnino, ta pa tudi užitno lastnino.
Vrhovna lastnina upravičuje pričakovalce fidejkomisa zahtevati, da se shranijo fidejkomisne zadolžnice na sodišču, naznaniti sodišču slabo upravo fidejkomisnih posestev, nasvetovati radi zastopanja fidejkomisa in potomstva skupnega fidejkomisnega skrbnika, vobče ukreniti vse, kar je potrebno za varnost tvarine.
Fidejkomisni imetnik ima vse pravice in obveznosti užitnega lastnika. Njemu gredo vsi užitki od fidejkomisnega posestva in od prirasti, ne pa njegova tvarina. Nasprotno nosi tudi vsa bremena. Ni pa odgovoren za pomanjšanje tvarine, nastalo brez njegove krivde.
Fidejkomisni posestnik se sme sicer odreči svoji pravici za sebe, nikakor pa ne za potomstvo, četudi ga še ni. Ako zastavi plodove fidejkomisa ali celó fidejkomisno posestvo, velja zastavljenje le za tisti del plodov, ki jih je upravičen spraviti, ne pa za fidejkomisno posestvo ali za tisti del plodov, ki gredo nasledniku.
Pod omejitvijo, ki takoj spodaj sledi, sme fidejkomisni imetnik izpremeniti fidejkomisno nepremičnino v glavnico, sme zamenjati zemljišča za druga ali jih razdeliti proti primernim primščinam ali tudi prepustiti v dedni zakup.
Za te izpremembe mu je treba dovoljenja rednega sodnega oblastva. To mora zaslišati vse znane pričakovalce ali njih skrbnike, če so nedoletni ali odsotni, potem skrbnika fidejkomisa in potomstva, pretresti važnost razlogov in zlasti, kadar dovoli razkosanje zemljišč, skrbeti za to, da se ravna po meri, predpisani v političnih naredbah. Pri tem pogojena odmena se naloži kot fidejkomisna glavnica.
Fidejkomisni imetnik sme zadolžiti tretjino fidejkomisnega posestva, ali, ako obsega glavnice, dvigniti tretjino njih. Za to mu ni treba privoljenja pričakovalcev ali skrbnikov, marveč le odobrenja rednega sodnega oblastva.
V to tretjino je vračuniti vsa bremena, ki so pod katerimikoli imeni na fidejkomisnem posestvu, tako, da ostaneta dve tretjini povsem prosti.
Vrednost fidejkomisnega posestva se določi, ako naj se zamenja ali zadolži, s sodno cenitvijo, ako naj se pa vnovči, z javno dražbo.
Povračila fidejkomisnega dolga je tako določiti, da se poravna vsako leto pet od sto. Le iz važnih razlogov je dopustno podaljšanje roka.
Ako hoče fidejkomisni posestnik od že vrnjenega dolga zopet prejeti kakšen znesek zase, mora odplačati nanj še posebej vsako leto pet od sto.
Naslednik v fidejkomisu mora plačati le to, za kar se je zadolžil njegov prednik s sodnim odobrenjem. Za povračila, že zapadla v plačilo, je odgovoren le toliko, kolikor jih ni moči poravnati iz prednikove proste dedne imovine.
Ako je prednik precej potrošil za ohranitev ali za važno izboljšanje fidejkomisa, za kar bi bil upravičen zadolžiti fidejkomisno posestvo, se mora potrošek povrniti. Za to so pa nasledniki upravičeni, obremeniti tretjino fidejkomisnega posestva. Povračila je treba plačevati tako, kakor je predpisano v § 638.
Fidejkomisni upnik ne more zahtevati plačila za dolg, celo tistega ne, ki je s sodnim dovoljenjem na fidejkomisu, iz dedine, marveč le iz njenih dohodkov.
Plodovi zadnjega leta se dele med prednikovimi dediči in naslednikom v fidejkomisu enako kakor med uživalcem in lastnikom (§ 519).
Fidejkomis je moči razvezati, ako ni nade na potomstvo, pozvano na fidejkomis. Za razvezo fidejkomisne vezi pa se zahteva razen privoljenja užitnega lastnika in vseh pričakovalcev, ki jih je vabiti z oklicem, tudi zaslišanje skrbnika potomstva in sodno dovoljenje.
Fidejkomis prestane, ako se uniči, ali, ako so izumrle brez nade na potomstvo vse v ustanovnem pismu poklicane vrste. V poslednjem primeru se združi vrhovna lastnina z užitno lastnino in posestnik sme po svoji volji razpolagati s fidejkomisom.
Od nadomestitev in fidejkomisov se razlikujejo ustanove, s katerimi so določeni dohodki glavnic, zemljišč ali pravic za vse bodoče čase za občekoristne naprave, kakor: za duhovske nadarbine, šole, bolnice ali ubožnice ali za vzdrževanje določnih oseb. Predpisi o ustanovah so v političnih naredbah.
Za veljavnost volila (§ 535) je potrebno, da ga zapusti zmožen zapustnik z veljavno izjavo poslednje volje osebi, ki je zmožna dedovati.
Zapustnik more tudi enemu ali več sodedičem poprej določiti volilo, glede njega jih je imeti samo za volilojemnike.
Volila gredo praviloma v breme vsem dedičem po meri njih dednega deleža celo tedaj, ako je bila voljena kakšnemu sodediču lastna stvar. Od zapustnika pa zavisi, če hoče plačilo volila posebej naložiti kakšnemu sodediču ali tudi volilojemniku.
Volilojemnik se ne more odreči popolni izpolnitvi naloženega mu daljnjega volila iz razloga, ker da presega vrednost njemu namenjenega volila. Ako pa volila ne sprejme, mora prevzeti nalog tisti, ki mu pripade, ali prepustiti pripadlo volilo nanj nakazanemu volilojemniku.
Zapustnik, ki je namenil volilo določni vrsti oseb kakor: sorodnikom, uslužbencem ali siromakom, sme prepustiti dediču ali komu drugemu razdelitev, kateri izmed teh oseb in kaj gre vsaki. Ako zapustnik o tem ni ničesar določil, je to dano dediču na voljo.
Zapustnik sme glede volila odrediti navadno ali fidejkomisarsko nadomestitev, pri tem je uporabiti predpise prejšnjega poglavja.
Voliti se more vse, kar je v občnem prometu: stvari, pravice, dela in druga dejanja, ki imajo vrednost.
Ako so voljene stvari, ki so sicer v občnem prometu, ki jih pa volilojemnik za svojo osebo ni zmožen imeti, se mu povrne redna vrednost.
Besede je treba razlagati tudi pri volilih po njih navadnem pomenu, razen če se dokaže, da je imel zapustnik navado z določnimi izrazi zvezati njemu lastni poseben pomen ali da bi bilo volilo sicer brez moči.
Ako je zapustnik volil eno ali več stvari določne vrste, toda brez bližje določbe, in je več takih stvari v zapuščini, ima dedič pravico izbrati. Mora pa izbrati komad, ki ga more volilojemnik rabiti. Ako je prepuščeno volilojemniku, da vzame ali izbere eno od več stvari, sme tudi najboljšo izbrati.
Ako je zapustnik volil eno ali več stvari določne vrste izrečno le iz svoje lastnine, in takih vobče ni v zapuščini, izgubi volilo svojo moč. Ako jih ni toliko, kakor je odrejeno, se mora volilojemnik zadovoljiti s tistimi, kar jih je.
Ako voli zapustnik eno ali več stvari določne vrste ne izrečno iz svoje lastnine, in takih ni v zapuščini, jih mora dedič priskrbeti volilojemniku v kakovosti, primerni njegovemu stanu in potrebam. Volilo denarne vsote obvezuje dediča, da jo plača ne glede na to, ali je gotovina v zapuščini ali ne.
Zapustnik sme prepustiti tudi komu drugemu izbiro, katero iz več stvari naj ima volilojemnik. Ako ta odkloni ali ako je umrl, preden je izbral, določi sodno oblastvo volilo z ozirom na stan in potrebo volilojemnika. Ta sodna določba velja tudi tedaj, kadar je volilojemnik umrl pred izbiro, njemu prepuščeno.
Ako je volilo določne stvari ponovljeno v eni ali v raznih naredbah, ga volilojemnik ne more zahtevati hkratu v naravi in po vrednosti. Druga volila, akoravno obsegajo stvar iste vrste ali isti znesek, gredo volilojemniku tolikokrat, kolikorkrat so ponovljena.
Volilo je brez moči, ako je bil voljeni komad za časa poslednje naredbe že volilojemnikova lastnina. Ako ga je pridobil kesneje, se mu plača redna vrednost. Ako ga je pa dobil od zapustnika samega, in sicer brez plačila, je imeti volilo za razveljavljeno.
Brez moči je volilo tuje stvari, ki ni ne zapustnikova, ne dedičeva ali volilojemnikova, katero naj izroči drugemu. Ako gre omenjenim osebam delež na stvari ali pravica do nje, je volilo razumeti le o tej pravici ali deležu. Ako je voljena stvar zastavljena ali obremenjena, prevzame sprejemnik tudi bremena, ki se je drže. Ako pa zapustnik izrečno odredi, da je določno tujo stvar kupiti in izročiti volilojemniku, lastnik jo pa noče prodati za cenilno vrednost, je volilojemniku plačati to vrednost.
Volilo terjatve, ki jo ima zapustnik proti volilojemniku, obvezuje dediča, da vrne zadolžnico ali da napiše volilojemniku oprostitev od dolga in zastalih obresti.
Ako voli zapustnik komu terjatev, ki jo ima proti drugemu, mora dedič prepustiti volilojemniku terjatev z zastalimi in dalje tekočimi obrestmi.
Volilo dolga, ki ga mora zapustnik plačati volilojemniku, ima učinek, da mora dedič priznati dolg, ki ga je zapustnik določno izrazil ali volilojemnik izkazal, in ga ne glede na pogoje ali roke, navedene v zadolžnici, poravnati najdalje v času, določenem za plačilo drugih volil. Zapustnikovim upnikom, ki jim preti nevarnost, pa to priznanje ne sme biti v škodo.
Pod odpustom dolga je razumeti le sedanje dolgove, ne tudi onih, ki so nastali šele po ustanovljenem volilu. Ako je z volilom odpuščena zastavna pravica ali poroštvo, ne sledi iz tega, da je bil odpuščen tudi dolg. Ako so podaljšani plačilni roki, se morajo vendar obresti dalje plačevati.
Ako je zapustnik dolžan komu kakšno vsoto in mu voli enako vsoto, se ne domneva, da je hotel dolg plačati z volilom. Dedič plača v tem primeru vsoto dvakrat, enkrat kot dolg in potem kot volilo.
Pod volilom vseh neplačanih terjatev vendar niso obsežene ne terjatve iz javnih [Page]upnih listov, ne glavnice, vpisane na nepremičnini, ali terjatve, ki nastanejo iz kakšne stvarne pravice.
Doto je moči voliti ali zato, da bo mož oproščen dolžnosti, jo vrniti, ali, da se dedič obveže plačati ženi kot doto prineseno vsoto ali stvar brez dokaza in brez odbitka za njo porabljenih stroškov. Tu veljajo za druge voljene terjatve dani predpisi.
Ako voli zapustnik drugi osebi nedoločeno doto, se razume pod tem ne glede na njeno lastno imovino taka dota, kakršno bi bil dolžan dati oče te osebe ob srednjem imetju po svojem stanu.
Ako volijo roditelji hčeram doto, se ta vračuni v zakoniti ali oporočni dedni delež, če ni bila izrečno označena kot naprejšnje volilo.
Volilo vzdrževanja obsega živež, obleko, stanovanje in ostale potrebnosti, in sicer dosmrtno, kakor tudi potrebni poduk. Vse to se razume tudi pod vzgojo. Vzgoja konča s polnoletnostjo. Pod hrano je razumeti jed in pijačo do smrti.
Mera volil, navedenih v prejšnjem paragrafu, če je ni videti iz izrečne niti iz molče izražene zapustnikove volje, ki jo je razodeval z dosedanjo podporo, se mora določiti po stanu, ki ga ima volilojemnik, ali h kateremu so ga pripravljali z uživano oskrbo.
Pod pohištvom se razume le oprava, potrebna za spodobno rabo stanovanja; pod pohišjem ali hišno opravo hkratu za vodstvo gospodarstva potrebne priprave. Orodje za izvrševanje obrta ni v tem, ako ni to razločneje povedano.
Ako je komu voljena shramba, ki ne stoji sama za se, marveč je le del celote, se vobče domneva, da so namenjeni le tisti kosi, ki so v njej ob zapustnikovi smrti, in za katerih shranitev je shramba po svoji naravi določena ali jo je zapustnik navadno uporabljal.
Ako je pa shramba premična ali vsaj stvar sama za se, ima volilojemnik pravico le na shrambo, ne tudi na stvari, ki so v njej.
Ako je voljena skrinja, omara ali predal z vsemi stvarmi, ki so v njih, se šteje k temu tudi zlato in srebro, nakit in gotovina in celo zadolžnice, ki jih je volilojemnik izdal zapustniku. Druge zadolžnice ali listine, na katerih so osnovane zapustnikove terjatve in pravice, se štejejo k njim le tedaj, kadar ni razen njih ničesar v shrambi. K volilu tekočih stvari spadajo tudi posode, namenjene za njih prevažanje.
Pod dragulji se razumejo vobče le dragi kamni in dobri biseri; pod nakitom tudi nepristni kamni in zlate in srebrne ali z zlatom in srebrom prevlečene dragocenosti, ki so osebi v okrasje; pod lišpom pa tisto, kar je razen [Page]nakita, kovanih dragotin in oblačil osebi za okrasek.
Volilo zlata ali srebra obsega predelano in nepredelano zlato in srebro, toda ne kovani denar, tudi ne tega, kar je le del ali okrasek drugega zapuščinskega kosa, n. pr. ure ali tobačnice. Perila ni šteti k obleki in čipk ne k perilu, marveč k lišpu. Pod zaprego se razumejo za udobnost zapustnika določeni vprežni konji in vozovi z zadevno opravo vred, ne tudi jezdni konji in jezdna priprava.
Gotovina so tudi oni javni upni listi, ki nameščajo v rednem obteku gotovino.
Pod besedo: otroci je treba razumeti le sinove in hčere, ako nameni zapustnik kaj otrokom koga drugega; ako pa nameni kaj svojim lastnim otrokom, tudi potomce, ki stopajo na njih mesto in so bili že spočeti ob zapustnikovi smrti.
Volilo, določeno brez bližnje označbe za sorodnike, je naklonjeno onim, ki so po zakonitem dednem nasledstvu najbližji, in pravilo, ustanovljeno gori v § 559 o razdelitvi dediščine med take osebe, ki se štejejo za eno osebo, je treba uporabiti tudi za volila.
Ako je zapustnik zapustil volilo svojim uslužbencem in jih označil samo po [Page]služabnem razmerju, se domneva, da naj dobe volilo tisti, ki so ob času njegove smrti v tem službenem razmerju. Vendar je moči v tem kakor v drugih primerih domnevo ovreči z nasprotnimi jačjimi domnevnimi razlogi.
Volilojemnik pridobi praviloma (§ 699) takoj po zapustnikovi smrti pravico na volilo za se in za svoje naslednike. Lastninsko pravico na voljeno stvar pa je moči pridobiti le po predpisih, ustanovljenih za pridobitev lastnine v petem poglavju.
Volilo posameznih kosov iz zapuščine in pravic, ki se nanje nanašajo, male nagrade za posle in pobožna volila se morejo zahtevati takoj, druga pa šele eno leto po zapustnikovi smrti.
Z volilom posameznega zapuščinskega kosa gredo volilojemniku tudi od zapustnikove smrti dalje tekoče obresti, nastali užitki in vsaka druga prirast. Nasprotno pa nosi tudi vsa bremena, ki se drže volila, in celo izgubo, ako se volilo brez krivde koga drugega zmanjša ali se povsem uniči.
Ako je komu voljen znesek, ki naj se daje v ponavljajočih se rokih, kakor: vsako leto, vsak mesec in podobno, zadobi volilojemnik pravico na cel znesek tega roka, dasiravno je doživel le pričetek roka. Vendar se sme znesek terjati šele s potekom roka. Prvi rok prične teči z dnevom zapustnikove smrti.
V vseh primerih, v katerih je upnik upravičen terjati od dolžnika zavarovanje, sme tudi volilojemnik zahtevati zavarovanje svojega volila. Gori v § 437. je bilo predpisano, kako je volilo vknjižiti radi pridobitve stvarne pravice.
Volilo, ki ga volilojemnik ne more ali noče sprejeti, preide na tistega, ki je poklican za njim (§ 652). Ako takega ni in ako je celo volilo namenjeno več osebam nerazdelno ali izrečno po enakih delih, priraste del, ki ga eden njih ne dobi, drugim enako kakor dediščina sodedičem. Razen omenjenih dveh primerov ostane nesprejeto volilo v zapuščinskem skladu.
Ako je cela dediščina izčrpana z volili, nima dedič terjati nič več kakor povračilo svojih stroškov, izdanih v korist sklada, in nagrado, primerno svojemu trudu. Ako noče sam upravljati ostaline, mora prositi, da se postavi skrbnik.
Ako ni moči plačati vseh volilojemnikov iz zapuščinskega sklada, se plača volilo vzdrževanja pred vsemi drugimi in volilojemniku gre vzdrževanje od dneva, katerega je pripadla dediščina.
Ako zapuščina ne zadošča za plačilo dolgov, drugih dolžnih izdatkov in za [Page]izplačilo vseh volil, trpe volilojemniki sorazmeren odbitek. Dedič torej brez zavarovanja volila ni dolžan poravnati, dokler je taka nevarnost.
Ako pa so volilojemniki že sprejeli volila, se odbitek določi po vrednosti, ki jo je imelo volilo za časa sprejema, in po koristih, ki so jih imeli od njega. Vendar je volilojemniku tudi po sprejetem volilu še vedno dano na voljo, da vrne volilo ali gori omenjeno vrednost in prejete koristi v sklad, in se tako ogne prispevku; glede izboljšanj in poslabšanj se postopa z njim kakor s poštenim posestnikom.
Prispevkov, ki jih je zapustnik namenil v oporoki po političnih predpisih za podporo ubožnic, invalidnic in bolnic in javnega poduka, ni šteti med volila; oni so državna naklada, morajo jih plačati celo zakoniti dediči, in se ne smejo presojati po načelih zasebnega prava, marveč le po političnih naredbah.
Zapustnik sme svojo naredbo utesniti na pogoj, na čas, z naročilom ali z izrečenim namenom. Svojo oporoko ali kodicil sme tudi izpremeniti ali povsem razveljaviti.
Pogoj se imenuje dogodek, na katerega se naveže kakšna pravica. Pogoj je trdilen ali nikalen po tem, če se nanaša na uspeh ali neuspeh dogodka. Odloživ je, ako pride namenjena pravica šele po njegovi izpolnitvi do svoje moči, a razvezen, ako se izgubi namenjena pravica, kadar nastopi pogoj.
Povsem nerazumljivi pogoji se smatrajo, da niso pristavljeni.
Naredba, po kateri se daje komu pravica pod odloživim nemožnim pogojem je neveljavna, dasiravno bi postala izpolnitev pogoja šele pozneje nemožna in bi bil zapustnik zvedel za nemožnost. Razvezen nemožen pogoj se smatra, da ni pristavljen. Vse to velja tudi o nedopustnih pogojih.
Ako so pogoji možni in dopustni, je moči od njih odvisno pravico pridobiti samo z njih natančno izpolnitvijo, naj so zavisni od naključja, od volje imenovanega dediča, volilojemnika ali koga drugega.
Pogoj, da naj dedič ali volilojemnik ne stopi v zakon celo po doseženi doletnosti ne, [Page]se šteje, da ni pristavljen. Le vdova mora izpolniti pogoj, ako ima enega ali več otrok. Veljavno je moči naložiti pogoj, da se dedič ali volilojemnik ne poroči z določno osebo,
Ako je v izjavi poslednje volje predpisani pogoj izpolnjen že za zapustnikovega življenja, se mora njegova izpolnitev po zapustnikovi smrti le tedaj ponoviti, kadar je pogoj dedičevo ali volilojemnikovo dejanje, ki ga morejo oni ponoviti.
Pogoj, stavljen dediču ali volilojemniku, se ne razteza brez izrečne zapustnikove izjave na njegovega nadomestnega dediča ali volilojemnika.
Za pridobitev zapuščine, namenjene pod odloživim pogojem, je potrebno, da oseba, ki ji je kaj namenjeno, preživi izpolnitev pogoja in da je ob nastopu pogoja zmožna dedovati.
Ako je negotovo, da li pride ali ne pride čas, na katerega je zapustnik utesnil namenjeno pravico, se smatra ta utesnitev za pogoj.
Ako je čas tak, da mora priti, se namenjena pravica kakor druge nepogojne [Page]pravice prenese tudi na dediče tiste osebe, ki ji je kaj namenjeno, in zgolj izročitev se odloži do določenega roka.
Ako bi bilo očitno, da v poslednji naredbi določeni čas nikdar ne more priti, se smatra določba tega časa kakor da je pristavljen nemožni pogoj. Le v primeru, da se je zapustnik bržkone zmotil samo v preračunu časa, bo treba čas določiti po verjetni zapustnikovi volji.
Dokler je odložena dedičeva ali volilojemnikova pravica radi še ne izpolnjenega pogoja ali še ne doteklega roka, dotlej obstoje v prvem primeru med zakonitim in postavljenim dedičem, v drugem primeru pa med dedičem in volilojemnikom, glede začasne posesti in uživanja zapuščine ali volila iste pravice in obveznosti, kakor pri fidejkomisarski nadomestitvi.
Kdor dobi dediščino ali volilo pod nikalnim ali razveznim pogojem ali le za določen čas, ima proti tistemu, ki mu pripade dediščina ali volilo, kadar nastopi pogoj ali določeni čas, iste pravice in obveznosti, ki jih ima dedič ali volilojemnik proti fidejkomisarskemu namestniku (§ 613).
Ako je zapustnik naklonil komu ostalino z naročilom, je imeti to naročilo za razvezen pogoj tako, da naj se izgubi ostalina radi neizpolnjenega naročila (§ 696).
Ako ni moči naročila natančno izpolniti, je treba izkušati, da se izvrši vsaj kolikor mogoče. Ako se tudi to ne more zgoditi, obdrži obremenjeni vendar namenjeno ostalino, če ni videti nasprotja z zapustnikovo voljo. Kdor je samega sebe storil nezmožnega za izpolnitev naročila, izgubi namenjeno mu ostalino.
Ako je zapustnik sicer razodel namen, za katerega določa ostalino, pa tega ni naložil kot dolžnost, ni moči siliti osebe, ki jej je namenjena ostalina, da jo porabi v ta namen.
Neveljavna je naredba, s katero zapustnik naloži svojemu dediču nemožno ali nedopustno dejanje s pristavkom, da naj izroči komu drugemu volilo, ako bi se naloga ne držal.
Prejšnja oporoka se razveljavi s kesnejšo veljavno oporoko ne le glede postavljenega dediča, marveč tudi glede ostalih naredb, kolikor ni zapustnik v slednji razločno spoznati dal, da naj velja prejšnja popolnoma ali deloma. Ta predpis velja tudi tedaj, kadar je dedič poklican v kesnejši oporoki le na del dediščine. Preostali del ne pripade v prejšnji oporoki postavljenim dedičem, marveč zakonitim.
S kesnejšim kodicilom, katerih utegne biti več drug poleg drugega, se razveljavljajo prejšnja volila ali kodicili le toliko, kolikor so z njim v protislovju.
Ako ni moči določiti, katera oporoka ali kodicil je kesnejši, veljata oba, kolikor moreta ostati v moči drug poleg drugega, in uporabljajo se predpisi, ustanovljeni v poglavju o skupnosti lastnine.
Oporoki ali kodicilu dodani pristavek, da bodi vsaka kesnejša naredba sploh ali, ako ni zaznamenovana z določnim znakom, povsem nična, se smatra, da ni pristavljen. (Nov. III, § 61.)
Oporoki ali kodicilu dodani pristavek, da bodi vsaka kesnejša naredba sploh ali, ako ni zaznamovana z določnim znakom, povsem nična, ne brani sicer zapustniku, da izpremeni svojo poslednjo voljo, toda, ako v kesnejši odredbi ne razveljavi izrečno pravkar navedenega splošnega ali posebnega pristavka, se ne smatra za veljavno njegova kesnejša, marveč njegova prejšnja volja.
Ako hoče zapustnik razveljaviti svojo naredbo, ne da bi napravil novo, jo mora izrečno preklicati ustno ali pismeno, ali pa listino uničiti.
Veljavno preklicati je moči le v takem stanju, v kakršnem je kdo zmožen izreči [Page]poslednjo voljo. Sodno proglašeni zapravljivec sme veljavno preklicati svojo poslednjo voljo.
Za usten preklic sodne ali izvensodne poslednje naredbe je treba toliko in takih prič, kolikor jih je potrebno za veljavnost ustne oporoke; za pismen preklic pa je treba izjave, ki jo je zapustnik lastnoročno pisal in podpisal ali podpisal vsaj on in priče, potrebne za pismeno oporoko.
Zapustnikova naredba, s katero prepove dediču ali volilojemniku, izpodbijati poslednjo voljo s pretnjo, da mu odvzame kakšno korist, naj nima nikdar moči, kadar se izpodbija le pristnost ali smisel izjave.
Kdor v svoji oporoki ali kodicilu prereže podpis, ga prečrta ali celo vsebino izbriše, jih uniči. Ako je od več enakoglasnih listin uničena le ena, se iz tega ne more sklepati na preklic.
Ako so se omenjene poškodbe zgodile le po naključju ali ako se je listina izgubila, poslednja volja ne izgubi svoje moči, ako se inače dokaže naključje ali vsebina listine. (Nov. III, § 57.)
Ako so se omenjene poškodbe zgodile le po naključju ali ako se je listina izgubila, poslednja volja ne izgubi svoje moči, ako se inače dokaže naključje po določbah sodnega reda, vsebina listine pa tako, kakor je dokazati ustno poslednjo naredbo.
Ako je zapustnik uničil kesnejšo naredbo, prejšnjo pismeno naredbo pa pustil nepoškodovano, velja zopet prejšnja pismena. Ustna prejšnja naredba pa zato ne oživi.
Volilo se šteje za preklicano, ako je zapustnik voljeno terjatev izterjal in sprejel, ako je komu namenjeno stvar odsvojil in je ni več nazaj dobil ali, ako jo je na tak način izpremenil v drugo, da je stvar izgubila svojo prejšnjo obliko in svoje prejšnje ime.
Ako pa je dolžnik poravnal terjatev sam od sebe, ako je volilo odsvojeno s sodno naredbo, ako je bila stvar izpremenjena brez zapustnikovega pristanka, velja volilo.
Ako ne dedič, ne nadomestni dedič noče ali ne more sprejeti zapuščine, preide dedna pravica na zakonite dediče. Ti pa so zavezani ravnati se po ostalih zapustnikovih odredbah. Ako se tudi oni odpovedo dediščini, je imeti volilojemnike sorazmerno za dediče.
Ako pokojnik ni zapustil veljavne izjave poslednje volje, ako ni v njej razpolagal z vso svojo imovino, ako ni namenil osebam, ki jim je bil po zakonu dolžan dedni delež zapustiti, kolikor treba, ali, ako postavljeni dediči ne morejo ali nočejo sprejeti dediščine, nastopi zakonito dedno nasledstvo povsem ali deloma.
Ako ni veljavne izjave poslednje volje, pripade vsa pokojnikova zapuščina zakonitim dedičem. Ako pa je veljavna izjava poslednje volje, jim gre tisti dedni delež, ki v poslednji volji ni nikomur namenjen.
Ako je oseba, ki ji je bil zapustnik po zakonih dolžan zapustiti dedni delež, prikrajšana po izjavi poslednje volje, se sme ta sklicevati na predpis zakona in sodno terjati dedni delež, ki ji gre po predpisih naslednjega poglavja.
Zakoniti dediči so pred vsem tisti, ki so z zapustnikom po zakonskem rojstvu v najbližjem kolenu v sorodu. Kolena sorodstva se določajo na ta-le način.
. Prvemu kolenu pripadajo tisti, ki so združeni pod zapustnikom kot svojim zarodnikom, to so: njegovi otroci in njihovi potomci.
Drugemu kolenu pripadajo oče in mati zapustnika s tistimi vred, ki so ž njim združeni pod očetom in materjo, to so: njegovi bratje in sestre in njihovi potomci.
Tretjemu kolenu pripadajo dedje in babice z brati in sestrami roditeljev in njihovimi potomci vred.
Od četrtega kolena so pozvani k dedovanju le prvi praroditelji zapustnikovi. (Nov. I, § 60.)
Prvemu kolenu pripadajo tisti, ki so združeni pod zapustnikom kot svojim zarodnikom, to so: njegovi otroci in njihovi potomci.
Drugemu kolenu pripadajo oče in mati zapustnika s tistimi vred, ki so z njim združeni pod očetom in materjo, to so: njegovi bratje in sestre in njihovi potomci.
Tretjemu kolenu pripadajo dedje in babice z brati in sestrami roditeljev in njihovimi potomci vred.
Četrtemu kolenu pripadajo zapustnikovi prvi prapraroditelji z njihovimi potomci vred.
Petemu kolenu pripadajo zapustnikovi drugi prapraroditelji s tistimi vred, ki izvirajo od njih.
Šestemu kolenu pripadajo zapustnikovi tretji prapraroditelji s tistimi vred, ki so izšli od njih.
Ako ima zapustnik zakonske otroke prve stopnje, jim pripada cela dediščina, naj so moškega ali ženskega spola, naj so rojeni za zapustnikovega življenja ali po njegovi smrti. Več otrok deli dediščino po svojem številu na enake dele. Vnuki še živečih otrok in pravnuki še živečih vnukov nimajo pravice do dednega nasledstva.
Ako je zapustnikov otrok umrl pred njim, in je od tega otroka eden ali več vnukov, pripade delež, ki bi šel umrlemu otroku, temu ostalemu vnuku v celoti ali več vnukom po enakih delih. Ako je od teh vnukov tudi eden umrl in zapustil pravnuke, se deli na enak način delež umrlega vnuka med pravnuke po enakih delih. Ako so od zapustnika še daljnejši potomci, se deli sorazmerno po pravkar danem predpisu.
Na ta način se dediščina deli ne le ako se vnuki umrlih otrok snidejo s še živimi otroki, ali daljnejši potomci z bližjimi zapustnikovimi potomci, marveč tudi tedaj, ako je dediščino deliti samo med vnuki raznih otrok ali med pravnuki raznih vnukov. Vnuki, ostali od vsakega otroka in pravnuki, ostali od vsakega vnuka, naj jih je več ali manj, ne morejo torej dobiti nikdar več in nikdar manj, kakor bi bila dobila umrli otrok ali umrli vnuk, ako bi bila ostala živa.
Ako ni nikogar, ki izvira od zapustnika samega, preide dediščina na tiste, ki so mu sorodni v drugem kolenu, namreč: na njegova roditelja in njune potomce. Ako živita še oba roditelja, jima gre cela dediščina po enakih delih. Ako je eden teh roditeljev umrl, stopijo njegovi ostali otroci ali potomci v njegovo pravico in polovica, ki bi šla pokojniku, se deli med nje po onih načelih, ki so določena v §§ 732 do 734 zaradi delitve dediščine med otroke in daljnejše zapustnikove potomce.
Ako sta umrla oba zapustnikova roditelja, se deli ona polovica dediščine, ki bi pripadla očetu, med njegove ostale otroke in njihove potomce, druga polovica pa, ki bi šla materi, med njene otroke in njihove potomce po §§ 732—734. Ako od teh roditeljev ni drugih otrok kakor skupno zarojeni ali njihovi potomci, dele ti obe polovici med seboj enako. Ako pa so razen teh še otroci, ki so bili zarojeni od očeta ali od matere ali od enega in druge v drugem zakonu, dobe otroci, ki sta jih oče in mati skupno zarodila ali njihovi potomci tako od očetove kakor od materine polovice njim pristoječi, s polurodnimi brati in sestrami enak delež.
Ako eden umrlih zapustnikovih roditeljev ni zapustil ne otrok, ne potomcev, pripade cela dediščina drugemu še živečemu roditelju. Ako drugi roditelj tudi več ne živi, se deli cela dediščina med njegovimi otroki in potomci po že navedenih načelih.
Ako sta zapustnikova roditelja umrla brez potomcev, preide dediščina na tretje koleno, to je: na zapustnikove dede in babice in njihovo potomstvo. Dediščina se deli potem na dva enaka dela. Ena polovica gre očetovima roditeljema in njunim potomcem, druga materinima roditeljema in njunim potomcem.
Vsaka teh polovic se deli enako med dede in babice ene in druge strani, ako še oba živita. Ako sta umrla ded ali babica ali ako sta umrla oba od ene ali druge strani, se deli tej strani pripadla polovica med njunimi otroki in potomci po onih načelih, po katerih se mora v drugem kolenu cela dediščina deliti med otroki in .potomci zapustnikovih roditeljev (§§ 735 do 737).
Ako sta umrla ded in babica od očetove ali materine strani in ni potomcev ne od deda ne od babice te strani, potem pripade cela dediščina še živima dedu in babici druge strani, po njuni smrti pa njunim preostalim otrokom in potomcem.
Po polnem ugasnjenju tretjega kolena so poklicani na zakonito dedno nasledstvo zapustnikovi praroditelji. Na dede in babice zapustnikovega očeta odpade ena polovica zapuščine, na dede in babice njegove matere druga [Page]polovica. Vsako polovico deli dvojica dedov in babic po enakih delih. Ako ena dvojica dedov in babic ne živi, preide na ta del spadajoča ostminka dediščine na še živi del te dvojice dedov in babic. Ako ni katerega para dedov in babic, je poklican k njeni četrtini drugi par dedov in babic zapustnikovega roditelja.
Ako ni nobenega para dedov in babic enega zapustnikovega roditelja, sta poklicani k tej spadajoči polovici dediščine dvojici dedov in babic drugega roditelja v isti meri kakor na polovico dediščine, ki ji neposredno pripada. (Nov. I, § 61 )
Po polnem, ugasnjenju tretjega kolena preide zakonito dedno nasledstvo na četrto. V to koleno spadajo roditelji očetovega deda in njihovi potomci, roditelji očetove babice z njunimi potomci, roditelji materinega deda s svojim potomstvom in roditelji materine babice s svojim potomstvom.
Ako so sorodniki vseh teh štirih rodov, se deli dediščina med nje na štiri enake dele in vsak del se deli zopet med osebe, pripadajoče poedinemu rodu, po istih načelih, po katerih se deli ustrezno zakonu cela zapuščina med zapustnikovimi roditelji in njihovimi potomci.
Ako je izumrl eden izmed štirih rodov tega kolena, ne pripade njegov delež vsem ostalim trem rodovom, pripade marveč, ako je ugasli rod od očetove strani, drugemu rodu od očetove strani polovica dediščine; ako pa je ugasli rod od materine strani, pripade drugemu rodu od materine strani tudi polovica dediščine. Ako pa sta ugasnila oba rodova od očetove in materine strani, preide vsa dediščina na dva rodova od druge strani, ako pa je že ugasnil tudi eden teh, edinemu od te strani še ostalemu rodu.
§ 744. Ako ni od četrtega kolena več sorodnikov, preide dediščina na peto, namreč: na zapustnikove druge praroditelje in njihove potomce. Temu kolenu pripada rod očetovih praroditeljev očetovega deda, rod materinih praroditeljev očetovega deda, rod očetovih praroditeljev očetove babice, rod materinih praroditeljev očetove babice, rod očetovih praroditeljev materinega deda, rod materinih praroditeljev materinega deda, rod očetovih praroditeljev materine babice in rod materinih praroditeljev materine babice.
Vsak teh osmih rodov ima z ostalimi rodovi enako dedno pravico, in ako so sorodniki od vsakega rodu, se deli dediščina med njimi na osem enakih delov, in vsak del se zopet dalje deli na osebe, ki pripadajo temu rodu, po pravilu, predpisanem v prejšnjih kolenih.
Ako je eden teh osmih rodov ugasnil, pripade to, kar bi šlo očetovim praroditeljem deda ali babice, rodu materinih praroditeljev istega deda ali te babice; kar bi pa šlo materinima praroditeljema deda ali babice, pripade rodu očetovih praroditeljev istega deda ali iste babice.
Ako sta izumrla oba rodova enega deda ali ene babice, ostanejo deleži, ki spadajo zapustnikovi očetovi strani, pri še ostalih rodovih očetove strani; deleži pa, ki spadajo zapustnikovi materini strani, ostanejo pri še ostalih rodovih materine strani. Ako pa ni nobenega sorodnika od vseh štirih rodov očetove strani ali od vseh štirih rodov materine strani, dobe vso dediščino živi rodovi druge strani.
Ako je končno tudi peto koleno povsem izumrlo, preide zakonito dedno nasledstvo na šesto, namreč: na zapustnikove tretje praroditelje in njihove potomce. V to koleno spada šestnajst rodov, namreč: rodovi tistih roditeljev, iz katerih so izšli zarodniki petega kolena. Ako so živi sorodniki od vsakega teh rodov, se deli dediščina na šestnajst enakih osnovnih delov in vsak osnovni del se deli potem med sorodniki, pripadajočimi temu rodu, po že navedenih načelih.
Ako od nekaterih teh rodov ni več živih sorodnikov, preidejo njihovi deleži na tiste rodove, ki so z ugaslimi po predpisu §§ 743 in 746 v najbližji zvezi. Ako so ostali sorodniki le od enega samega rodu, jim gre cela dediščina.
Ako je kdo zapustniku v rodu z več kakor z ene strani, uživa od vsake strani tisto dedno pravico, ki mu gre kot sorodniku, štetemu posebej od te strani (§ 736).
Na ta štiri kolena zakonskega sorodstva je utesnjena pravica dednega nasledstva glede proste dedne imovine. (Nov. I, § 63.)
Na šest kolen zakonskega sorodstva je utesnjena pravica dednega nasledstva glede proste dedne imovine. Daljnejši zapustnikovi sorodniki so izključeni od zakonitega dednega nasledstva.
Otroci, izven zakona rojeni in s poznejšo poroko svojih roditeljev pozakonjeni, kakor tudi tisti, ki jim gre brez ozira na zadržek ob poroki njihovih roditeljev posebna ugodnost § 160, uživajo pod omejitvami, ki so v ravno tem § 160 in v § 161, pravice zakonskih otrok tudi glede zakonitega dednega nasledstva.
Nezakonski otrok, pozakonjen po zakonodajčevi milosti, ima na očetovo zapuščino le tedaj zakonito dedno pravico, ako je bil pozakonjen na očetovo prošnjo, da bi užival enake pravice z zakonskimi otroki do proste dedne imovine.
Glede matere in materinih sorodnikov imajo nezakonski otroci pri zakonitem dednem nasledstvu v prosto dedno imovino [Page]enake pravice kakor zakonski. Do zapuščine očeta in očetovih sorodnikov ne gre nezakonskim otrokom zakonito dedno nasledstvo.
Glede matere imajo nezakonski otroci pri zakonitem dednem nasledstvu v prosto dedno imovino, enake pravice kakor zakonski. Do zapuščine očeta in očetovih sorodnikov, potem roditeljev, deda in babice in drugih materinih sorodnikov ne gre nezakonskim otrokom zakonito dedno nasledstvo.
Posvojeni otroci imajo pri zakonitem dednem nasledstvu do proste dedne imovine tistega, ki jih je posvojil, enako pravico kakor zakonski otroci. Gled njegovih sorodnikov ali glede zakonca, brez čigar privoljenja se je posvojenje izvršilo, jim ne gre dedna pravica. Pridržana pa jim je zakonita dedna pravica do imovine svojih pravih roditeljev in sorodnikov (§ 183).
Roditelji imajo do zapuščine svojih pozakonjenih ali onih nezakonskih otrok, ki jim daje zakon posebno ugodnost, isto vzajemno pravico, kakor je priznana otrokom do zapuščine [Page]njihovih roditeljev (§§ 752—754). Do imovine otroka, ki je ostal nezakonski, gre le materi in njenim sorodnikom dedno nasledstvo, oče in njegovi sorodniki so od tega izključeni. Tudi posvojitelji nimajo zakonite dedne pravice do zapuščine posvojenega otroka; ta zapuščina pripade po zakonitem dednem nasledstvu njegovim sorodnikom. (Nov. I, § 66.)
Roditelji imajo do zapuščine svojih pozakonjenih ali onih nezakonskih otrok, ki jim daje zakon posebno ugodnost, isto vzajemno pravico, kakor je priznana otrokom do zapuščine njihovih roditeljev (§§ 752 do 754). Do imovine otroka, ki je ostal nezakonski, gre le materi dedno nasledstvo, oče, vsi dedje in babice in drugi otrokovi sorodniki so izključeni od tega. Tudi posvojitelji nimajo zakonite dedne pravice do zapuščine posvojenega otroka, ta pripade po zakonitem dednem nasledstvu njegovim sorodnikom.
Preživeči zapustnikov zakonec je poleg zapustnikovih otrok in njihovih potomcev zakonit dedič do četrtine zapuščine, poleg zapustnikovih roditeljev in njihovih potomcev ali poleg dedov in babic pa do polovice zapuščine. Ako žive poleg dedov in babic potomci umrlih dedov in babic, dobi zakonec povrh od druge polovice dediščine del, ki bi pripadel po §§ 739 [Page]in 740 potomcem umrlih dedov in babic. V vsakem primeru se vračuni v dedni delež zakonca to, kar mu pripade po ženitni ali dedni pogodbi iz zapustnikove imovine.
Ako ni zakonitih dedičev prvega ali drugega kolena ne dedov in babic, dobi preživeči zakonec celo dediščino. (Nov. I, § 68.)
Preživečemu zapustnikovemu zakoncu gre brez razlike, ima li lastno imovino ali ne, ako so trije otroci ali več njih, z vsakim otrokom enak dedni delež, ako pa je manj kakor troje otrok, četrti del zapuščine v dosmrtno uživanje; njena lastnina ostane otrokom.
