I.

Ni slučaj, da polaga Gobineau te besede v usta prvemu teoretiku moderne državne vede, velikemu Machiavelliju, ki je ravno tako ustanovitelj politične znanosti, kakor imajo druge znanosti svoje [Page] »ustanovitelje«. — mislece, ki so prej ali slej prvi zastavili vprašanje in našli nanje odgovor z metodo in glede onega, kar tvori jedro njihovega predmeta. Besede, ki mu jih polaga v usta, so, kakor da jih je govoril Faust.

Vsako znanstveno vprašanje je vprašanje po golem dejstvu. Jeli Srednja Evropa golo dejstvo?

»Srednja Evropa« je ideja ali bolje, je značnica mnogih idej. Te vse skupaj niso nič več, pa tudi nič manj, nego misel, da se morata Avstro-ogrska monarhija in Nemčija zbližati gospodarsko. Ali samo gospodarsko? Tu gredo misli že daleč narazen, kajti cela vrsta politikov se ogreva za dalekosežno zbližanje preko samogospodarskega. Tako n. pr. govori in piše Julius Wolf, ki je že mnogo let pred vojno vodil društvo »Avstrijsko - nemško (srednje-evropejsko) gospodarsko zvezo«, za pravcato carinsko zvezo, drugi so za carinsko zajednico (Zollverein; angleška in francoska terminologija sta si ta terminus prisvojili in govorita o »Zollverein«); v. Philippovich zahteva carinsko zvezo , drugi so zopet za carinsko »zbližanje«, Friedrich Naumann pa, glavni ali vsaj najbolj znani tvorec srednjeevropskega združenja — in vsekakor z nemške strani najuniverzalnejši med vsemi, ki so si prisvojili to idejo — se nikakor ne zadovoljuje samo s carinstvom, nego stremi k celoti in hoče obdati svojo jedinstveno »Srednjo Evropo« s [Page] solidnim in zlasti trajnim »strelskim jarkom«, ki naj bi, nov limes romanus, i v miru branil domovino na iztok in zapad. Obdano od tega jarka naj živi v bodoči evropski deželi sredine ljudstvo, ki govori sicer poleg nemščine še nekaj drugih dopuščenih jezikov, a čuti z jednim srcem, misli z jedno glavo in zadostuje gospodarski avtarkično sebi samemu. »Naj nas le sovražijo, da se nas le boje«.

Velika večina idejnih »Srednjeevropejcev« je Naumannove konfesije. Dissidentov, ki se pečajo le z gospodarsko, zlasti carinsko zvezo, je nekaj. Socialni demokrati, ki vidijo kakor Renner istotako v trajni zvezi Avstrije z Nemčijo garancijo velike, bogate in srečne evropske sredine, se ogrevajo za

velikopotezno skupno prometno politiko, za zgrajenje kanalov med velikimi skupnimi rekami, za dopolnjenje železniškega omrežja, za medsebojne dalekosežne carinske olajšave s tendenco k svetovni carinski svobodi, — zlasti se torej socialni demokrati ogrevajo za takšno obširno Srednjo Evropo brez »jarka«. Renner se precej približuje Naumannu, četudi izhaja od druge ideje in se zato ostro obrača proti vsenemštvu, ki vidi v Naumannu svojega ideologa. Vsenemštvo pozablja pri tem, da Naumann ni Grossdeutscher v zmislu 1848, prej Alldeutscher v zmislu avstrijsko-nemškega

radikalizma, gotovo državnonemški patriot-imperialist, kateremu je naša država samo sredstvo za njegov smoter, »Veliko Nemčijo«.

Naumann omenja v svoji »Mitteleuropa« glede nas Nenemcev, češ, da se mi pač ne borimo niti za bodočnost nemške rase niti države, nego jedino le za Avstrijo in zase —, da nas torej treba zato upreči pred njegov voz, ker imamo baš sedaj podobne interese obrambe in obstanka. Naumannov pomislek izvira pač manj iz srca ali čuta pravičnosti, temveč iz taktičnih pomislekov, torej iz političnega razuma.

Za nas je vprašanje ipso facto drugačno, nego za Naumanna, ki je iz Nemčije. Naj — naravno — merimo vprašanje tudi po merilu svetovne vojne, torej po svetovnem merilu, je izhodišče drugo za Naumanna in drugo za nas. On je Nemec, mi pa smo 1. Avstrijci [Page] in 2. Slovenci. Za nas je torej poleg vprašanja, je li Srednja Evropa potrebna, še vprašanje, kdo naj tvori Srednjo Evropo? Ne glede na to imamo izbiro med SE Naumannovo (avtarkična dežela sredine, obdana z jarkom), med SE Rennerjevo (skoraj avtarkičen stvor izredno demokratičnih, izredno umno upravljanih, vseskozi reformnih industrijskih držav, ki skupno gospodarita, proizvajata, trgujeta, kupujeta, se branita in izpopolnjujeta) ter med nekaterimi manjšimi koncepti, neglede na vse to … —si mislimo morda tudi lahko sami, kakšna naj bi bila ta bodoča zgradba, s posebnim ozirom na tisti kotiček, ki bo odkazan nam. Ni nam vsejedno, ali smo bližje gorki peči ali pa mrzlim stopnjicam, kjer vleče.

Najbolje bo, če si zastavimo vprašanje tako-le: Kako si mislimo svoje življenje po vojni?

Če pregledujem avstrijsko in nemško novinarstvo z vsemi oficialnimi izjavami vred in se zlasti zanimam za ono vsenemško smer, ki se je tako navdušeno priglasila k Naumannu, vendar ne najdem nikjer več njegove ideje o strelskem jarku. Nasprotno! Vsi odklanjajo z največjim ogorčenjem sklepe pariške konference in drugih gospodarsko-političnih konferenc entente in se izrekajo pri tem za obnovo mednarodnih (boljši terminus: meddržavnih) stikov v najširšem pomenu besede. Zlasti se izrekajo vsi za brzo obnovitev mednarodnih, meddržavnih trgovinskih zvez. Da, namen vojne je celo, da si priborimo »svobodno morje«, »svobodni trg«, »odprta vrata«, torej že sami načeloma zavračamo vojno po vojni ali celo strelski jarek v bodoči mirni dobi. Naš in še bolj vojni smoter Nemčije je svobodni trgovski razvoj v stiku s celim svetom. Vsa izvajanja o tej točki se krijejo. Saj je pa tudi vsem jasno, da moramo po vojni graditi in popravljati ter postati zopet ljudje, ki smatrajo kulturo na vsej zemeljski obli za skupen zaklad, ki zaupajo drug drugemu v dobri veri in občujejo med seboj na tej podlagi.

Za novo dograjeno mirovno gospodarstvo je seveda merodajno trajanje vojne, njen izid, mirovni pogoji. To je še vse v bodočnosti. Toda toliko se že kažejo obrisi bodočega gospodarstva, da moramo predvsem zopet vzpostaviti meddržavno svetovno trgovino. Za Nemčijo in Avstrijo je to življenska potreba že radi popravila naše trgovske in plačilne bilance, ki mora v zopetni svetovni trgovini povzdigniti našo valuto na zlato veljavo. Mislim zato, da je trgovski namen entente — ali pa tudi Naumanna in njegovih [Page] pristašev —, da bi se nadaljevala vojna po vojni, ničev tisti hip, ko se izkaže, da ostanejo države nerazrušene, nerazdeljene, torej ko se izkaže, da v tej vojni ni drugih političnih premagancev razven Anglije, koje pomorski monopol je zlomljen, ki se pa zato ujedini v Greater Britain. Tisti hip se vsi nameravani kitajski zidovi zrušijo v nič pred silo na novo dopuščenega svetovnega prometa samega. Gotovo je, da bodo po vojni vsi narodi potrebovali drug drugega in da ne bo odveč fizična ali moralna sila nikogar izmed nas. Pričeli bomo z delom vsak pri sebi, a našli se bomo na neki srednji črti, ker bomo tekom bodočega razvoja navezani drug na druzega in vsi na mednarodno menjavo blaga za blago. Mednarodna menjava bo po vojni zopet oživela, četudi morda še le po prehodni dobi, in bo zahtevala od nas vseh, od vsakega posamnega naroda, največjih naporov. Poklicani so industrijalci, producenti, država; pri nas Slovencih pred vsem in najbolj zadruge , potem pa trgovsko in obrtno šolstvo in tehnična izobrazba. Geslo bo: Kdor prej pride, prej melje, in pa: Slabi s pota pred močnim.

Vprašanje izida svetovne vojne je, v kateri smeri se bo gibala ta mednarodna menjava blaga in kedaj se je bomo udeležili, t. j. ali bo prehodna doba iz vojnega v mirovno gospodarstvo dolga ali kratka. Poleg tega bo pa tudi odvisno od nas samih, ne le od duha, ki bo vladal v narodu, od moči, ki nas bodo regenerirale, marveč tudi v veliki meri od smeri in vodstva države.

To vodstvo ima polno nalog, ki jih diktira nova doba stari državni tvorbi.

Gotovo je pa to:

Avstrija je 30. junija 1916. imela 36.027∙8 milijonov kron državnega dolga in potrebuje za ta dolg letno 1478 mil. kron obresti (brez »ogrskega bloka« v kapitalu in obrestih). Za kritje takšne orjaške svote, ki še znatno narašča, treba novih državnih dohodkov. In gotovo je tudi to: Po vojni morajo naši narodi dobiti najprej hrane zase (mesa, žita) in sirovin za produciranie ter to vse uvažati, ker ne producirajo doma dovolj, in za to morajo izvažati polovične in cele produkte, t. j. si pridobimo trg, da pride plačilna bilanca v ravnotežje.

Vprašanje o bodočem gospodarstvu je torej dvojno: Organizacija dela v narodu, v državi sami, recimo torej notranje gospodarstvo; in zunanje gospodarstvo, t. j . gospodarsko razmerje države napram drugim državam, vprašanje politike uvoza in izvoza, torej carinske politike.

Od tod zanimanje za bodoče carinstvo države, za novo carinsko ureditev. Pomislimo samo, kakšna bi bila v mirni dobi ta ureditev v l. 1917., v »trgovsko-političnem kometnem letu«, v katerem bi bile potekle vse trgovinske pogodbe, ki jih je vojna prekinila s silo, in da bo treba urediti celi kompleks vprašanj v tem zmislu, da bomo imeli vkljub kritju ogromnih vojnih dolgov vsi dovolj jela in zaslužka.

Oglejmo si meddržavno trgovinsko politiko do vojne. Anglija je po padcu kontinentalnega zapora in po Trafalgarju zagospodovala svetovnim morjem in zajedno izprevidela, da prihaja nova doba. Prehod od merkantilizma v liberalizem je zvezan s slavnim imenom Adama Smitha. Zgodovinskega pomena je borba Anticornlawleague proti žitni carini, dokler je Peel ne odpravi 1846. Gladstone odpravi vse druge tarife l. 1860 in Anglija, industrijalna država par excellence, postane in ostane do sedanje vojne glavni predstavnik carinsko svobodne trgovine. Balfour in Chamberlain sta se v zadnji dobi jela truditi za prohibition ali vsaj protection, za nov zaščitni tarif z odlikujočo carino (— Vorzugszoll) za zaveznike ali dominions. To misel je pri Angležih uresničila via facti svetovna vojna. Anglija je danes jednota gospodarsko med seboj zvezanih dežel, ki prepregajo vso zemeljsko oblo in tvorijo na zunaj carinsko jednoto. Če tudi še ne poznamo natančnejšega ustroja te jednote, moramo vendar ž njim računati. Joe Chamberlain je zmagal, ker je za Anglijo hotel to, kar je delal že ves svet: Visoko zaščitno carino, ki jo spremlja narodni šovinizem. Angleški majhni kmet, čegar žita samo industrijalna carina ne ščiti, — s tem le ni izgubil; načelo, da ostani žitni trg vkljub visokemu zaščitništvu odprt svobodni svetovni trgovini, celo koristi majhnemu kmetu. Ogromno naraščajoče prebivalstvo je navezano na uvoz žita, ki je vsled dolgega prekmorskega transporta dražje, kmet proda svoje blago z lahkoto za ugodno ceno in se ob zvišani sprejemljivosti trga intenzivno peča z živinorejo, torej z ono stroko kmetijstva, kjer ima majhni kmet neoporečna prednost pred veleobratom.

Francija je s kratko izjemo pod Napoleonom III. od Colberta do današnjih dni visokozaščitniška. Za Rusijo je zaščitna carina za industrijo življenska potreba, ker jej jo sicer tuja industrija uduši, Amerika je tako ogromno tržišče, da si je hoče ameriška industrija vsekakor ohraniti z visoko zaščito.

Nemčija se je obdala z visokim zaščitnim zidom kmalu po 1870. Ne majhni kmet, nego polabski veleposestnik se je zbal tuje tekme, odtod visoka nemška žitna carina, in težka industrija porenska in saška je izpočetka potrebovala zaščite pred tujo konkurenco v pravem pomenu besede, kesneje pa za dumping, to je za ono trgovanje, ko dovoljuje zaščita industriji, da ima monopol nad celim domačim trgom, kateremu diktira visoke cene, da tem lažje konkurira izven države z nizkimi cenami proti tujim industrijam. Zato so n. pr. Angleži kupovali pred vojno nemške in avstrijske izdelke železne industrije (polfabrikate) ceneje, in sicer za celih 25 do 30% ceneje, nego smo jih kupovali mi sami! S tem načinom visokega protekcionizma pa se je nemški težki industriji posrečilo ogrožati angleško industrijo, ki ni imela carinske zaščite, doma v Angliji sami in v Kanadi (do kanadskega odlikovanja), v Avstraliji in Kini, da celo domače industrije v Rusiji, Franciji, Avstriji in Italiji vkljub tamošnji zaščiti.

Svobodno trgovino z Nemčijo je zlasti želela Avstrija po 1870. Že takrat se je pričelo v Avstriji resno nacionalistično nemško gibanje za SE; znani sociolog Schäffle in drugi so v tej dobi zagovarjali program, ki danes nikakor ni nov, ni niti iznajdba velikih duhov, niti diktat železne dobe, marveč produkt državnopolitične smeri, pričete od Brucka že 1848. Bismarcku pa ni bilo do takšne zveze, ki bi šla preko »ideala«. Prej mora pruska industrija postati mogočnejša in nacionalnejša. Potem še le pride na tej podlagi njena internacionalna, svetovna sila. Ogrski veleposestniki so takrat izgubili svoj izvoz v Nemčijo. Zato je 1878 izdala Avstrija visok zaščitni tarif, ko so se ogrski veleposestniki zvezali z našo mlado industrijo, ki je postala pod to zaščito tako krepka, da smo se ž njo nahajali pred vojno sredi brzega prehoda iz agrarne države v industrijalno. Razmerje med Nemčijo in Avstrijo je pred vojno bilo gospodarski v znamenju Caprivijevih »srednjeevropskih« trgovinskih pogodeb. V decembru 1891 je Caprivi sklenil trgovske pogodbe z Avstro-Ogrsko, Italijo, Belgijo in Švico. V njih je znižal žitno carino [Page] od 5 Mk na 3∙50 Mk za q. Po ostri carinski borbi 1894 je sklenil pogodbo tudi z Rusijo, ki je postala deležna istega znižanega tarifa. Nemčiji je namreč del domače žitne produkcije (pšenice) jel prihajati premajhen. Vkljub temu je pa z ozirom na visoki import, ki je začel ogrožati polabske veleposestnike, Nemčija 1902. zvišala žitno carino in sicer je nastavila minimalni tarif 5∙50 Mk za pšenico, 5 za rž in oves, 4 za ječmen. Na to so zvišale svoje postavke tudi druge države in s polno paro so zavozile evropske države v visoko ščitenje vsega. V Angliji je stališče svobodne trgovine postajalo od dne do dne težavnejše, dokler ni mednarodne trgovinske napetosti, ki je spremljala politično, pretrgala vojna. Visoka zaščita nam je prinesla draginjo. Žito je bilo drago, industrija je izvrševala dumping. Zaslužila sta ogrski in češki veleposestnik, zaslužili so rudniki, plavži in velike banke. Majhni kmet, ki mu lastna žitna produkcija ne zadošča in ki mora poleg nedostajajočega žita kupovati gnojila in industrijske izdelke, je pod to visoko zaščito trpel. Nemški alpski kmet istotako, kakor majhni češki, poljski in jugoslovanski poljedelec in obrtnik. Sredi prehoda iz agrarne v industrijalno državo smo se ustavili v polovičarstvu, pričeli smo »oskrbovati« majhno obrt in rokodelstvo, a baš visoko zaščitništvo je s svojo draginjo povzročilo, da se naš majhni kmet in obrtnik nista mogla industrijalizirati, preiti k intenzivnejšemu obratu s pomočjo strojev, v strokovni, zadružni in občinski organizaciji.

Toda visoka zaščita ni bila škodljiva sama ob sebi, nego zato, ker je prekoračila svoje meje in se s tem izpremenila iz dobrega v zlo. Doba 1890—1914 je doba imperializma. Velike države se branijo z zaščitništvom pred industrijami drugih držav, same se pa skušajo kolikor možno razširiti, bolje, razširiti svoj trg. V Angliji se zavzema Chamberlain za protectionism, v Avstraliji Hughes, v Ameriki Taft in Wilson, istotako Rusija, Francija, Italija, Nemčija. Tem nasprotstvom sekundira avstrijsko - rusko nasprotje radi Balkana. Veliko trgovsko nasprotje držav, obdanih s carinskim oklepom in vojaškim orožjem, jame motiti svetovni mir. Vedno bolj dele nasprotja države v dva tabora, ki se končno 1914 udarita in potegneta ves svet s seboj v vrtinec.

Baš tega vzroka, kako in zakaj sta nastali dve veliki evropski bojni zvezi, naša pod vodstvom Nemčije in nasprotna pod vodstvom Anglije, ne smemo nikdar pozabiti. Kajti dokler ostanemo vsi v smeri [Page] pretiranega (neupravičenega) visokega ščitenja, — tudi po vojni — dokler se nahajamo v borbi in iščemo zaveznikov, tako dolgo ostaneta ta dva tabora trajna in trajno sovražna. Sila je zvarila nas in one in če nadaljujemo vojno po vojni, bo ta vojna ustvarila dve trajni skupini, SE, kakor je ta zveza danes, in Entento z Ameriko, kakršna je ta skupina danes (v principu). Potem moramo podrediti gospodarstvo, industrije in carinstvo posamnih držav temu naddržavnemu smotru velike zveze. Če imamo vojno po vojni, nehamo biti Avstrijci, Nemci itd., ampak postanemo Srednjeevropejci od Hamburga do Bagdada, nasprotniki pa obsegajo ves ostali svet, ki se tako razdeli na dve bojni polobli.

Poglejmo sklepe pariške gospodarske konference Entente, ki je te sklepe na poznejših konferencah popolnila. Ti sklepi so:

1. Pravila za dobo vojne. Zavezniki prepovedujejo vsem svojim državljanom trgovati s prebivalstvom sovražnih držav, z državljani teh držav, naj bodo kjerkoli, in s posamnimi družbami in podjetji, podvrženimi sovražnemu vplivu. Zavezniki zabranjajo blagu, prihajajočemu iz sovražnih držav, dostop preko mej in bodo izpopolnili ukrepe proti preskrbi sovražnika z živili s tem, da zenočijo sezname zabranjenega blaga.
2. Prehodna pravila za novo ureditev. Ker je vojna uničila vse sklenjene trgovske pogodbe med zaveznimi in sovražnimi silami, so se zavezniki sporazumeli, da odrečejo sovražniku klavzulo carinske ugodnosti za celo vrsto let v naprej, da si pa zagotove za vso to dobo nadomestna tržišča v vsaki možni izmeri in istotako drug za drugega izrabljanje svojih prirodnih pomožnih virov. Zavezniki sklenejo nadalje, da določijo dobo, v kateri bo trgovina s sedanjim sovražnikom podvržena posebnim določbam in prepovedujejo končno, da bi katerikoli državljan sovražne države izvrševal na njihovem ozemlju kakšno industrijo, ki bi služila oboroženi brambi države.
3. Trajna pravila za bodočo mirovno dobo. Zavezniki poskrbe takoj, da bo ukrenjeno vse, da se oproste vsake odvisnosti od sovražnih držav. Kolikor gre za sirovine in izdelke, potrebne za normalni razvoj njihovega gospodarstva, se bodo trudili povečati produkcijo svojih dežel in ukreniti vse, kar bo olajšalo medsebojno menjavo svojih izdelkov, zajedno pa se poslužili vseh carinskih in drugih sredstev, da se ubranijo vsiljivosti sovražnika. [Page] Končno bodo pripravili skupen sistem izenočene zakonodaje na patente, tvorniške znake, brambo slovstvene in umetniške lastnine itd.«

To je ista vojna po vojni, isti strelski jarek, kakor si ga je z naše strani mislil Naumann in za njim toliko drugih, ki urejajo svoje gospodarstvo brez ozira nanj in le iz političnih programov.

