K vprašanju organizacije naše države.

Dr. Henrik Steska.

Postanek in razvoj lige narodov
v letu 1919.

Univ. prof. dr. Leonida Pitamic.

Razmerje prizivnih razlogov in
sodbenih razlogov.

Univ. prof. dr. Ant. Skumovič.

Vsako pravdno postopanje — to kaže že izraz „postopanje“ sam — se vrši v določenih oblikah v tem zmislu, da je po zakonu predpisano, kako se morajo pravdna dejanja vršiti; „obličnost“ postopanja v tem pomenu besede je pač isto kar izključitev brezrednosti postopanja, katere ne more in ne sme dopustiti noben zakon, ker bi onemogočila ali vsaj otežkočila vsako pravočasno in pravično razsojanje. (Gl. Klein. Vorlesungen str. 219.)

Formalnosti postopanja pa niso nikdar — drugače je bilo vsekakor v gotovi meri na primer v starorimskem pravu — same sebi smoter, nego so vedno samo sredstvo k določenemu smotru, namreč k temu, da spozna razsojajoči sodnik najkrajšim in hkratu najsigurnejšim potom, kaj da je „prav“.

Oziraje se torej na to, da po takozvanem „formalnem“ pravu predpisane „oblike“ pravdnih dejanj niso določene zavoljo sebe samih, ampak da imajo služiti omenjenemu smotru, sodnik pač nikdar ne more priti v položaj, da bi si pri izidu pravde rekel, nekako obsojajoč svojo sodbo, da je — žal — formalno pravo ugonobilo ali pogoltnilo materijelno pravico. Da se sodnika ne loti nikdar taka resignacija, temu je seveda predpogoj to, da ne uporablja oziroma, ne razlaga dotičnih formalnosti v zakonitih določilih — ako so le-ta še tako važna — oklepajoč se edinole besedila predpisov, „formalno“, to se pravi, brez ozira na izven njih ležeči smoter postopanja.

Na drugi strani mora pa biti tudi izključeno, da sodnik — tudi če bi bil še tako strasten privrženec moderne, a hvala Bogu zmirom bolj pozabljene teorije „svobodne pravne presoje“ — pusti v nemar določila gledé postopanja enostavno tedaj, kadar bi (po njegovem mnenju) njih vpoštevanje v konkretnem slučaju povzročilo, da se s sodbo ne zadošča materijalnemu pravu. Veljati mora načelo, ki sicer v nobenem zakonu ni izrecno [Page] ustanovljeno, a vzlic temu velja, ker iz narave stvari same izhaja, namreč načelo zanesljivosti pravdnih dejanj: „mož beseda“ mora veljati tudi glede njih v tem zmislu, da more stranka vedeti za gotovo, pri čem da je gledé obstoja in vsebine pravdnega, po nasprotniku izvršenega dejanja; brez nevarnosti naj se lahko zanese na primer na to, da zamuda od strani nasprotnika — pravdna dejanja v širšem zmislu so tudi opustitve — ostane — razen če pride do samo pod gotovimi pogoji dopustne postavitve v prejšnji stan — zamuda, ki z ozirom nanjo lahko izvaja to ali ono po zakonu natančno določeno konsekvenco.

Tem manj pa bo dopustno, da bi izpregledal sodnik važen nedostatek pri pravdnem dejanju tedaj, kadar gre samo navidezno za „formalnost“, to je, kadar gre za slučaj, da določa formalno pravo v resnici ne samo, kako mora stranka nastopiti, temveč to, kaj mora v to svrho storiti, da je smatrati njeno dejanje kot tako, za kakršno je bilo v dosego gotovega pravdnega cilja mišljeno in nameravano.

Kot tako pravdno dejanje pride z ozirom na civilnopravdni red v poštev predvsem tudi priziv ali boljše rečeno prizivna izjava.

Ta izjava mora vsebovati med drugim tudi „določno kratko označenje razlogov izpodbijanja (prizivne razloge)“ (§ 467, št. 3. c. pr. r.)

Velevažnost te „formalnosti“ izhaja iz nasledka, ki je združen z nje preziranjem, namreč iz tega, da se mora priziv, ako temu (dozdevno jako preprostemu) predpisu ni zadoščeno, zavreči brez razprave v nejavni seji (§§ 471, št. 3 in 474 2. odst. c. pr. r.)

Velevažno je torej vprašanje, kedaj je priziv gledé označenja prizivnih razlogov zgrešen v tem zmislu in s to posledico, da mora ostati brezuspešen?

Razlaga, ki jo je podalo bivše avstrijsko justično ministrstvo, pač ni mnogo pripomogla k pravilni rešitvi tega vprašanja, kajti da so „prizivni razlogi — razlogi izpodbijanja prvosodne sodbe“ je samo že v zakonu samem nahajajoča se prazna fraza („razlogi izpodbijanja“) in tudi opozoritev na to, da mora priziv vsebovati izjavo, v kateri točki je sodba nepravilna in zakaj, ne razjasnjuje jedra stvari; kaj je ta „točka“ (sodbe) v splošnosti in kedaj je zadostno označena, to je baš ono, kar zanima teoretika in praktika kar najbolje. Smernico za pravilno rešitev [Page] tega vprašanja nam daje zdaj že kot communis opinio veljajoče spoznanje, da materijalna nepravilnost sama na sebi ne zadostuje za prizivno izpodbijanje sodbe, ali da je, kakor povdarja Klein (Vorlesungen, str. 251) to, če sodba (sploh) „pravemu pravu“ ne ne odgovarja — izvzemši hibe v presoji ali v postavljanju dejstev pod zakonita določila — edino tedaj zakoniti prizivni razlog, ako se je dalo temu nesoglasju med sodbo in „pravim pravom“ izogniti pri natančnem vpoštevanju predpisa o pravdnem postopanju in zlasti pri izpolnjevanju vseh po civilnopravdnem redu sodišču naloženih dolžnosti.

Prizivni razlog v zmislu § 467, št. 3. c. pr. r. je torej le tedaj določno naveden, ako iz te navedbe brezdvomno izhaja, v kateri za podlago ali sopodlago sodbe vzeti dokazni ali pravni domnevi prvega sodišča, oziroma v katerem nedostatku pravdnega postopanja vidi prizivatelj vzrok ali sovzrok nepravilne presoje stvari; s tem je že rečeno, da kot prizivni razlog ne more priti nikdar v poštev — pomanjkljivost postopanja samo kot taka, to se pravi brez izrecnega ali vsaj iz navedeb izhajajočega ozira na to, da je in kako je (po prizivateljevem mnenju) ta pomanjkljivost njemu (prizivatelju) v kvar vplivala na razsojo stvari.

Priziv je na primer (v tem delu) zgrešen, ako navede prizivatelj pod naslovom „pomanjkljivosti postopanja“ to in edino to, da je prvi sodnik — ne da bi bil podan zakoniti predpogoj za to — opustil zaprisežbo te ali one priče; v tem slučaju bi bil prizivni razlog še le tedaj „kratko, a določno označen“, če pristavi prizivatelj, da je ta brez zakonitega povoda nezapriseženo zaslišana priča v tem ali onem oziru nepravo izpovedala — kajti priziv ni abstraktna ali brezpredpogojna kritika sodbe ali postopanja, na kojega podatke se sodba opira, temveč je mišljena kot smotrena kritika, s katero hoče prizivatelj razkriti vzročno zvezo med sodbo in dozdevno storjeno napako v dokazni oceni, ali v pravni presoji ali slednjič v postopanju samem.

Zakonita označba prizivnega razloga — to je pač jasno — ni torej že, če se splošno navaja, „da se uveljavlja prizivni razlog nepravilne pravne presoje, napačne ocene dokazov in pomanjkljivosti postopanja“; to bi v zvezi s primernim prizivnim [Page] predlogom pač tedaj zadostovalo, če ne bi bil priziv po civ. pr. redu — in to je brezdvomno (§ 462 odst. 1, 482, 483, 498, 1. odst. c. pr. r.) — „omejen“ priziv, v tem zmislu, da mora pretehtanje izpodbijane sodbe po prizivnem sodišču ostati v mejah, začrtanih na eni strani po prizivnem predlogu in na drugi strani po prizivnih razlogih.

Izrecna navedba pravdno-tehnično označenih prizivnih razlogov, to je uporaba zgoraj navedene „trilogije“ (oz. enega dela iz le-te) z besedami, ki so se pač vsled svoj čas izišlih prizivnih obrazcev v praksi udomačile,⁶) je odveč, ako in kolikor izhaja iz nadaljne vsebine priziva razločno in brez dvoma, v čem vidi prizivatelj error judicandi ali procedendi, ki povzroča ali vsaj sopovzroča nepravilnost sodbe, na primer: z izvajanjem, da je prvi sodnik povsem pomotno smatral, da zahtevek na izplačilo konvencijonalne globe v zmislu § 1336 obč. drž. zak. radi tega ni utemeljen, ker tožitelj ni trdil, kamoli dokazal, da je on vsled izpolnitvene zamude nasprotnikove sploh trpel kako škodo, je prizivatelj zadostno jasno in določeno označil to, radi česar se priziva ali v čem tiči po njegovem mnenju nepravilnost razsoje, in stvar ne bi postala niti najmanje bolj jasna, če bi tudi izrecno izjavil, da „uveljavlja prizivni razlog napačne pravne ocene“.

Temu nazoru tudi ne nasprotuje določilo § 467, št. 3 c. pr. r., da mora prizivni spis vsebovati „določno izjavo, v koliko [Page] se sodba izpodbija“, — kajti šlo je zakonodajalcu očividno vendar le za to, da je priziv na način sestavljen, ki izključuje vsak dvom o tem, v kateri smeri smatra prizivatelj sam sodbo za opravičeno, oziroma v koliko jo hoče pustiti neizpodbijano; tak dvom pa ne more nastati v slučajih — in ti so najbolj navadni — v katerih gre za enoten izrek o stvari, na primer, da se edini tožbeni zahtevek zavrne ali da se toženca na plačilo tega in tega edino zahtevanega zneska obsodi; vtem slučaju je s tem, da izpodbija prizivatelj sodbo, brezdvomno označeno, v koliko jo izpodbija, namreč, v nje celem obsegu.

Gledé izreka o stroških — kolikor je ta samó zakonita posledica enotne izgube pravde — pa je zgorajšnja formula ali fraza le tedaj potrebna, ako je priziv mišljen tudi proti odmerjenju (ali razdelitvi) stroškov, sicer pa mora načeloma ugodna usoda glavne prizivne stvari samo ob sebi tudi zadeti stroške postopanja prve stopnje. Izjeme so pač mogoče, to se se pravi: v posameznem slučaju je potrebno, da izpodbija prizivatelj sodbo „v nje polnem obsegu“ v tem zmislu, da naj bode izrek o stroških prvosodnega postopanja kot tak, namreč tudi tedaj, ako bi ostala sodba potrjena v glavni stvari, predmet posebne prizivnosodne presoje. Toženec izpodbija na primer sodbo, ki tožbenemu zahtevku ustreza, z ozirom na to, da je sodnik njemu naložil povrnitev stroškov, dočim bi moral — po prizivateIjevem mnenju uporabiti določilo § 45 c. pr. r. in obsoditi zmagujočega tožitelja v povrnitev stroškov. Seveda tudi v takem slučaju ne povzroči že izjava „izpodbijanja sodbe v nje polnem obsegu“ zgoraj omenjene posebne presoje glede izreka o stroških, ampak ta izrek postane — če se potrdi sodba — predmet prizivnosodne presoje tedaj in le tedaj, ako je prizivatelj, ki trdi v glavni stvari in na prvem mestu, da sploh ni pripoznal tožbenega zahtevka ali ki zanika iztožljivost (dobrim šegam nasprotujoče) tožbene zahteve, v tem oziru uveljavil poseben prizivni razlog, bodisi razlog napačne pravne presoje — prvo sodišče je bilo mnenja, da določilo ne velja glede odgodenega prvega naroka — bodisi prizivni razlog napačne dokazne ocene, češ, da je prvi sodnik napačno smatral, da je prizivatelj (toženec), po tožitelju izvansodno (pred vložbo tožbe) na plačilo opominjan, zanikal tožiteljevo zahtevo.

Na mestu je poudarjati, da zakon ne razločuje med navedbo in izvajanji razlogov ali natančneje rečeno, c. pr. red ne navaja kot nedopustno vsebino prizivnega spisa „izvajanj“— prizivnih razlogov: priziv se torej nikdar ne zavrže radi tega, ker „prizivni razlog ni ali ni zadostno izvajan“. Pravi, ker zakoniti razlog za to, da je priziv v zmislu § 472 c. pr. r. zavrniti, ozir. da mu ni ugoditi pri razpravi, more biti edino le to, da prizivu nedostaje „kratke določbe označbe prizivnega razloga“ ali z drugimi konkretnimi besedami rečeno, ker ni brezdvomno iz priziva spoznati, v čem vidi prizivatelj error judicandi ali procedendi. Posebnih izvajanj glede prizivnih razlogov zakon ne zahteva, nasprotno so taka izvajanja, kadar gre za prizivni razlog „napačne pravne ocene“ vsled določila § 78 zadnji odst. c. pr. r. izključena razun če sta se stranki ustni prizivni razpravi odpovedali. V le-tem slučaju so pa pravna izvajanja tudi v prizivnem spisu (le) dopustna, ne ker so bistveni del tega spisa, ampak zgolj radi tega, ker postaja vsled obojestranske odpovedi iz pripravljalnega spisa — „neposredni“ spis t. j. spis, na čegar sopodlagi se razsodi o prizivu, in zato za njega ne velja prepoved pravnih izvajanj v zmislu § 78 c. pr. r.

Obširna izvajanja v prizivnih spisih so se pač iz kazenske prakse vtihotapila v civilnopravdno postopanje, ker kazensko-pravdni red razločuje napovedbo in izvajanja pravdnih lekov (vzklica, ničnoste pritožbe); a celo ta zakon ne pripisuje izvajanjem bistvenega pomena glede pravilnosti leka: izvajanja so samo dopustna. (Glej na pr. določila zakona z dne 20./7. 1912 št. 6 drž. zak.)

Seveda povsem kaj drugega, kakor ne v prizivni spis, ampak v ustno prizivno razpravo spadajoča prizivna izvajanja so navedbe, o kojih govori odstavek 4 §-a 467 c. pr. r., namreč dejanske „navedbe in dokazila, po katerih se more resnica prizivnih razlogov dokazati“. Že s povdarkom navedene besede so jasen dokaz, da zakonodajalec pri tem odstavku §-a ni mislil na izvajanja prizivnih razlogov, temveč le na to, da je treba — kolikor zahteva konkretna kakovost prizivnega razloga — navesti tudi onadejstva, oziroma ona dokazila, iz katerih izhaja, oz. po katerih se da ugotoviti upravičenost uveljavljenega prizivnega razloga. Istotako se sodba druge instance, da se prizivu ne ugodi, [Page] v bistvu nikdar ne opira na opustitev potrebnege izvajanja prizivnega razloga kot tako, ampak na to, da — „uveljavljen“ je na primer prizivni razlog krive dokazne ocene — dotična navedba („prvi sodnik je neopravičeno smatral izpovedbo priče I. I. za verodostojno“) ne daje povoda za to, da bi sodišče dvomilo o pravilnosti prvosodne, na to izpovedbo oprte dokazne ocene; pomanjkljivost navedbe prizivnega razloga ali nodostajanje izvajanj izključuje — to je vzrok brezuspešnosti priziva — meritorno (v danem primeru v dokaznem oziru) vršečo se presojo izpodbijane podlage prvosodne sodbe.⁷)

Tukaj je omeniti, da ima c. pr. red določilo, katero vsaj na videz nasprotuje ravnokar označenemu mnenju gledé tega, da „izvajanja“ prizivnih razlogov sploh ne sodijo v prizivni spis, to je določilo § 491, št. 3 c. pr. r. kolikor je v njem rečeno, da je prizivni spis (tudi tedaj) zavreči v nejavni seji, ako prizivni razlogi niso niti izrecno niti po razločnem sklicevanju posamič navedeni; a dozdeva se mi, da to določilo samo podkreplja nazor, da ne zadostuje z ene strani splošna navedba tehnične označbe prizivnih razlogov in da je z druge strani neodpustljivo potrebno — in to zadostuje brez posebnih izvajanj — konkretno — označenje one pomote prvega sodišča, kateri pripisuje prizivatelj pomembnost edinega vzroka ali sovzroka nepravilnosti izpodbijane sodbe. Imenovano določilo je torej nekaka zakonita interpretacija gledé predpisa § 467, št. 2 c. pr. r. v tem zmislu, da je zadoščeno zahtevku ali potrebi kratke a določne označbe razlogov izpodbijanjatudi tedej, kadar prizivatelj — recimo — le tekom izpodbijanja resničnosti izpovedbe prič vplete v te svoje navedbe očitek, da je sodnik sicer po tej priči potrjenemu dejstvu napačno prisodil pravno pomembnost. Zakonodajalec hotel je preprečiti, da bi se vporabljalo predpis §-a 467 preformalno ter da bi se smatralo, da je le-temu edino le tedaj zadoščeno, ako jeizvor nepravilnosti izpodbijane sodbe izrecno, to je z neposrednim označenjem hibe v razsoji ali v postopanju kot tak [Page] naveden. Samo jasnosti, razločnosti in določnosti glede navedbe prizivnega razloga — ne pa izrecnosti v tem oziru — zahteva zakon.

Vprašanje torej nastane, kdaj je razlog izpodbijanja, ki v zvezi s pravnim predlogom odločuje in omeji delokrog prizivnega sodišča pri presojanju pravilnosti izpodbijane sodbe, na tak način naveden, da je moči vzeti dotični priziv pod rešeto stvarne kritike, to se pravi, da ga ne zadene usoda zavrnitve brez materijelne presoje ozir. da se mu — pri razpravi — ne more ugoditi, ker prizivni razlog, kakor je bil uveljavljen, ne daje povoda, dvomiti bodisi o pravilnosti dokazne ali pravne ocene ali o tem, da je bilo postopanje nepomanjkljivo izvršeno.

Na to vprašanje se ne da — ako naj ne bo razmotrivanje malo več kakor parafraza zakonovega določila — splošno odgovoriti, treba je temveč, da se jemljejo v pretres nekateri poglavitni posamezni slučaji uveljavljenja prizivnih razlogov.

Glede prizivnega razloga napačne ocene dokazov se podajo sledeči tipični slučaji:

Dokazna ocena prvega sodnika je oprta edino le na izpovedbo prič. Ustrezajoč določilu §-a 467 št. 3 mora prizivatelj pred vsem navesti dejstva, glede kojih bi moralo prvo sodišče izpovedbi odreči pomembnost za sodbeno podlago ali sopodlago. Slučaji, v katerih hoče prizivatelj z jednostavnimi besedami, da je prvi sodnik pomotno oprl svoj izrek na izpovedbe prič, izpodbijati le-to v celoti, bodo pač redki, že radi tega, ker se ne da misliti, da bi izpovedba v vseh njenih podrobnostih spor odločala ali soodločala; zadovoljiti se pa tudi ne sme s tem, če navede, da izpovedbi, oziroma priči ob pravilni oceni ni pripisovati verodostojnosti, ampak treba je izrecno izjaviti, da smatra subjektivno ali objektivno verodostojnost (in v čem) ali oboje izključeno; jasno mora izhajati iz prizivnega razloga, da hoče prizivatelj uveljaviti, da se je priča, ko je to in to dejstvo potrdila, zmotila (bodi si v pojmovanju ali spominski reprodukciji) ali da je priča v svesti si tega nepravo izpovedala (objektivna — subjektivna verodostojnost).⁸)

Ako se sodba opira na izpovedbo priče in na podatke zaslišanja strank, tedaj si mora prizivatelj predočiti, kako pride sodnik pri taki dokazni podlagi do dokaznega zaključka; izhodišče je in ostane v takem slučaju — slučaj, da se poprime sodnik tega sredstva za spoznanje resnice vsled popolne neverjetnosti zaslišanih prič, so redke izjeme — izpovedba priče; priči ni odrekel v naprej in popolnoma verodostojnosti, ampak dvomil je le, ali je priča mogla, oziroma hotela izpovedati čisto resnico; ako potem stranka pritrdi, kar je izpovedala priča, tedaj odpade za sodnika poprej omenjeni povod za dvom, tedaj je subsidiarno dokazno sredstvo zaslišanja strank sodnika dovedlo do spoznanja, da je tudi priča resnico izpovedala. V takem slučaju ne zadostuje, če prizivatelj izpodbija izpovedbo nasprotne stranke, ampak treba je, da izpodbijaobedve podlagi dokazne ocene in pred vsem izpovedbo priče, katera s tem, da sta se stranki zaslišali, ni nikakor — na povsem negativno izpoved priče se tukaj ne misli — izgubila svoje pomembnosti.

Enako je tedaj, kadar se opira dokazna ocena na izpovedbe več prič; ena priča je potrdila poglavitne točke vprašljivih ali spornih dejstev, druge priče pa so ista dejstva deloma ali druge teh dejstev se tikajoče okolščine potrdile. Tudi v tem slučaju je potrebno, da prizivatelj izrečno navede, ali se po njegovem mnenju samo izpovedba „glavne“ priče in v koliko se ne krije z resnico, ali da vidi napačno oceno tudi v tem, ker je sodnik smatral po drugih pričah potrjene okolščine za dokazane.

Kar se tiče zvedeniškega dokaza, pa je predpogoj redno uveljavljenega prizivnega razloga, da se iz prizivateljeve izjave jasno spozna, ali vidi vzrok ali sovzrok napačne presoje v dejanskih ugotovitvah zvedenca (izvid) ali pa — in v čem — samo v zaključkih, [Page] izvajanih iz ugotovitev (mnenje). Brez zgoraj večkrat omenjene označbe prizivnih razlogov bo potem tudi brezdvomno to, ali je hotel prizivatelj sodbo izpodbijati v njeni dokazni oceni (zgrešenost izvida) ali njeni pravni presoji (nepravilnost ali pomotnost mnenja).

Glede pravne ocene je nedvomno, da zadostuje, če prizivatelj označi temeljno ali zaključno pravno mnenje prvega sodnika kot zgrešeno, to se pravi: načeloma ni treba, da prizivatelj označi pravne nazore, katerih skupnost je dovedla do predmetni spor odločujočega zaključka, posamič kot pravopomotne. V splošnem zadostuje v svrho, da je prizivno sodišče primorano vzeti celokupno pravno vprašanje v vseh zakonitih predpostavah in znakovih v pretres, izpodbijanje v misli vzetega zaključka kot takega. Seveda ni izključeno, da hoče prizivatelj izpodbijati samo eno ali drugo izmed po sodniku domnevanih predpostav ali znakov; tedaj pač pretehtuje prizivno sodišče gledé dotične sodbene pravne podlage ali sopodlage samó izrecno posamič izpodbijani sestavni del pravnega zaključka in reši zgol vprašanje, ali je ta zaključek z ozirom na neizpodbijano premiso in na nadaljno (v prizivu) izpodbijano premiso pravilen in utemeljen. Prvo sodišče je n. pr. smatrajoč, da pristoja tožitelju glede iztoženega predmeta uveljavljeni pravni naslov (kupna pogodba) in da se je tudi upravičeno skliceval na pravni način pridobitve lastninske pravice (prepodaja ali zemljiškoknjižni vpis), ugodilo tožbenemu zahtevku: ako prizivatelj navede za prizivni razlog edino le to, da je pravni nazor prvega sodišča — „pridobitveni način v zmislu §-a 427 obč. drž. zak. je podan, akopram kakovost stvari ni izključila le-te fižične prepodaje“ — pomoten, tedaj je za prizivno sodišče izključeno, da bi vzelo v pretres tudi vprašanje glede naslova, katero se opira, mimogrede rečeno, seveda tudi na povsem druga (neizpodbijana)dejstva, in to kljub temu, če je stvar taka, da na primer o kakem veljavnem pravnem naslovu vsled nejasnosti ali nedoločnosti dozdevne pogodbene volje ne bi moglo biti govora.

Z ozirom na pravno domnevo (§ 270 c. pr. r.) ki se prvi sodbi vzame za podlago, bo pa prizivni razlog le tedaj ustrezal določilu § 467 št. 3 c. pr. r., kedar prizivatelj izpodbijajoč sodbo, vpošteva sledeče:

Po § 270 c. pr. r. ne potrebujejo dejstva, o katerih je domnevati, da so, nobenega dokaza; uporaba tega določila v izpodbijani sodbi sicer ne more delati posebnih težkoč glede pravilne navedbe prizivnih razlogov v zmislu § 476 št. 3 c. pr.: kratko in določno je tu označen „razlog izpodbijanja“, ako prizivatelj izjavlja, da smatra (dokazno) domnevo prvega sodišča za zgrešeno, da so pravni domnevi v podlago služeča dejstva (takozvani „domnevni razlog“) dokazana, ali da smatra mnenje prvega sodnika, da so zakoniti predpogoji uporabnosti pravne domneve sploh podani, za pomotno. Zgrešeno pa bi bilo, ako bi se prizivatelj zadovoljil s splošno navedbo, da se je sodnik zakonite domneve napačno poslužil; pomanjkljivost postopanja pa bi bila uveljavljena, ako prizivatelj trdi, da je prvi sodnik prišel do po zakonu predpisanega zaključka, ne da bi bil domnevni razlog po nasprotni stranki uveljavljen, oziroma dokazan!

Že večje pazljivosti pa je treba pri izpodbijanju uporabe določila § 269 c. pr. r.; iz priziva mora brezdvomno slediti, gledé katerega izmed pogojev za domnevo notornosti smatra prizivatelj mnenje prvega sodnika za zgrešeno. Kajti zgrešenost lahko obstoja v dvojni smeri: prvič v tem da opira sodnik svojo sodbo na „notorna dejstva“, dasi se stranka ni sklicevala na taka dejstva⁹) (uveljavljena pa ne potrebujejo nobenega dokaza), drugič, da vobče znana dejstva (da je na pr. stranka že nekaterikrat nastopala pri istem sodišču z za povsem neutemeljene spoznanimi zahtevki) ne opravičujejo iz teh dejstev izvajanega zaključka (na pr. na pomanjkanje verodostojnosti stranke), ali tretjič v tem, da sodnik ni navedel onih okolščin oz. dejstev, na katera se občno znanje — notornost kot taka opira. V prvem slučaju se uveljavi prizivni razlog pomotne pravne presoje, ker je smatral sodnik izrecno uveljavljenje dotičnih dejstev pri uporabi pojma [Page] notornosti za nepotrebno, v drugem slučaju razlog napačne ocene dejanskega stanu in v tretjem razlog pomanjkljivosti postopanja.

Kar se tiče slednjič uveljavljenja prizivnega razloga pomanjkljivosti postopanja, izključuje že raznoterost določil gledé načina postopanja razvrstitev tipičnih slučajev: splošno pa velja tudi pri tem razlogu zgoraj večkrat povdarjeno načelo, — v tem zmislu, da se mora iz prizivne izjave brezdvomno spoznati, kateremu činu prvega sodnika oziroma, kateri opustitvi v postopanju pripisuje prizivatelj pomembnost uzročnosti (souzročnosti) gledé uveljavljenja nepravilnosti izdane sodbe.

Predpogoj za to, da je tudi mogoče prizivatelju, sestaviti prizivni spis tako, kakoršnega je imel zakonodajalec v mislih, pa je, da razlogi sodbe ne pripuščajo nobenega dvoma o tem, vsled katerih uvaževanj da je sodnik prišel do spoznanja, da je bilo tako soditi, kakor je sodil.

Sodba z razlogi tvori logičen zaključek: razlogi so premise za sodbo; da pa tudi kot take učinkujejo, je potrebno, da loči sodeči sodnik ostro ona dva sestavna dela svojih uvaževanj, ki sta skoro pri vsaki pravdi — da spor zavisi samo od rešitve kakega pravnega vprašanja, je pač samo izjemen slučaj — za izrek odločujoča, namreč na eni strani dokazne domneve in na drugi strani pravno presojo; če naj bode sodni izrek s prepričevalno jasnostjo in razločnostjo utemeljen in če naj ne bodi podlegli stranki izpodbijanje sodbe nehote otežkočeno, je potrebno da izhaja iz razlogov nedvomno 1. kaj je smatral sodnik dokazanim, 2. zakaj je prišel do tega dokaznega spoznanja in 3. katero zakonito določbo in zakaj jo je vzel svoji sodbi za pravno podlago.

Res je sicer, da bo taka razvrstitev idej, katere so dovedle sodnika do njegovega izreka, večkrat na kvar „lepemu“ izvajanju ali gladkemu razvijanju sodnikovih misli, a ta škoda mora stopiti v ozadje z ozirom na korist, katera je za podleglo stranko združena s tem, da brez vsakih težkoč spozna, pri čem da je: marsikak priziv smatra prav radi premale jasnosti sodbenih razlogov, da je sodnik vzel za podlago sodbe pravno ali dokazno domnevo, ki pa po resničnem nazoru sodnika ni sodelovala pri [Page] sodbenem zaključku ali ki jej sodnik vsaj ni pripisal one, sodbo povzročajoče ali sopovzročujoče pomembnosti, od koje pa prizivatelj — prav vsled nejasnosti razlogov izhaja.

Ako so razlogi sodbe jasno, določno in razločno izvedeni, to se pravi, ako je brezdvomno spoznati iz njih idejna pot, po kateri je sodnik na eni strani glede dokazov, na drugi strani glede pravnega subsumiranja prišel do svojega izreka, potem tudi za prizivatelja ne more biti težavno, sestaviti priziv, ki ustreza predvsem glede razlogov izpodbijanja zakonitemu določilu § 467 št. 3 c. pr. r.¹⁰

Ako se drži sodnik pri notranji koncepciji sodbe in potem pri pismeni sestavi nje razlogov povdarjenega načela, tedaj n. pr. stavek te vsebine: „sodišče smatra dokazanim, da sta stranki dne tega in tega sklenili to in to kupno pogodbo“ — nikdar ne najde mesta v sodbenih razlogih, ako je bilo namreč na primer med strankama sporno, 1. da sta se sploh gledè iztoževanega konja pogajali in konečno pogodili in 2. da je smatrati obojestranske (zanikane) izjave za obvezne izjave v zmislu § 1053 obč. drž. zak.

Stavek takšne vsebine zveriži proti povdarjenemu načelu, kako je uvaževanja sodbe ločiti in razvrstiti, dokazno oceno s pravno presojo in moral bi se glasiti edino le tako, da smatra sodnik na podlagi tega in tega dokaznega razloga dokazanim, da je tožitelj nasproti tožencu izjavil, da mu „proda“ konja za to in to ceno in da je tožitelj sprejel to ponudbo z besedami, „dobro če mi ga daš“, da smatra sodnik nadalje — iz teh in teh razlogov, da je bila s temi izjavami sklenjena pravno-veljavna kupna pogodba.

Ako se tako ločijo z ozirom na ugotovljena dejstva uvaževanja, katera se tičejo dokazne ocene, od onih, kojih predmet je zakon, potem bo pač kaj težko in redko nastal prepir o tem, vsebuje li kaka domneva sodečega sodnika pravno domnevo ali pa dejansko ugotovitev; stvar sama nikdar ne morebiti nejasna — nejasnost tiči vedno le v besedah; predmet sodbenih razlogov so ali dejstva ali uporaba zakona ali zaključki iz dejstev (oziroma [Page] na dejstva) ali zaključki iz zakona: tertium non datur, ali boljše rečeno: tertium datur tantum ex lingua!

Zaključek iz dejstev, torej dokazno oceno, a nikdar ne pravne presoje vsebuje na primer domneva, da je stranka s to in to izjavo hotela gotovo pravno posledico; človeška volja, enkrat poznana kot taka, je golo dejstvo, dà, z ozirom na ekonomsko pravno torišče vsega človeškega delanja in nehanja je uprav dejstvo vseh dejstev.

To torej, kar je revizijsko sodišče na Dunaju v sodbi z dne 11./11. 1908, objavljeni v Jur. B. 1909 št. 6 izreklo, namreč, da je zaključek sodišča, da sta stranki izključili pravico in obveza efektivne dobave in istega prevzema, dejstvena ugotovitev, tvori brezdvomno resnico, glede katere bi pač tudi v predmetnem slučaju prepir izostal, ako bi se bila nižja sodišča držala zgoraj označenega načela glede ločitve razlogov tako, da bi jasno in odločno najprej ugotovila izjave strank kot take, potem sklepala iz njih na pogodbeno voljo in bi slednjič te izjave, ozir. to voljo postavila pod zakonita določila.

Nadalje tudi reklo, da ostane lahko vprašanje nerešeno, ali se je to in to dejansko zgodilo, ali je zmisel tega in tega zakonovega predpisa ta ali drug, naj bi se nikdar ne nahajalo v sodbenih razlogih.

Dejstva, katera se predlože sodniku pri razsojanju, so ali za odločitev važna ali nevažna: v vsakem slučaju mora sodnik — ako hoče, da ustrezajo potem tudi eventualni prizivni razlogi zakonitim zahtevam — zavzeti odločno stališče, to se pravi, on mora zatrjevana (ali že dokazana) dejstva — navajajoč razloge za to — brez ovinkov označiti, da pri razsoji prihajajo v poštev ali da so za razsojo brez pomena, sicer sodnik v konkretnem slučaju lahko vzbudi v podlegli stranki dvom, ali sodnik ni vendarle nekako sugestivnim potom stal pod vplivom onega dejstva, ki se glede važnosti ali nevažnosti ni označilo, in povzroči s tem tudi nejasnost in neodločnost pri uveljavljenju prizivnega razloga. Isto tako je gledé pravnih vprašanj, brezbarvnost jim v sodbenih razlogih nikdar ne pritiče; ako sodnik spozna, da so za razsojo neodločilna, tedaj je to (z razlogi) kratkomalo izreči, prav tako kakor je treba v nasprotnem slučaju izrecno ugotoviti pomembnost [Page] in njene razloge. Tudi tukaj je vsak „tertium“ nekaj, kar ne spada v sodbene razloge.