Razen dednega deleža gredo preživečemu zakoncu kot naprejšnje volilo premičnine, spadajoče k zakonskemu gospodinjstvu, poleg zapustnikovih otrok pa le, kar je njemu samemu potrebno. (Nov. I, § 69.)
Ako ni otroka, pač pa je drug zakonit dedič, dobi preživeči zakonec neomejeno lastnino na četrti del zapuščine. Vendar se vračuni v dedni delež tako v tem primeru kakor v onem § 757 to, kar pripada preživečemu zakoncu po ženitni pogodbi, dedni pogodbi ali poslednji naredbi iz imovine drugega zakonca.
Iz lastne krivde ločeni zakonec nima zakonite dedne pravice niti zahtevka do zakonitega naprejšnjega volila.
Oboje je odrečeno preživečemu zakoncu tudi takrat, kadar je zapustnik že tožil na razvezo ali ločitev zakona iz krivde drugega zakonca in je tožbi ugodeno. (Nov. I, § 70.)
Ako pa ni ne zapustnikovega sorodnika iz gori navedenih šestih kolen, ne drugega dediča poklicanega v §§ 752—756, pripade zakoncu cela dediščina. Vendar nima iz lastne krivde ločeni zakonec nobene pravice ne na dediščino, ne na dedni delež zakonca.
Ako ni k dednemu nasledstvu upravičenega ali ako nihče dediščine ne pridobi, zapade dediščina kot imovina brez dedičev državi. (Nov. I, § 73.)
Ako tudi zakonec ni več živ, zasežejo zapuščino kot imovino brez dedičev ali komora, ali tiste osebe, ki imajo po političnih naredbah pravico, da zasežejo imovino, ki za njo ni dedičev.
S 761. Razlike od zakonitega dednega nasledstva, določenega v tem poglavju, glede kmetij in zapuščine duhovnikov, so v političnih zakonih.
Osebe, ki jim mora zapustnik nameniti v poslednji naredbi dedni delež, so njegovi otroci, in ako teh ni, njegovi roditelji.
Pod imenom otroci je razumeti po občnem pravilu (§ 42) tudi vnuke in pravnuke, pod imenom roditelji pa vse dede in babice. Tukaj ni razlike med moškim in ženskim spolom, med zakonskim in nezakonskim rojstvom, čim bi za te osebe nastopila pravica in red zakonitega dednega nasledstva.
Dedni delež, ki so ga te osebe upravičene terjati, se imenuje dolžni delež, njim samim pa se v tem pogledu pravi nujni dediči.
Za dolžni delež določa zakon vsakemu otroku polovico tega, kar bi mu pripadlo po zakonitem dednem nasledstvu.
V navzgomji vrsti gre vsakemu nujnemu dediču kot dolžni delež tretjina tega, kar bi dobil po zakonitem dednem nasledstvu.
Kdor se je odpovedal dedni pravici, kdor je izključen od dedne pravice po predpisih osmega poglavja ali kogar je zapustnik po [Page]pravici razdedinil, nima pravice do dolžnega deleža in ga je imeti pri izmeri dolžnega deleža, kakor bi ga sploh ne bilo.
Otrok se sme razdediniti:
Iz istih razlogov se smejo tudi roditelji izključiti od dolžnega deleža, in zlasti še tedaj, ako so otroka v vzgoji povsem zanemarili.
Sploh je moči nujnemu dediču odvzeti dolžni delež z izjavo poslednje volje tudi zaradi takih dejanj, ki delajo dediča po §§ 540 do 542 nevrednega dedne pravice.
Razlog za razdedinjenje mora dedič vedno dokazati, naj ga je zapustnik izrekel aJi ne, in mora biti osnovan po besedilu in smislu zakona.
Razdedinjenje se razveljavi le z izrecnim preklicem, ki se izjavi v zakoniti obliki.
Ako je pri zelo zadolženem ali zapravljivem nujnem dediču verjetna skrb, da bi dolžni delež, ki mu gre, njegovim otrokom odšel [Page]povsem ali ponajveč, mu sme zapustnik dolžni delež odvzeti, toda le tako, da ga nakloni otrokom nujnega dediča.
Dolžni delež je moči zapustiti v obliki dednega deleža ali volila, četudi ni izrečno imenovan kot dolžni delež. Nujnemu dediču pa mora ostati povsem prost. Neveljaven je vsak pogoj ali breme, ki ga utesnjuje. Ako je nujnemu dediču namenjen večji dedni delež, se more pogoj ali breme nanašati le na del, ki presega dolžni delež.
Nujni dedič, ki je bil razdedinjen brez pogojev, predpisanih v §§ 768 do 773, sme terjati polni dolžni delež, ki mu gre; ako pa je bil prikrajšan v čistem znesku dolžnega deleža, njegovo dopolnitev.
Ako je od več otrok, za katere je zapustnik vedel, da žive, eden povsem zamolčan, sme ta otrok terjati tudi le dolžni delež.
Ako pa je moči iz okolnosti dokazati, da je zamolčan eden od več otrok le zato, ker je bilo zapustniku neznano, da živi, zamolčani ni dolžan, da se zadovolji z dolžnim deležem, marveč zahtevati sme dedni delež, kakršnega dobi nujni dedič, ki mu najmanj pripade; če pa je [Page]postavljen edini še ostali nujni dedič ali če so poklicani vsi ostali po enakih delih, enak dedni delež.
Ako ima zapustnik edinega nujnega dediča, pa ga zamolči vsled gori navedene zmote, ali ako dobi zapustnik brez otrok šele po izjavi svoje poslednje volje nujnega dediča, za katerega ni nič preskrbljeno, je treba poravnali sorazmerno le volila, določena za javne zavode, za nagrado opravljenih služb ali za pobožne namene v znesku, ki ne presega četrtega dela čiste zapuščine, vse druge naredbe poslednje volje pa so povsem razveljavljene. Vendar dobe zopet svojo moč, ako je nujni dedič umrl pred zapustnikom.
Ako otrok umre pred zapustnikom in zapusti potomce, stopijo ti zamolčani potomci glede dedne pravice na otrokovo mesto.
Potomci razdedinjenega otroka so samo upravičeni, zahtevati dolžni delež, to pa tudi tedaj, ako je razdedinjeni preživel zapustnika. (Nov. III, § 65.)
Potomci otroka, ki je v poslednji volji izrecno razdedinjen, pa je umrl pred zapustnikom, so samo upravičeni, zahtevati dolžni delež.
Ako je zamolčan nujni dedič navzgornje vrste, sme terjati vselej le dolžni delež iz sklada.
Ako je moči dediču dokazati, da se je zamolčani nujni dedič zakrivil s kakim v §§ 768 do 770 navedenim razlogom razdedinjenja, se zamolčanje smatra za tiho izraženo pravično razdedinjenje.
V vseh primerih, v katerih nujnemu dediču dedni ali dolžni delež, ki mu gre, sploh ni odmerjen ali ne v polni meri, morajo do popolnega plačila prispevati sorazmerno tako postavljeni dediči kakor volilojemniki.
Da se more dolžni delež pravilno odmeriti, se natančno popišejo in redno precenijo vse v zapuščino spadajoče premičnine in nepremičnine, vse pravice in terjatve, ki jih je zapustnik bil upravičen prosto zapustiti svojim naslednikom, celó vse, kar je dedič ali volilojemnik v sklad dolžan. Nujnim dedičem je na voljo, prisostvovati cenitvi in pri tej delati svoje pripombe. Ne morejo pa zahtevati dražbe zapuščinskih predmetov, da bi se tako poizvedla resnična vrednost. Dolgovi in druga bremena, ki so bila že za zapustnikovega življenja na imovini, se odračunijo od sklada. (Nov. III, § 67.)
Da se more dolžni delež pravilno odmeriti, se natančno popišejo in redno precenijo vse v zapuščino spadajoče premičnine in nepremičnine, vse pravice in terjatve, ki jih je zapustnik bil upravičen prosto zapustiti svojim naslednikom, celó vse, kar je dedič ali volilojemnik skladu dolžan. Nujnim dedičem je na voljo, prisostvovati cenitvi in pri tem delati svoje pripombe. Ne morejo pa zahtevati dražbe zapuščinskih predmetov, da bi se tako poizvedla resnična vrednost.
§ 785. Dolgovi in druga bremena, ki so bila že za zapustnikovega življenja na imovini, se odračunijo od sklada.
Na zahtevo otroka, ki ima pravico na dolžni delež, je treba vpoštevati pri preračunu zapuščine to, kar je zapustnik daroval med živimi. Predmet daritve naj se prišteje zapuščini v vrednosti, merodajni za vračunanje po § 794.
Ne vpošteva se to, kar je zapustnik podaril ob času, ko ni imel otrok, ki bi imeli pravico na dolžni delež, dalje ne to, kar je bilo podarjeno iz darovalčevih dohodkov, ne da bi se zmanjšala glavnica njegove imovine, kakor ne daritve, s katerimi je bilo zadoščeno nravni dolžnosti ali obzirom dostojnosti ali daritve za občekoristne namene, končno ne daritve, naklonjene več nego dve leti pred zapustnikovo smrtjo osebam, ki [Page]nimajo pravice na dolžni delež. Pri daritvah zakoncu rok ne prične pred razvezo ali ločitvijo zakona. (Nov. III, § 68.)
Dolžni delež se preračuni ne glede na volila in druga bremena, izvirajoča iz poslednje volje. Dokler se zapuščina dejansko ne odkaže, jo je imeti glede dobička in izgube kot sorazmerno skupno imovino med glavnimi in nujnimi dediči.
Vse, kar dobe nujni dediči kot volilo ali vsled drugih zapustnikovih naredb resnično iz zapuščine, se dene v račun pri določanju njihovega dolžnega deleža.
Ako je pri določanju dolžnega deleža vzeti v račun daritve, mora vsak nujni dedič dopustiti, da se mu vračunajo v njegov, s tem zvišani dolžni delež darila, ki jih je po § 785 zapuščini priračuniti in ki jih je sam prejel od zapustnika. (Nov. III, § 69.)
Vse, kar dobe nujni dediči kot volilo ali vsled drugih zapustnikovih naredb resnično iz zapuščine, se dene v račun pri določanju njihovega dolžnega deleža.
V dolžni delež se vračuni, kar je dal zapustnik za svojega življenja svoji hčeri ali vnukinji za doto, svojemu sinu ali vnuku za opremo, ali neposredno za nastop službe ali kateregakoli obrta ali kar je potrošil za plačilo dolgov polnoletnega otroka.
V dolžni delež roditeljev se vračuni predjem le toliko, kolikor ni bil dan radi zakonite podpore (§ 154). (Nov. III, § 70.)
V dolžni delež roditeljev se vračuni predjem le toliko, kolikor ni bil dan niti radi zakonite podpore (§ 154), niti iz gole darežljivosti.
Pri dednem nasledstvu otrok iz poslednje volje se le tedaj kaj vračuni, ako je to zapustnik izrecno odredil. Nasprotno mora otrok pustiti, da se vračuni tudi pri zakonitem dednem nasledstvu to, kar je dobil od zapustnika za časa njegovega življenja v gori (§ 788) navedene namene. Vnuku se vračuni v dedni delež ne le, kar je prejel neposredno sam, marveč tudi to, [Page]kar so sprejeli na ta način njegovi roditelji, na katerih mesto stopa.
Kar so roditelji razen omenjenih primerov naklonili otroku, se smatra za daritev, in se ne vračuni, ako si roditelji niso izrecno izgovorili povračila.
Roditelji morejo otroku vračunanje tudi pri zakonitem dednem nasledstvu izrecno odpustiti. Ako bi se pa potrebna vzgoja in preskrba ostalih otrok ne mogla pokriti ne iz njihove lastne, niti iz imovine roditeljev, mora otrok pustiti, da se vračuni to, kar je prejel naprej v namene, navedene v § 788, v oni meri, kolikor je potrebno za vzgojo in preskrbo njegovih bratov in sester.
Prejemki se vračunijo v dedni delež s tem, da dobi vsak otrok isti znesek še pred delitvijo. Ako za to ni zadosti zapuščine, ne sme sicer otrok, ki mu je bila prej dana prednost, zahtevati dednega deleža, pa tudi siliti ga ni moči na povračilo.
Pri vsakem vračunjenju se določi, ako prejemki niso bili gotovina, marveč druge premičnine ali nepremičnine, vrednost slednjih po času prejema, prvih pa po času pripada dediščine.
Nujnemu dediču se mora vendar vselej določiti potrebno vzdrževanje, dasi je bil po zakonu izključen od dolžnega deleža.
Zakonec nima sicer pravice na dolžni delež, gre mu pa, dokler se zopet ne poroči, manjkajoče spodobno vzdrževanje, kolikor ni krito z njegovim zakonitim dednim deležem ali s preskrbo, dogovorjeno za primer, da živi dalje kot drugi zakonec, ali naklonjeno v poslednji volji. V primerih, navedenih v § 759, nima pravice za vzdrževanje iz zapuščine. (Nov. I, § 71.)
Zakonec nima sicer pravice na dolžni delež, gre mu pa, ako ni zanj dogovorjena preskrba za primer, da živi dalje kot drugi zakonec in dokler se zopet ne poroči, manjkajoče spodobno vzdrževanje. Iz lastne krivde ločeni zakonec nima do tega nobene pravice.
Nihče ne sme dediščine samolastno vzeti v posest. Dedna pravica se mora razpravljati pred sodiščem in od tega doseči prisojilo zapuščine, to je izročitev v pravno posest.
Posebni predpisi sodnega postopka določajo, koliko mora sodišče po smrti uradoma postopati in na katere roke in varnostne naredbe je treba gledati pri tej razpravi. Tu je določeno, kaj mora storiti dedič ali tisti, ki ima sicer [Page]pravico do zapuščine, da dobi v posest to, kar mu gre.
Kdor hoče dediščino vzeti v posest, mora sodišču izkazati pravni naslov, da li mu pripada iz poslednje naredbe, iz veljavne dedne pogodbe ali iz zakona, in izrečno izjaviti, da sprejme dediščino.
Nastop dediščine ali dedna izjava mora hkratu obsegati, da li je nepogojna ali s pridržkom pravne dobrote popisa.
Nepogojna dedna izjava ima to posledico, da mora biti dedič odgovoren vsem zapustnikovim upnikom za njihove terjatve in vsem volilojemnikom za njihova volila, akoravno ni zadosti zapuščine.
Ako se dediščina nastopi s pridržkom pravne dobrote popisa, mora sodišče takoj sestaviti popis na stroške sklada. Tak dedič je obvezan upnikom in volilojemnikom le toliko, kolikor zadostuje zapuščina za njihove in tudi za njegove lastne terjatve, ki mu gredo izven dedne pravice.
Zapustnik ne sme dediču odvzeti pravice, da si pridrži to pravno dobroto, niti [Page]prepovedati, da se izvrši popis. Celo v dedni pogodbi med zakoncema je taka odpoved brez moči.
Izvršitev popisa sme zahtevati tudi tisti, komur gre dolžni delež.
Kdor sme svoje pravice sam oskrbovati, mu je na voljo, nastopiti dediščino nepogojno ali s pridržkom gornje pravne dobrote ali jo tudi odkloniti. Varuhi in skrbniki se morajo ravnati po predpisih, danih na svojem mestu (§ 233).
Dedič ne more več preklicati svoje sodišču dane dedne izjave, niti izpremeniti nepogojne in si pridržati pravno dobroto popisa.
Ako se izmed več sodedičev izreko za dediče nekateri nepogojno, drugi pa, ali tudi le eden njih s pridržkom omenjene pravne dobrote, je treba izvršiti popis in s tem pridržkom omejeno dedno izjavo vzeti za podlago zapuščinski razpravi. V tem kakor v vseh primerih, v katerih je treba izvršiti popis, uživa pravno dobroto popisa tudi tisti, ki je oddal nepogojno dedno izjavo, dokler mu dediščina še ni bila izročena.
Ako je kdo postavljen za dediča, komur bi bila šla tudi brez izjave poslednje volje dedna pravica vsa ali deloma, ni upravičen, sklicevati se na zakonito dedno nasledstvo in s tem uničiti poslednjo voljo. Nastopiti mora dediščino iz poslednje volje ali se ji povsem odreči. Osebe pa, ki jim gre dolžni delež, smejo [Page]dediščino odkloniti s pridržkom svojega dolžnega deleža.
Ako umre dedič prej, ko je nastopil ali odklonil pripadlo dediščino, stopijo njegovi dediči, ako jih zapustnik ni izključil ali ako ni določil drugih nadomestnih dedičev, v pravico, dediščino sprejeti ali odkloniti (§ 537).
Ako dedič ob nastopu dediščine svojo dedno pravico zadostno izkaže, se mu mora prepustiti oskrbovanje in raba zapuščine.
Za zavarovanje ali izplačilo zapustnikovih upnikov sodišče ne skrbi bolj, nego sami zahtevajo. Upniki pa niso dolžni, čakati dedne izjave. Svoje zahteve smejo uveljavljati proti skladu in zahtevati, da se postavi za njegovo zastopstvo skrbnik, zoper katerega morejo izvajati svoje terjatve.
Ako se dedinski upnik, volilojemnik ali nujni dedič boji, da bi utegnila biti njegova terjatev v nevarnosti, če se pomeša zapuščina z imovino dediča, sme pred prisojilom zahtevati, da se dediščina loči od imovine dediča, da jo hrani sodišče ali upravlja skrbnik, da se njegov zahtevek na njo predznamuje in poravna. V [Page]takem primeru pa mu dedič ni več odgovoren s svojo imovino, dasi bi se bil prijavil nepogojno za dediča.
Da se dožene stanje dolgov, je dediču ali postavljenemu zapuščinskemu skrbniku na voljo, prositi, da se izda oklic, s katerim se vsi upniki na okolnostim primeren čas skličejo, da napovedo in dokažejo svoje terjatve, in počakati s plačilom upnikov, dokler ne poteče rok.
Učinek tega sodnega sklica je, da nimajo upniki, ki se niso javili v določenem roku, do zapuščine, ako je bila izčrpana s plačilom napovedanih terjatev, nobene druge pravice, razen kolikor jim gre zastavna pravica.
Ako dedič opusti dovoljeno previdnost sodnega sklica, ali ako poplača takoj nekatere prijavljenih upnikov brez ozira na pravice drugih in ako ostanejo nekateri upniki zaradi nezadostne zapuščine neplačani, je tem vkljub pogojni dedni izjavi z vso svojo imovino odgovoren v oni meri, v kateri bi bili plačani, ako bi bila zapuščina porabljena po zakonitem predpisu za plačilo upnikov.
Ako je zapustnik imenoval izvrševalca (eksekutorja) svoje poslednje volje, je zavisno od njegove volje, ali prevzame ta posel. [Page]Ako ga je prevzel, je dolžan, da kot pooblaščenec ali sam izvrši zapustnikove naredbe ali da priganja mudnega dediča, da jih izvrši.
Ako ni imenovan izvrševalec poslednje volje ali, ako imenovani posla ne prevzame, je dedič neposredno dolžan, zapustnikovo voljo kolikor moči izpolniti ali izpolnitev zagotoviti in to sodišču izkazati. Glede določenih volilojemnikov mora samo dokazati, da jih je obvestil o volilu, ki jim je pripadlo (§ 688).
V političnih naredbah je poseben predpis o tem, kakšne davščine mora dedič plačati, preden more priti v posest dediščine, in kaj mora izkazati, ako je imel njegov zapustnik obračun z državnim zakladom.
Čim prizna sodišče na podano dedno izjavo pravega dediča in ko ta izpolni obveze, prisodi se mu dediščina in razprava sklene. Sicer pa se mora dedič ravnati po predpisu § 436, da doseže prenos lastnine na nepremičninah.
Dediči, ki so nastopili skupno dediščino brez pravne dobrote popisa, so odgovorni vsem dedinskim upnikom in volilojemnikom celo po prisojilu, vsi za enega in eden za vse. Med seboj pa so dolžni prispevati po razmerju svojih dednih deležev.
Ako so se skupni dediči poslužili pravne dobrote popisa, so pred prisojilom odgovorni dedinskim upnikom in volilojemnikom po § 550. Po izvršenem prisojilu je odgovoren posameznik še celo za bremena, ki ne presegajo dedinskega sklada, le po razmerju svojega dednega deleža.
Pred prisojilom smejo upniki dediča seči z izvršbo le na posamezne zapuščinske kose, ki jih je zapuščinsko sodišče prepustilo dediču na prosto razpolaganje. (Nov. III, § 73.)
Upniki dediča smejo sicer pripadlo dedinsko imovino, tudi preden mu je prisojena, zaseči s prepovedjo, rubežem ali s predznambo. Takega zavarovanja pa ni moči drugače dovoliti kakor z izrecnim pridržkom, da ne škoduje zahtevkom, ki se pojavijo na zapuščinski razpravi, in da zadobi moč šele od časa doseženega prisojila.
Tudi po izvršenem prisojilu sme tožiti tistega, ki je zapuščino vzel v posest, tisti, ki trdi, da ima boljšo ali enako dedno pravico, na odstop ali delitev dediščine. Za lastnino posameznih dedinskih kosov ni uveljavljati dedinske, marveč lastninske tožbe.
Ako je toženec prisiljen, da odstopi vso zapuščino ali pa del nje, je treba presojati zahtevke na vrnitev plodov, sprejetih od posestnika, ali na povračilo stroškov, danih v zapuščino, po onih načelih, ki so ustanovljena glede poštenega ali nepoštenega posestnika v poglavju o posesti sploh. Kak drug pošten posestnik ni nikomur odgovoren za dedinske stvari, ki jih je medčasno pridobil.
Kadarkoli ima lastnino iste stvari ali isto pravico več oseb nerazdeljeno, obstoji skupnost. Osnovana je na naključnem dogodku, na zakonu, na izjavi poslednje volje ali na pogodbi.
Po različnosti virov, iz katerih poteka skupnost, so tudi pravice in dolžnosti deležnikov pobližje določene. V sedemindvajsetem poglavju so posebni predpisi o skupnosti imovine, nastale iz pogodbe.
Kdor zahteva delež na skupni stvari, mora svojo pravico dokazati, ako ji ostali deležniki ugovarjajo.
Dokler vsi deležniki soglašajo, zastopajo le eno osebo in imajo pravico, poljubno ravnati s skupno stvarjo. Čim so nesložni, ne sme noben deležnik izvršiti na skupni stvari nobene izpremembe, s katero bi se razpolagalo o deležu drugega.
Vsak deležnik je popolen lastnik svojega deleža. Kolikor ne krši pravic svojih sodeležnikov, more svoj delež ali njegove užitke svojevoljno in neodvisno zastaviti, voliti ali sicer odsvojiti (§ 361).
Vsak deležnik je upravičen, zahtevati račun in razdelitev donosa. Praviloma sme zahtevati tudi razdružitev skupnosti, vendar ne ob neugodnem času ali v škodo ostalih. Pristati mora torej na okolnostim primeren, pač ne izogiben odlog.
Ako se je deležnik zavezal k nadaljevanju skupnosti, ne sme sicer izstopiti pred [Page]pretekom roka, toda ta obveznost se razveljavlja kakor druge obveznosti in ne sega na dediče, ako niso ti sami v to privolili.
Tudi naredbo koga drugega, s katero se nameni stvar za skupnost, morajo izpolnjevati sicer prvi deležniki, ne tudi njihovi dediči. Ne more biti obveznosti na neprenehljivo skupnost.
Posest in uprava skupne stvari gre vsem deležnikom skupaj. V stvareh, ki se tičejo zgolj redne uprave in rabe glavne imovine, odloča večina glasov, ki se ne štejejo po osebah, marveč po razmerju deležev deležnikov.
Pri važnih izpremembah pa, ki so predlagane v ohranitev ali boljšo rabo glavne imovine, smejo preglasovani zahtevati varnost za bodočo škodo ali, ako se ta odreče, izstop iz skupnosti.
Ako nočejo izstopiti ali ako bi se izstop primeril ob neugodnem času, naj odloči žreb, razsodnik ali, kolikor o tem niso soglasno edini, sodnik, ali naj se izvrši izprememba nepogojno ali proti zavarovanju ali ne. Tako se odloča tudi ob enakih glasovih članov.
Ako je postaviti upravitelja skupnih stvari, odloči o njegovem izboru večina glasov, ako pa te ni, sodnik.
Upravnik skupne imovine se šteje za pooblaščenca. Z ene strani je zavezan, polagati reden račun, z druge strani pa je upravičen, odračuniti vse koristne izdatke. To velja tudi tedaj, kadar upravlja deležnik skupno imovino brez naročila ostalih deležnikov.
Ako je uprava prepuščena več osebam, odloča tudi med njimi večina glasov.
Skupni užitki in bremena se odmerjajo po razmerju deležev. V dvomu se šteje, da so deleži enaki, kdor trdi nasprotno, mora to dokazati.
Navadno je treba dosežene užitke deliti v naravi. Ako pa tak način delitve ni možen, je vsak upravičen, da zahteva javno dražbo. Izkupiček se izplača deležnikom sorazmerno.
Pri delitvi skupne stvari, ki se mora izvršiti po prestanku skupnosti, ne velja večina glasov. Delitev se mora izvršiti v zadovoljstvo vsakega deležnika stvari. Ako se ne morejo zediniti, odloči žreb ali razsodnik ali, ako soglasno ne določijo eden ali drug način delitve, sodnik.
Razsodnik ali sodnik odloči tudi, ali potrebuje pri delitvi zemljišč ali zgradb deležnik služnost, da more uživati svoj delež, in pod katerimi pogoji mu jo je dovoliti.
Ako skupne stvari sploh ni moči deliti ali ne brez znatnega zmanjšanja vrednosti, [Page]jo je treba prodati na sodni dražbi, kupnino pa razdeliti med deležnike, in sicer ako to zahteva tudi le en deležnik.
Služnosti, mejniki in za skupno rabo potrebne listine niso deljive. Listine hrani, ako sicer ni nič na poti, najstarejši deležnik. Ostali dobe na svoje stroške poverjene prepise. Zemljiške služnosti ostanejo, če ni dogovora, dalje v prid vsem delom: toda služnost se s tem ne sme razširiti ali postati za služno zemljišče nadležnejša. Ako je izvrševanje služnosti le posameznim delom v korist, ugasne pravica glede ostalih delov. (Nov. III, § 27.)
Služnosti, mejniki in za skupno rabo potrebne listine niso deljive. Zemljiške služnosti so v prid vsem deležnikom. Listine hrani, ako sicer ni nič na poti, najstarejši deležnik. Ostali dobe na svoje stroške poverjene prepise.
Pri delitvah zemljišč se morajo vzajemne meje po različnosti lege razločno in neizpremenljivo označiti s stebri, mejniki ali koli. Reke, gore in ceste so naravne meje. Da se zabrani prevara in zmota, naj se vsekajo v kamne, stebre ali kole, ki služijo res za meje, križi, grbi, številke ali drugi znaki ali naj se zakopljejo pod nje.
O izvršeni delitvi je treba napraviti listine. Deležnik nepremičnine dobi stvarno pravico na svoj delež tudi šele s tem, da se o tem napravljena listina vpiše v javne knjige (§ 436).
Zgolj delitev katerekoli skupne imovine ne more biti drugemu v škodo; vse njemu pristoječe zastavne, služnostne in druge stvarne pravice se izvršujejo po delitvi kakor pred njo. Ako pa se tiče izvrševanje zemljiške služnosti le enega dela, ugasne pravica glede ostalih delov. (Nov. III, § 28.)
Zgolj delitev katerekoli skupne imovine ne more biti drugemu v škodo, vse njemu pristoječe zastavne, služnostne in druge stvarne pravice se izvršujejo po delitvi kakor pred njo. Tudi osebne pravice, ki gredo komu drugemu proti skupnosti, obdrže vkljub izstopu svojo prejšnjo moč.
Tudi osebne pravice, ki gredo komu drugemu proti skupnosti, obdrže vkljub izstopu svojo prejšnjo moč. Enako ne sme tisti, ki je dolžen skupnosti, plačati posameznim deležnikom. Taki dolgovi se morajo plačati celi skupnosti, ali tistemu, ki jo redno zastopa. (Nov. III, § 29.)
Enako ne sme tisti, ki je dolžen skupnosti, plačati posameznim deležnikom. Taki dolgovi se morajo plačati celi skupnosti, ali tistemu, ki jo redno zastopa.
Ako daje služnost ali drugo stvarno breme pravico na užitke, sme pri delitvi gospodujočega zemljišča vsak upravičeni, pri delitvi obremenjenega zemljišča pa vsak [Page]obremenjeni zahtevati, da uredi sodišče izvrševanje. Izvrševanje se mora urediti glede na lastnost in določeno svrho pravice kakor na razmerje velikosti in na gospodarsko posebnost posameznih zemljiških delov, ne da bi postalo breme nadležnejše tako, kakor ustreza pravično vsem interesom. (Nov. III, § 30.)
Kar je doslej določeno o skupnosti sploh, je uporabno tudi za pravice in stvari, ki gredo rodbini kot skupnosti, n. pr. za ustanove, fidejkomise in slično.
Ako so mejniki med dvema zemljiščema vsled katerihkoli okolnosti tako poškodovani, da bi utegnili postati povsem nepoznati, ali ako so meje zares nepoznate ali sporne, ima vsak sosed pravico, zahtevati sodno obnavljanje ali popravo mej. Radi tega je pozvati sosede na razpravo v nespornem postopanju s pristavkom, da bo meja določena in zamejičena vkljub temu, če povabljeni izostane. (Nov. II, § 1.)
Ako so mejniki vsled katerihkoli okolnosti tako poškodovani, da bi utegnili postati povsem nepoznati, ima vsak deležnik pravico, zahtevati skupno obnavljanje mej. Udeleženi sosedje se morajo pozvati k temu poslu, meje točno popisati, stroške pa morajo plačati vsi po meri svojih mej.
Ako so meje postale zares nepoznate ali sporne, se določijo po zadnjem mirnem posestnem stanju. Ako ni moči tega določiti, mora sodišče sporni prostor razdeliti po pravičnem preudarku.
Posebej se odredi, koliko je vsaki stranki pridržano, da uveljavlja svojo boljšo pravico s pravdo. (Nov. II, § 2.)
Ako so postale meje zares nepoznate all ako se pojavi spor pri popravi meje, ščiti sodišče pred vsem zadnje posestno stanje. Kdor meni, da se mu s tem godi krivica, sme v rednem postopku podati dokazila, ki jih ima glede posestne, lastninske ali druge pravice. (§ 347.)
Najvažnejša dokazila za popravo mej so: izmerjenje in popis ali tudi načrt [Page]spornega zemljišča, potem javne knjige in druge listine, ki se nanj nanašajo, končno izpovedbe izvedenih prič in mnenje, ki ga oddajo izvedenci po izvršenem ogledu.
Stroške postopanja morajo plačati sosedje po meri svojih mej. Predlagatelj mora plačati stroške postopanja, ako razprava pokaže, da ni bilo treba obnavljanja ali poprave mej, ker meja ni bila sporna ali ker je bila zadosti poznata, ali ker so bili drugi deležniki voljni, da se izvensodno mejiči. Stroške zastopanja trpi zastopani sam.
Ako je bilo postopanje povzročeno z motenjem mirne posesti, sme sodišče naložiti stroške docela ali deloma stranki, ki je spor povzročila. (Nov. II, § 3.)
Ako nobena stranka ne dokaže izključne posestne ali lastninske pravice, razdeli sodišče sporni prostor po dosedanjem mirnem posestnem stanju. Ako je pa tudi posestno stanje dvomljivo, se razdeli s pomočjo izvedencev sporni prostor med strankami po razmerju posesti, iz katere izvira zahtevek, na kar se mejniki postavijo.
Razori, plotovi, ograde, lesene ograje, zidovi, zasebni potoki, jarki, prazni prostori in druge enake pregraje, ki so med sosednimi zemljišči, se štejejo za skupno lastnino, ako grbi, napisi ali drugi znaki in dokazila ne dokazujejo nasprotnega.
Vsak sodeležnik sme skupni zid rabiti na svoji strani do polovice v debelini, napraviti tudi slepa vrata in vzidane omare tam, kjer jih ni na nasprotni strani. Vendar se zgradba ne sme spravljati v nevarnost radi dimnika, ognjišča ali drugih naprav, sosed pa nikakor ne ovirati v rabi svojega deleža.
Vsi solastniki prispevajo sorazmerno k vzdrževanju takih skupnih pregraj. Kjer so pregraje dvojne, ali je lastnina deljena, trpi vsak stroške za vzdrževanje tega, kar je zgolj njegovo.
Ako stoji pregraja tako, da leže ali vise opeke, letve ali kamni le na eno stran, ali ako so slopi, stebri, podstavki, koli zakopani na eni strani, je v dvomu na tej strani nerazdeljena lastnina pregraje, ako ne kažejo obojne obremenitve, vložki in drugi znaki ali drugi dokazi nasprotno. Tudi tisti se šteje za izključnega posestnika zidu, ki je nesporno v posesti enako visokega in debelega zidu, ki se razteza v isti smeri.
Izključni posestnik praviloma ni dolžan, da znova gradi svoj razpadli zid ali plot; v dobrem stanu jih mora vzdržati le, ako [Page]bi se bilo radi odprtine bati škode za mejača. Vsak lastnik pa je zavezan, da skrbi na desni strani svojega glavnega vhoda za potrebno ogrado svojega prostora in za pregrado od tujega prostora.
Osebne pravice na stvari, po katerih je oseba zavezana, da drugi kaj dá ali stori, so osnovane neposredno na zakonu ali na pravnem poslu ali na zadobljeni poškodbi. (Nov. III, § 79.)
Osebne pravice na stvari, po katerih je oseba zavezana, da drugi kaj dá ali stori, so osnovane ali neposredno na zakonu ali na pogodbi ali na zadobljeni poškodbi.
Obljuba nagrade za kakšno delo ali kakšen uspeh (javna obljuba), namenjena nedoločenim osebam, je obvezna z javnim razglasom. Javna obljuba, ki ji je predmet tekmovanje za nagrado, je veljavna le, ako je v razglasu določen rok za tekmovanje. (Nov. III, § 76.)
Primeri, v katerih daje zakon komu neposredno osebno pravico na stvari, so navedeni na svojem mestu. O pravici na povračilo škode govori trideseto poglavje.
Dokler delo ni izvršeno, se sme javna obljuba preklicati v isti obliki, v kateri je bila razglašena, ali v enako veljavni obliki ali s posebnim obvestilom, ako se temu inače v razglasu ni odreklo izrečno ali z določitvijo roka. Preklic pa je brez moči proti tistemu, ki je izvršil delo glede na javno obljubo, ako dokaže, da mu preklic v tem času brez lastne krivde ni bil znan.
Ako je delo izvršilo več oseb, gre nagrada, ako javna obljuba ne razodeva drugačne volje, onemu, ki je prvi izvršil delo, in ako so ga izvršili hkratu, vsem po enakih delih. (Nov. III, § 77.)
Kdor izreče, da hoče na koga prenesti svojo pravico, to je, da mu hoče kaj dopustiti, kaj dati, da hoče zanj kaj storiti ali zaradi njega kaj opustiti, obljubi; ako drugi veljavno sprejme obljubo, nastane s soglasno voljo obeh pogodba. Dokler traja dogovarjanje in obljuba še ni storjena ali ni sprejeta ne v naprej, ne pozneje, ne nastane pogodba.
Obljuba (ponudba) mora biti sprejeta v roku, ki ga je določil ponudnik. Ako [Page]takega ni, se mora ponudba, storjena prisotnemu ali po telefonu od osebe do osebe, takoj sprejeti; odsotnemu sicer dana ponudba pa najpozneje do časa, do katerega sme ponudnik, če je njegova ponudba došla pravočasno, pričakovati odgovor, ako je bil pravočasno in v redu odposlan, če ne, ponudba prestane. Pred potekom sprejemnega roka se ponudba ne more preklicati. Tudi ne prestane, ako ena stranka tekom sprejemnega roka umre, ali izgubi opravilno sposobnost, če okolnosti ne razodevajo drugačne volje ponudnikove. (Nov. III, § 81.)
Ako ni bil pogojen noben rok za sprejem obljube, se mora ustna obljuba sprejeti brez odloga. Pri pismeni je na tem, ali sta obe stranki na istem kraju ali ne. V prvem primeru se mora ponudba sprejeti v štiri in dvajsetih urah, v drugem pa v roku, potrebnem za dvakratni odgovor, in to naznaniti obljubujoči stranki, sicer je obljuba prestala. Pred pretekom določenega roka se obljuba ne sme preklicati (Prim. zdolaj § 918.)
Sprejem velja za pravočasen, ako je izjava prispela ponudniku v sprejemnem roku. Kljub njeni zakesnitvi pa je pogodba sklenjena, ako je moral ponudnik spoznati, da je bila sprejemna izjava pravočasno odposlana, pa vendar svojega odstopa drugi stranki ni nemudoma sporočil. (Nov. III, § 82.)
Volja se more izjaviti ne le izrečno z besedami in s sploh usvojenimi znaki, marveč tudi molče s takimi dejanji, ki po preudarku vseh okolnosti ne dopuščajo nobenega pametnega razloga, dvomiti o tem.
Glede na pomen in učinek dejanj in opustitev je gledati na navade in običaje, veljavne v poštenem prometu. (Nov. III, § 83.)
Volja se more izjaviti ne le izrečno z besedami in s sploh usvojenimi znaki, marveč tudi molče s takimi dejanji, ki po preudarku vseh okolnosti ne dopuščajo nobenega pametnega razloga, dvomiti o tem.
Ako z ozirom na naravo posla ali na prometni običaj ni pričakovati izrečne sprejemne izjave, je pogodba sklenjena, ako se je dejansko ustreglo ponudbi v roku, ki je za to določen ali primeren okotnostim. (Nov. III, § 84.)
Pogodbe so enostransko ali dvostransko obvezne, kakor pač le ena stranka kaj obljubi, druga pa sprejme, ali obe stranki preneseta pravice druga na drugo in jih vzajemno sprejmeta. Prve se torej sklepajo neodplatno, druge pa odplatno.
Kdor nima pameti, kakor tudi otrok pod sedmimi leti, ni zmožen obljubiti ali obljubo sprejeti. Druge osebe pa, ki so odvisne od očeta, varuha ali skrbnika, smejo sicer sprejeti obljubo, storjeno zgolj v njihovo korist; ako pa prevzemajo s tem združeno breme ali ako sami kaj obljubijo, je odvisna veljavnost pogodbe po predpisih tretjega in četrtega poglavja prvega dela praviloma od privoljenja zastopnika ali hkratu tudi sodišča. Dokler ni tega privoljenja, ne more druga stranka odstopiti, more pa zahtevati primeren rok za izjavo.
Kdor zvijačno trdi, da je zmožen sklepati pogodbe, in s tem vara drugega, ki o tem ni mogel lahko poizvedovati, je zavezan dati zadoščenje.
Kaj je treba za veljavnost pogodbe z občino, ki je pod posebnim varstvom javne uprave (§ 27), ali z njenimi posameznimi člani in namestniki, je povzeti iz njenega ustava in iz političnih zakonov (§ 290).
Kazenski zakon o hudodelstvih določa, koliko sme hudodelec sklepati veljavne pogodbe.
Privoljenje v pogodbo se mora izjaviti prosto, resno, določno in razumljivo. Ako je izjava nerazumljiva, povsem nedoločna ali ako se obljuba sprejme pod drugimi določbami, kakor pod onimi, pod katerimi je storjena, pogodba ne nastane. Kdor se posluži nejasnih izrazov, da bi drugega prevaril, ali kdor započne dejanja na videz, da zadoščenje.
Kdor je bil od druge stranke z zvijačo ali z nepravičnim in utemeljenim strahom (§ 55) zaveden k pogodbi, je ni dolžan držati. (Nov. III, § 85.)
Kdor je bil od sprejemajoče stranke z nepravičnim in utemeljenim strahom k pogodbi prisiljen, je ni dolžan držati. Ali je bil strah utemeljen, mora presojati sodnik po okolnostih (§ 55).
Ako je bila ena stranka o vsebini svoje ali drugi stranki došle izjave v zmoti, ki se tiče glavne stvari ali njene bistvene kakovosti, na kar je namen posebno meril in bil izrečen, ne nastane za njo nobena obveza, ako je bila zmota od druge stranke povzročena ali je morala po okolnostih očividno vzbuditi njeno pozornost ali je bila njej še pravočasno pojasnjena. (Nov. III, § 86.)
Ako je ena stranka premotila drugo z lažnimi navedbami in se zmota tiče glavne stvari ali njene bistvene kakovosti, na kar je namen posebno meril in bil izrečen, ne nastane za premotenega nobena obveza.
Ako se pa zmota ne tiče ne glavne stvari, ne kakšne njene bistvene kakovosti, marveč postranske okolnosti, ostane pogodba še vedno veljavna, ako sta obe stranki pristali na glavni predmet in nista izrekli, da je stranska okolnost poglavitni namen; toda provzročitelj zmote mora premotenemu plačati primerno odškodnino.
Ista načela je treba uporabiti tudi na zmoto v osebi tistega, ki mu je bila obljuba storjena, če bi se brez zmote pogodba ali sploh ne sklenila, ali vsaj ne na tak način.
V vsakem primeru mora tisti, ki je provzročil pogodbo z zvijačo ali z nepravičnim strahom, dati zadoščenje za škodljive nasledke.
Ako je bil kateri pogodnik od tretje osebe z zvijačo ali z nepravičnim in utemeljenim strahom k pogodbi zaveden ali v zmotno izjavo zapeljan, pogodba velja. Le tedaj, kadar se je druga stranka udeležila dejanja tretje osebe ali je morala zanje očividno vedeti, je treba uporabiti §§ 870 do 874. (Nov. III, § 87.)
Ako je kdo drug prisilil obljubujočo stranko z nepravičnim in utemeljenim strahom k pogodbi ali jo premotil z lažnimi navedbami, pogodba velja. Le tedaj, kadar se je stranka, ki sprejme obljubo, udeležila protipravnega dejanja tretje osebe, ali je morala očividno vedeti zanje, je z njo postopati enako po §§ 870—874, kakor da je sama pripravila drugo stranko v strah ali zmoto.
Gornje določbe (§§ 869 do 875) je primerno uporabiti na druge izjave volje, ki jih je treba podati nasproti drugi osebi. (Nov. III, § 88.)