Toda uvodoma smo izrazili svoje prepričanje, da pokoplje mirovna pogodba takšno pogubno vojno po vojni, zasuje strelske jarke in poruši nameravani kitajski zid. Za svetovno človeštvo ni večje nesreče, nego takšno polovičarstvo. Ali trajaj vojna, dokler podleže jeden ali pa se po vojni tabora razpustita in si uredijo vsi udeleženci svoje razmere vsak zase v medsebojnem svobodnem in vzajemnem razvoju. Tertium non datur ali pa se spoprimemo iznova za nekaj let. Tega si pa ne želimo. Radi bi živeli in gospodarili v miru, torej brez onega velikega imperializma, marveč v ravnotežju. Ohranitev tega novega svetovnega ravnotežja bo po našem mnenju značnica svetovne politike po vojni. Na mesto pokojnega evropskega koncerta stopi svetovni koncert.

II.

Povrnimo se k svoji širši domovini.

Ko odložimo orožje, bo naša prva skrb, da si preskrbimo svoj »vsakdanji kruh« brzo in brez nepotrebnih omejitev. Potreba bo imperativna, torej nam ne bo preostalo nič drugega, nego uvažati živila; dovolj draga bodo že radi dolgega prekomorskega transporta, zato bi pač ne bilo misliti, da si jih bomo še sami podražili, ko zopet zagradimo svoje meje svobodnemu uvozu žita, tem manj, ker ne bo mogla domača produkcija najbrže nikdar več pokriti potrebe z lastnim produktom in ker bo cena tega domačega produkta dovolj visoka, da je še dražji tuj uvoz ne bo mogel potiskati. Sicer pa po vojni ni prvo vprašanje, koliko naj zaslužijo ogrski, nemški in češki veleposestniki, nego kako se izboljšaj način življenja široki masi, ki jo tvorimo vsi srednji sloji s trgovci vred, obrtniki, svobodni poklici, vsi uradniki, kmetje in delavci, torej 86% avstrijskega prebivalstva. Če hoče Avstrija zopet ozeleneti, mora njena gospodarska politika po vojni postati demokratična, in sicer zavestno. To vkljub temu, da si moramo v kritje ogromnega državnega dolga najti novih državnih dohodkov. Samo novi davki tu nikakor ne bodo zadoščali, niti direktni, niti indirektni, ki zmanjšujejo standard of life, nego tu [Page] treba premembe v sistemu. Značnica je: Industrijalizacija države. Predpogoj zanjo: Prehrana mase, torej cenen kruh. Žitno carino je odpravila vojna. Naj se nam ne povrne nikdar več! če bi se nam pa že povrnila zaradi Ogrske, mora to zlo biti čim najmanjše.

Ko je masa sita, je zmožna kupovati razven hrane še druge predmete, potrebščine bodisi vsakdanje, bodisi nedeljske. Čim manj skupnega dohodka porabimo za golo hrano, tem večji del dohodka preostane za nakupovanje drugega blaga. Avtrijska masa mora zopet postati kupovalka ali: »naši industriji se mora zopet odpreti notranji trg«. Čim se to zgodi, in zopetna uvedba žitne carine to ali prepreči, ali vsaj zelo zadrži, — si naša industrija zopet opomore. — Da si naj le opomore, temu menda ne oporeka nikdo. Toda ne več kot zaveznica agrarstva (ki ni istovetno s kmetijstvom!) in zato ne več z dumpingom na naš rovaš, nego le toliko ščitena proti tuji konkurenci, kolikor je te zaščite potrebna in vredna. Baš pri ureditvi carinstva se morajo odgovorni politiki zavedati ogromnega pomena vzgojne zaščite.

Gotovo je, da moramo po vojni uvažati samo za preživljenje svojih mas ogromne množine živil, ki nas bodo i brez carine stale milijardne svote. Saj pomeni vojna rapidno padanje svetovne tonaže, torej počasnejši in dražji prekomorski promet; isto velja vsled velike obrabe za itak že prej zelo dragi železniški transport. Poleg tega nas pa čakajo še drugi ogromni izdatki. Graditi treba železnice in ladje, popraviti vse, kar je obrabljenega, nadomestiti dosedanjo izgubo. Ni je rodbine, ki ne bi čakala na to, da se po vojni založi na novo s takšnim ali drugim blagom od volnene nogavice, rute in čevlja do najfinejšega predmeta. Vse industrije, železna, tekstilna, lesna, popirna, kemična itd., itd. bodo požirale ogromne množine sirovin, kojih večji del bomo uvažali. Pred vojno smo izdali za uvoz teh sirovin do 800 mil. kron, po vojni morda 1½ do 2 milijardi plus ono podraženje, ki nastane, ker ne bomo kupovali samo mi, nego vsi vojujoči, t. j. skoraj ves svet. Čakajo nas torej izdatki za ogromni državni dolg, za hrano, za sirovine. Ti izdatki so že tako veliki in tako občutni za sleherno posamezno osebo, da bi vsaka, zlasti pa visoka carina na žito in pa pretirano visoka, ne vzgojna carina na nekatere industrijske predmete (ki jih kupuje masa) bila brezvesten poizkus naprtiti nam šibo božjo, ki nam jo je prinesla vojna, za celo dolgo vrsto let in vreči naš standard of life nazaj morda na dobo tridesetletne vojne.

Kaj pa naj odtehta one velike trostroke izdatke, ki nas čakajo, za davke, vsakdanji kruh in sirovine?

Dvignenje gospodarstva, torej racionalna produkcija. Poljedelstvo se mora industrijalizirati, gospodariti treba racionalno in s stroji; isto velja za rokodelstvo, ki mora v svoji stari obliki izginiti; in industrija mora postati velika ter si pridobiti odjemalce, t. j. prodajni trg.

Prodajni trg avstrijske industrije? To je predvsem notranji trg, ki mora postati boljši kupovalec, zlasti, če ga oprostimo žitne carine. Toda notranji trg veliki industriji ne zadostuje, če ni tako ogromen, kakor ameriški; mora si pridobiti zunanjega in sicer tam, kjer mu je najbolj priročen, kjer je najmanj nevarnosti izgube, tudi geografsko najbližji. To je pa za nas Balkan.

Predno se bavimo ž njim, si oglejmo avstrijsko trgovsko bilanco.¹ Trgovska bilanca države je račun državne trgovine; je statistično ugotovljenje, koliko blaga je šlo vsako leto iz države in v njo in koliko je narodno gospodarstvo države izdalo in prejelo za kupljene, oziroma prodane predmete. Našo trgovsko bilanco od 1891 do 1908 kaže naslednja tabela (v milijardah mark):

Ta tabela kaže, da je bila naša trgovska bilanca 1891—1906 (izvzemši samo leto 1898.) vseskozi aktivna, da smo torej v teh letih izvozili za več blaga, nego ga uvozili, da smo torej izdali za v inozemstvu kupljeno blago n. pr. 1900. eno milijardo in 400 milijonov mark (statistika je nemška), a v istem letu dobili od inozemstva za prodano mu svoje blago za eno milijardo in sedemsto milijonov mark, torej da smo to leto »zaslužili« 300 milijonov mark. Naša plačilna [Page] bilanca, denarna valuta in državni ter industrijski kredit sta se za toliko izboljšala in bila ugodna. Leta 1907. pa smo naenkrat pasivni za 400 milijonov kron.

Nadaljujmo dobo 1909. do 1913. (v tisočih kron):

Od leta 1909. dalje smo vsako leto pasivni za pol milijarde kron; za toliko smo v inozemstvu kupili več blaga, nego ga prodali v inozemstvo. Samoobsebi še to ni nič hudega, če bi uvoz pomenil rast industrije, saj sta tudi Anglija in Nemčija pasivni, merkantilistična Rusija je aktivna. Toda hudo je, da je v tisti dobi, ko kupujemo za toliko več v inozemstvu, nego prodamo, padel in pada skupna svota našega izvoza industrijalnih izdelkov. Natančnejši pogled na zgorajšnjo tabelo nam pove, kaj kupujemo in kaj prodajamo. Pasivni smo v sirovinah, ki jih uvažamo za ogromne svote. Mleko, mast, kavo, južno sadje, žito, olja, semena, vegetabilna vlakna, barvila, druge sirovine za tkanje, premog, rude, zemlje in druge mineralije; polfabrikati so zmerno pasivni, izmed celih fabrikatov povzročajo aktivnost sladkor, pivo, tekstilne industrije, konfekcija, les, usnje, mineralna olja, steklarstvo, lončarstvo in kovinasto blago, izvzemši železo; v železarstvu smo tudi pri celih fabrikatih pasivni, zlasti pa pri strojih, vozilih, instrumentih, potem v izdelkih iz dragih kovin, v knjigarstvu in tiskarstvu. Vidimo torej, katera industrija že ima zunanji trg in katera nima niti celega notranjega. — Večino teh predmetov bomo po vojni rabili sami in zajedno hoteli pridobiti zunanji in notranji trg. Naša trgovska bilanca bi sicer imela 4 do 5 milijard pasiv, kar se ne sme zgoditi, ne da bi si naša industrija opomogla.

Tu pomaga samo jedno, in ponovimo: Masa ljudstva mora dobiti dela in jela in industrija se mora razviti in dobiti tržišče, da plača ogromni uvoz sirovin z ogromnim izvozom polovičnih in celih fabrikatov in da si pridobi tudi takšne stroke, kjer je doslej hodila za industrijami drugih, bolj razvitih narodov, starejših industrijalnih držav. Naša mlada industrija rabi zraka.

Če bi bilo namesto vojne nastopilo — oj utopije! — splošno pomirjenje narodov, in če bi se modernizirala državna uprava, kaj bi bil razvoj avstrijske industrije? Z odpravo ali vsaj znižanjem carine na poljedelske produkte — baš pred vojno se je pričelo širiti nasprotje proti žitni carini v meščanstvu — bi se potrojila skupna moč notranjega trga in bi se znižale tudi cene za polfabrikate (težka železna industrija), katerih zaščitna carina bi bila postala zmernejša. Nemški in avstrijski celi in polovični fabrikati pa bi si zajedno ostali (ne postali) največji konkurentje na Balkanu, v Rusiji in Mali Aziji. [Page] Po vojni razvoj ne bo mnogo drugačen, deloma bo še pospešen. Notranjega trga ni, zato se mora še le ustvariti s cenenimi živili, industrija pa si mora priboriti notranji in zunanji trg in takorekoč obrniti dumping: Prodati doma za zmerno ceno, zato pa uživati toliko zaščito proti močnejšemu konkurentu, da si proti njemu monopolizira notranji trg in zajedno lahko konkurira na zunanjem. Tista industrija, ki je potrebna zaščite, jo mora dobiti, za polrazvito industrijo se pa carina zniža, a obdrži v tisti meri, kakor je potrebna. In kaj je zunanji trg za Avstrijo? Zopet in zopet: Balkan, Turčija, Mala Azija..., morda še kdo drugi.

Kdo neki?

Povrniti se moramo k svojemu prvotnemu pomisleku: Ali se naj nadaljuje po vojni »vojna v miru«? Videli smo, da se vsi borimo v svojih oficialno izraženih vojnih ciljih za »odprta vrata« in da se zgražamo nad sklepi pariške gospodarske konference. Preskočimo torej prehodno dobo, ko se prične restavracija po vojni in ko se bo vršila počasi, dokler se nekega dne ne zavemo, da nas je nova doba morda le naučila ekonomično misliti, intenzivno delati in izrabljati vsako mrvico časa, blaga in sile ter porabljati vsako priliko. Takrat bomo videli, da smo se razvili že preko one stopinje, na kateri smo bili pred vojno. Takrat smo pa že tudi v sredi nove tekme, ki se bo vršila v znamenju večje ali manjše vrednosti in cene blaga, torej cene sirovin, proizvajanja, transporta in vmesne trgovine. Ali bomo takrat vsi skupaj svobodno trgovali, brez carine, ali bomo zopet sredi velikih novih vojaških priprav, entent ali zvez? Prvo ni verjetno radi zaščitniškega duha časa, saj v sredi med zaščitniki sami ne moremo biti svobodnjaki, četudi je to zaščitništvo s to vojno prekoračilo svoj vrhunec in se bliža k novi zmernejši obliki. Nova vojna pa tudi ni verjetna, če pokaže sedanja, da ni premagancev

Zato ne preostaja nič druzega, nego v novem delu nova tekma vseh, iskanje novih trgov brez državnopolitičnega ozadja. »Odprta vrata in svobodna pot« pomenita torej za Nemčijo, ki se je doslej morala boriti na svetovnem trgu, da svobodno pristopi na ta trg — za nas pa pomenita, da bo končno odkazan Balkan nam samim.

Dobro je zopet nekoliko statistike.

Iz te tabele sklepa Gürtler, da je Nemčija naš najvažnejši nakupni vir in zajedno naš najvažnejši trg, da je nemški trg za nas na izjemnem stališču, da pa naša trgovina ne zavzema v nemški zunanji trgovini tistega izjemnega mesta, kakor ga zavzema nemška v naši. Toda ne smemo prezreti mesta, kaj smo uvažali in izvažali v Nemčijo in iž nje. Pred vsem je od 1899. do 1913. nemški uvoz v Avstrijo zrastel od 37 na 40% celega našega uvoza, naš izvoz v Nemčijo pa padel od 52 na 43% celega našega uvoza. Narobe pa je naš uvoz od 1899. do 1913. padel od 12 na 7% celega nemškega uvoza in naš uvoz iz Nemčije tvori konstantno 10% nemškega izvoza. To ne pomeni več, da ima nemška trgovina napram naši [Page] »izjemno« stališče, to pomeni, da ona duši našo industrijo. Njen rastoči uvoz k nam so polfabrikati in oni celi fabrikati, kjer je naša industrija še le v povojih. To je industrija strojev, vozil, instrumentov, tiskarstva, itd. itd., izkratka, visoko kvalificiranih izdelkov; razen tega kupujemo v Nemčiji nekatere sirovine, kakor barvila, premog, rudo in ... nekaj agrarnih predmetov, kakor rž. Mi pa dajemo Nemčiji tekstilne predmete, nekatere steklarske in lončarske ter minimalne postavke agrarnih sirovin, ki jih kupujemo potem od Nemčije nazaj, predelane v pol- in cele izdelke. Baš ta tabela, ki kaže Gürtlerju važnost naših medsebojnih stikov, kaže nam vzrok, zakaj so ti stiki za nas važni: Naši industriji gre za biti ali ne biti spričo dušeče premoči nemške industrije, ki nam vkljub zaščiti jemlje domači trg, zlasti za važno vejo celih fabrikatov (strojno industrijo), dočim naši polfabrikati (težka železna industrija) ne rabijo več tako visoke zaščite, kakor doslej.

Vzemimo še druga dejstva. V 52 ozemljih, kamor smo uvažali Nemci in Avstrijci, je nemški uvoz v 45 presegel avstrijskega in v osmih je avstrijski presegal nemškega.

Iz teh tabel razvidi Gürtler: 1.) Od leta do leta raste Nemčija kot liferant, 2.) od leta do leta pa kot kupec; Avstrija raste pa le od leta do leta kot kupec. Ali tudi kot liferant? Ne! Nemčija torej prodaja in kupuje vedno več, Avstrija kupuje in plačuje vedno več, ne da bi prodajala in zaslužila le podobno v isti meri. Primera za nas je torej neugodna ravno za to, ker je nemški del našega uvoza in izvoza tako velik, naš del nemškega uvoza in izvoza pa tako majhen. Ali z drugimi besedami: Nemčija je velika sita industrijska država, ki išče zunanjih trgov povsod in sili na naš notranji trg, ki postaja njen zunanji trg; Avstrija pa, za katero je življenska naloga po vojni, da si notranji trg brezpogojno ohrani in še dobi zunanjega, če se hoče izdatneje in brže industrijalizirati, ima svojega največjega nasprotnika v Nemčiji kot gospodarskem tekmecu.

Tem jasnejša nam postane ta trditev, če si ogledamo naš in nemški uvoz in izvoz na Balkan in iž njega.

1.

Celega uvoza v države v rubr. I. odpade v odstotkih:

Splošna slika: Nemški uvoz na Balkan raste, naš pada, in sicer precej brzo in stalno.

2.

Celega izvoza iz navedenih držav odpade v odstotkih:

Kaj nam pravi ta tabela?

Mi kupujemo na Balkanu več nego Nemčija in uvažamo tja manj nego ona. Razven tega pa še: Nemški izvoz na Balkan raste, naš pada.

Kako se strinjata ti dejstvi z nalogami, ki nas čakajo po vojni?

Ali velja vojni smoter »odprtih vrat« in »svobodnih cest« po vojni za to, da si opomoremo, ali da propademo?

Nečesa ne smemo pozabiti, kadar sledimo n. pr. zanosnim, vabljivim izvajanjem Rennerja o povzdigu naše industrije: Ali velja ta lepa perspektiva o novem »utemeljiteljstvu« (Gründerzeitalter), o novem povzdigu našega gospodarstva, samo za nas? Ali ne velja za vse države in ali geslo »Slabi s pota pred močnim« ni zelo neugodno za Avstrijo baš zato, ker je Nemčija naš jedini močni sosed, ki mu hočejo priznati gospodarske koncesije iz političnega prijateljstva in zavezništva?

Četudi v drugačnem zmislu, nego Gürtler, moramo vzklikniti tudi mi: Pri presojanju ideje Srednje Evrope in bodoče ureditve razmerja med Nemčijo in našo monarhijo moramo zelo razlikovati, kakšno je gospodarsko razmerje med obema državama med seboj in kakšno je njuno razmerje napram tretjim državam, sedaj morda sovražnim ali pa nevtralnim. Ta poslednja razlika pa izgine po vojni in to pozabljamo le preradi. Iz tega presojanja nam preostaneta dve načeli:

1. Veliki del avstrijske industrije celih in polovičnih izdelkov nujno potrebuje uspešne zaščite proti nadmočni nemški industriji. (N. pr. Papirna, kemična, knjižna industrija; velik del tekstilne, bombažna; velik del mizarske; sirovo železo, česano vlakno (Kammgarn); šivalni stroji, dinamo- in elektromotorji ter stroji in strojni deli sploh; degtova barvila, svilena industrija, železo v drogih, zvež; večji del steklarstva, izvzemši jablonško industrijo; volneno klobučarstvo, konfekcija itd. id.).
2. Avstrijska industrija celih fabrikatov potrebuje zaščite proti vsaki konkurenci na Balkanu, zlasti pa proti nemški, ki nas izpodriva na tem za nas najvažnejšem trgu. Takšna uspešna zaščita obstoji v tranzitu.

Iz povedanega izhaja bodoče lice našega carinstva:

1. Zaščitno carinstvo za veliko večino celih in polovičnih izdelkov, znižana carina izključno le za ono industrijo, ki je pod prohibicijo izvrševala dumping, ki torej visoke prohibicije ne potrebuje;
2. Visok tranzit za blago, ki gre preko našega ozemlja na Balkan (zlasti ob izboljšanju in cenejših prometnih zvezah!).
3. Svoboden — ali, če zmaga Ogrska, vsaj zelo nizko obdačen uvoz sirovin in živil iz inozemstva k nam.

Poslednja točka se izpopolnjuje s prvimi tremi: Življenjska potreba za nas je zasiguranje balkanskega trga in zajedno uvoz sirovin, ravnotežje bilance, torej kupovanje sirovin in zanje izvažanje izgotovljenih izdelkov na najbližji trg, na katerem moramo imeti kolikor moči monopolno stališče.

III.