Določnosti sodnikovih izrekov nasprotuje tudi in je potem lahko vzrok nedoločnosti v navedbi prizivnih razlogov, ako sodnik, pretehtajoč izpovedbo priče, noče le-te „pretrdo“ prijeti in se izrazi na tak način, da sicer noče odreči priči resnicoljubnosti, a da vendar tega in tega dejstva, potrjenega po priči, ne more smatrati dokazanim. Iz razlogov, vsled kojih sodnik ni smatral dejstva dokazanim, se da morebiti sklepati, da sodnik ni odrekel priči subjektivne verodostojnosti, da je temveč računal s kako zmoto v opazovanju dotičnega dejstva, s slabim spominom ali z drugimi takimi, objektivno verodostojnost zadevajočimi činitelji; a vendar lahko nastane dvom, ali in v koliko je vzlic temu, da sodnik ni „hotel“ dvomiti o verodostojnosti priče, uplivalo dejstvo, da je dala izpovedba priče povod k taki negativni označbi glede popolne verodostojnosti, vendarle na predmetno dokazno oceno. Ta pa povzroča kaj lahko, da si ostane stranka, uveljavljajoča prizivni razlog napačne ocene dokazov, na nejasnem in da bo tudi to uveljavljenje več ali manj negotovo, nejasno, in da tako ne bo ali vsaj popolnoma ne bo uztrezalo zahtevku zakona (§ 467 št. 3).

Posebne pažnje pri sestavi sodbenih razlogov — vedno z ozirom na morebitno izpodbijanje sodbe — zaslužijo izvajanja, ki se tičejo podatkov zvedeniškega dokazovanja. Ako naj bode možna razločna in določna označba tozadevnega prizivnega razloga, je neizogibno potrebno, da se predvsem ločijo izvajanja glede izvida od onih glede mnenja: prva so vedno del dokazne ocene (tudi, kar izhaja že iz zgoraj navedenega, kedar tvorijo zaključke), druga izvajanja morejo biti predmet pravne ocene, to tembolj, če se zgodi ne redko kedaj, da je zvedenec pri oddaji svojega, po sodniku odobrenega mnenja prekoračil meje svojega delokroga ter vpletel v svoje mnenje zaključke pravne kakovosti.

Konečno bodi omenjeno, da tudi retorična vprašanja nikdar ne spadajo v sodbene razloge (na pr.: kaj li mora storiti stranka? — kaj drugega bi moglo biti zmisel tega določila? i. t. d.). Tudi pri takih vprašanjih nastane nejasnost v tem pogledu, kak vpliv je vendar imel (abstraktni) predmet vprašanja, kije ostalo brez [Page] odgovora, na sodnikovo naziranje, bodi si v dokazni, bodisi pri pravni oceni, in posledica je tudi tukaj prizivni razlog, ki ne ustreza zakonu. Sodnik ni poklican, da v svojem izreku ozir. utemeljevanju sproži vprašanja, ampak je dolžan, da odgovori na vprašanja, nastala vsled strankinih trditev ozir. vsled podatkov postopanja, z vso jasnostjo in določnostjo.

Jasnost in določnost sodbenih razlogov je torej predpogoj jasnosti in določnosti priziva glede navedbe prizivnih razlogov, kakor jih ima večkrat omenjeno določilo c. pr. reda v mislih, in daje možnost, da je priziv v njegovem najbolj bistvenem delu sestavljen z učinkovito in od zakona (§ 467 št. 3) izrecno zahtevano kratkostjo. Izpreminjajoč znane Shakespearove besede, „da je kratkost duša dovtipa“, bi rekel:

Pravo bodočnosti.

Dr. France Goršič.

Kazensko pravosodstvo na bojnem
polju.

Univ. prof. dr. Metod Dolenc.

Svetovna vojna je ustvarila vojaške sodnike, ki si pač preje nikoli niti mislili niso, da se jim bode ukvarjati s sodniškimi posli. To velja za veliko, da, pretežno večino vojnih avditorjev, v še večji meri pa, kajpada, za vojaške lajiške sodnike. Pa tudi tisti avditorji, ki so izišli iz stanu civilnih sodnikov, stali so pred zadačami, ki so precej različne od zadač v civilnosodnem postopanju.

Oče kriminalne psihologije, med svetovno vojno zamrli profesor Hans Gross je nekoč — bilo je na otvoritvenem zborovanju društva avstrijskih kriminalistov — dejal, ako se hoče priti do količkaj pravilne zaključne sodbe, onda naj se zbere materijal za dotično vprašanje v kar največji množini. Bodi torej dovoljeno bivšemu avditorju, izišlemu iz vrst civilnih sodnikov, da objavi svoja izkustva in utise, ki jih je zbral tekom treh in pol let neprestanega delovanja neposredno na bojnem polju. Pa so to le subjektivni utisi, ki so mogli nastati baš le v okviru pisateljevega zaposlenja, in pa da so prišli njegovi tovariši morebiti do povsem drugih iskustev, je tako jasno, da o tem ni govoriti. Naj bi pa baš te-le vrstice dale povod, da drugi tovariši obelodanijo iskustva iz svoje prakse! Čim več jih bo, tem jasnejša postane slika, kako je s sodstvom lajiških sodnikov pri vojaških sodiščih. Jasnost v tem vprašanju pa nemara ne bo samo koristna, ko se bo gledalo, ali ne kaže kaj pri vojaških sodiščih kaj preurediti; tudi reformatorji civilnega kazenskega postopanja se utegneio s pridom okoristiti s podatki glede tega vprašanja, ko jim bo odločati o tem, v koliki meri naj se pritegne lajiški element h kazenskemu pravosodstvu.

Lajiški sodniki pri poljskih vojaških sodiščih izhajajo iz vseh mogočih praktičnih poklicev z višjo šolsko omiko, povprek nekako s srednješolsko izobrazbo. Način njihovega mišljenja je trezno - praktičen, njihovo psihološko izšolanje komaj spomina vredno. Za juristične teorije in tuhtanje ne marajo niti najmanje. Razlikovanje, mari naj se kaznuje dejanje ali storilec, je njihovemu intelektu čisto tuje, ali, svojemu čutstvovanju sledeč, se v praksi vendar le nekako nevede nagibljejo k nazoru, da naj se kaznuje storilec, — le-ta pa je že itak kaznovan s tem, da trpi v vojni. Na fronti, kjer je videti dan na dan tolikanj bede in trpljenja, ima vojak mučen, včasih naravnost oduren občutek, ko ga pokličejo, da naj sodi druge in jim pribavi vnovič zla. Jasno je, da bo tudi pravnik za manjšo odmero kazni, ako se je storilec okrivil po dolgotrajnem službovanju v polju, ali morda celo radi takega službovanja, morebiti celo potem, ko je že bil večkrat ranjen ali ponovno odlikovan radi hrabrosti. Toda taka uvaževanja pa seveda ne morejo tvoriti pravno pravilne podlage — za oprostitveno sodbo. V primerih, recimo, ko bi pretila nemotivirano mila presoja stvari od lajiških sodnikov, katerih je četvero v senatu, utegne pač avditorjev prigovor, da se ustvari ali pospeši nevarnost za disciplino, spraviti zadevo v pravilni tir. Ali — nekakšna ost pa le ostane, namreč pritajeno prepričanje, da avditor kakor pravnik vedno zastopa strožje nazore in se poteza zgovorno za njih udejstvovanje. Takih primerov je dokaj in nazadnje se polasti lajiških sodnikov nekakšno splošno nezaupanje do avditorjevih predlogov.

Pa še drug moment izmika tla zaupanju v brezpogojno pravičnost in neodvisnost avditorjev: dejstvo, da v poljskem postopanju avditor posluje sedaj kakor voditelj obravnave, sedaj kakor vojaški pravdnik, kmalu kakor zagovornik, in to celo na en in isti dan! Tu se rado omaja prepričanje, da avditor v vsaki teh vlog, ki jih mora spričo majhnega števila poljskih avditorjev hočeš nočeš prevzemati, posluje le po svoji najboljši vesti in vednosti in da ostane navzlic temu pravičen sodnik, kadar baš sodi. Ni treba še le povdarjati, da obstajajo prastari predsodki zoper sodnike in pravnike sploh! Onda bo pač umevno, da stališče avditorja v sodniškem kolegiju ni baš [Page] posebno prijetno, gotovo pa ne tako neoporekano, kakor v kolegiju civilnih sodnikov, in da treba celega, s temeljitim znanjem in izkustvi iz vojaškega življenja opremljenega moža, ki poleg tega razume takt, ako hoče odoleti nezaupnosti, ki prevladuje zoper votum avditorja. V vsaki glavni razpravi, ki konča z obsodbo; prične pri odmeri kazni barantanje, kakor da bi se moralo nekaj mesecev i. sl. odbarantati — avditorju ... To so momenti, katerih se bivši avditor najraje ne bi več spominjal!

Da je pa moči umeti to milo potezo v sodniškem delovanju lajiških sodnikov, treba predvsem vpoštevati sestavo vojaških sodišč. Metod, kako se vojaško sodišče sestavi, je opaziti v poljski praksi več.

Člane vojaškega sodišča komandira pristojni poveljnik, ne da bi se moral držati kakšnega vrstnega reda (§ 463, odst. 5 voj. k. pr. r.). Krog onih sodnikov, ki jih je v danem slučaju sploh mogoče poklicati, utegne tuintam biti majhen. Mislimo si n. pr. glavno razpravo zoper podpolkovnika — višje šarže ne pridejo za normalno pristojnost poljskih sodišč v poštev (457 odst. 4 voj. k. pr. r.). Koliko častnikov ima v takih primerih (samostojni) brigadir ali divizijonar na razpolago, da jih more poklicati za sodnike? Treba še ozirati tudi na ožje prijateljske ali pa — nasprotne odnošaje častnikov napram obdolžencu! V teh primerih utegne biti najpraktičnejše, da se predlaga delegacija. Pa pustimo take vendar le prav redke primere. Lajiški sodniki se jemljo bodisi od poveljništvenega štaba, bodisi od polkov (zavodov), ki jim zapoveduje pristojni poveljnik. V prvem primeru ima sodišče, katero tvorijo potemtakem ordonančni, trenski i. dr. častniki, napako, da sodniki za vojaške delikte, ki jih store vojaki v fronti, pač ne prinesejo sábo polnega razumevanja. V drugih primerih pa nastajajo velike težave pri komandiranju. V soških bitkah se spričo varnosti strelskih jarkov, pa tudi spričo njih vpoklicanih častnikov ni moglo komandirati drugih častnikov, nego onih od retablirajočih polkov ali oddelkov. Na drugih frontah pa je igrala oddaljenost kraja vojaškega sodišča od fronte veliko vlogo. Premotrimo naj brezljudne krajine volinskih močvirij, pa tamkajšnjo zimo ali snežene zamete v sedmograških Karpatih! Pot do staleža sodišča, 4 do 8 km dolga, bi še bila; ako pa se razprave [Page] zavlečejo do poznega večera, kako neprijetna je našim lajiškim sodnikom pot nazaj do svojega staleža! (Zato pa je vselej prvo vprašanje lajiškega sodnika, ko dospe na mesto sodišča: »Kako dolgo bodo trajale razprave?«) In če nastane nehote neprijeten občutek, na koga naj se prenese krivda zanj, ako ne na namišljenega povzročitelja neprijetnega potovanja? Seveda na to vpoklicanec nikoli ne misli, da ga ni komandiralo vojaško sodišče, ampak pristojni poveljnik! Da tudi taka nevolja neti nekakšnega opozicijskega duhá zoper avditorja, ne bode noben praktik prerekal. Baš tako malo pa se da oporekati, da so glavne razprave izven sedeža poveljništva spojene s takimi težkočami (n. pr. nemožnost točnega označenja kraja, ker ni komunikacij ali dobrih kart, slaba prehrana, nepripravnost lokala i. dr.), da bi se mogle le redkokedaj in v posebno važnih slučajih opraviti drugod, kakor tam, kjer ima vojaško sodišče svoj stalež.

Po glavnem pravilu moralo bi vojaško sodišče za moštvene osebe — glavnih razprav zoper častnike in njim enake šarže je n. pr. pri divizijah le okoli 2 do 3% — sestajati iz 1 štabnega častnika, 2 stotnikov in 1 nadporočnika. V poljskem postopanju (vsaj pri divizijah) pa se vpotreblja izjemno določilo §§ 53 odst. 3 in 55 zad. odst. voj. k. pr. r. kar najbolj obsežno. Izjema je postala pravilo. Ne ozira se na to, da se sme pozvati za vsakega člena vojaškega sodišča, opustivši glavno pravilo, le vsakokrat prvo nižjo šaržo v nadomestilo. Smatra se kar v naprej, da ni takih častnikov, ki bili poklicani praviloma za sodnike, na razpolago, in ostane le še meja § 55 zad. odst. voj. k. pr. r., da imej vsaj predsednik najmanj isto šaržo kakor voditelj razprave. Da mu ostane na vsak način službena prednost pred avditorjem, za to je poskrbljeno v službenem reglementu, to celo tedaj, ko sedeta za sodno mizo baš imenovan nadporočnik in pa star, bodi aktiven nadporočnik avditor, saj je prvi — od vojaškega stanu. Resnično, tuintam je predsedoval glavnim razpravam tudi že nadporočnik ali v največ slučajih pa predseduje vsaj stotnik.

Sedaj pa prisedniki! Starejši subalterni častniki so poveljniki stotnij, bitnic itd., ti se za ves dan od svojega pododelka ne morejo lahko odstraniti. Mnogo subalternih častnikov ne pride [Page] vpoštev, ko ne znajo razpravnega jezika. (Tako je bilo posebno pri ogrskih polkih.) Tako je prišlo, da so se še največ najmlajši častniki dali pogrešati in da se jih je najraje komandiralo k vojaškim sodiščem. Ako pristojni poveljnik ni sam določil meje glede starosti, poslali so nam največkrat najmlajše, niti ne fizično doletne častnike. Vojaška sodišča za moštvo, v katerih sta bila dva ali trije nedoletni prisedniki — svojčas — niso bila redka, celo pri nagli sodbi so sodili — nedoletni sodniki o življenju in smrti! V zakonu samem namreč ni nobene določbe, iz koje bi se dala izvajati ničnost takih sodeb. Seveda, ob času postanka voj. k. pr. reda se je smatralo, da daje že določitev šarž po preje navedenem glavnem pravilu dovolj varnosti za to, da se pokličejo le zreli, izkušeni častniki za sodnike; saj to predpisuje tudi službeni reglement. Pa v četrtem, petem letu svetovne vojne ni bilo nič izvanrednega, da je postal recimo dvajsetleten mladenič nadporočnik, ki se je o njem lahko reklo, da je svoje dolžnosti kot vojak odlično izpolnjeval. Toda o psihi hudodelca, o notranjih stikih protisocialnega dejanja z notranjim življenjem storilčevim nima pravega pojmovanja, nedostaje mu življenskih izkušenj. Zakon pa je smatral za potrebno, da ustanovi za zagovornika jasno starostno mejo 24 let (§ 95 t. 3 voj. k. pr. r.). in ta določba se je izrecno prevzela tudi v poljsko postopanje (arg. a contr. ex § 471 odst. 3 voj. k. pr. r.). Jasno je, da se pač nikdar ni hotelo reči, da je posel zagovornikov važnejši, nego sodnikov. Zatorej pa mora argumento a minori ad maius veljati, da morajo biti tudi prisedniki vsaj fizično doletni častniki.

Za strokovnega pravnika pač ne more biti dvoma, da je prištevati vojaška sodišča po k. pr. redu kategoriji večniških (skabinskih) sodišč (primeri razpravo dr. Feliksa Franka, Militärisehe Laienrichter, v Zeitschrift für Militärrecht I. 1. str. 41 i. nasl.). Toda baš v avstro-ogrski državi ta sodna oblika ni bila udomačena; razven v Bosni in Ercegovini v kazenskem postopanju ni večnikov (skabinov). Od tod pa prihaja, da so se prisedniki v vojaških sodiščih šteli sami skoraj vseskozi za porotnike in se po tem tudi ravnali. Posebno v prvih dveh letih svetovne vojne se je pripetilo kaj pogostokrat, pa tudi pozneje še tuintam, da so prisedniki brez pravniške [Page] predizobrazbe vprašanje po krivdi zgol zanikali, po nagibih vprašani pa trdili, da jih ne povedo, češ, niso dolžni utemeljevati svojega reka. § 74 odst. 3 voj k. pr. r. sicer piše: »Način glasovanja in njega utemeljitve po posameznem sodniku ostane tajen.« Poznejšnji paragrafi pa govore vseskozi le o oddaji glasu sploh. Akopram gotovo ustreza duhu voj. k. pr. reda in njegovim določilom glede posvetovanja sodnikov, da je utemeljitev glasu bistveni del glasovanja, — vendar le manka norme, kaj je pravo, ako lajiški sodnik pač glasuje, svojega glasu pa ne utemelji. Tudi se pripeti, sicer ne čestokrat, pa vendarle, da izražena utemeljitev čisto določno in naravnost nasprotuje zakonu, da, sploh zanikuje upravičenost eksistence zakonskega določila, ki naj se vporabi. Če voditelj razprave na to opozori prisednika, se ta odreže: »Zakona jaz ne poznam!« ali »zakon jaz drugače umevam!« ali celo: »to je moje prepričanje, jaz sem prisegel, da bom sodil po najboljši vesti in vednosti, ne pa po ‚vaših’ zakonih!« Psihološko zelo zanimivo: Pri obtožencu se presumira ex lege znanje kazenskega zakona, ‚sodnik’ pa pravi, da nanj ni vezan. Na srečo so bili takšni slučaji redki, pa nekaterikrat je ostal glas prav nalašč brez utemeljitve, — čeprav za večino ni bil potreben. Kaj pa potem, ako se pokaže večina za votum, ki ostane brez utemeljitve? Seveda — avditorju ne kaže drugega, nego da se potrudi in zvari tudi za takšno mnenje kolikor toliko mogoče razloge, da torej utemeljitev fingira, kajti sodba brez razlogov je nična (§ 358 t. 5 voj. k. pr. r.). Pa vpraša se, mari naj bo svrha kazenskega postopanja s pritegnitvijo lajiških sodnikov, da koncem vseh koncev pride do fiktivne sodbe, do potvorjenja utemeljitve oddanih glasov?!

Ali ima predsednik kakšen vpliv na to, da se posvetovanje izteče gladko? Po stilizaciji § 298 voj. kaz. pr. r. — ne. Tudi § 265 voj. k. pr. r. v tem oziru ničesar ne pove. Ni opore za mnenje, da naj predsednik posreduje med voditeljem razprave in prisedniki, če nastanejo nesoglasja. In ako predsednik sam noče utemeljiti svojega glasu? Ali ne bi kršila morebitna prijava slučaja pristojnemu poveljniku dolžnosti glede tajnosti posvetovanja? (Iz prakse kolegov so mi znani slučaji, ko so se oziri na tajnost — opustili.)

Stališče predsednikovo je postalo v praksi sploh čisto drugačno, kakor si ga je zamislil voj. k. pr. red. V poljskem postopanju menjavajo predsedniki kaj hitro. Javaline pride isti predsednik čez mesec dni spet na vrsto, da predseduje, dotlej pa je davno pozabil, kakšne dolžnosti ima pravzaprav. Seveda to je gotovo, da smatra predsednik predvsem za svojo nalogo, izravnati morebitne konflikte med voditeljem razprave in strankama (kar pa skoraj nikoli ni potrebno bilo), dalje, da nastopa na zunaj kakor predstavitelj vojaškega sodišča in pa da vzdržuje vojaško disciplino. Ali najstrumnejši vojak postane kakor predsednik iz bojazni ali iz spoštovanja do zakona, ki mu je docela tuj, pri razpravi — neokreten in je voditelju razprave samo hvaležen, ako mu odvzame vse — agende, ki bi njemu pritikale. In ako voditelj razprave taktno izrazi, da n. pr. otvori ali zaključi razpravo i. sl. »v imenu gospoda predsednika«, onda kaže začudeni obraz predsednikov, da o predpisih glede postopanja pač nihče ni manj informiran nego on sam, ki mu gre splendor praesidii. Vsekakor je priporočati, da si izposluje voditelj razprave generalno dovoljenje predsednikovo, da stori v njegovem imenu, kar treba, kakor da bi mu pošepetaval tiste besede, katere naj predsednik izusti, besede, katerih pomena predsednik največkrat ne razume ali prav ne čuje in če napačno, pa vsaj negotovo enuncira.

Se nekaj besed o vplivu inštituta »pristojnega poveljnika« na pravosodstvo pri vojaških poljskih sodiščih.

Pri glavnih razpravah (v rednem, ne prekem postopanju), ni neposrednega stika med vojaškim sodiščem in pristojnim poveljnikom. Vsak član vojaškega sodišča pa ve, da pristojni poveljnik ni jurist, da mora torej vsa čisto pravna vprašanja rešiti po nasvetu justičnega referenta. Samo v prekem postopanju (nagla sodba) je skrbljeno za stik med pristojnim poveljnikom in vojaškim sodiščem. Pismeno sestavljeno sodbo morata z vsemi spisi vred predsednik in voditelj razprave takoj po storjeni sodbi prinesti pristojnemu poveljniku (§ 445 odst. 2 voj. k. pr. r.). Toda v praksi se je izkazalo, da predpis ni lahko izvedljiv. Niti ni tako lahko prinesti sodbo takoj (ako ni bila — horribile dictu — spisana že pred razpravo! —) niti ni lahko, da jo prineseta predsednik in voditelj skupno, ako ima vsak [Page] izmed treh — pristojni poveljnik, predsednik in voditelj razprave — svoj posebni kraj bivanja, ležeč daleč vsaksebi. Tekom vojnih let se je izcimila navada, -- osobito kedar sta bila štab poveljnikov in pa sodišče v različnih krajih. — da je tudi po prekih sodih justični referent (brigadni, divizijski ali korni avditor) ponesel sodbo in jo predaval pristojnemu poveljniku. Ta justični referent, ki je od pristojnega poveljnika generelno pooblaščen k skoro vsem preganjalnim korakom (osobito za uvedbo kazenskega postopanja, izdajo obtožnega povelja, imenovanje voditelja razprave in vojaškega pravdnika), pa je glavni rešiser v kazenskem postopanju. Ako izide sodba drugače, kakor si jo je on zamislil na podlagi v predpostopanju nastalih spisov, onda se mu zdi — pogrešna. Po sodbi ni dosti bolje informiran, nego poprej na podlagi spisov. Obtoženca pri glavni razpravi niti ni videl, neposrednosti dokazov zanj ni bilo. Sedaj pa gre k pristojnemu poveljniku in mu predava svoj nazor — seveda brez vsake kontrole! Pristojni poveljnik je vojak, ne pa jurist, ne more v pravnih zadevah samostojno odločevati, ni obveščen o podrobnem teku razprave, niti o vrednosti dokazov. Tako se pripeti, da odreče potrditev razsodbe seveda vsakokrat, kadar je mnenje, izraženo v sodbi milejše, nego mnenje justičnega referenta. Obtoženec nima takorekoč niti najmanj prilike, da bi se zoper to v bran postavil. Da se n. pr. oprostilna sodba ni potrdila, zve navadno še le tik pred novo glavno razpravo, po dolgem času, med katerim je bil akt rešen pri justičnem referentu vrhovnega armadnega poveljstva. (AOK.)

V boljšo razjasnitev, kako umevajo pristojni poveljniki svojo nalogo kakor zadnja pravna inštanca, ki odločuje o življenju in smrti, prostosti in časti, naj navedem le dva slučaja, ki sta se do pičice tako odigrala, kakor tu - le napisano: Sodišče razpravlja. Lajiški vojaški sodnik, ritmojster od orožništva, je votant. Pristojni poveljnik bi rad govoril ž njim. Tisto vé pristojni poveljnik, da h glavni razpravi ne sme priti osebno (§ 256 voj. k. pr. r.). Pošlje ordonanco po ritmojstra. Ordonanca dobi povelje od predsednika glavne razprave, naj javi, da ritmojster ne more priti, ker je votant pri vršeči se daljši razpravi. Pristojni poveljnik pa vrne ordonanco s poveljem: ritmojster naj [Page] le pride, treba ga le za deset minut, ta kratki čas bodo pri glavni razpravi tudi brez ritmojstra izhajali! — Drug slučaj! Radi umora v zaledju obdolžen večkratni hudodelec pobegne ponoči iz zapora. Pristojni poveljnik pravi, ko to zve, da bo ta hudodelec, ako ga vlove, v 24 urah obešen na vislice! Ugovor justičnega referenta — pisca teh vrst — da se utegne izkazati krivda, toda še le po dolgotrajnih poizvedbah, da se more torej izreči sodba še le v sodnem postopanju, izvršiti pa po odobritvi cesarjevi — je odgovoril pristojni poveljnik s tem, da je izjavil vpričo vsaj desetih častnikov: »Dam častno besedo, da bo v 24 urah visel!« Kako to? »Se že kdo najde, ki ga spravi na oni svet za kakšen desetak, ampak jaz o tem seveda ne bom ničesar vedel!«

Tak-le pravnostni čut in tako-le pravno znanje je spoznal pisec teh vrstic. Drugod, pravijo, je bilo še slabše!

Vse to pa je vsakemu voditelju razprave znano: Hočeš, nočeš, razodene takšna izkustva členom vojaškega sodišča, ako ti tega sami še ne vedo, in tako pride slednjič vendarle vse pod nekakšno prisilno odvisnost od obtožbenega povelja. Seveda ne, če odlikuje voditelje razprave potrebna sodniška samostojnost, kakor bi morala biti, ali ravno v polju niso vsi voditelji samostojni, trdi, jekleni. Da pa so iz teh razmer nastale za obtožence že marsikakšne velike neprilike in krivičnosti, tega pač nikdo ne bo hotel niti mogel zanikati.

To se je tudi doznalo v krogu prizadetih in oprijeli so se drugega sredstva, ki pa je bilo morebiti še najbolj zgrešeno. Preiskovalni sodnik osnuje v konceptu uvodni sklep glede preiskave, on izvede preiskavo, on predlaga vsebino obtožbenega povelja, le-to se odobri, na to določi njega pristojni poveljnik (— seveda največkrat justični referent v imenu pristojnega poveljnika —) za voditelja razprave! Tedaj pa je seveda povsem naravno, da bo skušal svoj ,ab ovo’ zastopani nazor spraviti pod streho sodbe, — in s tem največkrat tudi — obsodbe.

Pa tudi če postane vsaj voditelj razprave drugi avditor, ne preiskovalni sodnik, in naj je najsamostojnejši sodnik, je navzlic temu trditi, da mu sodniški posel v polju nalaga dokaj težje breme, nego li njegovim tovarišem v državljanskem [Page] kazenskem postopanju. Avditor je sicer vajen, da se mora kakor preiskovalni sodnik brzo odločiti, kaj naj ukrene, kajti v vojnih razmerah to drugače biti ne more. Toda tudi pri najnavadnejši glavni razpravi pride včasih do presenečenj, ki zahtevajo takojšnje odločitve voditelja razprave, — posebno, kadar obdolženec sploh še ni bil zaslišan pred sodnikom, ampak morebiti le pred svojim — stotnikom — bolje: narednikom!! Sedaj naj se pa pomisli na obširnejšo razpravo zoper dvanajstero obtožencev, ki traja cel dan. Sodniki iz vojaškega stanu silijo h skorajšnjemu koncu, ker morajo še domov in sicer po dolgi, težki poti, in ker hote morebiti opraviti še svoje lastne posle. Ob pozni uri pride do posvetovanja. Voditelj razprave, utrujen od celodnevnega razpravljanja, je edini jurist, a vprašanj, ki jih je rešiti, je nebroj. Podpora od strani vojaškega pravdnika, ki je pač navadno vojaški jurist, je bila le enostranska, sodelovanje zagovornika, ki ni vešč vojaškega kazenskega zakonika, je bilo več ali manj vprašljivo. Kako lahko se pripeti pravniška napaka! Kako težak, odgovoren je položaj za sodnika, osobito ko vé, da obsodba, ki se sklene pomotoma, pa dobi potrdilo, ker ugaja potrdilcu — pristojnemu poveljniku, — skoro na noben način ne more več priti ob moč! (Konec prih.)

Evidenčni reki višjega deželnega
sodišča v Ljubljani.

Predsedništvo višjega deželnega sodišča v Ljubljani je odredilo dne 22. decembra 1918, da je vse sodbe in sklepe, ki so večje važnosti, imeti v evidenci v svrho, da se preprečijo kolikor moči protislovja v pravosodstvu. Reki evidence se sklepajo v odločujočem senatu, označijo po senatnem sklepu za takšne in zapisujejo v poseben evidenčni seznam. Referenti (votanti) pa niso vezani na prejšnje odločbe. Tu priobčeni reki so iz dobe do 31. decembra 1919.

Iz pravosodne prakse.

Književna poročila.

Dr. Štefan Ságadin: Naš sadašnji ustavni položaj. Zbirka političnih, gospodarskih in socijalnih spisov, IV. zvezek. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1920. 77 strani. Cena 16 K.

Veliko zanimanje za ustavne probleme, ki je po končani svetovni vojni zavladalo na celem svetu, zrcali se v nebrojnem številu knjig in brošur, ki se bavijo z ustavnimi reformami. Od nebroja takih strokovnih literarnih izdelkov pa odpada na naš narod zelo malo, skoro nič. Naš državnopravni diletantizem — ki ga ostro graja pisatelj v tejle brošuri — se kaže tudi s tem, da se razpravlja o važnih ustavnih problemih pri nas le v polemičnih člankih političnih dnevnikov. Dosedaj nismo imeli niti o našem provizornem državnopravnem položaju sistematično izdelanega pregleda.

Tem večja je zasluga našega odličnega slovenskega rojaka, dr. Štefana Ságadina, načelnika v ministrstvu za konstituanto, da je v zgoraj navedeni knjigi zarisal sedanje ustavno stanje kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev in da je skušal pri tem razmotrivanju tudi pripravljati na probleme, ki jih naj reši bodoča konstituanta. Akoravno še nimamo pisane ustave, treba vendar, da se naša nova država, ki je mednarodno priznana, ki sklepa meddržavne pogodbe, ki ima svojo zakonodajo, svojo upravo in svoje pravosodstvo itd., upravlja po gotovih načelih. Načela, po katerih se upravlja država — najsi bodo ta načela pisana ali ne, definitivna ali provizorna — pa imenujemo ustavo. Ustava združuje pravni red v logično enoto; brez take enote, brez pravnega reda, ki se da enotno, t j. brez protislovja pojmovati, ne moremo razumeti pravnega pojma države, ne moremo sploh govoriti o — državi. G. pisatelj izhaja od tega modernega pravnoteoretskega stališča, ki ga skuša z vso rigoroznostjo uveljaviti dunajski univ. prof. Kelsen in njegova plodovita, žalibog prav malo znana pravno-filozofska šola. Dr. Ságadinova razprava je tudi prispevek za spoznanje, kako neobhodno potrebna je jasna filozofsko-teoretska podlaga za praktične pravne probleme.

Najprvo razvija pisatelj zgodovino in pravni značaj našega ujedinjenja na podlagi sledečih zgodovinskih dejstev:

Krfska deklaracija, razsul avstro-ogrske monarhije, sklep črnogorske narodne skupščine (13. novembra 1918); ženevski pakt (9. novembra 1918), ki jo sicer velike politične, ne pa juridične važnosti, ker ga srbska vlada ni sprejela, ter slednjič adresa Narodnog Veća prestolonasledniku Aleksandru (1. decembra 1918) in odgovor prestolonaslednikov.

Ta adresa in odgovor nanjo je pravni čin, meddržavni dogovor, sklenjen na eni strani po kraljevini Srbiji (predstavljeni po svojem prestolonasledniku), na drugi strani po neodvisni jugoslovanski državi, ki je [Page] nastala revolucijonarnim potom iz jugoslovanskih dežel bivše Avstrije in ki jo je predstavljalo Narodno Veće. Te države (torej tudi kraljevina Srbija) so s tem obojestranskim, spontanim, prostovoljnim aktom prenehale biti državnopravne individualnosti; zadobile so značaj teritorij, provinc, ki so vse enako podvržene edinstveni državni oblasti kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta država je edinstvena; ni torej ne državna zveza (Staatenbund), ne zavezna država (Bundesstaat). Naša država je ustavna monarhija z dinastijo Karadjordjevićev; ima formalno vse znake, (razun upravnega sodstva), ki jih mora imeti ustavna država, t. j. parlament za zakonodajo in za kontrolo uprave, ministrsko kontrasignaturo za akte monarha, neodvisnost sodišč. Prej navedene decembrske izjave vsebujejo poleg »ujedinjenja« še marsikaj druzega, kar pa po pisateljevem mnenju nima značaja predpisov, temveč le želj; n. pr. da se naj vršijo volitve v ustavotvorno skupščino najmanj 6 mesecev po sklepu mira. Dalo bi se o tem govoriti, da-li je to zgol »želja«, ne pa predpis. Sploh bi dala vsebina knjige povod k marsikaki polemiki, ker bi se mogli problemi, posebni legislativno-političnega značaja, ki jih obravnava pisatelj, premotriti tudi pod drugimi vidiki. Potem pa bi iz te skromne ocene nastala druga knjiga. Omejiti se hočem le na sledeče polemične pripombe, ki se tičejo le strogo pravnih vprašanj.

V adresi izražena »želja«, naj narod voli v konstituanto po splošni, enaki in tajni volilni pravici pomeni po pisateljevem mnenju nekaj, kar se razume samo po sebi. V istem stavku zahtevana proporcijonalna volilna pravica pa bi pomenila neopravičeno omejitev suverenosti zakonodajne oblasti. Te razlike ne razumem. Zakaj bi bila splošna volilna pravica sama po sebi umevna, proporcijonalna pa ne? Če je zahteva splošnega volilnega prava obvezen (ali pa samo po sebi umeven) predpis, potem velja to tudi glede proporca.

Po pisateljevem mnenju je bodoča konstituanta vezana glede oblike države in gledé dinastije. Gledé oblike države v tem zmislu, da mora ostati država edinstvena; in to radi tega, ker je bila ustvarjena po decemberskih izjavah edinstvena država; konstituanta ne bi smela ustvariti n pr. zavezne države. Tu pa moramo ugotoviti najpreje to, kaj pomenja »edinstvena« država, posebno takrat, kadar je govor o ujedinjenju. Mislim, da je edinstvena = ena. To je posebno jasno za slučaj, kadar se združi več držav v eno. Izraz edinstvena država pa se uporablja tudi v istem zmislu kakor nemški »Einheitsstaat« (a contrario »Bundesstaat«). Ta razlika se pa tiče le notranje organizacije. Ravno v tem slučaju (kakor sicer v mnogih drugih) preti nevarnost, da se izgubljamo v zgol terminologičnih sporih. Po mojem mnenju leži že v pojmu države, da je edinstvena, to je da ima le en pravni red; vsa pravna pravila se morajo nazadnje stekati v eno ustavo; le takrat moremo govoriti o eni državi. V to kategorijo pa spada tudi ona državna tvorba, ki jo imenujejo Nemci »Bundesstaat«. Tudi ta država je ena, zakaj vse dele te države združuje ena ustava. Iz političnih (pri Nemcih tudi iz [Page] dinastičnih) ozirov so sicer nazivali te dele tudi države, seveda ne - suverene države. Toda ne - suverena država se kvalitativno ne razlikuje od avtonomne provincije. Deli zavezne države se nazivajo lahko tudi avtonomne provincije. Kako moteče vpliva napačna terminologija, za to naj služi ta-le primer: Bivša Avstrija je splošno veljala za enotno državo v zmislu »Einheitsstaat«. Vendar so imele »provincije« te države v marsikakem važnem pogledu (n. pr. kar se tiče pravne moči deželnih zakonov napram državnim zakonom) veliko več pravic, nego so imele posamezne nemške takozvane »države« (Gliedstaaten) napram celotni bivši nemški državi (Bundesstaat). Konfuzija je tem večja, ker so nazivali posamezne dele, obenem pa tudi celokupnost vseh teh delov »Bundesstaat«. Pojem »zavezne države« se more torej nanašati le na notranjo organizacijo; Švica in »Zedinjene« (!) države severne Amerike so enotne države, akoravno uživajo posamezni deli teh držav velike pravice. Beseda »država« nas pri tem ne sme motiti, ozirati se moramo le na bistvo.