Ako je obljubujoča stranka edinole sama kriva svoje katerekoli zmote, velja pogodba razen, ako bi bila obstoječa zmota morala očividno po okolnostih opozoriti sprejemajočo stranko.
Kdor zahteva, da se razveljavi pogodba, ker ni privoljenja, mora tudi vse vrniti, kar je dobil iz take pogodbe v svojo korist.
Kar je naravnost nemogoče, ne more biti predmet veljavne pogodbe. Ako je mogoče in nemogoče hkratu pogojeno, ostane pogodba v prvem delu veljavna, ako pogodba inače ne razodeva, da ni moči ločiti nobene točke od druge. Kdor je ob sklepanju pogodbe za nemogočnost vedel ali vedeti moral, mora drugi stranki, ako za njo ne velja isto, povrniti škodo, ki jo je pretrpela zaradi zaupanja v veljavnost pogodbe. (Nov. III, § 89.)
Pogodbe se smejo sklepati o vsem, kar je v prometu. Predmet veljavne pogodbe ne more biti, česar ni moči izpolniti, kar je naravnost nemogoče ali nedopustno. Kdor drugega vara s takimi obetanji, kdor ga prikrajša iz krivne nevednosti ali ima od njegove škode korist, je za to odgovoren.
Pogodba, ki greši zoper zakonito prepoved ali zoper dobre šege, je nična.
Zlasti so nične nastopne pogodbe:
Razen pogodb, navedenih na svojem mestu, so zlasti neveljavne nastopne:
Ako je predmet, o katerem je bila sklenjena pogodba, odtegnjen prometu pred izročitvijo, je to prav tako, kakor da bi pogodba ne bila sklenjena.
Ako je kdo obljubil drugemu dajatev tretje osebe, velja to kot obljuba njegovega prizadevanja pri tretji osebi; ako pa je jamčil za uspeh, je odgovoren za polno zadoščenje, ako izostane dajatev tretje osebe. (Nov. III, § 91.)
Ako si je dal kdo obljubiti dajatev za tretjo osebo, sme terjati, da se to za njo izvrši.
Ali in kdaj pridobi tudi tretja oseba neposredno pravico, da zahteva od tistega, ki je obljubil izpolnitev, je presoditi iz dogovora in iz narave in iz namena pogodbe. V dvomu pridobi tretji to pravico, ako naj bo dajatev zlasti njej v korist.
Pravica na dajatve, ki jih je ob odstopu zemljišča obljubil prevzemnik v korist tretji osebi, velja, ako ni drugega dogovora, da jo je tretja oseba pridobila z izročitvijo zemljišča. (Nov. III, § 106.)
Razen primerov, določenih z zakoni, ne sme sicer nihče za koga drugega obljubo storiti ali jo sprejeti. Ako je pa kdo obljubil da se zavzame pri kom drugem, ali je celo jamčil za uspeh, mora izpolniti prevzeto obvezo, kakor je obljubil.
Ako se druga oseba odreče iz pogodbe pridobljeni pravici, velja, da pravica ni pridobljena.
Ugovori iz pogodbe gredo tistemu, ki je obljubil, tudi proti tretji osebi. (Nov. III, § 107.)
Ako so hkratu obljubljene nemogoče in mogoče stvari, se morajo mogoče izpolniti, razen ako sta pogodbnika stavila izrecni pogoj, da se ne sme ločiti nobena točka pogodbe od druge.
Pogodba se more skleniti ustno ali pismeno, pred sodiščem ali izven njega, s pričami ali brez njih. Ta različnost oblike ne dela glede obveznosti nobene razlike, razen v primerih, določenih v zakonu.
Ako so si stranke za pogodbo pridržaleuporabo določne oblike, se domneva, da nočejo biti vezane, preden ni ta oblika izpolnjena. (Nov. III, § 92.)
Ako so stranke izrečno dogovorile pismeno pogodbo, se ne šteje, da je pogodba pred podpisom strank sklenjena. Zapečatenje se tudi tukaj v bistvu ne zahteva.
Ako sicer še ni bila napravljena redna listina, pač pa sestavek o glavnih točkah in so ga stranke podpisale (punktacija), ustanavlja tudi že tak sestavek tiste pravice in obveze, ki so v njem izrečene. (Nov. III, § 93.)
Ako sicer še ni napravljena redna listina, pač pa sestavek o glavnih točkah in so ga stranke podpisale, ustanavlja tudi že tak sestavek tiste pravice in obveze, ki so v njem izrečene.
Pogodba, za katero določa zakon ali volja strank pismeno obliko, se sklene s tem, da jo podpišeta stranki ali, ako ne znata ali radi hibe ne moreta pisati, s tem, da pristavita svoj sodno ali notarsko poverjeni ročni znak ali da pristavita svoj ročni znak pred dvema pričama, [Page]katerih ena podpiše ime stranke. Sodna ali notarska posvedočba nadomešča pismeni sklep pogodbe. Mehanični posnetek svojeročnega podpisa zadošča le tam, kjer je v poslovnem prometu običajen. (Nov. III, § 94.)
Kdor ne zna pisati ali je zaradi telesnih hib nezmožen pisati, mora pritegniti dve priči, katerih ena podpiše njegovo ime, in pristaviti svoj običajni ročni znak.
Ako je bila o pogodbi napravljena listina, se ni ozirati na zatrjevane ustne, baje hkratu sklenjene dogovore, ki pa ne soglašajo z listino ali obsegajo nove dostavke.
Ako dve ali več oseb obljubi komu isto pravico do kakšne stvari ali jo od njega sprejme, se deli tako terjatev kakor dolg po načelih skupnosti lastnine.
Razen primerov, določenih v zakonu, je torej od več sodolžnikov deljive stvari odgovoren vsak le za svoj delež, in enako se mora od več sodeležnikov deljive stvari, vsak zadovoljiti z delom, ki mu gre.
Ako pa se tiče nedeljivih stvari, jih sme upnik, ako je sam, terjati od vsakega sodolžnika. Ako je pa več upnikov in le en dolžnik, ta ni obvezan, izročiti stvar posameznemu soupniku [Page]brez zavarovanja; zahtevati sme, da se zedinijo vsi soupniki ali da se stvar shrani na sodišču.
Ako obljubi več oseb isto celoto nerazdelno tako, da se izrecno obveže eden za vse in vsi za enega, je odgovoren vsak poedinec za celoto. Od upnika je potem odvisno, hoče li terjati od vseh ali od nekaterih sodolžnikov vse ali po deležih, ki si jih on izbere, ali od enega samega. Celo po vloženi tožbi obdrži to pravico izbora, ako od nje odstopi; in ako ga eden ali drug sodolžnik le delno poplača, sme terjati ostanek od ostalih.
Ako pa je eden obljubil več osebam isto celoto in jih je izrečno upravičil, da jo morejo zahtevati nerazdelno, mora dožnik plačati vse tistemu teh upnikov, ki ga za to najprej terja.
Čim je en sodolžnik plačal upniku vse, ne sme ta od ostalih sodolžnikov ničesar več terjati; čim pa je plačal dolžnik enemu soupniku vse, nimajo ostali soupniki ničesar več zahtevati.
Sodolžnik ne more s tem, da sklene z upnikom težje pogoje, ostalim nobene škode naprtiti; in odpust ali oprostitev, ki jo dobi sodolžnik za svojo osebo, ostalim ni v korist.
Po posebnih pravnih razmerah, ki veljajo med soupniki, je treba določiti, koliko je izmed več soupnikov, ki jim je bila obljubljena nerazdelno ista celota, odgovoren ostalim [Page]upnikom tisti, ki je dobil vso terjatev za se. Ako ni takega razmerja, drug drugemu ni dolžan dati odgovor.
Nerazdelno obvezan sodolžnik, ki je plačal ves dolg iz svojega, je upravičen, terjati od ostalih povračilo, dasi mu pravica ni bila odstopljena, in sicer po enakih delih, ako ni med njimi nobenega drugega posebnega razmerja. Ako je bil eden od njih nesposoben, zavezati se, ali ako je nezmožen, izpolniti svojo obvezo, morajo tak primanjkljaj tudi vsi sozavezanci prevzeti. Oprostitev, ki jo je dosegel sozavezanec, ostalim pri terjanju povračila ne more biti v škodo (§ 894).
v § 897. Glede pogojev pri pogodbah veljajo vobče isti predpisi, ki so bili postavljeni o pogojih, pristavljenih izjavam poslednje volje.
Dogovori pod takimi pogoji, ki jih je pri poslednji volji šteti, da niso pristavljeni, so neveljavni.
Ako je v pogodbi predpisani pogoj izpolnjen že pred pogodbo, se mora po pogodbi ponoviti le takrat, ako je pogoj kakšno dejanje tistega, ki naj pravico pridobi, in če ga ta ponoviti more.
Pod odloživim pogojem obljubljena pravica preide tudi na dediče.
Ako so stranke nagib ali končni namen svojega privoljenja izrečno postavile kot pogoj, se smatra nagib ali končni namen kakor kakšen drug pogoj. Sicer so take izjave za veljavnost odplatnih pogodb brez vpliva. Pri neodplatnih pogodbah pa je treba uporabljati predpise, ki so postavljeni za naredbe poslednje volje.
Rok, določen s pogodbo ali z zakonom, je treba preračunati, ako ni drugače ustanovljeno, tako da se pri roku, določenem po dnevih, ne šteje dan, na katerega pade dogodek, od katerega teče rok.
Konec roka, določenega po tednih, mescih ali letih, pade na tisti dan zadnjega tedna ali zadnjega mesca, ki ustreza po svojem imenu ali svoji številki dnevu dogodka, s katerim začne rok teči, ako pa ni tega dneva v zadnjem mescu, na poslednji dan tega mesca.
Pol mesca je petnajst dni, sredina mesca je petnajsti dan tega mesca. (Nov. III, § 98.)
Pogodbe je izpolniti ob času, na kraju in na način, kakor so se stranke dogovorile. Po zakonu se smatra 24 ur za en dan, 30 dni za en mesec in 365 dni za eno leto.
Pravica, katere pridobitev je vezana na določen dan, se pridobi s pričetkom tega [Page]dneva. Pravne posledice neizpolnitve obveze ali zamude nastopijo šele, ko poteče zadnji dan roka. Ako pade zadnji za oddajo izjave ali za dajatev določeni dan na nedeljo ali priznan praznik, stopi na njegovo mesto sledeči delavnik, ako ni drugače dogovorjeno. (Nov. III, § 99.)
Pravica, katere pridobitev je vezana na določen dan, se pridobi s pričetkom dneva. Za izpolnitev obveze pa pride prav zavezancu ves določeni dan.
Ako ni ustanovljen noben določen čas za izpolnitev pogodbe, se sme izpolnitev zahtevati takoj, to je brez nepotrebnega odloga. Ako je zavezanec pridržal čas za izpolnitev svoji volji, se mora ali čakati na njegovo smrt in se držati dedičev; ali ako gre zgolj za osebno, nepodedljivo dolžnost, se mora zahtevati, da določi sodnik čas izpolnitve kakor je prav. To se zgodi tudi, ako je zavezanec obljubil, izpolniti kolikor mogoče in možno. Sicer pa je uporabljati tudi tukaj predpise, ki so ustanovljeni gori (§§ 704 do 706) glede časovne določitve, pristavljene poslednjim naredbam.
Kadar kraja izpolnitve ni moči določiti ne iz dogovora ne po naravi ali namenu posla, je treba izpolniti tam, kjer je imel dolžnik ob času sklenitve pogodbe svoje domovališče, ali, ako je obveza nastala v obratu obrtnega ali poslovnega podjetja dolžnikovega, na mestu [Page] poslovalnice. Glede mere, uteži in denarne vrste se je treba ozirati na kraj izpolnitve.
Denarna plačila mora v dvomu dolžnik poslati na lastno nevarnost in stroške upniku na njegovo domovališče (poslovalnico). Ako se je po postanku terjatve domovališče izpremenilo, nosi upnik s tem povzročeno povečanje nevarnosti in stroškov. (Nov. III, § 100.)
Ako kraja, kjer je treba pogodbo izpolniti, ni moči določiti ne iz dogovora, ne po naravi ali namenu posla, je treba izročiti nepremičnine na mestu, kjer leže, premičnine pa na mestu, kjer se je obljubilo. Glede mere, uteži in denarnih vrst se je treba ozirati na mesto izročitve.
Ako je moči obljubo izpolniti na več načinov, ima zavezanec pravico voliti, ne sme pa sam po sebi odstopiti potem, čim je izvolil.
Ako je pogodba sklenjena izrečno s pridržkom izbora in je ta onemogočen po naključnem uničenju enega ali več na izbor danih predmetov, stranka, ki ima pravico izbirati, ni vezana na pogodbo. Ako pa zadene krivda zavezanca, mora ta odgovor dati upravičencu, ker je onemogočil izbor.
Kar se dâ ob sklepanju pogodbe naprej, je šteti, razen če se ni kaj posebnega dogovorilo, zgolj kot znak sklepa ali kot zavarovanje za izpolnitev pogodbe, in se imenuje [Page]zadavek (ara). Ako se pogodba po krivdi ene stranke ne izpolni, sme nekrivna stranka sprejeto aro obdržati ali dvojni znesek are, ki jo je dala, nazaj terjati. Ako se pa noče s tem zadovoljiti, sme zahtevati izpolnitev, ali, ako ta ni mogoča, povračilo.
Ako se ob sklepanju pogodbe določi znesek, ki ga mora ena ali druga stranka plačati, ako hoče odstopiti od pogodbe pred izpolnitvijo, je pogodba sklenjena proti skesnini. V tem primeru se mora ali izpolniti pogodba ali plačati skesnina. Kdor pogodbo tudi le deloma izpolni ali sprejme to, kar je drugi četudi le deloma dal v izpolnitev, ne sme več odstopiti niti proti plačilu skesnine.
Ako se dâ zadavek (ara) in hkratu pogodi pravica za odstop, ne da bi bila določena posebna skesnina, nadomešča zadavek (ara) skesnino. V primeru odstopa izgubi torej dajalec zadavek (aro) ali pa ga vrne prejemnik dvojno.
Kdor je oviran v izpolnitvi pogodbe ne po golem naključju, marveč po svoji krivdi, mora prav tako plačati skesnino.
Upnik je včasih upravičen, terjati od svojega dolžnika poleg glavnega dolga tudi postranske pripadke. Ti so prirast in plodovi glavne stvari, določene ali zamudne obresti ali povračilo povzročene škode ali tega, kar je drugemu na tem, da se obveznost ni izpolnila kakor [Page]treba, končno znesek, ki si ga je ena stranka pogodila za ta primer.
V prvem in četrtem poglavju drugega dela je bilo določeno, koliko je s stvarno pravico zvezana pravica na prirast ali na plodove. Zaradi zgolj osebne pravice nima upravičenec še nobene pravice na postranske pripadke. Koliko ima upnik pravico do njih, je spoznati deloma iz posebnih vrst in določb pogodb, deloma iz poglavja o pravici na povračilo škode in o pravici na zadoščenje.
Pri razlagi pogodb se ni držati doslovnega smisla izraza, preiskovati se mora marveč namen strank in umeti pogodbo tako, kakor to ustreza običaju poštenega prometa. (Nov. III, § 102.)
Splošna pravila, navedena v prvem delu (§ 6) za razlago zakonov, veljajo tudi za pogodbe. Zlasti naj se dvomljiva pogodba razlaga tako, da ni v nji protislovja in da učinkuje.
Pri enostransko obveznih pogodbah velja v dvomu, da si je hotel zavezanec naložiti prej manjše kakor težje breme, pri dvostransko obveznih se tolmači nejasna izjava na škodo tistega, kdor se je je poslužil. (§ 869). .
Izjava volje, ki se izrazi napram drugemu v sporazumu z njim na videz, je nična. [Page] Ako naj se s tem prikrije drug posel, ga je treba presojati po njegovi pravi kakovosti.
Tretji osebi, ki je v zaupanju na izjavo pridobila pravice, ni moči ugovarjati posla na videz. (Nov. III, § 103.)
Ako je posel določne vrste le na videz dogovorjen, ga je treba presojati po tistih zakonitih predpisih, po katerih se mora presojati po njegovi pravi kakovosti.
Pri odplatni pogodbi se dajejo ali stvari za stvari ali dejanja, h katerim spadajo tudi opuščenja, za dejanja, ali končno stvari za dejanja in dejanja za stvari. (Nov. III, § 109.)
Kako prestanejo obveze, nastale iz pogodb, je določeno pri vsaki pogodbi posebej in v poglavju o razveljavi obvez vobče.
Ako ena stranka odplatne pogodbe ali ne izpolni o pravem času, na pravem kraju ali ne na pogojeni način, sme druga stranka zahtevati ali izpolnitev in povračilo škode radi zamude ali izjaviti, določivši primeren rok za naknadno izpolnitev, da odstopi od pogodbe.
Ako je izpolnitev za obe strani deljiva, se sme odstop radi zakesnitve delne dajatve izjaviti le glede poedinih ali tudi vseh še neizpolnjenih delnih dajatev. (Nov. III, § 110.)
Ako je izpolnitev pogojena za točno določen čas ali v točno določenem roku, ker bi bil sicer upravičen odstop, mora tisti, ki ima pravico odstopiti, to po preteku časa drugemu brez odloga naznaniti, ako hoče vztrajati na izpolnitvi; če to opusti, pozneje ne more več vztrajati na izpolnitvi. Isto velja, ako je posneti iz narave posla ali iz namena dajatve, znanega zavezancu, da zamujena dajatev ali v primeru zamude delne dajatve, tudi še ostale dajatve prejemniku niso na korist. (Nov. III, § 111.)
Ako se izpolnitev onemogoči po krivdi zavezanca ali vsled naključja, za katero je on odgovoren, sme druga stranka ali zahtevati povračilo škode radi neizpolnitve ali odstopiti od pogodbe. Ako je izpolnitev deloma onemogočena, ima pravico, da odstopi, ako je posneti iz narave posla ali iz namena dajatve, znanega zavezancu, da mu delna izpolnitev ni na korist. (Nov. III, § 112.)
Odstop od pogodbe ne krati pravice na povračilo škode, povzročene s tem, ker pogodba po krivdi ni izpolnjena. Že sprejeto [Page] odplačilo je treba dati nazaj ali povrniti tako, da nima nobena stranka dobička od škode drugega. (Nov. III, § 113.)
Vse pravice in dolžnosti, nastale iz pogodb, preidejo na dediče pogodnikov, razen če se ne opirajo zgolj na osebna razmerja in zmožnosti, ali če dediči niso izvzeti že v pogodbi sami ali z zakonom. Še ne sprejeta obljuba ne preide na dediče, dasi umre le ena stranka v roku, danem za premislek (§ 862).
Ako ena stranka pogodbe sploh ne izpolni, ali ne o pravem času, na pravem, kraju ali na pogojeni način, druga stranka ni upravičena, zahtevati razveljavo, razen v primerih, določenih v zakonu ali izrecnega pridržka, marveč le natančno izpolnitev pogodbe in povračilo.
Ko je pogodba povsem izpolnjena, stranki tudi z obojestranskim privoljenjem ne smeta več od nje odstopiti, skleniti morata marveč novo pogodbo, ki se smatra za nov posel.
Pri odplatni pogodbi se dajejo ali stvari za stvari, ali dejanja, h katerim spadajo tudi opuščenja, za dejanja, ali končno stvari za dejanja in dejanja za stvari (§ 864).
Kdor prepusti stvar drugemu na odplaten način, jamči, da ima stvar lastnosti, ki so izrecno pogojene ali običajno pri njej [Page]domnevane in da jo je moči rabiti in upotrebiti po naravi posla ali sklenjenega dogovora.
Kdor torej pridaje stvari lastnosti, ki jih nima, in ki so bile izrečno ali po naravi posla molče pogojene, kdor zamolči njene nenavadne hibe ali bremena, kdor odsvoji stvar, ki je ni več, ali tujo stvar kot svojo, kdor lažno trdi, da je stvar sposobna za določno rabo ali da je prosta tudi navadnih hib in bremen, jamči za to, ako se pokaže nasprotno.
Ako živinče v štiri in dvajsetih urah po prevzemu oboli ali pogine, se domneva, da je bilo bolno že pred prevzemom.
Z naredbo se določi, koliko se domneva, da je bilo živinče bolno že pred izročitvijo, ako se v določenih rokih pojavijo izvestne bolezni in hibe. (Nov. III, § 118.)
Ista domneva velja: 1. ako se zaslede v osmih dneh pri prešičih ikre in pri ovcah osepnice (koze) ali garje, ali pri teh v dveh mescih metljaji v pljučih in na jetrih; 2. ako se pojavi, pri goveji živini v tridesetih dneh po prevzemu žlezna bolezen, tako zvana pojav ost ( materničavost); 3. ako se zasledi pri konjih in tovorni živini v petnajstih dneh po izročitvi sumna žleza [Page]ali smrkavost, kakor tudi nadušljivost ali v tridestih dneh tiščavka (vrtoglavost), kožna smrkavost, upornost, jasna slepota ali mesečna slepota.
Prevzemnik se sme poslužiti pravne domneve, da je bila hiba že pred izročitvijo živinčeta le, ako o zapaženi napaki takoj obvesti izročitelja ali, če je ta odsoten, občinskega predstojnika ali dá preiskati živinče po izvedencu ali predlaga sodni sprejem dokaza v zavarovanje dokaza. (Nov. III, § 119.)
Prevzemnik takega živinčeta pa se sme poslužiti le pravne domneve (§§ 924-925) le, ako o zapaženi napaki takoj obvesti izročitelja ali jamčevalca, ali ako jo naznani, če je ta odsoten, krajevnemu sodišču ali izvedencem in izposluje ogled.
Ako pusti prevzemnik to previdnost v nemar, mora dokazati, da je imela žival hibo že pred izročitvijo. Vselej pa je tudi izročitelju dovoljen dokaz, da je grajana hiba nastala šele po izročitvi. (Nov. III, § 120.)
Ako pusti prevzemnik to previdnost v nemar, mora dokazati, da je imela žival hibo že pred sklenjeno pogodbo. Vselej pa je tudi izročitelju dovoljen dokaz, da je grajana hiba nastala šele po izročitvi.
Ako hibe stvari bijejo v oči ali ako so bremena, ki so na stvari, razvidna iz javnih knjig, se ne jamči razen za zvijačno zamolčanje hibe ali za izrečno obljubo, da je stvar brez vseh hib in bremen (§ 443). Za dolgove in zastanke, ki so na stvari, se mora vselej jamčiti. (Nov. III, § 121.)
Ako hibe stvari bijejo v oči ali ako so bremena, ki so na stvari, razvidna iz javnih knjig, se ne jamči razen za izrečno obljubo, da je stvar brez vseh hib in bremen (§ 443). Za dolgove in zastanke, ki so na stvari, se mora vselej jamčiti.
Kdor vedoma pridobi tujo stvar, ima prav tako malo pravico na jamčenie. kakor tisti, ki se je temu izrečno odpovedal.
Ako se stvari izroče počez, to je tako, kakor stoje in leže, brez števila, mere in teže, izročitelj ni odgovoren za napake, ki se pokažejo, razen ako bi manjkalo kakšno svojstvo, ki ga je lažno zatrjeval ali ki si ga je prejemnik izgovoril.
Ako se hoče prevzemnik poslužiti jamčenja, ker je stavil kdo drug na stvar kak zahtevek, mora svojemu predniku naznaniti spor. Ako to opusti, ne izgubi sicer pravice do odškodbe, toda njegov prednik sme proti njemu uveljaviti vse ugovore, ki so ostali proti tretjemu neizvedeni, in se s tem oprostiti odškodovanja v tisti meri, kolikor se spozna, da bi ti ugovori povzročili drugačno odločbo proti tretjemu, ako bi bili uporabljeni kakor treba. (Nov. III, § 122.)
Ako se hoče posestnik poslužiti jamčenja., ker je kdo drug zahteval stvar, mora o tem obvestiti svojega prednika in zahtevati namestovanje po predpisu sodnega reda. Ako to zahtevo opusti, ne izgubi sicer še pravice do odškodbe, toda njegov prednik sme proti njemu uveljaviti vse ugovore, ki so ostali proti tretjemu neizvedeni, in se s tem oprostiti odškodovanja v tisti meri, kolikor se spozna, da bi ti ugovori povzročili drugačno odločbo proti tretjemu, ako bi bili uporabljeni kakor treba.
Ako je hiba, ki utemeljuje jamčenje, taka, da je ni več moči odpraviti in da brani redno rabo stvari, sme prevzemnik zahtevati popolno razveljavljenje pogodbe, ako pa hiba ne brani redne rabe ali ako jo je moči odpraviti, sme zahtevati ali primerno znižanje plačila ali [Page] popravo ali dopolnitev tega, kar nedostaje. V vseh primerih jamči izročitelj za škodo, ki jo je zakrivil.
Neznatno zmanjšanje vrednosti se ne upošteva. (Nov. III, § 123.)
Med pravdo o razveljavljenju pogodbe zaradi hibe živinčeta mora sodišče po predlogu ene izmed strank, čim ogled ni več potreben, z začasno odredbo ukazati sodno prodajo živinčeta in položitev izkupila. (Nov. III, § 124.)
Ako je hiba, ki utemeljuje jamčenje, taka, da je ni moči odpraviti in da brani redno rabo stvari, sme prikrajšani zahtevati popolno razveljavljenje pogodbe, ako pa je moči dopolniti, kolikor nedostaje n. pr. na meri ali teži, zgolj to dopolnitev, v obeh primerih pa tudi povračilo daljnje škode in tudi izgubljeno korist, če je druga stranka ravnala nepošteno.
Kdor hoče zahtevati jamčenje, mora sodno uveljaviti svojo pravico v treh letih, ako se tiče nepremičnin, ako pa se tiče premičnin, v šestih mescih, in ako gre za hibe pri živini, v šestih tednih, sicer jetožba ugasnila. Rok prične od dneva izročitve stvari; za jamčenje zaradi takih hib živine, za katere je določen rok za domnevo, od dneva, katerega ta rok poteče; za jamčenje pa, ker je stavil kdo drug na stvar kak [Page] zahtevek, od dneva, katerega je pridobitelj to zvedel.
Uveljavljenje z ugovorom je pridržano pridobitelju, ako je naznanil hibo tekom roka izročitelju. (Nov. III, § 125.)
Kdor hoče zahtevati jamčenje, mora uveljaviti svojo pravico v treh letih, ako se tiče nepremičnin; ako pa se tiče premičnin, v šestih mescih, sicer je pravica ugasnila.
Ako pri dvostransko obveznih poslih ena stranka ni prejela od druge niti polovice občne vrednosti tega, kar je sama dala, daje zakon oškodovanemu pravico, zahtevati razveljavljenje in postavitev v prejšnji stan. Druga stranka pa more ohraniti posel v moči s tem, da je pripravljena povrniti, kolikor nedostaje do občne vrednosti. Nerazmernost vrednosti se določi po času, ko je bil posel sklenjen.
Ta pravni pomoček ne velja, ako se mu je kdo izrečno odpovedal ali izjavil, da prevzame stvar, ker mu je posebno ljuba, po izredni vrednosti, ako je pristal na nerazmemo vrednost, dasi mu je bila prava vrednost znana; dalje, ako je domnevati iz razmerja oseb, da so hotele skleniti pogodbo, mešano z odplatno in neodplatno; ako prave vrednosti ni moči več poizvedeti, končno, ako je stvar prodana po sodišču na dražbi.
Dogovor, da se hoče skleniti pogodba šele v bodoče, je le tedaj obvezen, ako je določen tako čas sklepanja kakor bistveni deli pogodbe, in ako se okolnosti med tem niso tako izpremenile, da se s tem ovre izrečno določeni ali iz okolnosti viden namen, ali da izgubi ena ali druga stranka zaupanje. Sploh je treba zahtevati izvršitev takih obljub najpozneje v enem letu po pogojenem času, sicer pravica prestane.
Splošne, nedoločne odpovedi ugovorom zoper veljavnost pogodbe nimajo moči.
Pogodba, s katero se prepušča komu stvar neodplatno, se imenuje daritev.
Kdor se odpove pričakovani ali resnično pripadli ali dvomljivi pravici, pa je ne odstopi redoma drugemu, ali je ne odpusti zavezancu z njegovim privoljenjem, se ne smatra za darovalca.
Bistvo daritve se ne izoreminia. ako se je darovalo iz hvaležnosti [...] ali [Page]sluge obdarjenca ali kot posebna nagrada zanj; le pravice tožbe do nje ni smel imeti prej.
Ako je imel Obdarjenec pravico tožbe do nagrade ali zato, ker je bila med strankami že pogojena, ali ker je bila z zakonom predpisana, neha biti posel daritev, in ga je treba smatrati za odplatno pogodbo.
Ako so daritve poprej tako pogojene, da mora biti darovalec tudi obdarjen, ni to prava daritev glede vsega, marveč le glede presegajoče vrednosti.
Iz zgolj ustno, brez dejanske izročitve sklenjene darilne pogodbe obdarjenec ne dobi tožbene pravice. Ta pravica se mora ustanoviti s pismeno listino.
Neomejeni lastnik sme, držeč se zakonitih predpisov, podariti celo vso svojo sedanjo imovino. Pogodba pa, s katero se podari bodoča imovina, velja le toliko, kolikor ne presega polovice te imovine.
Kdor vedoma podari tujo stvar in obdarjencu to okolnost zamolči, je odgovoren za [...]
Darilne pogodbe se praviloma ne smejo preklicati.
Ako je darovalec pozneje v taki potrebi, da mu primanjkuje potrebno vzdrževanje, je upravičen zahtevati od obdarjenca vsako leto zakonite obresti od darovanega zneska, kolikor darovana stvar ali njena vrednost še obstoji in mu primanjkuje potrebno vzdrževanje, ako ni tudi obdarjenec sam v enakih potrebah. Od več obdarjencev je prejšnji le toliko obvezan, kolikor prispevki kesnejših ne zadostujejo za vzdrževanje.
Ako zagreši obdarjenec proti svojemu dobrotniku veliko nehvaležnost, se sme daritev preklicati. Pod veliko nehvaležnostjo je razumeti tako poškodbo na telesu, na časti, na svobodi ali na imovini, da se sme zoper poškodovalca postopati po kazenskem zakonu uradoma ali na poškodovančevo zahtevo.
Nehvaležnost stori nehvaležneža za njegovo osebo za nepoštenega posestnika in daje celo dediču poškodovanca, če slednji ni odpustil nehvaležnosti in je še kaj darila v naravi ali v vrednosti, pravico do preklicne tožbe tudi zoper poškodovalčevega dediča.
Kdor je dolžan drugega vzdrževati, ne more kratiti njegove pravice s tem, da obdari [Page]tretjega. Tako prikrajšani je upravičen, obdarjenca tožiti na dopolnitev tega, česar mu darovalec ne more več dajati. Ako je več obdarjencev, je treba uporabljati gornji (§ 947) predpis.
Ako se ob določanju dolžnega deleža vpoštevajo daritve (§ 785), zapuščina pa ne zadostuje za njegovo pokritje, sme prikrajšani nujni dedič zahtevati od obdarjenca, da izroči darilo v pokritje primanjkljaja. Obdarjenec mora odvrniti izročitev s tem, da plača primanjkljaj
Ako ima obdarjenec sam pravico do dolžnega deleža, je drugemu odgovoren le toliko kolikor bi vsled daritve prejel več nego dolžni delež, ki mu gre, če se vračunijo daritve.
Med več obdarjenci je prej obdarjeni odgovoren zgolj v oni meri, kolikor pozneje obdarjeni ni dolžan ali ne more izročiti. Hkratu obdarjeni so odgovorni sorazmerno. (Nov. III, § 71)
Kdor ima za.časa daritve potomce, ki jim je dolžan zapustiti dolžni delež, ne sme na njihovo škodo darovati tega, kar presega polovico njegove imovine. Ako je prekoračil to mero in ako morejo ti potomci po njegovi smrti dokazati, da njegova čista zapuščina ne dosega polovice njegove imovine, ki jo je imel za časa daritve, smejo od obdarjenca zahtevati, da sorazmerno vrne protizakonito prejeti presežek.
Ako obdarjenec nima več darovane stvari ali njene vrednosti, je odgovoren le, ako jo je na nepošten način iz posesti pustil. ,
Pod isto (§ 952) omejitvijo se smejo nazaj zahtevati tudi tista darila, s katerimi so bili prikrajšani upniki, kar jih je bilo že za časa daritve. Na upnike, katerih terjatve so poznejše kakor daritev, se razteza ta pravica le, ako se more obdarjenemu dokazati zvijačen sporazum.
Ako se darovalcu brez otrok rode otroci po sklenjeni darilni pogodbi, nimajo radi tega ne on, ne pozneje rojeni otroci pravice, preklicati daritev. Vendar sme on ali pozneje rojeni otrok v potrebi uveljavljati gori navedeno pravico na zakonite obresti od darovanega zneska (§ 947) tako proti obdarjencu kakor proti njegovim dedičem.
Ako je darovalec zagotovil obdarjencu podporo ob določnih rokih, ne zadobe nujni dediči ne pravice, ne obveznosti, razen ako bi bilo v darilni pogodbi izrečno drugače pogojeno.
Daritev, ki naj se izpolni šele po darovalčevi smrti, je veljavna kot volilo, ako so upoštevane predpisane obličnosti. Za pogodbo [Page]jo je imeti le, ako jo je obdarjenec sprejel, ako se je darovalec izrečno odrekel pravici jo preklicati, in ako se je pismena listina o tem izročila obdarjencu.
Ako kdo prevzame tujo stvar v svojo skrb, nastane hranilna pogodba. Sprejeta obljuba, tujo, še ne izročeno stvar prevzeti v skrb, obvezuje sicer tega, ki je obljubil, toda to še ni hranilna pogodba.
S hranilno pogodbo ne pridobi prevzemnik ne lastnine, ne posesti, ne pravice do rabe; on je zgolj imetnik z dolžnostjo, da varuje zaupano mu stvar škode.
Ako se hranitelju na njegovo zahtevo ali po prostovoljni ponudbi položnikovi dopusti raba, neha v prvem primeru pogodba biti hranilna pogodba takoj po privoljenju, v drugem pa od trenutka, ko je bila ponudba sprejeta ali ko se je stvar, ki je bila dana v hrambo, zares pričela rabiti; izpremeni se pri potrošnih stvareh v posojilno, pri nepotrošnih v posodbeno pogodbo in tedaj nastopijo s tem spojene pravice in dolžnosti.
Premičnine in nepremičnine se smejo dati v skrb. Ako pa je prevzemniku hkratu naložen drug posel, ki se tiče zaupane stvari, se šteje za pooblaščenca.
Hranilčeva glavna dolžnost je, da zaupano stvar določeni čas skrbno hrani in jo po preteku tega časa vrne položniku v prav tistem stanju, v katerem jo je prevzel z vso prirastjo vred.
Hranitelj mora položniku na zahtevo vrniti stvar celo pred potekom časa in sme zahtevati le povračilo morda provzročene škode. Ne sme pa zaupane stvari vrniti prej, razen ako bi mu bilo vsled nepredvidene okolnosti nemogoče, stvar hraniti varno ali brez svoje lastne škode.
Ako hranilni čas ni bil izrečno določen, niti ga inače ni spoznati iz postranskih okolnosti, se sme hramba poljubno odpovedati.
Hranilec je odgovoren položniku za škodo, provzročeno z opustitvijo dolžne skrbi, ne pa za naključje, niti takrat ne, kadar bi utegnil zaupano, dasi dragocenejšo stvar oteti, žrtvujoč svojo lastno.
Ako pa je hranilec rabil v hrambo dano stvar, ako jo je dal brez potrebe in brez položnikovega dovoljenja drugemu v hrambo, [Page]ali se je z vrnitvijo zakesnil, stvar pa trpi škodo, kateri ne bi bila izpostavljena pri položniku, se ne sme izgovarjati z naključjem in poškodovanje se šteje njemu v krivdo.
Ako so stvari dane v hrambo pod ključem ali pečatom, pa se pozneje poškoduje ključavnica ali pečat, je treba pripustiti, da položnik, ako trdi primanjkljaj, po predpisu sodnega reda s prisego potrdi svojo škodo, kolikor je po njegovem stanu, obrtu, imovini in ostalih okolnostih verjetna, razen ako bi mogel hranitelj dokazati, da sta bila ključavnica ali pečat poškodovana brez njegove krivde. Isto velja tudi tedaj, kadar so se izgubile vse stvari, ki so bile na tak način dane v hrambo.
Položnik je zavezan, povrniti hranilcu po krivdi prizadeto škodo in stroške, ki jih je imel, da vzdrži hranjeno stvar ali da pomnoži trajajoče užitke. Ako je hranitelj žrtvoval v stiski, da otme v hrambo dano blago, svoje lastne stvari, sme zahtevati primerno povračilo. Vzajemne terjatve hranilca in položnika premične stvari pa je moči uveljavljati le v tridesetih dneh po vrnitvi.
Ako dajo sporne stranke ali sodišče stvar, ki je v pravdi, komu v hrambo, se hranilec imenuje sekvester. Pravice in obveznosti sekvestra se presojajo po tukaj določenih načelih.
Nagrada se sme zahtevati za hrambo le, ako je bila izrečno ali z ozirom na hranilcev stan molče pogojena.
Gostilničarji, ki prenočujejo goste, so odgovorni kot hranilci za stvari, ki so jih donesli sprejeti gostje, ako ne dokažejo, da škode niso zakrivili sami niti kdo njihovih ljudi, niti jo niso povzročile osebe, ki prihajajo v hišo in odhajajo iz nje. Ako je postanek škode sopovzročila krivda oškodovanca, mora sodnik po okolnostih odločiti, ali in v kateri višini gre povračilo.
Za donesene veljajo stvari, ki so izročene gostilničarju ali komu njegovih ljudi ali so prinesene na mesto, ki so ga ti odkazali ali na mesto, za to določeno. Prav tako so odgovorni podjetniki, ki imajo hleve in hranišča, za živinčeta in vozila, vstavljena pri njih, in za stvari, ki so na teh.
Gostilničarjem se enačijo posestniki kopališč glede stvari, ki jih gostje kopališča običajno doneso. (Nov. III, § 127.)
Gostilničarji, brodniki ali vozniki so odgovorni enako kakor hranitelji za stvari, ki so jim. bile izročene od sprejetih potnikov, ali kot tovor njim samim ali njihovim poslom (§ 1316).
Odklonitev odgovornosti v nabiti objavi je brez pravne moči. Za dragocenosti, denar in vrednostne papirje je gostilničar odgovoren le do zneska 1000 K, razen ako je prevzel te stvari v hrambo vedoč, kakšne so, ali ako je škode kriv sam ali njegovi ljudje. (Nov. III, § 128.)
Zahtevek sprejetega gosta do odškodbe ugasne, ako oškodovanec ne naznani brez odloga gostilničarju škode, čim jo je zaznal. To pa ne velja, ako je gostilničar prevzel stvari v hrambo. (Nov. III, § 128.)
V § 970 označene osebe imajo pravico, pridržati donesene stvari v varnost svojih terjatev za prenočišče, preskrbo in svoje izdatke za goste. (Nov. III, § 128.)
Posodbena pogodba nastane, kadar se komu izroči nepotrošna stvar zgolj v neodplatno rabo za določen čas. Pogodba, s katero se komu obljubi, stvar posoditi, pa se je ne izroči, je sicer obvezna, toda še ni posodbena pogodba.
Izposojevalec pridobi pravico, rabiti stvar redoma ali kakor je bliže določeno. Po preteku časa je dolžan isto stvar vrniti.
Ako ni bil ustanovljen čas za vrnitev, pač pa določen namen rabe, je izposojevalec dolžan, da z rabo ne odlaša in da vrne stvar brž ko je mogoče.
Ako ni določeno ne trajanje ne namen rabe, ne nastane nobena prava pogodba, marveč neobvezna posodba do preklica (prekarij), in posodnik more izposojeno stvar poljubno nazaj terjati.
V sporu o trajanju rabe mora izposojevalec dokazati pravico na daljšo rabo.
Dasiravno postane izposojena stvar pred potekom časa in pred dokončano rabo posodniku samemu nepogrešna, vendar nima brez izrecnega dogovora nobene pravice stvar prej nazaj vzeti.
Izposojevalec je sicer vobče upravičen, vrniti izposojeno stvar tudi pred določenim časom; ako pa je za posodnika težavno, ko bi se stvar prej vrnila, se proti njegovi volji ne sme vrniti.
Ako izposojevalec posojeno stvar drugače rabi, kakor je bilo pogojeno, ali samolastno dopusti njeno rabo drugemu, je [Page]posodniku odgovoren in ta tudi upravičen, da stvar takoj nazaj terja.
Ako se posojena stvar poškoduje ali uniči, mora izposojevalec tako kakor hranilec stvari (§ 965) povrniti ne le škodo, ki je povzročena predvsem po njegovi krivdi, marveč tudi naključno, za katero je dal povod s protipravnim dejanjem.
S tem, da plača izposojevalec vrednost za izgubo posojene stvari, še nima pravice, ako se stvar zopet najde, obdržati jo za sebe zoper voljo lastnika, če je ta pripravljen, vrniti sprejeto vrednost.
Z rabo redoma združene stroške mora nositi izposojevalec sam. Izredne stroške za vzdrževanje mora sicer začasno založiti, če ne more ali noče stvari prepustiti posodniku v lastno oskrbovanje, vendar se mu povrnejo tako, kakor poštenemu posestniku.
Tožba je ugasnila, ako posodnik v tridesetih dneh, ko je nazaj dobil posojeno stvar, ni grajal njene zlorabe ali pretirane obrabe, ali ako izposojevalec po vrnitvi stvari v istem roku ni javil izrednih stroškov, ki jih je izdal za stvar.
Posojilna pogodba nastane, kadar se komu izroče potrošne stvari pod pogojem, da more sicer svojevoljno z njimi razpolagati, da pa mora vrniti po preteku določnega časa ravno toliko iste vrste in dobrote. Te pogodbe ni zamenjati s pogodbo, dasi enako obvezno (§ 936), katero se obljubi posojilo v naprej.