Nemčija je od nekdaj urejala iz političnih razlogov svoje gospodarstvo po tem, kakor je bilo njeno razmerje napram Avstriji. Od 1834. do 1866. sta bili obe državi združeni v carinski zajednici (Zollverein), ki je bila vseskozi prikrojena na svobodno trgovino. Nasprotje proti Avstriji je dajalo smer pruski politiki dobe 1850. in 1860. Ko se po 1870. ni posrečila pogodba z Avstrijo, so se Nemci 1879. obdali z visoko zaščitno carino. Caprivijeve pogodbe, prva med njimi z Avstrijo v decembru 1891., so pa zopet osvobodile Nemčijo iz osamljenosti in jej dale v roke sredstva za njen velikanski [Page] razvoj v zadnjih 25. letih. Pred 70. ali 60. leti bi avstrijsko - nemška Srednja Evropa bila lahka naloga, ker bi se ta kompleks, — takrat še jednako ali sorodno razvit, — mogel obdati z zaščitnim zidom in bi se v tem ščitenem ozemlju bile našle sirovine za celo takratno produkcijo. Seveda bi najbrže ne bila postala Prusija voditeljica takšne takratne Srednje Evrope, zato in samo zato pa takrat tudi Srednja Evropa ni nastala. Odtlej se je vse radikalno izpremenilo. Naj se tudi uresniči ideja Naumannova, naj se tudi združijo v ta »srednjeevropski« kompleks poleg Nemčije in Avstrije še Balkan, Turčija, Švica, Danska, Skandinavija in Holandska s kolonijami, vendar ne more biti resno govora o tem, da ima ta kompleks avtarkijo. Avtarkija pomeni nekaj dobrega le za vojno dobo, t. j. možnost, najti vse sirovine doma za vso produkcijo, biti torej osvobojen vseh ozirov na nevtralce. Toda takšna avtarkija zahteva poprej zelo velike industrije, ki prenaša temeljite premembe in se prilagodi drugačnim produkcijskim razmeram. Dokaz: sedanja vojna. Za mirovno dobo pač ne moremo misliti na takšno avtarkijo, saj so U. S. Amerika, Rusija in Anglija živi dokazi, da avtarkija, četudi je možna, ni dobra in da nikakor ne pomeni svobodnih cest in odprtih vrat, nego kitajske zidove proti celemu svetu. Ožje trgovskopolitično zbližanje osrednjih sil je danes možno le na temelju svobodnega trgovanja. Statistika nemške trgovine pa dokazuje, da je Nemčija navezana na svetovni trg, a mi na njem nimamo mesta velesile, smo tembolj navezani le na del tega trga, na naš sosednji jugoiztok. In da na svobodno trgovino za sedaj ni misliti, smo videli prej.

Zaščitništvo v oni pretirani rabi, kakor so ga države prakticirale pred vojno, tira v vojno in povzroča draginjo v mirovni dobi, torej je škodljivo. Trgovinska svoboda, ki dovoljuje tekmovanje brez zaščite, uničuje slabejšega, torej nas. Slabejši se mora izogibati takšni svobodi, ki ga uničuje. Tudi delavec je bil svoboden, pa ga je podjetnik v dobi 1848—1890 izkoriščal, dokler mu ni pomogla socialna politika. Naloga je torej, da se najde takšna vrsta »socialne politike« za trgovino, za državni uvoz in izvoz. Ne svobodne trgovine, ne zaščite, kaj torej?

Pri premišljevanju o Srednji Evropi morajo v naprej biti izključeni takšni razlogi za idejo ali proti njej, ki ne izvirajo iz vsebine tega vprašanja, nego iz drugih spekulacij. Naumann, Philippovich in [Page] Gürtler, Haushalter in Julius Wolf, Battaglia in Stolper izhajajo od napačnih premis, ker si najprej mislijo SE s stališča velikega nemštva in iščejo potem dokazov za njeno neizogibnost; drugi, na primer praška obrtna zbornica, odklanjajo takšno ureditev iz jednakih med vrstami razločno čitljivih bojazni. Toda nacionalni in politični razlogi ne morejo govoriti ne za SE, ne proti njej, vsaj ne za nas kot Avstrijce, če hočemo biti pošteni in se ozirati le na gospodarski razvoj svoje države in nje same. Za Naumanna tega pomisleka ni. On lahko mirne vesti nasvetuje srednjeevropejski blok za Nemčijo brez ozira na nas, ker ve, da bi njegova domovina s tem uresničila ne samo gospodarski, ampak tudi — gospodarski program Berlin - Bagdad, morda celo Nordkap – Bagdad.² Toda ta program je vojni program, je jeden izmed onih programov, ki so ustvarili vojno, kakor na nasprotni strani »oporoka Petra Velikega«, angleška »Greater Britain«, francoska »revanša«, »La piu grande Italia« in tudi druge takšne »VELIKE« ideje velikih, pa še bolj srednjih in majhnih ljudi. Mi moramo gledati na to vprašanje izključno le kot Avstrijci in s tega stališča iskati gospodarske vzroke za veliko zvezo ali proti njej. Renner je to spoznal, ko pravi: »Družbo narodov ob Donavi mora Nemčija vzeti tako, kakor se odloča ta družba sama iz sebe. Vsak poizkus, vtikati se, bi izpočetka motil zbližanje in najbolj škodoval avstrijskim Nemcem samim«, in pa: »Mi soc. demokrati odklanjamo vsako pomešanje tega vprašanja z nacionalističnimi, diplomatsko-vojaškimi in imperialističnimi težnjami načeloma in ker to ni praktično.« Potem pa nadaljuje: »Mi želimo, da skleneta državi to zvezo iz lastne volje, ker gre za skupljenje vseh gospodarskih sil.« Da, v kakšen namen? Rennerju je ta namen: ustvaritev velikega skupnega gospodarskega in prometnega ozemlja. Za vzgled nam navaja severnoameriške države in vprašuje, ali bi se nam ne smejali Američani, če bi mi predlagali, naj se Združene države razdele v toliko samostojnih držav, kakor mi, namreč dve, tako da bi med St. Franciscom in New Yorkom morali potniki menjati vozove in bi carinski uradniki pregledovali in obdačevali blago ...

Baš ta Rennerjeva primera pa dokazuje, da se Srednja Evropa ne bo dala nikdar zvariti v takšno jednoto, kakor so Združene [Page] države. Te so postale velike, ker se je združil jeden narod in 55 majhnih samostojnih državic, ki so se šele medsebojno izpopolnile v jedno veliko. Že tega ni pri nas. Potem pa ne pozabimo, da je nastala 1863. med ameriškim jugom in severom velika tekma in vojna, v kateri je sever zmagal ter udaril jug tako, da si še do danes ni opomogel dodobra. Ta borba je odločila nad bodočnostjo Združenih držav v prid severu, proti agrarni državi v prid veliki industrijski.

Mi pa naj bi ustvarili podobno jednoto in pri tem rade volje prevzeli ulogo in usodo premaganega ameriškega juga le zato, da ustvarimo Rennerjevo veliko gospodarsko in prometno ozemlje na svoj račun? Ali smo zato z žrtvami vseh avstrijskih konzumentov pomagali ustvariti avstrijsko industrijo, da jo sedaj v svobodnem trgovskem prometu uniči močnejša prjiateljica in tekmica, ki nam vzame ves zunanji in notranji trg? Kaj naj pomaga takšno veliko ozemlje, če je politično nepotrebno, t. j. če preneha zunanja sila, ki nas je zvarila skupaj, da se najprej skupno ubranimo proti tej sili, predno pomislimo na nadaljno ureditev medsebojnega razmerja.

Gospodarske naloge po vojni so: 1. kritje vojnih izdatkov, 2. uvoz sirovin, 3. zopetna dograditev izvoznega trga ter monopolizacija domačega trga, 4. sklenitev ugodnih trgovinskih pogodeb. Skupnost v 1. točki, skupno iskanje denarnega trga ni težko. Pri 2. točki je še lažja ureditev, ker prav lahko nakupujemo skupno; toda ta skupnost je ad hoc. Pri 3. točki pa skupnost ni mogoča in baš ta točka je trajna, dočim sta prvi dve le nalogi najbližje bodočnosti, namreč prehodne dobe. In četrta točka mora baš skrbeti za takšne trgovske pogodbe, ki nam dovoljujejo sicer skupnost ad 1. in 2., ki nas pa ne oškodujejo v tretji točki ter nas za nedogledno bodočnost ali za vedno potisnejo med države druge in tretje vrste in nas obsodijo na večno bedo prebivalstva in siromašnost produkcije.

Seveda trdi prav Stolper, ki ga citira Renner: »Pogrešek dosedanje avstrijske politike je — ozek trg z visokim dobičkom, zato neznaten konzum, zato drago proizvajanje, zato ozek trg. Iz tega kroga moramo ven!« Toda tako ne pridemo iz tega kroga, da razširimo trg, pa ga zajedno izgubimo docela iz rok. In — doslej je bil naš trg ozek, ker smo si balkanskega sami zapirali, saj nismo tam kupovali, nego se branili balkanske živine, oni pa zato naših izdelkov; na domači trg so nam silili drugi vkljub carini, ker smo radi ozkega trga prodajali drago. Iz tega kroga izide naša trgovina le, [Page] če si z nizkimi cenami res zavojuje notranji in balkanski trg in mislim, da ta trg od Podmokel do Soluna, od Trsta do Varne in Carigrada, z odcepitvijo na Trebizondo, Halef, Bagdad in Atene, baš ne

bi bil preozek, če bi bil le naš.

Centralni državi sta v letu 1916. svečano proglasili poljsko državo. Drug del celotne Poljske je pa po programatični sankciji neločljivo zvezan z monarhijo in reka Visla druži Avstrijo s srcem nove Poljske. Ali naj ne spada tudi Pòljska k naši evropejski sredini?

Imejmo vedno pred očmi, da ne gre za ustvarjenje imperialističnih zvez, za velika politična udruženja. Potem se razvrstimo kot gospodarske jednote z odkazanimi gospodarskimi »interesnimi sferami«:

Angleški imperij z vsemi svojimi kolonijami kot Velika Anglija;

Rusija s Sibirijo in Kavkazijo ter delom Perzije;

Amerika;

Japonska;

Nemčija s kolonijami, po vojni jednakopravna trgovska velesila, jednakopravna solastnica svetovnega morja, in njeno trgovsko torišče je ves svet;

in poleg teh štirih jednot kot peta jednota Srednja Evropa, ki je ne tvorita Nemčija in Avstrija, marveč Avstrija kot jedro s Poljsko, Turčijo in Balkanom.

To bi bila ona velika petorica, na katero preide varstvo svetovnega miru. Italija in Francija, Španija in Skandinavija bi stale na drugem, vse druge države na tretjem mestu.

In te države gospodarijo svobodno — vedno po našem oficialnem vojnem smotru —, to pa pomeni, da ni v njih več mesta za stari imperializem, nego da gospodarijo v medsebojnem prometu in da sme biti zaščita le tolika, da domača industrija ne izgubi svojega trga. Kod je naš trg, smo videli. Nemčija najde svoj zunanji trg na velikem svetu, saj je pred vojno bila njen največji odjemalec in liferant ne Avstrija, nego — Anglija! Seveda stopi Nemčija s tem med pomorske države in postane jednakopravna Angliji, toda baš to je njen vojni namen. Da bi se pa Nemčija z uporabo Avstrije razširila v imperialističnem namenu ne samo preko morja, ampak tudi na kopnem v rusko - angleškem slogu, na to ni misliti s stališča samostojnosti Avstrije, ki hoče živeti za sebe in koje državljani hočejo [Page] delati, se hraniti in zaslužiti ter uživati blagoslov novega miru brez bojazni pred novo vojno. Vsekakor ni nobenega razloga za Avstrijo, da bi silila v tako Veliko Nemčijo kot njen del.

Ali pa bodi tako, da ostane pri sklepu pariške konference in pri SE po Naumannu, — potem smo prepričani, da pride po tej vojni nova, dokler se ne odloči, kdo je močnejši, da uniči nasprotnika brez pardona.

Le pri takšni razporedbi velesil (Anglija, Amerika, Japonska, Nemčija, Rusija, Srednja Evropa; kjer pomeni SE Avstrijo, Poljsko, Balkan in Turčijo), moremo misliti na pričetek trajnega svetovnega pomirjenja. Samo pomislimo, da je Nemčija s svoijmi 66% industrijskega prebivalstva že zelo blizu Angliji in daleč pred nami z našimi 52% , mi pa daleč pred Rusjio ž njenimi 20% indutsrij. prebivalstva. Nemčiji torej pomorsko plovstvo in trg v Kini, Ameriki, kolonijah, v Rusiji, Holandski, Skandinaviji pomeni dovolj, da ne sega k nam. Mi pa potem nimamo razloga braniti se prometnih uredb in naprav, ki olajšajo prometne zveze cele Evrope. Potem nikakor ne rabimo jednotne črte Hamburg - Bagdad, ker nam je na razpolago črta London - Pariz - Berlin - Moskva - Vladivostok, in so črte Pariz - Gibraltar, Pariz - Rim - Mesina, Berlin - Dunaj - Solun - Carigrad - Bagdad le glavne žile ogromnega omrežja, ki je mnogo večje, nego takšna SE, ki jo priporoča Renner za ureditev velikih prometnih ozemelj. Če se že pečamo s takšnimi velikimi stvaritvami, zakaj bi se ustavljali pri tvorbah, ki ne zadostujejo namenu, pač pa nosijo v sebi kal novih imperializmov, popolnejših in agresivnejših od sedanjega?

V namenu, da so nam one naznačene jednote temelj novega mednarodnega gospodarstva in da se jamemo bližati dobi velike svetovne svobodne trgovine, ki obsega vse imenovane jednote in utešnjuje kolonijalno ozemlje na najmanjšo mero, moremo pričeti z zgradbo velikega prometnega omrežja, železniškega, rečnega (kanali) in prekomorskega, ter skrbeti za polagano odpravljanje zaščitne carine z uporabo medsebojnejših ugodnejših carin in splošno veljavnostjo klavzule medsebojnih najvišjih ugodnosti. Ta klavzula je pa prvi in rekel bi prevratni korak iz današnjega stanja k mednarodni trgovski svobodi, zato za nas ne more biti akutna, čim je SE baš namenjena, da ... morda ne nastane takšna, kakor bi morala. Naj pa nastane avstrijska ali pa velikonemška Srednja Evropa, [Page] — neizogibna naloga Avstrije je tudi proti takšni SE, da si ne da uničiti svoje industrije. SE z Nemčijo in pod njenim vodstvom je imperialističen eksperiment. Le če se ta eksperiment ne uresniči in se zajedno seveda tudi ne uresničijo sklepi pariške gospodarske konference in naklepi entente, — se razvije doba, ko se bomo lotili mednarodne ureditve prava, ko postaneta menično in trgovsko pravo del danes poteptanega mednarodnega prava in ko postanejo splošne medsebojne največje ugodnosti uvod v odpravo carinstva sploh. Toda to je danes še »ideal«.

Sicer pa nikakor ni potrebno, da gledamo, kakor Renner in mnogi drugi, v hipnozi na velike tvorbe, a pri tem pozabljamo, da pri takšnih velikih tvorbah ne gre za njih ogromnost, za dvesto milijonov duš in osem do deset tisoč kvadratnih kilometrov, nego da gre za notranje jedinstvo, za organičen postanek in ustroj vsake jednote. 4000 km² s 50 milij. duš, živečih po jednem načelu in v gospodarskem zdravem in intenzivno ustvarjajočem organizmu more postati in biti mnogo močnejša velesila, nego nerazvit ali pa na znotraj nasprotujoč si stvor — nestvor, kakor oni, o katerem pravi sv. pismo, da je podoben kolosu iz železa, stoječemu na lončenih nogah.

Vse, kar učinimo gospodarski, se ravnaj po gospodarski upravičenosti in smotrenosti Avstrije same in nikogar druzega.

IV.

»Politične pomisleke opustim tem raje,« pravi Diehl. »ker nikakor ne odločujejo. Tudi najbolj navdušeni pristaš nemškega jedinstva z Avstro-Ogrsko se mora ozirati na gospodarsko stran te ideje. Če je pa gospodarstvo tej misli naprotno, še to ni kaljenje političnega prijateljstva. Nasprotno: zgodovina nas uči, da je možno najožje prijateljstvo dveh držav brez carinske zajednice.« — Zato opustimo vsako misel druženja na temelju misli Velike Nemčije. Obrniti se pa moramo vsekakor proti temu, da se nekateri vedno sklicujejo na razmerje Avstrije napram Ogrski, kakor da bi to razmerje res bila primera za razmerje med Avstro-Ogrsko in Nemčijo. Saj imenuje Gürtler Avstrijo naravnost shema za SE. Gürtler je po mišljenju Naumannovec in zbira dokaze za to svoje politično prepričanje. Pri tem pa pozablja — kakor pozablja tisti, ki se, kakor on na Avstro-Ogrsko, sklicujejo na nemški Zollverein. Toilko pri [Page] Zollvereinu, kolikor v razmerju med Avstrijo in Ogrsko je šlo ali gre za politične končne cilje. Zollverein je bil sredstvo za narodno ujedinjenje nemštva. Odpravljenje meddržavne carine med Avstrijo in Ogrsko je služilo tesni zvezi, realni uniji med dvema državama jedne monarhije. Seveda je potem ta unija izredno mnogo koristila obema polovicama, kakor povdarja Gürtler, potem tudi Renner in v drugi zvezi Sieghart, toda le zato, ker je združila separatistne tendence železna vez višje državne jedinstvene ideje. Avstro-Ogrska je dokaz za državno politično jedinstvo, ne pa za SE, zlasti ne za carinsko politično SE. Gotovo je carinsko jedinstvo med Avstrijo in Ogrsko moralo premagati marsikatero nasprotstvo z obeh strani baš radi končnega monarhičnega cilja, ki nam pri Srednji Evropi ne pride v poštev. Pri tem treba še povdariti, da je takšen končni, odkrito velenemški politični cilj, in ne skrb za dobrobit Avstrije ali za njeno samostojno gospodarsko moč, izraženi razlog in povod skoraj za vse one, ki so se lotili misli na takšno ujedinjenje v dobi svetovne vojne. Da jih samo izmed publicističnih prvoborilcev navedem imenoma, so to po vrsti razen Naumanna samega: znani profesor mednarodnega prava von Liszt, Apt, zgodovinar Hermann Oncken, profesor ekonomije Gerloff v Innsbrucku, predsednik avstr. poslanske zbornice Sylvester, imperialist Hermann Losch, vseskozi agitacijski profesor statistike v Gradcu Gürtler in nemški profesor Julius Wolf, duša družbe »Mitteleuropäischer Wirtschaftsverein in Deutschland«; dalje F. Stolper in pa Battaglia, ki je obdelal snov po nalogu poljskega drž. sveta.

Gürtler, ki podpira primero (AO = SE) s svojo statistiko, ne vidi, da je ž njo podprl le nasprotno trditev, namreč da je Nemčija najhujša gospodarska tekmica Avstriji. Tudi Renner prezira to, ko pravi v polemiki proti praški trgovinsko-obrtni zbornici, da se pač ni bati, da bi Avstrija ostala agrarna država poleg industrijalne Nemčije, češ, saj je Sieghart dokazal, da se je motil Lájos Kossuth, ko je trdil leta 1848., da bo carinska svoboda med Avstrijo in Ogrsko povzročila, da ostane Ogrska na veke revna agrarka, Avstrija pa da postane na njene stroške bogata industrijka. Čudno je, da bistri Renner ne vidi razlike. Pri ideji SE vendar ne gre za to, da bi Nemčija kot industrijka obdržala ali ne obdržala Avstrijo v njeni agrarni zaostalosti in jo morda rabila le za proizvajalko in [Page] dobaviteljico sirovin, marveč gre za to, da njena nadmočna industrija konkurira z našo mlado, toda že obstoječo, ne pa s kakšno novo, ki je še nikjer ni. In drugič je Ogrska del monarhične realne unije, dočim nam za zvezo z Nemčijo nedostaje onega končnega cilja, čim zavrnemo cilj Velike Nemčije, ki nam nič mari. Renner postavlja na mesto Velike Nemčije svoje »veliko gospodarsko ozemlje«, — toda, ali ni ozemlje od Varšave preko Dunaja in Pešte do Soluna, Varne in Carigrada bolj organično sorodno, nego ozemlje Hamburg-Bagdad? In če že hočemo tako veliko ozemlje, — zakaj potem ne v zvezi s kom drugim, ki ne ogroža naše industrije, temveč jo podesetori, — saj po vojni odpade gospodarska skupnost z Nemčijo, politična pa nima z gospodarsko nič opravka, čim mu škoduje. Rennerjeva ideja je nesrečnejša od Naumannove. Ta je saj zavesten Velenemec, Renner pa imperialist proti volji in dejanski propagator avtarkije, ki jo proglaša za nepotrebno.