Konstituanta ima po mojem mnenju in mislim tudi po zmislu decemberskih izjav nalog, urediti ustavo države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vezana je torej na to, da ustvari ustavo le za eno državo, da ne deli te države v več neodvisnih držav. V tem širokem okviru pa konstituanta lahko napravi iz naše države, kar hoče, ona oblikuje lahko to državo tudi v obliko zavezne države. Pustimo na strani sporno juridično terminologijo ter vprašajmo direktno: Ali bi smela konstituanta uvesti francoski ustavni sistem pri nas? Odgovor; da Ali bi smela uvesti sistem, ki velja v Švici ali v Zedinjenih državah severne Amerike? Po mojem mnenju ne bi bilo proti temu nikakih pravnih ovir. Tako tudi ne proti kombinaciji teh sistemov. Iz istih razlogov bi konstituanta lahko obdržala monarhijo ali pa uvedla republiko. Proti tej drugi eventualiteti obstoja pa po pisateljevem mnenju druga ovira. On pravi, da pri ustvarjanju naše nove države ni sodelovala samo srbska država, temveč tudi dinastija Karadjordjevićev; monarhija s to dinastijo je vsled tega nedotakljiva točka naše ustave. To naziranje je po mojem mnenju napačno. Kontrahenta pri ujedinjenju sta bile samo jugoslovanska neodvisna država, reprezentirana po Narodnem Veću, in neodvisna srbska država, reprezentirana po prestolonasledniku. Ta je bil reprezentant kontrahenta, ne pa kontrahent sam. Pisatelj pravi na str. 33: »Srbija kao država u opšte mogla je izvršiti akte ujedinjenja samo u soglasnosti sa krunom i u ime krune kao imaoca državne vlasti.« Nasprotno! Krona je mogla izvršiti ujedinjenje le v imenu države Srbije! Soglašanje krone je bilo seveda potrebno; prav tako pa soglašanje srbskega ministrstva. Oba sta le državna organa. Naziranje, da bi imela krona izven ustave, izven države še kako »osebno« pravico (tudi ta teorija ima precej zastopnikov) je juridično nevzdržna, — ker izvirajo vse pravice krone ali dinastije, naj si bodo še tako obsežne, edinole iz ustave prav tako, kakor pravice vseh drugih državnih organov. Argument torej, da se mora [Page] monarhija obdržati, ker je dinastija sodelovala pri ujedinjenju, ne drži. Konstituanta je svobodna tudi gledé oblike vlade: monarhije ali republike. Argumentiral sem le na podlagi decemberskih izjav.

Vprašanje kompetence konstituante pa sega globlje. Vpraša se namreč, ali se da konstituanta kot suveren organ države in kot najvišji izraz narodne volje sploh omejiti? O tem se je v francoski literaturi veliko razpravljalo, v novejšem času ravno o priliki nekega vprašanja, ki je podobno našemu primeru. Po posebnem francoskem ustavnem zakonu iz l. 1884 ni dopusten predlog gledé izpremembe republikanske oblike države. Po francoski ustavi iz l. 1875 pa ima konstituanta, to je poslanska zbornica in senat združena v en kolegij (assemblée nationale) pravico revidirati, torej izpremeniti celo ustavo. Ali sme pri tej priliki tudi uvesti monarhijo? Vprašanje je sporno. Odlični državoslovec Esmein meni (v knjigi »Eléments de droit constitutionnel), da je tudi konstituanta vezana na republikansko obliko; odlični jurist Duguit (v knjigi »Droit constitutionnel«) pa smatra konstituanto tudi v navedenem pogledu za popolnoma svobodno, tako da more izpremeniti kakor vsako drugo ustavno določilo tako tudi določilo glede republikanske oblike. Temu mnenju se je pridružil tudi Bonde, Droit Constitutionnel, Paris 1914, p. 82: »L’ Assemblée nationale de 1884 n’ a pas imposé indéfiniment au pays ses conceptions sur la forme de l’ Etat; elle n’ a pu lier les générations futures, qui doivent rester maîtresses souvereines de leurs destinées; sinon le peuple impuissant à obtenir par le jeu normal des institutions le changement politique objet des voeux de la majorité, será oblige de recourir au moyen violent d’ une révolution.« Kar pa velja za konstituanto, ki spremeni že uveljavljeno in oblikovano ustavo, mora še bolj veljati za tako konstituanto, ki naj oblikuje prvo ustavo za novo državo.

Ne morem se spuščati v zelo zanimive probleme, ki jih obravnava gosp. pisatelj v nadaljnih odstavkih: sedanja organizacija uprave in njen kritični pregled, racionalne osnove za provizorno ureditev naše upravne organizacije, glavni problemi konstituante. Glede tega zadnjega odstavka pripominjam le, da so izvajanja o ustvaritvi parlamentarnega gornjega doma in o sestavi tega doma zelo vredna uvaževanja. Še bolj pa to, kar navaja gosp. pisatelj s prepričevalnimi argumenti za skorajšnjo uvedbo upiavnega sodstva.

V brošuri ima v dodatku tiskane sledeče važne dokumente: Krfsko deklaracijo, Ženevski ugovor in Pariško resolucijo. Vsakemu, ki se zanima za našo bodočo ustavo in za našo državo sploh, priporočam kar najtopleje Ságadinovo knjigo, iz katere bo videl, kako težki in zanimivi problemi nas čakajo. Hvaležni moramo biti gosp. pisatelju za to lepo, veleinteresantno in nam vsem prepotrebno knjigo.

Univ. prof. dr. Leonid Pitamic.

Juridična fakulteta v Ljubljani.

Dne 23. avgusta 1919 je bil v Službenih novinah kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev pod št. 85 in dne 1. septembra 1919 tudi v Uradnem listu deželne vlade za Slovenijo pod št. 140 objavljen zakon, da se osniva v Ljubljani univerza kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev s petimi fakultetami (teološko, juridično, filozofsko, tehniško in medicinsko), ki naj se otvorijo v pričeku šolskega leta 1919/20. Kmalu potem so bili za vse fakultete imenovani prvi profesorji, ki so tvorili »univerzitetni svet«, prvo reprezentanco novega avtonomnega vseučilišča. Izza velikega preobrata je bilo preteklo le nekoliko mesecev, in že je bil dovoljen in ustanovljen v središču Slovenije vrhovni znanstveni in kulturni zavod, ki si ga je narod želel v večjem ali manjšem obsegu, odkar se je zavedati začel svoje samobitnosti, ki se je pa zanj tudi zastonj pehal in celo v polupretekli dobi brez nade, da bi ga v stari državi še dosegel.

Kar je bilo poprej nad pol stoletja nemožno, to se je zgodilo sedaj v kratkem vsled ujedinjenja s Srbijo, vsled bratske vzajemnosti, ki se je uprav ob tej priliki sijajno izkazala, in vsled želje po napredku vseh treh plemen, ki jo je iskreno vpoštevala naučna uprava, na čelu jej tedanji minister prosvete, prezaslužni Ljuba Davidović. Kako je hitro prišlo potom posebne vseučiliške komisije, je kolikor toliko znano.¹² Društvo »Pravnik« je imelo v tej komisiji tri zastopnike in sicer dra. D. Majarona kakor predsednika, dra. M. Dolenca in dra. A. Šviglja.

Ko smo se v dolgi pretekli dobi borili za ustanovitev visoke šole v Ljubljani — in pri tem so imeli odlično vlogo slovenski pravniki, zlasti društvo »Pravnik« — postavljali smo v prvo vrsto nauke pravoslovne. Prvič iz praktičnega razloga, ker se je uvajalo slovensko uradovanje v pravosodstvu in v politični upravi, drugič, ker so se bila že vršila pravoslovna [Page] predavanja v Ljubljani (leta 1849.) in na vseučilišču v Gradcu (leta 1850. do 1855.), in tretjič, ker smo se sklicevali na to, da bi bilo za začetek še najlaže pridobiti slovenskih učnih moči za pravno in državno vedo, pa tudi računati z zadostnim številom slušateljev - pravnikov. Tudi smo svojčas (leta 1890.) zahtevali v zakonodajnih zborih, pustivši drugo na stran, da naj se osnuje v Ljubljani slovenska pravna akademija. Sedaj pa, ko je bila univerza dovoljena, hotelo je naključje, da je juridična fakulteta stopila zadnja na plan. Prvi zanjo imenovani redni profesorji (Žolger, Pitamic, Vošnjak) bili so še v jeseni, ko so se druge štiri fakultete hitro organizirale in pripravljale za začetek zimskega semestra, vsi zaposleni pri naši mirovni delegaciji v Parizu. Zgodovinsko zanimivo ostane, da je prvi fakultetni svet naše juridične fakultete začel poslovati v Parizu in od tamkaj vodil nadaljne priprave za fakulteto, dokler ni ob novem letu nastopil v Ljubljani prof. dr. Pitamic in se mogel posvetiti edino-le zadevam fakultete. Zimski semester univerze v Ljubljani se je torej pričel in moral vršiti — brez juridične fakultete.

Kolegij profesorjev pa se je kmalu popolnil s tem, da so bili koncem januarja imenovani še dr. G. Krek in dr. A. Skumovič za redna profesorja, dr. R. Kušej pa za izrednega profesorja. Tudi se je potem kolegij konstituiral tako, da je bil izvoljen za dekana prof. dr. L. Pitamic, za poddekana pa prof. dr. G. Krek. Marljivo se je potem delalo za notranji ustroj, za popolnitev učnih moči v poletnem semestru, za osnovo knjižnice, za prireditev prostorov itd. In ko so druge fakultete nastopile poletni semester, je bilo vse pripravljeno, da je lahko začela svoj učni poklic tudi juridična fakulteta.

Dne 15. aprila se je vršila slovesna otvoritev juridične fakultete, obenem praznik za celo univerzo, ker so se na ta način zaključila prva pripravljalna dela in je stopila tako v življenje cela univerza. Ob 11. uri je bila napolnjena stara deželnozborska dvorana z odličnim občinstvom, z načelniki vojske, vlade in oblastev, zastopniki raznih pravniških poklicev in kulturnih institucij, z damami in z dijaštvom (na galeriji). Vsem je bilo brati na obrazih srčno veselje, da morejo prisostvovati ob tako izredni, za državo in narod pomenljivi priliki. Na [Page] mesto, odkoder je svoje dni deželni glavar moral posegati z ostro besedo in zvoncem v razburjene debate, stopil je rektor prof. dr. Plemelj, da je nagovoril tihi zbor in s prisrčnimi besedami označil pomen tega dne, se zahvalil vsem činiteljem, ki so pripomogli k ustanovitvi univerze, in prosil tudi nadaljnih simpatij in podpore v svrho kar najlepšega procvita univerze. Za tem, z živahno pohvalo sprejetim nagovorom je začel dekan prof. dr. Pitamic svoje otvoritveno predavanje o temi: Pravo in revolucija,¹³ ki je trajalo nad eno uro, polno globokega znanstva, mojstrsko po vsebini in obliki, končano z besedami pravne etike, ki so se nanašale na našo neodrešeno zemljo in posebno razvnele tudi srca navzočnih. Za podani užitek se je slušateljstvo skušalo oddolžiti g. dekanu z viharnim ploskanjem in mnogimi osebnimi čestitkami. S tem je bila slavnost pri kraju in občinstvo se je razšlo povsem zadovoljno ter s sladko zavestjo, da je ta pričetek najboljši »omen« za bodočnost naše juridične fakultete.

Vivat, crescat, floreat!

Juridična fakulteta je nastanjena s prostori za dekanat, predavanja in knjižnico v deželnem dvorcu«. Za poletni semester se je vpisalo nad 200 slušateljev.

Predavajo pa:

Red. prof. dr. Ant. Skumovič: Institucije rimskega prava, 6 ur. — Civilno sodno postopanje, 6.

Izred. prof. dr. Rado Kušej: Katoliško cerkv. pravo, 4. — Obrisi cerkveno-pravne zgodovine, 2.

Hon. prof. dr. Janko Polec: Zgodovinski razvoj sedanjega javnega in privatnega prava, 4.

Red. prof. dr. G. Krek: Obče državljansko pravo, 9.

Red. prof. dr. M. Dolenc: Kazensko pravdno postopanje, 5. — Izbrana poglavja iz posebnega dela kaz. zakonika, 2.

Hon. prof. dr. M. Škerlj: Trgovsko in menično pravo, 3.

Hon. nast. dr. St. Lapajne: Meddržavno zasebno in kazensko pravo s posebnim ozirom na medpokrajinsko pravo kraljestva Srbov. Hrvatov in Slovencev, 2.

Red. prof dr. L. Pitamic: Pravna načela ustavopravne vede, 4. — Splošna načela upravnega prava, 2.

Hon. nast. dr. B. Senekovič: Obrtno pravo, 2.

Hon. nast. dr. H. Steska: Občinsko pravo, 2.

Red. prof. dr. I. Žolger in red. prof. dr. B. Vošnjak ne predavata v tem semestru, ker sta uradno zadržana, prvi v Parizu, drugi v Beogradu.

Razne vesti.

V Ljubljani, koncem aprila 1920.

(Poverjeništvo za pravosodje v Ljubljani.) Gospod dr. Vladimir Ravnihar, ki je bil dne 31. oktobra 1918 imenovan od predsedništva Narodnega Veća v Zagrebu »kot vrhovne oblasti države Slovencev, Hrvatov in Srbov« poverjenikom za pravosodje v Sloveniji in ki je opravljal to važno funkcijo z lastno mu marljivostjo in preudarnostjo primerno novi dobi in na splošno zadovoljnost, bil je vsled svoje ostavke rešen tega poverjeništva z ukazom kralj. Visokosti prestolonaslednika z dne 8. marca 1920. Istega dne je bil imenovan za njegovega naslednika gospod višji deželnosodni svetnik Josip Fon.

(Vrhovno sodišče v Zagrebu.) Vsled odredbe z dne 28. novembra 1919 Ur. list št. 177 se je pristojnost stola sedmorice v Zagrebu začasno razširila, ob kratkem rečeno, na Slovenijo in Dalmacijo s pomočjo novoustanovljenega oddelka, ki veljajo zanj predpisi kakor za bivše vrhovno in kasac. sodišče na Dunaju. Za ta oddelek so bili z naredbo od 30. januarja 1920 imenovani pri stolu sedmorice: za podpredsednika senatni predsednik Fran E. Smecchia, za vrhovnega drž. odvetnika generalni odvetnik Iv. Okretič, za svetnike dvor. svetnika dr. Ant. Verona in dr. Jos. Metličič, prvi drž. pravdnik M. Černe, višji dež. sod. svetnik Fr. Milčinski, sodni predsednik Jos. Žmavc, višja dež. sod. svetnika H. Lasić in dr. Ant. Furlan.

(Odlikovanje.) Dvorni svet. v IV. činovnem razredu dr. Janko Babnik v Ljubljani je po naredbi z dne 30. jan. 1920 odlikovan z redom sv. Save II. vrste.

(Osebne vesti.) Podeljen je: III. činovni razred predsedniku viš. dež. sodišča v Ljubljani Iv. Kavčniku, IV. čin. razred dvornima svetnikoma v Ljubljani Fr. Dukiču in Mih. Gabrijelčiču, naslov in značaj dvornosodnega svetnika prvemu drž. pravdniku v Novem mestu dr. Ant. Kremžarju, predsedniku okrož. sodišča v Celju dr. Jos. [Page] Kotniku, prvemu drž. pravdniku v Ljubljani Bož. Bežku in podpredsedniku dež. sodišča v Ljubljani Fr. Regallyju. — Imenovani so: sekc. svetnik dr. Milan Škerlj pri poverjeništvu za pravosodje v Ljubljani za dvornosodnega svetnika, predsednik okrož. sodišča And. Jeglič pri višjem drž. pravdništvu v Ljubljani za višjega drž. pravdnika v Ljubljani in tit. višji dež. sod. svetnik Fr. Peterlin za višjega dež. sod. svetnika v Ljubljani.

(Odvetniška zbornica v Ljubljani) šteje sedaj, odkar je njen okoliš razširjen na celo Slovenijo s Prekmurjem vred, 160 članov in 76 kandidatov. Po volitvi, ki se je vršila na zadnjem občnem zboru dne 20. decembra 1919, je sestavljen zbornični odbor tako: predsednik dr. Majaron; podpredsednik dr. Žirovnik; člani dr. Kalan; dr. Lovrenčič, dr. Pirc, dr. Fran Rosina, dr. Tekavčič in dr. Vodušek; nadomestniki dr. Fettich, dr. Kokalj, dr. Korun, dr. Novak in dr. Ravnihar. Disciplinarni svet: predsednik dr. Triller; člani dr. Juro Hrašovec, dr. Kokalj, dr. Lipold, dr. Novak, dr. Oblak, dr. Ravnihar, dr. Sabothy, dr. Vlad. Sernec, dr. Smole in dr. Švigelj, dr. Tavčar, dr. Tominšek, dr. Zupanc in dr. Žirovnik; nadomestniki dr. Fettich, dr. Hacin, dr. Klepec, dr. Kobal, dr. Korun in dr. Lavrenčič. Zbornični pravdnik je dr. Tekavčič, njegov namestnik pa dr. Pirc.

(Društvo slovenskih sodnikov v Ljubljani) osnovalo se je 26. januarja 1919. Namen ustanovitve je mnogostranski. Šlo je za to, da se najde stik med sodniki cele kraljevine in pripravijo tla za ustanovitev »Zveze jugoslovanskih sodnikov« za vse sodnike troimenega naroda. V taki zvezi bi se našel osebni stik med tovariši in olajšal vzajemni študij doslej še različnega prava v raznih delih velike naše domovine. Nadalje naj bi društvo stremilo za tem, da se vse posle, ki ne spadajo strogo v sodstvo, — čeprav zahtevajo tudi juridične predizobrazbe — sodnikom odvzame in se tem omogoči, posvetiti se z nedeljenimi silami svojemu pravemu poklicu. Skrbelo naj bi tudi, da se sodniški naraščaj vsestransko izobrazi, da bo svojemu ljudstvu res to, kar od njega sme zahtevati: vseskozi idealen sodnik. Ker so sodniki v prvi vrsti poklicani, da dajo mrtvemu besedilu zakona pravo življenje, šteje si društvo za nadaljno nalogo, priboriti sodniškemu stanu primeren upliv na zakonodajo, vsaj kar se tiče pravosodja. Društvo pa si nikakor ne more prikrivati dejstva, da spada k zdravemu, neodvisnemu sodniškemu stanu tudi njega neodvisnost v gospodarskem oziru, vsled katere naj že a priori zgine vsaka možnost, dvomiti nad dejansko neodvisnostjo sodnikov napram katerikoli stranki.

Pod to egido se je tedaj 26. januarja vršil prvi občni zbor, na katerem so bili izvoljeni sledeči funkcijonarji: predsednikom dež. sod. podpredsednik Fr. Regally, podpredsednikom sod. svetnik Fr. Vedernjak, tajnikom sod. svetnik dr. Fr. Mohorič, blagajnikom viš. sod. svetnik Al. Žebre; za odbornike: viš. sod. svetnik Fr. Milčinski, sod. svetnik Ant. Nagode, drž. pravdnik dr. Rob. Ogoreutz; za odbornike-poverjenike: v Celju sod. svetnik dr. Jak. Doljan, v Mariboru drž. pravdnik dr. M. vitez pl. [Page] Graselli, v Novem mestu sodnik dr. Gašper Stojkovič, avsk. dr. Jakob Hodžar; za preglednike računov dvor. svetnik Fr. Dukič, prvi drž. pravdnik Bož. Bežek, njuna namestnika viš. dež. sod. svetnik dr. Ant. Skumovič in sod. svetnik Iv. Vrančič.

Takoj po ustanovitvi je stopilo društvo v stik z Zajednico hrv. sudaca u Zagrebu, Zajednico sudaca za Dalmaciju v Splitu in Udruženjem sudija Bosne in Hercegovine u Sarajevu. Prvo se je preosnovalo, drugi dve pa sta se šele ustanovili. Društvo se je dalje obrnilo na predsedništvo prvostepenog suda u Beogradu, sudbenog stola v Novem Sadu in sodišče v Cetinju. Sodniki v nekdanji kraljevini Srbiji še nimajo svoje lastne stanovske organizacije, temveč so včlanjeni pri Udruženju pravnika u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca. S tovariši v Vojvodini in v Črni gori je društvo stika zaman iskalo.

Po delovanju društva doseglo se je dosedaj sledeče: 1. vsled prošnje, ki jo je vložilo dne 7. maja 1919, je poverjeništvo za pravosodje v Sloveniji z razpisom z dne 7. junija 1919, Štev. 2100 avskultantom in pravnim praktikantom v sodni pripravljalni službi dovolilo k njihovim adjutom mesečne v naprej plačljive podpore. 2. Dne 30. aprila 1919 bila je vložena prošnja z vsemi statističnimi podatki, da se podeli sodnikom, državnim pravdnikom in sodniškim kandidatom službena doklada v izmeri letnih 1800 dinarjev. Prošnja ni imela zaželjenega uspeha; doseglo se je le 150 K na mesec, ker se je ustvaril junctim z zahtevami ostalih sodnikov izven Slovenije. Tudi če bi se bilo prošnji celotno ugodilo, ne more nihče trditi, da so te doklade morda visoke. Sodniki polagajo pa odločilno važnost na to doklado, ker gredo s stališča, da jih mora država izločiti iz vrst ostalih državnih uradnikov, in morebiti uvrstiti v posebne, njih odgovornosti in njih delu ustrezajoče plačilne razrede, s posebno službeno pragmatiko.

Društvo je, kolikor gre za skupne interese vseh državnih uslužbencev delovalo skupno in sporazumno z društvom državnih uslužbencev kraljestva SHS za slovensko ozemlje v Ljubljani in gledalo na to, da se interesi akademikov ne zapostavljajo. V tem društvu je učlanjeno društvo v celoti. Za tako skupno akcijo je smatralo društvo ustanovitev »Samopomoči« na zadružni podstavi.

Poleg tega pa je posvečalo društvo svojo pozornost posebnim interesom sodnikov in akademikov in s temi skupaj započelo posebno akcijo za primerno zvišanje službenih prejemkov akademikov.

Naredba celokupnega ministrstva z dne 16. decembra 1919 v Urad. listu pod št. 836 je preveč znana, da bi bilo treba na tem mestu reči kaj več, kakor kratko samo poudariti, da se je glede na sodnike in vse akademike zgodilo baš nasprotno tega, kar so opravičeno zahtevali. Na sestanku organizacij javnih nameščencev-akademikov dne 22. januarja 1920 moral je predsednik našega društva konstatirati, da ima podporočnik samec na leto okoli 4000 K več prejemkov, kakor n. pr. višji sodni svetnik samec.

Po posledkih 1. rednega občnega zbora dne 2. novembra 1919 vložilo je društvo pri ministrstvu pravde več resolucij, ki se nanašajo tako na materijelno kakor na idealno stran društvenih smotrov. Glede materijalnega stališča se je zahtevalo v glavni stvari odpravo različnih službenih naslovov in čin. razredov, avtomatično napredovanje sodnikov, zagotovilo VI. razreda vsem usposobljenim sodnikom in državnim pravdnikom, na višjih mestih v višje razrede, ki odgovarjajo njih delokrogu in njih odgovornosti.

Resolucije izven materijelnega značaja zadevale so zlasti vprašanje veljavnosti naredb, ki se izdajajo ali se bodo še izdale.

Samostojno je bila vložena v Beogradu resolucija glede ustanovitve enotnega vrhovnega sodišča za vso državo. Prepozno je bilo, kajti tedaj bilo je že odločeno, da se ustanovi v Zagrebu pri stolu sedmorice poseben oddelek kot vrhovna instanca za Slovenijo in Dalmacijo. Enake zahteve odvetniške zbornice istotako niso imele nikakega učinka. Društvo je šlo potem za to, da dobe slovenski sodniki pri vrhovnem sodišču v Zagrebu toliko mest, kolikor jim jih dejansko gre po številu prebivalcev in sodišč, podrejenih novi instanci. To prošnjo je sklenil odbor takoj, ko je zvedel, kaj se namerava v Zagrebu (8. decembra 1919), jo odposlal v Beograd ter jo dal vročiti tudi obema slovenskima ministroma in načelnikom parlamentarnih klubov vseh strank. Imela je nepopoln vspeh.

Dne 7. marca 1920 se je vršil 2. redni občni zbor. Mesto odstopivšega odbornika tajnika bil je v odbor izvoljen dež. sodni svetnik dr. P. Skaberne, sicer pa se je sklenilo, da se ta občni zbor nadaljuje meseca maja, ko ima priti na razgovor zlasti sprememba pravil.

Društvo ima sedaj 216 članov.

V Ljubljani koncem aprila 1920.

Prošnja.
Vsem gospodom sodnikom, odvetnikom, notarjem,
javnim in privatnim juridičnim uradnikom.

Za delovanje naše pravne fakultete v Ljubljani je velevažno, da si ustvarimo pravno biblioteko. Omejena sredstva, kurz denarja, težkoče pri transportih iz inozemstva ovirajo le količkaj povoljno ureditev te zadeve. Radi tega si dovoljuje podpisani dekanat obrniti se na vse prijatelje naše visoke šole, posebno pa na v jurističnih poklicih delujoče gospode s prošnjo, naj po možnosti prispevajo z darili knjig, ki jih hvaležno sprejme podpisani dekanat. Poleg znanstvenih knjig bi bile najbolj potrebne nove izdaje zakonov in učne knjige (v hrvatskem in nemškem jeziku) za rabo študentov.

Dekanat pravne fakultete v Ljubljani.

Prof. dr. Pitamic.

O ujedinjenju prava.

Ivan Kavčnik, predsednik viš. dež. sodišča v Ljubljani.

(Pismeno poročilo na obč. zboru društva „Uzdruženja pravnika kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca“ dne 26., 27. okt. 1919.)

Da bo potreba različna prava, ki obstajajo sedaj na teritoriju naše kraljevine na kak način ujediniti, o tem pri nas Slovencih nikdo ne dvomi.

V nastopnih vrsticah hočem izraziti svoje osebno mnenje o tem vprašanju.

Najprvo razlikujem posamične grupe prava, in to:

1. materijalno kazensko pravo,
2. materijalno civilno pravo,
3. prometno pravo (trgovinsko, menično, radničko pravo i. t. d.),
4. formalno kazensko pravo (kazenski postupki),
5. formalno civilno pravo (civilni pravni red).

K posameznim grupam pripomipnjam:

Ad 1.) Kaj bodi v kaki državi kaznivo, to določa državni interes. Ker smo ujedinjena država, bodo pri ujedinjenju kazenskega prava odločevali kazensko - politični razlogi. Ujedinjenje tega prava se bode torej moralo izvesti že iz državnih ozirov. Tudi ne bod stvarnih zaprek, ako se bode hodilo pot kompromisa, n. pr. da se bode dejanje, ki sedaj v kaki pokrajini ni kaznivo, le iz važnih vzrokov izreklo za kaznivo, odnosno da se bode doslej kaznivo dejanje kot tako opustilo.

Ad 2.) Tu bodo morali biti merodavni postoječi socijalni in familijarno - pravni odnošaji ter materijalno pravo, kakor se je do sedaj v posamičnih pokrajinah razvilo. Koliko je dosedanje pravo v kaki pokrajini reforme potrebno, to naj odločajo činitelji dotične pokrajine. N. pr. dedinsko pravo je v [Page] Srbiji vse drugače urejeno, nego v avstrijskem zakonu. Ako in koliko hočejo Srbijani svoje dedinsko pravo premeniti (n. pr. glede na pravice ženskih naslednikov, ali na red dedovanja pri možkih osebah), to je njihova stvar. Ako premembe nočejo, potem ostane za nje merodavno dosedanje njihovo dedinsko pravo. Ako hočejo Dalmatinci sedaj tam veljajoče avstrijsko pravo, ki povsem ni nikdar odgovarjalo njihovim socialnim prilikam in njihovemu narodnemu pravu, prenarediti in je prilagoditi vlastitim potrebam in lastnemu pravnemu čutu, naj to storijo po svoji uvidevnosti (n. pr. glede na kolonat, dedinsko pravo, družinske zadruge, koje pri njih faktično obstajajo, a niso, kakor v Srbiji in na Hrvatskem, z zakonom urejene) Na nikak način pa se ne bode smelo kaki pokrajini ali kakemu plemenu oktroirati pravni institut, ki ne odgovarja njegovim socialnim razmeram, njegovemu pravnemu čutu in njegovim pravnim običajem. Svarilo naj nam bode v tem pogledu oktroiranje avstrijskega občega državljanskega zakonika v Dalmaciji leta 1816. Ta zakon, ki niti v stvarnem, niti v družinskem pravu ni najmanje odgovarjal prilikam tamošnjega naroda, je bil večen vir sukobom med njim in narodnim pravom, kojega se je ljudstvo držalo. Brezbrojno sporov se je rodilo iz tega sukoba. Popolnoma opravičen je izrek Bogišića: »da je nesrečen tisti dan, ko je bil v Dalmaciji uveden avstrijski obč. drž. zakonik.«

Iz tega rezumiram: Ujedinjenje materijalnega civilnega prava more biti le lokalno, t. j. da se v jednem zakoniku zbero vsi različni propisi, ki imajo veljati bodisi v obče za vse državljane, bodisi samo za posamezne pokrajine ali plemena.

Ad 3.) Prilike, ki se bodo vsled vkupnosti države razvile v prometu, bodo energično zahtevale ujedinjenje vsega prometnega prava. Razlike, ki obstajajo med avstrijskim trgovinskim zakonikom in trgovačkim zakonom srbijanskim ali hrvatskim, odnosno bosanskim, niso bistvene in nikakor ne takega značaja, ki bi zahteval kako separiranje. Po mojem mišljenju bo to delo najlažje in se ga moramo najprej lotiti.

Ad 4.) Avstrijski, hrvatski in bosanski kazenski postopniki med sabo nimajo bistvenih razlik. Prepreka bode le srbijanski kazenski postupnik, ki nima obtožnega oblastva in ki ima še formalno dokazno teorijo ter pismeno postopanje v obeh [Page] višjih inštancah (apelacioni, kasacioni sud). Zbližanje bo možno doseči na enak način, kakor kažem nižje k točki 5.).

Ad 5.) Postopanje je na Hrvatskem še pismeno in kakor se čuje, hočejo tam uvesti avstrijski postupnik. V Bosni in Hercegovini je ustno na podstavi zakona, ki mu je bil podlaga tako-zvani Pražakov načrt iz leta 1882. Srbijanski gradj. postupnik ima na prvi instanci ustno in neposredno, na drugi in tretji instanci pa pismeno postopanje. Da se s tem izgubijo vse one koristi, katere daje pravdi neposredno postopanje na prvi instanci, ni dvoma. Za presojo vprašanja, kakšen postopek naj si ustvarimo, stojim jaz na nasprotnem stališču:

Pravdni postopek je le orodje, s katerim se vodi pravda. Je torej samo vprašanje priročnosti, kateri postopek naj izberemo ali si ga prikrojimo. Katero postopanje je bolj pripravno, da se doseže pravdni smoter »izvedeti resnico v pravdi, pravdo kolikor mogoče brzo in ceneno končati«, tisto izberimo.

Da pa se moremo uveriti, katero orodje je pripravneje, v to treba predvsem, da preskusimo vsa orodja, ki prihajajo v poštev. V tej smeri pa predlagam:

Pošljite v Slovenijo ali Dalmacijo srbijanske, hrvatske in bosanske sodnike in odvetnike, da praktično preizkusijo avstrijski civilni pravdni postopek, ki je priznano najboljši. Slovenski in dalmatinski sodniki ali odvetniki pa naj idejo v Srbijo in Bosno, da spoznajo tamošnje postopke. Osnuje naj se znanstveni centralni organ — društvo »Udruženje pravnika Srba, Hrvata i Slovenaca« bi bilo v prvem redu v to poklicano — v kojem bi odposlanci priobčevali svoja opažanja. Na ta način bi se polagoma pojmi izčistili in mogla bi se početi kodifikacija.

Tako proučavanje na licu mesta bode zlasti srbijanskim pravnikom dalo priliko, da si stvorijo svoje mišljenje o »posameznih sodnikih« (sudac poedinac) i o okrajnih sodiščih (kotarski sudovi), katerim institucijam, kakor kaže srbski ustroj sodišč, sedaj niso skloni, dočim je pri nas okrajno sodišče in sodnik poedinec stožer sodstva in se je v zadnjem času celó razširil delokrog sodnikov poedincev pri zbornih (kolegiatnih) sodiščih od vsote 2500 K na 10.000 K.

Ta način postopanja v ujedinjevanju prava sicer ne daje pričakovati pozitivnih rezultatov že v bližnjem času. Ima pa to [Page] prednost, da bo kodifikacija temeljiteja, nego bi bila, ako se dela lotimo že sedaj. Za medsebojno proučevanje prava pa je poleg navedenega sredstva na razpolago še drugo. Ustanovi naj se takoj skupno Vrhovno sodišče za celo državo in naj se senati (odelenja) mešajo, tako da bo n. pr. za srbijanske posle član dotičnih senatov po eden ali dva sodnika iz Slovenije ali Dalmacije, odnosno iz Banovine, Bosne, Hercegovine; člani senatov za posle iz Slovenije in Dalmacije sodniki iz Srbije, Banovine, Erceg. Bosne i. t. d. Na ta način se bodo z mesta, koje nudi najboljši in najdalekosežnejši pregled preko vseh v državi obstoječih zakonov, najtočneje spoznale vrline ali manjkavosti enega ali drugega zakona in se takó empiričnim potom ugotovili elementi in smeri zbližanja in ujedinjenja.