Posojilo se daje ali v denarju ali v drugih potrošnih stvareh, in sicer brez obresti ali na obresti. V poslednjem primeru se pogodba imenuje tudi obrestna.
Predmet posojilu v denarju more biti kovan denar ali papirnat ali javne zadolžnice (obligacije).
Posebni predpisi, ki so za to postavljeni, določajo, ali se sme posojilo vobče skleniti v kovanem denarju in v kateri vrednoti (valuti) je treba tako posojilo ali posojilo v papirnatem denarju vrniti.
Ako si je posojevalec izgovoril povračilo v posebni vrsti kovanega denarja, ki jo je dal, se mora plačati v isti vrsti kovanega denarja.
Zakonite izpremembe v kovanem denarju brez izpremembe notranje vrednosti gredo na posojevalcev račun. On prejme plačilo v določeni, dani vrsti kovanega denarja, n. pr. 1000 cesarskih cekinov ali 3000 dvajsetic, brez ozira na to, ali je bila njihova vnanja vrednost medčasno zvišana ali zmanjšana. Ako pa se notranja vrednost izpremeni, je treba plačati v razmerju z notranjo vrednostjo, ki jo je imela dana vrsta kovanega denarja v času posojila.
Ako v času vračanja take vrste kovanega denarja v državi niso v obteku, mora dolžnik poplačati upniku predvsem s sličnimi novci v takem številu in na tak način, da dobi upnik v času posojila veljavno notranjo vrednost tega, kar je dal.
V javnih zadolžnicah se smejo posojila na tak način veljavno skleniti, da se plača dolg ali s povsem enako javno zadolžnico, kakršna je bila posojena, ali da se znesek vrne po vrednosti, ki jo je imela zadolžnica v času posojila.
Ako je dana mesto denarja zasebna zadolžnica ali blago, je dolžnik zavezan le, vrniti ali zadolžnico ali sprejeto blago nepoškodovano ali pa vrniti upniku škodo, ki jo mora ta dokazati.
Pri posojilih, ki so sklenjena ne v denarju, marveč v drugih potrošnih predmetih, ne dela nobene razlike to, da je njih vrednost medčasno poskočila ali padla, samo da je bilo vračanje pogojeno v isti vrsti, dobroti in množini.
Obresti od denarnih posojil je treba plačati v isti vrednoti (valuti) kakor glavnico.
Da je zadolžnica popoln dokaz o posojilni pogodbi, se morajo v njej (pošteno in)* [Page]razločno določiti tako pravi posojevalec ali upnik, kakor pravi izposojevalec ali dolžnik, predmet in znesek posojila in vrsta denarja, ako je posojilo dano v denarju, kakor tudi vsi pogoji, ki se tičejo i plačila glavnega dolga i obresti, ki jih je morda plačati. Sodni red določa vnanjo obliko zadolžnice, potrebno radi dokazne moči.
Pooblastilna se imenuje pogodba, s katero kdo prevzame naloženi mu posel, da ga oskrbi v imenu drugega.
Osebe, ki so bile javno postavljene za izvrševanje določenih poslov, so dolžne, da se nasproti naročniku brez odloga izrečno izjavijo o nalogu, ki se tiče takih poslov, da ga sprejmejo ali ne, sicer so naročniku odgovorne za škodo, ki je s tem povzročena.
Ako je za izvršitev tujega posla nagrada pogojena ali izrečno ali tudi le molče z ozirom na poslovateljev stan, je pogodba odplatna, sicer pa neodplatna.
Pooblastilne pogodbe se smejo skleniti ustno ali pismeno. Listina, ki jo pooblastitelj o tem izda pooblaščencu, se imenuje pooblastilo.
Pooblastila so občna ali posebna, po tem kakor je komu poverjeno izvrševanje vseh ali le nekaterih poslov. Predmet posebnih pooblastil morejo biti samo sodni ali samo nesodni posli vobče, ali posamezni posli ene ali druge vrste.
Pooblastila se dajo ali z neomejeno ali z omejeno svobodo delovanja. Prva upravičujejo pooblaščenca, da vodi posel po svoji najboljši vednosti in vesti; s slednjim pa so mu predpisane meje, do katerih naj vrši posel, in način, kako ga naj vrši.
Za nastopne posle se zahteva posebno pooblastilo, ki se glasi na te vrste poslov: Ako naj kdo v imenu drugega stvari odsvoji ali odplatno prevzame, sklene izposojila ali posojila, potegne denar ali denarno vrednost, začne pravde, nalaga, sprejema ali zavrača prisege ali sklepa poravnave. Ako naj se pa dediščina nepogojno sprejme ali odkloni, napravi družabna pogodba, dajejo daritve, podeli komu oblast, da izbere razsodnika ali opuste pravice neodplatno, je potrebno posebno, za posamezni posel izdano pooblastilo. Občna, celo neomejena pooblastila zadostujejo v teh primerih le, ako je v pooblastilu izražena vrsta posla.
Pooblaščenec je obvezan, da marljivo in pošteno vrši posel v smislu svoje obljube in pooblastila, ki ga je prejel, in da prepusti [Page]pooblastitelju vso korist, ki izvira iz posla. Pooblaščenec je upravičen, dasi ima omejeno pooblastilo, uporabiti vsa sredstva, ki so nujno združena z naravo posla ali vstrezajo izrečenemu namenu pooblastitelja. Ako pa prekorači meje pooblastila, je odgovoren za posledice.
Ako preda pooblaščenec posel brez potrebe drugemu, je sam samcat odgovoren za uspeh. Ako mu je pa v pooblastilu izrečno dopuščeno, da postavi namestnika, ali ako je to po okolnostih neizbežno, je odgovoren le za krivdo pri izberi osebe.
Ako je posel naročen hkratu več pooblaščencem, je za veljavnost posla in za obvezo pooblastitelja potrebno sodelovanje vseh, ako ni dana izrečno enemu ali več izmed njih polna oblast v pooblastilu.
Pooblaščenec je dolžan, povrniti pooblastitelju po svoji krivdi povzročeno škodo in predložiti račune, ki se tičejo posla, kadarkoli pooblastitelj zahteva.
Pooblaščenci niso upravičeni, zahtevati nagrado za svoj trud razen primera, ki je naveden v § 1004. Ni jim dovoljeno, da brez volje pooblastitelja prejemajo glede na upravo posla darila od drugega. Sprejeta darila se zasežejo za ubožno blagajno.
Pooblastitelj je dolžan, povrniti pooblaščencu ves potrebni in koristni potrošek za izvršitev posla celo tedaj, kadar ni bilo [Page]uspeha, in mu na zahtevo dati primeren predujem, da plača izdatke v gotovini, dalje mora povrniti vso škodo, nastalo po njegovi krivdi ali združeno z izpolnitvijo naročila.
Ako trpi pooblaščenec pri poslovodstvu škodo le po naključju, sme, ako je prevzel izvršitev posla neodplatno, zahtevati tak znesek, kakoršen bi mu šel pri odplatni pogodbi za plačilo truda po najvišji cenilni vrednosti.
Ako prekorači pooblaščenec meje svojega pooblastila, je pooblastitelj obvezan le toliko, kolikor odobri posel ali si pridobi korist, ki je nastala iz posla.
Če pooblaščenec po vsebini pooblastila namestuje pooblastitelja, mu more pridobivati pravice in nalagati obveznosti. Ako je torej pooblaščenec sklenil v mejah odprtega pooblastila s tretjim pogodbo, gredo s tem ustanovljene pravice in obveznosti pooblastitelju in tretjemu, ne pa pooblaščencu. Tajno pooblastilo, dano pooblaščencu, je za pravice tretjega brez vpliva.
Tudi tedaj, kadar je postavil pooblastitelj takega pooblaščenca, ki je nezmožen se sam obvezati, so posli, sklenjeni v mejah pooblastila, obvezni tako za pooblastitelja kakor za tretjega.
Ako je pooblaščenec dobil in sprejel naročilo, da nakloni korist tretjemu, zadobi ta, čim ga je pooblastitelj ali pooblaščenec o temobvestil, pravico. tožiti enega ali drugega.
Pooblastitelju je dano na voljo, pooblastilo poljubno preklicati, povrniti pa mora pooblaščencu ne le stroške, ki jih je med tem imel, in škodo, ki jo je sicer trpel, marveč plačati tudi trudu primeren del nagrade. To velja tudi tedaj, kadar je naključje oviralo, da bi se bil izvršil posel.
Tudi pooblaščenec sme odpovedati sprejeto pooblastilo. Ako pa ga odpove pred izvršitvijo posla, ki mu je bil posebno naročen ali ki je bil pričet po splošnem pooblastilu, mora, ako ni nastopil nepredviden in neizbežen zadržek, povrniti vso iz tega nastalo škodo.
Vobče prestane pooblastilo tako s smrtjo pooblastiteljevo kakor s smrtjo poobla-ščenčevo. Ako pa se započeti posel ne more prekiniti brez očividne škode za dediče, ali ako je pooblastilo dano celo za primer pooblastiteljeve smrti, ima pooblaščenec pravico in dolžnost, dovršiti posel.
Pooblastila, izdana in prevzeta od združbe (skupnosti), so razveljavljena s prestankom skupnosti.
Ako pride pooblastitelj pod stečaj, so brez pravne moči vsa dejanja, ki jih je pooblaščenec podvzel po razglasitvi stečaja v imenu stečajnega dolžnika. Prav tako prestane izdano pooblastilo z otvoritvijo stečaja o pooblaščenčevi imovini že po sebi.
Ako je pooblastilo razveljavljeno vsled preklica, odpovedi ali pooblastiteljeve ali pooblaščenčeve smrti, se morajo vendar posli, ki ne trpe odlašanja, vršiti dotlej, dokler pooblastitelj ali njegovi dediči drugače ne odrede ali dokler niso utegnili primerno odrediti.
Tudi ostanejo obvezne pogodbe, sklenjene z drugim, ki mu je bilo razveljavljenje pooblastila neznano brez njegove krivde, in pooblastitelj sme iskati svojo škodo le pri pooblaščencu, ki je zamolčal razveljavljenje.
Predpisi tega poglavja so uporabni tudi za lastnike trgovine, ladje, prodajalnice ali drugega obrta, ki poverijo upravo upravitelju (faktorju), brodniku, prodajalniškemu služabniku ali drugim poslovateljem.
Pravice takih poslovodij naj se presojajo zlasti po listini, s katero so postavljeni, kakor je to med trgovci pravilno razglašena oblast za podpisovanje (firma).
Ako pooblastilo ni bilo dano pismeno, se presoja njegov obseg po predmetu in po naravi posla. Kdor je drugemu poveril upravo, se domneva, da mu je podelil tudi oblast, da stori vse to, kar zahteva uprava sama in kar je navadno z njo združeno (§ 1109).
Ako lastnik trgovine ali obrta dopusti svojemu uslužbencu ali vajencu, da prodaja blago v prodajalnici ali izven nje, se domneva, da sta pooblaščena, sprejemati plačilo in o tem izdajati pobotnice.
Pooblastilo za prodajo blaga v lastnikovem imenu se pa ne razteza na pravico, kupovati blago v njegovem imenu; tudi ne smejo vozniki niti sprejeti vrednosti njim poverjenega blaga niti izposoditi nanj denar, ako ni bilo to izrečno določeno v voznih listih.
Gospodarji in glavarji rodbine niso dolžni, plačati tega, kar so vzeli njihovi uslužbenci ali drugi domačini v njihovem imenu na up. Kdor daje na up, mora v takih primerih dokazati dano naročilo.
Ako pa postoji med tistim, kdor jemlje na up, in med tistim, kdor daje na up, redna vpisna knjiga, v katero se vpisujejo na up vzete stvari, velja domneva, da je prinosnik te knjige pooblaščen, vzeti blago na up.
Pravica varuhov in skrbnikov, upravljati posle svojih oskrbovancev, je [Page]osnovana v naredbi sodišča, ki jih je postavilo. Očetu in zakonskemu možu daje zakon oblast, da zastopa otroka in ženo. O tem so predpisi na dotičnih mestih.
Kdor ni dobil ne z izrečno pogodbo, ne molče, ne od sodišča, ne z zakonom oblasti, se praviloma ne sme vtikati v posel drugega. Ako bi si to prisvajal, je odgovoren za vse posledice.
Kdor, dasi nepozvan, opravi tuj . posel, da bi odvrnil pretečo škodo, temu je tisti, čigar posel je opravil, dolžan povrniti potrebni in smotreno napravljeni potrošek, dasi je trud brez krivde ostal brezuspešen (§ 403).
Kdor hoče prevzeti tuje posle samo, da podpira korist drugega, naj prosi za njegovo privoljenje. Ako je poslovodja sicer opustil ta predpis, pa izvršil posel ob svojih stroških v jasno pretežno korist drugega, mu mora ta povrniti stroške, ki jih je radi tega imel.
Ako pa pretežna korist nejasna ali ako je poslovodja samolastno izvršil tako važne izpremembe na tuji stvari, da je stvar za drugega nerabna za namen, za katerega jo je doslej uporabljal, ta ni obvezan v povračilo; zahtevati sme marveč, da poslovodja postavi stvar na lastne stroške v prejšnji stan, ali, da mu da polno zadoščenje, ako to ni mogoče.
Kdor je prevzel tuj posel brez naloga, ga mora nadaljevati do dovršitve in prav tako kakor pooblaščenec dati o tem natančen račun.
Ako si kdo prisvaja proti veljavno izrečeni lastnikovi volji tuj posel ali s takim vmešavanjem ovira pravega pooblaščenca v oskrbovanju posla, je odgovoren ne le za škodo, ki je iz tega nastala, in za izgubljeni dobiček, izgubi marveč tudi izdani potrošek, kolikor ga ni moči v naravi nazaj vzeti.
Ako je bila brez poslovodstva stvar uporabljena v korist drugega, jo more lastnik zahtevati v naravi, ali, ako se to ne more več zgoditi, po vrednosti, ki jo je imela za časa uporabe, dasi je bila korist pozneje uničena.
Kdor za drugega potroši, kar bi moral ta sam po zakonu potrošiti, ima pravico, terjati povračilo.
Ako je kdo v stiski, da bi odvrnil večjo škodo od sebe in drugih, žrtvoval svojo lastnino, ga morajo vsi, ki so imeli od tega korist, sorazmerno odškodovati. Podrobnejša uporaba tega predpisa za nevarnosti na morju je predmet pomorskih zakonov.
Politična oblastva določajo razdelitev vojnih škod po posebnih predpisih.
Menja je pogodba, s katero se prepušča stvar za drugo stvar. Dejanske izročitve ni treba za sklenitev menjalne pogodbe, marveč le za izpolnitev pogodbe in za pridobitev lastnine.
Denar ni predmet menjalne pogodbe, vendar se dá zamenjati zlato in srebro kot blago in celo kot kovani denar tako, da se zamenja le za druge vrste kovanega denarja, namreč zlati komadi za srebrne, manjši za večje.
Menjalci so po pogodbi zavezani, da izroče in prevzemo v prosto posest zamenjane stvari po dogovoru z njihovimi sestavnimi deli in z vso pritiklino ob pravem času,, na pravem kraju in v tistem stanju, v katerem so bile takrat, ko je bila pogodba sklenjena. (Nov. III, § 114.)
Menjalci so po pogodbi zavezani, da izroče in prevzemo v prosto posest zamenjane stvari po dogovoru z njihovimi sestavnimi deli in z vso pritiklino ob pravem času, na pravem kraju in v istem stanju, v katerem so bile takrat, ko je bila pogodba sklenjena. Kdor ne izpolni svoje obveze, je odgovoren drugemu za škodo in odišlo korist.
Ako je pogojeno, v katerem času je stvar izročiti, pa se med tem zamenjana določna stvar izključi s prepovedjo od prometa ali se po naključbi uniči do cela ali vsaj čez polovico vrednosti, se šteje, da menjava ni bila sklenjena.
Druga poslabšanja stvari, ki so med tem časom po naključju nastala, in bremena gredo na račun posestnika. Ako so pa stvari zamenjane počez, nosi prevzemnik naključno izgubo posameznih komadov, razen ako se ni s tem celota čez polovico vrednosti izpremenila.
Posestniku gredo užitki zamenjane stvari do časa, pogojenega za izročitev. Od tega časa gredo s prirastjo vred prevzemniku, dasi stvar še ni bila izročena.
Ako čas za izročitev določene stvari ni pogojen in ako ne zadene nobene strani nemarnost, je gornje predpise zaradi nevarnosti in užitkov (§§ 1048 do 1050) uporabljati na čas izročitve same, kolikor stranke niso določile nič drugega.
Kdor zahteva izročitev, mora izpolniti svojo obveznost ali voljan biti, jo izpolniti. Tudi tisti, ki je obvezan prej izpolniti, sme odreči svojo dajatev, dokler nasprotna dajatev ni opravljena ali zavarovana, ako je ta v nevarnosti zaradi slabih imovinskih razmer druge stranke, ki mu ob sklepu pogodbe niso morale biti znane. (Nov. III, § 115.)
Kdor zahteva izročitev, morja, izpolniti svojo obveznost ali voljan biti, jo izpolniti.
S kupno pogodbo se prepusti stvar drugemu za določno vsoto denarja. Ta pogodba je, kakor menjalna, naslov za pridobivanje lastnine. Ta se pridobi Šele z izročitvijo kupljenega predmeta. Do izročitve obdrži prodajalec lastninsko pravico.
Kakšno mora biti privoljenje kupca in prodajalca in katere stvari se smejo kupovati in prodajati, se določa po pravilih za pogodbe sploh. Kupnina mora biti gotovina in ne sme biti nedoločena, ne protizakonita.
Ako se stvar odsvoji deloma za denar, deloma za drugo stvar, se pogodba šteje za kupno ali menjalno po tem, da-li je vrednost v denarju večja ali manjša kakor občna vrednost dane stvari, pri enaki vrednosti stvari pa za kupno pogodbo.
Kupec in prodajalec smeta prepustiti tudi drugi izvestni osebi, da določi ceno. Ako ta v pogojenem roku ničesar ne določi ali ako hoče en pogodbenik, če ni pogojen noben rok, odstopiti, preden je cena določena, se šteje, da kupna pogodba ni bila sklenjena.
Ako je določitev cene prepuščena več osebam, odloči večina glasov. Ako so glasovi tako različni, da cena ni določena niti s pravo večino glasov, se šteje, da kupna pogodba ni bila sklenjena.
Za določitev cene sme služiti tudi vrednost, ki je bila pogojena za kakšno prejšnjo prodajo. Ako se postavi redna tržna cena za podlago, se vzame srednja tržna cena kraja in časa, kjer in kadar je treba pogodbo izpolniti.
Ako je za blago določena taksa, je višja cena protizakonita, in kupec sme za vsako še tako malenkostno oškodovanje zahtevati odškodbo pri političnem oblastvu.
Razen tega primera smeta tako kupec kakor prodajalec izpodbijati kup le zaradi prikratbe nad polovico (§§ 934, 935). Ta pritožba je dopustna tudi tedaj, kadar je bila določitev kupnine prepuščena drugemu.
Prodajalec je dolžan, da stvar skrbno hrani do časa izročitve in jo kupcu izroči po istih predpisih, ki so navedeni pri menji (§ 1047).
Kupec pa je obvezan, da prevzame stvar takoj ali ob pogojenem času, hkratu pa da tudi plača kupnino v gotovini, ker je prodajalec sicer upravičen, da odreče izročitev slvari.
Ako prodajlec izroči stvar kupcu, ne da bi dobil kupnino, je stvar prodana na up in njena lastnina preide takoj na kupca.
Glede nevarnosti in užitkov sicer kupljene, pa še ne izročene stvari veljajo isti predpisi, ki so dani pri menjalni pogodbi (§§ 1048—1051).
Ako se kupijo stvari, ki se jih je še nadejati, je treba uporabiti določbe v poglavju o pogodbah na srečo.
V vseh primerih, ki se pojavijo pri kupni pogodbi, ki pa v zakonu niso izrecno odločeni, je uporabiti predpise, ustanovljene v poglavjih o pogodbah vobče in o menjalni pogodbi posebej.
Posebne vrste kupne pogodbe ali postranske pogodbe pri njej so: pridržek rešilnega kupa, povratne prodaje, predkupa, [Page]prodaja na poskušnjo, prodaja s pridržkom boljšega kupca in prodajno naročilo.
Pravica rešilnega kupa se imenuje pravica, prodano stvar odkupiti. Ako je ta pravica dana prodajalcu vobče in brez bližje določbe, vrača ena stran kupljeni predmet v ne-poslabšanem 632018-04-24T06:19:00Zv izvirniku ob delitvi besede v novo vrstico vezaj stanju, druga stran pa plačano kupnino, užitki pa, med tem prejeti od obeh strani iz denarja in stvari, se vzajemno pobotajo.
Ako je kupec izboljšal kupljeni predmet iz svojega ali porabil za njegovo ohranitev izredne stroške, mu gre povračilo kakor poštenemu posestniku, odgovoren pa je tudi za to, ako se je po njegovi krivdi vrednost izpremenila ali vrnitev preprečila.
Pridržek rešilnega kupa je dopusten le pri nepremičninah in gre prodajalcu le za čas njegovega življenja. Svoje pravice ne sme prodajalec prenesti ne na dediče, ne na koga drugega. Ako je pravica vpisana v javne knjige, je moči stvar zahtevati tudi od drugega in se z njim postopa po kakovosti njegove poštene ali nepoštene posesti. (Nov. III, § 130.)
Pridržek rešilnega kupa je dopusten le pri nepremičninah in gre prodajalcu le za čas njegovega življenja. Svoje pravice ne sme prenesti ne na dediče, ne na koga drugega, sme jo pa izvrševati komu drugemu na škodo le tedaj, kadar je vpisana v javne knjige.
Prav tako je omejena pravica, ki si jo je izgovoril kupec, da stvar prodajalcu zopet nazaj proda; tudi na njo je treba uporabiti predpise, ki so postavljeni za rešilni kup. Ako pa je pogoj povratne prodaje ali rešilnega kupa na videz postavljen in prav za prav uporabljen za to, da se prikrije zastavna pravica ali posojilo, velja predpis § 916.
§. 1072. Predkupno pravico ima, kdor proda stvar pod pogojem, da jo mora kupec ponuditi njemu v odkup, ako jo hoče zopet prodati.
Predkupna pravica je praviloma osebna pravica. Pri nepremičninah se more izpremeniti z vpisom v javne knjige v stvarno pravico.
Tudi ni moči predkupne pravice odstopiti drugemu niti je prenesti na dediče upravičenega.
Upravičenec mora premičnine v štiriindvajsetih urah, nepremičnine pa v tridesetih dneh, potem ko so mu bile ponudene, zares odkupiti. Po preteku tega roka predkupna pravica prestane.
Predkupna pravica nima v primeru sodne dražbe stvari, ki je obremenjena s to [Page]pravico, drugega učinka, kakor da se mora upravičenec, čigar pravica je vpisana v javne knjige, posebej vabiti na dražbo.
K odkupu upravičeni mora plačati popolno ceno, ki jo je kdo drug ponudil, razen ako se ni drugače dogovorilo. Ako ne more izpolniti postranskih pogojev, ki so ponudeni poleg navadne kupnine in ako jih ni moči izravnati niti s cenilno vrednostjo, predkupne pravice ni moči izvršiti.
Predkupna pravica se brez posebnega dogovora ne sme raztegniti na druge vrste odsvojitve.
Ako posestnik upravičencu ni ponudil odkupa, mu mora biti odgovoren za vso škodo. V primeru stvarne predkupne pravice se sme odsvojena stvar zahtevati od tretjega, s tem pa se postopa po kakovosti njegove poštene ali nepoštene posesti.
Kup na poskušnjo je sklenjen pod pogojem, odvisnim od kupčeve volje, da blago odobri. V dvomu je pogoj odloživ; kupec ni vezan na kup pred odobrenjem, prodajalec pa preneha biti vezan, ako kupec do poteka roka za poskušnjo ne odobri. (Nov. III. § 132.)
Pri kupu na poskušnjo kupljeni predmet ne preide pred plačilom cene v kupčevo lastnino. Kupec se šteje za časa poskušnie za izposojevalca, po poteku tega časa pa se šteje kup za nepogojno sklenjen, kupec pa za lastnika kupljenega predmeta.
Ako je stvar radi pregledovanja ali poskušnje že izročena, velja kupčevo molčanje do poteka roka za poskušnjo kot odobrenje. (Nov. III, § 133.)
Ako je kupec plačal ceno za prevzeti kupljeni predmet, mu gre lastnina takoj; sme pa pred potekom časa za poskušnjo odstopiti od kupa.
Ako čas za poskušnjo ni bil dogovorno določen, se računa ta pri premičninah tri dni, pri nepremičninah pa eno leto.
Ako je kupna pogodba dogovorjena s pridržkom, da je prodajalec upravičen, ako se v določenem času javi boljši kupec, dati temu prednost, je uresničenje pogodbe, ako kupljeni predmet ni bil izročen, odloženo, dokler ne nastopi pogoj.
Ako je bil kupljeni predmet izročen, je kupna pogodba sklenjena, razveljavi pa se, ako nastopi pogoj. Ako čas ni izrečno določen, se domneva rok, veljaven pri kupu na poskušnjo.
Ali je novi kupec boljši, presodi prodajalec. Ta sme dati prednost drugemu [Page]kupcu, dasi bi hotel prvi še več plačati. Ako se pogodba razveljavi, se užitki stvari in denarja vzajemno pobotajo. Glede izboljšanja ali poslabšanja je treba postopati s kupcem kakor s poštenim posestnikom.
Kadar kdo izroči svojo premično stvar drugemu, da jo proda za določeno ceno pod pogojem, da naj mu prevzemnik v določenem času ali plača določeno kupnino ali vrne stvar, izročnik ni upravičen pred potekom časa stvar nazaj zahtevati, prevzemnik pa mora po poteku časa plačati določeno kupnino.
Med določenim časom ostane izročnik lastnik. Prevzemnik mu je odgovoren za škodo, povzročeno po svoji krivdi, in prevzemniku se ob vrnitvi stvari povrnejo le taki stroški, ki so izročniku na korist.
Ako je stvar nepremična ali ako cena ali plačilni rok nista določena, se prevzemnik šteje za pooblaščenca. Nikdar se ne sme stvar, poverjena radi prodaje, zahtevati od tretjega, ki jo je pridobil od prevzemnika na pošten način (§ 367).
Kolikor ni v tem zakonu ali sodnem redu posebnih naredb, veljajo tudi za sodne prodaje vobče predpisi, ki so postavljeni o pogodbah, zlasti o menjalni in kupni pogodbi.
Pogodba, s katero dobi kdo v rabo nepotrošno stvar za določen čas in za določeno ceno, se imenuje vobče rabokupna pogodba.
Rabokupna pogodba se imenuje najemna pogodba, ako se dá v rabokup dana stvar rabiti brez daljnjega obdelovanja; ako pa se more uživati le z marljivostjo in trudom, je zakupna pogodba. Ako se s pogodbo dajo v rabokup stvari prve in druge vrste hkratu, je treba pogodbo presoditi po kakovosti glavne stvari.
Najemne in zakupne pogodbe se smejo sklepati o istih predmetih in na isti način kakor kupna pogodba. Najemnina in zakupnina se plača kakor kupnina, ako ni drugače dogovorjeno.
Lastnik sme dati v rabokup tako svoje premičnine in nepremičnine kakor svoje [Page]pravice; utegne pa se tudi pripetiti, da vzame v rabokup rabo svoje lastne stvari, ako jo ima kdo drug.
Ako sta pogodnika edina v bistvu rabokupa, to je o stvari in ceni, je pogodba docela sklenjena, in je treba imeti rabo stvari za kupljeno.
Ako je rabokupna pogodba vpisana v javne knjige, se šteje rabokupnikova pravica za stvarno pravico, ki jo mora trpeti tudi poznejši posestnik za še ostali čas.
Najemodavci in zakupodavci so obvezani, da izroče in vzdržujejo rabokupno stvar na lastne stroške v rabnem stanu in da ne motijo rabokupcev v pogojeni rabi ali uživanju. Ako je rabokupna stvar pri izročitvi tako pomanjkljiva ali ako postane brez rabokupčeve krivde v rabokupni dobi tako pomanjkljiva, da ni pripravna za pogojeno rabo, je rabokupec oproščen zakupnine ali najemnine, dokler in kolikor je stvar nerabna. Ni moči se odreči v naprej tej oprostitvi pri najemni pogodbi o nepremičninah.
Zakupnik mora običajna popravila gospodarskih poslopij sam izvrševati le toliko, kolikor se morejo izvršiti z gradivom posestva in z [Page]delom, ki ga je po kakovosti posestva upravičen zahtevati.
Najemodavci in zakupodavci so obvezani, da izroče in vzdržujejo rabokupno stvar na lastne stroške v robnem stanu in ne motijo rabokupcev v pogojeni rabi ali uživanju. Običajna popravila gospodarskih poslopij mora zakupnik sam izvršiti le toliko, kolikor se morejo izvršiti z gradivom posestva in z delom, ki ga je po kakovosti posestva upravičen zahtevati, , ostala popravila pa naznaniti zakupodavcu, da jih oskrbi.
Ako so potrebna popravila, za katera je obvezen raboprodavec, je rabokupnik dolžan brez odloga naznaniti to raboprodavcu, ker je sicer odgovoren za škodo. Rabokupec se šteje za poslovodjo brez naloga, ako je napravil za rabokupno stvar potroške, za katere je obvezan raboprodavec (§ 1036) ali koristne potroške (§ 1037); mora pa sodno zahtevati povračilo najdalje v šestih mescih po vrnitvi rabokupne stvari, inače tožba ugasne. (Nov. III, § 136.)
Ako je rabokupec napravil za rabokupno stvar potreben potrošek, ki ga je dolžan napraviti raboprodavec, ali koristen potrošek, se šteje za poslovodjo brez naloga (§ 1036); toda ta mora sodno zahtevati povračilo najdalje v šestih mescih po vrnitvi rabokupne stvari, inače tožba ugasne.
Najemniki in zakupniki so upravičeni, rabiti in uživati najemne in zakupne stvari v smislu pogodbe določeni čas, ali jih dati tudi v podnajem, ako je to mogoče brez škode za lastnika in ni bilo v pogodbi izrečno prepovedano. (Nov. III, § 137.)
Najemniki in zakupniki so upravičeni, rabiti in uživati najemne in zakupne stvari v smislu pogodbe določeni čas, ali jih dati tudi v podzakup ali podnajem, ako je to mogoče brez škode za lastnika ali ni bilo v pogodbi izrečno prepovedano.
Pri najmih nosi najmodavec vsa bremena in davščine. Pri pravih zakupih, ako so sklenjeni počez, prevzame zakupnik vsa ostala bremena izvzemši vpisana hipotekarna; ako pa je zakup sklenjen na podlagi preudarka, nosi ona bremena, ki so bila odtegnjena od donosa ali ki se morajo plačati zgolj od pridelkov in ne od zemljišča samega.
Ako ni drugače dogovorjeno ali v kraju navadno, je treba plačevati zakupnino ali najemnino poluletno, kadar je stvar vzeta v rabokup za eno ali več let, pri krajši rabokupni dobi pa po nje preteku. (Nov. III, § 138.)
Ako ni posebnega dogovora je treba zakupnino ali najemnino plačevati poluletno. kadar je stvar vzeta v rabokup za eno ali več let, pri krajši rabokupni dobi pa po nje preteku.
V zavarovanje najemnine ima najmodavec nepremčinine zastavno pravico na prineseno pohištvo in premičnine, ki so last najemnika ali njegovih, z njim v skupnem gospodarstvu živečih rodbinskih članov, kolikor niso izvzete od rubeža. Zastavna pravica prestane, ako se predmeti odstranijo pred njihovim zastavnim popisom, razen ako se je to zgodilo vsled sodne odredbe in ako najmodavec prijavi svojo pravico sodišču v roku treh dni po izvršitvi.
Ako se najemnik izseli ali ako se stvari raznosijo, a najemnina ni plačana ali zavarovana, sme najmodavec pridržati stvari na svojo nevarnost, toda mora v treh dneh prositi za zastavni popis ali pa stvari izročiti.
Zakupodavec zemljišča ima enako obsežno in enako učinkovito zastavno pravico na živino in gospodarsko orodje, ki je na posestvu, vzetem v zakup, in na plodove, ki so še na njem. (Nov. III, § 139).
V zavarovanje najemnine ali zakupnine ima najmodajalec stanovanja zastavno pravico na prineseno pohištvo in premičnine, ki so [Page]last najemnika ali podnajemnika, ali ki so jima od drugega zaupane (§ 367) in so za časa tožbe še v stanovanju. Podnajemnik pa je odgovoren sorazmerno svoji najemnini, ne da bi mogel ugovarjati, da je glavnemu najemniku naprej plačal. Zakupodavec zemljišča pa ima zastavno pravico na živino in gospodarsko orodje, ki je na posestvu, vzetem v zakup, in na plodove, ki so še na njem.
Raboprodavec si sme sicer izgovoriti, da se mu zakupnina ali najemnina naprej plača. Ako pa je rabokupec naprej plačal več kakor en rok, sme plačilo ugovarjati kesneje vpisanim upnikom ali novemu lastniku le, ako je vpisano v javne knjige. (Nov. III, § 140.)
Raboprodavec si sme sicer izgovoriti, da se mu zakupnina ali najemnina naprej plača. Ako pa je rabokupec naprej plačal več kakor en rok, sme plačilo ugovarjati kešneje vpisanim upnikom le, ako je vpisano v javne knjige.
Ako prepusti lastnik svoje posestvo pod pogojem, da prevzemnik gospodari, in da [Page]izročitelju daje del plodov, ki se nanaša na ves užitek, n. pr. tretjino ali polovico, ne nastane zakupna, marveč družabna pogodba, ki se presoja po pravilih, ki so postavljena o njej.
Ako se v rabokup vzeta stvar sploh ne more rabiti ali uživati zaradi izrednih naključij, kakor ognja, vojne ali kužne bolezni, zaradi velikih povodnji, vremenske ujme ali zaradi docela slabe letine, ni dolžan zakupodavec ali najemodavec popravljati jo, toda tudi najemnine ali zakupnine ni treba plačati. (Nov. III, § 141.)
Ako se v rabokup vzeta stvar sploh ne more rabiti ali uživati zaradi izrednih naključij, kakor ognja. vojne ali kužnih bolezni, zaradi velikih povodnji, vremenske ujme ali zaradi docela slabe letine, tudi ni treba plačati nobene najemnine ali zakupnine.
Ako obdrži najemnik kljub takemu naključju omejeno rabo v najem vzete stvari, odpusti se mu tudi sorazmeren del najemnine.
Zakupniku je treba nekaj na zakupnini popustiti, ako so vsled izrednih naključij užitki posestva, vzetega v zakup le za eno leto, padli za več kot polovico navadnega donosa. Zakupodavec mora toliko popustiti, kolikor manjka na zakupnini vsled tega odpada. (Nov. III, § 142.)
Ako je najemniku odvzeta raba najemne stvari le deloma, odpusti se mu tudi sorazmeren del najemnine. Zakupniku je treba nekaj na zakupnini popustiti, ako so vsled izrednih naključij užitki posestva, vzetega v zakup le za eno leto, padli za več kot polovico navadnega donosa. Zakupodavec mora toliko popustiti, kolikor manjka na zakupnini vsled tega odpada.
Ako je zakupnik ali najemnik prevzel nedoločno vse nevarnosti, je v tem razumeti le škodo po ognju, po vodi in vremenski ujmi. Druge izredne nezgode ne gredo na njegovo nevarnost. Ako se pa izrečno obveže, da nosi tudi vse druge izredne nezgode, se zato še ne domneva, da hoče biti odgovoren tudi, ako bi se po naključju cela zakupna stvar uničila.
Ako je raba ali uživanje rabokupne stvari ovirana ne radi poškodbe ali inače nastale nerabnosti, marveč zaradi zadržka ali nezgode, ki se je pripetila rabokupcu, ali ako so bili ob času poškodbe plodovi že odločeni od zemljišča, zadene nesrečno naključje zgolj rabokupca. Ipak mora on plačati zakupnino ali najemnino. Raboprodavec pa si mora vračuniti prihranjeni potrošek in koristi, ki jih doseže z drugačno uporabo rabokupne stvari. (Nov. III, § 143.)
Ako je raba ali uživanje rabokupne stvari ovirana ne radi poškodbe ali inače nastale [Page]nerabnosti, marveč zaradi zadržka ali nezgode, ki se je pripetila rabokupcu, ali ako so bili ob času poškodbe plodovi že odločeni od zemljišča, zadene nesrečno naključje zgolj rabokupca. Ipak mora on plačati zakupnino ali najemnino.
Ako zakupnik trdi, da se mu mora odpustiti vsa zakupnina ali nje del ali po pogodbi ali po zakonu, mora neutegoma naznaniti zakupodavcu nezgodo in povzročiti, da preiščejo sodišče ali vsaj dva izvedena moža dogodek, ako ta ni vobče znan v vsej deželi; ako to opusti, ga ni poslušati.
Po dokončani rabokupni pogodbi mora rabokupec vrniti stvar po popisu, ki je bil morda napravljen, ali vsaj v onem stanu, v katerem jo je prevzel; v zakup vzeta zemljišča pa glede na letni čas, v katerem je zakup prestal, v običajnem gospodarskem stanju. Ne pravica pridržanja ali ugovor pobota, niti ne ugovor poprejšnje lastninske pravice ga ne morejo obvarovati vrnitve. (Nov. III, § 144.)
Po dokončani rabokupni pogodbi mora rabokupec vrniti stvar po popisu, ki je bil morda napravljen, ali vsaj v onem stanu, v katerem jo je prevzel; v zakup vzeta zemljišča pa glede na letni čas, v katerem je zakup prestal, v običajnem gospodarskem stanju. Ne ugovor pravice do pobota, niti ne ugovor poprejšnje lastninske pravice ga ne morejo rešiti vrnitve.
Ako pri rabokupni pogodbi ni bil napravljen popis, je domnevati isto kakor pri uživanju (§ 518).
Ako je najemna ali zakupna stvar poškodovana ali obrabljena vsled zlorabe, sta odgovorna najemnik in zakupnik tako za lastno, kakor za krivdo podzakupnika ali podnajemnika, ne pa za naključje. Vendar mora rabo-davec sodno zahtevati povračilo radi te odgovornosti najdalje v enem letu po vrnitvi rabokupne stvari, inače pravica prestane.
Rabokupna pogodba prestane sama po sebi, ako je rabokupna stvar uničena. Ako se to zgodi po krivdi ene stranke, gre drugi povračilo, ako se to zgodi po nesreči, ni nobena stranka drugi za to odgovorna.
Rabokupna pogodba prestane tudi s potekom časa, ki je pogojen izrečno ali molče, bodisi z zakupnino ali najemnino, izmerjeno za določno dobo, kakor pri takozvanih dnevnih, tedenskih in mesečnih sobah, ali po namenu rabokupca, ki ga je izrekel ali ki se iz okolnosti razodeva.
Rabokupna pogodba pa se more obnoviti ne le izrečno, marveč tudi molče. Ako je v pogodbi dogovorjena poprejšnja odpoved, je pogodba molče obnovljena s tem, da ni [Page]pravilno odpovedana. Ako odpoved ni dogovorjena, se pogodba molče obnovi, kadar rabokupec po preteku rabokupne dobe stvar dalje rabi ali uživa, raboprodavec pa to dopusti.
Rabokupna pogodba se molče obnovi pod istimi pogoji, pod katerimi je bila prej sklenjena. Vendar se podaljša pri zakupih le za eno leto, ako pa se more stvar redno uživati šele v poznejši dobi, za toliko, kolikor je treba, da je moči užitke enkrat prejeti. Najmi, za katere se najemnina navadno plačuje šele po preteku enega celega ali pol leta, se obnove molče za pol leta, vsi krajši najmi pa za tisti čas, ki je bil prej določen z rabokupno pogodbo. O ponovnem obnavljanju velja isto, kar je tukaj predpisano glede prve obnovitve.
Ako trajanje rabokupne pogodbe ni določeno ne izrečno, ne molče, niti s posebnimi predpisi, mora tisti, ki hoče pogodbo razdreti, drugemu odpovedati zakup šest mesecev, najem nepremičnine štirinajst dni, premičnine pa štiriindvajset ur prej, preden hoče odstopiti./
S smrtjo enega pogodnika rabokupna pogdba ne prestane. Stanovanjske najme pa smejo, ako umre najemnik, razdreti brez ozira na dogovorjeno trajanje tako najemnikovi dediči kakor najmodavec držeč se zakonitega odpovednega roka. (Nov. III, § 145.)
Rabokupec je upravičen, odstopiti od pogodbe celo pred potekom dogovorjenega časa brez odpovedi, ako je rabokupna stvar izročena v stanju ali je brez njegov krivde prišla v tako stanje, ki jo dela nesposobno za dogovorjeno rabo, ali ako mu je po naključju odvzet za daljši čas ali postane neraben znaten del. Ako so v najem vzeti stanovanjski prostori zdravju škodljivi, ima najemnik to pravico tudi tedaj, kadar se ji je odrekel v pogodbi ali ako je poznal kakovost prostorov ob sklepu pogodbe. (Nov. III, § 146.)
Rabokupec je upravičen, odstopiti od pogodbe celo pred potekom izrečno ali molče dogovorjenega časa, ako je rabokupna stvar zaradi svoje pomanjkljive kakovosti nesposobna za redno rabo, ako mu je po naključju odvzet za daljši čas ali postane neraben znaten del rabo-kupne stvari, ali ako je raboprodavec ne vzdržuje več v rabnem stanju.
Raboprodavec more s svoje strani zahtevati, da se pogodba prej razdere, ako rabokupec uporablja stvar z znatno škodo za njo; ako je po opominu s plačilom zakupnine ali najemnine tako v zamudi, da po preteku roka ni popolnoma plačal zastale zakupnine ali najemnine, ali ako se mora v najem dano poslopje znova graditi. Koristnejše gradnje najemnik [Page]ni dolžan dopustiti na svojo škodo, pač pa potrebne poprave.