Pred 75 leti je minister Bruck hotel takšno zbližanje in ker je uvidel, da skok iz protekcije v free-trade ni možen, je hotel odpraviti meddržavno carino med obema državama polagoma, — »v štirih razvojnih etapah«. V kakšno svrho? Na to pozablja — ali morda ne pozablja? — dunajski profesor ekonomije in starosta te vede, Eugen von Philippovich, ki je tudi med onimi, ki nekako hipnotizirano gledajo v »veliko ozemlje« in njega zunanje gospodarstvo. Ali koristi to »veliko ozemlje« obema sestavnima deloma, tega ne vpraša toliko; morda za to ne, ker obstane tudi on, kakor Gürtler, pri dejstvu, da je Nemčija danes naša največja dobaviteljica in da po vojni mednarodni promet med nami in sovražniki ne bo oživel na prvi mah, marveč le polagoma. To vse je pa razlog proti carinski zvezi, a ne zanjo, in tako odpade »polagani razvoj v medsebojno carinsko unijo«, ker je v tisti bodočnosti nepotreben, brez gospodarskega smotra.

Možna je pa druga skupnost z Nemčijo, ne samo možna, ampak z avstrijskega stališča tudi priporočljiva, akoravno jo priporočajo tudi Vsenemci v zmislu svojih idej. To je skupnost prometa in prava in pa načeloma mednarodnih ugodnosti brez preference.

Carinska in trgovska politika sta v najožji zvezi s splošno gospodarsko politiko. Največje važnosti je vsekakor vprašanje denarne veljave. Le če je denarna veljava al pari, ali če je razlika neznatna, je mogoča zveza, ki koristi obema. Avstrijska [Page] zakonodaja med vojno (odredbe o prepovedi uvoza izdelkov razkošja; prepoved plačila v gotovnii, zlasti v zlatu; centrala za devize) nam dokazujejo, da se odgovorni krmarji državne ladje zavedajo hipne potrebe; ali se zavedajo tudi bodoče, bomo videli. Istotako pa pospešuje slaba valuta tudi izvoz, in sicer tega, kar imamo, v prvi vrsti torej živil in sirovin. Tudi to je usoden circulus.

Najožja je tudi zveza med carinami in finančno upravo, namreč z davki in monopoli, v davkih pa z obema vrstama, z direktnimi in indirektnimi. Pri tem treba upoštevati, da plačujemo v Avstriji povprečno šestkrat višje davke nego v Nemčiji in da je bil za primero Trst pred vojno najdražje mesto ne le v Avstriji, marveč sploh v Evropi, kar se tiče obleke, obutve, mesa, žita, masti, mleka, premoga, lesa, stanovanj in tako naprej.³ In nista li baš v Avstriji zemljiški in hišni davek višja nego v katerikoli veledržavi? Ne pomeni li to višjih proizvajalnih stroškov za industrijo? Poglejmo še na naše velevisoke železniške tarife, zlasti potrebno socialno politiko po vojni (delavska oskrba, invalidi, vdove, sirote, socialno zavarovanje), na naš sistem subvencij, na naše kartele, — potem nam morajo prvi hip omahniti roke pred ogromnimi nalogami, ki nas čakajo. Ni čuda, če se je izrazil Wekerle, ki je kot Oger najožji pristaš zajednice in odličen član ogrsko-nemške »Waffenbrüderliche Vereinigung«, da je pač treba pripraviti ožje stike med nami in Nemčijo, da si pa morata obe državi za sedaj ohraniti proste roke za trgovske pogodbe, ne pa se carinsko navezati druga na drugo.

V zmislu tesnejše zveze v prid obema zastopam torej te programne točke: Carinski informacijski biro; carinsko razsodišče; ujednočenje plovbe po rekah, zlasti po Donavi, Labi in Visli; izboljšanje formalnosti pri mejnem prehodu, olajšanje carinskega posredovanja, jednako postopanje pri odmeri carine (gl. Zollhandbuch); potem olajšanje ožjega obmejnega prometa (Grenzverkehr), medsebojni kanali (pri tem ni kanal Rena-Donava niti jedini, niti prvi, tudi ne glavni); znižanje in zenačenje železniških tarifov, ustvaritev dolgih direktnih prog.

Tu je seveda za nas v prvi vrsti merodajen naš interes, ne morda interes te ali one pivarne, temveč našega celokupnega [Page] razsodnega gospodarstva. Tudi te olajšave pridejo v poštev za nas jedino le s stališča, da so gospodarske in v prid našemu gospodarstvu, ne pa političnim idejam. Obetam si od teh olajšav in od moderniziranja prometa, od trgovske, ne uradniške ureditve prometa, in od trgovske, ne uradniške (samo finančnoupravne) ureditve prevoznih cen: povišano produkcijo in živahnejše mednarodne trgovske zveze, tudi boljši notranji promet, — a tu nas mora ščititi carina, da se tuja, nadmočna industrija ne posluži teh prometnih olajšav v večji meri, nego nam je to iz gospodarskih razlogov ljubo. In povrhu se te olajšave — v mednarodnem skupu — tičejo našega interesa in jih sklenemo z Nemčijo najprej le zato, ker smo zavezniki. Toda naloga svetovnega gospodarstva je osvobojenje in ujednočenje v bodočnosti in za takim ujednočenjem prometnih zvez med nami in Nemčijo pridejo na vrsto Balkan, Švica, Skandinavija, Holandska, Turčija, potem pa vse druge evropske države na zapad in iztok. Isti zmisel ima tudi jednotno menično in trgovsko pravo, kedaj kasneje tudi kazensko in civilno. In s konsolidacijo industrije, s pariteto industrij na svetovnem trgu začno počasi usihati zastarele carine, dokler se svet ne prerodi v novi, višji svobodi. Praktična značnica avstrijske carinske politike torej ne more biti Srednja Evropa, razen v našem, zgoraj navedenem zmislu, ampak pariteta industrij in potem mednarodna carinska svoboda.

Ta misel je tudi zapeljala Rennerja, da sprejema Srednjo Evropo z Nemčijo, ker si obeta od nje baš to mednarodno svobodo kot sredstvo za socializacijo družbe. In vendar je šel preko cilja, tako da priporoča nekaj, kar mu je sicer bistveno tuje. Hipnoza!

Poleg Rennerja in poleg drugih pristašev Srednje Evrope z bolj ali manj povdarjenega nemškega stališča imamo pa še takšne manj poštene pristaše te ideje, ki sodijo — kakor pravi dobro Gürtler — podobno kakor volilec kandadata, se li ta zavzema za prodajo piva v steklenicah ali proti njej, in oddaje po tem kriteriju svoj glas zanj ali proti njemu; in ta volilec ima trgovino s pivom čez cesto. — Na podobnem stališču so razni starejši zaščitniki in svobodnjaki. Znani Reichsritter von Hohenblum, vodja avstrijskih veleagrarcev, je zagovarjal leta 1900. medsebojne dalekosežne carinske olajšave med Nemčijo in Avstrijo ter izredno visoke agrarne carine obeh držav na zunaj (6 do 8 K za pšenico, 5 do 7 K za rž, 60 do 80 K [Page] za bika, mesto 3 K za pšenico in rž, 8 K za bika). Matlekovits, ki je doslej najzasluženejši znanstveni raziskovalec avstrijskega carinstva, je pristaš svobodne trgovine in je trdil, če tudi ne po pravici, že pred 15 leti, da sta industriji obeh držav jednaki ne le po kakovosti, ampak tudi po zmožnosti konkurence, ter je na podlagi svojih svobodnjaških tedenc predlagal zmerno carino na zunaj in medsebojno popolno svobodo, torej nekaj, kar bo mogoče čez četrt, morda še le čez pol stoletja, kakršen bo pač pri nas tempo razvoja in kakršne bodo izvengospodarske zapreke (upravne, prometne, notranje in zunanje-politične, psihološke). Še drugi zopet, najbolj redki, zahtevajo zmerne carine celotnega skupa avstrijskega in nemškega na zunaj in zmerne agrarne carine med obema. Po povedanem sploh ni razgovora o tem predlogu.

Philippovich je svoječasno (1900) našteval vzroke industrijske zaostalosti v Avstriji: nerazvita produkcija, visoke proizvajalne cene, drag promet, redke prometne zveze, neizrabljene vodne sile, nedostatni kanali; povsem različna struktura avstroogrskih zemelj, težek in neorganiziran pristop k morju; nasprotovanje med Avstrijo in Ogrsko; veliko pomanjkanje obrtnega, trgovskega, tehničnega šolstva; malomeščanski duh prebivalstva, tisk indolenten napram industriji; — Philippovich je pozabil še nerodno obrtno zakonodajo (novele), itd. itd. Philippovich primerja sedaj samo oba carinska tarifa med seboj in pravi, da bi se dala pojednočiti. Toda za takšno pojednočenje niso merodajne številke tarifa, temveč njih pomen. Visoka postavka n. pr. za krtačo in podobna postavka za isto blago v nemškem tarifu, še ne pomenita, da sta si obe industriji tako podobni, kakor tarifne številke. Nemško krtačarstvo se je s svojo tarifno postavko branilo morda proti ruskim, švedskim ali prekmorskim krtačarjem, a naša stroka te industrije, ki z rusko, švedsko ali prekmorsko sploh ni konkurirala, se je s svojo postavko branila ravno proti nemškim krtačam. Kar velja za to primero, velja tudi za druge tarifne postavke, in o Philippovichu velja to, kar smo rekli o Gürtlerju, ki ugotavlja veliki nemški odstotek našega uvoza in izvoza, in o Rennerju ter drugih, ki strme v »veliko ozemlje« z »nad stodvajset« ali celo dvesto miljonov ljudi.

Preostaja nam še beseda o prednostih (preference, Vorzugszoll), o medsebojnih ugodnostih in o klavzuli največjih ugodnosti (Meistbegünstigungsklausel). Pravilno ureditev dotičnega carinstva [Page] smatramo za sredstvo, da dosežemo to, kar si želimo Avstrijci, namreč pariteto naše industrije z nadmočnimi drugimi; to, kar si želijo svobodnjaki, namreč svetovni promet in mednarodne zveze kot pripravo k svobodnemu prometu; in to, kar si žele Srednjeevropejci vseh konfesij te ideje, namreč večje ozemlje in ožji stik z Nemčijo. Tu pa ravnotako ne smemo pozabiti: Prednosti in ugodnosti nas brigajo le kot Avstrijce in svetovne gospodarje, SE pa le toliko, kolikor tvori ta vmesna organizacija prehod k svetovnemu gospodarstvu, torej ne kot organizacija in vzgled novih »Velikih« itd.

V Cobdenovi angleško-francoski trgovski pogodbi leta 1860. sta se zavezali obe državi, da se udeležita pri uvoznih carinah na izdelke, imenovane v tej pogodbi, vseh ugodnosti, predpravic in znižanj, ki bi jih jedna izmed njiju dovolila katerikoli drugi državi.

V letu 1861. je Francija sklenila podobno pogodbo z Belgijo. Državi sta se zavezali, da se obe udeležita pri uvoznih in izvoznih carinah na izdelke, ki so imenovane v tej pogodbi ali ne, vseh ugodnosti, predpravic in znižanj, ki bi jih dovolila jedna izmed obeh pogodbenih držav katerikoli drugi (»tretji«) državi.

V letu 1862. se je sklenila jednaka pogodba med Francijo in nemško Carinsko zajednico (Zollverein) z dostavkom, da ne uvedeta pogodbeni stranki druga proti drugi nobene uvozne carine, uvozne ali izvozne prepovedi, ne da bi veljala takšna carina ali prepoved zajedno proti vsem drugim državam (nations, Nationen).

Član 11. mirovne pogodbe frankfurtske med Nemčijo in Francijo (10. maja 1871) pa pravi: »Ker je vojna razveljavila trgovske, z različnimi državami sklenjene pogodbe, jemljeta nemška in francoska vlada za temelj svojega medsebojnega trgovskega razmerja recipročnost (vzajemnost) z medsebojnimi največjimi ugodnostmi.«

To načelo vsebuje uvoz in izvoz, tranzit, carinske formalnosti in svoboden pristop ter jednakopravnost državljanov obeh držav in njihovih zastopnikov. Izjema tega načela so pa ugodnosti, ki bi jih jeden izmed pogodnikov dovolil ali jih bo dovolil kateri drugi državi, nego so: Anglija, Belgija, Nizozemska, Švica, Avstrija, Rusija.«

To je dosedanji razvoj klavzule medsebojnih ugodnosti, ki konča z omejitvijo te klavzule.

Država A ima torej avtonomni tarif (maksimalni ali minimalni), dokler ga ne prodre v korist države B pogodbeni tarif ž njo, ki more zaeno biti v korist državi C, če velja med C in A pogodba največjih ugodnosti. Istočasno pa je država A sklenila trgovsko pogodbo z državo D, koje ugodnosti so še boljše, nego one, ki so sklenjene z državo C. Toda država C se na tej podlagi ne more poslužiti ugodnosti, priznanih državi D, če je država D izrecno našteta v pogodbi kot izjema.

Francija je n. pr. v frankfurtski pogodbi dovolila Nemčiji največje ugodnosti. Če sklene torej Francija z Anglijo pogodbo za nižjo carino pri krtačah, nego li jo plača nemški krtačar, ki uvaža v Francijo, velja francoska nižja carina pri angleškem blagu takoj tudi za nemško blago, pomeni torej zajedno znižanje francoske carine nemškemu blagu. Če pa dovoli Francija prost uvoz Španiji, ki ni imenovana v pogodbi in tvori torej izjemo, še Nemčija nima prostega uvoza kljub načelu največjih ugodnosti, ki je torej s to izjemo predrto. Frankfurtska mirovna pogodba je v principu dovolila preference napram državam druge vrste in pridržala Nemčiji največje ugodnosti, nasproti angleški, ruski, avstrijski, švicarski itd. konkurenci na francoskem trgu. V tej mirovni pogodbi, sklenjeni »na večne čase«, sta si Francija in Nemčija zvezali roke do sedanje vojne, ki je to pogodbo zopet zrušila. Čim bi ne bili sklenili te pogodbe kot del trajne mirovne, nego kot posebno trgovsko pogodbo, bi jo bilo mogoče odpovedati, ponoviti ob doteklosti, izpremeniti načeloma ali v številu izjem ali s katerokoli drugo določbo.

Za trgovsko razmerje med državami veljajo torej: Avtonomni tarif, maksimalni (generalni), kar pomeni carinsko vojno, ali minimalni (ki je, kakor n. pr. pri Ameriki, zajedno najnižji in skrajna ugodnost, tako da ni večjih ugodnosti za nikogar) ali pogodbeni, ki more znižati carino tudi pod avtonomni minimalni tarif v nasprotju z vsemi drugimi, za katere velja maksimalni tarif, in povrhu največja ugodnost.

Angliji je Nemčija dovolila l. 1898. rade volje ugodnosti, izvzela pa je Kanado, ki je dovolila Angliji tretjinsko carinsko odliko, in te Nemčija ni bila deležna kljub največjim ugodnostim med njo in angleškimi dominions. Zato je kot sredstvo osvete stopil v veljavo za Kanado nemški generalni tarif. Kanada je nato obdačila [Page] Nemčijo še z 13 tarifa, (tako da je Anglija plačala 23, Nemčija pa 43 kanadskega generalnega tarifa ali še enkrat višjo carino, kakor angleško blago). Ta nemško-kanadska carinska vojna je trajala do l. 1910., do pogodbe v Montrealu, ko sta se državi sporazumeli takole: Nemčija je dovolila Kanadi omejene ugodnosti (z izjemo imenoma naštetih točk nemškega tarifa; torej je bila Kanada za obseg te omejitve na slabšem od Anglije), a Kanada je opustila 13 povišek (tako da je obveljal za Nemčijo kanadski generalni tarif, še vedno za celo 13 višji nego carina na angleško blago). Tako je kanadska preferenca zmagala, Nemčija pa v retorzijo omejila Angliji rade volje dovoljene ugodnosti. S tem je bil princip ugodnosti predrt na nov način: Kanada preferira Anglijo načeloma kljub dotedanjim največjim ugodnostim za Nemčijo, in to iz podobnega razloga, kakor je nastal svoječasno nemški Zollverein ali je padla carinska meja med Avstrijo in Ogrsko. Kanada je z načelno preferenco, z načelnim odlikovanjem Anglije kljub ugodnostim za Nemčijo storila prvi korak k stvaritvi jednotne Greater Britain. Načelno odlikovanje med materinsko državo in dominionom pomeni tesnejšo državno vez med njima in pojednočenje države na znotraj, — ne pa zvezo različnih državnih individualnosti, kakor so Nemčija in Avstrija, ali Anglija in Francija, ali Francija in Italija itd. Baš na to kanadsko-angleško primero se pristaši ugodnosti in preference, ki bi naj bile sredstvo k Srednji Evropi, ne morejo sklicevati, ker Avstrija ni dominion Nemčije niti ne namerava to postati.

Predre se torej klavzula ali načelno (v pogodbi sami, ki določa izjeme) ali diktirano od slučaja do slučaja, retorzijsko ali pa celo naravnost kot preferenca, ki uničuje največje ugodnosti. Klavzula je pa mogoča kot vsebina mirovne pogodbe (velja torej do prihodnje pogodbe in se proti volji pogodnikov ne da premeniti) ali pa je del tarifne pogodbe (tarifna pogodba sama) in velja do dneva poteka odpovedi ali premembe. Imamo pa še druge omejitve klavzule največjih ugodnosti n. pr. specializiranje tarifnih točk, razlikovanje carin na mejah, po ladjah, v obmejnem prometu, z določitvijo provenience itd. Najuspešnejši sredstvi sta specializiranje tarifnih točk in razlikovanje carin po ladjah ob prihodu v luko.

Kaj pomeni ta klavzula in to, da jo je moči predreti, za nas ?

Jasno je, da pomenijo ugodnosti srednjo pot med zaščito in svobodnjaštvom; ali bližje tej ali oni smeri, je odvisno od dejanske [Page] vsebine posameznih določeb ali izjem. Čim bolj se bližajo ugodnosti svobodnjaštvu, tem bolj velja zanje to, kar velja za svobodnjaštvo; čim več omejitve imajo ugodnosti, tem bolj ostajajo pri zaščiti in tem bolj velja zanje to, kar velja za zaščito. Podeljevanje ugodnosti je torej vsekakor prijetno za močnejšega, za onega, ki si želi svobodnega uvoza, pa ga ne more dobiti in se zato zadovoljuje z ugodnostmi. Za ugodnosti, ki bi jih torej mogla zahtevati Nemčija od Avstrije, velja isto načelo, ki velja za svobodno carino med obema državama. Ne sme dušiti naše industrije, ampak jej mora pomagati do paritete. V isti meri kakor nastaja ta pariteta, morejo rasti ugodnosti do onega idealnega svobodnjaštva, ki morda pride s svetovnim razvojem.

Toda ne pozabimo, da bo trajala doba zaščite najbrž tudi po vojni še dalje in da bo na pr. doslej svobodnjaška Anglija po vojni najbrž zaščitničarka; ne pozabimo pa tudi, da je naloga vojne, odkazati tej zaščiti takšne meje, da nam ne nastane iž nje nova vojna, tudi ne carinska. Veliki Angliji, ki ni več nositeljica free-trade, odgovarja Nemčija, ki si je priborila svobodo morja in svetovnih tržišč. Anglija je doslej zavzemala prvo mesto pri nemškem uvozu in izvozu, Avstrija drugo pri nemškem izvozu in zelo podrejeno pri uvozu. Anglija uvede zaščito, — kaj se zgodi z nami?

K poprej navedenim načelnim točkam, po katerih se ravnaj po vojni avstrijsko carinstvo, spada torej še nadaljnje načelo: splošne ugodnosti brez katerekoli preference. Kajti, čim priznamo komurkoli ugodnosti, ki so pa iluzorne, ker te n. pr. Švedski dovoljene ugodnosti prekličemo ali predremo z odlikovanjem Nemčije, s tem prelomimo Švedski dano besedo, ž njo sklenjeno pogodbo. Toda baš dobra vera mora zopet postati vodilno geslo za bodoče mednarodne stike.