Slovensko pravo.

Dr. France Goršič.

V razpravi »Sledovi slovenskega prava« (Letopis Matice Slovenske 1883, str. 82) je prišel Babnik do zaključka, da je zasebno slovensko pravo še nekaj veljalo, dokler je moči in veljave imelo običajno pravo. Narodnega prava je bilo Slovencem treba, da bi se bili uspešno razvili, toda dali so mu tuje, rimsko z nemškim pomešano pravo, čeprav je bil razvoj naroda drugačen kakor pri Rimljanih in Nemcih. Drugačne so bile potrebe za zadružno hišo in za središča, kjer se je pravo razvijalo. svojo staro pravdo, pa so ga končno vsaj toliko popolnoma 12019-07-23T20:45:00ZNapaka v besedilu (vrinjena vrstica). Ko so jim vrivali to tuje pravo, so Slovenci z mečem branili izgubili, da se sodbe na slovensko pravo niso več ozirale. Ohranili so svoje pravo poslej le v svojem čutenju, v svojih prislovicah itd., tam pa premnogo, in zbirati da velja ostanke, ki so še, da še ti ne pominejo. Kar bi dali preiskovavci pravne zgodovine, to naj bi služilo za podporo nabiravcem narodnih pravnih običajev.

S tem je bila utrta pot za več ko 30 let. Geslo je bilo, da se moramo za osnutev naše zgodovine prava mnogo več [Page] nadejati od nabiranja še živih pravnih običajev negoli od zgodovinskih preiskavanj. Liki završetek te dobe stoji razprava dr. Metoda Dolenca v slavnostni številki »Slovenskega Pravnika« 1914 (stran 309—319), ki ji je naslov »Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih« in ki ji je bil namen pokazati, koliko je v naših narodnih pesmih sposobnega gradiva, da moremo globlje razmatrati domačo pravno zgodovino. Ako bi posledkom takega preiskavanja še prideli enako proučeno gradivo o zgodovinskih osebah, o zgradbi mest in gradov itd., je bil pisatelj mnenja, da bi se dala učvrstiti trdna podlaga, da bi ž njo častno vstopili v primerjalno vedo mednarodnega zgodovinskega prava. Dolenc je tistikrat goreče zaklical pravnikom, da nikar kazati ozkosrčne pobitosti, marveč upoštevati da je slovenska pravna zgodovina napram pravnim zgodovinam bogatih sosedov paene ridiculum in isto, kar je bilo za Cicerona nerimisko pravo napram rimskemu pravu. Dolenc je slutil, da bo kmalu bolje, tega pa menda niti najmanje še sam ni vedel, da bo vprav njemu usojeno, da bo kratko po tem apelu sam nam razkril nov in najbolj izdaten vir slovenskega prava, vir, ki otvarja novo bolj veselo dobo naše zgodovinske pravne vede.

Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631 do 1655 se imenuje spis, ki ga je dr. Metod Dolenc objavil v Časopisu za zgodovino in narodopisje XI.¹⁴ Dolenčev vir slovenskega prava ni zakonik niti pravna knjiga, ampak skromna in doslej neopažena sodna knjiga, leta 1913 v kostanjeviški graščini »v Kloštru« iztaknjeni »Gerichtsprotokoll No. 202«, ki so mu vsebina sodni zapisniki od leta 1631 do 1655, torej izza dobe, v katero gre dobršen del 30letne vojne. Kakor druge graščine, so imeli kostanjeviški očetje cistercijanci sodne pravice, katere so vsekakor bolj zvesto izvrševali kakor podobni graščaki in menda posvetni graščaki vseh dob sploh. Knjiga nam daje dosti zanesljivo risbo sodnih razmer, ki jih pisatelj v tej razpravi prematra, prvi pa navzlic temu toli pregledno, da je že sedaj zaključek opravičen, da bo ta spomenik domače pravne zgodovine mejnik — gradivo nove dobe. Treba [Page] je seveda, da vzbudi pozornost pravnikov in pravnih zgodovinarjev, da ne utone v bojnem hrupu.

Kostanjeviška sodna knjiga obsega nad 150 zapisnikov in 10 pisem (listin s posvedočbami), seveda nemških. Glede kavtelarne jurisprudence v pismih (primeri nalogo današnjega notarijata) je pisatelj kaj verjetnega mnenja, da so se pogodbe v tej sodni knjigi posvedočale pač redkokrat, ker so jih redno brez dvojbe vpisali v urbar, v znano prednico zemljiške knjige. Glede sodne oblasti velja pomniti, da je krvna oblast (causae maiores) pristajala deželskemu sodišču, dočim so veče imele zgol malo sodno oblast (niedere Gerichtsbarkeit), kar je že Kaspret dokazal (O večah, Časopis za zgodovino in narodopisje IV). Zato Carolina in deželski sodni red iz let 1535 in 1585 nista malemlu pravosodstvu mogla nič, mnogo pa je vplivala »die verbesserte Landschrannenordnung vom 15. Jänner 1571, des fürstentums Crain’s freiheit« s podredno veljavnosto istega štajerskega zakona. Za gorske zbore, kjer se je vršila glavna judikatura kostanjeviške opatije, je izdal Ferdinand I. dne 9. sušca 1543 enoinpetdeset gorskih členov (Bergartikel), vendar pa je menda bolj veljala po štajerskem vzorcu posneta, le kot osnutek ohranjena »Beradschlagte Perktaidungs-Ordnung für Krain« iz konca 16. stoletja. Gorski členi so veljali le za gorske zbore (Bergtaiding). Gorskih zapisnikov je največ. Enako redno pa so se vršili tudi kvatrni sodi (Quatemberrecht), po 2- do 4krat v letu. Kvatrni sodi so bili pravi organ malega pravosodstva. Dočim gorski zbori niso bili zgol sodni zbori, ampak so bili hkrati upravni zbori samoupravnih sodrugov vinogradnikov (Berggenossen, za take so veljali mejaši in sogorniki, Meäschen und Perkholden; prvi so bili posestniki, ki so bili le glede vinogradov podložni opatu, poslednji pa so bili tlačani samostana) ter so ukrepali o svojih upravnih zadevah in poleg tega sodili z izključno pristojnostjo v vinogradniških sporih, — so bili nasprotno kvatrni sodi pristojni za ves okoliš opatije za causae minores, če zadeva ni spadala pred gorski sod, v izvenrednih primerih pa celo tistikrat, kadar je bila reč že pred gorskim zborom. Kvatrni sod je po drugi plati posloval nekaterikrat celo v krvnih zadevah, tako v enem primeru umora kot nekaka predstopnja, v več primerih tatvine pa tudi

kot sodeče sodišče. Grajski sodnik (Hofrichter) je posredoval med strankami in poravnaval, pred kvatrni sod je prišlo, česar ni bil poravnal. Kot tretjo obliko sodov izpoznamo iz te knjige še nepristranski sod (Unparteiisches Recht), ki se je vršil le včasi, poredkoma kot razsodišče, ki mu je predsedoval včasi opat (zlasti Rupert) sam. enkrat celo kranjski krvni sodnik, sploh pa (enkrat je to poudarjeno) od opata, ki je nastopil tudi kot tožnik (!) lastnih zadev, in pa od obeh spornikov voljeni razsodnik (Unparteiischer Richter). Iz knjige razvidiš, da so nepristranski sodi pominili, in pisatelj meni, da so se ljudje bržkone naveličali gmotnih žrtev, ki jih niso poznali ne gorski zbori ne kvatrni sodi, pri katerih so brez gostij sodili domači sodniki po starih šegah in navadah. Ni se torej obnesel poizkus kostanjeviške graščine v tej dobi, osredotočiti malo jurisdikcijo v rokah opata kot sodnega gospodarja, marveč moral se je, pač nerad, ukloniti ljudski volji, ni smel kazni izrekati sam, moral je celo svoje lastne tožbe tožiti in odloke (Abschiedt) ljudskih zborov sprejemati.

Toda vprašanje je, katera je tista organizatorna sila, ki je narodu podelila zmago nad opatom? Gorski zbori in kvatrni sodi so sodili kazenske in civilne zadeve kar vprek. Obilica kazenskih primerov izza let 1631 do 1655 je dokaz, da si vinogradniki in kmetje niso dali kar iz rok izviti pravice kaznovanja, čeprav je n. pr. urbar za kostanjeviško graščino iz leta 1588 izrečno terjal, da mora causae minores soditi graščinska gosposka sama. Posvetne graščine so to svojo oblast po kmetskih vstajah 16. stoletja kruto čuvale in občuvale. Ključ, da razrešiš vprašanje, je po našem mnenju pri gorskih zborih, katerim so pripadali ugledni mejaši: cerkve, meščani iz mesta Kostanjevice, iz Brežic itd. Okoliš kostanjeviške opatije je bil ob robu obkoljen od venca vinogradov, številnih in prostranih, množečih se najbolj na prisojnih pobočjih. Današnja topografija in še posebej okolščina, da so glasom ustnega izročila opatje jemali v 18. in 19. stolitju gornika (Bergmeister) stalno in rodbine Colaričev na Slinovcah, kjer se pravi z domačim vzdevkom še dandanes »pri Gornikovih«, potrjuje misel, da nam Anzenberga, kjer je opat največkrat otvarjal gorske zbore, prejkone ni iskati na Ržišče, gotovo pa ne na odročni

in odsojni Opatovi gori, marveč na nasprotni strani tam, kjer so še dandanes najboljši vinogradi v Zavodah, Slinovcah, Avguštinah, Gundah in v Jablanicah —, v Jablanicah torej na tistem pobočju, čigar imé je po okrnitvi (Jabl)anzenberg raztolmačeno in ki blizu pod njim stoji veličastna, od kostanjeviškega opata sezidana cerkev »Naše ljube gospe dobrega svèta«, kjer se še današnji dan — reminiscenca sodnih zborov — kvatrni teden v septembru vsakega leta vrše sloviti shodi. Jako vinogradništvo je bilo toli močen faktor, da opatje niso mogli pogaziti njegove organizacije. Samouprava in samopravnost sta se krepko držali, s tem pa je bila avtonomna jurisdikcija gorskih zborov tako utrjena, da najdemo sledove še po Jožefovi kasaciji samostanov tam v 19. stoletju. Hkrati je bil pogosti gorski zbor, ki se je vršil sedaj v tem sedaj v onem delu graščinskega ozemlja, krepka podlaga za splošno ljudsko samozavest, jamstvo, da ni šlo kar izlahka, odtegniti sodstvo večam, ki so se navadno vršile o kvatrnih sredah, pa so zato sčasoma dobile nazivalo kvatrni sod. Gorski zbor in kvatrni sod sta bila včasi kar — eden sam sod. To je bilo mogoče v času, ko se je kvatrni sod osamosvojil po tistih načelih, ki so veljala za gorske zbore. Če se še to upošteva, da je bila samostanska vlada v Kostanjevici v splošnem izza prvega početka milejša in bolj demokratična od vlade posvetnjakov s sodno oblastjo, potem se lahko trdi, da je bil odpor kmetov ob ljudskih vstankih manjši nego drugod, koder je zmagoviti graščak kasneje uporabljal še bolj kruto protisilo. Vsekako je gotovo, da je reakcija plemičev v Kostanjevici valovala manj, nego na sosednjih graščinah. Sloga v kostanjeviški opatiji je bila glasom te sodne knjige v I. polovici 17. stoletja precejšnja, saj so opatje pri vsakem odporu rajši žrtvovali svoje, brez dvojbe zelo poželjne nepristranske sode in njihovo tujo navlako. Duh avtonomije odmeva iz sodb gorskih zborov in kvatrnih sodov. Sledili so le nekoliko tujemu zapisanemu pravu (gorski členi se včasi navedejo), poglavitno so se oslanjali ob ustno izročilo narodnega prava ter sodili so po starih šegah in običajih. Da so gorski zbori, krasni preostanki zadruge, s svojim ugledom in s svojo veljavo pričeli nase pritegovati kvatrne sode, je dokaz dejstvo, da se gorski zbor na Anzenbergu z dne 16. [Page] septembra 1637 v zapisniku izrečno imenuje »in simili das andere Quatemberrecht« (t. j. drugi kvatrni sod v tem letu).

Doprinesen je dokaz, da se smemo za osnutek naše pravne zgodovine mnogo nadejati vprav od zgodovinskih preiskavanj. Dolenčeva razprava je tudi v zgodovinskem oziru važen prispevek.¹⁵ Zgodovinske preiskave so naravnost pogoj, da domače pravo izluščimo. Iz srednjega veka imamo itak bore malo zapiskov o pravnih in sodnih običajih, ker so, tako meni Kaspret, zlasti grajski požari leta 1515. uničili gradivo. Toda baš Kaspretu je uspelo, da je na podlagi urbarskih in drugih zapiskov zadosti točno zrisal uredbo kmetskih in tržnih sodnih zborov okoli leta 1500. Recepcija rimsko-nemškega prava ni pri nas toli brže napredovala ko v Nemcih. Da so se baš pri nas kmetski sodi še dolgo vzdržali, za to nam je kostanjeviška sodna knjiga jasen dokaz. Kakor Kaspret, opozarja pisatelj osobito na prevode vinograjskega (gorskega) zakona, katerih imamo doslej sedem. Prevodi se ne zlagajo ne s prvotnim nemškim besedilom, ne med seboj. Otmeti se mora tudi ta priča organičnega presnavljanja običajnega domačega prava.

S pisateljem kličemo: Iščimo in otmimo vse pismene dokaze slovenskega prava! Veseli nas, da pisatelj obeta, da bo o tem še pri drugi priliki govoril. Toplo želimo, da reši besedo kmalu in da nam za sedaj le bolj kot dejstva zabeležene posledke preiskane sodne knjige pravno-primerjalno izrpčno preišče. Podal jih je jedrnato: patriarhalnost pa fiskalni značaj sodb, tožnina in vabilo na pečat, pravdne stranke in zastopniki, razprava (kolo sodnikov in dokazni stavki), dokazila (priče, ogled in prisega), sklepanje in razglasitev sodbe, zaočna sodba, načelo blagohotnosti, priziv, pravnokrepna rešitev spora, izvršba, kazni v kazenskih primerih (kazni se včasi imenitne), dedinsko pravo s sodelovanjem pri ustanavljanju nasledstva, delitvijo dediščin po županih in nujnim pravom, jutrnja, rodbinska solastnina, zastava in kupčija, poselsko pravo, značaj pravd, samouprava vinogradnikov. V tem je temelj za osnutev pravne zgodovine in za utiranje pota v primerjalno pravno vedo.

Kolika škoda, da nam ni postal naš Eike von Repgow, sestavljavec naše pravne knjige, kak prisednik ali n. pr. zapisnikar Janez Vidič (Jeanus Widitsch), »Schreiber des Gottshauses Landstrass«, ki je bil — soditi po slovenskih in iz slovenščine črpanih izrazih — slovenščine zmožen! Spomin zasluži že zaradi svoje narodne naklonjenosti, ki odseva iz sodne knjige. Samoniklo naše pravo se kaže v zapisnikih pred vsem na polju rodbinskega in dedinskega prava, dalje v kazenskem pravu, potem v organizaciji sodov in v njihovem pravdnem postopanju. To pravo je še prosto rimskega duha in je različno od nemškega prava. Kostanjeviška sodna knjiga tvori važen dokument za zgodovino domačega prava. Obavlja popolnoma novo gradivo: slovensko pravo. Zato naj vzbudi pozornost vseh slovenskih pravnikov. Pripomnimo naj še, da ne more biti nekakega dvoma o tem, so se-li pravde vršile slovenski. Nemški so se zgol zapisavale, razpravljali pa so po slovensko. Pa je reskript Ferdinanda I. od 8. avgusta 1555 predpisaval, da se pri nobenem sodišču v Notranji Avstriji nihče ne sme pravdati v nobenem drugem jeziku ko v nemškem . . .

K vprašanju sodstva v naši novi državi.

Dr. Matej Pretner.

V pokrajinah, katere so se zjedinile ali se zjedinijo v našo jugoslovansko državo, niso sodstvene razmere povoljne. Tudi pri nas, ki smo bili pod Avstrijo, so se čule pogostoma upravičene pritožbe v tem oziru; na polju kazenskega sodstva se je čutil vpliv vladajočih krogov in na polju privatnega prava se je povsod kazala velika negotovost; skoro vsako dvomljivo juridično vprašanje je bilo od vrhovnega sodišča razsojeno v različnem zmislu. Med stvarmi, ki so tekom vojne največ trpele, pa je bila žalibog tudi naša justica.

Sodne razmere na Ogrskem, na Hrvatskem, v Bosni in Hrecegovini pa niso vživale itak še nikdar dobrega glasu in

tudi radi sodstva v Srbiji sem imel priložnost slišati hude pritobže; obče znano je, da so sodne razmere v pokrajinah, ki so bile pred malo leti še pod turško oblastjo, slabe, kar je naravno.

Če hočemo imeti stalen mir in red in sploh zdrav razvoj javnega življenja v državi, moramo ustvariti kolikor mogoče dobro sodstvo.

V tem pogledu se moremo veliko učiti od držav angleške narodnosti, posebno pa od Zjedinjenih držav Severne Amerike; angleška narodnost, ki ima najboljše sodstvo, pripisuje največ temu dejstvu red in zdrav razvoj svojih držav in to po vsej pravici. Poglejmo si nekoliko to sodstvo!

V Zjedinjenih državah Severne Amerike imajo v Washingtonu vrhovno zvezno sodišče, obstoječe iz 9 sodnikov, ki so imenovani dosmrtno od predsednika in potrjeni od senata Zjedinjenih držav; na to sodišče so Amerikanci zelo ponosni.

To vrhovno zvezno sodišče ni samo zadnja inštanca v najvažnejših civilnih pravdah in posebno v vseh pravdah, v kateri je zvezna država ali katera posamezna država zveze stranka, temveč razsoja tudi kakor prva in zadnja o veljavnosti zakonov in jih interpretira veljavno za vso državo.

V Zjedinjenih državah Severne Amerike so v veljavi 4 vrste zakonov: 1.) ustavni zakoni (konstitucija) zvezne države (The Federal Constitution), kojih določbe imajo prednost pred vsemi drugimi zakoniti določbami zvezne države in posameznih zjedinjenih držav; 2.) navadni zakoni zvezne države in (Federal Statutes), kateri so pod pogojem, da so v soglasju s konstitucijo zvezne države, veljavni tudi proti ustavnim in drugim zakonom posameznih zjedinjenih držav; 3.) ustavni zakoni (konstitucije) posameznih zjedinjenih držav, katere stoje nad navadnimi zakoni teh držav in 4.) zakoni posameznih zjedinjenih držav.

Naloga vrhovnega zveznega sodišča je, braniti ustavo proti posameznim zakonom in odstranjevati konflikte med zakoni; močnejši zakon mora veljati nad šibkejšim.

Na ta način so Amerikanci spravili razne zakone v soglasje, četudi stoje ti zakoni po besedilu včasih med seboj v nasprotju.

Prevelike važnosti je tudi jednotna interpretacija vseh zakonov in vladnih naredeb, katero izvršuje to sodišče.

V Avstriji je navadno vsak minister v svojem resortu interpretiral po svojem zakone. Ni bilo nobene stalnosti, nobenega zaupanja v tem oziru.

Predaleč bi šlo, ako bi hotel tu razpravljati o blagodejnem uplivu vrhovnega zveznega sodišča amerikanskega na javno življenje in razvoj zvezne države.

Zdi se mi pa tako sodišče tako važno in, ako je država decentralizirana, za jednotnost države tako neobhodno potrebno, da je želeti, da bi enako sodišče ustanovila tudi naša jugoslovanska država.

V Zjedinjenih državah Severne Amerike, kjer vlada največja prostost in ljudska samovlada, je sodiščem stvarno podrejena državna uprava prvič s tem, da so sodišča pristojna presojati po rednem potu zakonitost upravnih odredeb, ako kaka stranka s tožbo to zahteva; drugič s tem, da je dopustno tožiti na sodiščih vsakega uradnika razun predsednika republike in sodnikov, kolikor ti ne prekoračajo svoje pristojnosti, na povračilo škode, storjene z njegovo nezakonito uradno odredbo, ali z njegovim nezakonitim uradnim postopanjem; in tretjič s tem, da je izvzemši posebno določene stvari, navadno le po sodnem potu mogoče, na podlagi posebnega postopanja prisiliti v Izpolnitev administrativnih odredeb in določeb zoper tiste, ki jih prostovoljno ne izpolnjujejo.

V prvem oziru nadomestujejo redna sodišča upravno sodišče; le takrat, kadar je kaka naredba zoper zakoniti predpis, sme sodnik to naredbo razveljaviti kakor nezakonito. Ni dvoma, da je sodno postopanje v takih primerih ne samo upravičeno ampak za zakonitost uprave potrebno. Odkažimo torej tudi mi te stvari sodišču.

Tudi v drugem oziru, to je za odškodninske tožbe radi nezakonitega postopanja uradnikov, je sodno postopanje tako potrebno, da se nobena moderno urejena država ne more temu odtegniti. Saj se je tudi v Avstriji v zadnjih letih čutila potreba [Page] in se je javno zahtevalo, da naj se take odškodninske tožbe dopustijo, in so se deloma tudi dopuščale, četudi le pred posebnimi sodišči.

Tudi v tretjem oziru se mi zdi pristojnost sodišč priporočljiva; pač že iz praktičnih ozirov, še bolj pa z ozirom na varstvo pravic posameznih državljanov.

Pri nas dovoljujejo in izvršujejo eksekucije, če ne gre za imobilarno eksekucijo, administrativni uradi v svojih delokrogih zato, da prisilijo izpolnitev odredeb od nasprotujočih strank; zato imamo razen sodnih eksekucij, politične eksekucije, katere dovoljujo in opravljajo politični uradi prve stopinje, finančni uradi prve stopinje, ter tudi abuzivno občinski uradi, — in to navadno z organi, ki so malo sposobni za to delo. Zdi se mi praktično, da se vsaka eksekucija, tudi eksekucija za izvršitev javnopravnih odredeb in določeb, prepusti državnim organom, kateri se največ bavijo z eksekucijami, to je sodnim izvršilnim oddelkom.

Gotovo je pa le v korist obrambe pravic, da se prepusti pristojnemu sodniku izvzemši nekatere zadeve, tudi dovolitev eksekucije za to, da se prisili neubogljivega državljana k izpolnjevanju njegovih dolžnosti, kajti s tem izvršuje sodnik kontrolo, da je upravno oblastvo vsaj formalno pravilno postopalo in da s svojimi odredbami ne postopa nezakonito. Taka sodna kontrola je potrebna posebno v primerih, ko se prepuščajo uradne odredbe upravi, pri kateri sodeluje ljudstvo, kateremu večkrat zakoni niso dobro znani.

S tako sodno oblastjo, katero dajejo zjedinjene države svojim sodnikom, se vzdržuje zakonitost in pravilnost amerikanske uprave in se pazi na to, da je tudi za državno administracijo merodajna zakonitost. Na ta način branijo amerikanska sodišča svoje državljane pred krivicami, katere bi jim mogla napraviti država.

Pri nas branijo sodniki državljane le pred krivicami, provzročenimi od strani sodržavljanov. Še bolj kakor to pa je potrebna obramba proti krivicam, ki jih more napraviti najmočnejši, to je država sama, svojim državljanom; proti posameznim osebam nas branijo sodniki, a kdo nas brani pred državo? In vendar je država tista, katera s svojo organizirano močjo [Page] in upravo zamore posameznemu državljanu napraviti največjo krivico in največjo škodo. To smo videli pri nas že pred vojno, ko je bilo ljudstvo pred državo in njenim organom brez vsakega varstva in brez vsake pomoči, in smo posebno bridko čutili tekom vojne.

Ker mora v državi vladati načelo: »pravica nad vsem in povsod«, zato mislim, da mora država tudi sodiščem dati tisto moč in oblast, kakor jo daje severo - ameriška republika svojim sodiščem. Če bomo to storili, se bo vsak lahko branil proti nezakonitosti državnih organov in bodo mogli imeti državljani jugoslovanske države samozavest, katera diči in gospodarsko krepi severnega Amerikanca.

S tem se razširi pristojnost sodišč čez meje privatnega prava na polje javnega prava in meni se to zdi umestno. Saj se upravni uradi niso izkazali nikjer sposobnimi razsojati o strogo pravnih vprašanjih; glavno mišljenje in delovanje upravnih uradnikov je naperjeno pred vsem na primernost, koristnost upravnih naredeb in ukrepov, na vzdrževanje reda in miru, in njih glavno vodilo mora biti skrb za javni blagor.

Za razsojanje nasprotujočih si interesov strank, kolikor se ti interesi opirajo na zakonite pravice, to je za razsojanje pravnih konfliktov — potrebujemo neodvisnih sodnikov, katerim je glavno vodilo zakonitost.

Zdi se mi zato potrebno, da se zaščita javnih pravic, katere so gospodarskega značaja, kakor n. pr. obrtnega, rudarskega, gozdnega in sličnega, prepusti sodnikom; to je toliko bolj potrebno, v kolikor večji meri privatno pravo postaja javno pravo, kar opazujemo zadnja leta, ko postaja država čimdalje bolj socialistična, ko na pr. določuje obrtni red pogoje mezdnih pogodeb, delavne ure itd. kar vse je postalo javno pravnega značaja in kar vse imajo politična oblastva pod nadzorstvom.

To vse je lepo, bo marsikdo pripomnil, a kje dobiti sodnikov, sposobnih za tako vzvišeno nalogo?

Gotovo je res, da je sodstvo bolj odvisno od dobrih sodnikov nego od dobrih zakonov in zato je ena najvažnejših nalog države, dobiti si dobrih sodnikov. Je pa dalje tudi res, da je težko dobiti dobre sodnike. Dober sodnik mora ne samo temeljito poznati zakone in sicer že do sedaj pri nas ne samo [Page] civilnih ampak tudi javno pravne, mora se navaditi na strogo, logično in stvarno ter kolikor mogoče objektivno mišljenje in mora imeti zadostno življensko skušnjo in poznati ljudi, katere sodi in razmere, katere presojuje.

Kako dobimo tako izobraženih, izkušenih in zanesljivih sodnikov? Na način, po katerem se pri nas in sploh v srednji Evropi imenujejo sodniki, gotovo ne!

Pri nas se sprejemajo v sodno prakso praktikantje, ki so izvršili juridične študije. Vsak ve, da tisto znanje, katero prinese jurist z univerze, še dolgo ne zadostuje za dobro poznavanje zakonov, in kako malo sodnikov je, ki bi skrbeli za daljno izobrazbo? Ko postane tak mlad praktikant sodnik in ga pošljejo kam na deželo, pogosto ne pozna ljudstva, s katerim mu je opraviti; in potem se pomika lepo naprej in če je bil dober sodnik, ali če je imel priporočila, je postal na stara leta, ko je bil že blizu penzije, dvorski svetnik na vrhovnem sodišču.

Če hočemo imeti dobre sodnike, nam ne ostaja po mojih mislih drugega, nego jih dobivati na ta način, kakor jih dobiva agleški narod, kateri ima v svojih državah in tudi v Severni Ameriki dobre sodnike in po katerem sistemu tudi Francoska svoje sodnike dopolnjuje.

Sodniki postanejo v teh državah navadno pravniki, zlasti tudi odvetniki, ki so znani po svoji večletni praksi, izkušenosti in poštenosti; mladih sodnikov ne poznajo.

Tudi v naši državi bi bilo uvesti tako načelo, in zbirati sodnike iz najboljših juristov, kateri so se izkazali v sodni praksi, o kateri hočem govoriti.

Seveda je to izbiranje sodnikov mogoče, ako se da sodnikom primerna visoka plača. Vsaka dobra stvar je draga. Tako imajo v Severni Ameriki sodniki vrhovnega zveznega sodišča letno plačo 12.500 dolarjev in predsednik tega sodišča 13.000 dolarjev, dočim imajo ministri letno plačo 12.000 dolarjev. Okrožni sodnik ima letno plačo 7000 dolarjev in okrajni sodnik ima letno plačo 6000 dolarjev. To vse je seveda ob razmerah severno - ameriških Zjedinjenih držav brže majhna, nego velika plača.

Mogoče je, dajati sodnikom visoke plače le, ako jih ni veliko in mi se čudimo s kako majhnim številom sodnikov na Angleškem in v Severni Ameriki izhajajo in kako velike okraje imajo ti sodniki. V Ameriki je pogosto en sodnik za več okrajev, v katere hodi on sodit.

To vse pa je le mogoče, ako je naloga sodnika res edino le soditi. Zapuščinske, varstvene, eksekutivne, konkurzne stvari, eksproprijacijsko postopanje, zemljiškoknjižne stvari, trgovski register, sodne poravnave, navadne tožbe, kolikor se rešijo s kontumačno ali priznalno sodbo, vse manjše sporne zadeve, morali bi pustiti posebni justični upravi, katere bi seveda morali izvrševati juridično izobraženi uradniki. Če se vse to sodnikom odvzame, mogel bi tudi pri nas en sodnik z enim pisarniškim uradnikom biti sodnik za več okrajev in to bi omogočilo tako visoko plačo, da bi zamogla res privabiti na sodniška mesta izborne in izkušene juriste. Za denarne žrtve, katere bi dala naša država v ta namen, nam ne bode nikdar žal, kajti je in bo ostalo zmeraj res, da je v vsakem državnem življenju red in miren razvoj države odvisen od zakonitega in nepristranskega postopanja državnih organov povsod in zoper vse. Le v državi, katera ščiti pravico nad vse, so sodišča tiste skale, na katerih se razbijajo strasti in spori državljanov tudi v najburnejših časih in na katerih stoji trdno država.

Ne pozabimo in ne pustimo nikdar izpred oči, da je pravičnost podlaga dobre države!

Kazensko pravosodstvo na bojnem polju.

Univ. prof. dr. Metod Dolenc.

(Dalje in konec.)

Sedaj naj sledi še obris temeljnih načel glede vpoštevanja dejanja, storilca in dokazov v kolegijih sodnikov, sestavljenih na prej označeni način. Da ostane v tem oziru le pri [Page] obrisu, skoraj ni drugače, če se pomisli, da do kakšne statistike glede judikature v svetovni vojni vsaj mi pač ne pridemo!

Vojaška kazniva dejanja se ocenjujejo vseskozi strogo. Stroga ocena še znači tu za tisto pojmovanje stvarnega položaja, ko pride pri objektivno enakovrednih dokazih spričo imponderabilij relativno večkrat do potrditve vprašanja o krivdi, kakor do zanikanja istega vprašanja. Samo tiste vojaške delikte, ki vsled svoje vsakdanjosti učinkujejo topo in so, dejal bi stalni pojavi kot posledice dolge vojne, n. pr. svojevoljne odstranitve, pregreški zoper red in strah, presojajo sodniki vojaškega stanu milejše. Nadalje se stroga ocena rada ublaži, kar je posebno značilno, celo pri vojaški deliktih, kadar gre za zločin, ki je nanj postavljena smrtna kazen. V tistih časih (1914—1916), ko so bile nagle sodbe (preki sodi) nekako na dnevnem redu — med časom veljavnosti naredbe vrh. pov. R No 128.551 je bilo veliko manj ukazov za nagle sodbe — vplivala je pretnja smrtne kazni na psiholajiškega sodnika zavirajoče, skoraj bi rekel, otrplo, osobito ako je bilo znano, da je pristojni poveljnik pripadnik najstrožje struje in da dá izrečeno smrtno kazen kaj rad — izvršiti. V takih slučajih je imel pouk avditorjev, da treba vprašanje glede krivde samo zase po zakonu rešiti, da je kazen le zakonita posledica, — kajpada nasprotni učinek. Sveti strah pred veličanstvom smrti vodi pač do prisvaje pomilostitvene pravice! „Ne, tega ne dopustim, da bi se ga streljalo, sem nasprotnik smrtne kazni!“ je izjavil en ali drugi sodnik — in enoglasnosti, predpisane za naglo sodbo, ni bilo. Tako močno je vplivala bojazen pred smrtno kaznijo, da so izšle v naglih sodbah, kjer se smrtna kazen po zakonu ne sme izreči, n. pr. pri starosti zločinca pod 20 leti, gladko enoglasne obsodbe, čeprav je bilo vprašanje glede krivde v primeri z naglimi sodbami ob zakonito predpisani smrtni obsodbi zamotanejše, in težje rešiti. Štatistika o obeh vrstah naglih sodb bi v tem oziru pokazala gotovo prav čudne podatke! —

Poizkus glede prisegolomilnega namena pri dezertacijah in pa glede namena, izbaviti svoj odpust iz službe, pri samopoškodbah se znači za pravcato probatio diabolica, presoja teh vprašanj od strani lajiških sodnikov pa za najjasnejše spričevalo o tem, ali so kos sodniškemu poslu. V splošnem je to ispričevalo bilo dobro; lajiški sodniki kažejo dobro razumevanje in precejšno [Page] samostalnost. Določila zakona (§ 183 voj. k. z.), „da bi se za vedno odtegnil službi“ je tako splošno razumljivo, da doseže jurist le malo častne opazke o svojem stanu, ko bi hotel lajiku dopovedati, da je „za vedno“ enako pojmu „trajno“, kakor je to vojaški kasacijski dvor v nekaterih, ne v tisku (pač pa — v naredbah za avditorje) objavljenih slučajih izvajal. Popolnoma pa bi se izjalovil poskus, če bi se hotelo pripraviti lajiškega sodnika do naziranja, da je po zakonu tudi dezertacija — k četam na fronto iz zaledja mogoča! — Tudi to je vojaški kasacijski dvor neštetokrat trdil.

Nadaljni delikt, ki vzbuja, rekli bi, skoraj vsakokrat pomisleke pri lajiških sodnikih, pa je grdo ravnanje viših zoper nižje v medsebojnem službenem razmerju po §-u 289 a voj. k. z. Da so določila tega paragrafa precej nejasna, ni dvoma. Ali na to se je kolikor toliko že v naprej oziralo in pod obtožbo so prihajali le taki reati, pri katerih se je dal dejanski stan lahko pod § 289 a voj. k. z. subsumirati. Toda — celi delikt kakor tak sodnikom iz vojaškega stanu ni po godu, ker so vojaki-častniki precej splošno naziranja, da bi se povelja brez brahialne pomoči javaljne izvajala, odnosno, da se kaznivi čini, pri katerih se zasači storilec in flagranti, najbolje na licu mesta z brahialno kaznijo odpravijo, ker se s tem na eni strani storilca obvaruje strožje kazni na drugi strani pa — izogne sitnim pisarijam. Radi zakonite določbe „v medsebojnem in nasprotnem službenem razmerju“ pa pride večkrat do tega, da se stavi dva tri ali še več slučajev pod obtožbo po §-u 289 a voj. k. z., a v dokazilnem postopanju se odkrha en ali drugi moment (medsebojnost, oz. nasprotnost službenega razmerja) baš pri krutejših brahialnih dejanjih, dočim kakšna verbalna žaljenja vendar le ostanejo v medsebojnem in nasprotnem službenem razmerju. Posledica je, da se morajo krutejša dejanja subsumirati, recimo kakor pregrešek po § 680 voj. k. z., — proste žalitve z besedo — pa ostanejo hudodelstva. Da to lajikom noče iti v glavo in da se jurističnim „premetenim“ interpretacijam posmehujejo, je raz stališče lajika prav lahko umljivo.