Ako je najmodavcu že ob času sklepa pogodbe morala biti znana potreba nove gradnje, ali ako je nastala potreba dolgotrajnih poprav zato, ker so bile zanemarjene manjše poprave, se mora dati najemniku primerna odškodnina za utrpelo rabo.
Ako je lastnik rabokupno stvar odsvojil in jo drugemu že izročil, se mora rabokupec, ako njegova pravica ni vpisana v javne knjige (§ 1095), po pravilni odpovedi umakniti novemu posestniku. Ali upravičen je zahtevati od raboprodavca popolno zadoščenje glede na prizadeto škodo in na izgubljeno korist.
Pri prisilni sodni prodaji naj se ravna z rabokupno pravico, ako je vpisana v javne knjige, tako kakor s služnostjo. Ako zdražilec ni obvezan prevzeti rabokupne pravice, se mu mora rabokupec umakniti po pravilni odpovedi. (Nov. III, § 147.)
Pri potrebni sodni prodaji se mora rabokpec umakniti novemu kupcu celo tedaj, kadar je njegova pravica vpisana kot stvarna pravica. Le glede odškodnine mu je pridržana njegova prednostna pravica.
Primska pogodba se imenuje tista pogodba, s katero se komu prepušča užitna lastnina posestva dedno pod pogojem, da poplača vsakoletne užitke vsako leto s primščino, določeno v razmerju z donosom v denarju, plodovih ali tudi s sorazmernim delom.
Ako daje posestnik neznatno davščino le zaradi priznanja zemljiške lastnine, se zemljišče imenuje dednodačno zemljišče, o tem napravljena pogodba pa dednodačna pogodba.
V dvomu, ali je užitna lastnina primsko zemljišče ali dednodačno zemljišče, se je treba ozirati na znesek vsakoletne dače in na druge dolžnosti. Ako ta znesek ni v nobenem sorazmerju z vsakoletnimi čistimi užitki, je užitna lastnina dednodačno zemljišče; ako pa se vsaj izza davnih časov in pri zemljiščih, ki so bila prevzeta povsem pusta, dá misliti nekakšno razmerje, je to primsko zemljišče (§ 359).
Ako je lastnina deljena tako, da ima ena stran tvarino zemljišča z užitkom podzemlja vred, druga stran pa dedno le užitek površine, se imenuje vsakoletna davščina, ki jo mora ta posestnik plačevati, površnina.
Deljena lastnina nepremičnine se ne more pridobiti, enako kakor tudi ne popolna, brez vknjižbe v javne knjige ali vpisnike. Veljaven naslov daje le osebno pravico proti zavezani osebi, ne pa stvarne pravice proti drugemu (§ 431).
Pravice vrhovnega in užitnega lastnika se skladajo vobče v tem, da sme vsak razpolagati s svojim delom le, kolikor se s tem ne žalijo pravice drugega (§ 363).
Ta kakor oni je upravičn, sodno zahtevati svoj delež, ga zastaviti in odsvojiti med živimi ali z izjavo poslednje volje. Kdor trdi omejitev, jo mora dokazati s pravilnimi listinami, to je s takozvanimi zagotovilnimi listinami ali z ročini.
Vrhovni lastnik je zlasti upravičen, prepovedati užitnemu lastniku ne le zmanjšanje užitne stvari, marveč tudi vse izpremembe, s katerimi je moči onemogočiti ali otežiti izvrševanje njegovih pravic.
Vrhovni lastnik sme torej zahtevati, da skrbi užitni lastnik za vzdrževanje in [Page]obdelovanje zemljišč. Ako kljub svarilu zanemari izpolnitev teh dolžnosti, ali ako je nezmožen, nositi bremena, ki so na zemljišču, sme vrhovni lastnik zahtevati, da se prepusti zemljišče drugim primščakomn ali dednodačnikom.
Najvažnejša pravica lastnika prim-skega ali dednodačnega posestva je v prejemanju vsakoletne primščine in drugih pogojenih pristojbin. Teh ni moči pod nobeno pretvezo povišati, sploh pa ne sprejemati od premičnin, ki spadajo k zemljiču, kakor tudi ne od drugih premičnih stvari.
Vsakoletna primščina se mora plačati v prvi polovici mesca novembra, ako ni nič dogovorjeno ali s pokrajinskimi zakoni določeno.
Vobče ni odgovoren nepopolni lastnik za naključje: Toda, ako so primščaku branile povodnji, vojna ali kužne bolezni, da bi užival svoje zakupno posestvo, se mu mora dovoliti primeren popust na primščini za čas izgubljenega užitka.
Dednodačnik nima nobene pravice na sličen popust, on mora plačati določeno polno dedno dačo, dokler obstoji še del dednodačnega zemljišča.
Ako dednodačnik ni plačal dače v pogojenem času, sme lastnik dedne dače zahtevati, da se užitek zapleni in da se on odškoduje iz njega.
Lastniku primskega posestva je glede primščine, zastale čez eno leto, na voljo, izbrati ali rubež užitkov ali sodno dražbo primskega zemljišča v svrho plačila zaostankov.
Vrhovni lastnik je obvezan, da zastopa užitnega lastnika glede užitne lastnine, ki jo je ta dobil neposredno od njega, in da povrne, ako se užitna pravica zopet združi s tvarino, njemu ali njegovemu nasledniku izdatek za izvršena izboljšanja kakor kakšnemu drugemu poštenemu posestniku, in da jamči za pravilnost javnih knjig in vpisnikov, ki jih vodi o svojih dačnih posestvih.
Vrhovni lastnik ni odgovoren za druga bremena, naložena po užitnem lastniku in nevpisana v javne knjige. Užitni lastnik sploh ne sme prenesti na drugega več pravice, kakor jo ima sam. Pravica enega prestane torej s pravico drugega.
Pravice in obveznosti užitnega lastnika so sploh v medsebojnem razmerju z ustanovljenimi obveznostmi in pravicami vrhovnega lastnika.
Užitnemu lastniku ni treba za odsvojitev privoljenja vrhovnega lastnika; vendar mu mora naznaniti naslednika, da presodi, ali je ta zmožen voditi posestvo in plačevati bremena, ki so na njem. Predkupne ali odkupne pravice vrhovni lastnik nima.
Ako si je pa vrhovni lastnik izrečno pridržal to privoljenje in te pravice, se mora izjaviti v tridesetih dneh po pravilnem naznanilu. Po tem roku se šteje, da je privolil. Ako se ne posluži predkupne ali odkupne pravice, sme odreči privoljenje le zaradi očividne nevarnosti za tvarino stvari in s to združenih pravic.
Davščina, ki jo sme vrhovni lastnik časih terjati od novega užitnega lastnika, se imenuje fevdna primščina (laudemium), ako se prememba zgodi za življenja, ako pa se zgodi vsled smrti, fevdna mrtvaščina. Obe se imenujeta tudi premenščini. Deželna ustava, javne knjige in listine ali tridesetletna mirna posest odloča, ali so te pravice utemeljene in kako.
Užitnemu lastniku pripade tudi sorazmeren del najdenega zaklada (§ 399). Upravičen je celo zmanjšati tvarino, ako more vrhovnemu lastniku dokazati, da zemljišča drugače ni moči uživati (§ 1129).
Užitni lastnik nosi vsa redna in izredna bremena, ki so na zemljišču, plačuje [Page]davke, desetine in druge posebno zaznamovane dajatve. Za bremena, ki se tičejo davščine, je odgovoren vrhovni lastnik.
Vsak nov užitni lastnik je praviloma obvezan, da si priskrbi od vrhovnega lastnika poverilnico ali listino o obnovljeni užitni lastnini.
Iz ustave vsake pokrajine in iz političnih predpisov je spoznati, koliko so užitni lastniki proti vrhovnim lastnikom še v drugih odnošajih in katere pravice in obveznosti so zlasti med graščaki in graščinskimi podložniki.
Kdor plačuje zgolj površnino, ima pravico le na užitek površine, kakor: dreves, rastlin in zgradb in na del zaklada, najdenega na površini. Zakopani zakladi in drugi podzemeljski užitki pripadajo edino le vrhovnemu lastniku.
Kar je določeno o prestanku popolne lastnine (§ 444), velja vobče tudi o deljeni.
Primska in dednodačna zemljišča preidejo na vse dediče, ki niso izrečno izključeni. Ako nima užitni lastnik zakonitega naslednika, se užitna lastnina združi z vrhovno lastnino. Vendar mora vrhovni lastnik, ako se hoče [Page]poslužiti te pravice, poravnati vse dolgove užitnega lastnika, ki jih ni moči plačati iz druge imovine. Politične naredbe določajo, ali je vrhovni lastnik obvezan, da prepusti njemu nazaj pripadlo posestvo drugim.
Z uničenjem rastlin, dreves in zgradb se ne izgubi užitna lastnina na površino. Dokler ostane le še del zemljišča, ga sme posestnik, da le plača svojo davščino, zasaditi z novimi rastlinami in drevesi in postaviti nanj novo zgradbo.
Kadar se kdo obveže drugemu za službovanje za določen čas, nastane službena pogodba; kadar prevzame kdo izvršitev dela za plačilo, pa pogodba za delo.
Kolikor je združeno s tem oskrbovanje poslov (§ 1002), je treba gledati tudi na predpise o pooblastilni pogodbi.
Ako v pogodbi ni določeno plačilo in tudi ni dogovorjena brezplačnost, se šteje, da je pogojeno primerno plačilo.
Ako službena pogodba ali okolnosti ne razodevajo ničesar drugega, mora službojemnik opravljati službo sam in se pravica, [Page]zahtevati službovanje, ne sme prenesti. Kolikor o načinu in obsegu službe ni dogovora, je treba opravljati službo okolnostim primerno.
Ako ni dogovorjeno ničesar drugega ali ako ni običajno pri službah zadevne vrste, je treba plačati po izvršeni službi.
Ako je plačilo odmerjeno po mescih ali po krajših dobah, se mora poravnati ob koncu posamezne dobe; ako je odmerjeno po daljših dobah, koncem vsakega koledarskega mesca. Plačilo, odmerjeno po urah, po komadu ali po posameznih opravilih, se mora poravnati za že izvršena opravila koncem vsakega koledarskega tedna, ako pa gre za službe višje vrste, koncem vsakega koledarskega mesca.
V vsakem primeru naj se zasluženo plačilo izplača, ko preneha službeno razmerje.
Službojemnik, plačan po komadih ali posameznih opravilih, sme zahtevatipred dospelostjo plačila predjem, ustrezen izvršeni službi in njegovim izdatkom.
Službojemnik obdrži svojo pravico na plačilo, ako je po najmanj [Page] štirinajstdnevnem službovanju zadržan, opravljati službo zaradi bolezni ali nezgode za razmerno kratko dobo, ki pa ne presega dobe enega tedna, a tega ni zakrivil nalašč ali z veliko nemarnostjo. Isto velja, ako je zadržan, opravljati službo brez svoje krivde iz drugih tehtnih razlogov, ki se tičejo njegove osebe.
Zneske, ki jih prejme službojemnik za čas zadržbe na podlagi javnopravnega zavarovanja, sme službodavec odtegniti s tistim delom, ki ustreza razmerju njegovega dejanskega prispevka k skupnemu zavarovalnemu prispevku.
Tudi za službovanje, ki ni bilo izvršeno, gre službojemniku plačilo, ako je bil pripravljen, opraviti ga in so mu to branile okolnosti, ki so na strani službodavca; zaračuniti pa si mora, kar je prihranil, ker je izostalo službovanje, ali, kar je pridobil, ker se je drugod uporabljal, ali kar je namenoma zamudil pridobiti.
Ako je bil vsled takih okolnosti zaradi zamude časa pri službovanju prikrajšan, mu gre primerna odškodnina.
Ako je službojemnik pri takem službenem razmerju, ki posebno zahteva [Page] njegovo pridobitno delavnost, sprejet v službodavčevo hišno skupnost, mu mora službodavec dajati v bolezni, ki ni povzročena ne namenoma, ne z veliko nemarnostjo, poleg denarnih prejemkov potrebno oskrbo in zdravniško zdravljenje in potrebna zdravila do štirinajstih dni, ako je službeno razmerje trajalo že štirinajst dni, in do štirih tednov, ako je trajalo že pol leta.
Oskrbo in zdravljenje je moči nuditi tudi s sprejemom v bolnico ali s službojemnikovim pristankom pri drugih ljudeh. Ako je glede na naravo bolezni potrebno, sme službojemnik zahtevati negovanje v bolnici.
Obveze, naložene s temi določbami službodavcu, ne nastopijo, ako je službovanje sklenjeno le za dobo začasne potrebe in še ni trajalo en mesec.
Izdatki v gotovini za zdravljenje in nabavo potrebnih zdravil kakor stroški za negovanje v bolnici ali pri drugih ljudeh se smejo zaračuniti na službojemnikove denarne prejemke, pripadajoče za čas obolenja.
Na denarne prejemke se smejo zaračuniti zneski, ki jih prejema službojemnik za čas obolenja na podlagi javnopravnega zavarovanja, s tistim delom, ki ustreza razmerju dejanskega prispevka službodavca k skupnemu [Page] zavarovalnemu prispevku. Ostale v § 1156 označene službodavčeve obveze odpadejo toliko, kolikor donaša službojemniku kakšno zavarovanje enake dajatve.
Dolžnosti, naložene službodavcu v §§ 1154 b in 1156, prestanejo, ako preneha službeno razmerje vsled poteka časa, za kateri je bilo dogovorjeno, ali zaradi prejšnje odpovedi ali odpustitve, ki ni povzročena z obolenjem ali z drugimi tehtnimi razlogi v smislu § 1154 b, ki se tičejo službojemnikove osebe. Ako je službojemnik odpuščen zaradi zadržbe ali mu je odpovedano v času zadržbe, se s tem povzročeni prestanek službenega razmerja nevpošteva glede označenih zahtev.
Službodavec mora službovanje tako urediti in glede prostorov in orodja, ki jih mora priskrbeti ali ki jih je priskrbel, ob svojih stroških skrbeti za to, da se varuje življenje in zdravje službojemnikovo, kolikor je to mogoče po naravi službovanja.
Ako je službojemnik vsprejet v službodavčevo hišno skupnost, mora službodavec potrebno ukreniti glede prostora za stanovanje in spanje, [Page] glede prehrane kakor glede časa za delo in za odmor glede na zdravje, nravnost in vero službojemnikovo.
Službeno razmerje prestane s potekom časa, za kateri je bilo sklenjeno.
Službeno razmerje, dogovorjeno na poskušnjo ali samo za dobo začasne potrebe, smeta oba pogodbenika tekom prvega mesca vsak čas razdreti.
Za čas življenja kakšne osebe ali za več kot pet let dogovorjeno službeno razmerje sme službojemnik razdreti po preteku petih let, držeč se odpovednega roka šestih mescev.
Ako je bilo službeno razmerje sklenjeno ali nadaljevano brez določbe časa, se sme razdreti z odpovedjo po nastopnih določbah.
Odpoved je dopustna:
ako je pri službenem razmerju, ki se ne tiče službe višje vrste, plačilo odmerjeno po urah ali dnevih, po kosih ali posameznih poslih, vsak čas za prihodnji dan; ako tako službeno razmerje posebno zahteva delojemnikovo pridobitno delavnost in je trajalo že tri mesce ali ako je plačilo odmerjeno po tednih, najkesneje prvi delavnik za konec koledarskega tedna. [Page] Učinek odpovedi nikakor ne nastopi, ako se plačuje po kosu ali posameznih storitvah, preden niso dovršena dela, ki se izvršujejo ob času odpovedi.
Ako službeno razmerje, ki se tiče službe višje vrste, posebno zahteva delojemnikovo pridobitno delavnost in je trajalo že tri mesce, se je treba držati brez ozira na način, kako se odmerja plačilo, odpovednega roka najmanj štirih tednov.
Isto velja sploh, ako je plačilo odmerjeno po letih.
V vseh drugih primerih se sme službeno razmerje razdreti, držeč se odpovednega roka najmanj štirinajstih dni.
Odpovedni rok mora biti vselej za oba pogodbenika enak. Ako so dogovorjeni neenaki roki, velja za oba pogodbenika daljši rok.
Ako je službojemnik sprejet v hišno skupnost službodavčevo ali ako je vsled službenega razmerja oviran, da poišče drugo službo, se mu mora dati po odpovedi v to svrho brez prikrajšanja plačila na zahtevo primeren čas.
Stečajni red določa, kako učinkuje otvoritev stečaja o službodavčevi imovini na službeno razmerje.
Službeno razmerje sme, ako je dogovorjeno za določno dobo, vsak pogodbenik razdreti iz važnih razlogov pred potekom te dobe, sicer pa ne držeč se odpovednega roka.
Ako izstopi službojemnik predčasno brez tehtnega razloga, sme službodavec zahtevati, ali da zopet nastopi službovanje in povrne škodo, ali da plača odškodnino, ker ni izpolnil pogodbe. Ako je službojemnik po svoji krivdi predčasno odpuščen, mora povrniti škodo, ker ni izpolnil pogodbe. Za že izvršene storitve, za katere še ni zapadlo plačilo, ima službojemnik pravico na primeren del plačila le toliko, kolikor niso izgubile do cela ali večji del svoje vrednosti za službodavca vsled predčasnega prestanka službenega razmerja.
Ako odpusti službodavec službojemnika predčasno brez tehtnega razloga ali ako je kriv, da je službojemnik predčasno izstopil, obdrži ta, ne krateč mu dalje segajoče odškodnine, svojo pogodbeno pravico na plačilo [Page] za dobo, ki bi morala poteči dotlej, da bi prestalo službeno razmerje s tem, da bi potekel pogodbeni čas ali da bi se razmerje pravilno odpovedalo, vračuniti pa je to, kar je prihranil, ker je izostalo službovanje, ali kar je pridobil s tem, da se je drugod uporabljal, ali kar je pridobiti namenoma zamudil. Kolikor pa zgoraj označena doba ne presega treh mescev, more službojemnik takoj zahtevati brez odbitka vse plačilo, ki mu gre za to dobo.
Ako sta oba pogodbenika kriva na predčasnem prestanku službenega razmerja, naj sodnik odloči po prostem preudarku, ali gre povračilo in v kateri višini.
Zahtevki radi predčasnega izstopa ali predčasnega odpusta v smislu §§ 1162 a in 1162 b se morajo sodno uveljaviti v šestih mescih po preteku dneva, ko jih je bilo moči staviti, sicer so izključeni.
Ko se konča službeno razmerje, se mora dati službojemniku na njegovo zahtevo pismeno izpričevalo o trajanju in vrsti službovanja. Ako zahteva službojemnik izpričevalo, dokler službeno razmerje še traja, se mu mora dati na njegove stroške. V izpričevalu niso dopustni vpisi in pripombe, vsled katerih je službojemniku oteženo, da dobi novo službo.
Službojemnikova izpričevala, ki jih službodavec hrani, je treba izročiti službojemniku na zahtevo vsak čas.
Službojemnikove pravice, ki jih razodevajo določbe §§ 1154, odst. 3, 1156 do 1159 b, 1160 in 1162 a do 1163, se s službeno pogodbo ne smejo razveljaviti ali omejiti.
Podjetnik je dolžan, izvršiti delo osebno ali skrbeti za to, da se izvrši pod njegovo osebno odgovornostjo.
Ako mora tisti, ki je prevzel izgotovitev stvari, dati tvarino za to, je imeti pogodbo v dvomu za kupno pogodbo; ako pa založi naročnik tvarino, v dvomu za pogodbo o delu.
Pri bistvenih hibah, vsled katerih je izdelek neraben, ali ki nasprotujejo izrečnemu pogoju, sme naročnik odstopiti od pogodbe. Ako tega noče ali ako hibe niso niti bistvene niti proti izrečnemu pogoju, sme zahtevati izbolšanje, ako ne bi bilo treba za to neprimernih potroškov, ali primerno zmanjšanje plačila. Za izboljšanje [Page]mora določiti podjetniku primeren rok z izjavo, da odklanja izboljšanje po preteku tega roka. V ostalem je uporabiti predpise, ki so vobče dani za jamčenje pri odplatnih pogodbah.
Ako se delo ne izvrši, gre podjetniku vendar dogovorjeno plačilo, ako je bil pri. pravljen ga izvršiti, pa je bil oviran po okolnostih, ki se tičejo naročnika; toda podjetnik mora dovoliti, da se všteje to, kar je prihranil vsled opustitve dela ali kar je pridobil, ker je bil zaposlen drugod, ali kar je pridobiti namenoma zamudil. Ako je bil vsled takih okolnosti prikrajšan z izgubo časa pri izvrševanju dela, mu gre primerna odškodnina.
Ako izostane sodelovanje naročnika, potrebno za izvršitev dela, je podjetnik tudi upravičen, določiti mu primeren rok za sodelovanje z izjavo, da velja pogodba za razveljavljeno, ako poteče rok brezuspešno.
Podjetnik ne sme zahtevati plačila, ako se izdelek, preden je prevzet, uniči zgolj po naključju. Izguba gradiva zadene tistega, ki ga je priskrbel. Ako pa izdelek izpodleti vsled očividno nesposobnega gradiva, ki ga je dal [Page]naročnik ali vsled očito pomotnih naročnikovih navodil, je podjetnik odgovoren za škodo, ako ni svaril naročnika.
Določbe § 1157 se uporabljajo smisloma tudi za pogodbe o delu, izvzemši tiste, ki se tičejo uravnave službovanj in časa za delo in za odmor.
Praviloma je treba plačati po izvršenem delu. Ako pa se delo izvršuje v določnih oddelkih ali ako so z njim združeni izdatki, ki jih podjetnik ni prevzel, je ta upravičen že poprej zahtevati sorazmeren del plačila in povračilo izdatkov, ki jih je imel.
Ako je bil pogodbi v podlago proračun stroškov z izrečnim jamčenjem za njegovo pravilnost, podjetnik ne sme zahtevati povišanja plačila, tudi če so proračunjena dela nepričakovano velika ali draga.
Ako je vzet v podlago proračun brez jamčenja in ako se pokaže, da je izdatno prekoračenje neizbežno, sme naročnik odstopiti od pogodbe proti primernemu odškodovanju za dela, [Page] ki jih je podjetnik izvršil. Čim se pokaže, da je tako prekoračenje neizogibno, mora podjetnik to nemudoma javiti naročniku, inače izgubi vse zahtevke radi večjega dela.
S 1171. Pogodba o delu glede del, pri katerih gre za posebne osebne lastnosti podjetnika, prestane z njegovo smrtjo in njegovi dediči smejo zahtevati le ceno za pripravljeno porabno gradivo in del plačila, ki je primeren vrednosti izvršenega dela. Ako naročnik umre, ostanejo dediči vezani na pogodbo,
Z založno pogodbo se zaveže stvoritelj slovstvenega, umetniškega ali fotografskega dela ali njegov pravni naslednik, da prepusti drugemu delo, da ga izda, ta (založnik) pa obveže, da delo razmnoži in razpečava.
Ako ni bilo določeno število izdaj, ie založnik upravičen le za eno izdajo. Preden je izdaja razprodana, sme stvoritelj z delom drugače razpolagati le, ako plača založniku primerno odškodnino.
Kar je kdo vedoma dal za izvršitev nemogočega ali nedopustnega dejanja, tega ne sme zopet nazaj zahtevati. Politične naredbe določajo, ali je državni zaklad upravičen to zaseči. Ako pa je bilo dano kaj za zabranitev nedopustnega dejanja tistemu, ki ga je hotel izvršiti, se sme to nazaj zahtevati.
Ne sme se nazaj zahtevati posojilo, ki je bilo dano za prepovedano igro.
S pogodbo, s katero privolita dve ali več oseb, da združijo samo svoj trud ali tudi svoje stvari v skupno korist, se ustanovi družba za skupno pridobivanje.
Kakor pač družbeni člani odmenijo za skupnost zgolj posamezne stvari ali vsote ali celo vrsto stvari, n. pr. vse blago, vse plodove, vsa zemljišča ali končno vso svojo imovino brez izjeme, so različne tudi vrste družbe, družbene pravice pa bolj ali manj obsežne.
Ako se glasi družbena pogodba na vso imovino, se razume pod tem vendar le sedanja. Ako pa obsega hkratu bodočo imovino, se razume pod tem le pridobljena, ne podedovana imovina, razen ako bi bilo oboje izrečno pogojeno.
Družbene pogodbe, ki se tičejo le sedanje ali le bodoče imovine, so neveljavne, ako od enega ali drugega pogodbenika prineseno imetje ni bilo v redu popisano in označeno.
Posebni trgovinski in politični zakoni določajo, kako je skleniti družbeno pogodbo med trgovci, vpisati v dotične vpisnike in javno razglasiti. Ako se le posamezni posli skupno opravljajo, je dovolj, da je o tem napravljena pogodba vpisana v trgovinske knjige.
Pogodbo o skupnosti vse imovine tako sedanje kakor bodoče, ki se navadno sklepa le med zakonci, je treba presoditi po predpisih, ki so postavljeni o tem v poglavju o ženitnih pogodbah. Tukaj navedeni predpisi se nanašajo na druge vrste po pogodbi ustanovljene imovinske skupnosti.
Družbena pogodba je sicer naslov, s katerim se pridobi lastnina, pridobitev sama pa in skupnost imovine ali stvari se uresniči le z njihovo izročitvijo.
Vse, kar je bilo izrečno določeno za izvrševanje skupnega posla, je kapital ali glavnica družbe. Ostalo, kar ima vsak član, se šteje za odločeno imovino.
Kdor je obljubil le svoj trud za skupno korist, ima sicer pravico na dobiček, ne pa na glavnico (§ 1192).
Ako ni drugače dogovorjeno, je vsak član zavezan, prispevati z enakim deležem k skupni glavnici.
Praviloma so vsi člani zavezani, da enako sodelujejo v skupno korist brez ozira na svoj večji ali manjši delež.
Noben član ni upravičen, poveriti sodelovanje drugemu ali koga sprejeti v družbo ali lotiti se za družbo škodljivega postranskega posla.
Dolžnosti članov se točneje določajo s pogodbo. Kdor se je zavezal le za delo, ni dolžen dati prispevka. Kdor je obljubil zgolj denarni ali drug prispevek, ta ni zavezan niti upravičen, da sodeluje na drug način pri skupnem pridobivanju.
Pri posvetovanju in odločanju o družbenih stvareh je uporabljati, ako ni drugega dogovora, predpise, ki so v poglavju o skupnosti lastnine (§§ 833-842).
Članov ni moči siliti, da prispevajo več nego so se zavezali. Ako bi se pa radi izpremenjenih okolnosti sploh ne mogel doseči družbeni namen brez povišanja prispevka, sme član, ki se brani izstopiti, ali se sme prisiliti, da izstopi.
Ako je poverjeno enemu ali nekaterim članom izvrševanje poslov, jih je šteti za pooblaščence. Na njihova posvetovanja in odločitve o družbenih stvareh se morajo tudi uporabljati gori (§§ 833 - 842) omenjeni predpisi.
Vsak član je odgovoren za škodo, ki jo je prizadel družbi po svoji krivdi. Ta škoda se ne more izravnati s koristjo, ki jo je družbi sicer pridobil. Ako pa je član povzročil z novim poslom, ki se ga je samolastno lotil, družbi z ene strani škodo, z druge pa korist, naj se ta sorazmerno izravna.
Imovina, ki ostane poleg glavnice po odbitku vseh stroškov in nastale škode, je dobiček. Glavnica sama ostane last tistih, ki so za njo prispevali, razen ako se je vrednost dela [Page]prištela glavnici in je bilo izrečeno, da je vse skupna imovina.
Dobiček se razdeli po razmerju prispevka h glavnici, dela pa, ki so jih opravili vsi člani, se vzajemno pobotajo. Ako eden ali nekateri člani zgolj delajo ali razen tega, da so prispevali h glavnici, hkratu delajo, določi, ako ni nič dogovorjeno in se družbeniki ne morejo zediniti, znesek za trud sodišče glede na važnost posla, uporabljeni trud in doseženo korist.
Ako ni dobička v gotovini, marveč v drugih vrstah užitkov, je treba deliti po predpisu, ki je v poglavju o skupnosti lastnine (§§ 840-843).
Družba sme dovoliti članu zaradi njegovih odličnih lastnosti ali truda večji dobiček, kakor bi mu šel po njegovem deležu; vendar se ne smejo take izjeme prevreči v protizakonite dogovore ali prikrajšanja.
(Tak protizakonit dogovor je pogodba, s katero se kdo na vloženo glavnico po eni strani zavaruje zoper vsako nevarnost izgube tako glede glavnice, kakor glede obresti in oprosti slehernega sodelovanja, po drugi strani pa si vendar izgovori dobiček, ki presega zakonite pogodbene obresti.)
Ako izgubi družba svojo vloženo glavnico docela ali deloma, se deli izguba v [Page]razmerju, kakor bi se bil sicer razdelil dobiček. Kdor ni dal nobene glavnice, izgubi svoj trud.
člani, ki jim je poverjena uprava, so zavezani v redu voditi in polagati račun o skupni glavnici in o prejemkih in izdatkih, ki se je tičejo.
Končni račun in delitev dobička ali izgube se ne sme zahtevati pred dovršenim poslom. Ako pa se izvršujejo posli, ki naj trajajo več let in donašajo korist vsako leto, smejo člani zahtevati vsako leto tako račun kakor razdelitev dobička, le da glavni posel pri tem ne trpi. Sicer sme vsak član vsak čas na svoje stroške račune vpogledati.
Kdor se zadovolji zgolj s predložitvijo zaključka (bilance), ali se je odrekel tudi svoji pravici, zahtevati račun, sme zatevati popoln račun tako za prejšnji primer kakor za vse bodoče primere, ako dokaže kakšno prevaro tudi le v enem delu uprave.
Brez izrečnega ali molče izjavljenega pravnega privoljenja članov ali njihovih pooblaščencev se družba drugemu ne sme zavezati. Pri trgovcih obsega razglašena, enemu ali več članom dana pravica, voditi firmo, to je podpisovati vse listine in spise v imenu družbe, že vsestransko pooblastilo (§ 1028).
član, ki je samo z delom svoje imovine v družbi, sme imeti imovino, ločeno od skupne, in je upravičen z njo poljubno razpolagati. Pravice in obveznosti, ki jih ima kdo drugi proti družbi, se morajo torej razločevati od pravic in obveznosti proti posameznim članom.
Kar ima torej kdo terjati od posameznega člana ali mu plačati in ne od družbe ali njej, more terjati ali plačati tudi le posameznemu članu, ne pa družbi. Enako ima pri družbenih terjatvah ali dolgovih vsak član le za svoj delež pravico ali obveznost za plačilo, razen, kakor se domneva pri trgovcih, da so kaj obljubili ali sprejeli vsi za enega in eden za vse.
Tajni člani trgovinske družbe, to so taki, ki so ji posodili del glavnice na dobiček in izgubo, pa niso bili objavljeni kot člani, niso odgovorni nikdar z več kakor s posojeno glavnico. Razglašeni člani so odgovorni z vso svojo imovino.
Družba prestane sama ob sebi, ako je podvzeti posel dovršen ali ga ni več nadaljevati, ako je vsa skupna glavnica propadla ali ako poteče za trajanje družbe določeni čas.
Družbene pravice in obveznosti vobče ne preidejo na dediče člana. Vendar so dediči, ako se z njimi družba ne nadaljuje, upravičeni, zahtevati, da se polože in poravnajo računi do zapustnikove smrti. V nasprotnem primeru so pa tudi zavezani, položiti in plačati račune.
Ako obstoji družba le iz dveh oseb, prestane s smrtjo ene. Ako jih obsega več, se domneva o drugih članih, da hočejo nadaljevati družbo med seboj. Ta domneva velja tudi vobče o dedičih trgovcev.
Ako se glasi družbena pogodba, sklenjena med osebami, ki niso trgovci, izrečno tudi na njihove dediče, so ti, ako nastopijo dediščino, zavezani, podvreči se zapustnikovi volji; toda na dediče dedičev se ta volja ne razteza; še manj more ta volja ustanoviti neprenehljivo družbo (§ 832).
Ako dedič ne utegne opravljati poslov, ki jih je pokojnik prevzel za družbo, si mora pustiti odbiti sorazmeren del od izmerjenega deleža.
Ako član ne izpolnjuje bistvenih pogodbenih pogojev, ako pride v stečaj, ako je sodno proglašen za zapravljivca ali sploh postavljen pod skrbstvo, ako izgubi zaupanje zaradi kakšnega hudodelstva, se sme pred potekom časa iz družbe izključiti.
Družbena pogodba se sme pred potekom časa odpovedati, ako je umrl ali izstopil oni član, od katerega je zlasti zaviselo oskrbovanje poslov.
Ako čas za trajanje družbe ni bil izrečno določen, niti ga ni moči določiti iz narave poslov, sme vsak član poljubno odpovedati pogodbo, vendar se to ne sme zgoditi zvijačno ali ob neugodnem času (§ 830).
Prestanek trgovinske družbe, sprejem in izstop njenih javnih članov, se mora enako javno razglasiti kakor ustanovitev. Po tem razglasu se presoja tudi moč in trajanje pooblastil.
Pri delitvi družbene imovine, ki jo je treba izvršiti po prestanku družbe, se mora paziti razen na gornje določbe na iste predpise, ki so bili v poglavju o skupnosti lastnine vobče postavljeni o delitvi skupne stvari.
Naredbe tega poglavja je treba uporabljati tudi na trgovinske družbe, kolikor ni o tem posebnih predpisov.
Ženitne pogodbe se imenujejo tiste pogodbe, ki se sklepajo glede na zakonsko zvezo o imovini in se tičejo zlasti dote, zaženila, jutrnje, skupnosti imovine, uprave in uživanja lastne imovine, dednega nasledstva ali za primer smrti določenega dosmrtnega uživanja imovine in vdovščine.
Pod doto se razume tista imovina, ki jo žena ali kdo drug zanjo izroči ali zagotovi možu zaradi olajšanja potroška, združenega z zakonsko zvezo.
Ako ima nevesta lastno imovino in je polnoletna, zavisi od nje in ženina, kako se hočeta drug z drugim sporazumeti zaradi dote in zaradi drugih vzajemnih daril. Ako pa je nevesta še nedoletna, mora pogodbo skleniti oče ali varuh z odobrenjem varstvenega sodišča.
Ako nima nevesta lastne, za primerno doto zadostne imovine, so roditelji ali starši roditeljev zavezani po redu, kakor so dolžni otroke preživljati in preskrbovati, dati hčeram in vnukinjam, kadar se može, svojemu stanu in imovini primerno doto, ali sorazmerno prispevati za njo (§§ 141 in 143). Nezakonska hči sme zahtevati doto le od svoje matere.
Ako se sklicujejo roditelji ali starši roditeljev na to, da so nezmožni dati dostojno doto, naj sodišče na prošnjo zaročencev preišče okolnosti, toda brez stroge preiskave o imovinskem stanju, in potem določi primemo doto ali oprosti roditelje in starše roditeljev od tega.
Ako se je hči omožila brez vednosti ali proti volji svojih roditeljev in sodišče spozna, da je vzrok neodobravanja utemeljen, roditelji celo tedaj niso dolžni, dati ji doto, ako pozneje zakon odobré.
Ako je hči že dobila svojo doto, pa jo je, dasi brez svoje krivde, izgubila, ni več upravičena zahtevati novo, niti za drugi zakon ne.
V dvomu, ali je bila dana dota iz imovine roditeljev ali neveste, se domneva slednje. Ako sta pa roditelja svoji nedoletni hčeri že izplačala doto brez nadvarstvenega odobrenja, se domneva, da sta roditelja to storila iz svoje imovine.
Ako si mož pred sklenjenim zakonom ni izgovoril dote, tudi ni upravičen, zahtevati jo. Izročitev pogojene dote se sme zahtevati takoj po sklenjenem zakonu, ako ni bil določen drug rok.
Ako se otvori stečaj o imovini moža, tvori njegovo, pred razglasitvijo storjeno pismeno ali ustno potrdilo, da je sprejel doto, dokaz proti vsakemu. Ako pa je potrdilo dano šele po razglašenem stečaju, nima proti upnikom nobene dokazne moči.
Vse, kar se dá odsvojiti in rabiti, je pripravno za doto. Dokler traja zakonska skupnost, gre možu uživanje dote in tega, kar ji priraste. Ako je dota v gotovini, v odstopljenih terjatvah ali potrošnih stvareh, mu gre polna lastnina.
Ako obsega dota nepremičnine, pravice ali premičnine, ki se morejo rabiti z [Page]varovanjem tvarine, se šteje žena kot lastnica in mož kot uživalec dotlej, dokler se ne dokaže, da je mož prevzel doto za določeno ceno in se obvezal zgolj vrniti ta denarni znesek.
Po zakonu pripade dota po smrti moža njegovi ženi, ako pa ona umrje pred njim, njenim dedičem. Ako se hoče, da so ona ali njeni dediči od dote izključeni, je treba to izrečno določiti. Kdor je prostovoljno dal doto, si sme izgovoriti, da pripade po moževi smrti njemu nazaj.
Kar dá ženin ali kdo drug nevesti v pomnožitev dote, se imenuje zaženilo. To uživati sicer žena za časa zakona nima pravice, toda ako moža preživi, ima brez posebnega dogovora tudi prosto lastnino, dasi dota ni bila zapisana možu za primer, ako ženo preživi.
Ne ženin, ne njegovi roditelji niso obvezani, odmeniti zaženilo. Kakor pa so roditelji neveste dolžni, dati ji doto, enako so tudi roditelji ženina dolžni, dati njemu svoji imovini . primemo opremo (§§ 1220-1223).
Darilo, ki ga obljubi mož svoji ženi prvo jutro, se imenuje jutrnja. Ako je bila obljubljena, se v dvomu domneva, da je bila izročena že v prvih treh letih zakona.
Zakonska zveza sama še ne ustanavlja skupnosti imovine med zakoncema. Za to [Page]je potrebna posebna pogodba, katere obseg in pravna oblika naj se presojata po §§ 1177 in 1178 prejšnjega poglavja.
Skupnost imovine med zakoncema se razume praviloma le za primer smrti. Ona daje zakoncu pravico na polovico tega, kar po smrti drugega zakonca še ostane od imovine, ki je bila vzajemno namenjena za skupnost.
Pri skupnosti, ki se tiče vse imovine, je treba odtegniti pred delitvijo vse dolgove brez izjeme, pri skupnosti pa, ki obsega samo sedanjo ali samo bodočo imovino, le one dolgove, ki so bili porabljeni v korist skupne imovine.
Ako ima eden zakoncev nepremičnino in ako se vpiše pravica drugega zakonca na skupnost v javne knjige, pridobi drugi zakonec po vpisu stvarno pravico na polovico tvarine posestva, vsled česar prvi zakonec ne sme ničesar odrediti glede te polovice; na užitke pa za časa zakona ne pridobi z vknjižbo nobene pravice. Po smrti enega zakonca gre preživečemu delu takoj prosta lastnina njegovega deleža. Vendar taka vknjižba ne more škoditi upnikom, ki so bili že prej vpisani na posestvo.
Ako nista zakonca o uporabi svoje imovine sklenila posebnega dogovora, obdrži vsak zakonec svojo prejšnjo lastninsko pravico; na to pa, kar pridobi en zakonec za časa zakona, ali kar dobi kakorkoli, nima drugi zakonec [Page]nobene pravice. V dvomu se domneva, da je pridobil mož.
Dokler žena ni ugovarjala, velja pravna domneva, da je poverila možu kot svojemu zakonitemu zastopniku upravo svoje proste imovine.
Mož se šteje sicer glede take uprave vobče kakor vsak drug pooblaščen upravnik, vendar je odgovoren le za osnovno imovino ali glavnico. O užitkih, prejetih za časa uprave, ni dolžan dati račun, ako ni bilo to izrečno pogojeno; ta se marveč smatra za poravnan od dneva, ko je uprava prestala.
Tudi žena ni dolžna, dati račun o užitku, ki ga je odstopila svojemu možu, pa ga je za časa zakona sama prejemala; zakoncema pa je dano na voljo, da ustavita take molče privoljene uprave.
V nujnih primerih ali, kadar preti škoda, se sme možu odvzeti uprava imovine celo tedaj, ako mu je bila izrečno in za vedno dovoljena. Nasprotno je tudi on upravičen, ustaviti neredno gospodarstvo svoje žene in jo dati po zakonitih predpisih celo za zapravljivko proglasiti.
Kar se določi ženi za primer vdovstva v vzdrževanje, se imenuje vdovščina. Ta gre vdovi takoj po moževi smrti in naj se vselej plača za tri mesce naprej.
Vdovi gre še za šest tednov po moževi smrti navadna oskrba iz zapuščine, ako pa je noseča, dokler ne preteče šest tednov, odkar je porodila. Dokler pa uživa to oskrbo, ne sme prejemati vdovščine.
Ako se vdova poroči, izgubi pravico na vdovščino.
Kdor izroči doto, je upravičen, ob izročitvi ali ako nastopi pozneje nevarnost, zahtevati primerno zavarovanje od tistega, ki jo sprejme. Varuhi in skrbniki neveste oskrbovanke ne smejo odpustiti zavarovanja dote in prav tako ne pogojenega zaženila in vdovščine brez odobrenja varstvenega sodišča.
Veljavnost ali neveljavnost daritev med zakonci se presoja po zakonih o daritvi vobče.
Kar je mož dal svoji ženi nakita, dragih kamnov in drugih dragocenosti za lišp, se v dvomu ne šteje za posojeno, marveč za darovano. Ako pa eden zaročenec drugemu, ali. tudi kdo drug enemu ali drugemu delu kaj zagotovi ali podari glede na bodoči zakon, se sme daritev preklicati, ako se zakon ne sklene in darovalec tega ni kriv.
Zakoncema je dopuščeno, da postavita v eni in isti oporoki vzajemno sebe ali tudi druge osebe za dediče. Tudi taka oporoka je preklicna; ne sme se pa iz preklica na eni strani sklepati na preklic z druge strani (§ 583).
Toda za veljavnost take pogodbe je treba, da je sklenjena pismeno z vsemi zahtevami pismene oporoke.
Zakonec oskrbovanec sme sicer sprejeti obljubljeno zapuščino, ki mu ni v škodo; naredba o njegovi lastni zapuščini pa more veljati brez odobrenja sodišča le toliko, kolikor je veljavna oporoka.