Ali pa storimo tako, kakor predlagajo pristaši Srednje Evrope, da enkrat za vselej priznamo Nemčiji preferenco kljub ugodnostim za druge. Potem pomeni ta korak za našo industrijo to, kar svobodna trgovina med nami in Nemčijo, namreč poraz in osiromašenje naše industrije. Povrhu pa svetovnopolitično: vojno po vojni. Uprav naša glavna skrb bodi, da mirovna pogodba izključi vsako takšno jednostransko preferenco med katerimikoli suverenimi državami, ki ne tvorijo med seboj višje državne enote. Tega ne moremo dovolj poudarjati toliko napram izvajanjem Rennerja, kakor tudi na pr. [Page] Schuhmacherja. Le-ta govori o carinskih ugodnostih in o odlikujoči carini, toda z docela drugega stališča: »Čim bolj dvomijo sovražniki o uspehu orožja, tem bolj si prizadevajo onemogočiti nemško gospodarsko silo po vojni in kujejo naklepe … Proti tem napadalnim nameram se moramo pripraviti ... in si napolniti svoj trgovskopolitični tul.« (S puščicami! Preferenca in ugodnosti naj bodo takšne puščice!) »S tega stališča izročam te liste javnosti.«

O tem stališču pa ni treba več besed. A Schuhmacher ni napisal svoje strokovno sicer vrlo zanimive razprave za Avstrijo, nego za Nemčijo, imenuje jo »Betrachtungen über die deutsche Handelspolitik nach dem Kriege« in povprašuje, je li dobro, da je v preteklosti Nemčija podeljevala ugodnosti drugim in zato ni priznala Avstriji carinskih ugodnosti; te zapreke pa da po vojni ne bo več in zato priporoča takšno odlikovanje kot bodoče »obrambno«, torej bojno sredstvo. Toda pri tem pozablja na lastna izvajanja, da si želi preference tisti močnejši, ki ne more doseči carinske svobode. Da bi kakršnakoli preferenca napram Nemčiji učinkovala nekako kakor »vzgojna svoboda« po analogiji »vzgojne zaščite«, o tem dvomi Schuhmacher sam.

Če se izrekamo za neko carino, smo s tem povedali, da smatramo to carino za zadostno zaščito za svoje blago. Da bi eni ali drugi državi na ljubo šli pod njo, bi to pomenilo neprijaznost napram vsem onim, ki niso deležni te olajšave. Pričakujemo torej, da se mirovni kongres izreče na kratko za načelo: Države, ki sklepajo mir, ne bodo ravnale druga proti drugi slabše nego proti katerikoli nevtralni državi. — Pozitivna posledica tega negativnega načela pa je medsebojna tekma brez takšnih trgovskopolitičnih koncesij, ki bi jih katerakoli danes nevtralna ali sovražna, v bodočnosti pa vsaj formalno prijazna država mogla smatrati za odlikovanje katerekoli države. Naš gospodarski program bi bil torej: Razvoj v svetovnem gospodarstvu, načelno odklanjanje preference in polaganega odpravljanja carinske meje med nami in Nemčijo; ugodnosti ali splošno ali pa nikomur, in zmerna zaščita z načeloma svobodnim uvozom živil ter sirovin ali vsaj z najnižjim obdačenjem; visok tranzit in radikalno pomnoženje in izboljšanje prometnih sredstev.

Za prehodno dobo pa ne bomo določali svojega medsebojnega razmerja avtonomno, nego na mirovnem kongresu, ki bo [Page] v skupu medsebojnih trgovskih pogodeb pokopal ententino in Naumannovo pripravo na »vojno po vojni«, na »strelske jarke« in polomil pripravljene »puščice«, ali pa s preferenco uničil pri ententi

industrijo Italije in Francije v prilog Angliji in pri nas našo v prilog Nemčiji. Mislimo, da bi ta izid vojne ne bil ljub pri obeh prizadetih.

V.

V vojni smo, in psihološko razumljivo je, da strašijo povsod razni vojni koncepti tudi za prihodnjost. Toda tudi to bo minilo z vojno in sicer v svojem bistvu preje, nego si to mislimo danes. (Če bodo na papirju tudi še nekaj časa žugali eni in drugi). Do l. 1914. si vojne, moderne, kontinentalne, ali celo svetovne vojne, sploh nismo mogli predstavljati in prav malokdo si je mislil, da bo trajala več nego eno leto. Stara generacija je pozabila na prejšnje vojne, mlada jih sploh ni poznala. Grozna katastrofa in vsled nje psihoza nas je v zadnjih treh letih toliko prevzela, da si danes miru niti več tako misliti ne moremo, kakor smo ga uživali, in da se nam zdi, kakor da traja vojna že celo desetletje. Odtod ta bojazen, odtod nepoznanje prihajajočega vsesvetskega gospodarstva, — kolikor se za temi značnicami ne skrivajo že odklonjene stare imperialistične in nacionalistične težnje. Seveda se tudi pred vojno masa ljudstva visoko gori do najizobraženejših slojev ni zavedala svetovne dobe, v kateri smo živeli in se bližali svetovni vojni, kakor slepec prepadu. Naravno je, da, gospoduje vojna nad našim novim obzorjem, akotudi ni reč, ki se skriva za značnicami, več tako mlada, da bi je ne smeli poznati. Toda nova doba oblikuje ljudi po svoje in kdor je premajhen, ga novi tok odrine in postavi ob steno. Program Srednje Evrope je danes v Avstriji program dveh največjih nemških meščanskih strank in bodoče parlamentne debate se bodo zelo, zelo tikale reči in zadev, s katerimi računamo v vsakdanjem življenju. Ni vsejedno, ali se naučimo svetovno politično misliti nekoliko prej ali pozneje in kdor zamudi izprva, se le redko popravi, predno doseže tekmec »finish«.

Če gledamo v daljavo in vidimo po vsesvetskem prometu silno vzrast evropejskega in ameriškega gospodarstva, — ali se nam ne zdi, da se morda ponovi sedanja tragedija na novo? Iz daljnega Iztoka odmeva zamolkel grom, kakor če se bliža nevihta za goro, kakor grom topov z oddaljene fronte. Japonski in kitajski [Page] kapitalizem sta se pred vojno razvijala rapidno, med vojno se razvijata skoraj bliskovito. Saj delata z neprimerno cenejšimi delavskimi močmi, nego stari evropejski kapitalizem. V sedanji vojni ureja Evropa svoje razmere za stalno, da se potem v dolgi dobi miru pripravi na boj bele rase proti žolti. »Žolta nevarnost« bo v dogledni dobi postala značnica za novi »panazijski« imperializem, ki bo diktiral beli rasi jedinstvo itd. Dotlej se pa morajo evropska vprašanja rešiti, — saj se nam zde majhna v primeri z novimi nalogami. Ali naj nas nove tvorbe evropskih imperializmov in velezvez motijo v razvoju in izroče Mongolu?

S samoodločbo držav postane nujna tudi njih notranja uredba. Geslo »reforma« se razlega povsod. Avtonomija, ali centralizem? To vprašanje je tesno zvezano z ureditvijo današnjega našega gospodarskega vprašanja, — da je nova ureditev države potrebna, o tem smo si jedini z Rennerjem. Naumannom, Tiszo. Le o smeri in o potih te ureditve bo mnogo mnenj, mnogo programov in mnogo borb zanje. To vse pa pomeni razvoj, kam in kako.

Pogostem opazujemo, da se dolžnik svojih dolgov, naj si jih je kedaj napravil iz lahkomiselnosti ali tudi moral napraviti v stiski, ne more znebiti kljub vsem poštenim naporom, ker se vsled vedno novih iztirjevalnih stroškov njegovi dolgovi vedno le večajo in večajo; končno se mu pusti komaj še toliko življenja, da nanovo naraščajoče stroške s svojim pičlim zaslužkom sproti poravnava, nikakor pa ni zanj rešitve iz preračunjeno nanj se valečih bremen.

Pač naj ščitijo zavezanca škode vsled izvršilnih stroškov poglavitno naslednje določbe izvršilnega reda:

§ 74 določa, da je zavezanec praviloma le dolžan plačati zahtevajočemu upniku stroške izvršilnega postopanja, ki mu jih je [Page] prizadel in ki so potrebni za uresničbo pravice; upnikova pravica do povračila ne že pravomočno prisojenih izvršilnih stroškov ugasne, ako ne zahteva njih sodne določbe najpozneje v enem mescu po dognani ali ustavljeni izvršbi.

Po § 256 odst. 2 neha za zahtevajočega upnika z rubežem pridobljena zastavna pravica in ž njo cela izvršba, ako se ne predlaga dovolitev prodaje v enem letu po dnevu opravljenega rubeža ter se prodajno postopanje ne nadaljuje v redu;

določbe §§ 27, 96 in 263 omejujejo izvršbo le na objekte, ki so za pokritje tirjatve potrebni; § 39 št. 8 ustavlja izvršbo, če ni upati, da se doseže z nadaljevanjem in izvedbo izvršbe znesek, ki presega stroške dotične izvršbe; —

po § 49 ni moči zavezanca, ki je že prisegel razodetno prisego, siliti k ponovni prisegi, oziroma k ponovnemu zaporu, ker se je prvič branil priseči ter bil zaradi tega 6 mesecev zaprt: a) če se verjetno ne izkaže, da si je po prvi prisegi oziroma po prvem zaporu pridobil imovino, ali b) če od takrat vsaj niso potekla več kot 3 leta; —

§ 129 o ustavitvi prisilne uprave, če sploh ali vsaj za daljši čas ni upati takih doneskov, ki bi se mogli uporabiti za poplačilo zahtevajočega upnika;

§ 201 o spremembi prisilne dražbe v prisilno upravo, če že povprečni letni čisti donesek prisilne uprave pokrije dogovorjene anuitete ali druga dogovorjena odplačila z obrestmi vred ali celo pokrije vso terjatev zahtevajočega upnika;

§ 142, da je moči opustiti drugo cenitev zemljišča v dražbenem postopanju, če še ni poteklo več ko eno leto od časa, ko se je že dotično zemljišče cenilo o priliki poprejšnjega, pred koncem dražbe ustavljenega dražbenega postopanja in se med tem kakovost posestva ni bistveno spremenila;

posredno tudi določbe glede za zaslužek in preživljanje zavezanca z rodbino vobče neizogibno potrebnih imovinskih kosov; —

in določbe o varstvu neizogibno potrebnih dohodkov zavezanca ali gotovega dela njegove stalne plače v zmislu §§ 250, 251, 290—293, 330, čl. VII—IX, XXIX in XXX uvodnega zakona k izvršilnemu redu ter zakonov z dne 29. aprila 1873 št. 68 drž. zak., z dne 21. aprila 1882 št. 123 drž. zak., z dne 26. maja 1888 št. 75 drž. zak., in z dne 17. maja 1912 št. 104 drž. zak.

Res, da vse te in druge določbe dokaj branijo zavezanca gospodarskega pogina, vendar bi bilo treba določb, ki ga še bolje varujejo izterjevalnih stroškov, da tako ne pride v položaj, ki v njem ne more ni živeti ni umreti in ki žene končno vendar marsikoga v obup ali ga pa gospodarski izpridi, t. j. ga pripravi v to, da se namenoma znebi premoženja, ker ga dovede do prepričanja, da mu poštenim potom itak ni pomoči.

Vsled tega pa ne pride v škodo samo zavezanec, ki je imel še dobre namene, temveč tudi upnik, ki ne more več dobiti pokritja. Ker tako trpi tudi splošno gospodarsko življenje, bilo bi treba posebno v sedanjih vojnih časih in v prvem času po vojni veliko bolj ozirati se na način izterjavanja.

Določbe poravnalnega postopanja in novega konkurznega postopanja v tem oziru še vedno ne morejo zadostovati, ker je vendar že vsako tako postopanje smatrati za poslednji pripomoček in deloma že za ominozno sredstvo, po katerem marsikdo nerad seže, posebno ne človek, ki še vedno upa, da si bo vendar kedaj — kakor pravi ljudski glas — solidnim potom pomagal iz zadrege. —

V gori označeni položaj že pride na primer dolžnik, če si nakoplje pri več različnih upnikih dolgov in če vsak upnik svojo, morda le majhno terjatev iztožuje po pravnem zastopniku, tako, da se vsaka terjatev vsled naraslih pravdnih stroškov že skoraj za tretjino poveča. Upniki sicer potem čakajo z izvršbami navadno vsaj tako dolgo, da si more neimoviti dolžnik pridobiti kaj malega; potem pa se pogostem primeri, da sežejo vsi upniki z izvršbami na ta majhni prislužek in napravijo nove stroške. Ko si dolžnik zopet s težavo kaj pridobi, se ponavljajo enaki številni in dragi predlogi, čeravno upniki mnogokrat prav dobro vedo, da jih velika večina v tedanjem zavezančevem zarubljivem premoženju nikakor ne more najti zadostnega pokritja. S tem se začasno le doseže, da nastali izvršilni stroški večkrat že celo presegajo prvotne terjatve in potem visé kakor Damoklejev meč nad zavezancem ter mu jemljejo vsako veselje do nadaljnega dela, ker uvideva, da ne dela več za sebe, ampak le za tuje interese!

S takimi opetovanimi, že na prvi pogled brezuspešnimi izvršilnimi predlogi pa se zavezanec običajno le preganja, če je upati, da si dolžnik še kedaj pridobi premoženja z lastnim delom ali z dedščino, ali da se mu zviša plača toliko, da postane deloma zarubljiva [Page] itd., skratka če je upati, da se iz tega bodočega premoženja vendar lahko poplača vsa množina poprej povsem nepotrebnih stroškov.

Da se tak način postopanja prepreči, ne zadostujejo, kakor uči izkušnja, te uvodoma navedene zakonite določbe.

Treba bi bilo zakonitim potom omejiti dopustnost novih izvršilnih predlogov v tem zmislu, da bi se smeli taki predlogi zavrniti, če očividno ni nobenega kritja, ker je n. pr. pri drugi mobilarni izvršbi še pred kratkim poročal izvršilni organ, da pri zavezancu ni najti nobenih zarubljivih premičnin, ali da se jih je našlo le toliko, da komaj zadostuje za terjatev prejšnjih zahtevajočih upnikov.

Vsled tega naj bi se določil primeren rok n. pr. ¼ leta, da se pred njegovim potekom po tako ugotovljeni negativni mobilarni izvršbi ne bi smelo ugoditi splošnim izvršilnim predlogom glede zavezančevih premičnin in bi se morale po drugih sodiščih že dovoljene take izvršbe pod izgubo stroškov zavrniti. V ta namen bi pa bilo treba pri izvršilnem sodišču zaradi potrebne evidence o takih negativnih izvršbah uvesti sezname —, kakor so se bili uvedli podobni seznami o položenih razodetnih prisegah z ozirom na določbo § 49 izvrš. r. z naredbo pravosod. ministrstva od 16. junija 1902, št. 28 naredbe, na okrajnih sodiščih, pri sodnih dvorih in na večjih okrajnih sodiščih po deželi.

Samo tedaj, kadar se v izvršilnem predlogu navajajo določne nove zarubljive premičnine zavezanca, bi se naj smela kljub označenemu negativnemu poročilu izvršilnega organa dovoliti izvršba, vendar bi se takemu predlogu stroški le pripoznali, če se izkaže njegova dejanska uspešnost ali izkaže, da dotična izvršba le vsled devastacije in podobnega delikta, ali vsled izpodbojne pogodbe in podobnega ni imela uspeha.

Enako pa naj bi veljalo tudi pri izvršbah na nevknjižene terjatve zavezanca vsaj v najbolj običajnem in lahko izvedljivem slučaju, da je za dovolitev in opravo izvršbe pristojno sodišče zavezančeve občne podsodnosti (§ 18 izvrš. r.), ter bi se tukaj že iz navedene visokosti zarubljene terjatve spoznala event. nepotrebnost nove izvršbe na isto terjatev.

Seveda bi morala dajati sodišča na informativna vprašanja upnikov o vsebini označenih seznamov glede negativnih mobilarnih izvršb in glede izvršb na nevknjižene terjatve točna pojasnila, da zahtevajoči upniki ne bi zamudili pravočasnega izterjavanja. Tudi [Page] bi se v ta namen, da se upniki obvarujejo tozadevne škode, lahko določilo, da se zahtevajočemu upniku na zahtevo zagotovi z zaznambo na seznamih prioriteta zastavne pravice z onim časom, ko je došlo k sodišču njegovo vprašanje o že tekočih izvršbah in obenem naznanilo, da namerava predlagati izvršbo. Ta prioriteta bi se pozneje le upoštevala, če se v primernem zakonito določenem roku po dobljenem uradnem obvestilu, da zoper izvršbo ni ovire, izvršba zares predlaga. Vendar se za označena vprašanja in naznanila, ki se naj smatrajo le kot informacije za vlogo, sploh ne bi priznavali nobeni stroški.

Pri zemljiškoknjižno zavarovanih terjatvah bi se dala podobna ureditev težko izvesti, ker se vrednosti zemljišč pogostem bistveno spreminjajo, vsled česar se ne bi dalo zlahka zanesljivo presoditi, če bo predlagana prisilna osnova zastavne pravice še kedaj dovedla do uspešne izterjatve; tudi zadevajo stroški nepotrebne vknjižbe navadno konečno upnika samega, ker se zavezanec, kateremu se že enkrat posestvo proda, vobče še le redkokedaj opomore.

Pa tudi v postopanju za razdelitev najvišjega ponudka na javni dražbi prodanih nepremičnin pušča izvršilni red upniku preveč svobode in sicer tukaj ne samo napram zavezancu, temveč tudi napram ostalim vknjiženim upnikom. V zmislu §-a 216 izvrš. r. se odkaže upnikom tudi, če sploh ne prijavijo svoje terjatve k razdelilnemu naroku, njih vknjižena terjatev v celem obsegu ter vrhu tega še 3letne obresti od dneva domika nazaj.

Kolikokrat se odkažejo take terjatve, dasi sploh ne obstoje več, ali je vsaj del glavnice, večinoma pa vsaj del obresti odplačan! Vzrok, da se tako neutemeljeni odkazi tako pogostem dogajajo, pa tiči baš v tem, ker tem že plačanim upnikom — če hočejo v kalnem ribariti t. j. nepoštenim potom doseči vnovič plačilo svoje terjatve — ni treba nič drugega storiti kakor da tedaj, ko dobe vabilo k razdelilnemu naroku, in tudi pozneje še molčijo, ko prejmo vdrugič plačilo svoje terjatve.

Res je sicer, da se tudi lahko dolžnikom očita del krivde, ker niso skrbeli za pravočasni izbris, vendar je uvaževati, da je veliko [Page] število takih dolžnikov posebno med kmeti, ki se še vedno dovolj ne zavedajo važnosti vknjižbe, in da tudi marsikdo ni vedno v stanu sproti prepričati se, če se je izbrisal plačani dolg ali odplačani del dolga. Tudi se pogostem zaradi izbrisnih stroškov sploh ne zahteva izbris, ter zato niti ni običajno, da se zastavna pravica za odplačane dele glavnice in plačane obresti sproti izbriše.

Pač pa je utemeljeno, da se vsaj takrat, ko gre za definitivno izplačilo dolga iz zastavljene nepremičnine t. j. pri razdelitvi izkupila — v tem oziru strogo postopa ter bi se naj že v vabilu k razdelilnemu naroku zemljiškoknjižni upnik izrecno pozval in poučil, da če ne prijavi svoje terjatve, ž njo sploh ne pride več na vrsto.

Seveda bi bilo treba tudi najti sredstev, da se take upnike zanesljivo in primerno opozori na dalekosežne posledice zamujene prijave. Zaradi tega naj bi se poleg že sedaj predpisanega razglasa na sodni deski tudi še skrbelo, da se prejemnika vabila k razdelilnemu naroku že z izvanredno kakovostjo tega vabila (n. pr. obdanega s širokim rdečim robom) opozori na njegov važen pomen; tudi bi naj bili v tem vabilu predtiskani predali za prijavo važnih okolnosti n. pr. glede visokosti in naslova vknjižene terjatve, in že vnaprej izpolnjeni po sodišču, tako da bi bilo treba sprejemniku edino le izpolniti predale glede poplačila ali delnega odplačila terjatve, stroškov in obresti. Konečno bi moralo imeti vabilo posebno očito tiskani dostavek, da se, če upnik ne da o tem pojasnila, terjatev pri razdelitvi sploh ne upošteva. Da ima prejemnik za eventualno potrebne informacije dovolj časa, bi se naj za razpis razdelilnega naroka podaljšal v § 209 izvrš. reda določeni termin na en mesec.