Enako je pri mnogih drugih vojaških deliktih, ki se dostikrat pripete, pa ne povzročajo dejanske škode n. pr. pri kršitvah dolžnosti v stražni službi, pri lažjih kršitvah subordinacije, ko se [Page] lajiki prav radi izpodtaknejo ob interpretaciji, da treba „predpostavljenca“ istovetiti z „višjim“, kakor se je praksa, sledeč voj. kasacijskemu dvoru, razvila. Tožbe vojaških sodnikov, če pride takšen „lažji“ slučaj pred sodišče, češ, on bi bil kakor stotniški poveljnik stvar sam v roke vzel in jo rešil brez kazenske ovadbe — so vsakdajna prikazen pač za vsakega voditelja glavnih razprav na fronti. To velja pa tudi, da pridem na drug, sicer ne vojaški, pa vendar soroden delikt, še prav posebno za tatvine, storjene na kvar vojaku-tovarišu. Vsakega poznavalca teh razme kar bode v oči različna praksa: Pri eni stotniji pride za vsako malenkost kazenska ovadba, pri sosedni — pa nobena, tudi za večje stvari ne, čeprav bona fide!

Izmed splošnih deliktov — popolni ne moremo biti — naj omenimo le še nekatere. Posiljenja so se pripetila tudi na fronti, ali bolje povedano neposredno za fronto, pridejo pa tudi kazenski spisi s posiljenjem iz zaledja na fronto. Ocenjujejo se vseskozi jako milo. Primer detomora, storjenega v prvi vasi za avstro-ogrsko-nemško fronto v Voliniji je vzbudil pri vojaškem poljskem sodišču seveda senzacijo; dejanski stan je bil povsem jasen, kazen, ki se je izrekla, je bila najnižja, kakor jo pač kazenski pravdni red dopušča. Dočim je temeljila skrajna milost sodnikov v takih slučajih na vzrokih, ki imajo svoj psihološki izvor v vojnih razmerah, prišla je pri celi vrsti deliktov vpoštev predvsem diskrepanca med vojaškim kazenskim zakonikom in ogrskim civilnim kazenskim zakonikom. Razsojanje o manj važnih deliktih, n. pr. malih tatvinah, goljufijah, hazardni igri je stalo za ogrskega vojaškega lajika sodnika pod utisom ogrskih določb, ki imajo tudi druga načela glede preganjanja takih deliktov, še prav posebno, ako je bil delikt započet v ogrskem zaledju n. pr. med dopustom.

Tu naj se pokaže, kako tehtni pomisleki govore zoper prakso, da naj sodi o vseh deliktih, ki jih je vojak nekoč za vojnega časa storil v zaledju in jih prinese — po načelu personalitete — na vojno polje s svojo osebo, — vojaško poljsko sodišče. Celokupna judikatura trpi vsled tega, to je gotovo. Pred vsem obremenjuje to poljska sodišča z deli, ki se prav nič ne tičejo prave naloge poljskih sodišč: varovati in podpirati disciplino na bojnem polju. Drugič pa pomeni to tudi skrajno nepravičnost napram obdolžencu, ki se prikrajša in oškoduje tako glede [Page] neposrednosti dokazov, kakor tudi glede rednih lekov. Tisto „prekladanje aktov“ (Aktenschiebung) iz zaledja na bojno poljo pa ima še druge neprilike za posledico! Hudodelci, ki se dobro spoznajo na „tahiniranje“, vedo seveda za sredstvo, da pridejo iz bojnega polja nazaj v zaledje, in to po večkrat zaporedoma, in tako pride, da dobe sodnika za svoje čine še le — po več letih. Kar nič redkega ni, da taki spisi potujejo po 2 ali 3krat za obdolžencem k poljskemu sodišču, ko pa je tam akt za obtožbo zrel, se obdolženec — nahaja zopet v zaledju! Prav posebno velja to za take hudodelce, ki spadajo v preiskovalni zapor, ker so sami ob sebi begosumni in poleg tega kar najslabše vplivajo na svoje tovariše. Sicer je razpis vojnega ministrstva odd. 4/g št. 2145/17 intimiran z naredbo vrhovnega poveljstva št. 6474/just. ref. odredil, da se zaprtih obdolžencev ne sme pošiljati na fronto pred koncem kazenskega postopanja. Lepo in umestno bi bilo, da bi se sodišča v zaledju tega ukaza striktno držala! Sploh takih hudodelcev iz navade ne gre spravljati pred naglo sodbo, ker se dejanski položaj tekom 48 ur (§ 438 odst. 2 voj. k. pr. r.) sploh ne da razjasniti. Redni preiskovalni zapor je seveda le tedaj vsaj nekoliko mogoč, kadar se boji ustalijo ob eni črti, pa še tedaj primitivni poljski zapori ne dadó skoro nobene varnosti zoper pobeg. Ako se pa postavi hudodelca pri njegovi stotniji (bitnici i. t. d.) pod t. zv. strogo nadzorstvo, uide prej ali slej, najraje seveda v zaledje, — in daje s tem drugim najslabši vzgled. —

Ocenjevanje storilca po vojaških lajiških sodnikih kaže v splošnem strogo objektivnost. Malo preveč se vendar le ozirajo na dober popis in na dekoracije storilca. Seveda gre to predvsem na rovaš že prej povdarjenega naziranja, češ, hraber, drzovit vojak je dober del svojih grehov že odslužil z vojnimi štrapacami in izmil pego na časti. Kar mučno postane razpravljanje tedaj, ko gre za to, da naj se takemu dobremu vojaku odreče dekoracija ali pa odvzame šarža, ker je storil pred pridobitvijo šarže ali dekoracije kaznjivo dejanje, za katero se zahteva ex lege odpust šarže ali odvzetje dekoracije sodbenim potom. Lajiki majajo z glavo, ko čujejo o tozadevnih zakonitih predpisih in lahko se trdi, da neracionalnost teh predpisov vseskozi pripisujejo temu, ker je svet „tuj celemu juristovskemu stanu“.

Ocena dokazov v poljskem postopanju trpi seveda silno vsled nepobitnega dejstva, da mora poljsko postopanje zaostajati daleč za ideali neposrednosti in ustmenosti postopanja. Dve tretjini slučajev, ki končajo pri glavnih razpravah v poljskem postopanju, sta nastali v zaledju ali pa v območju kakšne druge četne divizije. Dokazi so bili sprejeti deloma že v zaledju, deloma pri kakšnem drugem poljskem sodišču, mnogokrat s trudapolnimi rekvizicijami. Ko pride do glavne razprave, zasliši se obtoženca ob obtožbi, potem pa prične čitanje kazenske ovadbe, prečestokrat pobarvane, a ne obtožencu v prid; na to čitanje in tolmačenje v zaledju napravljenih izpovedeb prič itd., brez konca in kraja. Obtoženec sliši sedaj prvič dobavljeni dokazni materijal, daje pojasnila, prereka trditve prič. Kje je resnica? Odgoditev glavne razprave bi bila mnogokrat potrebna, ali — prav čestokrat ni pričakovati niti od tega sredstva prave pomoči za iskanje resnice. Priče — zlasti še vojaki s fronte — po preteku pol leta skoro nikdar niso več pri prejšnem vojaškem oddelku, pa ko bi se jih zaslišalo vnovič, ostalo bi pač vse pri starem, ako se prič in obtoženca ne more zaslišati neposredno in hkrati: Vsakdo bi trdil svojo — na papirju. Psihološka presoja izpovedeb pade v vodo. Zatorej postane merodajen v prvi vrsti utis, ki ga napravi obtoženčeva oseba ob sebi in pa njegov službeni popis. Če je pogumen človek, ki se razume zagovarjati v strumni pozituri spretno in pa — na glas, ima nasproti „mutastim“ dokazom za svoje dejanje popirnim izpovedbam lahko igro! Končno je seveda veliko manjša nesreča, ako se krivec po nepotrebi oprosti, v primeri s slučajem, da se nedolžen po krivici obsodi. Prav obžalovanja vredno pa je raz etično stališče vsekakor, da zločinec, ki je že večkrat stal pred sodiščem in se „spozna“ ter bas zato krčevito taji in laže, dobi veliko boljšo pozicijo, kakor pa pošteni mož, ki skesano prizna in ima nameu poboljšati se . . .

Kakor rečeno, papirni dokazi so najhujša zadrega pri sodbah v poljskem postopanju. Priče je pač tudi tedaj, ako se nahajajo v poveljstvenem območju lastnega pristojnega poveljnika, včasih težko priklicati. Naj se pomisli na soške bitke, ko pri belem dnevu sploh ni bilo moči zapustiti strelske jarke in ko je bil tudi vsak mož, še celo pa vsaka šarža le-tam od sile potrebna. Eno pomožno sredstvo je pa bilo koj pri roki: pusti se, da [Page] zasliši priče „administrativno“ njihov poveljnik. Prav ta vrsta papirnih dokazov pa zasluži najbolj skeptično presojo: Jezikovne težkoče, neokretnost v izražanju na obeh straneh, neizkušenost zaslišujočega organa, nekakšen strah zaslišanega pred svojim poveljnikom častnikom (če se ta sploh potrudi in ne pusti samo narednika zasliševati) — vse to učinkuje, da nastanejo protokoli, katerih vsebina tedaj, ako pride do sodnega zaslišanja, izziva naravnost začudenje. Najmanje, kar bi se moralo zahtevati, bi bilo, da se čitanje takih zapisnikov v dokazne svrhe kakor surrogat za sodne zapisnike kratko malo prepove, kakor hitro je vsebina količkaj odločilnega pomena! To pa še zlasti radi tega, ker vojaški lajiški sodniki, ki mnogokrat sami take zapisnike napravljajo, radi mislijo, da so — nezmotljivi, seveda še bolj kakor sodniki . . .

V enem pogledu bi se dalo poljski justici, ki se mora hočeš nočeš slednjič dati ponižati na zgolj „priznanjsko justico“ odpomoči, namreč, ako bi se pokazalo na važnost dokazovanja z realijami. Res, da dokazi z realijami v poljskem postopanju, prenasičenem z delikti nepokorščine, niso baš na dnevnem redu. Pa vendar! Pri samopoškodbah, tatvinah z ulomom, ponaredbah listin bi morali biti vedno na razpolago. Gotovo: ako pride do dokazov z realijami, učinkujejo le-ti dokazi — tudi pri lajiških sodnikih povsem zanesljivo in prepričevalno. Nedostaje pouka poveljnikom pododdelkov, kaj prihaja v poštev za dokaz z realijami. Prav dostikrat se n. pr. pošlje denar, ki je tatu ostal od vkradenega prodanega blaga, za „corpus delicti“ (!); da bi pa pri samopoškodbah pregledali takoj po storitvi osumljenčevo puško, ali da bi se potrudili poiskati tisto sredstvo (včasih prav komplicirano pripravo!), s katerim je sprožil jeziček, ko se je obstrelil, — na to pa ne pridejo! Pa včasih je bilo tudi tako, da je stotniški poveljnik vse prav lepo poizvedel in realne dokaze ugotovil, pa — ovadba roma preko več višjih mest in dokazna sredstva, ki se dajo lepo prenesti, zastanejo nekje, da jih ni več na izpregled, ali pa se celo zamenjajo za druga, vdobnejša, kar se je tudi že pripetilo!

Pregled psiholoških strani razsojanja v poljskem postopanju opravičuje trditev, da vojaški kazenskopravdni red sicer za poljsko postopanje ni čisto za nič, da nasprotno more priti, ako se [Page] avditor res potrudi, do pravičnih sodeb, in da tudi v resnici pride do takih, navzlic temu pa se ne da prerekati, da obstajajo nedostatki, katere velja odpraviti čim preje.

1. Sestava vojaških sodišč naj se vrši tako, da se vzame za voditelja glavne razprave skoziinskozi preizkušen, samostojen avditor, ki naj se sicer ne uporablja za pravdniške posle, še manj pa za zagovorniške. Tudi za pravdniške posle bodi nastavljen kolikor možno eden in isti avditor, če pa tega ni, vsaj eden in isti častnik iz vojaškega stanu, ki ima pravniško izobrazbo. Eden ali dva častnika, ki potrebujeta nekoliko odpočitka, se lahko dobota pri vsaki diviziji!

2. Vojaški lajiški sodniki morajo biti vešči razpravnega jezika. Da se jih sme šteti za „može razsodnosti“ (služ. regel. I. del t. 704), treba je tudi, da so fizično polnoletni. Nominelno komandiranje, ki bi utegnilo obujati domnevo, da se vrši namenoma, je na vsak način opustiti. Za „frontne delikte“ treba dobrih frontnih častnikov za sodnike, komandiranje naj bi se izvajalo na podstavi v naprej določenega reda (turnus). Samo prve nižje sarže, ne pa še nižje sarže, naj bi bile poklicane za sodnike, kakor je to predpisano v §§-ih 53 odst. 2 in 55 zad. odst. voj. k. pr. r.

3. Zagovornik moral bi biti vsaj pri glavnih razpravah za hudodelstva, prav posebno pa pri naglih sodbah eden izmed odvetnikov (zagovornikov po poklicu) ali civilnih sodnikov iz vrste takih, v območju pristojnega poveljnika se nahajajočih častnikov ali njim enakih dostojanstvenikov. Komandiranje mladih poročnikov, ki svoje govorčke odjecljavajo, naj se opusti, sicer se poraja dvom, mari ni zagovornik samo pro forma poklican k sodišču.

4. Prezaposlenost poljskih sodišč na fronti s kazenskimi stvarmi, katere se poriva tja iz zaledja ali etape, bilo bi odpraviti. Predvsem zadev, ko je odrejen zavarovalni ali preiskovalni zapor, ne gre porivati na bojno polje. Seveda pa tudi preiskovalnega zapora, ki je enkrat ukrenjen, recimo zoper večkratnega ubežnika, ne gre ad hoc razveljaviti, zato, da se moža lahko odrine na bojno polje (kar se je prav dostikrat dogodilo)! Koliko moči gre v nič, ako se na pol obdelano kazensko zadevo odrine k nadomestnemu bataljonu, od tam k polkovnemu poveljstvu na bojnem [Page] polju, od tu k vojaškemu sodišču. Le-to mora spise čisto z nova proučiti, potem pa dokaze pribaviti — rekvizicijskim potom. Obdolženec tiči v poljskem zaporu, ali nevarnost, da pobegne, je kar največja; treba posebnih in podvojenih varnostnih odredeb. Po obsodbi — pa pojde mož s prav tistimi varnostnimi odredbami, podvojenimi stražami itd. spet nazaj v zaledje — v vojaško kaznilnico, kajti, da bi se mu dalo odlog izvršitve kazni že celo ne gre, okužil bi na fronti svoje tovariše.

Pa tudi nevojaški, v zaledju storjeni delikti naj bi se opravili v zaledju, že za to, da se obtožencu n. pr. pri težko diffamujočih deliktih obvarujejo neposrednost dokazov ter redni pravni leki. § 470 voj. k. pr. r. nudi pravno podlago za odložitev obtožbe v takih dificilnih kazenskih stvareh, ki dojdejo iz zaledja na bojno polje.

5. Sodbo naj bi predavala pristojnemu poveljniku (če ta ponesrečena inštitucija sploh v tej obliki ostane) vedno skupno predsednik in voditelj glavne razprave. Justični referent naj se udejstvuje le pri poslih vojaškega pravdnika. Kajpada bi trebalo dati obtožencu v rednem poljskem postopanju devolutivno pravno sredstvo zoper sodbo, zlasti ker mora redovito ostati izvršitev kazni odgodena do demobilizacije; inače bi učinkovala pridobitev kazni na prostosti, kakor zavarovanje za življenje, vsaj na fronti! Samo pri naglih sodbah bi smelo ostati pri tem, da obdrži pristojni poveljnik zadnjo in odločilno besedo brez pravnega sredstva zoper njo. Ali ta ultima ratio nagle sodbe smela bi se upotrebiti zgol pri strogo vojaških deliktih in pa pri najbolj prostaških splošnih deliktih, smrtna kazen pa naj bi se smela izvršiti le tedaj, ako se razpase splošna nasilna nebrzdanost (§ 435 od. 2 voj. k. pr. r.) ogrožujoča vsako redno disciplino, to pa na podlagi ustno utemeljene sodbe. Pismena izdelava naj bi sledila, naj bi ne bila za predpogoj izvršitve sodbe.

Kako neracionalna je določba, da v poljskem postopanju ni nobenega redovitega pravnega leka, naj se razvidi iz nastopnih uvaževanj. Ako se odloči pristojni poveljnik, da kaznuje n. pr. častnika radi samovoljne odstranitve disciplinarno, onda ima častnik zoper to odločbo pravni lek pritožbe na višjega poveljnika (n. pr. od divizijonarjevega ukrepa na kornega poveljnika). Če ga pa da kaznovati sodnim potom, onda častnik nima [Page] nikakšnega devolutivnega pravnega leka na razpolago. In vendar je gotovo treba častniku v drugem slučaju še veliko bolj pritožbe, da se more ubraniti madeža na časti — kazenskosodne obsodbe!

Dokler pa se v rednem poljskem postopanju ne uvedejo pravna sredstva z devolutivnim učinkom, bilo bi pa najmanje, da se vsaj prošnje in pritožbe, ki jih hoče obsojenec po §-u 476 odst. 2 voj. k. pr. r. uveljaviti, pravilno protokolirajo in če treba prednašajo od zagovornika pristojnemu poveljniku, ki končno tudi o teh prošnjah in pritožbah odločuje.

6. Da je postaviti za predsednika pri glavni razpravi častnika, ki ima šaržo, da dobi vsaj službeno prednost pred voditeljem razprave, to je raz vojaško stališče ne samo umestno, ampak tudi potrebno. Priznam pa, da se ta nazor ne more šteti za communis opinio omnium — auditorum. Toda čisto odveč pa je, podajati predsedniku razprave kaj drugih pravic, kakor vodstvo discipline na glavni razpravi.

7. Vrhovno poveljstvo je v mnogih naredbah po pravici navkazalo, da je paziti na neposrednost dokazov. Toda s prav malim uspehom! Da bi se pa v primerih, ko kaže glavna razprava, da brez neposrednih, psihološko menjevanih dokaznih sredstev ni moči dobiti prave sodbe, vendar le dala neposrednosti veljava, naj bi imelo poljsko vojaško sodišče možnost, da na glavni razpravi izreče: tu treba neposrednosti dokazov, za to se razprava odgodi, dokler bo možnost provesti dokaze neposredno. To bi bilo le razširjenje že obstoječe pravne misli, izražene v § 470 odst. 1 voj. k. pr. r.

8. Prav gotovo bi bilo umestno, odkazati vse obtožbe radi pregreškov senatu treh sodnikov (§ 53 voj. k. r.).

9. Potrebno bi bilo tudi razsodišče, kjer bi se izenačevala praksa glede postopanja pri poljskih sodiščih. Na primer: nekatera sodišča smatrajo to, če se sné rezervna porcija prehrane, za ta, druga za čisto drugačen delikt; nekateri justični referenti spravijo (seveda z generelno dovolitvijo pristojnega poveljnika!) vse, drugi nobenih samovoljnih odstranitev pred glavno razpravo; tod se odgodi skoraj vsaka, drugod malone nobena izvršitev kazni! Da tudi sodišče vrhovnega poveljstva v teh vprašanjih ne more enotno učinkovati, ker je samo kolebalo zdaj na ostrejšo, [Page] zdaj na milejšo plat, je jasno. Treba bi bilo inštitucije nadzornika poljskih sodišč, ki bi pač moral ostati z vsemi sodišči v dobrem stiku in bi vplival na sodnike „z uma svitlim mečem“, a ne z dekretiranjem! —

To bi bila vprašanja, ki so bila vsaj ob koncu svetovne vojne najbolj pereča.

V splošnem mislim, smo pokazali, da gre vse za tem, da se kolikor moči utesné pravice pristojnega poveljnika in vzpostavijo prave naloge — sodnikov. Morebiti še ni prišel čas, da se cel inštitut pristojnega poveljnika vrže med staro šaro, ali pustiti mnogoterim pristojnim poveljnikom, po sposobnosti, čutu pravičnosti in tudi — dostojnosti! — zelo različnim, da gospodarijo po svoji glavi in volji, to ne pojde več!

Za bojno polje treba predvsem poskrbeti avditorjev, voditeljev glavnih razprav in naglih sodeb, ki so glede znanja zakonov, glede izkustev življenskih in psiholoških na višku, ki razpolagajo z vsem potrebnim taktom, pa tudi z odpornim hrbtiščem, če treba uveljaviti — pravico! Tedaj bodo vojaška sodišča, — pa naj si prevladuje v njih lajični element, samo da je dober in prost demagogije — zavetišča nedolžnih, a tudi krepka opora discipline.

Enotno nadzorstveno oblastvo v
kaznilnicah in jetnišnicah.

Andraž Jeglič, višji državni pravdnik.

Izvršitev kazni v naši državi ni enotna; enotnost dosežemo šele z enotno vrsto kazni in z izenačenjem ustroja zaporov.

Namen tega spisa ni, baviti se z vprašanjem, katero vrsto kazni, kateri kazenski sistem bi morali uveljavljati v naši državi. Bodemoli obsojali na težko ječo, ječo, na robijo, na strogi zapor, na zapor ali na zatvor, brezdvomno bodo kazni morale biti take, da jih bomo mogli izvrševati v zaporih, ki so nam [Page] že sedaj na razpolago. Večinoma imamo za milejše kazni zapore na okrajnih sodiščih, za kazni ječe do enega leta jetnišnice, za daljše kazni pa kaznilnice. Te tri vrste zaporov moramo obdržati tudi v bodoče, vprašanje je le, kakšno bodi nadzorstvo, ustroj in organizacija teh zavodov. Na okrajnih sodiščih naj zapori ostanejo še nadalje pod vodstvom predstojnika okrajnega sodišča, nadzorstvo, vodstvo in upravo jetnišnice bi pa morali poveriti istim činiteljem, ki so jim podrejene kaznilnice.

V Sloveniji nadzorujejo kaznilnice: hišni komisar, višji državni pravdnik, poverjeništvo za pravosodje in ministrstvo pravde, v Hrvatski in Bosni pa neposredno deželna vlada, jetnišnice pri nas, v Hrvatski in v Bosni so podrejene predsednikom zbornih sodišč. Vsekakor pa imamo v Sloveniji preveč kaznilničnih nadzorstvenih instanc. Zategadelj moramo izločiti iz vrste nadzornikov hišnega komisarja ter višjega državnega pravdnika ali poverjeništvo za pravosodje. Rešitev tega vprašanja pa moramo odložiti do časa, ko bo odločena usoda poverjeništva za pravosodje. Za danes razmotrivam zgol stališče. da naj predsedniki zbornih sodišč prepuste nadzorstvo jetnišnic višjemu državnemu pravdniku ali poverjeništvu za pravosodje.

Nadzorstvo kaznilnic je zelo važen in obširen delokrog višjega državnega pravdnika, kajti kaznilniška uprava, skrb za uradniško in pazniško osobje in za vsakega posameznega kaznjenca je mnogovrstnejša in povzroča mnogo več dela nego nadzorstvo,, ki ga izvršuje v jetnišnici sodni predsednik. Vsikdar ima prvi več prilike baviti se z vedo o izvršitvi kazni nego drugi. Celo tudi poslovanje v posameznih jetnišnicah ni vedno enakomerno, kajti večkrat opažamo, da predsedniki ne soglašajo v vseh upravnih vprašanjih in v disciplinarnem postopanju zoper paznike in kaznjence. Če že poverimo višjemu državnemu pravniku nadzorstvo izvršitve več nego enoletne kazni, da celo če se čestokrat nastani kaznjence kljub kazni pod enim letom vsled preobloženja jetnišnic ali katerokoli drugega razloga v kaznilnicah, ne more biti nikakega pomisleka, da prepustimo višjemu državnemu pravdniku izvršitev kazni tudi v jetnišnicah.

To bo le v korist pravosodni upravi, ker bo delo predsedništvom sodnih dvorov prve in druge stopinje mnogo več olajšano, nego bo obremenjeno višje državno pravdništvo. Kdor ima pogled v delokrog predsedništev, more uvideti, koliko registrov, računov, poročil zahteva uprava jetnišnic zlasti, kjer nimajo upravnih uradnikov. Za primer navajam, da je nedavno nek sodni predsednik imel mnogo nepotrebne pisarije in poročanja le za popravo ključavnic pri celicah in za nabavo pljuvalnikov. Sicer pa uprava jetnišnic ni nikakor primerna poklicu predsednika in vseh onih mlajših sodnikov, ki so radi jetnišniške uprave zaposleni v predsedništvu. Gotovo je jetnišnica sodišču tudi v korist, zlasti ker kaznjenci opravljajo hišna dela. Toda po mojem mnenju kaznjenci sploh ne tičejo za čiščenje v uradne prostore sodišča, sicer pa bi kaznjenci istotako smeli opravljati ostala hišna dela, dasi ne stoje več pod nadzorstvom predsednika.

Drugače je z osebami v preiskovalnem zaporu. Te morajo ostati pod nadzorstvom sodnika. Predlagani preustroj tega nikakor ne bo oviral, nego bo celo pospešil strogo ločitev kaznjencev in preiskovancev, ki je neobhodno potrebna, ki se je pa sedaj redno ne uveljavlja. Gotovo bo krajevna ločitev celic preiskovancev in kaznjencev v vsaki jetnišnici izvršljiva. Tudi ne bo nobene zapreke, da preiskovanci sami zahajajo na izprehajališče, cerkev, itd. V skupne delavnice pa preiskovanci itak ne spadajo, ker jih ni moči siliti k delu. Kolikor preiskovanci ne skrbe sami zase, bi prevzela njih preskrbo uprava jetnišnice. Disciplinarna oblast nad njimi bi ostala predsedniku sodnega dvora, preiskovalnemu sodniku pa pravice, ki jih določa zakon. Tako bi bile zagotovljene preiskovancem vse njih pravice, dasi bi jetnišnico nadzoroval višji državni pravdnik.

Predlagani preustroj bo dalje tudi v prid upravnemu osobju, uradnikom in paznikom. Skupen status kaznilničnega in jetnišničnega osobja bo temu le v korist, kajti čimvečje število, tem ugodnejše je to za gmotno stanje osobja in za upravo, ki more izbirati in nameščati vsakega tja, kjer uspešneje deluje.

Službovanje kaznilničnega in jetnišničnega osobja med štirimi zidovi, v vednem stiku zgol s kaznjenci je neprijetno, [Page] nevarno in naporno. Skrb naša mora biti, da si ohranimo sedanje dobro osobje in da si izgojimo vzgleden naraščaj, kajti v njihovih rokah leži uspeh izvršitve kazni. Delo kaznilničnega uradnika ni zgol uprava, ki že sama zase zahteva mnogovrstnih izkušenj, nego poverjena mu je tudi vzgoja in zboljšanje kaznjenca. Določiti primerno delo vsakemu kaznjencu, ga razumeti, nadzorovati, kaznovati, zboljšavati, vzdržati disciplino more le oni uradnik, ki spozna individualnost vsakega posameznega kaznjenca in ki jo zna upoštevati.

Tekom svojega delovanja v kaznilnicah sem se prepričal, da kaznjenci prav dobro vedo, da smejo prositi in se pritožiti. Te pravice se radi poslužujejo, čestokrat jo izkoriščajo, zlorabljajo in zato kujejo v skupnem zaporu med seboj najrazličnejše naklepe. Zelo zgrešeno bi bilo, da bi jim odrekli pravico prošnje ali pritožbe neposredno do predstojnika, onega, zoper katerega gre pritožba. Le kdor pozna individualnost kaznjenca, ki prosi in se pritožuje, ga more razumeti. Kolikokrat je stal pred menoj kaznjenec, ki so ga sodniki morali obsoditi in označiti za zločinca, pa sem ga v svoji notranjosti pomiloval, da je prišel med hudodelce! Mnogo je bilo gorenjskih fantov, ki so prišli v kaznilnico v Gradiški zgolj radi tega, ker so v prirojeni nagnjenosti do pretepa, več ali manj opiti, zavihteli proti svojemu nasprotniku britev tako nesrečno, da so mu prerezali žilo odvodnico. Ako ne bi ga zadel na tako mesto, bi prišlo le do male poškodbe. Le nesrečno naključje je spravilo tega sicer povsem poštenega mladeniča med hudodelce v kaznilnico. Ko sem takemu zrl v oko, moral sem vse drugače umeti in oceniti njegove besede, nego ob prošnji ali pritožbi krvoločnega pretepača ali nepoboljšljivega tržaškega tatu ali goljufa. Dokler ne poznaš notranjosti kaznjenca, ni ti mogoče prav presojati, koliko je upravičena njegova prošnja ali pritožba. Nemogoče je izreči tako sodbo, da na eni strani ne trpi ugled paznika, zoper katerega se je pritožil, kar bi kršilo disciplino, in da na drugi strani kaznjenec, ki najmanjšo krivico bolj občuti kakor prost človek, vendar spozna, da je bila njegova prošnja upoštevana. Sicer zgubi zaupanje v predstojnike, kar ga more privesti do samopomoči. Mnogokrat, zlasti začetkom bivanja v kaznilnici prihajajo kaznjenci s prošnjo [Page] za obnovitev kazenskega postopanja. Mnogovrstne in zato za pravno rešitev težavne so njih prošnje za svet v zasebnih stvareh. In kako je treba spoznati individualnost kaznjenca, ko gre za vprašanje, je-li vreden pomiloščenja in ko bomo morali odrediti prestop kaznjenca iz samotnega v skupni in pozneje v posrednji zapor, ko uveljavimo progresivni način izvršitve kazni?

Že ta izvajanja nas morejo privesti do sklepa, da izvršitev kazni doseže svoj namen le tedaj,, ako za to poklicani činitelji presodijo in znajo upoštevati kaznjencev značaj, njegovo življenje, vzgojo, vzroke in način dejanja, radi katerega je v kazni, ter njegovo vedenje v kaznilnici, z eno besedo, ako spoznajo kaznjenca do dna njegove duše. Zato pride izvršitev kazni le tedaj do viška svoje popolnosti, kadar bosta voditelj kaznilnice in jetnišnice in njegov namestnik kriminalista - psihologa, ki sta izvršila pravoslovne študije, delovala kakor preiskovalna in kazenska sodnika in se izvežbala v kaznilničnih upravnih poslih.

V zadnjih petintridesetih letih izbirali so v bivši Avstriji upravne uradnike kaznilnic in pozneje jetnišnic običajno iz vrst aktivnih častnikov in te uradnike prevzeli smo po prevratu tudi v Sloveniji. Priznati treba, da so ti činitelji večinoma izborno izvrševali svojo nalogo, kolikor se je tikalo discipline in uprave v kaznilnicah. Razpravljalo se je večkrat o njihovi želji, naj bo v kaznilnicah odstranjena kontrola hišnega komisarja in višjega državnega pravdnika in da naj bo kaznilnično osobje neposredno podrejeno ministrstvu. Tej želji pa se ni ugodilo prav radi tega ne, ker se je z nadzorstvom in sodelovanjem višjega državnega pravdnika hotelo napram uplivu, izvirajočem iz strogega vojaškega naziranja, postaviti in vzdržati protiutež kriminalista, izkušenega v poslovanju na kazenskem sodišču. V Hrvatski in Bosni so zasedli kaznilniška mesta že juristi.

Enotno nadzorstvo bo dalje tudi v prid kaznjencem. V bivši Avstriji so skoro vedno delili kaznjence po njih narodnosti v različne kaznilnice; to sedaj odpade. Za jetnišnice pa obstaja le določba, da mora vsak prestati kazen v jetnišnici onega sodnega dvora, ki ga je obsodil. Treba je utemeljene prošnje, če hoče prestati kazen v drugi jetnišnici, a to [Page] zavlačuje nastop kazni in provzroča delo na prvi in drugi stopinji. Temu je vzrok je, ker vsaka jetnišnica deluje samostojno in nima nikakega stika z drugo. Ob skupni upravi jetnišnic pa ne bode, zlasti glede na ugodne prometne razmere v naših krajih, posebnih težav, zjediniti vsaj nekaj kaznjencev, v prvi vrsti one, ki imajo daljšo kazen, po njihovem poklicu. Ako bodo zbrani v jetnišnicah krojači in čevljarji, ključavničarji, mizarji, poljedelci in ako bodo za inteligentnejše kaznjence oddelek za strojepisje, knjigoveznice itd., bo ta način delitve kaznjencev po jetnišnicah le v prid vzgojevalnemu smotru izvršitve kazni in v gmotno korist države, ki bo dobivala poceni mnogo potrebščin za svoje institucije. S tem pridobimo v paznikih strokovno bolj izvežbane poslovodje.

Skupna uprava bo nadalje omogočila zjedinjenje vseh mladostnih kaznjencev v eni ali dveh jetnišnicah. Sedaj v teoriji ni kaj ugovarjati obstoječim, večinoma jako umestnim naredbam bivšega justičnega ministrstva o izvršitvi kazni nad mladostnimi. V praksi se pa vseh teh naredb ne upošteva in tudi ne more uveljavljati, bodisi ker je v posameznih jetnišnicah število kaznjencev prepičlo, bodisi ker ni vedno na razpolago za njih vzgojo zadostno vnetega paznika ali uradnika. Pri zjedinjenju mladostnih v večje skupine pa odpadejo vsi taki nedostatki. Skupna uprava bo dalekosežne koristi za tuberkulozne kaznjence. Ti nesrečneži čepijo sedaj v jetnišnicah brez dela in okužujejo zapore. Če bodo združeni v posebnem oddelku, jih bomo nastanili v kraju z najboljšim obnebjem, določili jim bomo lažje skupno primerno delo in vsa oprava, orodje, knjižnica bo zgol njim v uporabo.

Ob enotni upravi bo nadalje mogoče, izvesti tudi v jetnišnicah enakomerno perijodično pomiloščenje, ali pa pogojni odpust kazni. Vpliv teh ustanov je očitno ugoden, ker pospešuje vdržanje discipline in vzpodbuja kaznjenca do dela in poboljšanja.