Kar je bilo rečeno o pogojih pri pogodbah vobče, je treba uporabljati tudi na dedne pogodbe med zakonci.
Celo v javne knjige vpisana dedna pogodba ne ovira zakonca, da poljubno ravna s svojo imovino, dokler živi. Pravici, nastali iz [Page]tega, je pogoj zapustnikova smrt; pogodbeni dedič je ne sme, ako ne preživi zapustnika, prenesti na druge, niti ne sme zahtevati zavarovanja zaradi bodoče dediščine.
Z dedinsko pogodbo se zakonec ne more povsem odpovedati pravici, da napravi oporoko. Čista četrtina, ki ne sme biti obremenjena ne. z dolžnim deležem, ki komu gre, ne z drugim dolgom, ostane po zakonu vselej pridržana prosti poslednji naredbi. Ako zapustnik o njej ni nič odredil, vendar ne pripade pogodbenemu dediču, dasi bi bila obljubljena vsa zapuščina, marveč zakonitim dedičem.
Dedna pogodba se ne sme preklicati na škodo drugega zakonca, s katerim je bila sklenjena, marveč se sme razveljaviti le kakor predpisujejo zakoni. Nujni dediči pridrže svoje pravice kakor proti kakšni drugi poslednji naredbi.
Ako dovoli zakonec drugemu uživanje svoje imovine, ako ga ta preživi, ga to ne omejuje v prostem razpolaganju z dejanji med živimi; pravica uživanja (§§ 509-520) se tiče le ostale proste dedne imovine.
Ako se pa uživanje nepremičnine s privoljenjem tistega, ki ga je podelil, vpiše v javne knjige, se uživanje ne sme več prikrajšati glede tega posestva.
Ako se preživeči zakonec znova poroči. ali ako hoče uživanje odstopiti drugemu, imajo otroci umrlega zakonca pravico zahtevati, da se jim uživanje prepusti za primeren vsakoleten znesek.
Zakonec, ki zahteva uživanje vse zapuščine drugega zakonca ali njenega dela, nima pravice, zahtevati za primer zakonitega dednega nasledstva z zakonom odmerjeni delež (§§ 757-759).
Poenačenje otrok, to je pogodba, s katero naj se otroci iz raznih zakonov v dednem nasledstvu izenačijo, nima pravne moči.
Ako se otvori o imovini moža za njegovega življenja stečaj, žena sicer še ne sme zahtevati napram upnikom vrnitev dote in izročitev zaženila, marveč le zavarovanje za primer razveze zakona. Ona je vrhtega upravičena, zahtevati od časa otvoritve stečaja, da uživa vdovsko vzdrževanje, in ako to ni izgovorjeno, da uživa doto. Ta pravica na eno ali drugo uživanje pa ne pristoja, ako se dokaže ženina krivda, da je propadla moževa imovina.
Ako pride žena s svojo imovino v stečaj, ostanejo ženitne pogodbe neizpremenjene.
Ako je med zakoncema pogojena skupnost imovine, prestane ta s stečajem enega ali drugega zakonca, in njihova skupna imovina se deli kakor ob smrti.
Če se zakonca pogodita, da živita ločeno, zavisi tudi od njunega sporazuma, ki naj se sklene vselej hkratu (§§ 103-105), hočeta li, da trajajo njune ženitne pogodbe dalje ali kako da se izpremene.
Ako pa je bilo odločeno o ločitvi s sodniško sodbo in ako ni noben del kriv ločitve ali ako sta kriva oba, sme eden ali drugi zakonec zahtevati, da se ženitne pogodbe izreko za razveljavljene, o čemer mora sodišče vselej poskusiti poravnavo (§ 108). Ako en del ni kriv, mu je dano na voljo, zahtevati nadaljevanje ali razveljavljenje ženitne pogodbe ali po okolnostih primerno vzdrževanje.
Ako se izreče zakon za neveljaven, razpadejo tudi ženitne pogodbe, imovina pa, kolikor jo je še, se povrne v prejšnji stan. Zakonec, ki je tega kriv, mora dati nekrivemu odškodnino (§ 102).
Ako se dovoli, razveza zakona (§§ 115i n 133) na zahtevo obeh zakoncev zaradi njune nepremagljive mrzkosti, je ženitna pogodba prestala za oba dela, kolikor ni o tem sklenjena poravnava (§ 117). Ako je odločeno o razvezi zakona s sodbo, gre nekrivemu zakoncu ne le polno zadoščenje, marveč od trenutka izrečene razveze vse to, kar mu je v ženitni pogodbi izgovorjeno za primer preživetja. Imovina, ki je bila v skupnosti, se deli kakor ob smrti, pravica iz dedne pogodbe pa je pridržana nekrivemu za primer smrti. Razvezani zakonec, dasi ni kriv, nima pravice na zakonito dedno nasledstvo (§§ 757-759).
Pogodba, s katero se obljubi in sprejme nada še negotove koristi, je pogodba na srečo. Po tem, ali se za to kaj obljubi ali ne, je pogodba odplatna ali neodplatna.
Pri pogodbah na srečo ne velja pravni pomoček zaradi prikratbe nad polovico vrednosti.
Vrste pogodb na srečo:
Pogodbe na srečo so : stava, igra in žreb; vse kupne in druge pogodbe o pravicah, ki se jih kdo nadeja ali o bodočih še nedoločenih [Page]stvareh, dalje dosmrtne rente, družbene preskrbovalnice, končno zavarovalne pogodbe in pogodbe o posojilih na ladje.
1270. Ako je dogovorjena določna cena o dogodku, ki je obema strankama še neznan, za tistega, čigar trditev se uresniči, je to stava. Ako je tista stran, ki je dobila, zanesljivo vedela za izid in ako je to zatajila drugi strani, je kriva zvijače in stava je neveljavna. Tisto stran, ki je zgubila, pa jej je bil izid prej znan, je imeti za darovalca.
Poštene in sicer dovoljene stave so obvezne, kolikor pogojena cena ni bila zgolj obljubljena, marveč resnično plačana ali založena. Sodno se cena ne sme terjati.
Vsaka igra je nekakšna stava. Pravice, določene za stave, veljajo tudi za igre. Politični zakoni določajo, katere igre so sploh ali za posebne stanove prepovedane, kako je kaznovati osebe, ki igrajo prepovedane igre, in tiste, ki jim dajo v tem potuho.
Žreb med zasebniki, ki meri na stavo ali na igro, se presoja po predpisih, določenih za stave in igre. Ako pa je z žrebom odločiti o delitvi, volitvi ali sporu, veljajo pri tem pravice ostalih pogodb.
Državne loterije se ne smejo presojati kakor stave in igre, marveč po načrtih, ki so vsakikrat o tem objavljeni.
Kdor obljubi sorazmerno ceno za določeno mero bodočega donosa, sklene redno kupno pogodbo.
Kdor kupi bodoče užitke stvari počez ali njihovo nado za določeno ceno, sklene pogodbo na srečo; on nosi nevarnost docela izpodletelega pričakovanja, gredo mu pa tudi vsi redno doseženi užitki.
Delež na rudniku se imenuje kuks. Kup kuksa spada k pogodbam na srečo. Prodajalec je odgovoren le za resničnost kuksa, kupec pa naj se ravna po rudarskih zakonih.
Kupec dediščine, ki jo je prodajalec nastopil, ali ki mu je vsaj pripadla, stopi ne samo v pravice, marveč tudi v obveznosti prodajalca kot dediča, kolikor te niso zgolj osebne. Ako torej pri kupu ni vzet v podlago popis (inventar), je tudi kup dediščine posel na srečo.
Za veljavnost kupa dediščine je treba sestaviti notarski zapis ali pa ga posvedočiti s sodnim zapisnikom. (Nov. III, § 96.)
Do stvari, ki gredo prodajalcu iz zapuščine ne kot dediču, marveč iz drugega razloga, n. pr. kot naprejšnje volilo, kot fidejkomis, kot nadomestitev, kot terjatev, in bi mu šle tudi brez dedne pravice, kupec dediščine nima pravice. Nasprotno dobi vse, kar priraste dediščini sami, pa bilo to vsled izločitve volilojemnika ali sodediča ali kakorkoli drugače, ako bi imel prodajalec pravico do tega.
Vse, kar dobi dedič vsled dedne pravice, kakor n. pr. prejete plodove in terjatve, je prišteti k masi; vse pa, kar je potrošil iz svojega za nastop dediščine ali na zapuščino, se odbije od mase. Sem spadajo plačani dolgovi, že plačana volila, davščine in sodne pristojbine in, ako ni bilo izrečno drugače dogovorjeno, tudi pogrebni stroški.
Ako je prodajalec upravljal zapuščino pred izročitvijo, je za to odgovoren kupcu, kakor kakšen drug poslovodja.
Upniki dediščine in volilojemniki pa se smejo držati zaradi svojega izplačila tako kupca dediščine kakor dediča samega. Njihove pravice kakor pravice dolžnikov dediščine se ne [Page]izpremene s prodajo dediščine, in ako nastopi dediščino eden, velja ta nastop tudi za drugega.
Ako je bil pri prodaji dediščine vzet v podlago popis (inventar), je prodajalec zanj odgovoren. Ako je bil kup sklenjen brez takega seznama, je odgovoren prodajalec za resničnost svoje dedne pravice, kakor jo je navedel, in za vso kupcu po svoji krivdi prizadeto škodo.
Kadar se obljubi komu za denar ali za stvar, ocenjeno v denarju, do smrti določne osebe določno vsakoletno plačilo, je to pogodba dosmrtni renti.
Trajanje dosmrtne rente more zaviseti od življenja enega ali drugega pogodbenika ali tudi tretjega. V dvomu se plača četrtletno naprej; prestane pa vsikdar z življenjem tistega, na kogar je dana.
Niti upniki, niti otroci tistega, ki si je izgovoril dosmrtno rento, niso upravičeni, pogodbo razdreti. Vendar je prvim dano na voljo, da iščejo svoje plačilo iz dosmrtnih rent, tem pa, da zahtevajo položbo utrpnega dela rente, da si nanj zavarujejo vzdrževanje, ki jim gre po zakonu.
Pogodba, s katero se ustanovi z vložitvijo skupen preskrbovalni sklad za člane, njihove žene ali sirote, naj se presoja po naravi in namenu tega zavoda in po pogojih, ki so zanj določeni.
Ako prevzame kdo nevarnost škode, ki bi utegnila zadeti drugega brez njegove krivde in mu obljubi za določno ceno izgovorjeno povračilo, je to zavarovalna pogodba. Zavarovalec je odgovoren pri tem za naključno škodo, zavarovanec pa za obljubljeno ceno.
Navadni predmet te pogodbe je blago, ki se prevaža po vodi in po suhem. Zavarovati pa se morejo tudi druge stvari, n. pr. hiše in zemljišča proti nevarnostim po ognju, vodi in proti drugim nevarnostim.
Ako se primeri naključna škoda, za katero je zavarovana odškodnina, mora zavarovanec, ako ni vmes nepremagljiv zadržek ali ni dogovorjeno nič drugega, o tem obvestiti v treh dneh zavarovalca, kadar sta oba v istem kraju, sicer pa v tistem roku, ki je določen za naznanilo sprejete obljube, ki jo je storil odsotnik (§ 862). Ako zavarovanec opusti naznanilo, ako ne more dokazati nezgode ali ako more zavarovalec dokazati, da je škoda nastala po zavarovančevi krivdi, ta tudi nima pravice na zavarovalno vsoto.
Pogodba je neveljavna, ako je bilo že za časa sklenjene pogodbe znano zavarovancu, da je stvar uničena, ali zavarovalcu, da ni nevarnosti.
Stvar pomorskih zakonov so določbe glede zavarovanj na morju kakor tudi predpisi o pogodbi zaradi posojil na ladje.
Škoda se imenuje vsak kvar, prizadet komu na imovini, pravicah ali njegovi osebi. Od nje se razločuje izguba na dobičku, ki se ga sme kdo nadejati v običajnih okolnostih.
Škoda izvira ali iz protipravnega dejanja ali opustitve drugega ali iz naključja. Protipravna poškodba se prizadene ali hote ali nehote. Hote prizadeta poškodba pa je osnovana ali v hudobnem namenu, kadar je bila škoda povzročena vedoma in hotoma, ali v pogrešku, ako je povzročena iz krivne nevednosti ali zaradi manjkajoče potrebne pazljivosti ali potrebne marljivosti. Oboje se imenuje krivda.
Vsakdo je upravičen, zahtevati od poškodovalca povračilo škode, ki mu jo je ta [Page]prizadel po krivdi, naj je škoda povzročena s kršitvijo pogodbene dolžnosti ali ne glede na pogodbo.
Tudi je odgovoren za to, kdor namenoma škodo prizadene na način, ki greši zoper dobre šege, toda, ako se je to zgodilo izvršujoč kakšno pravico, le, ako je izvrševanje pravice imelo očiten namen, drugemu škodovati. (Nov. III, § 154.)
V dvomu velja domneva, da je škoda nastala brez krivde drugega.
Domneva pa se tudi, da je vsak, kdor ima razum, zmožen take stopnje marljivosti in pazljivosti, kakoršno je moči uporabiti ob navadnih zmožnostih. Kdor opusti pri dejanjih, ki kratijo pravice drugega, to stopnjo marljivosti ali pazljivosti, je kriv pogreška.
Kdor trdi, da je bil brez svoje krivde zadržan, izpolniti svojo pogodbeno ali zakonito obveznost, mora to dokazati.
Kdor se javno prišteva h kakemu uradu, umetnosti, obrtu ali rokodelstvu ali kdor brez potrebe prostovoljno prevzame posel, katerega izvršitev zahteva posebno umetnostno poznavanje ali nenavadno marljivost, razodeva s tem, da si pripisuje potrebno marljivost in zahtevane, nenavadne vednosti; odgovoren je torej za to, ako jih nima. Ako pa je tisti, ki mu je prepustil posel, vedel za njegovo neizkušenost ali bi mogel vedeti za njo ob navadni pazljivosti, je ta zaeno kriv pogreška.
Izvedenec je tudi takrat odgovoren, kadar v stvareh svoje umetnosti ali znanosti za nagrado pogrešno svetuje na škodo. Razen tega je svetovalec odgovoren le za škodo, ki jo je vedoma povzročil drugemu s svetovanjem.
Za krivično prizadeto škodo more biti več oseb odgovornih, ako so v to pripomogle skupno, neposredno ali posredno z zapeljevanjem, pretenjem, velevanjem, pomaganjem, prikrivanjem in podobnim ali tudi le z opuščenjem posebne obveznosti, da zabranjo zlo.
V takem primeru je vsak, ako je poškodba osnovana na pogrešku in je moči deleže določiti, odgovoren le za škodo, ki jo je povzročil s svojim pogreškom. Ako pa je bila škoda prizadeta namerno, ali ako deleži posameznikov na poškodbi niso določljivi, so odgovorni vsi za enega in eden za vse, vendar je tistemu, ki je povrnil škodo, pridržana pravica do povračila proti ostalim.
Iz kakovosti pogodbe je presojati, kako naj odgovarja več sodolžnikov zgolj za to ker niso izpolnili svoje obveznosti.
Ako je pri poškodbi hkratu kriv poškodovanec, je odgovoren za škodo s poškodovalcem sorazmerno, in, ako se razmerje ne dá določiti, po enakih delih.
Kdor se posluži svoje pravice v pravnih mejah (§ 1295 odst. 2). ni odgovoren za škodo, ki izvira iz tega za drugega. (Nov. III, § 155.)
Škode, ki jo je kdo povzročil brez krivde ali z nehotnim dejanjem, praviloma ni dolžan povrniti.
Ako kdo povzroči škodo v stiski, da bi odvrnil od sebe ali od drugih neposredno pretečo nevarnost, mora sodnik spoznati, ali in v katerem obsegu je povrniti škodo, uvažujoč, ali je poškodovanec opustil odvrnitev oziraje se na drugemu pretečo nevarnost, kakor v pogledu na razmerje velikosti poškodbe k tej nevarnosti ali končno glede na imovino poškodovalca in oškodovanega. (Nov. III, § 156.)
Ako je kdo po lastni krivdi v stanju zmotnje ali v stiski, je tudi v tem stanju povzročeno škodo pripisati njemu v krivdo. Isto velja za vsakega drugega, ki je povzročil po svoji krivdi ta položaj pri poškodovalcu. (Nov. III, § 157.)
Ako blazni ali bebci ali nedorasleci poškodujejo koga, ki je dal po kakršnikoli krivdi sam povod za to, ne sme zahtevati povračila. (Nov. III, § 158.)
Razen tega primera mu gre povračilo od tistih oseb, katerim se sme škoda pripisati zaradi zanemarjenja skrbi, ki jim je poverjena za take osebe.
Ako poškodovanec na ta način ne more dobiti povračila, naj prisodi sodnik celo povračilo ali vsaj njega pravičen del, uvažujoč okolnost, ali v določenem primeru vendarle ne zadene krivda poškodovalca, čeprav navadno ni pri pameti, ali, ni li poškodovanec opustil obrambo, varujoč poškodovalca, ali končno glede na imovino poškodovalca in poškodovanca.
Golo naključje zadene tistega, v čigar imovini ali osebi se primeri. Ako je pa kdo povzročil naključje po krivdi, ako je kršil zakon, ki izkuša odvrniti naključne poškodbe, ali ako se je brez potrebe vtikal v tuje posle, je odgovoren za vso škodo, ki bi se sicer ne bila zgodila.
Kdor je pomagal komu v sili, temu se ne šteje v krivdo škoda, ki je ni odvrnil, razen, ako bi bil drugega, ki bi bil še več storil, po svoji krivdi v tem zadržal. Pa tudi tukaj sme vračuniti zares pridobljeno korist proti povzročeni škodi.
Za tuja protipravna dejanja, katerih se ni udeležil, praviloma tudi nihče ni [Page]odgovoren. Celo takrat, kadar zakoni nasprotno določajo, mu je pridržana pravica do povračila napram krivcu.
Kdor je dolžan komu kaj dati ali storiti, je odgovoren za krivdo svojega zakonitega zastopnika in oseb, ki se jih poslužuje za izpolnitev, kakor za svojo lastno krivdo. (Nov. III, § 159.)
Kdor sprejme uslužbenca brez izpričevala ali vedoma obdrži v službi osebo, nevarno vsled svoje telesne ali duševne kakovosti, ali ji daje bivališče, je odgovoren hišnemu gospodarju in domačinom za povračilo škode, povzročene po nevarni kakovosti teh oseb. (Nov. III, § 160.)
Sploh je odgovoren, kdor se posluži nesposobne ali vedoma nevarne osebe za oskrbovanje svojih stvari, za škodo, ki jo te osebe v tej lastnosti prizadenejo drugemu. (Nov. III, § 161.)
Gostilničarji, ki prenočujejo tujce, kakor druge v § 970 navedene osebe, potem brodniki in vozniki so odgovorni za škodo, ki jo povzroče njih lastni ali od njih prideljeni uslužbenci gostu ali potniku na donesenih ali prevzetih stvareh v njihovi hiši, njihovem zavodu ali na njihovem vozilu. (Nov. III, § 162.)
Posebni predpisi določajo, koliko prevzamejo javne odpravljalnice odgovornost za škodo.
Ako je kdo poškodovan s tem, da nevarno obešena ali postavljena stvar nanj pade [Page]ali da se iz kakšnega stanovanja kaj vrže ali izlije, je odgovoren za škodo tisti, iz čigar stanovanja se je kaj vrglo ali izlilo ali je stvar padla.
Ako je kdo poškodovan ali če se sicer povzroči škoda s tem, da se razrušijo ali odločijo deli stavbe ali druge na zemljišče postavljene zgradbe, je posestnik stavbe ali zgradbe dolžan povrniti škodo, ako je dogodek posledica pomanjkljive kakovosti zgradbe in ne dokaže, da se je v vsem skrbno prizadeval, odvrniti nevarnost. (Nov. III, § 163.)
Ako žival koga poškoduje, je za to odgovoren tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil ali zanemaril jo zavarovati. Kdor žival redi, je odgovoren, ako ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. (Nov. III, § 164.)
Kdor zaloti na svojem zemljišču tujo živino, zato še ni upravičen, jo pobiti. Sme jo prepoditi s primerno silo, ali ako je imel vsled tega škodo, zasebno zarubiti toliko glav živine, da zadostuje za njegovo odškodnino. Vendar se mora v osmih dneh pogoditi z lastnikom ali pa podati svojo tožbo pred sodnikom, če ne pa vrniti zarubljeno živino.
Zarubljena živina se mora tudi vrniti, ako dá lastnik drugo primerno varnost.
Da se povrne povzročena škoda, se mora vse postaviti v prejšnji stan, ali, ako to ni mogoče, plačati cenilna vrednost. Ako se tiče povračilo le prizadete škode, se imenuje prav za prav odškodba, če pa obsega tudi izgubljeni dobiček in poravnavo povzročene žalitve, polno zadoščenje.
Ako je škoda povzročena iz hudobnega namena ali iz očividne malomarnosti, je poškodovanec upravičen, zahtevati polno zadoščenje, sicer pa le pravo odškodbo. Po tem je [Page]treba presojati, kjer je v zakonu občni izraz: povračilo, katere vrste povračilo naj se plača.
Kdor poškoduje koga na telesu, plača stroške poškodovančevega zdravljenja, povrne mu izgubljeni ali tudi bodoči zaslužek, ako postane poškodovanec nezmožen za pridobivanje, in mu plača vrhtega na zahtevo preiskanim okolnostim primerno bolestnino.
Ako je poškodovana oseba vsled grdega ravnanja ogrjena, se je treba, zlasti ako je ženskega spola, ozirati na to okolnost toliko, kolikor se ji utegne s tem ovirati boljše preskrbljenje.
Ako nastopi iz telesne poškodbe smrt, se morajo povrniti ne le vsi stroški, marveč tudi zaostalim, katere je moral usmrčeni po zakonu vzdrževati, to, kar jim je vsled tega odšlo. (Nov. III, § 165.)
Kdor zavede žensko s kaznivim dejanjem ali sicer z zvijačo, s pretnjami ali z [Page]zlorabo odvisnosti, da dovoli nezakonsko telesno združenje, ji mora povrniti prizadeto škodo in izgubljeni dobiček. (Nov. III, § 166.)
Kdor oropa koga njegove svobode s tem, da ga siloma odpelje, da ga samolastno prime kot jetnika ali da ga navlašč po krivici zapre, je zavezan, preskrbeti žaljenemu prejšnjo svobodo in mu dati polno zadoščenje. Ako mu ni več moči preskrbeti svobode, mora plačati zaostalim odškodnino kakor pri usmrtitvi. (Nov. III, § 167.)
Komur je z žaljenjem na časti povzročena dejanska škoda ali izguba dobička, je ta upravičen, zahtevati povračilo.
To velja tudi, kadar kdo razširja dejstva, ki so nevarna drugemu za kredit, pridobitek ali za napredek in ki so mu bila znana ali morala znana biti kot neresnična. V tem primeru se sme zahtevati, da se to tudi prekliče in preklic objavi. Za naznanjenje, ki ni bilo javno izrečeno, neresničnost pa priobčitelju ni bila znana, ni odgovoren, ako je imel priobčitelj ali prejemnik naznanjenja za to upravičen interes. (Nov. III,§ 168.)
Ako je kdo oškodovan na svoji imovini namerno ali vsled očividne malomarnosti drugega, je upravičen zahtevati tudi izgubljeni dobiček, ako pa je bila škoda povzročena z dejanjem, prepovedanem v kazenskem zakonu, ah iz nagajivosti in škodoželjnosti, vrednost posebne priljubljenosti.
Škoda, ki je bila povzročena vsled manjše stopnje pogreška ali malomarnosti, se [Page]povrne po občni vrednosti, ki jo je stvar imela v času poškodbe.
Škoda, prizadeta po dolžniku svojemu upniku z zamudo pogojenega plačila dolžne glavnice, se povrne z obrestmi, določenimi v zakonu (§ 995).
Zamuda zadene dolžnika vobče, ako se ne drži v zakonu ali s pogodbo določenega plačilnega dneva ali, če čas za plačilo ni določen, ako se ni poravnal z upnikom izza dneva, ko je bil sodno ali izvensodno opominjan.
Ako je upnik pustil, da so obresti brez sodnega opomina narastle do zneska glavnega dolga, prestane pravica, zahtevati od glavnice daljnje obresti. Od dneva tožbe se pa smejo zahtevati obresti znova.
Pogodniki smejo skleniti poseben dogovor, da je treba plačati določen denarni ali drug znesek mesto škode, ki naj se povrne, ako [Page]bi obljuba sploh ne bila izpolnjena ali ne na pravi način ali prekesno (§ 912). Ako ni posebnega dogovora, dolžnik ne dobi pravice, da bi se oprostil od izpolnitve s tem, da plača povračilni znesek. Ako je bila konvencijska globa obljubljena za to, če bi se kdo ne držal časa ali kraja izpolnitve, se sme zahtevati globa poleg izpolnitve.
V vseh primerih mora sodnik, če treba po zaslišanju izvedencev, znižati povračilni znesek, ako dolžnik dokaže, da je pretiran. (Nov. III, § 169.).
Obveznost, povrniti škodo in izgubljeni dobiček ali plačati pogojeni povračilni znesek, se drži imovine in preide na dediče.
Pravico za povračilo škode je praviloma zahtevati kakor vsako drugo zasebno pravico pri rednem sodniku. Ako je poškodovalec hkratu prestopil kazenski zakon, ga zadene tudi prisojena kazen. Razprava o povračilu škode pa gre tudi v tem primeru civilnemu sodišču, kolikor to ni v kazenskih zakonih naloženo kazenskemu sodišču ali političnemu oblastvu.
Telesne poškodbe, protipravne kršitve svobode in žaljenja na časti, preiskuje in kaznuje po kakovosti okolnosti ali kot hudodelstva kazensko sodišče, ali kot težke policijske prestopke, in ako ne spadajo v nobeno teh vrst, politično oblastvo kot pregreške.
Ta oblastva morajo torej, ako je odškodnina neposredno določljiva, takoj o tem razsoditi po predpisih, ki so v tem poglavju. Ako pa povračila škode ni moči neposredno določiti, je v razsodilu na sploh povedati, da je poškodovancu pridržano, da išče odškodnino pravdnim potom. Ta pot je pridržana tudi v kazenskih [Page]primerih poškodovancu, in v drugih obema strankama tedaj, ako se nista hotela zadovoljiti z odškodnino, določeno od kazenskega oblastva.
Radi sodnikove krivde se je treba pritožiti pri višjem oblastvu. To preišče in presodi pritožbo uradoma.
Tako osebne pravice kakor stvarne pravice in iz njih izvirajoče obveznosti je moči istolično utrjevati, izpreminjati in razveljavljati.
Pravni načini za zavarovanje obveznosti in utrjevanje pravice, s čimer se upravičencu prizna nova pravica, so: obveza drugega za dolžnika in zastava.
Komu drugemu je moči se obvezati upniku za dolžnika na tri načine: prvič, ako z upnikovim privoljenjem prevzame dolg kot edini plačnik, potem, ako pristopi obveznosti kot sodolžnik, končno, ako se obveže, da plača upnika, ako prvi dolžnik ne izpolni obveze.
Ako kdo prevzame z upnikovim privoljenjem ves dolg drugega, to ni utrjevanje, marveč izprememba obveze, o čemer je govor v sledečem poglavju.
Kdor se zaveže, da plača upnika, ako prvi dolžnik ne izpolni obveze, se imenuje porok, dogovor pa, sklenjen med njim in upnikom, poroštvena pogodba. Tukaj ostane prvi dolžnik še vedno glavni dolžnik in porok pristopi le kot nastopni dolžnik.
Za veljavnost poroštvene pogodbe je treba, da izjavi porok obvezo pismeno. (Nov. III, § 97.)
Kadar kdo pristopi obveznosti kot sodolžnik brez pogoja, ki je v prid porokom, nastane skupnost več sodolžnikov, katere pravni nasledki naj se presojajo po predpisih, ki so dani v poglavju o pogodbah vobče (§§ 888—896).
Kdor obljubi poroku odškodnino za primer, ako bi ta trpel škodo radi svojega poroštva, se imenuje porok za odškodnino.
Tuje obveznosti sme prevzeti vsakdo brez razlike spola, kdor prosto upravlja svojo imovino.
Poroštvo se sme dati ne le za vsote in stvari, marveč tudi za dovoljena dejanja in opustitve glede na korist ali škodo, ki utegne iz teh nastati za zavarovanca.
Obveze, ki niso nikdar pravno obstojale ali ki so že razveljavljene, se ne smejo niti prevzeti niti utrjati.
Kdor je porok za osebo, ki se vsled svoje osebne lastnosti ne more obvezati, je, dasi mu je bila ta lastnost neznana, enako obvezan kakor nerazdelno obvezan sodolžnik (§ 896).
Poroštvo se ne sme dalje raztezati, nego je porok izrečno izjavil. Kdor prevzame poroštvo za obrestno glavnico, je odgovoren le za tiste zastale obresti, katere izterjati, upnik še ni imel pravice.
Porok se ne sme poslužiti ugovora, po katerem je dolžnik po predpisu zakonov upravičen zahtevati, da pridrži del svoje imovine za svoje vzdrževanje.
Poroka je moči praviloma šele tedaj tožiti, kadar glavni dolžnik na upnikov sodni ali izvensodni opomin ni izpolnil svoje obveze.
Ako je glavni dolžnik prišel v konkurz, ali je v času, ko bi bilo treba plačati, neznanega bivališča in ni moči upnika dolžiti malomarnosti, pa je moči poroka prvega tožiti tudi tedaj, kadar je poroštvo prevzel izrečno le za primer, če bi bil glavni dolžnik nesposoben plačati.
Kdor se je obvezal kot porok in plačnik, je odgovoren nerazdelno kot sodolžnik za ves dolg; upniku je dano na voljo, hoče li tožiti najprej glavnega dolžnika ali poroka ali oba hkratu (§ 891).
Kdor plača tuj dolg, za katerega je odgovoren osebno ali z določnimi imovinskimi kosi, stopi v upnikove pravice in je upravičen, zahtevati od dolžnika povračilo plačanega dolga. V to svrho je plačani upnik obvezan, da izroči plačniku vse pravne pripomočke in zavarovalna sredstva, kar jih je. (Nov. III, § 171.)
Ako je dalo poroštvo za isti celi znesek več oseb, jamči vsaka za ves znesek. Ako pa je ena od njih poplačala ves dolg, ji gre enako kakor sodolžniku (§ 896) pravica na povračilo proti ostalim.
Ako dá upniku pred poroštvom ali ob poroštvu glavni dolžnik ali kdo drug še razen poroštva zastavo, je upniku sicer še vedno na voljo dano, da toži poroka kakor predpisano (§ 1355), ni pa upravičen, odreči se zastavi v njegovo škodo.
Ako je porok ali plačnik poplačal upnika brez sporazuma z glavnim dolžnikom, jima sme ta ugovarjati vse, kar bi mogel ugovarjati proti upniku.
Porok sme od poroka za odškodovanje zahtevati odškodnino le, ako si ni prizadel škode po svoji lastni krivdi.
Obveza poroka prestane sorazmerno z dolžnikovo obvezo. Ako se je porok obvezal le za določen čas, jamči le za to dobo. Izpust soporoka je sicer temu v korist napram upniku ne pa proti ostalim soporokom (§ 896).
S potekom časa, v katerem bi bil moral dolžnik plačati, porok še ni prost svojega poroštva, dasi upnik ni zahteval plačila; toda porok je upravičen zahtevati od dolžnika, ako je dal poroštvo z njegovim privoljenjem, da mu priskrbi varnost. Tudi upnik je poroku toliko odgovoren, kolikor je ta zaradi upnikove mudnosti v izterjanju dolga oškodovan, ko zahteva upnik povračilo.
Ako nastopi utrjena bojazen, da dolžnik ne bo mogel plačati ali da bo odšel iz dednih dežel, za katere je predpisan ta zakonik, [Page]ima porok pravico, da zahteva od dolžnika zavarovanje dolga, za katerega je dal poroštvo.
Ako je izvršen posel, za katerega je bilo dano poroštvo, se sme zahtevati obračun in prestanek poroštva.
Ako poroštvena pogodba ni utrjena ne s hipoteko ne z ročno zastavo, prestane v treh letih po porokovi smrti, ako upnik medčasno dedičev ni sodno ali izvensodno opominjal za dospeli dolg.
Zastavna pogodba se imenuje tista, s katero dolžnik ali kdo drug mesto njega zares podeli upniku zastavno pravico na kakšno stvar, torej mu premično zastavo preda ali nepremičnine po zastavnih knjigah zapiše. Pogodba, ki obljubi izročitev zastave, še ni zastavna pogodba.
Kar je predpisano za pogodbe vobče, velja tudi o zastavni pogodbi; je dvostransko obvezna. Prejemnik zastave mora ročno zastavo dobro shraniti in jo zastavniku vrniti, čim ta dolg poplača. Ako gre za hipoteko, mora plačani upnik omogočiti zastavniku, da izposluje izbris obveze iz hipotečnih knjig. Pravice in obveznosti zastavnika in prejemnika zastave, združene s posestjo zastave, so določene v šestem poglavju drugega dela.
Tudi se smejo navesti v zastavnem listu bistveni pogoji zastavne pogodbe.
Neveljavni so vsi pogoji in postranske pogodbe, ki so protivni naravi zastavne in posojilne pogodbe. To so dogovori: da pripade zastavljena stvar upniku, ko poteče rok za plačilo terjatve, da sme upnik zastavo poljubno ali za že naprej določeno ceno odsvojiti ali zasé pridržati, da ne sme dolžnik nikdar rešiti zastave ali nepremičnine zapisati nikomur drugemu, ali da ne sme upnik po preteku plačilnega roka zahtevati prodaje zastave.
Postranska pogodba, da imej upnik uživanje zastavljene stvari, je brez pravne moči. Ako je upniku dopuščena zgolj raba zastavljene premične stvari (§ 459), se mora raba vršiti na način, ki za dolžnika ni škodljiv.
Kdor je obvezan, dati zavarovanje, mora izpolniti to obveznost z ročno zastavo ali s hipoteko. Le tedaj, kadar ni v stanu dati zastave, se sprejemljejo sposobni poroki.
Nihče ni dolžan, sprejeti stvar, ki naj služi kot varnost, v zastavo za višjo vrednost, nego za ono, ki je določena pri hišah s polovico, pri zemljiščih pa in pri premičninah z dvema tretjinama cenitve. Sposoben porok je, kdor ima primerno imovino in ga je moči tožiti v pokrajini.
Upniku in dolžniku je na voljo, izpremeniti svoje vzajemne, prosto razpoložive pravice in obveze. Izprememba se sme izvršiti brez pristopa ali s pristopom druge osebe in sicer ali novega upnika ali novega dolžnika.
Izprememba brez pristopa tretje osebe se izvrši, ako se premeni pravni naslov ali glavni predmet terjatve, ako torej stara obveza preide v novo.
Taka izprememba se imenuje prenovitna pogodba (novacija). Vsled te pogodbe prestane prejšnja glavna obveza in nova hkratu prične.
Poroštvene, zastavne in druge pravice, združene s prejšnjo glavno obvezo, prestanejo s prenovitno pogodbo, ako niso deležniki o tem določili s posebnim sporazumom drugače.
Natančnejših določb o tem, kje, kdaj in kako naj se izpolni že obstoječa obveza, in drugih postranskih določb, vsled katerih se nič ne izpremeni glede glavnega predmeta ali pravnega naslova, prav tako ni imeti za prenovitno pogodbo, kakor ne zgolj znova izdane zadolžnice ali druge zadevne listine. Taka izprememba v postranskih določbah tudi ne sme naložiti drugemu, ki ni bil privzet, nobenega [Page]novega bremena. V dvomu se ne šteje, da je stara obveznost prestala, dokler utegne poleg nove še v moči ostati.
Prenovitna pogodba, s katero se sporne ali dvomljive pravice določijo tako, da se vsaka stranka obveže vzajemno, nekaj dati, storiti ali opustiti, se imenuje poravnava. Poravnava spada k dvostransko obveznim pogodbam in se presoja po načelih, ki veljajo zanje.
Kdor odpusti brez plačila obvezancu z njegovim pristankom nesporno ali dvomljivo pravico, ta podari. (§ 939.)
So dvomljivi primeri, ki se ne smejo poravnati. To velja za spor, ki je nastal med zakoncema o veljavnosti njunega zakona. O njem sme odločiti le po zakonu določeno sodišče.
O vsebini poslednje naredbe ni moči skleniti poravnave, dokler ni naredba razglašena. Stavo o njeni vsebini je treba presoditi po načelih pogodb na srečo.
Poravnave o prestopkih zakonov so veljavne le glede zasebnega zadoščenja; zakonita preiskava in kaznovanje se more s tem odvrniti le tedaj, ako so prestopki taki, da je oblastvu naročeno uradovanje le na zahtevo strank.
Vsled zmote more biti poravnava neveljavna le toliko, kolikor zadeva bistvo osebe ali predmeta.
Radi prikratbe nad polovico se pošteno sklenjena poravnava ne more izpodbijati.
Prav tako ne morejo novo najdene listine ovreči pošteno sklenjene poravnave, dasi bi pokazale, da ena stranka nima prav nobene pravice.
Očividna računska pogreška ali napaka, ki se pripeti ob sklepu poravnave pri seštevanju ali odštevanju, ne škoduje nobenemu pogodniku.
Poravnava, sklenjena o posameznem sporu, ne sega na druge primere. Celo splošne poravnave, ki se glase na vse spore vobče, niso uporabne za take pravice, ki so bile navlašč zatajene, ali na katere stranke, ki so se poravnale, niso mogle misliti.
Poroki in zastave, ki so se dali v varnost cele še sporne pravice, jamčijo tudi za del, ki je bil določen s poravnavo. Vendar so pridržani poroku in drugemu zastavniku, ki nista pristala na poravnavo, nasproti upniku vsi ugovori, ki bi se bili mogli uveljaviti proti terjatvi, ako bi ne bila sklenjena poravnava.
Pogodba, s katero postavijo stranke razsodnika za odločitev o spornih pravicah, je določena v pravdnem redu.
Ako se terjatev prenese od ene osebe na drugo in jo ta sprejme, nastane izprememba pravice s pristopom novega upnika. Tako dejanje se imenuje odstop (cesiia), in se more skleniti odplatno ali brezplačno.
Vse odsvojne pravice so predmet odstopa. Pravic, ki so vezane na osebo, torej z njo prestanejo, ni moči odstopiti. Zadolžnice, ki se glase na prinosnika, se odstopajo že z izročitvijo in ni razen posesti potreben noben drug dokaz o odstopu.
Pravice prevzemnika so glede odstopljene terjatve iste, kakor pravice odstopnika.
Z odstopno pogodbo nastane nova obveza le med odstopnikom (cedent) in prevzemnikom terjatve (cesijonar); ne pa med tem in prevzetim dolžnikom (cessus). Dolžnik je torej upravičen, dokler mu prevzemnik ni znan, plačati prvemu upniku ali se sicer z njim pogoditi.
Tega dolžnik ne more več storiti, čim mu je bil prevzemnik naznanjen; ostane mu pa pravica, uveljaviti svoje ugovore proti terjatvi. Ako je priznal terjatev nasproti poštenemu prevzemniku za resnično, je obvezan, plačati mu kot svojemu upniku.
Kdor odstopi terjatev zastonj, jo torej podari, ni več odgovoren za njo. Ako pa se odstop izvrši na odplaten način, je prenosnik odgovoren prevzemniku tako za resničnost, kakor za izterljivost terjatve, toda nikdar za več nego je dobil od prevzemnika.
Kolikor se je mogel prevzemnik o izterljivosti terjatve poučiti iz javnih zastavnih knjig, mu ne gre za neizterljivost nobena odškodnina. Odstopnik tudi ni odgovoren za terjatev, ki je bila za časa odstopa izterljiva, pa je postala neizterljiva zgolj po naključju ali vsled pogreška prevzemnika.
Takega pogreška je kriv prevzemnik, ako terjatve ne odpove ob času, ko se sme odpovedati, ali je ne izterja potem, ko je dospela v plačilo, ako jo dolžniku odpusti, ako zamudi, da si priskrbi ob pravem času še možno varnost ali da opusti uvedbo sodne izvršbe.
Z nakazom na dajatev drugega se prejemnik nakaza (asignatar) pooblašča, da prejme dajatev od odkazanca (asignat), ta pa, da izvrši dajatev na račun nakaznika (asignant). Neposredno pravico proti odkazancu pridobi prejemnik nakaza šele, ko mu je došla izjava odkazanca o sprejemu nakaza. (Nov. III, § 176.)
Kolikor odkazanec že dolguje nakazniku to, kar naj da, je temu nasproti obvezan, da izpolni nakaz. Ako naj se poplača z nakazom dolg nakaznika pri prejemniku, ki je sprejel nakaz, je prejemnik obvezan pozvati odkazanca, da plača.
Ako se prejemnik noče poslužiti nakaza ali ako odkazanec odreče prejem nakaza ali dajatev, mora prejemnik to brez odloga sporočiti nakazniku.
Dolg je poravnan šele z dajatvijo, ako ni dogovorjeno drugače. (Nov. III, § 177.)
Ako je odkazanec sprejel nakaz nasproti prejemniku, mu sme ugovarjati le to, kar se tiče veljavnosti sprejema ali kar se razodeva iz vsebine nakaza ali iz njegovih osebnih odnošajev do prejemnika. (Nov. III, § 178.)
Dokler odkazanec še ni sprejel nakaza nasproti prejemniku, ga sme nakaznik preklicati. Ako med nakaznikom in odkazancem ni nobenega drugega pravnega naslova, veljajo za pravno razmerje med njima predpisi o pooblastilni pogodbi; toda nakaz ne ugasne s smrtjo nakaznika ali odkazanca. Koliko je prestanek nakaza pravnoveljaven tudi nasproti prejemniku, je treba določiti po pravnem razmerju med prejemnikom in nakaznikom.
Prejemnikova pravica proti odkazancu zastara v treh letih. (Nov. III, § 179.)