Glede ostalih vknjiženih pravic bi ne bilo treba spreminjati §§ 150 in 227, razun glede prevžitkov, ki sicer niso na prvem mestu vknjiženi, pač pa še pred zastavno pravico zahtevajočega upnika ali njegovo pravico do poplačila (t. j. zaznambo dražbenega postopanja). Vsaj tako vknjižene prevžitke bi moral zdražitelj prevzeti brez zaračuna na največji ponudek, ker se naj vendar uvažuje, da izvršilni red — § 330 — sicer bistveno ščiti prevžitkarja, dočim pa naj pri razdelitvi naenkrat izgubi edino, kar še ima, ker denarni nadomestek posebno v sedanjih časih nikoli ne ustreza živežu, katerega je poprej dobival in natura — in se ozir na prevžitkarja ne sme kratkomalo omalovaževati s splošno trditvijo, da govore proti [Page] prevžitkarju ekonomski interesi, ker je prevžitkar itak le večna ovira gospodarstvu.

Če se naj ohrani ljudsko zaupanje do našega prava, naj v njem vladajo krščanska načela tako glede zavezanca kakor glede prevžitkarja, ki je vsled starosti in bolezni še bolj potreben, četudi se njuni interesi v tem slučaju nekako križajo, ker je upati na višje izkupilo in vsled tega morda na preostanek izkupila za zavezanca, če zdražitelj prevžitek prevzame na zaračun največjega ponudka, ne pa, če ga prevzame brez zaračuna.

Nadalje izvršilni red v postopanju glede zopetne dražbe zemljišč ne daje zavezancu dovolj svobode, da si morebiti — četudi brez škode za upnike — še po možnosti opomore.

Tako se delajo zavezancu za dobo do pravomočno dovoljene zopetne dražbe ovire, da se izvršba tudi tedaj, kadar so zaht. upniki popolnem plačani in kadar so sporazumljeni vsi upravičenci bodisi iz zemljiškoknjižnih pravic ali iz prednostnih terjatev — le iz formalnih vzrokov ne more več ustavljati, češ, da zopetna dražba ni več zoper zavezanca naperjena izvršba, ker zavezanec ni več zemljiškoknjižni lastnik že drugemu domaknjenega posestva in ker teče izvršba le še v prid razdelilnega sklada, vsled česar se naj izvršba kar uradoma nadaljuje.

V tem oziru bi se lahko brez vsake škode prepustilo upravičencem, da se svobodno sporazumejo glede vprašanja, če se naj zopet zavezanec vpostavi kot zemljiškoknjižni lastnik posestva, ter glede tega, če, kako in komu naj jamči mudni zdražitelj za z zamudo event. povzročeno škodo. Tudi glede začasne uprave, ki se je morebiti po prvem domiku uvedla, bi se dala najti sporazumna določba o tem, če naj pripadejo čisti dohodki event. oškodovancem ali upnikom ali zavezancu. Z izrecno spremembo zakona, ki zajamči tako svobodo gibanja, bi se le ustreglo modernemu pravnemu naziranju, ki pušča pogodnikom kolikor moči svobode, kadar ni v škodo tretjih oseb, temveč se kakor v tem primeru le vpostavlja prejšnje posestno stanje.

Ustavitev dražbenega postopanja v zmislu § 200 št. 3 oziroma celo § 151 št. 3 na 6 mescev pa naj ostane pri zopetni dražbi docela [Page] izključena, ker bi se s takim zavlačevanjem izvršbe zmanjšala vrednost zemljišča. Namesto ustavitve po § 151 št. 3 se naj, če pri zopetni dražbi ni dosežen najmanjši ponudek ali sploh ni ponudnika, v soglasju s sedanjo prakso po event. potrebni novi cenitvi zemljišča in določitvi novega najnižjega ponudka razpiše novi termin.

Pri tej priliki naj tudi še opozarjamo na mnogo prestrogo določilo §-a 154, II. odstavek izvrš. r., po katerem znaša rok za rekurz zoper dovolitev zopetne dražbe le 8 dni. Vsled tega more mudni zdražitelj tudi le v tem kratkem roku 8 dni po obvestilu o dovolitvi zopetne dražbe z ozirom na dražbene pogoje položiti pri sodišču že v plačilo zapadle obroke izkupila, ker sicer izgubi prvotna dražba veljavnost. In zato se običano v tem kratkem roku 8 dni hiti do vseh upnikov, katerih seveda ni vedno takoj najti—, da se od njih dobi potrebne izjave za prevzetje dolga namesto plačila v gotovini z istočasno razbremenitvijo dosedanjega dolžnika (§§ 171, 223) ali se pa oblega denarne zavode, da se še hitro dobi za odplačilo potrebni denar. Večkrat je potem tudi malenkost vzrok, da se stvar v kritičnih 8 dneh ni dala povoljno urediti — dasi bi se to lahko doseglo v količkaj primernejši dobi, — če se na primer omenjeni rekurzni rok zoper dovolitev zopetne dražbe podaljša na 14 dni ali izjemno celo na 3 tedne, ker namreč navadno šele obvestilo o dovoljeni zopetni dražbi zadosti učinkuje na mudnega zdražitelja, da prevzete dolžnosti, katerim se po večini niti ni hotel odtegniti, tudi dejansko izpolni.

Končno bi se tudi še dalo z novimi določili o odložitvi izvršbe ustreči zavezancu in tudi zahtevajočemu upniku, če bi se smela poleg v §§ 42 in 46 izvrš. r. navedenih slučajev izvršba tudi — odložiti že na podlagi sporazuma zahtevajočega upnika in zavezanca. Da se pa zavezanca vendar tudi varuje novih stroškov, izvirajočih iz večkratnih predlogov za odložitev ter za zopetno nadaljevanje izvršbe, naj bi se dopuščala taka odložitev vedno le najmanj na dva mesca in še to pod pogojem, da bi morali obe stranki sodišču na znanje dati izrecno soglasje s tako odložitvijo.

Dosedanje določbe, po kterih se izvršba sporazumno sploh dejansko ne more odložiti na krajši čas, kakor na šest mesecev in sicer le na ta način, da se dražbeno postopanje po §§ 200, št. 3, [Page] oziroma 282 ustavi na šest mescev, — skoraj »preveč« ščitijo zavezanca radi prej označenih stroškov, ker se marsikak zahtevajoči upnik premisli čakati celih šest mesecev na plačilo ter že raje zahteva, da se hitro konča izvršba s prodajo — na škodo zavezanca, ki bi si bil v krajšem času tudi že lahko opomogel; na drugi strani bi čakanje na plačilo tekom krajše dobe tudi zahtevajočemu upniku še ne delalo težav.

Taka sprememba zakona glede odložitve bi bila tembolj utemeljena, ker se pri šestmesečni ustavitvi dražbenega postopanja dotično zemljišče običajno zanemarja, bodisi da zavezanec vsled izvršbe izgubi veselje do gospodarstva, ali pa, če se zemljišče prisilno upravlja, da često tuji upravnik skrbno ne gospodari. Nadalje je pomisliti, da se pri taki ustavitvi tudi ne čaka samo šest mesecev, temveč še dokaj delj, ker je v zmislu § 169 odrediti dražbo zemljišča še 1—2 meseca od dneva razpisa dalje. Tudi dražba premičnin se ne more vršiti takoj po poteku zadevnih šestih mesecev, ker je tudi njo poprej nanovo naznaniti in razglasiti po §§ 272 in 273 izvrš. reda.

Ker so le stvarni nagibi povzročili te vrste, ki naj posebno z ozirom na sedanje izvanredne gospodarske razmere vzbude presojanje težavnega zavezančevega stališča, zato upamo, da se bodo tudi le v tem zmislu uvaževale »sine ira et studio«.

Civilno pravo.

Kazensko pravo.

Naznanilo.

P. n. članom društva »Pravnika« in naročnikom »Slov. Pravnika«!

Ta zvezek „Slovenskega Pravnika" moramo skleniti, predno nam drago. Tiskarna je namreč že doslej zaradi pomanjkanja pri delavcih in materijalu mogla delati za list le prav počasi. Ker so se te razmere zadnji čas še poslabšale, je izjavila, da že pripravljenega gradiva ne more več prevzeti v tisek. Zaključiti moramo torej ta zvezek v nepopolnem obsegu in tudi počakati za nadaljnje izdajanje lista ugodnejših časov. Kakor hitro bo možno, bomo nadaljevali in skušali popraviti odloženo.

Prosimo torej potrpljenja!

Uredništvo.

„Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsakega meseca in ga dobivajo člani društva „Pravnika" brezplačno; za nečlane pa velja za vse leto 10 K, za pol leta 5 K.

Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 18.

Največja slovenska hranilnica!

Mestna hranilnica ljubljanska

Ljubljana, Prešernova ulica št. 3.

je imela koncem leta 1916 vlog . K 55,000.000.—

hipotečnih in občinskih posojil . . „ 30,600.000∙—

rezervnega zaklada . . . . . . „ 1,500.000∙—

Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje najvišje po

4%

večje in nestalne vloge pa po dogovoru.

Hranilnica je pupilarno varna

in stoji pod kontrolo

c. kr. deželne vlade.

Za varčevanje ima vpeljane lične

domače hranilnike.

Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti

5%, izven Kranjske pa proti 5¼ % obrestim in proti

najmanj 1% oziroma ¾ % odplačevanju na dolg.

V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno

Kreditno društvo.

Dr. Ed. Volčič v Novem mestu (Kranjsko)

je za društvo „Pravnik" v Ljubljani uredil ter se dobivajo pri knjigotržcih naslednje pravne knjige:

• knjige slovenske:
  • Civilnopravdni zakoni (IV. zvezek ,,Pravnikove zbirke") z obširnim slovenskim in hrvatskim stvarnim kazalom, z odvetniškima tarifoma l. 1897. in 1909 ter z dopolnilom za l. 1906— 1910 krog 1000 strani, vez. à K 8∙—.
  • Dopolnilo Civilnopravdnim zakonom za leta 1906 do 1910 K 1∙20.
  • Odvetniški tarifi od 11. dec. 1897 in 3. junija 1909, določila o rabi slovenskega in hrvat. jezika pred sodišči, sodne pristojbine, broš. à K 1∙80.
  • Nova odvetniška tarifa od 3. junija 1909 s alfab. stvarnim kazalom K —∙80.
  • Nova odvetniška tarifa v obliki stenskega plakata K —∙80.
  • Zakoni o javnih knjigah, (V. zv. Pravnikove zbirke), I. in II. del, vez. à K 6∙—.
  • Zakoni o javnih knjigah, I. del, vez. à K 3∙20.
  • Zakoni o javnih knjigah, II. del, vez. à K 3∙20.
  • Tabela o zemljiškoknjižni kolkovnini K —∙60.
  • Zakon o dovoljevanju poti za silo, s pojasnili à K —∙40.
  • Pristojbinske olajšave ob konverziji hipotečnih terjatev, à K —∙80.
  • Predpisi o razdelbi in ureditvi ter o zložbi zemljišč, à K 2∙—.
  • Predpisi o obrambi poljščine, à K —∙80.
  • Kazenska določila iz teh predpisov, à K —∙20.
  • Zakoni o nespornem sodstvu (VI. zvezek Pravnikove zbirke), 44 tisk. pol, vez. à 7 K. — Posebej se iz te knjige dobivajo broširani: Sodni depoziti, K 1∙60; Predpisi o notarskih pristojbinah in zapovedanih not. spisih, K —∙80 ; Pristojbine o zapuščinah, K ∙80; Županstvom izročena opravila sodišč, T—∙40 .
• knjige hrvatske:
  • Zakoni o javnim knjigama I. dio (A), vez. à K 3∙60.
  • Zakoni o javnim knjigama I. dio sa II. dijelom (slovenski), ukupno vezano à K 6∙—.
  • Zakon o dozvoljavanju prijekih puteva, sa tumačem, à K —∙40.
  • Tabela o zemljišničkoj biljegovini, à K —∙80.

Društvo „Pravnik" v Ljubljani izdaja mesečnik »Slovenski Pravnik", v katerem so slovenski in hrvatski članki pravne vsebine; list stane 10 K na leto.

Isto društvo je izdalo še naslednje pravne knjige:

• Kazenski zakon (I. zv. Prav. zbr), uredil dr. J. Kavčič, vez. K 5∙60.
• Kazenskopravdni red (II. zv. Prav. zb.) dr. J. Kavčič, vez. K 6∙—.
• Izvršilni red (ovršni postupnik) (III. zvez. Prav. zb.), uredil Iv. Kavčnik, K 7∙—.
• Državni osnovni zakoni in drugi ustavni in upravni zakoni, uredil Štefan Lapajne, vez. 6 K (VII. zv. Pravnikove zbirke).

Ako ni dogovorjeno drugače, se pošiljajo knjige s pošto proti poštnemu povzetju, tako da se k navedenim cenam priračunijo le resnični in poštni izdatki; pri naročilih do 2 K je najceneje, ako se pošlje naprej kupnina in 10 h poštnine gotoviniv ali v poštnih znamkah.

Slovenski Pravnik.

Leto XXXIII. V Ljubljani, 15. decembra 1917. Št. 5.—12.

Pojem naroda.

Malo je besed, ki so tako močno prepojene s človeškimi čustvi, kakor beseda »narodnost«. Cela vrsta čustev jo spremlja, začenši od čuta ljubezni do plemena in jezika doli do najbolj divjega narodnega fanatizma in šovinizma. Ker je pojem narodnosti tako tesno spojen s čustvi, ga je znanstveno težko prijeti. Nikjer ne najdemo splošno priznane definicije. Terminologija ni sigurna, ostra ločitev od drugih sličnih pojmov (narod, pleme, ljudstvo, država, rod rasa) se še ni posrečila.

Sporazumljenje vlada le toliko, da znači »narod« združbo oseb, ki so medseboj zvezane po fizični, zlasti pa duševni skupnosti. Sporno pa je, kako nastane ta skupnost in kako se javlja.

Juristično pojmovanje naroda.

Kako se da ravnokar označenisocijologični pojem naroda juristično vporabiti?

Tam, kjer zakoni ne naštevajo posameznih narodov, mora pač praksa (sodišč in upravnih oblastev) ugotoviti predvsem obstoj posebnih jezikov, da potem lahko sklepa na obstoj posebnih narodov. To ugotavljati pa je zelo težko v državi, če obsega, kakor naša, več narodov, ki so vrhutega deloma sorodni medseboj. Zato proglaša švicarska zvezna ustava v členu 116 tri glavne jezike, nemškega, francoskega in italijanskega za nacijonalne jezike zveze. (Nacijonalno pomeni tukaj državno.) Ti trije jeziki so enakopravni državni jeziki, dočim se četrti jezik, ki se v Švici tudi govori, retsko-romanski, ne vpošteva v zvezni ustavi, ampak samo v ustavi kantona Graubündten.

Pri nas se ta zadeva žalibog ni uredila na podoben način. Naši zakoni govorijo sicer o narodnih plemenih, ki imajo neprekršne pravice ter so enakopravna, ne povedo pa, katera so ta plemena. Rešitve takega važnega vprašanja pa vendar ni prepuščati praksi, [Page] ampak določati bi se moralo v zakonih na avtoritativen način, kateri narodi so pripoznani, to je taki, ki so v pravnem življenju juristično pomembni. Saj se tudi ne prepušča judikaturi, da reši vprašanje pripoznanja veroizpovedanj v konkretnih primerih; marveč se to pri nas po zakonu z dne 20. maja 1874 drž. zak. št. 68, ugotavlja naredbenim potom, torej v splošnih predpisih, kar je edino pravilno.

Državno pripoznanje se da razvideti le iz gotovih norm, ki se tičejo narodnosti. V teh normah se narod lahko vpošteva kot objekt ali kot subjekt. V prvem primeru zadostujejo taki predpisi, po katerih delujejo pravnopomembno samo državni organi. Kršenje teh predpisov spada le pod disciplinarno kazen, pri ministrih pod ministrsko odgovornost. Predpisom primerni čini državnih organov so njih dolžnost, ne da bi bila na drugi strani pravica državljanov ali njih organizacije, zahtevati izvrševanje teh predpisov. Taka ureditev bi zadostovala le tedaj, kadar bi državni organi res utegnili izvrševati pravne predpise v vseh slučajih najtočneje. Na ta način se je narodnostno pravo uredilo v členu XIX., v katerem se sicer proglašajo vsa plemena za enakopravna, kjer se pa prepušča državnim organom uresničenje te enakopravnosti, ne da bi imela narodna plemena inicijativno moč, izterjati od državnih organov izpolnitev njih dolžnosti instančnim potom. Taka mehanična rešitev zadovoljuje lahko abstraktno pravno teorijo, ne more pa zadovoljiti pravne prakse. Kako naj izvede najboljši sodnik in najvestnejši upravni uradnik enakopravnost narodnosti na zadovoljiv način, ko zakon niti ne omenja, katere so te narodnosti in kdo naj jih kot njen organ zastopa, niti ne, v čem obstoji enakopravnost, ki je samo ob sebi le formalen princip?

Zaradi tega pomisleka se tudi v drugih pravnih panogah ni prepustilo državnim organom, da bi uveljavljali pravni red zgol po svoji volji, temveč so se pripoznale tudi pravne izjave državljanov za toliko pomembne, da so državni organi dolžni odzivati se jim. Ta pravnopolitični postulat nam osvetljuje veliko in bistveno razliko med državo prava in gospodstveno (policijsko) državo. Poleg sodelovanja pri zakonodaji in poleg samouprave je sodelovanje državljanov pri udejstvovanju svojih pravic ena glavnih modernih demokratičnih zahtev.

Tudi pri nas interpretujejo iz člena XIX. subjektivne pravice; toda le pravice posameznega državljana, ne pa pravic narodnega plemena kot celote. Državno sodišče razsoja meritorno o pritožbah posameznih pripadnikov narodnosti radi kršenja pravic, ki izhajajo neposredno iz člena XIX.; to sodišče prisoja posameznim osebam ali občinam pravico, da se njih vloge, spisane v jeziku, ki je v deželi navaden, v tem jeziku tudi rešijo; toda v teh primerih se zahteva, cia se je bila kršila pravna sfera posameznika in da je le-tá vložil pritožbo. Dosedanji razvoj narodnostnega prava v Avstriji kaže pač sledečo smer: načeloma se vpoštevajo narodni interesi posameznika, prezirajo se pa kolektivni narodni interesi.

Iz gorenjega navajanja izhaja, da se dado sicer iz člena XIX. izvajati nekatere subjektivne pravice, da pa potrebuje ta člen, če se hoče iz njega dosledno izčrpati etični princip enakopravnosti narodnih skupin, še posebnih izvršilnih zakonov. Ta izvršitev bi se raztezala v dve smeri: v materijalno in v formalno smer. Materijalno bi se moralo določiti pravno območje naroda, to je vsebina narodnih pravic in dolžnosti v raznih panogah državnega življenja; n. pr. v politični, finančni, učni upravi itd. Še zanimivejša pa je formalna stran; nje povoljna razrešitev je predpogoj, da se uveljavijo one materijalne pravice, ki naj pristojajo narodu. Ta formalna stran se kaže v tem, da je narod kot tak pravno sposoben imeti pravice in dolžnosti. Narod torej naj postane pravni subjekt; ker pa je kolektivno,.ne pa individuelno bitje, zamore postati pravni subjekt le kot juristična oseba.

Tu se nam javi eden glavnih problemov pravne vede. namreč vprašanje o pravnem subjektu in o juristični osebi. Kaj je pravni subjekt? Izvajati je treba ta pojem — kakor vsak drug juristični pojem — iz pojma norme, pravnega reka; pravna veda nima drugega materijala, kakor pravne reke. Če se obrača pravni rek samo do državnih organov (kakor se še sedaj obračajo nekateri reki, v policijski državi večina rekov), ne more biti v formalnem zmislu govora niti o pravici, niti o dolžnosti državljanov, ki stoje izven uradniškega organizma. To gre šele tedaj, kadar je postal pravni rek pravica in dolžnost državljanova, kadar le-tá lahko poreče: pravni rek je moja pravica ali moja dolžnost. Dolžnost postane njegova, ko se obrne pravni rek naravnost do njega. Pravni rek se pa kaže tedaj kakor pravica državljanova, kadar more le-tá [Page] razpolagati s tem rekom, namreč zahtevati, da se rek za njega vporablja, ter kadar ta zahtevek lahko uveljavlja pravdnim in instančnim potom.