Koliko težav provzročuje dalje prehrana in dobava obleke za paznike in kaznjence v jetnišnicah! Ako bo zato skrbelo le eno oblastvo, bo gotovo boljše in cenejše, prihranjenega bo mnogo dela in tudi finančni proračun bo skupen in enoten in zato krajši in preglednejši.

Omenim naj še kaznjence poljedelce, ki so ogromna večina prebivalstva naših jetnišnic. To vrsto kaznjencev vgajamo najbolje, ako jih zaposlimo s poljedelstvom. Za primer navajam Koprško kaznilnico. Tamošnja uprava je vzela v zakup slabše obdelano zemljišče v bližini kaznilnice. V kratkem času je to podjetje pokazalo prav povoljen uspeh; zemljišče je postalo rodovitno, kaznilnica je imela ceno, zdravo, in obilno prehrano in kaznjenci so se izvežbali v kmetijstvu.

V oporo svojega mnenja podajani tudi sledeče statistične podatke:

Leta 1913. je bilo med kaznjenci v jetnišnici v

Slični podatki iz zadnjih let niso merodajni; ne nudijo prave slike, ker je vsled vojne bila omejena izvršitev kazni in je bilo sploh manj kaznjencev. Že statistika l. 1913. kaže, koliko bolje bi bilo zjediniti kaznjence kolikor mogoče istega poklica, nego jih puščati raztresene po vseh jetnišnicah.

Vsi dosedaj navedeni razlogi po mojem mnenju zadostno utemeljujejo stališče, da je enotno nadzorstveno oblastvo v kaznilnicah in jetnišnicah le v prid smotru izvršitve kazni, kaznjencev, uradnikov, pazniškega osobja, pravosodne uprave in države sploh. Kakor že začetkom omenjeno izvršimo lahko to združenje že sedaj, kajti tudi bodoči, za vso državo veljaven kazenski zakon ne bo predrugačil v bistvu ne obstoječih kazni, ne jetnišnic ali kaznilnic.

Lovske najemne pogodbe.

Vladni tajnik dr. Fran Ogrin.

Pravna pomoč pri sodiščih na zaprosilo
okrajnih glavarstev?

Dr. M. D.

Okrajno sodišče ima v svojih zaporih kaznjenca zaprtega, ki ga je bilo obsodilo radi prestopka z lastno sodbo. To dozna okrajno glavarstvo, ki zasleduje istega kaznjenca radi delikta, kaznjivega po politični kot kazenski oblasti prve stopinje. Ker je sedež okrajnega glavarstva drug, kakor okrajnega sodišča, zaprosi okrajno glavarstvo okrajno sodišče, naj zasliši kaznjenca glede politično kaznjivega delikta, češ da vendar ne gre, zasliševati kaznjenca po odrejenem organu politične oblasti, ko je sodišče kot kaznilniškoupravni urad na razpolago, prav kakor bi mu sodišče tudi moglo razglasiti sodbo politične oblasti, ako se ga za to naprosi. Nastane vprašanje: ali morajo, odnosno smejo okrajna sodišča zasliševati politične kaznjence ter jim razglašati politične kazenske sodbe, ako jih tega naprosi politično oblastvo? —

Takozvana pravna pomoč je v širšem pomenu ne samo zaprošeno zasliševanje prič, obdolžencev, izvedba posebnih ali hišnih raziskav, ogledov i. sl., marveč tudi priobčilo spisov ali sporočilo določnih okolščin iz sodnih spisov, pa tudi vročitve. Naposled navedene vrste pomoči vsebujejo zgol formalne čine in ne vstvarjajo nikakega novega pravnega gradiva. Prva vrsta pravnih pomoči — zasliševanja, izvedba preiskav in ogledov — pa ustvarja novo dokazno ali sicer relevantno pravdno gradivo. Glede prve vrste formalnih činov ni, da bi se šele razpravljalo o njih splošni dopustnosti in o dolžnosti vseh državnih uradov, da jih na medsebojno zaprosilo izvajajo. Za sodišča je to načelo, kakor samoobsebi umevno, izrečeno v § 37. točka 8 zak. o uredbi sodišč, odnosno v § 22. odst. 5 sod. oprav.

Druga pa je s pravno pomočjo v ožjem smislu besede. V tem pogledu je treba predvsem povdariti, da je po [Page] ukazu osnovnega zakona z dne 21. decembra 1867, štev. 144 drž. zak. čl. 14 pravosodje na vseh stopinjah od uprave ločeno (prim. tudi zak. z dne 19. maja 1868, štev. 44 drž. zak.) Torej moramo tudi uvaževati, kako velikega načelnega pomena je razlikovanje med kazenskim postopanjem v pravosodju in onem pri političnih oblastvih. (O dohodarstvenem kazenskem postopanju tu ni treba razpravljati, ker je posebna panoga pravosodja, katero zakonito izvršujejo sodni in upravni organi skupaj).

Sodno kazensko postopanje ima zakonito določbo § 26 k. pr. r., ki ukazuje izrecno vsem državnim, deželnim in občinskim oblastvom, da morajo biti kazenskim sodiščem na pomoč in vstrezati njihovim zaprosilom kar najhitreje. Ta pravica gre tako daleč, da sme kazensko sodišče naravnost zahtevati oboroženo silo (§ 28 k. pr. r.). Ob sebi je umevno, da se pravna pomoč lahko zaprosi ravnotako od političnih oblastev, kakor tudi od vseh sodišč. Le-ti je še posebej zaukazano ne samo za tuzemska, temveč tudi za inozemska sodna zaprosila (§§ 31 in 33 instruk. za kazenska sodišča, odredba just. min. z dne 16. junija 1854, št. 155 drž. zak.).

Splošne določbe, da se morajo sodišča — kazenska ali civilna — na zaprosilo političnih oblastev za pravno pomoč v ožjem smislu besede odzivati, pa v zakonih ni. Nasprotno, iz dejstva, da so nekateri redki slučaji natančno določeni, v katerih naj sodišča nesodnim zaprosilom ustrezajo (namreč v disciplinarnem postopanju zoper odvetnike in odvetniške kandidate tuzemske: § 31 disc. stat. zak. z dne 1. aprila 1872, št. 40 drž. zak., ogrske: odredba just. min. z dne 29. julija 1901, št. 26 naredb.; v razsodiških zadevah, navadnih in borznih: § 589 civ. pr. r. čl. XXII uvod. zak. k c. pr. r., § 202 sod. prav.; v konzularno-sodnih zadevah: zakon z dne 30. avgusta 1891, štev. 136 drž. zak. § 14; v dohodarstvenosodnih zadevah; § 258 odst. 5 zakon z dne 25. oktobra 1896 drž. zak. št. 220; v zadevah pridobninskih komisij: §§ 46, 211 leg. cit.; slednjič v disciplinarnih zadevah zoper učiteljsko osobje v Gornji Avstriji; glej sporočilo v just. min. naredb. 1908 štev. 6) sme se sklepati, da so to vse le izjeme, potrjujoče glavno pravilo: da [Page] izjemne določbe, katere gredo po zakonu sodiščem v dobro (§ 26 k. pr. r.) obratno ne pristojajo drugim oblastvom, torej tudi ne okrajnim glavarstvom ali istovetnim političnim oblastvom, pa najsi poslujejo v svojih kazenskih zadevah.

Načelne važnosti pa je še druga stran vprašanja pravnih pomoči. V le-tem slučaju gre osobito za prvo zaslišanje osebe, ki naj jo kaznuje politična kazenska oblast, v svrho dobave pravnega gradiva, s katerim naj bi se morebitna obsodba podprla. Ne sme se prezreti, da taka pravna pomoč — zaslišanje osumljenca po zaprošenem, obsebi nepristojnem sodišču — niti glede sodišč med saboj ni nesporna. Sicer se je justično ministrstvo postavilo na stališče, da smejo zaprosila za zaslišanje osumljencev ali obdolžencev izvrševati sodišča (glej priobčilo v just. min. naredb. 1904 str. 59). Ali zdi se, da so tam prihajali zgol razlogi udobnosti v poštev. Pravoznanstvo se je oglasilo in tako prakso ostro karalo, še prav posebno glede takih zaprosil na inozemska sodišča (glej: Lohsing, Jurist. BI. 1911, str. 533). Tudi poznejšnje zakonodavstvo je sledilo nazoru, ki se bolj ozira na temeljno pravilo, da bodi sojen sleharni obdolženec le od zanj pristojnega sodnika (§ 1 k. pr. r.) in ki popolnoma ustreza natančnem besedilu § 156 k. pr. r. Tako so v § 131 voj. kaz. pr. r. v vrsto pravnih pomoči navedena zasliševanja prič, ogledi, zaplenitve, osebne hišne raziskave, ni pa navedeno zasliševanje osumljencev ali obdolžencev.

Ves ta razvoj pravnih določb glede pravne pomoči kaže jasno, da je smatrati načelno ločitev med kazenskim pravosodjem in onim političnih oblastev za tako krepko, da o kakšni pravni pomoči sodišč nasproti političnim kazenskim oblastvom z zasliševanjem osumljencev ali obdolžencev niti govora ne sme biti. Načelna ločitev je tem umljivejša, če se pomisli, pod kakšnimi kavtelami se vrši sodno poslovanje, ki ima edino le načelo »fiat justitia« pred očmi, in po kako natančno predpisanih zakonitih določilih se rešujejo vsi morebitni incidenti pri sodnem poslovanju z osumljenci.

Kar se tiče razlogov umestnosti, bi prišli v poštev, češ da vendar ne gre, da bi zasliševal pri sodišču zaprte osumljence posebej odrejen organ politične oblasti, ko je sodišče kot kazniliniški upravni urad na razpolago, pa velja sledeče:

Brez dvoma velja za politične kaznjence, dokler so pri sodišču zaprti, hišni disciplinarni red sodišč. Inače pa so sodni kazenski zapori edin moment, ki spravlja sodišče in politično kazensko oblast v stik. Po naredbi just. min. z dne 24. maja 1898, štev. 12.121 t. 4 (natis, pri § 252 sod. oprav.) je skrb za nastop kazni in nadzorstvo v tem pogledu edinole stvar politične oblasti. Kazenski upravni urad naj nima nikakšnega posla niti pri zaprosilih sodišč glede kaznjencev, kar se da analogno sklepati iz naredbe just. min. z dne 30. januarja 1913, štev. 5 naredb., ki pravi, da naj se tudi v slučajih glede v prisilni delavnici ali poboljševalnici bivajočih oseb vrši sodniško poslovanje izključno le po sodnikih.

Ne sme se pa prezreti, da se tedaj, kadar posluje sodišče, pa bodi tudi le v zmislu pravne pomoči, ustanavlja položaj, spadajoč v primeru sindikatnega zahtevka pod določila zakona z dne 12. decembra 1872, štev. 112 drž. zak. S tem se osobito ustanavlja tudi solidarna soodgovornost države kakor take za škodo z natančno določeno potjo civilne pravde za uveljavljenje, dočim je za škodo, storjeno s poslovanjem političnih oblastev sodna pristojnost po dvornem dekretu z dne 14. marca 1806 zbirka just. zak., štev. 758 docela izključena. Pri tem pa je povdarjati, da po členu XII ces. nar. z dne 1. aprila 1914, štev. 118 drž. zak. ni razlike, ali zasliši osumljenca sodnik ali pisarniški uradnik, ker gre v vsakem slučaju očividno za »sodnouradno poslovanje«, saj tudi pri politični oblasti ne zaslišujejo osumljencev edinole pravniki.

Ločitev sodnega od političnega kazenskega postopanja je torej naravnost potrebna in baš razlogi umestnosti kažejo, da naj se strogo izvršujejo.

V zmislu teh izvajanj je smatrati zasliševanja političnih osumljencev po sodnih organih za nedopustno.

Ni pa seveda nobenega zadržka, kakor se je že uvodoma povdarjalo, da sodišča na zaprosilo političnih oblastev tudi političnim kaznjencem, nahajajočim se v sodnih zaporih, dostavljajo ukrepe in razsodila političnih oblastev ali pa jim, kar je pač isto, taka razsodila protokolarično razglašajo.

Slovenska pravna terminologija.

Dr. France Goršič.

Naša revolucija in naše pravo.

Anton Lajovic.

Iz pravosodne prakse.

Književna poročila.

Leonid Pitamic: Pravo in revolucija. Otvoritveno predavanje pričetkom juridične fakultete vseučilišča v Ljubljani. Izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani 1920. Str. 23. Cena 7 K 50 v.

Bila je dobra misel, da se to predavanje natisne in razširi tudi med one, ki ga niso mogli slišati. Onim pa, ki so mu prisostvovali, dana je prilika, da o mislih, ki so v njem zadržane, ponovno razmotrivajo.

Nočem pisati recenzije. Samo dve tri misli, ki jih je čitanje izzvalo.

Ako bi hotela usoda naše almae matris Labacensis, da bo to predavanje vzgled za vsa druga in s tem merilo za znanstveno višino naše univerze, potem bo Jugoslavija lahko s ponosom gledala na ta najmlajši svoj najvišji kulturni zavod.

Nepopolnost, nedostatnost človeških izraževalnih sredstev je velika ovira v smiselnem razvoju človeštva. Vsak, kdor je kdaj skušal dati kaki nevsakdanji, znanstveni ideji adekvaten izraz, ve, koliko borbe ima z jezikom. Da se je mogla tako eminentno pravnofilozofska vsebina predavati v našem jeziku, ki do zdaj ni imel skoraj nobenih priprav za to, smatram poleg izredne izraževalne darovitosti predavatelja za razveseljiv in [Page] velepomemben znak gibčnosti in izraževalne sposobnosti našega jezika. Rastoči vpliv srbohrvaščine na razvoj našega jezika bo to še zelo povečal.

V današnji dobi je bilo težko najti primernejši predmet za otvoritveno predavanje pravne fakultete, kakor ga je baš izbral prof. Pitamic. Študij odnošaja revolucije napram pravu, oziroma usode prava v revoluciji nam otvarja dvoje najtežjih problemov državnopravne vede, namreč problem državne identitete in problem pravne kontinuitete. Kolike važnosti sta ta dva problema, to postalo nam je jasno še le ob prevratu. Ali je današnja Avstrija nova država, ni li samo zmanjšana prejšnja Avstrija »v državnem zboru zastopanih kraljevin in dežel«? Ali je Nemčija ista država kakor je bila pred revolucijo? Kako je s sovjetsko Rusijo? Je li to nova država, za katero obveze carske Rusije ne veljajo? Pa niti ni treba iti tako daleč! Tudi glede našega kraljestva SHS ni to vprašanje izven vsakega spora in mnogi govore z globokim pravniškim prepričanjem, da je to pravno samo »proširena« kraljevina Srbija.

V dosedanji državnopravni literaturi najdeš o tem problemu zelo malo. Morda se sliši kakor slučaj teleopatične slutnje, da je edina načelna razprava o tem problemu napisana od Avstrijca Adolfa Merkla v Arhivu javnega prava, letnik 1917 (!) pod naslovom: »Die Rechtseinheit des österreichischen Staates.«

Predavatelj prof. dr. Pitamic sam niti ni imel namena, da v enem predavanju poda kako rešitev. Le opozoriti je hotel na problem, dati vzpodbudo za razmišljevanje. Značilno pa je ne toliko za težkočo problema kakor za znanstveno vestnost predavatelja, da v početku (str. 8) rekako izraža misel, da država po revoluciji ni več ista, na strani 10 pa se predvidno omejuje, da je splošno veljaven odgovor na to težko najti. In tako je tudi.

Legalizacija revolucije? Predavatelj smatra, da je ta »čudež« možen vsled neke antinomije v pravnem redu, razmerja med pravnim redom in izvrševanjem prava, »ker dobi lahko ustava iz sodnikovih ust drug zmisel, kakor ga ima po mišljenju ljudi, ki niso državni organi, da celo drug zmisel, kakor ga je imela po prejšnjih sodnih izrekih« (str. 16). Že Jellinek je o tem pisal interesantno študijo »Verfassungsänderung und Verfassungswandlung.« Toda, če ima sodnik (ali katerikoli organ države) popolno svobodo interpretacije, je tak pravni stavek pač tudi sestavina ustave odnosno pravnega reda. In če je besedilo ustave še tako skromno in moč interpretacije še tako obsežna, ne vem, če je tu antinomija ali kaj logično kontradiktornega; kajti mislim, da ni tako, »da naj na eni strani velja tekst, na drugi strani pa uveljavljenje tega teksta po gotovih ljudeh, ki mu dajo ta ali oni zmisel« (str. 17), ampak velja samo to, kar oni, ki jim je dana pravica tekst obvezno razlagati, v njega polože. Vedno gre le za interpretacijo v zmislu zakona, ne proti njemu. Interpretant in »legibus solutus«; in če bi imel splošno, ne kakor po švicarskem državljanskem zakonu, le izvzetno pravico, da tolmači tekst zakona tako, kakor da bi bil on zakonodavavec, bi v takem slučaju pač [Page] njegova volja bila v naprej vsprejeta v pravni sistem kot pravni stavek. S tem pa je logična zveza s pravnim redom podana. O revoluciji potom interpretacije bo težko govoriti.

Mladim pravnikom ljubljanske univerze naj to lepo predavanje vzbudi veselje do pravne vede, obenem pa naj jim bo srčen opomin, da je pot do resnice zelo težavna, da morda niti »ni pot, le potovanje«.

Dr. Ságadin.

Almanah svoj je izdalo Udruženje pravnika kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca, ki vsebuje na 23 tiskanih polah 12 člankov. Urednik mu je dr. Dušan Subotić, blagajnik društva in predsednik trgovačkog suda v Beogradu (sedaj sudija kasacionog suda). Med članki je 10 predavanj, ki so se vršila v društvenem letu 1919. Ti članki so: 1. Naš valutni problem. — Dr. M. Nedeljković. 2. Pravo na naknadu šteta pričinjenih ratom. — Dušan Dimitrijević. 3. Crkveni problem pred novim ustavom. — Dr R. Kazimirović. 4. Misli o ustavu i politici. — Dr. D. M. Subotić. 5. Procena šteta, pričinjenih ratom. — Dr. Al. Mijović. 6. O projektu zakona za rešenje invalidskog pitanja. — Dr. Aćimović. 7. O političkoj centralizaciji i samoupravi. — Dr. V. Stopar. 8. O crkvi u državi. — Dragutin Dimitrijević 9. Projekt zakona o likvidaciji moratornog stanja. — Dr. D. M. Subotić i Sm. M. Šapćanić. 10. Unutarnja kolonizacija u vezi agrarne reforme. — M. Zebić. V 11. članku priobčuje dr. M. Subotić zgodovino, v 12. pa pravila društva. — Cena je 12 dinarjev, za društvenike 10 dinarjev. Knjigo prav toplo priporočamo, ker nudi spoznavanje toliko mišljenja srbskih pravniških krogov o aktualnih problemih, kolikor srbskih razmer v mnogih ozirih.

Anton M. Petrinčič: »Zveza narodov«. V lastni založbi. 40 str. 1919. Ta brošura ima namen vzbuditi zanimanje širše javnosti naše države za Zvezo narodov, ima torej propagatoren namen in je za to svrho spretno sestavljena. V kratkih, za hipno informacijo zadostujočih odstavkih je podal avtor zgodovinski pregled o mirovnem gibanju, potem pa nekatere glavne točke v načrtu statuta o Zvezi narodov, ki ga je izdelala pariška mirovna konferenca. Utopija bi bila misliti, da je s tem dogovorom možnost vsake bodoče vojne izključena. Velikega pomena pa je vsekakor ta prvi korak, kateremu bodo morali seveda slediti še drugi manj boječi, da se odpravi dosedanja brezvestna mednarodna anarhija, v kateri je bilo vsako malenkostno sporno vprašanje pripravno, da povzroči izbruh vojne. Namesto te anarhije mora stopiti »organizovana moč združenih kulturnih narodov, utemeljena na pravni podlagi.« G. avtor pravilno povdarja, da je vspešno delovanje Zveze narodov (ki ni le zveza držav) možno le ob najširšem sodelovanju narodov. Opozarja na veliko število društev skoraj v vseh državah, ki se bavijo z mirovno organizacijo; dodan je brušuri imenik teh društev. Ta društva so zelo važen faktor v razvoju ideje o ligi narodov, ki se bode mogla udejstvovati le takrat, ako se zaduši vsak imperijalizem s tem, da se v vseh narodih [Page] razširjajo in uglajajo načela pravičnosti. Vsakemu, ki se zanima za to veliko svetovno kulturno gibanje, bodi ta prva v slovenskem jeziku o Zvezi Narodov pisana knjižica priporočena. Pripomnim pa to-le: v brošuri je v francoskem jeziku ponatisnen prvotni od komisije mirovne konference izdelani načrt, ki pa je bil pozneje znatno izpremenjen. Definitivni pakt, kakor je sedaj uvrščen v vseh v Parizu sklenjenih mirovnih pogodbah, se glasi malo drugače. Stališče v prvem načrtu nekako kot »minores gentes« tretiranih malih držav je sedaj vsaj nekoliko izboljšano. Univ. prof. dr. Pitamic.

Dr. Bogumil Senekovič: Obrtno pravo in delavsko zavarovanje. Izdal in založil Zavod za pospeševanje obrti v Ljubljani. 362 strani. 1919.

Važen pogoj za napredek našega naroda je poznanje zakonov, pod katerimi živi, zlasti predpisov, ki se tičejo gospodarskega življenja. Uradna izdaja zakonov se težko dobi ali je predraga, da bi si jo revnejši sloji nabavili, ali pa pisana v nerazumljivi slovenščini. Spoloh pa čitanje paragrafov ni poseben užitek za nejuriste. Radi tega so nujno potrebne popularne izdaje, ki so vsem razumljive, ki pa so obenem popolne in zanesljive. Tem razmeram zadošča povsem ta knjiga, ki obdeluje na poljuden način in v lepem slogu za široko plast našega ljudstva važni predmet obrtnega prava (obrtni red, predpisi o obrtnem nadzorstvu in nedeljskem počitku) in delavskega zavarovanja (za nezgode in za bolezen). Posebno zanimiv je zadnji odstavek »Urad za pospeševanje obrti kraljestva SHS v Ljubljani«, ki kaže, kako je naše obrtno zadružništvo napredovalo in v kako veliki meri bi se dal naš obrt — posebno domači — še dvigniti s spretno organizacijo. Dokaj komplicirana snov je sistematsko razpredeljena, prikrojena na razmere v Sloveeniji; vpoštevane so novejše naredbe (n. pr. izjemna določila o nastopu obrtov za vojne udeležence in poškodovance); težje razumljiva določila so pojasnjena s primeri. Vidi se, da je avtor praktično dobro izvežban in znanstveno izobražen jurist; zadene jedro in bistvo posameznih določil in se ne ustavlja pri malenkostih. Z eno besedo — poljudna knjiga v najboljšem zmislu, katero našim uradnikom, obrtnikom in delavcem prav toplo priporočamo. Tudi študentom bode koristila kot učna knjiga — vsaj za začetek. Želeti bi bilo da izide kmalu iz peresa g. avtorja na široki pravnoznanstveni podlagi izdelan sistem obrtnega prava.

Univ. prof. dr. Pitamic

Dr. France Goršič: Prvo leto našega pravosodstva. V Ljubljani 1920. Tiskal A. Slatnar. Samozaložba, 38 str.

Ko je še obstajala rajnka Avstrija, se ni zgodilo, da bi bil Slovenec v pravosodni upravi prišel na vodilno mesto. Največ, kar je slovenski sodnik dosegel, je bilo mesto predsednika dež. sodišča v Ljubljani. Časi so bili takšni, da je bil lahko slovenski uradnik popolnoma hladen nasproti problemu, kako funkcijonira državna uprava. Če bi bil pregledal politične konsekvence, bi bil tačas celo lahko vesel če bi imela uprava [Page] čim večje nedostatke, ker bi bilo to pač ustvarjalo v narodu nevoljo in nezadovoljnost z avstrijsko državo.

Kot kažejo sedanji časi, pa je slednje vrste mišljenja bilo malo med našim sodništvom, marveč smo bili vsi verni in zvesti sluge.

Prevrat je vse sodništvo postavil v povsem drugačen položaj.

Ker je našega razumništva tako malo in ker je njega zelo velik del v sodniškem stanu, je naravno, da bi sedaj vsakega izmed nas morala žgati skrb za dobro justično upravo v znatno višji meri, kot v kakoršni smo preje na upravi bili desinteresirani. Ta skrb bi morala biti tem večja, čim močnejše bi v posameznem sodniku gorel čut za našo novo narodno državo, čim bolj bi čutil, da jo usoda te države tudi nujno njegovega naroda usoda. Vsak nedostatek naše justične uprave bi moral naš slovenski sodnik poslej čutiti kot pekočo rano na svojem lastnem telesu.

Bojim se, da tako nujno potrebna izprememba v mišljenju našega sodništva do sedaj še ni globoko prodrla. Vidnih znamenj zanjo nisem še opazil. Naše sodniško društvo je doslej stremilo samo za izboljšanjem plač, ni se pa še dosedaj slišalo, da bi se. bilo potegovalo za odpravitev raznih nedostatkov v naši justični upravi, ni kazalo, da mu je v prvi vrsti za dvignenje nivoja naše uprave. In vendar je edino ta skrb za dobro naše provosodstvo ona idejna in idealna podlaga, iz katere se more z vso nujnostjo zahtevati zboljšanje tudi gmotnega stanja sodniškega: ta zahteva izgubi vsako kruhoborsko in zgol materijalistično barvo, temveč postane nujna in neizogibna iz idealnega vidika državne in narodne koristi.

Ker nam novi čas nalaga vsakemu izmed nas sodnikov težko in neodpustljivo dolžnost, da se brigamo vsak posameznik za celotno stanje našega pravosodstva, s tega vidika pozdravljam Goršičevo brošuro, ta žalibog do sedaj pri nas edini pojav, da nekdo polaga prst na rane našega pravosodstva.

Nevažno mi je pri tem, da so morda nagibi za razna Goršičeva izvajanja osebne natore. Važno zame je le, da odkrivajo resnične rane več ali manj težke.

Izmed stvari, na katerih škodljivost opozarja Goršič, se mi zdi najpomembnejša ta, da nam naša pravosodna uprava ni prinesla nobenih organizatornih preureditev, dasiravno naše pravosodno stanje kriči po njih.

Če bi danes eliminirali vse one sodnike, kar smo jih za pomoč pritegnili izmed naših penzijonistov - sodnikov, če bi torej naše personalno stanje postavili v tem smislu na normalno, da vporabljamo res samo aktivne sodnike, je jasno, da vsa naša justica zastane.

In vendar proti temu grozečemu stanju nismo ničesar ukrenili. Edina mala remedura po naši dveletni upravi je ta, da smo sodniško pripravljalno dobo skrajšali, kar upajmo, da bo imelo nekak uspeh. Da bi [Page] imelo zadostnega, o tem zelo dvomim. — Zakaj smo ostali tako nedelavni, se mi zdi vzrok v sledečem.

Zadrega prvih dni po prevratu in potreba organizirati novo nadsodišče v Ljubljani in obenem urediti v poverjeništvu najvišjo upravno instanco, je privedla do tega, da smo na vseh teh mestih namestili može, kakor so se ravno nudili in kakor so imeli boljšo — avstrijsko kvalifikacijo; to smo si popolnoma osvojili, kar je bilo sicer prav komodno, a prav gotovo v marsikaterem slučaju tudi zmotno.

Prezrli smo pri tem popolnoma dejstvo, da so vsi tisti naši možje, kateri so svojčas delali na višjih mestih avstrijske justice, delali v državi, katere državno življenje je mirno in urejeno potekalo, tako da je vsak teh gospodov popolnoma zadostil svoji nalogi, če je redno reševal vse ono, kar mu je vsaki dan sproti naplavil. Drugih nalog tačas ni bilo, zlasti ne za naše ljudi, ki nikdar niso imeli vodilnih mest.

Po prevratu so bile naloge pri nas povsem drugačne. Če bi bili hoteli vsa sodišča po Sloveniji, katera je bilo potreba poslej s Slovenci zasesti, zasesti tako, kakor bi to zahtevala avstrijska pravosodna organizacija, zmanjkalo bi nam bilo gotovo najmanj polovico sodniškega materijala. Dasi smo pa imeli toliko premalo sodnikov, vendar se v naši organizaciji ni ničesar izpremenilo.

Razmere so bile in so še danes take, da zahtevajo človeka, ki bi imel spoznanje in potrebno energijo za reorganizacijo, a takega moža, kot kažejo dejstva, nam doba po prevratu ni prinesla, marveč kar je bilo čisto naravno, gospodje, ki so prišli pri nas v justični upravi na vodilna mesta, so opravljali na isti način svoje delo, kakoršnega so bili preje navajeni, to se pravi, reševali so vsakodnevno naplavino. Reševali so pa to naplavino z isto mentaliteto in z istim načinom mišljenja, kakoršnega so bili vajeni. Vem, da je tudi tako delo, kot so ga delali ti možje, bilo do neke mere koristno in neobhodno potrebno, vem tudi, da je ta dnevna naplavina mnogokrat veliko napora in požrtvovalnosti absorbirala.

Vem to, toda — za nas je to bilo mnogo premalo, ker eden glavnih problemov je bil in je še danes ta, kako to naplavino zmanjšati, oziroma jo odvesti v druge struge.

Če tako motrim psihologijo v naši justični upravi, se mi ne zdi prav nič čudno, nasprotno celo logično in nujno ono naročilo, katero je po prevratu našim sodiščem došlo uradno, češ naj naročajo še nadalje dunajske pravne časopise. Iz istih tal izvirajo odločbe našega nadsodišča, ki jih je prinesel »Slov. Pravnik« v prejšnji številki, odločba, ki sredi leta 1919 izrečena skuša rehabilitirati roman »Gospodina Franja« zaradi očitanja srbofilstva, ali odločba, da je za nas po civilnem procesu Hrvatsko smatrati za inozemstvo, ali da je graško nadsodišče še skozi cel mesec po prevratu bilo za nas kot kazenska instanca kompetentno itd.

Da se vrnem k Goršičevi brošuri.

V odstavkih naslovljenih »Povest o dečkih in deklicah«, in »O skrbi za pravosodje« remonstrira Goršič proti načinu, kako je po prevratu naša justična uprava postopala pri nameščanju sodnikov na ugodna mesta in pri njih avanziranju ter se pri tem manj ozirala na zmožnost prosilca, pa bolj na starost njegovo in pa na rodbinske razmere. Dalje stigmatizira način, kako po prevratu ravnajo nadrejeni sodniki s podrejenimi.

Vsi ti očitki utegnejo imeti gotovo mero upravičenosti. Kolikor so upravičeni, je gotovo treba stremeti po tem, da se podobne napake po možnosti odstranijo. Toda na drugi strani pa se ne da prezreti, da je pravi vzrok temu, če se pri nas še dogajajo take stvari pač ta, da smo še vedno z eno nogo v bivšem hlapčevstvu. Ni se še pri nas razvila ona tradicija gospodarjenja, katero dajejo dolgotrajne izkušnje in katera izoblikujejo tako ravnanje s podrejencem, da pride do čim najmanjšega trenja med gospodarjem in uslužbencem. Ne dvomim, da bo v tem pogledu samo po sebi prav kmalu boljše.

V odstavku »Spandau« razpravlja Goršič o dveh sodbah deželnega sodišča ljubljanskega kot vzklicnega sodišča.

Mogoče sta te dve sodbi pomotni. Če sta ali ne, je zame postranskega pomena. Ampak način, po katerem razpravlja Goršič o tej stvari v brošuri namenjeni široki masi, mi je malo simpatičen in napravlja name naravnost demagoški vtis. Vsakemu praktiku je znano, da je praksa celo v najvišjih inštancah rodila mnogo sodeb, katerim bi se vspešno dala dokazovati pomotnost. Pomotne sodbe tvorijo gotovo znaten odstotek vseh sodba. Nenavadne niso sedaj in niso bile v Avstriji in mislim, da nikdar ne bodo. Razen tega je na drugi strani vsakemu praktiku znano, da se razlogi sodeb ne koncipirajo z ambicijo kot kako znanstveno delo. Če uvažujem vse to in dasi obenem nisem slep za pomanjkljivosti, na katerih trpi vsled raznolikega sodniškega materijala vsaka jurisdikcija, ne morem drugače kot reči, da se mi zdi graje vredno, če Goršič nasproti lajiški masi na tak način prikazuje v luči tragične sodniške zablode dva slučaja, ki sta v vsakem pogledu neznatna.

To mi je temmanj ljubo, ker zadnji odstavki brošure s svojim povečavanjem neznatnih zadev postavljajo Goršiča samega v luč osebno pristranskega pritoževača tudi v vseh onih pogledih, kjer so njegovi očitki v navedeni knjigi vse bolj upravičeni in kjer gre za neprimerno važnejše zadeve kot one, ki so opisane v zadnjih odstavkih.

Čudno se mi vidi, da se uprav oni odstavki, ki vsebujejo stopnjema zmerom neznatnejše stvari, vrstijo čimdalje bolj proti koncu brošure, tako da je videti kot da jih je smatral avtor za čimdalje bolj učinkovite. Čuden je torej crescendo te brošure, ki ima svojo kulminacijo v neznatni osebni aferi, dočim je brošura začela s pritožbami o vrlo važnih, celotno justično upravo zadevajočih stvareh.

Ne morem ji prihraniti očitka, da je preveč šla za efektom, zakaj sicer bi bilo marsikaj izostalo iz nje. Ker je celotna brošura tako postavljena na efekt, je povsem naravno tudi, da je v malem želja po efektu očitna tudi v Goršičevem štilu, ki je nepotrebno zvit in skravžljan. In to mi je žal — v interesu dobrega jedra brošure.

Anton Lajovic.