Kdor obljubi dolžniku, da plača njegovega upnika (prevzem izpolnitve), je odgovoren dolžniku za to, da ga upnik ne terja. Upnik ne pridobi s tem neposredno nobene pravice. (Nov. III, § 181.)
Kdor dolžniku izjavi, da prevzame njegov dolg (prevzem dolga), stopi kot dolžnik na njegovo mesto, ako upnik na to pristane. Dokler ni tega pristanka ali ako se pristanek odreče, je odgovoren kakor pri prevzemu izpolnitve (§ 1404). Upnikov pristanek se sme izjaviti ali dol\niku ali prejemniku. (Nov. III, § 182.)
Tudi brez dogovora z dolžnikom sme kdo drug prevzeti dolg po pogodbi z upnikom.
V dvomu pa je imeti upniku izjavljeni prevzem za jamstvo poleg dosedanjega dolžnika, ne mesto njega. (Nov. III, § 183.)
Obveznosti prevzemnika so v pogledu na prevzeti dolg iste kakor obveznosti dotedanjega dolžnika. Prevzemnik sme ugovarjati upniku to, kar se poda iz pravnega razmerja med upnikom in dotedanjim dolžnikom.
Postranske pravice terjatve se ne izpremene z menjo dolžnikov. Poroki in od drugih dane zastave pa jamčijo le tedaj dalje, ako je porok ali zastavnik pristal na menjo dolžnika. (Nov. III, § 184.)
Ako prevzame pridobitelj odsvojene nepremičnine na tej vpisano zastavno pravico, je to v dvomu šteti za prevzem dolga. Odsvojilec sme, po izvršenem prenosu lastnine, upnika pismeno pozvati, da sprejme novega dolžnika namesto njega, z učinkom, da velja pristanek, ako se ne odreče v šestih mescih. Na ta učinek je treba v pozivu izrečno opozoriti. (Nov. III, § 185.)
Kdor prevzame imovino ali podjetje, je neposredno obvezan upnikom brez škode [Page]za nadaljnjo odgovornost odsvojilca za dolgove imovine ali podjetja, za katere je ob izročitvi vedel ali moral vedeti. Odgovornosti pa je prost tedaj, če je že poravnal takih dolgov toliko, kolikor je vrednost prevzete imovine ali podjetja.
Nasprotni dogovori med odsvojilcem in prevzemnikom v škodo upnikom so proti tem brez moči. (Nov. III, § 186.)
Ako je dogovorjen vstop novega dolžnika mesto prejšnjega dolžnika tako, da se določi mesto odpravljenega dolžnega razmerja obveza novega dolžnika iz samostojnega pravnega naslova ali s premembo glavnega predmeta, ne nastopijo učinki prevzetega dolga, marveč učinki prenovitne pogodbe (§§ 1377 in 1378). (Nov. III, § 189.)
Pravice in obveznosti so v taki zvezi, da s prestankom pravice prestane obveznost in s prestankom te pravica.
Obveznost prestane zlasti vsled plačila, to je z dajatvijo tega, kar je kdo dolžan dati (§ 469).
. Proti svoji volji se ne more prisiliti ne upnik, da sprejme kaj drugega kakor to, kar ima terjati, ne dolžnik, da bi dal kaj drugega kakor to, kar je obvezan dati. To velja tudi o času, kraju in načinu izpolnitve obveznosti.
Ako se dá zato, ker upnik in dolžnik soglašata ali ker je plačilo po sebi nemožno, mesto plačila kaj drugega, je imeti dejanje za odplaten posel.
Upnik ni dolžan, da sprejme plačilo dolga deloma ali na račun. Ako pa je treba plačati različne dolgove, se šteje, da je plačan tisti, za katerega je dolžnik z upnikovim pristankom izrečno izjavil, da ga hoče plačati.
Ako se dvomi o dolžnikovi volji ali ako ji upnik ugovarja, se morajo poračuniti najprej obresti, potem glavnica, od več glavnic pa tista, ki je že terjana ali vsaj dospela, in potem tista, ki je za dolžnika najtežja, ako ostane na dolgu.
Ako rok za plačilo na noben način ni določen, nastopi obveznost plačati dolg šele z dnevom opomina (§ 904).
Nekaterikrat je določen rok za plačilo po naravi stvari. Preživitek se plača vsaj za en mesec naprej. Ako umrje oskrbovanec med tem časom, niso njegovi dediči dolžni povrniti, kar je naprej plačanega.
Ako je upnik odlašal sprejeti plačilo, nosi on škodljive posledice.
Ako kraj in način izpolnitve nista določena, naj se uporabijo gori (§ 905) določeni predpisi. (Nov. III, § 101.)
Tudi oseba, ki je sicer nezmožna upravljati svojo imovino, sme po pravu plačati resničen in dospel dolg in se iznebiti svoje obveznosti. Ako bi pa plačala še negotov ali nezapadel dolg, je njen varuh ali skrbnik upravičen, plačano nazaj zahtevati.
Kdor plača dolg drugega, za katerega ni odgovoren (§ 1358), sme pred plačilom ali ob plačilu zahtevati, da mu upnik odstopi svoje pravice;ako je to storil, učinkuje plačilo kakor odkup terjatve. (Nov. III, § 172.)
Ako se odkup terjatve ponudi s pristankom dolžnika, mora upnik plačilo sprejeti; toda ni odgovoren za izterljivost in resničnost terjatve izvzemši prevaro. Brez dolžnikovega pristanka praviloma (§ 462) ni moči upnika prisiliti, da sprejme plačilo od drugega. (Nov. III, § 173.)
Dolg se mora plačati upniku ali njegovemu pooblaščencu, sposobnemu za sprejem, ali tistemu, ki ga je sodišče priznalo za lastnika terjatve. Kar je kdo plačal osebi, ki ne sme sama upravljati svoje imovine, je obvezan plačati vnovič toliko, kolikor plačanega v istini ni več ali ni bilo porabljeno v korist prejemnika.
Ako ni moči dolga plačati zato, ker je upnik neznan, odsoten ali s ponudenim ni zadovoljen ali iz drugih važnih razlogov, sme dolžnik dolžno stvar založiti na sodišču ali, ako [Page]ni pripravna za to, prositi, da sodišče odredi njeno hrambo. Vsako tako dejanje, ako se po pravu izvrši in se je upniku naznanilo, oprosti dolžnika njegove obveznosti in prevali nevarnost za dano stvar na upnika.
Plačnik je vsikdar upravičen, da zahteva od plačanega pobotnico, to je pismeno izpričevalo o izpolnjeni obveznosti. V pobotnici se mora navesti dolžnikovo in upnikovo ime kakor tudi kraj, čas in predmet plačanega dolga, mora jo podpisati upnik ali njegov pooblaščenec. Stroške za pobotnico trpi upnik, ako ni drugače dogovorjeno. (Nov. III, § 174.)
Pobotnica o plačani glavnici ustanavlja domnevo, da so plačane tudi obresti od nje.
Ako ima upnik od dolžnika zadolžnico, je obvezan, izdati pobotnico, razen te pa vrniti zadolžnico, ali povzročiti, da se morda dano odplačilo odpiše na zadolžnici sami. Vrnjena zadolžnica brez pobotnice ustanavlja za dolžnika pravno domnevo, da je plačal; ne izključuje pa protidokaza. Ako je izgubljena zadolžnica, [Page]ki jo je treba vrniti, je plačnik upravičen zahtevati zavarovanje ali znesek sodno položiti in zahtevati, da izposluje upnik usmrtbo zadolžnice v smislu sodnega reda.
Pobotnica, ki jo je upnik izdal dolžniku za plačan novejši dolg, ne dokazuje sicer, da so plačani tudi drugi starejši dolgovi; ako pa se tiče določnih dohodkov, rent ali takih plačil, ki jih je kakor denarne obresti, zakupnine, najemnine ali obresti od glavnice plačevati iz istega naslova in ob določnem času, se domneva, da je tisti, ki dokaže s pobotnico plačilo nazadnje dospelega roka, poravnal tudi prej dospele.
Enako se domneva o trgovcih in obrtnikih, ki navadno obračunajo s svojimi odjemalci (kupci) ob določnih rokih, da so jim plačani tudi prejšnji računi, ako so dali pobotnico za račun od kesnejšega roka.
Ako je bila komu v zmoti, pa bila to celo pravna zmota, dana stvar ali storjeno dejanje, za kar ta nima pravice nasproti tistemu, ki je dal ali storil, se sme zahtevati praviloma v prvem primeru stvar nazaj, v drugem pa pribavljeni koristi primerno plačilo.
Vendar se ne smejo nazaj zahtevati plačila zastaranega ali takega dolga, ki je neveljaven le zaradi nedostatne obličnosti, ali katerega zakon le iztožiti ne dopušča, kakor ne tega, kar kdo plača vedoč, da ni dolžan.
Ta predpis (§ 1432) pa ni uporaben, ako je plačala skrbi izročena ali kakšna druga oseba, ki ne sme prosto razpolagati s svojo lastnino.
Vrnitev plačila je moči zahtevati tudi, ako je dolg kakorkoli še negotov ali ako je odvisen od izpolnitve pristavljenega pogoja. Plačilo resničnega in nepogojnega dolga se pa ne sme nazaj zahtevati zato, ker rok za plačilo še ni dospel.
Kdor je dal stvari, ki jih je bil res dolžan, jih sme nazaj zahtevati od prejemnika, ako je prestal pravni razlog, da jih obdrži.
Ako je bil kdo obvezan od dveh stvari dati samo eno po svoji volji, pa je dal vsled zmote obe, mu je prosto, da zahteva nazaj eno ali drugo.
Prejemnik plačanega dolga, ki ne obstoji, se šteje za poštenega ali nepoštenega posestnika, ako je pač vedel za dajalčevo zmoto ali jo je moral domnevati iz okolnosti ali ne.
Ako se vzajemno snidejo terjatve, ki so resnične, enakovrstne in take, da more stvar, ki gre enemu kot upniku, ta plačati tudi kot dolžnik drugemu, nastane, kolikor se terjatve pobotajo druga z drugo, vzajemni prestanek obveznosti (kompenzacija), ki povzroči že po sebi vzajemno plačilo.
Pobotati ni moči resnične terjatve z neresnično, ali dospele s še nedospelo. Sodni red določa, koliko je dopustno pobotanje nasproti stečajnemu skladu.
Samolastno ali zvijačno odvzete, izposojene, v hrambo ali v zakup vzete stvari sploh niso predmet pridrževanja ali pobotanja. (Nov. III, § 53.)
Dolžnik ne sme s svojim upnikom pobotati tega, kar mora ta plačati komu drugemu, slednji pa dolžniku. Celo vsote, ki jo ima kdo terjati od državne blagajne, ni moči pobotati z dolgom, ki ga mora ta plačati drugi državni blagajni.
Ako se terjatev prenese polagoma na več oseb, sme sicer dolžnik odračuniti terjatev, ki jo je imel ob odstopu proti njenemu prvemu imetniku, kakor tudi ono, ki mu gre proti poslednjemu imetniku, ne pa tudi tiste, ki jo je imel proti kateremu vmesnemu imetniku.
Proti terjatvi, vpisani v javnih knjigah, se sme odstopojemniku (cesionarju) ugovarjati pobotanje le, če je tudi protiterjatev [Page]vpisana, in sicer pri terjatvi sami ali če je bila naznanjena odstopojemniku ob njenem prevzemu.
Vsikdar, kadar je upnik upravičen se odpovedati svoji pravici, se ji sme tudi odreči v korist svojega dolžnika in s tem dolžnika odvezati obveznosti.
Kadarkoli se pravica kakorkoli združi z obveznostjo v eni osebi, ugasneta obe, razen, ako je upniku še dano na voljo, zahtevati ločitev svojih pravic (§§ 802 in 812), ali ako nastopijo razmere povsem različne vrste. Zato se torej nič ne izpremeni v pravicah dedinskih upnikov, sodedičev ali volilojemnikov, ako je dolžnik naslednik v zapuščini svojega upnika, in tudi nič v pravicah upnikovih, ako ta podeduje dolžnika in poroka.
Pravice in obveznosti, vpisane v javnih knjigah, ne prestanejo vsled združitve, dokler niso izbrisane iz javnih knjig (§ 526). Dotlej se sme vknjižena zastavna pravica prenesti po lastniku ali s prisilno dražbo na drugega (§§ 469 in 470). (Nov. III, § 36.)
Z naključno popolno pogubo določne stvari prestane vsaka obveznost, celo ta, da se povrne njena vrednost. To načelo velja tudi za tiste primere, v katerih postane po kakšnem drugem naključju nemogoče, obveznost izpolniti ali dolg plačati. Vsikdar pa mora dolžnik to, kar je dobil, da izpolni obveznost, nazaj dati ali povrniti liki pošten posestnik, toda tako, da se ne okoristi s škodo drugega.
S smrtjo ugasnejo le take pravice in obveznosti, ki so omejene na osebo ali se tičejo zgolj osebnih dejanj pokojnikovih.
Pravice in obveznosti ugasnejo tudi po preteku časa, na katerega so omejene s poslednjo voljo, s pogodbo, s sodniškim izrekom ali z zakonom. V sledečem poglavju je predpisano, kako prestanejo pravice in obveznosti vsled zastaranja, določenega z zakonom.
Državljanski zakoni, po katerih se smejo protipravna dejanja in posli, ako ni zastaranje na poti, neposredno prerekati, ne dopuščajo nobene postavitve v prejšnji stan. Primeri postavitve v prejšnji stan, ki spadajo v sodno postopanje, so določeni v sodnem redu.
Zastaranje je izguba pravice, ki se v času, določenem v zakonu, ni izvrševala.
Ako se zastarana pravica vsled zakonite posesti hkratu prenese na koga drugega, se imenuje ta priposestvovana pravica, in pridobitni način priposestvovanje.
Vsakdo, ki je sicer zmožen pridobivati, sme tudi pridobiti lastnino ali druge pravice s priposestvovanjem.
Zastaranje in priposestvovanje je dopustno proti vsem zasebnikom, ki so zmožni sami izvrševati svoje pravice. Proti varovancem in skrbi izročenim osebam, proti cerkvam, občinam in drugim moralnim združbam, proti upraviteljem javne imovine in proti tistim, ki so odsotni brez svoje krivde, je zastaranje in priposestvovanje dopustno le pod doli (§§ 1494, 1472 in 1475) navedenimi omejitvami.
Kar je moči pridobiti, se sme tudi priposestvovati. Stvari pa, ki jih radi njihove bistvene kakovosti ali po zakonu ni moči imeti v posesti, dalje stvari in pravic, ki se nikakor ne smejo odsvojiti, ni moči priposestvovati.
Zbog tega ni moči pridobiti s priposestvovanjem ne pravic, ki gredo zgolj državnemu poglavarju kot takemu, n. pr. pravice, nalagati carine, kovati denar, razpisovati davke in drugih vladarskih pravic (regalov), niti ni moči, da zastarajo dolžnosti, ki ustrezajo tem pravicam.
Druge pravice, ki gredo državnemu poglavarju, pa mu niso izključno pridržane, n. pr. na gozde, lov, ribolov in podobne, smejo sicer drugi državljani vobče priposestvovati, vendar le v daljši, kakor v navadni dobi (§ 1472).
Pravice zakonca, očeta, otroka in druge osebne pravice niso priposestljive. Vendar pride nekrivno neznanje prav tistim, ki izvršujejo take pravice pošteno, da začasno obdrže in izvršujejo svoje namišljene pravice.
Pravice človeka na svoja dejanja in na svojo lastnino, n. pr. kupovati blago tu ali tam, rabiti svoje travnike ali svojo vodo, ne morejo zastarati, razen če zakon izrečno ustanavlja, da se te pravice izgube, ako se določeno dobo niso izvrševale. Ako je pa kdo drugemu prepovedal izvrševanje take pravice ali ga pri tem oviral, se prične posest prepovedne pravice enega proti prostosti drugega od trenutka, ko se [Page]je ta pokoril prepovedi ali zapreki, in s tem se povzroči zastaranje ali priposestvovanje, ako so izpolnjene vse druge potrebnosti (§§ 313 in 351).
Za priposestvovanje je treba razen zmožnosti osebe in predmeta, da ima kdo res v posesti stvar ali pravico, ki jo je tako pridobiti, da je njegova posest pravična, poštena in pristna in da je trajala ves po zakonu določeni čas (§§ 309, 316, 326 in 345).
Vsaka posest, ki se opira na tak naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine, ako bi jo bil imel izročnik, je pravična in zadošča za priposestvovanje. Taki naslovi so n. pr. volilo, daritev, posojilo, kup in prodaja, menja, plačilo itd.
Zastavljenih, posojenih, v hrambo ali uživanje danih stvari ne smejo upniki, izposojevalci in hranitelji ali uživalci nikdar priposestvovati, ker nimajo pravičnega naslova. Njihovi dediči namestujejo zapustnike in nimajo več naslova nego ti. Le drugemu pravičnemu posestniku pride prav čas priposestvovanja.
Posest mora biti poštena. Nepoštenje prejšnjega posestnika pa ne ovira poštenega naslednika ali dediča, da prične s priposestvovanjem od dne svoje posesti (§ 1493).
Posest mora biti tudi pristna. Kdor se stvari polasti s silo ali z zvijačo ali se skrivaj prikrade v posest, ali poseduje stvar le na prošnjo, je ne more priposestvovati ne on sam, ne njegovi dediči.
Za priposestvovanje in zastaranje je tudi treba, da je pretekel v zakonu predpisani čas. Razen dobe, določene z zakoni za nekatere posebne primere, je tukaj vobče določen čas, potreben v vseh ostalih primerih za priposestvovanje ali zastaranje. Pri tem pride v poštev tako različnost pravic in stvari kakor oseb.
Lastninska pravica na premičnino se priposestvuje s triletno pravno posestjo.
Kjer še niso uvedene redne javne knjige in je dokazati pridobitev nepremičnin s sodnimi spisi in drugimi listinami ali ako stvar ni vpisana na ime tistega, ki izvršuje posestne pravice nad njo, se priposestvovanje dovrši šele po tridesetih letih.
Kjer še ni rednih javnih knjig, ali ako taka pravica ni vpisana vanje, jo more pošteni imetnik priposestvovati šele po tridesetih letih.
Pri pravicah, ki se morejo redko izvrševati, n. pr. pri pravici, podeliti nadarbino ali koga prisiliti, da prispeva za napravo mostu, mora tisti, ki trdi priposestvovanje, razen preteka tridesetih let hkratu dokazati, da je bilo moči izvrševati to pravico v tem času vsaj trikrat in da jo je vsakikrat izvrševal.
Proti državnemu zakladu, to je proti upraviteljem državnega blaga in državne imovine, kolikor je zastaranje dopustno (§§ 287, 289 in 1456—1457), dalje proti upraviteljem imovine cerkve, občine in drugih dovoljenih združb ne zadostuje navadni redni čas priposestvovanja. Posest premičnin kakor tudi posest nepremičnin ali na njih izvrševanih služnosti in drugih pravic, ako so vpisane v javne knjige na posestnikovo ime, mora trajati šest let. Pravice te vrste, ki niso vpisane v javne knjige na posestnikovo ime in vse ostale pravice je moči pridobiti proti državnemu zakladu in tukaj navedenim osebam, ki uživajo ugodnost, le s posestjo štiridesetih let.
Kdor je v skupnosti z osebo, ki ji daje zakon ugodnost glede zastaralne dobe, ima isto ugodnost. Ugodnosti daljšega zastaralnega roka imajo svojo moč tudi proti drugim, ki uživajo v tem pogledu tudi ugodnosti.
Lastnost rodbinskega fidejkomisa, primskega in dednodačnega zemljišča se izgubi le s posestjo proste lastnine v dobi štiridesetih let.
Bivanje lastnikovo izven pokrajine, kjer je stvar, nasprotuje rednemu priposestvovanju in zastaranju toliko, kolikor se šteje čas svojevoljne in nekrive odsotnosti le za polovico, torej eno leto le za šest mescev. Vendar se ni ozirati na kratke dobe odsotnosti, ki niso trajale nepretrgoma niti polno leto, sploh pa časa ni raztegniti nikdar na več kakor na trideset let skupaj. Odsotnost po lastni krivdi ni izvzeta od rednega časa zastaranja.
Tudi tisti, ki je pridobil premičnino neposredno od nepristnega ali od nepoštenega posestnika ali komur ni moči imenovati svojega prednika, mora čakati, da poteče sicer redni čas priposestvovanja dvojno.
Kdor opira priposestvovanje na dobo tridesetih ali štiridesetih let, mu ni treba označiti pravičnega naslova. Nepoštena posest, ki mu je dokazana, pa izključuje priposestvovanje tudi v tej daljši dobi.
Kolikor obsega vsako priposestvovanje zastaranje, se obe po predpisanih pogojih [Page]dovrše v isti dobi. Za pravo zastaranje pa zadostuje, da se le pravica, ki bi jo bilo moči po sebi že izvrševati, ne izvršuje trideset let.
Vse pravice proti drugemu, naj so vknjižene v javne knjige ali ne, prestanejo torej praviloma najpozneje po tridesetletnem neizvrševanju ali po tolikoletnem molčanju.
Terjatve zastalih vsakoletnih dajatev, zlasti obresti, rent, preživnin, preživitkov kakor tudi letna odplačila, dogovorjena za poplačilo glavnice, prestanejo v treh letih; pravica sama zastara, ako se trideset let ne izvršuje. (Nov. III, § 192.)
Ni moči, da zastarajo obveze, ki so osnovane v rodbinskem in sploh v osebnem pravu, n. pr. priskrbovati otrokom neobhodno potrebno vzdrževanje, kakor ne tiste, ki se zlagajo z gori (§ 1459) navedeno pravico, prosto razpolagati s svojo lastnino, n. pr. obveza, da se razdeli skupna stvar ali določi meja.
Takisto ni omejen v svoji pravici, kdor je smel kakšno pravico na tujem svetu izvrševati glede na celoto ali na razne poljubne načine, zgolj s tem, da jo je še tako dolgo izvrševal le na enem delu sveta ali samo na določen način; omejitev se mora marveč učiniti s pridobitvijo ali s priposestvovanjem prepovedne ali oviralne pravice (§ 351). Prav tako je treba ravnati, ako je kdo pravico, ki jo ima proti vsem občanom, doslej izvrševal le proti nekaterim občanom.
Dokler ima upnik zastavo v rokah, mu ni moči ugovarjati, da je opustil izvrševanje zastavne pravice in zastavna pravica ne more zastarati. Tudi ne zastara dolžnikova pravica, da reši svojo zastavo. Kolikor pa terjatev presega vrednost zastave, more med tem ugasniti vsled zastaranja.
Za zastaranje takih pravic, ki se morejo le redko izvrševati, se zahteva, da se v zastaralni dobi tridesetih let prilika za izvrševanje take pravice trikrat ni porabila (§ 1471).
Glede oseb, ki imajo ugodnost po § 1472, se zahteva štirideset let kakor za priposestvovanje tako tudi za zastaranje.
Občno pravilo, da se pravica izgubi šele po preteku tridesetih ali štiridesetih let, ako se ne izvršuje, je uporabno le, če zakon ni določil krajše dobe (§ 1465). (Nov. III, § 193.)
V treh letih so zastarane: terjatve
Pravice, ovreči izjavo poslednje volje, terjati dolžni delež ali njegovo dopolnitev, preklicati daritev zaradi nehvaležnosti obdarjenca ali tožiti obdarjenca radi prikratbe dolžnega deleža, razveljaviti odplatno pogodbo zaradi prikratbe nad polovico, ali izpodbijati izvršeno delitev skupnega blaga in zahtevek radi [Page]strahu ali zmote, ki sta se pripetila pri pogodbi in pri čemer drugi pogodnik ni zakrivil zvijače, se morajo uveljaviti v treh letih. Po preteku tega časa so zastarane. (Nov. III, §195.)
Pravica služnosti zastara vsled neizvrševanja, ako se obvezana stranka protivi izvrševanju služnosti, upravičenec pa ni uveljavil svoje pravice v treh zaporednih letih.
Vsaka tožba za odškodnino je zastarana v treh letih od tistega časa, ko je oškodovani zvedel za škodo in za poškodovalčevo osebo, pa naj je bila škoda povzročena po kršitvi pogodbene dolžnosti ali brez ozira na pogodbo. Ako oškodovanec ni zvedel za škodo ali za osebo poškodovalčevo, ali ako je nastala škoda iz hudodelstva, ugasne tožbena pravica le po tridesetih letih. (Nov. III, § 196.)
Radi žaljenja na časti, ki je zgolj psovanje z besedami, spisi ali kretnjami, ni moči več tožiti po preteku enega leta. Ako pa je razžaljenje dejansko, traja tožbena pravica za zadoščenje tri leta.
Za odškodninske tožbe radi ogrožanja kredita, pridobitka ali uspevanja drugega z razširjevanjem neresničnih dejstev je treba uporabiti predpise § 1489. (Nov. III, § 197.)
Nekatere pravice so z zakoni utesnjene še na krajši čas. O tem so predpisi na mestih, kjer je govor o teh pravicah.
Menični red določa, doklej traja menična pravica iz menice.
Kdor prevzame stvar od pravičnega in poštenega posestnika na pošten način, je kot naslednik upravičen, vračuniti priposestvovalno dobo svojega prednika (§ 1463). Isto velja tudi za zastaralno dobo. Pri priposestvovànju tridesetih ali štiridesetih let je to vračunjanje dopustno tudi brez pravičnega naslova, in pri pravem zastaranju celo brez dobre vere ali nekrivne nevednosti.
Proti takim osebam, ki so zaradi nedostatka duševnih moči same nezmožne upravljati svoje pravice, kakor proti varovancem, blaznikom ali bebcem, se priposestvovalna ali zastaralna doba ne more začeti, ako tem osebam niso postavljeni zakoniti zastopniki. Že pričeta priposestvovalna ali zastaralna doba teče sicer dalje, ne more se pa nikdar dovršiti prej kakor v dveh letih potem, ko so odpravljeni zadržki.
Tudi med zakonci, potem med otroki ali varovanci in njihovimi roditelji ali varuhi se ne more priposestvovanje ali zastaranje ne začeti, ne nadaljevati, dokler so prvi v zakonski zvezi, slednji pa pod roditeljsko ali varstveno oblastjo.
Zaradi odsotnosti v civilnih ali vojaških službah ali zaradi popolnega prestanka pravosodja, n. pr. za časa kuge ali vojne, je zadržan ne le pričetek, marveč tudi nadaljevanje priposestvovanja ali zastaranja, dokler traja ta zadržek.
Priposestvovanje kakor zastaranje sta prekinjena, ako je tisti, ki se hoče sklicevati nanje, pred potekom zastaralne dobe ali izrečno ali molče priznal pravico drugega, ali ako ga upravičenec toži in tožbo v redu nadaljuje. Ako pa je pravnomočno izrečeno, da je tožba nedopustna, je smatrati, da zastaranje ni prekinjeno.
Kdor je priposestvoval stvar ali pravico, sme proti dosedanjemu lastniku zahtevati od sodišča, da mu prisodi lastnino in prisojeno pravico vpiše v javne knjige, kolikor je njen vpis dopusten.
Prav tako sme po poteku zastaranja obvezanec doseči izbris svoje obveze, vpisane v javne knjige, ali da se pravica, ki je doslej šla upravičencu, kakor o tem izdane listine proglasé za nične.
Toda pravica, pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju na javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana.
Na zastaranje se brez ugovora strank ni ozirati uradoma.
Zastaranju se ni moči naprej odreči, niti ni moči dogovoriti daljšega zastaralnega roka kakor je določen v zakonih.
K §§ 208, 284 o. d. z.
I. delna novela k o. d. z. (Cesarski ukaz z dne 12. oktobra 1914 štev. 276 drž. zak.)
Da podpirajo sodišča v izvrševanju varstvenega in skrbstvenega sodstva, naj se ustanove varstveni sveti.
Naloga varstvenega sveta je, da sporoča sodišču dejstva, važna za uvedbo in opravljanje varstvenih in skrbstvenih poslov, da podpira sodišče v nadzorovanju varuhov in skrbnikov in mu naznani hibe in prekrške dolžnosti, ki jih pri tem opazi in jih ne more odpraviti s podukom in opominom.
Varstveni svet je zlasti dolžan:
Sodišče sme varstvenemu svetu naročiti, da sprejme in potrdi obljubo varuhov, sovaruhov in skrbnikov; takisto sme sodišče pozvati varstveni svet, da izreče svoje mnenje o smotrenosti in primernosti predlaganih ali nameravanih ukrepov glede osebe ali imovine oskrbovanca.
Sodišče sme varstvenemu svetu izročiti varuštvo glede nedoletnikov, za katere ni postavljen drug varuh.
Ne krateč druge zakonite odredbe se sme z naredbo naročiti varstvenemu svetu, da nadzoruje otroke pod štirinajstimi leti, ki so oddani zasebnikom na hrano in nego (rejence) in navezati pravico za prevzemanje rejencev na dovoljenje varstvenega sveta.
Varstveni svet je podrejen sodišču svojega okoliša. Na krajih, kjer je zborno sodišče prve stopnje, mora okrajno sodišče nadzorovati varstveni svet, ako je v kraju več okrajnih sodišč, pa okrajno sodišče okoliša posameznega varstvenega sveta.
Varstveni svet mora glede oskrbovancev, bivajočih v njegovem okolišu, ustreči vsemu, kar mu sodišče v svojem področju naroči in za kar ga vpraša. Sodišče sme po potrebi sklicevati varstveni svet na posvetovanje.
Ako se oskrbovanec preseli v okoliš drugega varstvenega sveta, mora njegov zakoniti zastopnik to naznaniti varstvenemu svetu sosednjega bivališča, ta pa varstvenemu svetu novega bivališča.
Varstveni svet sme, da izvede svoje naloge, stopiti v zvezo z javnimi združbami, zavodi in društvi in poveriti upraviteljem in članom takih društev ali drugim osebam, da pod njegovim vodstvom in nadzorstvom oskrbujejo posamezne njim odkazane posle ali skupine poslov (sirotniki, sirotnice). Izda naj se jim namestilna listina.
Ti sirotniki se smejo uporabljati zlasti za poizvedovanje in za občasno pregledovanje in nadzorstvo. Nadzorovanje otrok pod sedmimi leti in nadzor varovank naj se praviloma poveri sirotnicam.
Sirotniki (sirotnice) se smejo pritegniti s posvetovalnim glasom razpravam varstvenega sveta.
Člani varstvenega sveta morajo molčati o tem, kar so zaznali izvršujoč svoj posel, kolikor izpolnjevanje njihovih nalog ne zahteva drugače.
Okoliš varstvenega sveta naj praviloma obsega ozemlje ene občine (graščinskega ozemlja); vendar pa je moči ustanoviti v isti občini več posebnih varstvenih svetov.
Za sosednje občine v okolišu istega okrajnega sodišča ali za dele takih občin, dalje za sosednja graščinska ozemlja (dele graščinskih ozemelj) in občine (dele občin) se sme postaviti skupen varstveni svet.
Okoliše varstvenih svetov naj določi po zaslišanju udeleženih občin (graščinskih ozemelj) politično oblastvo sporazumno s predsednikom deželnega (okrožnega) sodišča in jih razglasi v deželnem zakoniku in v ukazniku. Isto velja za izpremembo okolišev. Kadar politično oblastvo in predsednik deželnega (okrožnega) sodišča ne soglašata, odloči načelnik političnega deželnega oblastva sporazumno s predsednikom višjega deželnega sodišča.
Kot politično oblastvo se smatra okrajno glavarstvo, ako pa je občina z lastnim ustavom udeležena na varstvenem svetu, politično deželno oblastvo.
Načelnik političnega deželnega oblastva sme dogovorno s predsednikom višjega deželnega sodišča odrediti, da naj se v sodnem okolišu ali v posameznih njegovih delih začasno opusti ustanovitev varstvenega sveta, če ni potrebnih pogojev.
Člani varstvenega sveta smejo biti svojepravne osebe obeh spolov, ki so avstrijski državljani in uživajo državljanske pravice.
Ako izgubi član varstvenega sveta zakonito sposobnost za članstvo, prestane njegova služba.
Za člane varstvenih svetov naj se postavijo razen zastopnikov zakonito priznanih cerkev in verskih družb, šole in udeleženih občin (graščinskih ozemelj) take osebe, ki zadostno poznajo krajevne razmere, udejstvujejo stalno zanimanje za vprašanja mladinske oskrbe in so sposobne prevzeti dela, združena z nalogami varstvenega sveta. Pri tem je treba zlasti upoštevati tudi pripadnike združb ali naprav, ki so namenjene sirotinski oskrbi ali drugim panogam mladinskega varstva.
Člani varstvenega sveta se postavljajo za dobo petih let. Njihova služba je častna služba. V času svojega poslovanja smejo imeti naslov „sirotinski svetnik“.
Glede članov varstvenega sveta, ki trajno zanemarjajo svoje dolžnosti, sme sodišče izreči, da so izgubili članstvo. Ako se to tiče zastopnikov cerkev in verskih družb ali šole, naj sodišče predlaga oblastvu, ki je postavljeno za imenovanje, da odpošlje druge osebe.
Zastopniki zakonito priznane cerkve ali verske družbe ali šole ne morejo odkloniti poklica v varstveni svet. Vse druge osebe morejo odkloniti vstop v varstveni svet, ako so upravičene odkloniti varuštvo ali ako so že delovale v eni dobi kot člani varstvenih svetov. Ako pozneje nastopi odklonilni razlog, smejo članstvo odložiti.
O dopustnosti odklonitve ali odložitve odloči sodišče, ki mu je podrejen varstveni svet.
Zastopniki občin se odpošiljajo v prenesenem področju občine po sklepu občinskega zastopa.
Z naredbo naj se določi število članov varstvenega sveta in mest, pridržanih zastopnikom cerkev in verskih družb, šole in občine, dalje organi ali združbe, ki so poklicane za imenovanje članov in način njihovega izbora, potem dopolnjevanje varstvenega sveta ob predčasnem izstopu posameznih članov, predpisi za sestavo in redno obnavljanje varstvenega sveta, kakor tudi predpisi o poslovanju v varstvenem svetu in njegovo občevanje s sodišči.
Občine (graščinska ozemlja) so zavezane, dati varstvenim svetom potrebne uradne prostore na razpolaganje.
Ako se ustanovi skupen varstveni svet za več občin (graščinskih ozemelj), določi, če ni dogovora politično oblastvo (§ 40, odst. 4.), katera občina (graščinsko ozemlje) naj preskrbi uradne prostore.
(K § 470.)
III. delna novela k o. d. z. (Cesarski ukaz z dne 19. marca 1916 štev. 69 drž. zak.)
Ako se izbriše zastavna pravica, more lastnik hkratu doseči zaznambo v zemljiški knjigi, da si pridržuje vpis [Page]nove zastavne pravice v vrstnem redu in do višine izbrisane zastavne pravice tri leta izza dovoljene zaznambe. Ta pridržek učinkuje, če se menja lastnina, v prid novemu lastniku. Ako se proda nepremičnina na prisilni dražbi, se ta pridržek ne uvažuje, če se ni uporabil do zaznambe uvedbe dražbenega postopanja.
Lastnik nepremičnine more zahtevati, da se vpiše v vrstnem redu in do višine zastavne pravice, ki se drži nepremičnine, zastavna pravica za novo terjatev z omejitvijo, da dobi pravno moč, ako se vknjiži v enem letu po dovoljenju vpisa nove zastavne pravice izbris starejše zastavne pravice.
Zaeno z izbrisom starejše zastavne pravice naj se zaznamuje v javni knjigi, da je ta pogoj nastopil.
Ako se v roku ne prosi za izbris ali ako se ne dovoli izbris, ugasne nova zastavna pravica, ko poteče rok, in naj se izbriše uradoma z vsemi vpisi, ki se na njo nanašajo.
Pravico, prositi za izbris starejše zastavne pravice ima razen hipotečnega dolžnika tudi upnik, kateremu v prid je vpisana zastavna pravica za novo terjatev.
Ako je starejša zastavna pravica obremenjena, dobi v njenem vrstnem redu vpisana nova zastavna pravica pravno moč le pod nadaljnjim pogojem (§ 38), da se izbriše obremenitev ali prenese s privoljenjem udeležencev na vpisano novo zastavno pravico.
Ako se drži starejša zastavna pravica skupno več zemljiškoknjižnih predmetov, dobi nova zastavna pravica pravno moč le podi nadaljnjim pogojem (§ 38), da se izbriše starejša zastavna pravica na vseh zemljiškoknjižnih predmetih.
Določbe §§ 37 do 40 naj se uporabijo smislu primerno, ako naj stopi nova terjatev na mesto dveh ali več hipotečnih terjatev, ki slede v vrstnem redu neposredno druga drugi.
Člen XXVIII uvodnega zakona k izvršilnemu redu z dne 27. maja 1896 štev. 78 drž. zak. je razveljavljen.
Gornje določbe so uporabne tudi za zastavne pravice, ki so nastale pred dnem 1. januarja 1917. Lastnik pa more na škodo pravici, vpisani pred tem dnevom, razpolagati z zastavno pravico po plačilu dolga ali njeni združitvi z lastnino le, ako zastavni dolg 1. januarja 1917 še ni bil poplačan.
S 1. januarjem 1917 izgubi moč zakon z dne 22. februarja 1907 štev. 48 drž. zak.
Po zakonu od 10. junija 1869 štev. 113 drž. zak. pričenja obvezna moč razglasov, ki so v državnem zakoniku, če ni v njih izrečno določeno nič drugega, s pričetkom petinštiridesetega dne po preteku dneva, ko je bila izdana in razposlana nemška izdaja tistega kosa državnega zakonika, v katerem je razglas.
Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev od 28. junija 1921 štev. 233/21 Uradnega lista določa v členu 80 odst. 2 : ,,Zakon dobi obvezno moč 15. dan po razglasitvi v ‚Službenih novinah‘, ako zakon sam ne določi drugače. Dan razglasitve v ,Službenih Novinah‘ se všteva.”
V členu 48 zakona o proračunskih dvanajstinah za mesce julij, avgust in september 1923 štev. 235/23 Uradnega lista je določeno:
„Nakupom kakršnihkoli nepremičnin, ležečih na ozemlju kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v razdalji 50 km od njene meje, odnosno od morske obale, po državljanih tujih držav je treba odobritve ministra za vojno in mornarico in ministra za notranje posle. Brez te predhodne odobritve ne smejo sodišča vršiti prenosa imovine na kupčevo ime. Na ostalem prostoru kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so nakupi kakršnihkoli nepremičnin po državljanih tujih držav dovoljeni samo ob zakonski reciprociteti med kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in dotično državo, ki se mora poleg dotičnih zakonov v teh državah priznati s posebno mednarodno pogodbo med tema državama.”
Ta paragraf je razveljavljen:
„Slovesno privoljenje v zakon se mora izreči ob ženitvi med verniki raznih krščanskih veroizpovedanj ob prisotnosti dveh prič pred rednim dušnim pastirjem enega obeh zaročencev ali pred njegovim namestnikom. To je mogoče tudi, ako je politično oblastvo opravilo oklice, ker se je dušni pastir branil. Zaročencema je vsekako na voljo, da dosežeta cerkveno blagoslovljenje svojega zakona, sklenjenega pred dušnim pastirjem enega obeh zaročencev, pri dušnem pastirju drugega.” (Člena II in III zakona z dne 31. decembra 1868 drž. zak. za leto 1869 štev. 4.)
Prejšnje besedilo:
§ 163. ... manj kakor šest, ne več kakor deset mescev...
Ako je potrebno v varstvo pravic otroka, naj skrbi sodišče za to, da se očetovstvo prizna v nespornem postopanju ali ugotovi s pravdo. (Nov. I, § 16.)
Ako je očetovstvo priznano, mora sodišče uradoma ugotoviti mero dajatev, ki jih je oče po zakonu dolžan, v nespornem postopanju, ako pa je odločba zavisna od ovedbe spornih dejstev, ki jih ni moči ugotoviti s sredstvi nespornega postopanja, ukazati varuhu, da toži. Opusti naj se določitev o meri vzdrževalne dolžnosti, dokler nezakonski oče prostovoljno izpolnjuje svoje dolžnosti v polni meri ali kadar je po njegovih razmerah povsem izključeno, da bi mogel kaj prispevati k vzdrževanju. (Nov. I, § 16.) — Ako se mora po okolnostih za nezakonskega otroka iskati preskrba kot za siromaka, mora sodišče pri tem varuha podpirati in, če treba, uradoma ukreniti, da se odloči o domovinski pravici otroka. (Nov. I, § 17.)
Določba § 13 odst. 2 ni uporabna, ako je oče nezakonskega otroka umrl, preden je stopil v veljavo ta cesarski ukaz. (Nov. I, § 14, odst. 2.)
Mesto varuha ali skrbnika, imenovanega preden je bil v veljavi ta cesarski zakon, se sme postaviti mati ali zakonska žena oskrbovanca na njen predlog za varuha ali skrbnika. (Nov. 1, § 29.)
Ukazoma se določi, kako naj varuško sodišče uredi pregled o razmerah in imovini nedoletnikov in oskrbovancev in o sicer bistvenih okolnostih za vršitev varuštva in skrbstva.
Določbi §§ 207 in 208 o. d. z. sta razveljavljeni z napisom vred; na njuno mesto morajo stopiti določbe iz §§ 50 in 54 cesarskega ukaza, (Nov. I, § 49.)
Glede vodstva sirotinske knjige odreja naredba poverjenika za pravosodje od dne 18. marca 1919 štev. 413/19 Uradnega lista:
Na podstavi § 49 prve delne novele k občnemu državljanskemu zakoniku ukazujem:
Odstavek I ukaza avstrijskega pravosodnega ministrstva od 29. januarja 1916 štev. 9 ukaznika je razveljavljen.
§ 238 pravilnika za sodišča prve in druge stopnje od 5. maja 1897 drž. zak. štev. 112 stopi zopet v svojem prvotnem besedilu v veljavo.
Sodišča naj prenesejo vse primere, vpisane po 1. aprilu 1916, v novi zapisnik P, ki še niso končno rešeni, tekom 3 mescev v sirotinsko knjigo, v katero naj se novi primeri takoj vpišejo.