Pravna sposobnost, zahtevati vporabo pravnega reka za-se, zdi se mi najboljša in najenostavnejša razlaga tako spornega pojma subjektivnega prava. V subjektivnem pravu ne vidimo nič drugega kakor objektivno pravo, projicirano na tistega, kogar objektivno pravo označuje kot osebo, ki lahko zahteva izpolnjevanje pravnega reka. To od pravnega reda označeno osebo pa imenujemo pravni subjekt.

Pri določanju pravnega subjekta je pravni red popolnoma svoboden; ni vezan le na pojem »človeka«. Znano je, da niso vedno bili vsi ljudje pravni subjekti (sužnji), da so pa pravni subjekti, ki niso ljudje (n. pr. zadruge). Pravni subjekt je lahko človek, lahko božje bitje, lahko pa tudi žival, da, celo neživa stvar. Pa tudi skupina ljudi je lahko en pravni subjekt, ena oseba. Za to, da postane skupina ljudi ena oseba v pravnem zmislu, je potrebno, da sme razpolagati z gotovimi pravnimi normami, t. j. , da lahko zahteva zase uveIjavljenje teh norm. To se zgodi tako, da stavi ta zahtevek bodisi skupina soglasno ali s pretežno večino, bodisi kak član, bodisi celo človek, ki stoji izven te skupine. Da pa imej ta na navedeni način izražena volja pravni pomen za celokupnost skupine, je treba posebnih določil, zakaj samo po sebi se to ne razume. (Prav tako tudi pri posameznem človeku ni izraz njegove volje sam po sebi pravno pomemben!) Ta določila imenujemo organizacijo dotične človeške skupine, tiste ljudi pa, ki morejo zahtevati uveljavljenje pravnega reda za to skupino, imenujemo njene organe. Da postane iz množine ljudi ena oseba, iz fizične množice juristična enota, da nastane juristična oseba, je treba organizacije in organov.

Kakor vsaka druga človeška skupina, more tudi skupina, ki jo označuje narodnost njenih članov, postati juristična oseba le po določeni organizaciji. Razkladati dalekosežni politični pomen take pravno pripoznane organizacije naroda, ki je bil dosedaj le kulturen in političen, ne pa praven pojem, ni namen te razprave. Omeniti le hočem, da se dvigne narod le po taki organizaciji popolnoma v pravno sfero, da zadobi šele takrat kakor kolektivna skupina državljansko pravico v pravnem in državnem življenju. Izpolnitev tega [Page] formalnega jurističnega principa, to je določanje vsebine organizacije, pa spada med politične postulate.

Glavno vprašanje, ki se sedaj javlja, je: kako naj se določajo člani te na novo vstvarjene juristične osebe, ali, kar je isto, v čem se pravno kaže narodna pripadnost?

Narodna pripadnost.

To vprašanje se je razpravljalo že leta 1873. na mednarodnem statističnem kongresu v Petrogradu in sicer kot vprašanjestatistike (!). Strokovnjaki, ki so bili od kongresa naprošeni podati svoje mnenje, so se strinjali v tem, da se narodnost pri posamezniku sploh ne da dognati ali pa le zelo težko, in da moramo vsled tega segati po surogatih. Taki surogati bi bili materin jezik, občevalni jezik, domačinski ali rodbinski jezik. Navedena mnenja so vplivala tudi na avstrijsko vlado, ki je odredila, naj se pri ljudskem štetju poizveduje tudi po takozvanem »občevalnem jeziku«. To se vrši še sedaj pri ljudskem štetju, služi pa le statističnim namenom, Vendar ima napoved občevalnega jezika pomen nacijonalne izpovedi. Napovedati se sme le eden občevalni jezik, kar je očividno napačno, ker ima človek lahko več takih jezikov. V Belgiji in Švici je dopuščeno napovedati dva ali celo tri občevalne jezike.

Narodnost se čestokrat ne bode dala posneti iz občevalnega jezika. Na Dunaju n. pr. se poslužuje mnogo ljudi, ki niso nemške narodnosti, nemščine kot občevalnega jezika. Tudi upravno sodišče je (glede ustanovitve takozvanih manjšinskih šol) izreklo, da je občevalni jezik za vprašanje pripadnosti k tej ali oni narodnosti popolnoma brez pomena. Po ministrski naredbi z dne 9. avgusta 1890 drž. zak. št. 162, je občevalni jezik osebe tisti jezik, ki se ga poslužuje ta oseba v navadnem občevanju, vsekakor pa eden teh-le jezikov: nemški, češko-moravsko-slovaški, poljski, rusinski, slovenski, srbo-hrvatski, italijansko-ladinski, rumunski, madžarski. Da se s to določbo ne da dognati narodnost, je prav lahko dokazati. Na Češkem, Moravskem in Tirolskem je sposobnost za gotova javna uradna mesta zlasti pri šolstvu in deželni kulturi, odvisna od pripadnosti h gotovi narodnosti; kako naj se ta narodnost določa po »občevalnem jeziku«?

Profesor pl. Herrnritt priporoča namesto občevalnega jezika materin jezik za objektiven znak narodnosti, zakaj ravno ta jezik je baje izraz narodne pripadnosti. Kaj pa je materin jezik napram občevalnemu? Pač tisti jezik, ki smo se ga od matere naučili ali ki smo v njem doma govorili. Kako pa bodi narodnost od tega jezika odvisna? Ali je pametno, prisiliti koga k narodnosti po jeziku, v katerem je govorila njegova mati z njim, ki ga pa je morebiti že popolnoma pozabil? Tega nedostatka ne more odpraviti predlog Herrnrittov, da se naj posamezniku določa narodnost za daljšo dobo na obvezen način s pomočjo materinega jezika.

Pri našem vprašanju ne bodemo izhajali s pojmom jezika, bodisi občevalnega ali materinskega. Poseben, samostojen jezik je sicer odločilen za vprašanje, ali obstoja sploh kak narod kot kolektivna celota ljudi (narodnost v objektivnem zmislu). To sredstvo pa ne zadostuje, da se določa narodnost posameznika (narodnost v subjektivnem zmislu).

Na Pruskem in na (starem) Ruskem so poskušali, določiti narodnost v subjektivnem zmislu na podlagi »pokolenja« ali »plemena«. Namen je bil seveda ta, izključiti Poljake, oziroma žide od gotovih pravic. To pa je povsem surovo sredstvo določanja narodnosti, ki izčrpa morebiti narodnostni pojem davno preteklih časov, nikakor pa ne pojma, kakor ga dandanes smatramo. Narodna zavest posameznika dandanes ne vznikne iz tega, da pozna svoje pokolenje, temveč iz čuta ljubezni in simpatije do zgodovine, kulture in do jezika gotovega naroda. Narodnost posameznika je potemtakem, kakor pravi Bernatzik, plod njegovegalastnega duševnega delovanja; vsled tega ni neizpremenljiva kakor pokolenje, temveč je podvržena asimilaciji. Narodnost posameznika ni fizična, ampak duševna stvar, tako kakor vera ali kako umetniško ali znanstveno prepričanje. Vsled tega se da razumeti spojenje narodnosti in vere v preteklih časih, mestoma še dandanes (v orientalskih in balkanskih državah, v Rusiji). Vendar se ločita narodnost in vera vedno bolj in bolj. Ker sta narodnost in vera duševni stvari, se seveda ne dasta na isti način spoznati in dognati, kakor fizične stvari.

Sredstvo, da se dožene narodnost posameznika, je le tisto, s katerim se dožene vera posameznika, namreč izpoved. Pravzaprav ne pomeni taka izpoved nič drugega, kakor ponovitev čina, s katerim si je vstvaril posameznik narodnost kot svojo duševno [Page] lastnino. (Zanimivo je. da je tudi upravno sodišče v nekaterih primerih smatralo izpoved za merodajno.) Ako se pa izpoved podaja za konkreten primer, n. pr. za posamezno volitev (kakor v moravskem in bukovinskem volilnem redu), se je bati, da se poda le za poseben namen, pri katerem nima prepričanje nobene vloge (pač pa rodbinski, kupčijski oziri, podkupovanje, zvijača, hlimba itd).

To skuša popraviti predlog, da naj se uvedejo narodnostne matice, t. j . javne knijge, kakor so krstne in mrtvaške matice; nadalje je bil stavljen predlog, naj se v svrho neobhodno potrebne stabilnosti napravijo te matice vsako deseto leto zajedno z ljudskim štetjem. V tako matico bi se zabeležila izjava vsakega posameznika o svoji narodnosti. Upravičene za izjavo bi bile le svojepravne osebe (tudi ženske). Glede otrok bi se lahko uveljavili obstoječi predpisi o veroizpovedanju, določila o mešanih zakonih pa za take otroke, kojih starši so se izpovedali za različno narodnost. V le-tem slučaju bi torej veljala sporazumna določitev staršev; ako se ne bi dosegla, pa ločitev otrok po spolu (moški bi bili očetove, ženske pa materine narodnosti). Med 10letno dobo bi se smele vršiti le neobhodno potrebne izpremembe v maticah, n. pr. lastno izpovedanje po doseženi polnoletnosti. Od vpisa v maticah bi bile odvisne vse narodne pravice in dolžnosti: pravica do uradnega občevanja v izvestnem jeziku, do vporabe narodnih zavodov, sposobnost zadobiti tista uradna mesta, ki so vezana na pripadnost k gotovi narodnosti itd. Med dolžnosti bi spadali morebitni narodni davki.

Ako se sprejme navedeni princip, bi se pojavila seveda še druga vprašanja, izmed katerih hočem omeniti le dve, ki se mi zdita nekoliko težji: 1.) Bodi li vsakdo primoran izpovedati se za narodnost; 2.) ali mu bodi dovoljeno izreči se za pripadnika tudi več narodnosti? Resna narodna zavest — brez take zavesti nima izpovedanje nobenega zmisla — je pač možna le napram eni narodnosti; s tem je drugo vprašanje rešeno v negativnem zmislu. Če bi pa kdo sploh ne imel narodne zavesti — kar je prav možno, ne da bi to morala biti moralna hiba — potem pač ne spada k nobeni narodnosti. Dotični bi bil potem internacijonalen ali breznaroden, kakor so tudi ljudje brez veroizpovedanja. S tem je rešeno prvo vprašanje tudi negativno. Seveda bi moral biti tak človek zadovoljen s tem, da se ravna z njim v vseh zadevah, ki sovisé z jezikom (urad, [Page] šola. kulturni zavodi) tako, kakor z večino prebivalcev kraja, kjer živi.

Še eno vprašanje: Ali morejo imeti tudi juristične osebe narodnost ter podati narodno izpoved? Bernatzik to povsem zanikuje. To mnenje je na videz upravičeno, ker narodne zavesti, torej podlage narodne izpovedbe, pri jurističnih osebah sploh ni, saj juristična oseba nima enotne zavesti kakor človek. Pa č pa ima juristična oseba pravno voljo tako kakor človek ter more vsled tega podajati pravne izjave. Zato ni uvideti, zakaj ne bi mogla podati narodnostne izpovedi. Ta izpoved seveda ne pride v poštev za vse one pravne razmere, ki jim je predpogoj fizična kakovost človeka. To pa velja splošno. Za juristične osebe ne obstoja zakonsko pravo, kakor sploh ne rodbinsko pravo. Radi tega bodo tudi predpisi o narodnosti otrok brez pomena za juristične osebe. V drugih pogledih, n. pr. v jezikovnem pravu, pa pridejo juristične osebe zelo v poštev (uradni dopisi!). Uprav v društvenem življenju se gojijo narodni interesi. Ako se pa pripozna jurističnim osebam narodnost in možnost, izpovedati to narodnost, se pojavi vprašanje, po kom bi bilo podati to izjavo. Narodnost bi se dala določiti naravnost v pravilih (statutih) ali pa bi bilo treba v teh pravilih vsaj povedati, kateri organ (n. pr. občni zbor) naj jo določa. Jasno je, da bode pod tem vidikom marsikaka juristična oseba breznarodna; za takšno bi jo bilo smatrati tedaj, kadar ni o narodnosti v pravilih ničesar določenega. —

Vsa ta vprašanja imajo pomen seveda le za take države, ki hočejo pripoznati več narodov za enakopravne, ne pa za one države, ki so ali narodno popolnoma enotne (redek slučaj), ali ki pripoznajo le enemu narodu državne pravice. Samo po sebi pa je tudi umevno, da niso mogle te vrste izčrpati vseh vprašanj narodnostnega prava. Še o marsičem bi bilo razpravljati; omenim le velevažno vprašanje o veljavi teritorijalnega in personalnega principa. Tukaj pa sem samo skušal razložiti in določiti dva pravna pojma, ki spadata pač k temeljem vsakega narodnostnega prava: narodnost kot svojstvo človeške kolektivne celote in narodnost posameznika, ali pa narodnost v objektivnem in narodnost v subjektivnem zmislu.

Dvor in vladarska hiša.

Prvotno je bil dvor vsem nadvojvodam skupna uredba. Po prehodni dobi, v kateri je vsled dejanske ločitve dvorov in delitev dežel med nadvojvode nastalo več pravno samostojnih dvorov, se je leta 1621. pod Ferdinadom II. združila vsa vladarska oblast v štajerski liniji Habsburžanov in nastal je enoten dvor na podlagi primogeniture. Ferdinand II. je v svojem testamentu navedenega leta, ki je postal pozneje bistven del pragmatične sankcije, ustanovil v obliki takratnega patrimonijalnega državnega prava majorat in tako vladarsko hišo kot rodbinsko zadrugo in subjekt vladarskih pravic in skupnega imetja. Majorat je bil ustanovljen v svrho, da se vzdrži veličina in moč vladarske hiše; zato je opremljen z nedeljivostjo in neločljivostjo, kar se doseže s tem, da pripade z izključenjem vsake dedniške pravice vedno prvorojencu hiše, a samo v svrho uprave, vladanja in uživanja. Smotreni subjekt majorata je vladarska hiša kot rodbinska zadruga, prvorojenec pa je imetelj vladarskih pravic, katere uživa zasé in za vladarsko hišo. Naslanjaje se na § 629. o. d. z. o fideikomisih in na teoretike Bernatzika, Teznerja in Kelsena, konstruira avtor to razmerje kot deljeno pravo, kojega bistvo je, da tvorijo pravni subjekti pravno skupino, v kateri vsak skupinar z vporabo svojega subjektivnega prava uresničuje vsem skupni smoter. Primogenitus je organ zadruge vsled lastnega prava, zato neodgovoren in neodstavljiv. Institut primogeniture je podlaga ustave vladarske hiše. Tudi nastop državne osebnosti ni pri tem premenil druzega, kakor da je »država« vstopila kot deležnik in pravna oseba poleg vladarske hiše in prvorojenega v pravno skupino.

Nevladajočim članom vladarske hiše gre pravica do knežjega vzdržanja To se udejstvuje v apanažah, v rabi odkazanih delov [Page] hišnega premoženja in v sorabi vseh onih služb, naprav, ustanov in uradov, ki tvorijo pojem dvora. »Dvori« posameznih članov vladarske hiše nimajo pravne samostojnosti.

Država in dvor.

Najvažnejši in javnopravno najpomembnejši del se mi vidi 7. poglavje, v katerem se obravnava razmerje med državo in dvorom v treh odstavkih: 1.) nastanek državne osebnosti, 2.) ločitev državnega in knežjega zasebnega premoženja, 3.) ločitev dvorne in državne oblasti. Ti problemi so za državno pravo splošno važni, ker se je na vsem zapadu vršil razvoj v bistveno istih fazah in oblikah in ker ti problemi v javnopravni literaturi še niso bili nikjer temeljito in koncentrirano, monografično obdelani. Žolger sicer priznava, da je tudi že v patrimonijalni dobi (do 18. veka) najti dokazov za idejo državne, od osebe vladarja razločevane, osebnosti, vendar je mnenja, da ni bila vladajoče pravno načelo. Interesi kneza in stanov so prevladovali in obvladovali vse skupno življenje v državi; šele doba prosvetljenega absolutizma je pomagala do zmage misli, da tvorijo interesi prebivalstva samostojno enoto, ki dobiva svoj pravni izraz v državni osebnosti, svojo določitev v lastnem pravnem redu ter svojo izvršitev v lastnih sredstvih in po lastnih organih.

Na zunaj se je zmaga ideje državne osebnosti pokazala v tem, da se je ločilo premoženje države od zasebnega premoženja vladarske hiše, da se je razločevalo med dvorno in državno upravo in pri le-tej naglašalo izklučno splošne koristi. Tozadevna zgodovinsko-pravna izvajanja avtorja so nad vse zanimiva in kažejo, da se je že sredi 18. veka, pod Marijo Terezijo, izvršila ločitev med državnim in knežjim zasebnim premoženjem, tako da je v določbah zapadnogališkega državnega zakonika videti le priznanje že obstoječega stanja.

Razmerje, ki je nastalo med »državo« in vladarsko hišo, je po Žolgerju deloma pravno, deloma organsko. Ker se je državna osebnost razvila potom evolucije in nastopila poleg vladarske hiše in vladarja, ne pa, da bi ju izpodrinila, je Žolger mnenja, da se je prvotno samo med vladarsko hišo in vladarjem deljeno pravo (do vlade) delilo še tudi na »državo« kot pravni subjekt, ki je stopila stem v pravno razmerje med vladarsko hišo in vladarjem. Vladar [Page] torej izvršuje na eni strani svojo lastno pravico kot Primogenitus in kot organ vladarske hiše tudi njeno pravico in stoji v tem pogledu izven državnega organizma, na drugi strani pa tudi pravico »države« kot njen organ — ker država ni poslovanja možna osebnost — in je vsled tega, ker tudi izvršuje lastno pravico, kot organ države neodgovoren. — Zanimiva in povsem nova pravna naziranja, o katerih se lahko diskutira, ki pa imajo zase važen moment, da na najenostavnejši način razlože razne važne strani moderne države, katere je dosedanja pravna veda puščala nerešene, oziroma jih postavlja izven mej pravnega spoznanja in konstrukcijske možnosti.

Nazoru o deljenem vladarskem pravu odgovarja tudi rešitev pojmovne kontroverze med izrazi »državna last«, »državno premoženje«, »državno blago«, »splošno ali javno blago«, »javna lastnina« (§§ 236, 287, 353, 354 o. d. z., oziroma § 10. febr. pat., § 11 in 14 osnovnega zak. o državnem zastopstvu). Tozadevna Žolgerjeva izvajanja bi priporočal v čitanje tudi pravniku, ki ga zanima zgol privatno pravo.

Glede državnega premoženja je samo državo smatrati za lastnika, ne tudi vladarske hiše. Vendar pa je državno premoženje tudi določeno za pokritje stroškov vladarske hiše, ker tudi ti stroški spadaja med »državne potrebe«. Od državnega premoženja je končno ločiti tudi zasebno premoženje vladarske hiše, oziroma vladarja.

Označeno diferenciranje med dvorom in državo itd. je imelo končno posledice tudi za pravni značaj na dvoru uslužbenega uradništva. Vladno uradništvo se loči od dvornega in ne služi več vladarju, ampak »državi«.

Svoj formalni zaključek je dobil ves razvoj šele z uvedbo ustavnega sistema, ki je ustvaril za izvrševanje državne oblasti poseben, od dvorne oblasti popolnoma ločen pravni red.

V poglavju o stroških dvora se obravnava v pododdelkih: zgodovinski razvoj, civilna lista in c. in kr. dvorni erar. Do ustavne dobe določa vladar sam, koliko kameralnih dohodkov se porabi za vzdrževanje dvora. Z nastopom državne osebnosti se to tako konstruira, da vladar, ki je edini upravnik, ni pa več edini uživatelj komornih dobrin, izvršuje z določanjem vzdrževalnih stroškov dvora svoj, oziroma vladarske hiše pravni zahtevek nasproti državi. Civilna lista torej ni plača, parlament je ne »dovoljuje« (tehnično), ampak le sodeluje pri določitvi, izvršujoč tako svojo [Page] kontrolno pravico nad državnim premoženjem. Ker je dotacija, ne pa kredit, ne pripade to, kar dvor prihrani pri civilni listi, državni blagajni. Zato tudi iz dovoljenja civilne liste ne izhaja pravica parlamenta do kontrole dvorjanstva.