XXXI. redna glavna skupščina društva „Pravnika“.

I. Vršila se je dne 5. julija popoldne v sodni palači ob številni udeležbi. Društveni načelnik g. dr. Majaron je v svojem govoru izvajal, kako je vojna vplivala tudi na razmere društva in zaustavila njegovo delovanje, tako da izza zadnje redne skupščine v marcu 1916 ni kazalo sklicevati letnih društvenih skupščin, niti po l. 1917 izdajati društvenega glasila »Slov. Pravnika«. S tem, da je list sedaj zopet začel izhajati, otvorilo se je poglavitno delovanje društva in treba je formelno zaključiti prejšnjo dobo stagnacije, pa dobiti novo podlago za bodoče redno in uspešno delovanje. Ta namen ima današnji dnevni red, po katerem naj predvsem odbor poda skupno poročilo in skupen račun za pretekla leta. Nadalje je potrebna prememba društvenih pravil. Naša stara pravila so bila dobra in so se pred 6 leti samo izpopolnila v svrho ustanavljanja podružnic. Vendar pa, če se primerjajo s sedanjimi, novimi razmerami, je takoj vidno, da je potrebna revizija. Odstopajoči odbor bi bil že pripravil potrebne predloge, ako bi bil že natančno določen teritorij naše nove države in s tem tudi okoliš našega društva. V tem oziru je treba torej še čakati. Nujno potrebna in takoj izvedljiva je pa prememba § 5 pravil in glede tega hoče odbor predložiti skupščini svoj nasvet. Pri sestavi odbora, ki ga treba voliti za tekoče poslovno leto, se bo tudi treba ozirati na nove razmere, tako da bodo zastopani v njem kolikor moči vsi pravniški poklici in da bodo odborniki tudi primerno razdeljeni na Ljubljano in druge [Page] večje kraje. Konečno je načelnik prosil vse društvenike, naj izkazujejo društvenemu glasilu čim večje zanimanje in ga zlasti vsebinsko podpirajo iz svojega uradnega in znanstvenega delovanja, da bode ustrezal praktičnim potrebam, pa tudi dostojno zastopal dobri znanstveni sloves slovenskih pravnikov.

II. Društveni tajnik g. dvorni svetnik Bežek je podal naslednje poročilo:

Skupščina je odobrila to poročilo brez razgovora.

III. Društveni blagajnik g. dr. Josip Lavrenčič je predložil podroben račun o dohodkih in izdatkih društva v dobi od 1. januarja 1916 do 30. junija 1920. Končne svote so izkazale:

dohodkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . K 11.280.75

izdatkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . » 5234.65

saldo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . K 6046.10

premoženja v naložbah in gotovini . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . K 6494.67

IV. Gosp. dr. Ant. Švigelj je o društveni knjižnici poročal, da se je pomnožila z lepim darilom g. dr. Ant. Vit. Schoeppla, bivšega ravnatelja Kranjske hranilnice, ki se mu za to izreka topla zahvala. Društvo je po naročilu narodne vlade prevzelo tudi knjižnico nekdanje »Juristische Gesellschaft« v svojo hrambo in jo dobi v last, ko se izvrše še nekatere formalnosti. Društvena knjižnica se je pa morala radi nedostajanja uradnih prostorov v sodni palači zadnji čas premestiti iz dosedanje sobe v pritlične prostore, kjer ne more ustrezati svojemu namenu. Zato se bo moral bodoči odbor baviti s knjižničnim vprašanjem prav posebej.

Odobreno.

V. V imenu računskih preglednikov je g. dr. Janko Žirovnik poročal, da so društveni računi v popolnem redu, in predlagal odboru absolutorij, posebno pa blagajniku dru. Lavrenčiču zahvalo za mnogi trud. Zasluge njegove je še poudarjal g. načelnik in nato je bil predlog sprejet z glasnim odobravanjem.

VI. G. načelnik dr. Majaron je predlagal v imenu odbora premembo društvenih pravil v § 5 tako, da naj v bodoče redna glavna skupščina določi društvenino za vsako poslovno leto posebej. Sprejeto brez ugovora.

Za tekoče leto je predlagal društvenino v znesku 80 K, to pa glede na visoke, zlasti tiskovne stroške, ki jih povzroča izdajanje društvenega glasila.

O tem predlogu se je vnela daljša razprava, ki so se je udeležili gg. dr. Žirovnik, predsednik dr. Papež, drž. pravdnik Grasselli, okr. sodnik Lajovic, sod. podpredsednik Regally, sod. svetnik Keršič in odvetnik dr. Krejči. Nasvetovali so se razni načini, kako bi bilo priskrbeti gmotno pripomoč za izdajanje lista.

Po pojasnilih predlagatelja je bil tudi drugi predlog soglasno sprejet.

VII. Na predlog sod. predsednika g. dr. Papeža je bil vzklikoma izvoljen za društvenega načelnika g. dr. Danilo Majaron, ki se je zahvalil za vnovič izkazano čast, a jo more sprejeti samo še začasno. Po razgovoru so bili nato izvoljeni v društveni odbor naslednji gospodje: dvorni sod. svetnik B. Bežek, univ. prof. dr. M. Dolenc, odvetnik dr. Jos. Lavrenčič, univ. prof. dr. L. Pitamic, sodnik dr. R. Sajovic, fin. prokurator dr. H. Souvan in drž. tajnik I. Škarja, vsi v Ljubljani; odvetnik dr. Juro Hrašovec v Celju, drž. pravdnik dr. M. vit. Grasselli v Mariboru in dež. sod. svetnik A. Kuder v Novem mestu.

G. načelnik je koncem volitev poudarjal, da na ta način izstopijo iz odbora gospodje — dvor. svetnik dr. Babnik, odvetnik dr. Švigelj in sod. predsednik dr. Papež —, ki so 30, ozir. 20 in 13 let zvesto in požrtvovalno sodelovali v odboru, tako da so si zaslužili časten spomin v društvenih analih in odkrito zahvalo. (Živo pritrjevanje).

VIII. Med slučajnostmi je povprašal g. dr. Grasselli, kako je z nameravano izdajo obč. drž. zakonika. Na to sta odgovarjala načelnik in dv. svetnik Regally. Ta kot urednik je razložil, da je rokopis v glavnem že davno pripravljen in da ga hoče popolniti le še glede na najnovejšo zakonodajo, kakor hitro se zagotovi založništvo, ki je seveda sedaj od dne do dne bolj vprašljivo glede na čedalje večje tiskovne stroške. G. načelnik je zatrjeval, da se društveni odbor po svojih močeh potrudi za čim prejšnjo, posebno sedaj potrebno izdajo.

Končno je bila po predlogu in daljšem utemeljevanju dvor. sod. svetnika g. Regallyja sprejeta resolucija: »Predpisi pravilnika za izvrševanje določil o pristojbinah iz členov 7.—12. začasnega zakona o proračunskih dvanajstinah in o najnujnejših fiskalnih odredbah z dne 4. aprila 1920. se, kolikor se tičejo sodnega poslovanja, neizvedljivi, ako naj sodišča redno in točno vrše svojo dolžnost, deloma pa tudi ovirajo promet v uprav neverjetni meri.

Predsedništvo viš. dež. sodišča in poverjeništvo za pravosodje v Ljubljani se kar najnujnejše pozivljata, da čim najpreje izposlujeta pri osrednji vladi v Beogradu, da se točka XXIV. imenovanih predpisov, objavljenih v št. 56 ur. lista dež. vlade z dne 11. majnika 1920, prekličejo in uveljavijo prejšnji predpisi.«

Razne vesti.

V Ljubljani, koncem avgusta 1920.

— (Kronika društva Pravnika.) Novoizvoljeni odbor je imel dne 20 julija sejo, v kateri se je konstituiral tako-Ie: načelnik odvetnik dr. D. Majaron, namestnik dvor. sod. svetnik B. Bežek, tajnik sodnik dr. R. Sajovic, namestnik dež. tajnik Iv. Škarja, blagajnik odvetnik dr. Jos Lavrenčič, namestnik fin. prokurator dr. H. Souvan. — Sklenil je naprositi poverjenike v Mariboru, v Celju in v Novem mestu, da poskrbé za oživotvorjenje podružnic, kojih pravila so že potrjena. — Sklenil nadalje naprositi deželno predsedništvo, poverjeništvo za pravosodje in delegacijo finančnega ministrstva za posredovanja, da se za podrejene urade naroči društveno glasilo.

— Določil je nagrade za sotrudnike Slov. Pravnika. — Vršil se je razgovor o tem, kako pospešiti izdajo obč. drž. zakonika v slovenskem besedilu in kako izslediti zbirko slov. zakonikov iz zapuščine dr. Volčiča. — Na predlog prof. dr. Dolenca se je sklenilo prirediti pismeno enketo o vprašanjih: I. Ali je stvarno priporočati, da se razširi veljavnost srbskega kazenskega zakonika na celo ozemlje države Srbov, Hrvatov in Slovencev? II. Ali je stvarno priporočati, da se razširi veljavnost hrvatskega kazenskega postopnika na celo ozemlje države Srbov, Hrvatov in Slovencev? V koliki meri naj se uvede porota? [Page] III. Ako se potrdijo načeloma prejšnja vprašanja: Na kakšen način bi se mogla razširitev izvesti? Katera doba bi bila primerna za »legis vacatio?«

— (Nagrade sotrudnikom »Slov. Pravnika«) je odbor društva »Pravnika« določil naslednje, računane za celo tiskano polo: za samostojna dela (razprave) 160 K; za praktične primere, če so prirejeni za tisk, 60 K, za književna poročila (recenzije) 200 K in za razne vesti 160 K. Te nagrade se bodo nakazovale sotrudnikom, ko bodo njih spisi priobčeni v listu.

— (Osebne vesti.) Imenovani so: pri dež. vladi v Ljubljani poverjeniki: za notranja dela vseučiliški profesor dr. Leonid Pitamic, za pravosodje dr. Gregor Žerjav in za socijalno skrbstvo dr. Vladimir Ravnihar; okr. sodnika dr. Fran Schaubach za deželnosodnega svetnika pri okrož. sodišču v Mariboru in dr. Erih Eberl za deželno sodnega svetnika pri višjem dež. sodišču v Ljubljani; za sodnike brez stalnega službenega mesta avskultant dr. Josip Kavčič, Fran Zöhrer in Josip Tuje, za avskultante pravni praktikanti dr. Erih Konšek, Viktor Durini, Rajko Lederhas, Janko Črček in Bogdan Petelin. — Policijski svetnik in vodja policijskega ravnateljstva v Ljubljani dr. Alojzij Guštin je pomaknjen v VI. čin. razred. — Podeljen je naslov in značaj okrajnih glavarjev vladnim tajnikom dr. Rudolfu Steinmetzu - Sorodolskemu, Josipu Žnidaršiču, dr. Alojziju Gregorinu, dr. Marku Ipavicu in dr. Srečku Lajnšiču; naslov in značaj vladnih tajnikov okrajnim komisarjem Rikardu Koropcu, Gašperju Lipovšku, dr. Petru Vavpotiču in dr. Otmarju Pirkmajerju. Za provizorna koncipista sta imenovana konceptna praktikanta Matko Kandič in Ivan Šribar. — Pri generalni direkciji neposrednih davkov v Beogradu sta imenovana viš. fin. svetnika Hilarij Vodopivec za šefa odseka in dr. Fran Doršič za inšpektorja. — Odvetniško pisarno je otvoril dr. Josip Grablovic v Ljubljani. — V imenik kazenskih zagovornikov sta vpisana deželnosodni svetnik v pok. Avgust Modriniak s sedežem v Dolenji Lendavi in notarski namestnik Fran Presečnik s sedežem v Konjicah. — Umrla sta odvetnik dr. Viktor Sušnik v Pliberku in finančni svetnik Bogumil Koser v Mariboru.

— (»Udruženje pravnika kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca«). Iz članka »Istorija Udruženja pravnika«, ki je priobčen v »Almanahu«, naznanjenem med književnimi poročili, povzamem nastopne zanimive podatke o društvu.

Društvo je bilo ustanovljeno meseca septembra 1908 po nastojanju predsednika kasacionog suda Dj. Pavlovića in univ. profesorja ter državnega savjetnika Gige Geršića. Prvi predsednik je bil G. Geršić, a Pavlović, ki je odklonil kandidaturo v odbor, je bil proglašen na občnem zboru za častnega predsednika.

Že takoj početkom svojega delovanja se je društvo rekel bi ovekovečilo v pravni jugoslovanski literaturi. Povod je bila aneksija Bosne in Hercegovine. Upravni odbor je v svoji seji dne 7. oktobra 1908 naprosil svojega predsednikak G. Geršića, da znanstveno osvetli vprašanje aneksije. Le-ta je potem napisal knjigo z naslovom »Medjunarodni pravni bilans u poslednjoj balkanskoj krizi«, ki je bila natisnjena julija 1909 in ki obsega 138 strani. Društvo jo je založilo v lastni režiji ter ima, kakor mi je svoječasno bilo sporočeno, še nekaj izvodov v zalogi. Dokazovanje je strogo juridično, brez vsake politične primesi in tako stringentno in logično, da razpadejo v nič vsi argumenti, s katerimi so opravičevali nemški in avstrijski znanstveniki aneksijo. To knjigo vsem, ki se zanimajo za mednarodno pravo, toplo priporočam.

Nadaljno delovanje društva do svetovne vojske, ki je bilo le za čas balkanske vojne prekinjeno od oktobra 1912 do 27. decembra 1913, je obsegalo vse grane zakonodaje. Pečalo se je z reformami kazenskega in civilnega prava, kazenskega in civilnega postopka, konkurznega reda, organizacije sodišč in zakona o sudijah, zakona o odvetnikih, zakona o gradj. činovnikih itd. Referat sudije Miloša Stanojevića »o reorganizaciji sudova« je natisnil leta 1911 »Arhiv beogradskog fakulteta« v posebni izdaji, ki obsega 102 strani.

Na skupštini 27. dec. 1913. je prof. Geršić odložil predsedništvo, in skupština ga je za njegove velike zasluge počastila s tem, da je z velikim navdušenjem sprejela predlog dr. Subotića, da se ga imenuje za »doživotnog počasnog predsednika Udruženja«. Upravni odbor je potem izbral za predsednika svojega člana predsednika kasac. suda Mihajla P. Jovanovića, ki vodi društvo še sedaj.

Članov je imelo društvo: leta 1908: 193, l. 1909: 246, l. 1911: 111, l. 1912: 65, l. 1913 ni nikdo vplačal članarine. To nazadovanje je pripisati posledkom balkanske vojne. V letih 1914 do jeseni 1918 je delovanje vsled svetovne vojne popolnoma prenehalo. Oktobra meseca 1918 se je začela obnova in sta predsednik M. Jovanović ter blagajnik dr. Subotić sklicala konferenco vseh beogradskih pravnikov na dan 9. decembra. Vpisalo se je 58 članov. Konferenca se je preložila na 16. decembra in tedaj je bil izvoljen nov upravni ter nadzorni odbor. Na tej konferenci se je tudi sklenilo, da se društvo Udruženje pravnika odslej imenuje »Udruženje pravnika kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca«. Odslej je bilo prav živahno delovanje toliko v nabiranju članov, kolikor v znanstvu. Do godišnje skupštine, ki se je vršila 26. in 27. oktobra 1919, je bilo nabranih 665 članov in obavljenih 10 predavanj, katera so vsa priobčena v Almanahu. Od članov jih je 552 iz Srbije, 113 pa iz novih krajev, (med temi je po mojih zaznamkih 66 Slovencev). Skupština je sklenila resolucijo, ki 1.) obsega poziv na pristojna mesta, da se uvede nov zakon »o činovnicama gradjanskog reda«, dotlej pa izboljša gmotni položaj činovništva in sodnikov, 2.) konstatuje potrebo izenačenja zakonov in poživlja vlado, da izroči vse tozadevne zakonske predloge društvu na [Page] proučavanje. Dosedanja odbora (upravni in nadzorni) sta bila potrjena v sedanji sestavi s pravico, da se po potrebi sama izpopolnita. Na podstavi tega pooblastila je potem upravni odbor izvolil podpisanega za tretjega društvenega podpredsednika. Kavčnik.

— (»Društvo odvetniških kandidatov za Slovenijo v Ljubljani«) se je ustanovilo in si izvolilo odbor: predsednik dr. Josip Cepuder, podpredsednik dr. Lojze Remec, blagajnik dr. Dominik Žvokelj, tajnik dr. Franc Lokar, računska preglednika dr. Jakob Mohorič in dr. Josip Koder.

— (Pravica revnih pri hrvatskih sodiščih.) Civilni pravdni red za Hrvatsko in Slavonijo ne pozna določbe, kakoršno ima naš civilni pravdni red v točki 4. § 64. Radi tega hrvatska in slavonska sodišča tožb, podanih v zmislu točke 4. §-a 64. c pr. r. pri sodiščih v Sloveniji, niso sprejemala, temveč so jih vračala. Pravica revnih, podeljena od slovenskih sodišč, je postala na ta način iluzorna, ker določa hrv. opr. red, da se sme vložiti pismena tožba samo pri pristojnem sodišču. Da odpomore tem neprilikam, izdalo je hrv. slav. poverjeništvo za pravosodje na vsa podrejena sodišča naredbo, kako je postopati, če jim dojde taka na zapisnik pri sodišču v Sloveniji podana tožba. Po tej naredbi morajo hrv. slav. sodišča zapisnik, doposlan jim od sodišča v Sloveniji, sprejeti kakor prošnjo za podelitev pravice revnih. Pristojno sodišče odloči na podlagi navedb tega zapisnika, ali je prositelju podeliti pravico revnih ali ne. V pritrdilnem slučaju podeli to pravico in imenuje obenem zastopnika revnih. Ta zastopnik mora nato vložiti tožbo in mu pri tem služi doposlani zapisnik za informacijo.

— (Pravoznanstveni stiki držav, nastalih na bivšem avstro-ogrskem ozemlju). Zakoni so šli v vseh državah, ki so se dvignile na razvalinah bivše avstro-ogrske države, svojo pot. Mi tega sicer ne občutimo posebno, ker se je naša državna zakonodaja najmanj podvizala ustvariti kaj novega. Zato imamo pa špecijaliteto pokrajinskih zakonodaj in to tako, da so n. pr. celo kazenske določbe v Sloveniji različne od onih v Dalmaciji. Ob tem razblinjenju zakonodaj nemara res vstreza potrebam praktikov, osobito odvetnikov in notarjev, pa politikov, da dobe nekako torišče, kjer si morejo pridobiti na razmeroma preprost način znanje prava t. zv. nasledstvenih držav. Kajti ne glede na stroške, ki so glede nabave knjig naravnost horendni, tisti, ki rabi kakšno knjigo, niti ne more računiti s tem, da jo po knjigotržcu pribavi v doglednem času. Na Dunaju se snuje v svrho pomoči za te pravoznanske neprilike »Institut für Rechtskunde der Sukzessionsstaaten des einst österreichisch - ungarischen Gebietes«. Na čelu mu stoji univ. prof. dr. Hans Speri. Namen inštituta je 1.) evidenca izpremembe privatnega, upravnega, finančnega, davčnega, kazenskega, obrtnega in civilnopravdnega prava, 2.) naprava knjižnice, vsebujoče vse zakonike, naredbenike in drugo strokovno literaturo o teh izpremembah, 3.) izvestiteljstvo glede vseh navedenih izprememb vsakemu interesentu, kateremu se [Page] eventualno pripošlje gradivo za dotično vprašanje. — Prospekt utemeljuje, zakaj mora biti tak inštitut na Dunaju s centralno lego bivšega stolnega mesta in zatrjuje, da tu ne gre za dobiček; plačevalo se bo le toliko, da se pokrijejo obratni in poslovalni stroški. (Vprašanja je nasloviti na Komite za ustanovo instituta, Dunaj, VI. Mariahilferstr. 1 c). Priobčujem tole notico osobito z ozirom na naše odvetnike in notarje, ki imajo pač velike križe, če hočejo dati kak svet, veljaven za druge države. Morda pa bi bilo tudi za našo državo umestno, ako bi se zasnoval nekak centralni inštitut v Beogradu, ki bi imel v evidenci vsa prava vseh naših pokrajin in dajal izvestja o teh pravih. Tako bi se s proučevanjem pokrajinskega prava storil korak k pripravi svoječasitega izenačenja. Dr. Metod Dolenc.

— (Izvor slovenske besede kazen.¹⁸) Pojma kazni v današnjem smislu besede prvotni Indoevropejci niso poznali, ker so inštitucije, ki nalagajo kazni, nastale šele v poznejši dobi. Če je kdo komu napravil kako škodo, tedaj se je moral oškodovanec sam ali njegova zadruga maščevati (samopomoč). Na jasneje nam o tem govore vsa stara in novejša sporočila o krvni osveti (gl. Schrader, Renllex. 98 sl.) Ako je kdo koga hote ali nehote usmrtil, ga je zasledovala usmrčenčeva zadruga, dokler ga ni usmrtila. Mogel pa se je usmrtitelj tudi odkupiti, ako je zadruga v to privolila. V tem, da je zadruga smrt svojega člana maščevala, t. j. da je usmrtitelju naložila neko zlo (smrt ali odkupnino) radi njegovega dejanja, pa vidimo pojem današnje kazni. Ravno tako je zadruga kaznovala zločine, ki so nji kot celoti škodovali; prvotna in najbrž edina kazen je bila vedno smrt (gl. Schrader o. m. 833). Moremo si misliti, da je mogla biti odkupnina večja ali manjša in da je sčasoma prišlo do nekih določenih pravil glede visokosti odkupnine in odkupitve sploh. Ko je pozneje država odvzela zadrugam samopomoč, je prevzela tudi ta že določena pravila; zločin je odslej zasledovala država in ga po sporočenih pravilih, zakonih maščevala t. j. kaznovala. Umljivo je torej, da je kazen mlajši pojem, maščevanje in naložitev pokore (odkupitev) pa starejši. Zato imamo v indoevropskih jezikih tako pogosto za oba pojma isto besedo n. pr. grš. ____ 62019-07-23T10:07:00ZNeberljiva grška beseda „krvna osveta, sprava, pokora, plačilo, kazen“, _____ 72019-07-23T10:09:00ZNeberljiva grška beseda nom. plur. (nastalo iz *________ 82019-07-23T10:10:00ZNeberljiva grška beseda ) „odkupnina za vbitega; odkupnina za vojnega vjetnika; pokora, kazen“; iz grščine je izposojeno latinsko poena, iz latinščine pa izvirajo stir. pian, stvn. pîna = nvn, Pein. angl. pine, pain; starobaktrijsko kaênâ- „osveta, kazen.“ Obe besedi sta iz ide.* q ^w oi-nâ, kar je dalo v slovanščini cêna, v litavščini kaine „cena, vrednost“; cena je torej prvotno določena odkupnina, prim. še grš. ___ 92019-07-23T10:11:00ZNeberljiva grška beseda .„plačilo, cenitev, kazen, pokora, spoštovanje, čast“ iz istega korena v redukcijski stopnji, ide. * q ^w imâ (gl. še Berneker, EW. s. v. cêna). K temu pomenskemu prehodu prim. dalje še lat. vindex, vindiciae, vindico „kaznovati, maščevati, varovati“; lat. multa (osk. molta) iz ide. * ml̥ q-tâ „škoda“, koren * ml̥q- ; sti. mr̥ktas „poškodovan“, grš. _____ 102019-07-23T10:12:00ZNeberljiva grška beseda „škoda“ iz * βλ___ 112019-07-23T10:19:00ZNeberljiva grška beseda , ml̥q ^w â; glede izmene π : β prim. ______; _______, 122019-07-23T10:13:00ZNeberljivi grški besedi kar navaja Hesih za kretsko, glede prehoda ___ 132019-07-23T10:13:00ZNeberljiva grška beseda : βλ- pa [Page] _-______ 142019-07-23T10:22:00ZNeberljiva grška beseda = ______ 152019-07-23T10:22:00ZNeberljiva grška beseda , gl. Vaniček, EW. 706 in radi * q ^w namestu * q gl. Fick, KZ. 28, 97. Iz tega korena je sprva izvajal Schrader, KZ. 30, 470 tudi slov globa, kar pa glasoslovno ni mogoče; globa, ki so si jo Slovenci izposodili iz hrvaščine, pomeni prvotno ,,skrb, tuga“ prim. poljsko głobič „stiskati, mučiti“ spada k globiti „tiščati“ ali pa k globiti „glodati“, gl. Berneker, E W. s. v. Lat. multa pomeni „kazen, predvsem denarno“ in se je razvilo preko pomena „pokora“, t. j. dejanje, ki narejeno škodo poravna. V lat. damnum „zguba, škoda“ pa je pomen kazni nastal mnogo pozneje; prvotno pomeni damnum iz *dap-no-m „potrato“ gl. grš. ______ 162019-07-23T20:21:00ZNeberljiva grška beseda , „potrata, zapravljivost“, lat. daps „pojedina“; pomen škode se je razvil neposredno iz pomena potrate; damnare je torej „komu škodovati“ gl. Walde, E.W. s. v. proti Schraderju, Reallex. 832, ki spaja damnum z dare in bi naj sprva pomenilo „to, kar se da za spravo“, proti čemur pa govore prvotni latinski pomeni. Tudi slov. kazn a 172019-07-23T20:22:00ZSlabo vidna črka naj bi bilo po Schraderju o. m. 103,831 in Miklošiču, EW. 107 iz istega korena kot ____ 182019-07-23T20:23:00ZNeberljiva grška beseda in kaênâ-, in sicer iz ide. * q ^w ô(i)-sni-; podaljšano prevojno stopnjo korena imamo zares v slov. kajati se „kesati, pokoriti se“, kajazn a 192019-07-23T20:22:00ZSlabo vidna črka „kes“; verjetneje pa je, gl. Berneker o. m. s. v., da je naša beseda tvorjena s formantom -ni- od korena kaz-, ki ga imamo v glagolu kazati, kažem; pomen kazen je potemtakem mlad in se je razvil preko pomenov ukaz, rus. nakazanje, ki pomeni v starejši dobi „pouk“, sedaj pa „kazen“; prim. še današnji slov. rek „ti bom že pokazal“, v katerem tiči pojem kazni. K temu pomenskemu prehodu prim. še grš. ______ 202019-07-23T20:27:00ZNeberljiva grška beseda „kažem“, nem. zeigen in stvn. zîhan „zeihen“; lat. notare „označiti“ in „karati“, grš. _____ 212019-07-23T20:27:00ZNeberljiva grška beseda karam“; n. weisen in verweisen, merken in vermerken; got. witan „wissen“ in fraweitan „maščevati“; rus. nakazati 222019-07-23T20:24:00ZSlabo vidna črka „navajati“ in „kaznovati“ itd. Še mnogo jasneje pa kaže na ta izvor (koren kaz-) besede kazen pomen, ki ga imamo na slovenskem Koroškem. Gutsmann D.-wind. Wrtb. (l. 1789.), navaja na str. 463: Zins = kasen, zhinsh; Zinsacker = kasentka gniva; zinsbar = kasnu podvershen, nakasnjen; Zinsbauer = kasenfki kmet; Zinsbuch = kasenfke bukve; zinsen = kasnuvati; kasen dati; Zinstag = kasenfki den; Zinsung = kasnuvanje; dalje ima še U. Jarnik, Vers. e. Etym. (l. 1832.) na str. 153.: kásen, gen. kasni: herrschaftliche Urbarialgabe, Stift (na spodnjem Koroškem: veča; gl. o večah Kaspret, ČZN. IV. 214 sl.); shitna kásen: herrschaftliches Zinsgetreid; kasnováti: die herrschaftiche Zins entrichten, in UK. vezhovati; kasnovánje: das Entrichten der Stift. Kazen je tu ohranjeno še v prvotnejšem pomenu in znači „to, kar je komu ukazano, nakazano, naloženo“. Tako nam postane lahko pojmljivo, ako rabijo v Kranjski gori za običajno „v najem dati“ izraz „v kazen dati“ gl. Pleteršnik s. v. kazen.

V današnjem navadnem pomenu (n. Strafe) pa menim, da je slovensko kazen prevzeto ali iz srbohrvaščine ali pa še prej iz češčine. Slovenščina je sicer tudi razvila ta pomen besede, za kar nam priča pocazen v I. brižinskem spomeniku, vrsta 25., narod pa je besedo pozneje zgubil; ne najdem je namreč pri nobenem starejšem slovenskem pisatelju in tudi ne, kolikor mi je znano, v narečjih. Protestantski pisatelji rabijoštrafinga, kaštiga ali pena, prim. ie en zhlouik moral to peno inu Shtrafingo nelti inu preterpeti, Trub. C. O: 6b, taka shtraifinga inu Pena bo fadofti ibid. Dalmatin piše v Registru k Mojz. Bukv. [Page] (l. 1578.): Shtraiffinga. Kashtiga. Iste izraze, predvsem shtraifinga, imajo vsi poznejši tiski in rokopisi, tako tudi vinogradski zakoni. Le redko berem tudi svar n. pr. Trub. fuara inu shtraifana CO: 13 a. Šele v začetku 19. stoletja opažam, da hočejo pisatelji zameniti tujko z domačo besedo; tako ima n. pr. Japljeva izdaja Davidovega psalterja (l. 1798; prevel Traun) v 6. in 37. psalmu še „ne fhtrafaj“, str. 10, 91, dočim ima molitvena knjižica Sveta Masha, 11. izdaja v l. 1808., torej le 10 let kesneje, v istih psalmih že „ne fvári me“, str. 182, 186. Prvikrat pa berem kazen v Ravnikarjevih Zgodbah sv. pisma : kásni ali ftrafe I. 122 (l. 1815.), dasi rabi drugače navadno še fhtrafinga II. 287, fhtrafaj II. 287 (2), fhtrafovano II. 268 itd. (l. 1816.). Nasledni znani mi primer berem v Zgodbah sv. pisma, ki jih je l. 1830. izdal Gašper Žvab: kasen ali fhtrafa str. V., str. 6; kasen 7; kasnuje 56 poleg fhtrafam 56, fhtrafal 47 in še ftrahovati 11, ftrahoval 56; dalje berem pri Slomšku, Blaže in Nežica (l. 1842.) ftrafe 109, fhtrafuje 223, kafhtigani 223, pač pa prevede nemško Strafgesetzbuch tako-le: bukve kasen, kafhtig alj fhtrafing, str. 223. V Hilhnem redu za ljubljansko prisi no delavnico iz l. 1846. imamo tudi že kasin, kasnovano poleg fhtrafinga, fhtrafano; zanimivo pa je v našem oziru dvojezično Osnanilo iz l. 1847. (o ustanovitvi deželne prisilne delavnice); tu imamo: ftrahovavnih poftavnih bukev (Strafgesetzbuch) v § 1.; kraj ftrahovanja (Strafort) § 1.; fhtrafingami § 13.; is deshelne ftrahovavnize (Provinzialstrafhaus), § 19.; od § 28. dalje pa: kasnovati ali ftrahovati § 28.; kasen ali fhtrafinga § 32.; kasen § 35.; kasen ali fhtrafinga § 43.; kasnovanju ali fhtrafovanju § 47.; kasni §§ 48., 49. Zdi se, kakor meni tudi g. prof. Dolenc, ki mi je te podatke sporočil, da je prevajalec šele med prevajanjem zvedel za novo vpeljanko „kazen“, ki se je po sodnih uradih in od l. 1849. po državnem zakoniku (Cigale) pričela razširjati.

Fr. Ramovš.

Prošnja.
Vsem gospodom sodnikom, odvetnikom, notarjem, javnim in privatnim juridičnim uradnikom.

Za delovanje naše pravne fakultete v Ljubljani je velevažno, da si ustvarimo pravno biblioteko. Omejena sredstva, kurz denarja, težkoče pri transportih iz inozemstva ovirajo le količkaj povoljno ureditev te zadeve. Radi tega si dovoljuje podpisani dekanat obrniti se na vse prijatelje naše visoke šole, posebno pa na v jurističnih poklicih delujoče gospode s prošnjo, naj po možnosti prispevajo z darili knjig, ki jih hvaležno sprejme podpisani dekanat. Poleg znanstvenih knjig bi bile najbolj potrebne nove izdaje zakonov in učne knjige (v hrvatskem in nemškem jeziku) za rabo študentov.

Dekanat pravne fakultete v Ljubljani.

Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije.

Okrajni glavar dr. Fran Ogrin.

Vsaka večja hiša ima svoj hišni red, tvornice svoj delavski (tvornični) red, državi pa je dati državni red ali ustavo. Ta pojem združuje vse one državne osnovne zakone, brez katerih si rednega državnega življenja sploh predstavljati ne moremo. Sem spadajo: naslov države, oblika vladavine, državnopravno razmerje sestavnih delov napram skupnosti, pravice državnega predstavnika — monarha ali predsednika, — ustroj in delokrog narodnega zastopstva, temeljna načela eksekutive, razmerje posameznih veroizpovedanj do države in med seboj, državljanske svoboščine in pravice.

O izenačevanju zakonov.

Dr. France Goršič.

Moderna država je družabna organizacija, hkrati pa pravna zajednica, ki nje red določajo pravne norme. Delovanje države, zlasti pa zakonodaja, je delo družbe, ki si je za to izobličila organ: državo. Razmerje družbenih sil, slojev, razreda, zajednic, interesnih skupin, je razmerje državnih sil, slojev, razredov, zajednic, interesnih skupin. Izprva so bile zgol družabne norme. Stoprav kasneje so nastale pravne norme, ki so družabnim normam sovrstne, a ne enakšne. Včasi so drugačne, celo protivne. Herbst Spencerjeva teorija (consensus universel Comtes pa social consensus) uči medsebojno odvisnost podzajednic pa odvisnost zajednice od podzajednic. Pred zedimbo ima vsaka zajednica svoje nazore o pravnih ustrojih. Ob zedimbi karakterizujejo sestav celote ustave podzajednic kot delov celote. Ko je zedimba izvedena, a ni še završena, v tem času postane sleherna podzajednica sila občutljiva za vse, kar se godi v nje sozajednicah. Zakaj vsaka čuti svojo bitnost dejstveno kot kos celote. Od tod je prizadevanje, da bi se notranji red celote enotno uredil. Razvoj je takšen, da ima izprva vsaka podzajednica svoje posebne norme, potem si prizadevajo jačje, da bi slabšim naprtile svoje norme, končno se izcimijo norme, ki veljajo za celoto. Veliko število norm ni več za to ustvarjenih, da bi delale red v podzajednicah, marveč za to, [Page] da bi se naprtile podzajednicam uredbe, ki izvirajo od celotne družbe. Pravne norme — tu je treba naglasa — se ne tičejo več notranjega reda podzajednic, ampak tičejo se že notranjega reda velezajednice, ki se razmahuje prav tako in premahuje izprva z istim družabnim pritiskom²¹, kakor v podzajednicah, kadar uveljavljajo le-té svoje norme navzdol. Tako pride do zapostavljanja podzajednic. Tukaj pa je že gospodovanje in odpor. Odpor izbruhne v podzajednici, ki se čuti zagospodovano, a obrne se proti sozajednici, ki hoče predstavljati celoto in gospodovati.