Predpisi §§ 273 a, 273 b in 273 c opravilnika za sodišča prve in druge stopnje veljajo odslej le za varstvene in skrbstvene spise, ki imajo (vštevši tudi zapuščinske spise) več kot 50 listov, če ima varovanec kaj imovine.
Ko obsega spis več kot 50 listov, naj se sestavi in po navedenih določbah vodi varstveni, oziroma skrbstveni in imovinski list.
Ta naredba stopi v veljavo z dnem razglasitve.
„Materam in babicam dodane sovaruhe mora sodišče odpustiti, ako po predhodnjih določbah ni treba postaviti sovaruha.” (Nov. I, § 29.)
Določbe § 3 (nov. III) so uporabne tudi za dejanja nedoletnikov pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 5.)
Določbe § 4 nov. III so uporabne tudi za dejanja nedoletnikov pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 5.)
Zadnji odstavek § 8 zakona z dne 20. februarja 1883 drž. zak. štev. 20 slove: Ako je moči po izvršenih poizvedbah določiti dan, ki ga je treba smatrati za smrtni dan, oziroma, da ga odsotnik ni preživel, je ta dan, razen tega pa tisti dan oznameniti za domnevani smrtni dan, ko je nastopil konec roka, katerega pretek po § 24 o. d. z. utemeljuje domnevo smrti za ta primer.
Glej izpremembe zakona z dne 16. februarja 1883 štev. 20 drž. zak. po zakonu z dne 31. marca 1918 štev. 129 drž. zak. — kakor zakon o pogrešanih v vojni z dne 31. marca 1918 štev. 128 drž. zak.
Take listine je treba položiti na sodišču, kjer se vodi zemljiška knjiga za zemljišča, ki so v katastrski občini in niso vpisana v deželni deski. Vsakomur je na voljo, da vpogleda listine, položene na sodišču. (Nov. III, § 24.)
... v Dalmaciji veljavni predpisi o pridobitvi stvarnih pravic na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, ostanejo nedotaknjeni. (Nov. III, § 25, odst. 2.)
Neizpremenjeni ostanejo predpisi, veljavni v Dalmaciji glede pridobitve stvarnih pravic na nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. (Nov. III, § 25, odst. 2.)
Ćlen XXVIII izv. r., da sme vsak upnik zahtevati izbris ali amortizacijo poprednjih hipotečnih terjatev, je razveljavljen z nov. III, § 42.
Glej §§ 37—41, 43, nov. III v dodatku.
Navedene določbe §§ 63—65 nov. III niso uporabne, ako je dediščina pripala pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 66.)
Določbe § 55, III. nov. veljajo tudi za naredbe poslednje volje, napravljene pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 58.)
Določbe § 56, III. nov. ne veljajo za naredbe poslednje volje, napravljene pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 58.)
Določbe § 55 (nov. I) ne veljajo za poslednjo voljo, izrečeno pred 13. oktobrom 1914. (Nov. 1, § 59.
Določbe §§ 56 in 57 (nov. I) ne veljajo za naredbe poslednje volje, napravljene pred 13. oktobrom 1914. (Nov. I, § 59.)
Določbe nov. I, § 58 ne veljajo za naredbe poslednje volje, napravljene pred 14. oktobrom 1914. (Nov. I, § 59.)
Gornja določba (§ 59) ni uporabna, ako je umrl zapustnik pred 1. januarjem 1917. (Nov. III § 60.)
Prejšnja določba (§ 61) je uporabna v korist naredbi poslednje volje, napravljene po 1. januarju 1917, tudi tedaj, ako je bila naredba s takim pristavkom napravljena pred tem dnevom. (Nov. III, § 62.)
Določbe § 57, nov. III naj se uporabijo za vse pravne primere, ki niso urejeni pred 1. januarjem 1917 s pravomočno sodbo ali s prisojilom ali v sporazumu strank. (Nov. III, § 58.)
Zakonite dedne pravice med nezakonskim otrokom in materinimi sorodniki ni moči zahtevati, če je dediščina pripadla pred 13. oktobrom 1914. (Nov. I, § 67.)
Predpisi §§ 68 do 70, nov. I niso uporabni, če je dediščina pripadla predno je bila veljavna ta cesarska naredba. (Nov. I, § 72.)
Točka 1 je razveljavljena s členom 7 zakona od 25. maja 1868 drž. zak. štev. 49.
Pod 3 navedeni razlog pa pač še velja navzlic določbi § 6 zakona od 15. novembra 1867 drž. zak. štev. 131.
Nujni dedič nima po § 784 nobene pravice do sorazmernih deležev posameznih premičnin in nepremičnin, spadajočih v zapuščino, marveč le do deleža, preračunjenega s sodno cenitvijo. (Dvorni dekret z dne 31. januarja 1844 štev. 781 zb. j. z.)
Po doslej veljavnih zakonih je treba presoditi, koliko je vpoštevati daritve izza časa pred 1. januarjem 1917 ob preračunanju dolžnega deleža ali terjati povračilo zaradi prikrajšanega dolžnega deleža. (Nov. III, § 72.)
Nov. III: § 74. Upnikom dediča, ki so to zahtevali zaeno z izpričanjem svoje terjatve že pred prisojilom, naj se vroči prepis sklepa, s katerim je zapuščinsko sodišče prepustilo dediču, da prosto razpolaga s posameznimi zapuščinskimi kosi, in prepis prisojilne listine. Vroči naj se to zaeno, ko se vroče sklepi dediču.
§ 75. V zavarovanje terjatev proti dediču se smejo v prid upnikom dediča, ako so dani v § 379 odst. 2 izv. reda navedeni pogoji, ukreniti pred prisojilom začasne odredbe glede dediščine, ki mu je pripadla. Po namenu, ki naj se doseže, se smejo odrediti z začasno odredbo potrebni zavarovalni pripomočki. (§§ 379 in 382 izv. reda.)
Ureditev v smislu § 30 naj izvrši po predpisih nespornega postopanja okrajno sodišče, v čigar okolišu je obremenjeno zemljišče. Kolikor so deležniki sporazumni, naj se to posvedoči; o točkah, ki so ostale sporne, mora sodišče odločiti s sklepom izključivši redno pravdno pot. Ureditev naj se zaznamuje v javni knjigi na podlagi posvedočbe in sklepa. (Nov. III, § 31.)
Gornje določbe (§§ 26—31) so veljavne tudi za zemljiške služnosti in stvarna bremena, osnovana pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 32.)
Ako je meja v smislu § 851 o. d. z. določena, mora sodišče zaeno izreči, ali presega vrednost sporne parcele znesek sto kron. V tem primeru je vsaki stranki pridržano, da uveljavlja svojo boljšo pravico s pravdo. Rekurzi proti sodnim odločbam druge stopnje v postopanju radi obnavljanja in poprave mej so nedopustni. (Nov. II, § 4.)
Gornje določbe (§ 1—4 nov. II) niso uporabne za razprave o obnavljanju ali popravi mej, že začete pred veljavnostjo te cesarske naredbe (25. julija 1915) z vloženo prošnjo ali tožbo na pristojnem sodišču. (Nov. II, § 5.)
Določbe §§ 83 in 88 nov. III veljajo tudi za izjave volje, izrečene pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 105.)
Določbe §§ 89 do 91 nov. III. je uporabiti tudi za pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917, ako niso že izpolnjene ali ugotovljene s sodbo ali s sodno poravnavo. (Nov. III, § 105.)
Ženske morejo biti priče pri sestavljanju pismenih listin in pri naredbah poslednjih volj in se morejo prevzemati kot priče pri sestavljanju notarskih zapisov kakor tudi kot prva ali edina priča pri sodnih ali notarskih poveritvah. Njihov sopodpis kot priča na zasebnih listinah v neznatnih zemljiškoknjižnih stvareh more nadomeščati so podpis moških prič. (Nov. I, § 3.)
Določbe §§ 92 in 94 do 100 nov. III niso uporabne za pogodbe in listine, napravljene pred 1. januarjem 1917, ali za obveze, osnovane pred tem dnevom. (Nov. III, § 105.)
Določbe §§ 102 in 103 vejajo tudi za izjave volje, podane pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 105.)
Posledice neizpolnjenih odplatnih pogodb, sklenjenih pred 1. januarjem 1917, se določajo po doslej veljavnem pravu. (Nov. III, § 116.)
Določba § 924 o. d. z. je ob moč in je uporabna po 1. januarju 1917 le, ako je bilo živinče prevzeto že pred tem dnevom. (Nov. III, § 117.)
Naredba pravosodnega ministra v sporazumu s poljedelskim ministrom z dne 10. novembra 1916 štev. 384 drž. zak. o rokih za domnevo pri hibah živine:
Na opdlagi § 925 obč. drž. zak. (§ 118 ces. ukaza z dne 19. marca 1916 štev. 69 drž. zak. o tretji delni noveli k obč. drž. zakoniku) se ukazuje:
Čl. 1. Domneva, da je bilo živinče že pred izročitvijo bolno, nastopi, ako se v dveh tednih po izročitvi pojavijo nastopne bolezni in hibe: 1.) pri konjih, oslih, mezgih in mulah: smrkavost, nadušljivost, tiščavka (vrtoglavost), notranje vnetje oči (jasna slepota), grizenje jasli; 2.) pri goveji živini: tuberkuloza; 3.) pri ovcah: garje ali obče po živalskih zajedalcih (parazitih) provzročena vodenica; 4.) pri prešičih ikre ali trihine.
Določbe §§ 119 do 125 veljajo tudi za pogodbo, sklenjeno pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 126.)
Obresti.
§ 993. Ako si posojevalec izgovori pri kateremkoli posojilu glede na vrsto, dobroto ali množino izrečno ali molče več, kakor je dal, more pogodba veljati le toliko, kolikor se pri tem ne prekoračijo dovoljene pogodbene obresti.
§ 994. S pogodbo si sme vsakdo izgovoriti pri posojilu z zastavo pet od sto, brez zastave šest od sto za eno leto. Ta mera dopustnih pogodbenih obresti velja seveda tudi tedaj, kadar so obresti sicer pogojene, pa njihova višina ni bila določena.
§ 995. Ako gredo komu obresti po zakonu brez izrečne pogodbe, je treba plačati kot zakonite obresti štiri od sto, med trgovci in tvorničarji, upravičenimi od oblastev, pa pri dolgu, ki izvira iz pravega trgovinskega posla, šest od sto na leto.
[Page]§ 996. Ako so bile razen določenega kraja in časa za plačilo glavnice in obresti izgovorjene [Page]za posojevalca pod katerokoli podobo in imenom še druge postranske dolžnosti ali postranske koristi zanj ali za druge, so neveljavne, kolikor se pri tem prekorači v celoti mera dovoljenih pogodbenih obresti.
§ 997. Obresti je navadno plačati pri vračanju glavnice ali vsako leto, ako je pogodba sklenjena za več let in v njej ni nič dogovorjenega radi rokov za plačevanje obresti. Naprej se smejo obresti odtegniti največ za pol leta. Obresti, odtegnjene naprej čez to mero, je treba odračunati od dneva odbitka dalje od glavnice.
§ 998. Obresti od obresti se ne smejo nikdar vzeti, vendar se smejo dveletni in še starejši obrestni zastanki zapisati po dogovoru kot nova glavnica.
§ 1000. Posebni zakon zoper oderuštvo določa, kako je postopati z oderuštvom, zagrešenim glede na glavnico ali dovoljeno obrestno mero.
Določbe §§ 993-998 in 1000 so razveljavljene z zakonom od 14, junija 1868 štev. 62 drž. zak., premenjenim z zakonom od 15. maja 1885 , štev. 77 drž. zak.
Glej zakon z dne 29. julija 1912 štev. 151 drž. zak. o odgovornosti, če trčijo ladje druga ob drugo, in o zahtevkih za pomoč ill rešitev v sili na morju.
Določbe §§ 132 in 133 niso uporabne za pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 134.)
Določbe §§ 135, 138, 145 niso uporabne za rabokupne pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917. (Nov. Ill, § 148.)
Določbe §§ 136 in 137 veljajo tudi za rabokupne pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1927. (Nov. III, § 149.)
Določbe § 139 so uporabne tudi za rabokupne pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917, s to izjemo, da veljajo omejitve § 139 glede predmetov, podvrženih zastavni pravici raboprodavca, le za zakupnine in najemnine, nastale po preteku dobe, v kateri je utegnil raboprodavec po 1. januarju 1917 razdreti rabo kupno razmerje. (Nov. III, § 149).
Določbe § 140 niso uporabne za plačila, dana naprej pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 148.)
Določbe §§ 142 do 144 veljajo tudi za rabokupne pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 149.)
Določbe § 146 so uporabne tudi za rabokupne pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 149).
Določba § 147 ni uporabna za rabokupne pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 148.)
(O odplatnih službenih pogodbah.)
Nov. III, § 150, je dala 26. poglavju novo besedilo v §§ 1151 do 1174. Prejšnje besedilo teh paragrafov je natisnjeno ob koncu poglavja.
Po § 152, nov. III, so uporabne določbe § 150 (to je §§ 1151 do 1174 o. d. z.) za službena razmerja, obstoječa 1. januarja 1917. Le §§ 1162 do 1162 d ni uporabljati, ako je bilo službeno razmerje razdrto pred 1. januarjem 1917.
[Page]V nov. III, § 153, je izrečeno: „Določb § 150 (novele) ni uporabljati za službena razmerja oseb, ki so nameščene kot uradniki ali uslužbenci dvora, države, državnega zavoda, dežele, okraja, občine ali javnega zaklada, ako se službeno razmerje ne opira na zasebnopravno pogodbo. Za določna službena razmerja obstoječi posebni predpisi ostanejo neizpremenjeni, zlasti predpisi občnega rudarskega zakona, obrtnega [Page]reda in zakona od 28. julija 1902 štev. 156 drž. zak., kakor tudi zakona o trgovskih pomočnikih, zakona o graščinskih uradnikih, poselskih redov, potem predpisi železniškega obratnega reda in organizacijskega ustava za državno železniško upravo glede nadzorstvene in disciplinske pravice, ki jo imajo železniška nadzorstvena oblastva nasproti uslužbencem državnih in zasebnih železnic. — Kolikor ni določb o službeni pogodbi v posebnih zakonitih predpisih, obstoječih za določna službena razmerja, naj se uporabijo določbe § 150.
Prejšnje besedilo § § 1151 do 1174:
1. Mezdna pogodba.
§ 1151. Kadar se kdo obveže za službovanje ali za izvršitev izdelka za določno plačilo v denarju, nastane mezdna pogodba.
Molče sklenjena mezdna pogodba.
§ 1152. Čim kdo naroči delo ali izdelek, se šteje, da je tudi privolil v primerno mezdo. Ako mezda ni določena ne z dogovorom, ne z zakonom, jo določi sodnik.
Pravice iz mezdne pogodbe.
§ 1153. Pri bistvenih hibah, vsled katerih je izdelek neraben, ali ki nasprotujejo izrečnemu pogoju, je naročnik upravičen, odstopiti od pogodbe. Ako tega noče ali ako hibe niso niti bistvene, niti proti izrečnemu pogoju, sme zahtevati ali izboljšanje ali primerno odškodnino, v to svrho pa pridržati sorazmeren del mezde. (Glej zgoraj § 1167.)
[Page]§ 1154. Ako najeti po svoji krivdi ne izpolni obljube v pogojenem, času, naročnik ni več dolžan, sprejeti naročeno stvar; tudi sme zahtevati povračilo škode, ki je iz tega nastala. Ako pa naročnik odlaša plačilo mezde, je tudi obvezan, da najetega docela odškoduje.
§ 1155. Najetemu gre primerno plačilo tudi za službe in dela, ki niso bila izvršena, ako je bil pripravljen posel izvršiti, pa je bil v tem oviran po krivdi naročnika ali po naključju, ki se je njemu primerilo, ali ako je bil sploh prikrajšan z izgubo časa. (Glej zgoraj §§ 1154b in 1168.)
§ 1156. Praviloma gre plačilo po izvršenem delu. Ako se pa delo izvršuje v določnih oddelkih časa ali izdelka, ali ako so s tem. združeni izdatki, ki jih najeti ni prevzel, je ta upravičen, preden je izdelek dogotovil ali delo povsem izvršil, zahtevati službovanju ali izdelku sorazmeren del plačila in povračilo izdatkov, ki jih je imel. (Glej zgoraj §§ 1154, 1154 a in 1170.)
§ 1157. Ako se uniči gradivo, pripravljeno za izdelek ali izdelek sam pd golem naključju povsem ali deloma, nosi škodo lastnik gradiva ali izdelka. Ako pa je naročnik dal gradivo, ki je očividno nesposobno za smotreno obdelovanje, je delavec odgovoren za škodo, ako je delo vsled tega pomanjkljivo in ako ni svaril naročnika. (Glej zgoraj § 1168 a.)
Kdaj preide naročilo v kupno pogodbo.
§ 1158. V dvomu, ali je naročilo dela imeti za kupno ali mezdno pogodbo, se domneva, da je tisti, ki je dal gradivo za delo, najel delavca. Ako je pa delavec dal gradivo, se domneva kup. (Glej zgoraj § 1166.)
§ 1159. Ako so z mezdno pogodbo združene še druge postranske pogodbe, se je treba držati zakonitih predpisov, primernih za vsako izmed njih. (Glej zgoraj § 1151 odst 2.)
[Page]Prestanek mezdne pogodbe.
§ 1160. Delavci, ki so bili najeti za določen čas ali do izvršitve določnega izdelka, ne smejo brez zakonitega vzroka niti dela popustiti, niti se ne smejo odsloviti pred potekom časa in pred izvrštvijo izdelka. Ako se delo prekine, je vsak pogodbenik odgovoren za svojo krivdo, nihče pa za naključje. (Glej zgoraj § 1162.)
§ 1161. Le v nujnih okolnostih sme najeti delavec ali delovodja poveriti naročeni posel drugemu, pa celo v tem primeru je odgovoren za krivdo v izberi osebe. (Glej zgoraj §§ 1153 in 1165.)
§ 1162. Mezdna pogodba za dela, pri katerih se navadno gleda na posebno spretnost osebe, prestane z delavčevo smrtjo in dediči smejo zahtevati le ceno za pripravljeno porabno gradivo in del mezde, primeren vrednosti izvršenega dela. Ako umrje naročnik dela, morajo njegovi dediči nadaljevati pogodbo ali odškodovati najetega. (Glej zgoraj § 1171.)
Razširjenje teh predpisov na pravne zastopnike, zdravnike i. dr.
§ 1163. Tukaj določeni predpisi veljajo tudi za pravne zastopnike, zdravnike in ranocelnike, faktorje, provizorje, umetnike, dobavitelje in druge osebe, ki so si za svoj trud izrečno ali molče izgovorili plačo, stalno letno plačilo ali sicer kakšno nagrado, kolikor ni o tem posebnih predpisov.
2. Založna pogodba.
§ 1164. S pogodbo o založbi kakšnega spisa daje pisatelj komu pravico, da spis s tiskom razmnoži in razpeča. Pisatelj se s tem odreče pravici, da prepusti isto delo drugemu v založbo. (Glej zgoraj § 1172.)
[Page]Pravice in dolžnosti med pisateljem in založnikom.
§ 1165. Pisatelj je obvezan, da izroči delo kakor dogovorjeno, založnik pa, da plača pogojeno nagrado takoj po izročitvi dela.
§ 1166. Ako pisatelj ne izroči dela ob določenem času ali na določen način, sme založnik odstopiti in zahtevati odškodnino, ako je pisatelj kriv, da delo ni izročeno.
§ 1167. Ako je bilo število izvodov določeno, mora založnik izprositi za vsak nov natisk pisateljevo dovoljenje in skleniti nov dogovor o pogojih.
§ 1168. Ako hoče pisatelj prirediti novo izdajo z izpremembami v vsebini dela, se mora o tem skleniti nova pogodba. Preden je razprodan natisk, je pisatelj le tedaj upravičen za novo izdajo, ako je pripravljen dati založniku primerno odškodnino za izvode, ki so še v zalogi. (Glej zgoraj § 1173.)
§ 1169. Pisateljeve pravice glede novega natiska ali izdaje ne preidejo na njegove dediče.
Ta določba je razveljavljena že s patentom z dne 19. oktobra 1846, štev. 992 zb. j. z. Glej sedaj zakon o avtorski pravici z dne 26. decembra 1895 štev. 197 drž. zak.
§ .1170. Ako prevzame pisatelj obdelavo dela po načrtu, predloženem mu od založnika, ima pravico le do pogojene nagrade. Založnik ima potem polno prosto založno pravico.
§ 1171. Te predpise je treba uporabiti tudi za zemljevide, krajepisne risbe in glasbene skladbe. Omejitve ponatiskovanja so v političnih zakonih.
[Page]3. Pogodba med gospodarji in posli.
§ 1172. Pravice in dolžnosti med gospodarji in posli so v posebnih predpisih o tem.
Druge odplatne pogodbe o službah.
§ 1173. Pogodbe, s katerimi se obeta stvar ali dejanje za prevzeto dejanje, je treba presojati po pravilih, ki so ustanovljena o odplatnih pogodbah sploh in zlasti v tem poglavju.
§ 1174. Kar je kdo vedoma dal za izvršitev nemogočega ali nedopustnega dejanja, tega ne sme zopet nazaj zahtevati. Politične naredbe določajo, ali je državni zaklad upravičen to zaseči. Ako pa je bilo dano kaj za zabranitev nedopustnega dejanja tistemu, ki ga je hotel izvršiti, se sme to nazaj zahtevati.
Ženi, ločeni vsled obojestranske krivde, vobče ne gre dostojno vzdrževanje, toda sodniku je prepuščeno, da od primera do primera na njeno prošnjo, vpoštevajoč vse okolnosti in razloge, ki govore po pravici zanjo, prisili moža, da nudi svoji ženi izjemoma dostojno vzdrževanje (dvorni dekret z dne 4. maja 1841 štev. 531 zb. j. z.).
Prejšnje besedilo:
§ 1278. Kupec dediščine, ki jo je prodajalec nastopil ali ki mu je vsaj pripadla, stopi ne samo v pravice, marveč tudi v obveznosti prodajalca kot dediča, kolikor te niso zgolj osebne. Ako torej pri kupu ni vzet v podlago popis (inventar), je tudi kup dediščine posel na srečo.
Določba § 96 ne velja za pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 104.)
Glej sedaj zavarovalni red z dne 22. novembra 1915, štev. 343 drž.zak. Zakon o zavarovanju delavcev z dne 14. maja 1922, Uradni list štev. 169/22.
Prejšnje besedilo:
§ 1295. Vsakdo je upravičen, zahtevati od poškodovalca povračilo škode, ki mu jo je ta prizadel po krivdi , naj je škoda povzročena s kršitvijo pogodbene dolžnosti ali ne glede na pogodbo.
Za škode, ki jih učinijo državljanom državni ali samoupravni organi z nepravilnim izvrševanjem službe, odgovarja pred rednim sodiščem država ali samoupravno telo. Dotični organ je odgovoren njima. - Tožba za odškodnino zastara v 9 mescih. (Člen 18 ustave z dne 28. junija 1921, Uradni list 1921/233.) - O odgovornosti ministrov glej pri § 1338.
Za ročno prtljago, ki jo vzame potnik s seboj v potniški voz, je železnica odgovorna samo, če je sama kriva. (§ 28 uredbe o prevozu potnikov in blaga na železnicah kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 25. aprila 1925, Uradni list štev. 307/25.)
Prejšnje besedilo:
§ 1305. Kdor se posluži svoje pravice v pravnih mejah, ni odgovoren za škodo, ki izvira iz tega za drugega.
Železniška podjetja so dolžna, da povrnejo vso škodo na javnem ali zasebnem blagu, ki je bila prizadeta po zidanju železnic. Železniška podjetja morajo dalje take naprave oskrbeti, da sosednja zemljišča, zgradbe itd. ne trpé škode vsled železnice ne med njeno gradnjo, ne pozneje, in so odgovorna za take poškodbe. (Min. nar. z dne 14. septembra 1854 štev. 238 drž. zak. § 10 lit. b.)Prejšnje besedilo:
§ 1307. Ako pa je kdo po lastni krivdi začasno v stanju zmotnje, je tudi v tem stanju povzročeno škodo pripisati njemu v krivdo. Isto velja za vsakega drugega, ki je povzročil po svoji krivdi to stanje pri poškodovalcu.
Prejšnje besedilo:
§ 1308. Ako blazni ali bebci ali otroci poškodujejo koga, ki je dal po kakršnikoli krivdi sam povod za to, ne sme zahtevati povračila.
Prejšnje besedilo:
Izjeme.
§ 1314. Kdor sprejme uslužbenca brez izpričevala ali vedoma obdrži v službi osebo, nevarno vsled svoje telesne ali duševne kakovosti, ali daje bivališče znanemu zločincu, je odgovoren hišnemu gospodarju in domačinom za povračilo škode, povzročene po nevarni kakovosti teh oseb.
Prejšnje besedilo:
§ 1315. Takisto je odgovoren, kdor je vedoma najel tako nevarno ali kdor je najel za kakšen posel nesposobno osebo, za škodo, ki jo je imel drug vsled tega. [Page]Železnica je odgovorna za svoje osebje in za druge osebe, ki jih uporablja za izvrševanje prevoza. (§5 uredbe o prevozu potnikov in blaga na železnicah kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 25. aprila 1925 Ur. list štev. 307/25 - železniški obratni pravilnik.)
Prejšnje besedilo:
§ 1316. Gostilničarji, brodniki in vozniki so odgovorni za škodo, ki jo povzroče njihovi lastni ali od njih prideljeni uslužbenci potniku na prevzetih stvareh v njihovi hiši ali na njihovi ladji, ali na prevoznem, blagu. (§ 970.)
Glej § 1 zakona o odgovornosti železnic z dne 5. marca 1869 štev. 27 drž. zak.; § 8 zakona o odgovornosti za škode iz obrata vozil s silo (avtomobilski zakon) z dne 9. avgusta 1908 štev. 162 drž. zak. ; § 5 žel. obr. pravilnika pri § 1315.
Odgovornost železniških podjetij za potniško prtljago in prevozno blago. (Uredba z dne 25. aprila 1925, Uradni list štev. 307/25 - §§ 35, 36, 84. - Odgovornost pošte za pošiljke členi 68-75 pravilnika za notranjo poštno službo z dne 15. decembra 1921 štev. 68.063.
Prejšnje besedilo:
§ 1319. Zaradi verjetne nevarnosti, da bi utegnil pasti in mimoidoče poškodovati izvesek, posoda ali druga reč, obešena ali postavljena nad prostorom, kjer se hodi, nima še nihče pravice do sodne tožbe, pač pa vsakdo pravico, naznaniti nevarnost političnemu oblastvu zaradi občne varnosti.
Prejšnje besedilo:
6. po živali
§ 1320. Ako žival koga poškoduje, je za to odgovoren tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil ali zanemaril jo zavarovati. Ako ni moči nikomur dokazati take krivde, je poškodbo imeti za naključno.
Prejšnje besedilo:
§ 1327. Ako nastopi iz telesne poškodbe smrt, se morajo povrniti ne le vsi stroški, marveč tudi zapuščeni ženi in otrokom usmrčenega to, kar jim je vsled tega odšlo.
Glej zakon o zavarovanju delavcev z dne 14. maja 1922, Uradni list štev. 169/22 XI. poglavje, zlasti §§ 95—98.
Prejšnje besedilo:
§ 1328. Kdor zavede žensko in zarodi z njo otroka, plača stroške poroda in otročje postelje in izpolni ostale, v tretjem poglavju i prvega dela določene očetovske dolžnosti. Kazenski zakon določa, kdaj je kaznovati zapeljevanje hkratu kot težek policijski prestopek.
Prejšnje besedilo:
§ 1329. Kdor oropa koga njegove svobode s tem, da ga siloma odpelje, da ga samolastno prime kot jetnika, ali da ga nalašč po krivici zapre, je zavezan, preskrbeti žaljenemu prejšnjo svobodo in mu dati polno zadoščenje. Ako mu ni več moči preskrbeti svobode, mora plačati njegovi ženi in otrokom odškodnino, kakor pri usmrtitvi.
Prim. zakon z dne 21. marca 1918 štev. 109 drž. zak. o odškodbi za krivično obsodbo in zakon z dne 18. avgusta 1918 štev. 318 drž. zak. o odškodbi za neupravičen preiskovalni zapor.
Prejšnje besedilo:
§ 1330. Komur je z žaljenji na časti povzročena dejanska škoda ali izguba dobička, je ta upravičen, zahtevati odškodbo ali polno zadoščenje.
Glej čl. 52 do 64, zlasti 62 zakona o tisku z dne 6. avgusta 1925, Uradni list štev. 272/25.
Prejšnje besedilo:
§ 1336. Pogodniki smejo skleniti poseben dogovor, da je treba plačati določen denarni ali drug znesek mesto škode, ki naj se povrne, ako bi obljuba ali sploh ne bila izpolnjena ali ne na pravi način ali prekesno (§ 912). (Vendar ne sme pri posojilih znesek, ki ga sodnik prizna zaradi zamujenega plačila, presegati najvišjih pravnih obresti.) V drugih primerih mora sodnik, če treba po zaslišanju izvedencev, znižati povračilni znesek, ako dolžnik dokaže, da je pretiran. Plačilo povračilnega zneska ne oprosti od izpolnitve pogodbe razen, če je poseben dogovor.
Besedilo v oklepih od: „Vendar“ do „obresti“ je razveljavljeno s § 1 zakona z dne 14. junija 1868 štev. 62. drž. zak.
Glej zakon z dne 12. julija 1872 štev. 112 drž. zak., s katerim se ureja tožbena pravica strank zaradi žalitev pravice, prizadetih po sodnih uradnikih v izvrševanju njihovega uradnega delovanja (sindikatna tožba).
Po členu 112 odst. 1 ustave z dne 28. junija 1921, Uradni list 233/21 sodnik ne sme biti tožen za svoje sodno delovanje brez odobritve pristojnega apelacijskega sodišča. Za člane višjih sodišč daje to odobritev kasacijsko sodišče.
Prim. zakon z dne 21. marca 1918 štev. 109 drž. zak. o odškodnini za krivično obsodbo in zakon z dne 18. avgusta 1918 štev. 318 drž. zak. o odškodbi za neupravičen preiskovalni zapor.
Prejšnje besedilo:
§ 1346. Kdor se zaveže, da plača upnika, ako prvi dolžnik ne izpolni obveze, se imenuje porok, dogovor pa, sklenjen med njim in upnikom, poroštvena pogodba. Tukaj ostane prvi dolžnik še vedno glavni dolžnik in porok pristopi le kot nastopni dolžnik.
Določba § 97 ne velja za pogodbe, sklenjene pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 104.)
Prejšnje besedilo:
§ 1358. Kdor plača dolg drugega, stopi v upnikove pravice in je upravičen, zahtevati od dolžnika povračilo plačanega dolga. V to svrho je plačani upnik obvezan, da izroči plačniku vse pravne pripomočke in zavarovalna sredstva, kar jih je.
Za plačilo pred 1. januarjem 1917 določba § 171 ni uporabna. (Nov. III, § 175.)
S tretjo novelo 5. oddelka, 12. in 13. naslov so dobili §§ 1400 do 1410 o. d. z, („asignacija“) novo besedilo, a katerim se urejata „nakaz“ in „prevzem dolga“.
Prejšnje besedilo je navedeno ob koncu § 1410.
Glej prejšnje besedilo §§ 1403 in 1404.
Določbe novih §§ 1400—1403 (§§ 176—179 nov.) niso uporabne za nakaze, dane pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 180.)
Ako prevzame bližnji sorodnik odsvojiteljev (§32 steč. reda) imovino ali podjetje, je neposredno in brez omejitve na vrednost prevzete imovine ali prevzetega podjetja obvezan brez škode za trajno odgovornost odsvojilca upnikom za dolgove imovine ali podjetja, kolikor ne dokaže, da mu dolgovi ob izročitvi niso bili niti znani niti mu niso morali biti znani. (Nov. III, § 187.)
Določbe §§ 186 (1409 o. d. z.) in 187 ne veljajo, ako se prevzame imovina ali podjejte v stečajnem postopanju ali v prisilni izvršbi. (Nov. III, § 188.)
Prejšnje besedilo:
4. Z nakazom (asignacijo).
§ 1400. S pristopom novega dolžnika more nastati izprememba obveze, ako postavi dolžnik na svoje mesto drugega kot plačnika in nakaže upnika nanj.
Popoln nakaz.
§ 1401. Ako nakazani upnik (asignatar) sprejme kot plačnika odkazanega mu tretjega (asignata) namesto nakazajočega dolžnika (asignanta) in asignat privoli, je nakaz (asignacija) popoln in asignatar praviloma (§§ 1406 in 1407) ne sme več terjati asignanta.
Nepopoln nakaz.
§ 1402. Dokler ni tega trojnega pristanka, je nakaz nepopoln in velja le za tiste stranke, ki so se med seboj sporazumele.
§ 1403. Ako je nakaznik naložil plačilo drugemu, ki mu ni nič dolžan, je temu dano na voljo, da sprejme nakaz ali ne. Ako ga ne sprejme, ne nastane nobena nova obveznost, ako ga sprejme, nastane pooblastilna pogodba med njim in nakaznikom, ni pa še nobene pogodbe z nakazancem.
§ 1404. Nakaznik sme preklicati nakaz, ki ga nakazanec še ni sprejel. Tedaj odkazanec iz pooblastila ni več upravičen, da plača nakazanca.
§ 1405. Ako nakazanec noče sprejeti dobljenega nakaza, ali ako ga odkazani ne sprejme, ali ako temu nakaza ni moči pokazati zaradi njegove odsotnosti, mora nakazanec brez odloga o tem obvestiti nakaznika, sicer je odgovoren nakazniku za škodljive posledice.
§ 1406. Ako sta nakazanec in odkazanec sprejela nakaz, slednji pa ne plača ob pravem času, je nakaznik odgovoren nakazancu za to pod istimi omejitvami, pod kateremi je odstopnik odgovoren prevzemniku za resničnost in izterljivost terjatve. (§§ 1397 in 1399.)
[Page]§ 1407. Ako pa je nakazanec izrečno izjavil, da sprejme odkazanca kot edinega plačnika, ali molče s tem, da je dal svojemu dosedanjemu dolžniku pobotnico ali mu izročil zadolžnico, je nakaznik prost vsake odgovornosti proti nakazancu.
§ 1408. Ako naloži nakaznik svojemu dolžniku kot odkazancu plačilo le v tisti meri, v kateri mu je bil ta dolžan in napoti nakazanca nanj radi sprejema plačila, velja za nakazanca nakaz kot odstopna listina in nastopi med njim in odkazancem prav tisto razmerje, ki je med prevzemnikom terjatve in prevzetim dolžnikom, kateremu je bil naznanjen prevzemnik.
§ 1409. Odkazanec je odgovoren za posledice, ako odreče ob takem nakazu, ki je hkratu odstop, plačilo brez vzroka ali ako je odkazanec sploh muden s plačilom, potem ko je nakazancu obetal plačilo. Ako pa je prevzeto plačilo opravil kakor treba in v večjem znesku kot je bil nakazniku dolžan, mu gre od njega povračilo (§ 1014).
§ 1410. Trgovci se ravnajo glede nakazov po posebnih, zanje obstoječih predpisih.
Prejšnje besedilo:
§ 1420. Ako kraj in način izpolnitve nista določena, naj se uporabijo gori (§ 905) določeni predpisi. Kar je plačati izven pogodbe, je dolžnik obvezan plačati le na mestu svojega domovališča.
Določbe § 101 novele niso uporabne za pogodbe in listine izza 1. januarja 1917 ali za obveze, ustanovljene pred tem rokom. (Nov. III § 104.)
Prejšnje besedilo:
§ 1422. Ako more in hoče plačati kdo drug namesto dolžnika z njegovim pristankom po meri prevzete obveznosti, mora upnik sprejeti plačilo in odstopiti plačniku svojo pravico; toda takrat upnik ni odgovoren ne za izterljivost, ne za resničnost terjatve izvzemši primer prevare.
Prejšnje besedilo:
§ 1423. Brez dolžnikovega pristanka praviloma (§ 462) ni moči upnika prisiliti, da sprejme plačilo od drugega, Ako ga pa sprejme, je plačnik upravičen, zahtevati celo po izvršenem, plačilu, da mu upnik odstopi svojo pravico.
Določbe §§ 171—174 novele niso uporabne za plačila, izvršena pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 175.)
Prejšnje besedilo:
§ 1426. Plačnik je vsikdar upravičen, da zahteva od plačanega pobotnico, to je pismeno izpričevalo o izpolnjeni obveznosti. V pobotnici se mora označiti dolžnikovo in upnikovo ime, kakor tudi kraj, čas in predmet plačanega dolga, mora jo podpisati upnik ali njegov pooblaščenec.
Glej nov. III, § 175 pri § 1423.
Prejšnje besedilo:
§ 1440. Enako ni moči med. seboj pobotati terjatev, ki se tičejo stvari neenakovrstnih ali določnih in nedoločnih stvari. Samolastno odvzete, izposojene ali v hrambo vzete stvari sploh niso predmet pobotanja.
Glej nov. II, § 43 v dodatku.
Prejšnje besedilo:
§ 1446. Pravice in obveznosti, vpisane v javnih knjigah, ne prestanejo vsled združitve v eni osebi, dokler niso izbrisane iz javnih knjig. (§§ 496 in 526.)
§ 1467. Polno pravico na nepremičnine, izključujoč vsak ugovor, priposestvuje tudi po preteku treh let tisti, na čigar ime so vpisane v javnih knjigah. Po meri vpisane posesti je presoditi, koliko je priposestvovanega.
Ta paragraf je razveljavljen: Nov. III, § 201.
§ 1469. Služnosti in druge posebne pravice, ki se izvršujejo na tujem svetu, priposestvuje enako kakor lastninsko pravico v treh letih tisti, na čigar ime so vpisane v javne knjige .
Ta paragraf je razveljavljen: Nov. III, § 201.
Prejšnje besedilo:
§ 1480. Terjatve zastalih vsakoletnih dajatev, obresti, rent ali službovanj prestanejo v treh letih; pravica sama zastara, ako se trideset let ne izvršuje.
Terjatve, ki so navedene v prvem stavku §§ 1480 in 1486 o. d. z. (v besedilu III. nov.) in odškodninske terjatve, nastale po kršitvi pogodbene dolžnosti (§ 1489, prvi stavek v besedilu III. nov.) ne zastarajo pred dnem 31. decembra 1921. — Terjatve, za katere je veljala pred dnem aprila 1914 tridesetletna ali štiridesetletna doba zastaranja, pa zastarajo s potekom te dobe, če poteče pred dnem 31. decembra 1921. — Ta zakon se ne uporablja na terjatve, ki so že zastarale do dne, ko se razglasi ta zakon. (§ 1 zakona, s katerim se podaljšuje doba zastaranja nekaterih terjatev za področje višjega deželnega sodišča v Splitu in v Ljubljani z dne 30. januarja 1922 Uradni list štev. 215/22.)
Prejšnje besedilo:
§ 1485. Glede oseb, ki imajo ugodnost po § 1472, se zahteva štirideset let kakor za priposestvovanje tako tudi za zastaranje.
Prejšnje besedilo:
Izredni krajši čas zastaranja.
§ 1486. Občno pravilo, da se pravica izgubi šele po preteku tridesetih ali štiridesetih let, ker se ne izvršuje, je uporabno le, če zakon ni že določil krajše dobe (§ 1465).
Člen 18. ustave z dne 28. junija 1921 Uradni list štev. 233/21 določa:
Za škode, ki jih učinijo državljanom državni ali samoupravni organi z nepravilnim izvrševanjem službe, sta odgovorna pred rednim sodiščem država ali samoupravno telo. Dotični organ je odgovoren njima.
Tožba za odškodnino zastara v 9 mescih.
Glej § 1 zakona, s katerim se podaljšuje doba zastaranja nekaterih terjatev za področje višjega deželnega sodišča v Splitu in v Ljubljani z dne 30. januarja 1922 Uradni list štev. 215/22 pri § 1480.
Prejšnje besedilo:
§ 1487. Pravice, ovreči izjavo poslednje volje, terjati dolžni delež ali njegovo dopolnitev, preklicati daritev zaradi nehvaležnosti obdarjenca, razveljaviti odplatno pogodbo zaradi prikratbe nad polovico, ali izpodbijati izvršeno delitev skupnega blaga in zahtevek zaradi strahu ali zmote, ki se je pripetila pri pogodbi in pri čemer drugi pogodnik ni zakrivil zvijače, se morajo uveljaviti v treh letih. Po preteku tega časa so zastarane.
Prejšnje besedilo:
§ 1489. Vsaka tožba za odškodnino ugasne po treh letih od tistega časa, ko je oškodovanec zvedel za škodo. Ako za škodo ni zvedel ali ako je nastala iz hudodelstva, zastara tožbena pravica le po tridesetih letih.
Prejšnje besedilo:
§ 1490. Radi razžaljenja, ki je zgolj psovanje z besedami, spisi ali kretnjami, ni moči več tožiti po preteku enega leta. Ako pa je razžaljenje dejansko, traja tožbena pravica za zadoščenje tri leta.
Ako je pričelo zastaranje pred 1. aprilom 1916, je treba uporabiti gornje določbe tako, da se računi zastaranje od 1. aprila 1916. Ako pa poteče rok, doslej določen v zakonu, prej, je zastaranje dovršeno s potekom tega roka. (Nov. III, § 199.)
Predpisi o skrajšanih rokih zastaranja se ne tičejo, kolikor obsegajo določbe, različne od teh predpisov:
določb mednarodnega dogovora o tovornem prometu po železnicah;
železniškega obratnega pravilnika z dodatki;
določb zakona od 1. maja 1869 štev. 58 drž. zak., ki določa rok, po katerega preteku prestane pravica občnih bolnic do povračila oskrbovalnih stroškov od deželnih zakladov;
določb § 19 zavarovalnega reda;
vseh drugih predpisov, ki določajo krajši rok zastaranja kakor tri leta za zahtevke, označene v §§ 194 in 196 (= §§ 1486 in 1489 o. d. z.).
(Nov. III, § 200.)