Premoženje, ki služi za vzdrževanje dvora, je dvorni erar. Dvorni erar je premoženje krone, ki temelji na javnopravnem zahtevku vladarske hiše nasproti državi, in se za to bistveno razlikuje od zasebnega premoženja vladarske hiše. Ta in še mnoga druga pravna razločevanja je avtor izvedel izredno natančno in jih preizkusil na slučajih in primerih prakse.

Pravni značaj dvora.

Dosedanji teoriji je vladar organ države, vladarski dvor je »državna institucija« ali pa zasebna službena in upravna organizacija vladarja. Žolger piše, da je dvor »iz javnih sredstev vzdrževana naprava, namenjena in določena knežjemu vzdrževanju vladarja in njegove hiše ter varovanju in označenju vladarskega stanu«. V prvi vrsti je dvor organizirano »gospodarstvo« kneza in vladarske hiše. Temu primernemu smotru slede naprave, ki služijo telesnemu in duševnemu blagru udov vladarske hiše in dvornih pripadnikov (straže, dvorna policija, dvorno maršalsko sodišče, dvorna gledališča, zbirke, knjižnice itd.). Dvorni ceremonijel in sijajna okolica visokih dostojanstvenikov naj označuje knežji stan in varuje ugled in dostojanstvo vladarske hiše. Vsi ti smotri tvorijo nedeljivo celoto in dajo dvoru poseben značaj, so znak mednarodnega vladarskega stanu.

Dvor ni državna naprava, ampak od nje ločena uredba s svojim pravom, svojo oblastjo in svojim redom. Dvorna oblast je originarna, ne izhaja iz državne oblasti in zato tudi tej ni podrejena. Država in vladarska hiša sta dva ločena pravna subjekta, za prvo velja državni pravni red, za drugo patrimonijalni hišni in dvorni red. Glede dvorne uprave ne pristoja državi pravica nadziranja in kontrole.

Iz tega sledi, da dvorna služba ni državna služba, pa tudi ne zasebna služba vladarja, ampak služba posebne vrste, za katero ne veljajo ne državnopravni predpisi o državnih službah, ne občno državljansko pravo, ampak patrimonijalni dvorni red, kakeršen se je razvil iz časov Maksimilijana in zlasti uredb in reform Ferdinanda I.

Te nazore, katerim se more le pritrditi, razvija Žolger obširno in vedno se naslanjaje na zgodovinski razvoj, določbe modernega državnega prava in zlasti na konstantno dvorno prakso; na slučajih kaže, da se niti dosedanja teorija, niti vlada ali državno ter upravno sodišče ni povspelo do pravilnih, resničnim dejanskim razmeram ustrezajočih nazorov.

Končno izvaja iz istih premis, da je dvor neodvisen od obsega in vrste vladarskih pravic in radi tega ni možna ločitev dvora po deželah ali raznih državnopravnih kompetencah vladarja. Vladarjev dvor je le ena pravna in gospodarska enota, tudi če je vladarska hiša poklicana do vlade več držav. Dvor ni teh držav skupna zadeva.

Dvor in dualizem.

Tako pride avtor do problema, čegar znanstveno povoljna in pravilna rešitev je bila povod, da se je napisalo to veliko delo, kakor sem to že uvodoma omenil. Avtorjevo stališče je že zgoraj označeno: Dvor je pač »razmerje skupnega interesa« obeh držav monarhije, ne pa skupna »zadeva«. Edino določitev visokosti civilne liste in prispevanja za njo je skupna zadeva.

Toda, kdor pozna avtorja iz njegovih prejšnjih znanstvenih del, vé tudi, da se on ne zadovoljuje s temi ugotovitvami. Skoro sto strani je posvečenih temu problemu. V prvem odstavku navaja mnenja teoretikov, ki izmed njih oni iz Ogrske unisono uče: da identiteta vladarja še ne zahteva skupnega in enotnega dvora, ker stoji vladar v razmerju z dvoje državnih osebnosti; da tudi nagodba iz leta 1867. ne navaja dvora med skupnimi zadevami, nasprotno, da besedilo, ali vsaj »duh« zak. čl. XII.: 1867. naravnost izključuje skupnost dvora; da ima torej Ogrska pravico do posebnega dvora in to pravico dokumentuje s tem, da se posebni ogrski dostojanstveniki (Bannerherren) imenujejo in pritegujejo pri izvrševanju državnopravnih činov, nadalje z dolžnostjo kralja, da biva nekaj časa v letu na Ogrskem, in konečno zak. čl. 33: 1904., ki govori o določanju dvorne dotacije »ogrskega kralja«.

Vse te »argumente« kritikuje Žolger v naslednjih odstavkih poredoma natančno in vsestransko.

Zanimiva je zlasti zgodovina kodifikacije § 7. čl. XV.: 1867. Žolger dokaže, da je že na državnem zboru leta 1848. in pri vseh [Page] poznejših pogajanjih glede dvora šlo le za kritje stroškov dvora. S samostojnim sklepanjem o civilni listi so ogrski državniki hoteli le dokumentovati financijalno neodvisnost Ogrske. To, da se dvor v nagodbi iz leta 1867. ne imenuje med skupnimi zadevami, ne govori za posebni ogrski dvor, ker cit. zakon ureja le skupne zadeve obeh držav, dvor pa sploh ni zadeva državne uprave.

Žolgerjeva polemika zoper nasprotne »argumente« je briljantna in mestoma kljub stvarni umerjenosti pisateljevega sloga ostra. Ogrski državniki in pravniki tega dela ne bodo veseli.

Tako sem navedel vsebino knjige, kolikor je to spričo njenega bogatega jedra v kratkem ekscerptu sploh možno. Vsekakor je že iz teh kratkih podatkov razvidno, kako vsestransko in globoko je pisatelj obdelal materijo, ki se vidi na prvi hip odročna in nejuristična, ki pa vsebuje važne probleme državnega nauka in prava pod dozdevno neznatnim naslovom.

Če tudi so svetovni dogodki današnje dobe morebiti povzročili, da stopa v ozadje zanimanje za juristična vprašanja, vendar le-ta niso izgubila svoje važnosti. Boju za samostojnost »države« napram dvoru smo sledili in rezultat juristično konstruirali v tej knjigi. Boj za samostojnost in emancipacijo »narodov« od »države« nam trka na duri. In ko stopi po zaželjenem miru zopet mednarodno pravo v svoje funkcije, bodo tudi problemi državnega prava pridobili novo veljavo in zlasti iz boja za samoodločbo narodov nove impulze. Zato pozdravljam Žolgerjevo delo — edino večje delo državnega prava iz zadnjih let. Pozdravljam ga pa še posebno radi visoke osebe pisatelja kot nov dokument naše kulturne in državne zrelosti.

Dr. Ságadin.

Vzgoja ciganov.

Da je ciganska vzgoja popolnoma zanemarjena, je znana stvar. Ciganski otrok ne dobiva doma v hiši staršev nobene vzgoje, a tudi njegova šolska vzgoja je nepopolna, nedostatna. To pa posebno radi nerednega obiska šole, ciganski otroci pravzaprav sploh ne obiskujejo naših ljudskih šol. Delovati bi bilo torej z vsemi sredstvi na to, da bo ciganski otrok začel v šolo hoditi in da jo bo redno [Page] obiskoval. V ta namen je najprvo potrebno, da se vodi natančni seznam ciganskih šoloobveznih otrok. To predpisuje glede vseh šoloobveznih, torej tudi glede ciganskih otrok § 21. dokončnega šolskega in učnega reda z dne 29. septembra 1905 drž. zak. št. 159, po katerem je take otroke vsprejeti v šolsko matico, ki jo je vedno evidentno voditi. To matico mora sestaviti pred začetom šolskega leta krajni šolski svet ali v to poklicani organ in jo oddati šolskemu vodji. K temu morajo starši, oziroma njih namestniki po § 33. istega zakona otroke osebno v šolo pripeljati, da se vpišejo. Premikanje ciganov posebno moti redni pouk njih otrok. Tudi tu daje zgoraj imenovani šolski in učni red v § 43. primerno sredstvo: Šoloobveznega otroka je ob preselitvi staršev pri dosedanjem šolskem vodstvu odjaviti in odjavljenie v šolskem naznanilu potrditi. Nadalje sploh ne smejo po § 31. tega reda starši, ki izvršujejo svoj obrt danes tu, jutri tam (za cigane bi se reklo: ciganski starši, ki se vedno selijo), svojih otrok s tem, da jih jemljejo s seboj na potovanje, odtegovati šolskemu pouku. Taki otroci morajo namreč zadostiti šolski dolžnosti v redu tam, kjer je njih redno bivališče. Naloga šolskih oblastev in šolskih vodstev je torej, paziti, da se te zakonske določbe izpolnjujejo, in da ciganski otroci tudi med preseljevanjem ne zamujajo šolskega poduka.

V dopolnilo tem predpisom naj bi se dal občinam ali orožniškim postajam nalog, da imajo vedno vse cigane, posebno pa ciganske otroke, ki prebivajo v njihovem okolišu, vpisane v posebnem seznamu. Te sezname je voditi natančno razvidne. Periodno (mesečno) naj bi se predlagali posebni izkazi šoloobveznih ciganskih otrok krajnemu ali okrajnemu šolskemu svetu, ki bi potem izkaz oddal dotičnemu šolskemu vodstvu. Takšna odredba bi imela gotovo uspeh.

Za vzgojo otroka je silno kvarno, ako vidi doma le slabe vzglede, ako spravlja moralna pokvarjenost staršev ves uspeh šolske vzgoje v nevarnost. V takem slučaju je vporabiti pedagoško sredstvo, da se loči otrok iz pogubne okolice staršev. Poklicani faktorji to lahko store, oprti na zakonova določila.

Po § 177. o. drž. zak. izgubi oče, ki popolnoma zanemarja preskrbo in vzgojo svojih otrok, očetovsko oblast nad njimi za vedno. Izguba očetovske oblasti nastopi tedaj ipso iure. Skrbstveno oblastvo bi moralo v tem slučaju kakor tudi, ako oče svojo oblast nasproti [Page] otroku zlorablja, v zmislu § 178. o. d. z. ukreniti primerno; imenovati bi bilo skrbnika, oziroma varuha itd.

Ako starši povzroče s svojo pokvarjenostjo, s svojim ravnanjem itd., da šolska vzgoja, ki so je deležni njih otroci, nima pomena, tedaj so dopustne razne skrbstvene odredbe: očetovska oblast se lahko utesni ali odvzame, utesnijo se pravice matere do svojih otrok, postavi varuh, dá se tudi otroka lahko v drugo družino, odnosno v poboljševalnico. Te zakonite določbe o ločitvi otroka od pogubne okolice staršev naj bi se uporabljale napram ciganom in njih otrokom čim največkrat. Šoloobvezni, kakor tudi že šoli odrasli cigani naj bi se oddajali v poboljševalnico, dokler se ne poboljšajo ali dokler je dopustno.

V poboljševalnico je moči oddajati ciganske otroke in mladeniče do 18. leta v naslednjih zakonitih slučajih: Mladeniči od dokončanega 14. do končanega 18. leta radi kakega izmed kaznjivih dejanj, naštetih v §§ 1. do 6., zakona z dne 24. maja 1885 drž. zak. št. 89, t. j. radi potepuštva, beračenja, navajanja k beračenju, radi zakonito kvalifikovane delomržnosti, radi zakonito določenega nečistovanja in preloma policijskega nadzorstva. Kazenska sodba in tudi izrek, da se sme oddati mladenič v poboljševalnico za mladostne korigende, pristoja v teh primerih sodišču. Otroci od dokončanega 10. do dokončanega 14. leta se smejo oddati v poboljševalnico, kadar so kaznovani radi kakega, v kazenskem zakonu omenjenega kaznjivega dejanja. Kazensko oblastvo je v tem slučaju sodišče ali politično oblastvo. Sodišče kaznuje takrat, kadar zakrivi tak mladostnik kaznjivo dejanje, ki je objektivno, v tehničnem oziru hudodelstvo, a se subjektivno ne prišteje kakor tako, marveč se kaznuje le kakor prestopek. (§§ 2. lit. d, 237, 269—272 kaz. zak.) Pregreške in prestopke, storjene v tu omenjeni dobi. pa kaznuje po zmislu § 273 kaz. zakona okrajno politično oblastvo, in je glede oddaje v poboljševalnico še pogoj, da je otrok popolnoma zanemarjen in da ni drugega sredstva, da bi se ga moglo prav vzgojiti.

Skrbstveno oblastvo lahko odda otroka ali mladeniča radi vzgoje sploh po zmislu § 16, odst. 2., zakona z dne 24. maja 1885, drž. zak. št. 90, v poboljševalnico. Tudi se lahko zaporna kazen prestane v poboljševalnici.

Kakor ciganske otroke in mladeniče, tako je treba vzgajati tudi starejše cigane, ako so še dostopni poboljšanju. Cigan, ki noče [Page] poznati nobenega reda in dela, naj se temu priuči. Zato so primerne prisilne delavnice. Odrasli cigan se lahko odda radi istih deliktov v prisilno delavnico, radi katerih se odda mladenič med 14. in 18. letom v poboljševalnico.

Ker uči skušnja, da se cigani v poboljševalnicah in prisilnih delavnicah dobro obnašajo, da se uče in nauče rokodelstva, ki ga naj pozneje v življenju izvršujejo, je socijalna dolžnost vseh oblastev, da združijo v vsakem slučaju, kadar cigane kaznujejo, s kazensko sodbo tudi izrek, da se sme cigan oddati po prestani kazni v poboljševalnico, oziroma prisilno delavnico, ako to zakon dopušča. Mešana komisija, obstoječa pri deželnem političnem oblastvu, pa naj bi potem tudi taktično odredila interniranje v teh zavodih. Taka praksa bi odvračala cigane od kaznjivih dejanj in delala temelj splošnemu poboljševanju ciganov, zlasti ker bi bili otroci večkrat ločeni od svojih staršev, pri katerih vidijo le slab vzgled.

Policijsko nadzorstvo.

Sredstvo, da bi se cigane odvadilo večnega prehajanja sem pa tja, nudi uvedba policijskega nadzorstva. Pod policijsko nadzorstvo je moči v zmislu § 4, zakona z dne 10. maja 1873, drž. zak. št. 108, staviti osebe, ki so kaznovane radi potvorbe javnih kreditnih papirjev, radi ponarejanja denarja ali radi kaznjivih dejanj proti tuji lastnini, v več nego šestmesečno zaporno kazen ali pa večkrat v manjše zaporne kazni, ali pa radi potepuštva, ako so nevarne imetju. Tudi v teh slučajih naj bi kazensko sodišče obenem izreklo, da se sme dotična oseba staviti pod policijsko nadzorstvo. Okrajno policijsko oblastvo naj bi potem taktično odredilo policijsko nadzorstvo take osebe. Na ta način bi prišli cigani pod strogo kontrolo tega oblastva, o kateri govori natančneje § 9 tu imenovanega zakona. Po tem bi se lahko ciganom prepovedalo bivanje v gotovem okolišu ali kraju, ali bi se jim zapovedalo, da jim je stanovati le v določenem kraju in da ne smejo tega kraja ali kraja, ki so se ga sami izvolili, zapustiti brez dovoljenja. Seveda se ne sme bivanje v domovni občini sami prepovedati, pač pa se lahko zaukaže.

Po istem zakonu bi se dal zabraniti ciganom, stavljenim pod policijsko nadzorstvo, obisk gostilen, bi se jim zapovedalo. da se zglašajo v kratkih rokih pri okrajnem glavarstvu in dokažejo, s čim se pečajo in preživljajo.

Da se privadi cigane počasi na stalno bivanje, bi se lahko v danem slučaju proti njim uporabljale tudi določbe §§ 1. in 2., zakona z dne 27. julija 1871, drž. zak. št. 88.

Cigani bi se izgnali iz enega kraja ali iz celega okraja, oziroma oddali v domovno občino.

Kako bi se pritegnilo cigane k delu, posebno javnemu.

Na Kranjskem, v političnem okraju novomeškem in črnomeljskem, je že leta in leta običajno, da rabijo okrajni cestni odbori cigane pri napravljanju gramoza ali za posamezna dela pri cestnih zgradbah sploh.

Kakor poročajo okrajni cestni odbori v letnih poročilih, umejo cigani napravljanje gramoza posebno dobro in zaslužijo pri tem lepe denarce. Da se cigani s časom privadijo delu, naj bi splošno i javne korporacije i zasebniki oddajali napravljanje gramoza edinole ciganom. Drugih del kakor posli, dninarji in stalni rokodelci cigani dosedaj še ne opravljajo. Izjeme bodo silno redke. Do tega se bodo dali cigani pripraviti le stopnjema, v par generacijah. Med tem pa bi se jim izročala druga primerna dela, tako da bi jim sčasoma popolnoma izginil iz glave njih »dolce far niente«.

Zakon sam nudi priliko, vplivati v tem zmislu na cigane. Delozmožnim osebam, ki nimajo dohodkov in dovoljenega pridobitka ter ogrožajo varnost osebe in imetka, lahko zaukaže v zmislu § 3., zakona z dne 24. maja 1885, drž. zak. št. 89, varstveno oblastvo, da dokažejo v gotovem času, ali se na pošten način preživljajo. Kdor se temu ukazu ne pokori, je kaznjiv. Dalje lahko občina odkaže v zmislu § 4. istega zakona osebam, ki nimajo dohodkov in dopustnega pridobitka, njim primerno delo proti odškodnini v denarju ali in natura. Kdor se upira opravljati tako delo, je kaznjiv. Ciganom bi se morala pri tem odkazati vedno dela, ki jim prav nič ne diše. Podpore ne prosi zlepa cigan. Ako pa se to vendar zgodi, lahko občina to priliko porabi in ga prisili v zmislu § 13. zakona z dne 28. avgusta 1883 drž. zak. št. 17, k delu, ki mu ga odkaže.

Domovinske in državljanske razmere ciganov.

Silno težko je ustanoviti v danem slučaju domovinstvo cigana. Vsled vednega premikanja po deželi in radi pomanjkljivih osobnih [Page] podatkov ni lahko najti prave podlage za domovinsko razpravo. Vendar pa naj bi okrajna glavarstva gledala, da se razmere ciganov tudi v tem oziru urede. Kjer bi obečala domovinska razprava (zlasti po domovinski noveli z dne 5. decembra 1896 drž. zak. št. 222) uspeh, naj bi se uvedla in dovršila tudi uradoma. Ako bi se izkazalo, da dotični cigan ni avstrijski državljan, bi ga bilo v slučaju, da so dani pogoji zakona z dne 27. julija 1871 drž. zak. št. 88 (§§ 1. in 2.), izgnati iz Avstrije.

Vrhu tega bi bilo naročiti obmejnim občinam in orožnim postajam, da pazijo na cigane in zabranjujejo prehod v državo ciganom, ki niso avstrijski državljani, kakor se že godi.

V celem se mora reči, da so se razmere glede ciganov zboljšale. S prekupovanjem konj, ko so po navadi neukega človeka opeharili in ogoljufali, se ne pečajo več, kradejo tudi manj. Oprijemljejo se počasi dela in sicer tolčejo gramoz za posipanje cest, delajo pri cestnih zgradbah sploh; nekateri cigani so pričeli tudi z rokodelstvom (kovači) in služiti za hlapce in dninarje, toda to so izjeme. Splošno pa bo treba cigana šele priučiti rednemu in vsakemu delu ter varčevanju. Raznovrstni delodajalci (stavbeniki) bi lahko vršili veliko socijalno delo, ko bi cigana, če le mogoče, vsprejemali v službo.

Rešitev ciganskega vprašanja se ne bo mogla dolgo odlašati. Treba bo, da višja oblastva, državna in avtonomna, krepko posežejo vmes in dajo navodila za nižja oblastva, kako naj se sistematično pripravlja cigane za civilizacijo, kajti ciganske druhali in njih življenje sredi med civilnim prebivalstvom je velik madež za moderne države. Ako naj ima nemaravano delo res trajen uspeh, bo treba zastaviti vse sile in nadaljevati sistematično. Oblastva ne bodo smela odnehati, pa naj traja akcija pol stoletja.

Civilno pravo.

Kazensko pravo.