A v eni načelni točki so pri nas vsi edini. Ta točka se glasi: »skorajšnja izenačitev zakonov za celo državo je samaobsebi umevna zahteva«. To je miza, recimo, h kateri posedajo vsi, i ti, ki imajo skomine gospodovanja, i tisti, ki imajo skomine enakosti. Ta točka je ista in jih brati. Ona karakterizuje zajedniško pomisel, kateri so se podredile posihmalne podzajednice, ki so žrtvovale svojo individualnost. Pestra mešanica pravnih norm so. Ako denemo, da so po državnopravnem dogovoru te podzajednice tri, povečana srbska kraljevina pa iz razčlanjene monarhije izdrobljeni novorojenki Hrvaška in Slovenija, pa ni, da bi govorili samo o pravni različnosti treh sestavnih delov, ampak heteronomna je tudi vsaka od treh podzajednic v svoji notranjščini. Srbija, neenakšna že izza balkanske vojne, si je udržavila obilo pokrajin, ki so po zakonodaji mnogolične; Hrvaška si je pripojila tudi nekaj takšnih zemelj, celo Sloveniji je pripadlo ozemlje, ki ima heterogenne norme. Da zbok tega še bolj zajema vse tri podzajednice, kako je ustvariti enotni pravdni red, to je logična posledica razvojnih pravil, za vsako družbo veljavnih. Ako bi želja sama obavila to reč, tedaj bi se bila že zdavnaj na en sam delovni načrt zedinila vsa društva pravnikov, ki so na državnem ozemlju. Da se te interesne skupine

še niso udružile, da se nekatere odmikajo, da se ostale udružujejo — na papirju, vse pa da čuvajo »circulos suos«, temu sta vzroka tiho nesoglasje in v veliki meri nejasnost v tem, kdo, kako po načinu, kako zapovrstjo in kdaj naj izenačuje naše zakone. Državna zedimba še ni dovedla do spoznatka, kaj v obče veljaj za zakonodajo v novih razmerah. Slepí nekatere, da se je to in ono »samoobsebi« že izenačilo, n. pr. polnoletnost grajanov, partija kazenskega zakona, pravna likvidacija vojnega stanja. Toda po pičlosti, značaju in kakovosti »izenačenih zakonov« moramo biti opozorjeni, da ne hodimo po pravi poti.

Napačno je umenje, da je zakonodaja vprašanje gole moči. Ne trdim, da je poseben centralni urad za izenačitev zakonov ostvarila pomisel, da je treba močnemu zgol nekega izvrševatelja, da se ukažejo novi pravni stavki za nove razmere, a to se menda že sme trditi, da je tale pomisel kasneje pristopila, ko je bil urad že osnovan. Toda trditvi, da daje zakone, kdor je dovolj jak, je treba z vso odločnostjo protipostaviti trditev, da se družba poslužuje države kot tistega organa, ki podzajednicam pravo podeljuje in ga jim — kadar je treba — vsili. Kaj ta organ kot enotno pravo podeli ali vsili, vseh teh pravnih stavkov ne ostvarja država sama, ampak ostvarjata jih, vzajemno delujoč, družba in pravnik. Družba sproži, naj se pravo ostvari. Pravo je posledek njenih sil. Vsebina je tamkaj gotova, kjer delujejo vse sile v eno samo smer. Tukaj je pravnikova naloga zgol tehnična. Izobličiti mu je vsebino, ki jo je družba izcimila. Globlja je pravnikova naloga in prevzpne se na vsebino, koder delujejo sile v različne smeri, zlasti pa, koder se križajo. Da prilagodi pravni stavek družabnim razvojnim zakonom, mora biti pravnik čestokrat videc, ki vodi slepce, ki jedva slutijo skrivne odnošaje, on mora biti prorok bodočnega razvoja, ki ga snuje družba. Kdor govori o »zakonodavcu« in njega »volji«, ta negira velikanski delež, ki ga ima pri tem poslu družba. Država je izvrševateljica družbene volje.

Že Montesquieu je učil, kako je ta posel pričeti, češ, vprašanje državne ustave je ona tehnična naloga, kako je državo ustrojiti, da bi izvrševala voljo družbe kolikor je mogoče brez zadržkov in odporov. Ustava določi stališče in naloge državnim organom, ustava določi pravice in dolžnosti državnih oblastev, [Page] ustava določi, kako je državi kot organu družbe zakone dajati. Čim večja je kulturna in pravna različnost, tem bolj bi se morala družba podvizati, da bi odpravila zadržke in odpore, ki so proti zakonodaji. Podvizati se ji je tako, da podeli državi najprej ustavo. Tu je treba vnovič poudariti, da državno pravo ne vsebuje samovoljnih ukazov njih, ki imajo moč, ampak da je v vsem svojem bistvu zgol odraz družabnega razvoja. Zgodovina uči pač dovolj primerov, ki so dokaz pravilu, da je predhodnji razvoj družbe pogoj zakonom. Zakonodavstvo ugotavlja ta razvoj, hkrati ga pospešuje in često ga celo prekaša, oblikujoč novim idejam novih pravnih naprav, katere morajo družbinemu razpoloženju ugajati in ga pogoditi. Koder socialni razvoj ni pričel ostvarjati ugodnega razpoloženja, tamkaj bi ostal zakon brez vpliva.

V tem smislu velja — trši od jekla — sociologični zakon, da hodi sleherno pravo za družabnim razvojem. Pravo bi bilo gluho in bi negiralo razvoj družbin, ako bi v nemar puščalo nove družabne oblike. Prizadete podzajednice bi jadikovale v sovražnosti. Organ celote, država, bi jim veljala za verolomnico. Kdo bi to čustvo odpravil, dokler ne bi bilo ustavnih določb, kako je zakone dajati? Saj še ustava včasi nima zadosti jamstev enakopravnosti.

Slovenci so prebogati z izkušnjami, da se narodu nemilo obnaša zajednica, ki ravna v imenu celote. Državotvorna »večina« jih je v imenu celote zatirala, izkoriščala, zapostavljala. Vršila je to ob pomoči organa skupne zajednice. Država je ukazala oblastvom, stopiti v boj proti »manjvredni« podzajednici. Ako bi bil razvoj Slovencev v Avstriji vsaj toli ugoden, kakor pri avstrijskih Poljakih, pritirali bi bili Slovenci gospodujočo sozajednico do spoznatka, da so nepremagljivi. V tem primeru bi se bilo razmerje potom evolucije premaknilo v njihov prid; država bi bila svoje stališče proti njim revidirala; cela zajednica bi se bila iznova uravnovesila. Toda Slovenci tega niso dosegli. Brez njihove zasluge so prestopila državna oblastva z državnim pravom vred v en mah na njihovo plat: svobodo so jim dale višje sile, ki so dismembrirale celoto.

Prav isto velja za ostale osvobojene pokrajine, ki niso bile v podzajedništvu kraljevine srbske. Jedva je tej revoluciji [Page] sledila nova državna zedimba, evo dokaza, da ga ni izenačevanja prava državinega brez poglobljene družabne enotnosti. Dokaz je v tem, da imamo v novem državnem stvoru toli malo trdnih vezi. Krepka se zdi zgol vojska. Mimo te je enotna, a že izdatno rahlejša, naša organizatorno slabša carinska uprava. Vse ostalo ni, da bi globoko sezalo in vezalo, saj je preveč ovir, ki žarko ožarjajo brezustavje, čigar tovarišici sta neiskrenost in nezrelost. Nismo kos oviram, ki so proti ustavi: laž je, da smo kos oviram, ki so proti občni zakonodaji, zakaj tele ovire premaga zgol ustava. Za zakonodajo ne zadošča vojaška ali policijska sila,, treba je še drugih važnih reči, med temi uprave, ki se vodi iz enega središča, pa tudi take sodne uprave s solidno ustavno podlago. Brez te centralizacije ne uspe niti zenotba prava na teriščih, kjer ukazuje država najlože, na poljih upravnega in uradniško-disciplinarnega prava.

Evgen Ehrlich, čigar delom se v prvi vrsti zahvaljujem, da točno premotrujem naše stanje, razločuje v državnem pravu norme, ki jih država kot organ družbe ostvarja, pa norme, za državo tudi zelo važne, ki jih ne ostvarja, ampak jih zgol varuje in ščiti. One so mu norme prve vrste, te pa imenuje norme druge vrste. Onim prišteva državno ustavo, pravo državnih oblastev, čistodržavne norme odločanja, predpise za različne panoge gospodarskega in družabnega žitja, kadar izhajajo ti predpisi od države (n. pr. za nauk, obrt, finance). Tako naštete so te norme, ki jih ima država ostvariti, prvi del zakonodavnega načelnega načrta, ki ima pričeti z državno ustavo in pronikati v globine gospodarskih in družabnih norm, katere so nam v dobršnem delu še godba bodočnosti, zakaj nekatere od njih predpostavljajo že precejšnjo kulturno enotnost, - mi pa stojimo komaj ob prvih naperah kulturne zedimbe, katero nam ima menda izsuti neki deus ex machina. Norme druge vrste so kazensko pravo, pravdno pravo, prepovedi ogražanja, policijski predpisi. Kazensko pravo in kazenskopravdno pravo sta zgrajeni od samih norm druge vrste, ki ne ravnajo žitja kar neposredno, ampak one zgol čuvajo in ohranjajo red, ki je nastal po drugih potih. Diletantstvo bi bilo, ako bi trdili, da to pravo ni, da bi moralo socialnemu razvoju slediti. Ne bo ga, tega enotnega prava, dokler ne bo uzakonjenega prava s [Page] poglavitnimi normami prve vrste niti nego bo kulturne priličbe, ki je za to potrebna. Ko še ni sledu ne o ustavnem, niti o upravnem pravu, nikar sledu vzajemnega edinilnega delovanja kulturnih skupin, v tem času da so tla rodovitna za zakone, ki naj izprevržejo notranji pravni red podzajednic?

Daleč v bodočnosti je čas, ko bo zakonodavni zbor po ustavi reševal vladne predloge o kazenskem in kazenskopravdnem redu. Nihče ne more prorokovati, kdaj pride ta čas, toda reči se sme, da slabo kaže socialogova pratika. Nepreprosta družba treh narodov strmi nedelavna v praznoto časa, mesto da bi smotrno korakala za enotnim ciljem kulturne zedimbe. Pač uči zgodovina, da pride neka izenačitev skoraj povsod, toda uči hkrati, da izenačitev ni povsod enaka. Ponekod je globoka, drugod ostane plitva. Ponekod pride prej, ponekod nastopi kasneje. Vse to pa je odvisno od notranje enotnosti. Enotnost notranjega reda je stopnja višjega razvoja, ki jo povzroči in izvrši kulturna asimilacija. Odraz prilikovanja je potreba, ne pa poljubno ukazovanje.

Ko so v naši javnosti razpravljali o izenačitvi jugoslovanskega jezika, je po kratki debati obveljalo mnenje, da se kulturnim dobrinam narodovim ne sme delati sila z ukazi, ampak da je stvar razvoja, da izpriliči jezikovno enotnost. Tudi pravo je dobrina, ki je pokorna vivističnemu načelu postoja in razvoja. Neizprosen je ta razvoj zlasti za državno pravo, ki oklepa norme druge vrste. Res je. da je pravo, ki velja pri nas, še vedno v veliki meri identično pravu desmembrirane države. To dejstvo je samo podkrepitev razvojnega načela, ne pa protidokaz. Izhajajoč od načela, da je pravo funkcija življenja, je Lajovic strmečim očem logično predočil, da to pravo ne črpa moči od države, ki je razdejana, niti od države, ki še ni bila ustanovljena, ampak od družbe, ki se je konstituirala kot zajednica s konservativnim pravilnikom, s katerim je tvoril notranji red harmonijo.

Toda ni bil samo razlog, da je pravilnik dobro ustrezal notranjemu redu, ampak tudi ta razlog, da — novega prava nimaš, dokler ne postane. Niti v Angliji se ne pojavi nova pravna naprava kar po nebeškem navdihu povsod takoj, ampak izcimi se v nekaterih zajednicah ali celo v enem samem [Page] sloju, odkoder jo državni organi razširijo na občnost, razvoj, zelo sličen razvoju znanstvenega jezika, pa njega učlenitvi v pisni jezik. Na Angleškem često uzakonijo tak institut kot statute law. Krasen primer je, da je pravni razvoj pogoj zakonodaji. Harmonija prava z življenjem ni tekst, da bi s par črtami na njem predpisal drug tonovski način, ampak izrazit mnogozvok socialnega razmerja, ki nikdar ne izdoni, pač pa se po pravilih harmonije vzkraj socialnih razmer izpreminja in prilagojuje.

Stvar jurisprudence je, pojmiti méne, stvar države kot socialnega organa pa, uzakonjevati jih, povzemajoč in utrjujoč, kar je je postalo, prednjačeč in usplošnjujoč, koder postaja. Ideja, ki je v takšnem delu, daje zakonom odlesk trajne vrednosti in jih dviga visoko nad vsakdanjost. Brez nje so zakoni skrpucala, ki so prežiti, ko so jedva poviti, a viri so tudi nezadovoljnemu počutju, ki jim nedostaja nobenega smisla za namen in vsebino zakonov. Smisel se poraja vzkraj razvoja, ne pa kar z državno zedimbo, s katero notranji red podzajednic izprva nima neposrednega posla. Pravičnega centralizma so si želili vsi, ki so bili dobre volje, toda te sanje se razpršujejo od federalističnih tekem močnih interesnih skupin. Dokler ni jasnega orisa uzakonjene ustave, nihče ne ve, kolikšen vpliv bo imela državna zedimba na notranji red podzajednic.

Ta da je pravi čas, lotiti se sodne zakonodaje? Domislimo se venadr vsaj sedanjosti, Zedinjenih držav amerikanskih, Anglije, Švice, Nemčije, kadar ugibamo o razmerju, ki je zaradi ustave tako različno! Ker centralistična prizadevanja zelo pojemajo, se zdi, da bo morda v severoamerikanskih treh sodnih instancah s četrto zajedničko najvišjo sodno instanco ključ razrešitvi naših zadrug za dobršno število let. In tako zaključujem iz pretresovanja, da pomenja izenačitev vseh naših zakonov dolgo zakonodajno dobo, nikakor pa ne tiste dobice, ki so o nji pri nas govorili, ko smo dobili posebno ministrstvo za izenačitev zakonov. Naša legislatura pomenja dve človeški dobi + tisti x, ki je danes deloma toliko določen, da bo varno trajal več ko dve leti, odkar smo se udržavili. Kaže se, da bodo interesne skupine zlih instinktov še čedno število mesecev [Page] umetelno preprečevale, da se zgradi temelj skupnemu poslopju, ki naj vzprejme zakone treh narodov, ki so en narod.

Ko bo stal ustavni temelj, ki bo o njem beseda, da ga je Sizif postavljal, tedaj bo treba graditi po dobrem načrtu s kamenom na kamen zgradbo, kateri postavimo pač hkonci na vrh mogočen krov: novi grajanski zakonik. Le v tem času, dokler načrt še ni odobren, je mogoče prerekati se o željah, da naj ima ta ali oni del stavbe tako ali drugačno lice. To je stadij predpriprav za izdelovanje načrta. V ta namen je gotovo treba centra, kamor naj se stekajo sprožitve, ki bodo pestre, kakor je pestra mešanica po širnem ozemlju porazpredenih pravnih odnošajev. Toda zbiralnica naj se odreče misli, da je poklicana zakone dajati, marveč svesta naj si bo, da so pravniki za to, da pravo izsledujejo, a država da je, da ukazuje. Zbrati, urediti, preučiti gradivo, sestavljati načrte, poročila, predosnutke, to pač zmore štab uradnikov. Za izsledovanje zakonskih predlog je to premalo, ampak treba je, da sodelujejo najboljši možje vse celote, ki so kos življenju in vesoljnim vedam. Njihove predloge si bo usvojila ustavna vlada, ki jih predloži v pretres zastopnikom celote. Tako jih uzakoni po ustavi in po pameti.

Ni, da bi ustavno zakonodajo še dalje nadomeščali ukazi, na katere se podkreše včasi več včasi manj efemernih nomokratov. Izenačiti zakone se pravi trajno zliti vsa prava v eno samo pravo, temu pa navdahniti duhá novih smeri. Vsebina in oblika sedanjih sprožitev mora biti po vsi priliki pravno nezrela, i sociologično i tehnično. Tako izenačenje brez načrta in organizacije bi dovedlo do tega, da bi narod nekoč izpregledal in bi v čisto drugem smislu ponovil besede, nego jih je Napoleon I. izrekel: mon code est perdu.

O popravi in obnovi mej.

Dr. Š.

K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo ozemlje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

(Spomenica društva »Pravnika« ministrstvu pravde.)

Sestavil odbornik prof. dr. Metod Dolenc.

„Projekt zakona o uredjenju i nadležnosti sudova.“

Predsednik višjega deželnega sodišča I. Kavčnik.

V 4. in 5. številki beogradskega »Arhiva« je pod gorenjim naslovom priobčen načrt organizacijskega zakona sodišč v kraljevini, ki so ga izdelali vseučil prof. Živojin Perić, dr. A. Arandjelović ter predsednik prvostep. suda Mih. Tadić po naročilu posebne komisije, ki jo je bil sestavil minister pravde Trifković. Ta načrt je sedaj minister izročil drugim članom komisije, da ga proučijo.

Hvaležni smo urednikoma »Arhiva«, da sta ta načrt že sedaj priobčila, ker na ta način dobi pravniška javnost še pravočasno priliko, da se otvori o njem debata. Te prilike se bodemo morali prav izdatno posluževati pravniki iz Slovenije in Dalmacije, ker nam preti velika nevarnost, da izgubimo naš sedanji postopek.

V uvodu načrta se naglaša, da je komisija smatrala v prvi vrsti za potrebno, urediti organizacijo sodišč, k čemur se ima pristopiti precej po donošenju ustava in na ta način doseči enostavno organizacijo sodišč v kraljevini.

Meni se vidi to stališče napačno. Najpoprej je treba ugotoviti, kakšen postopek bodemo imeli, ali bo usten ali pismen, ali s polnim ali omejenim prizivom i. t. d.; šele potem se bode moglo presoditi, kakšna bodi organizacija sodišč. Sodišča so le organ v izvrševanju prava, torej odvisna od načina izvrševanja, t. j. od sodnega postopka, in ne naopak.

Skoro pa moram misliti, da stoji na tem stališču tudi komisija, ker o postopku samem trdovratno molči in poraja se mi sum, da se namerava za vso kraljevino uvesti srbski »gradjanski postupak«.

Ta sum mi učvršča okolnost, da je vsa vsebina »projekta«, razen instituta srezkih sudova s sodnikom poedincem, prikrojena za sedanji srb. postupak. Obdrži namreč v veljavi »opštinške sudove«, dasi jim pristriže kompetenco, — ostane sedanji »apelacioni sud« brez ustnega in neposrednega postopanja in »kasacioni sud« bode i nadalje samo kasatorna, ne pa tudi judikatorna instanca in končno ostane tudi ustroj pisarnice isti, tako da bi naša sodna pisarnica izginila in bi zopet dobili nazaj naš stari vložni zapisnik. Vse to je za nas nesprejemljivo in naša naloga bode, da to dokažemo s tehtnimi argumenti, kar seveda ne bode težko.

Srbski »gradj. postupak« je iz leta 1865. Odkod je prišel, se ne vé, o tem ne povedo nič »nobene kukve«. Bil pa je za takratni čas res najnapredniji izmed vseh drugih postopkov, kajti ima na prvi stopnji ustno in neposredno postopanje, dočim se je v tistih časih začelo v Nemčiji in Avstriji šele gibanje za neposredno in ustno postopanje. Ali od takrat so se razmere bistveno izpremenile. V sedemdesetih letih je nastal nemški, v [Page] osemdesetih bosanski, koncem preteklega stoletja avstrijski in začetkom tega stoleja ogrski civilni pravni red. Srbski »postupak« je pač zadostoval za malo Srbijo, a za državo SHS je mnogo pretesen.

Morali bodemo napraviti novo kodifikacijo. Če ne drugo, prisilil nas bode v to socialni in narodnogospodarski razvoj naše države. Bolje pa je, da se te kodifikacije lotimo takoj sedaj ob ujedinjenju prava, nego da bi morali pozneje, ako se uvede sedaj srb. postupak, vso stvar zopet znova začeti.

Stališče, ki ga moramo zavzeti napram načrtu, je po mojih mislih nastopno:

Zahtevamo, da se dotična komisija pomnoži za pet članov in sicer po en odvetnik in po en sodnik stola sedmorice iz Slovenije in Dalmacije ter en profesor ljubljanske pravne fakultete.To naj izposlujejo naši narodni poslanci. Naše delegate v komisiji pa bodemo morali vsi ostali pravniki podpirati z javnimi diskusijami in znanstvenimi članki v časopisju, bodisi v dnevnikih, bodisi v našem strokovnem listu.

Dokler se to delo vsled tiskovnih razmer ne more započeti, naj posredujejo naši poslanci, da se v komisiji ali drugod ne bode nič definitivnega sklenilo.

Da pa se da znanstevnemu delovanju realno podlago, bode »Slov. Pravnik« v prihodnjem zborniku priobčil ob kratkem zistematično obdelan srb. »gradjanski postupak« in pa za dodatek gorenji »projekt«.

K članku: „Enotno nadzorstveno oblastvo v kaznilnicah in jetnišnicah.“

Julij Fischer, viš. kaznilnični ravnatelj v Mariboru.

O enotnem nadzorstvenem oblastvu v kaznilnicah in jetnišnicah v Sloveniji je napisal gospod višji državni pravdnik Andraž Jeglič v »Slov. Pravniku« (str. 138—144) uvaževanja vreden članek.

Njegov predlog za enotno nadzorstvo pozdravljam v imenu stanovskih tovarišev kar najprisrčnejše. Že Krohne povdarja, »da je brez strokovnega in enotnega vodstva kaznilnic enakomerna izvršitev kazni nemogoča, je smotreno delovanje izključeno«.

Povsem se strinjam z gospodom višjim državnim pravdnikom, da imamo v naši stroki preveč kaznilničnih nadzorstvenih instanc, pri čemer ne bi bilo pozabiti še na medinstanco računskega oddelka. Posebno me je razveselila v tem članku konštatacija, da je službovanje kaznilničnega in jetnišničnega osobja med štirimi zidovi v ozkem stiku zgol s kaznjenci neprijetno, nevarno in naporno.

To naj velja vsem tistim v resen povdarek, kateri nam kaznilničnim in jetniškim uradnikom zavidajo večkrat dvomljivo ugodnost uradnega stanovanja.

Izvajanja o administrativni upravi kaznilnic in jetnišnic, določitvi primernega dela vsakemu kaznjencu, o njegovi vzgoji in zboljšanju nam kažejo, kako dobro pozna gospod pisatelj vse detajle te mnogostranske službe. On ve, da mora vodja kaznilnice držati 600 in več kaznjencev in skoro stotino uslužbencev v primernem redu in displini, kar pri današnjih vsled vojen nastalih nazorih o delu in osebni svobodi, ni baš lahko. On ve, da je tak vodja istočasno tvorničar s 15—16 obrati, da mora biti trgovec, tehnik itd. Poleg vsega tega pa se mora intenzivno baviti z individualnostjo vsakega posameznega kaznjenca, ako hoče z uspehom delovati pri poboljšanju kaznjencev. Ta naloga zahteva temeljitih študij osebnih in kazenskih [Page] spisov kaznjencev in stalno opazovanje njih obnašanja v kaznilnici, tako napram sokaznjencem, kakor napram hišnim predpisom. Prilike je za to vedno dovelj pri nadzorovanju obrtnih del, na dnevnem sprehodu, pri obiskih v ječah, v šoli in bolnici. Pravilno povdarja gospod višji državni pravdnik, da tvori višek praktične izvršitve kazni pravo spoznavanje individualnosti kaznjenca, katerega se priporoča za najvišje pomiloščenje.

Sklepanje, da bode, čim uveljavimo tudi pri nas popoln progresivni sistem, premeščenje kaznjencev iz samotnega zapora v skupni zapor, iz tega v posrednji zavod in na pogojni dopust, brezhibno zamogel izvršiti le ravnatelj - jurist, se mi ne zdi utemeljeno.

Že od leta 1872 imamo tudi pri nas progresivni sistem, seveda le v prvih dveh štadijih, dočim se slednji dve stopnji do sedaj nista izvedli radi pomanjkanja kreditov, odnosno potrebnih stavb, ne pa radi tega,, ker so kaznilniški vodje — nejuristi. Že danes presoja in odloča kaznilnični vodja sporazumno z zavodovimi uradniki (zdravnikom, duhovniki in učitelji) o premeščanju kaznjencev iz enega štadija kazni v drugega. Isti, le vsled navzočnosti hišnega komisarja (državnega pravdnika) še bolj rigorozen postopek je pri sestavljanju vlog za pomiloščenja. Ne uvidim, zakaj ne bi bil ravnatelj - nejurist pod navedenimi okolščinami tudi kos. izreči premestitev v posredni zavod in pogojni dopust.

Hišni predpisi naših povsem modernih hrvatskih in slavonskih kaznilnic, katerim načelujejo že od nekdaj ravnatelji - juristi, nam podajajo natančno sliko, kako je postopati pri določanju za prestop iz stopnje v stopnjo. Čim izvrši kaznjenec zakonito določeni del kazni, prestopi iz prvega, najstrožjega štadija kazni, v drugega (s pododelki), kjer ostane zopet in se mu končno pod gotovimi pogoji na predlog ravnateljstva dovoli pogojni dopust od najvišje nadzorstvene inštance (pokrajinske vlade). — Vse to pa pod glavnim pogojem brezhibnega obnašanja v kaznilnici. Ta postopek se izpremeni in poostri, čim bi se dotičnik v kaznilnici slabo obnašal.

Iz tega je torej očividno, da gre tu za administrativne naredbe, ne pa za zgol juristu v presojo pristoječa [Page] vprašanja. Po mojem skromnem mnenju ima pri pri tem kriminalist - psiholog le malo priložnosti udejstviti se. Da bi torej bilo juridično znanje predpogoj za dosego viška popolnosti progresivnega izvrševanja kazni, o tem nisom prepričan.

O tem, da li naj bode častnik ali jurist vodja kaznilniškega zavoda, se je že mnogo pisarilo. Mnenja sem, da more službo vodje kaznilnice opravljati vsakdo, ki ima dovolj obsežno, splošno predizobrazbo, naj si bode to učitelj, zdravnik, ali častnik. Glavni pogoj je, da je dotičnik za spoznavanje človeške psihe nadarjen in, da si zna s svojim nastopom pridobiti ugled in zaupanje. On se mora že od mladih let baviti s poznavanjem individua ter mora preiskusiti ob težkem in nevarnem kaznilniškem službovanju vse panoge te posebne stroke — začenši z najnižjo stopnjo kaznilniškega upravnega uradnika. Le popolnoma verziran upravitelj more postati tudi vsem zahtevam ustrezajoči vodja. Za to službovanje se bode le malo juristov oglasilo, če se jim ne bodo nudili v primeri s sedanjimi kaznilniškimi uradniki na činu in napredovanju boljši življenski pogoji.

V Nemčiji, od katere so do predvojne izhajale glede praktičnega izvrševanja kazni odločujoče smernice za celo srednjo Evropo, imajo zaposlene kot vodje kaznilnic poleg juristov tudi bivše častnike ter učitelje. Že prej navedeni Krohne trdi »Ein guter Oberdirektor wird nicht in der Schule oder in Hörsaale erzogen, sondern gefunden«. (Sposobnega višjega ravnatelja ne vzgojimo v šoli ali na univerzi, marveč ga moramo najti).

Odkrito priznavam, da sem dosedaj kot vodja edine, moderne in največje kaznilnice za moške v Sloveniji v večji meri občutil pri sebi in pri podrejenih upravnih uradnikih pomanjkanje trgovske in tehnične naizobrazbe, kakor pa specifično juristične.

Gospod višji državni pravdnik pa bode rad priznal, da rešuje ob svojih temeljitih letnih vizitacijah zgol administrativna vprašanja nejuridičnega značaja.

Iz pravosodne prakse.

Književna poročila.

E. Ehrlich: Grundlegung der Soziologie des Rechts. Monakovo in Lipsko, založba Duncker & Humblot, 1913. Str. 409.

Slovenski Pravnik je leta 1913. (XXIX., str. 257. do 276.) objavil poročilo o nemškem pokretu za »prosto« pravo. Referat je bil natisnjen ali pa vsaj spisan, preden je izšla Ehrlichova knjiga. V kratkem uvodu sem označil za predborca in v pregledu sem nazval za pomembnega pristaša nove struje našega pisatelja Ehrlicha, dočim sem kot glavnega vodnika prostopravnikov imenoval freiburškega docenta Herrmanna U. Kantorowicza. Da sem njega prištel Kantorowiczevim pripadnikom, se je pisatelju za malo zdelo, in vložil je s pismom protest pri Pravnikovem odboru. Pojasniti je torej treba, da nismo nameravali g. pisatelja omalovaževati²⁹, marveč poročevalec je bil zgol sledil mnenju prostopravnikov, o katerih je poročal, osobito Fuchsu (Juristischer Kulturkampf, Karlsruhe 1912, stran 1, in nasl. v uvodu), ki pripisuje Kantorowiczu (D. R. Z. 1911., str. 353.) izrek, da išči sodnik norm samotvorno t. j. »prosto« in da z normami izpopolnjuj vrzeli, ki so v izobličenem pravu t. j. v ukaznem pravu in v završenem pravu navad. Niti prej niti sedaj nismo imeli nobenega povoda, da bi ometali trditev, da je Gnaecus Flavius (Kantorowicz, Der Kampf um die Rechtswissenschaft, 1906.) faktično sprožil in razvnel boj nemških pravnikov, saj se tega boja nikdar nismo nameravali udeleževati. Dandanes imamo pač še manj povoda kaj takega storiti, saj so se razmere in seveda tudi pravne razmere na jugu bivše monarhije korenito izprevrgle. Zategadelj prepuščamo nemškim pravnikom, naj sami doženejo, ali gre Ehrlichu ali Gényju prvenstvo, da je zamislil novo pravniško gibanje; ali je »pravne norme« pa »kulturne norme« prvi razločeval Ehrlich ali Maks Ernst Mayer, in kar je še takih vprašanj. Kot gledavci prostopravniških reformskih nasvetov in osnutkov se, rekel bi, zmerom bolj oddaljujemo od okolja, ki se nam je včasi le sumljivo zdelo, ker smo vedeli, da gre tudi za poizkuse, usposobiti prešibki nemški pravni sistem za cilje, ki jih nikoli ne bo. Naša pot ne drži v smer, kamor se koplje pandetsko znanstveno spoznavanje, marveč proč od te preuveličevane in oboževane pandektologije, za katero so veliki nemški učenjaki izgubili mnogo sil; toda naša pot tudi ne drži po ključastih ridah modernistov in reformistov, ki so, nekateri nevede, drugi pa vedoma, služili jačenju in oborožavanju prava za svetovno gospodovanje, ter devali in nalepljali različne obveze in obliže na gobovo telo, ki je pogubljeno. Ehrlich ne [Page] spada k prostopravnikom te sorte. On jih visoko nadkriljuje. On je sociolog v pravem pomenu besede.

Dokler je bila absolutna predstaviteljica človeške družbe organizirana država, ves ta čas je bila sociologija tuja in sumljiva veda. V velikih angleških in francoskih ustavnih krizah se je porodila kljubovavka. Prvi njeni začetki sezajo daleč nazaj. Že Harrington, Milton in osobito Hobbes, dalje Ferguson in Smith so bili angleški sociologi. Francoski literatski sociologi so bili socialni filozofi, socialist — potrjevavec Rosseau, socialni kritik Voltaire in Comtov predhodnik Turgot. Vendar računajo navadno postanek sociologije izza prvih takozvanih sistemov, ki sta ju ustvarila Spencer in Comte. Čeprav je dandanes pravna sociologija obmejna veda občne sociologije, vendar so očetje občne sociologije pravniki. Njim je bilo treba pojmovno pregledati vse panoge družabnega življenja, ker so ustvarjali moderno ustavno in upravno pravo. Angleži in Francozi so uvedli nova pravna načela v državo in družbo ter so postali na potu od filozofije k življenju očetje sociologije (Brinkmann).

Ko bereš na prvi strani knjige Ehrlichovo posvetilo Paulu Frédéricu Girardu, že kar zaslutiš prizadevanje, nemško pravoslovje približati zahodnoevropskemu pravoslovju in ga tako spasiti pogube, da bi slepo vztrajalo na zdavnaj prebolenih stopnjah verbalne vzgoje. Sedanje nemško-rimsko pravoslovje še ne ve, da je družba v najširšem smislu življenski red, ki je od države nezavisen. Poizkus, to osnovno načelo o družbi presaditi v okorelo pravno vedo in to-le vedo sociologično-znanstveno preosnovati, ta poizkus imenuje pisatelj: »osnutje sociologije prava.« Dandanes, pravi pisatelj, prištevamo družabnim vedam vsak nauk o človeški družbi, i teoretični i praktični nauk, enako teoretično, pa tudi praktično vedo o narodnem gospodarstvu (takozvano nacionalno ekonomijo), statistiko, politiko. Za skupnost vseh teoretičnih družabnih ved se je izza francoskega filozofa Augusta Comta torej izza približno 100 let udomačil naziv: sociologija. Poizkušajo sicer, da bi dali sociologiji posebno vsebino, da bi jo napravili za svojsko vedo, in da bi — enotno zbravši vsebino vseh teoretičnih družabnih ved — sociologija obstala kot nekak enotni »obči del« družabnih ved. Pisatelj ne priporoča, da bi se imenovala ta veda sociologija, ker bi bilo za skupnost družabnih ved potem treba drugega naziva. Jurisprudenca sta nam bila dosedaj teoretični in praktični nauk o pravu. To nazivanje se je udomačilo in bo obstalo. Toda treba bo, proti pravi teoriji prava, pravoznanstvu, postaviti praktično jurisprudenco, ali, koder se ne bo bati nesporazumenja, jurisprudenco v obče. Ker je pravo družaben pojav, sta obe vrsti jurisprudence družabni vedi, toda pravo pravoslovje je del teoretične družabne vede, sociologije. Pravna sociologija je znanstveni nauk o pravu.

Miselno jedro Ehrlichove knjige je: težišče pravnega razvoja vseh dob in tudi današnjih dni ni v zakonodaji, ne v pravoslovju, niti v sojenjstvu, ampak v sami družbi. Morda je v tem stavku zapopaden vsak osnutek pravne sociologije, pravi pisatelj v uvodu. Kadar moreš ves [Page] zmisel obširne knjige sprijeti v en sam stavek, je knjiga dobra. A Ehrlichova knjiga je boljša in od vseh dosedaj v Nemcih izišlih pravoslovnih knjig najboljša. V Nemcih bo morda mejnik grandiozne naivitete dosedanjega pojmoslovja. Odslej bo tudi v območju nemškorimskega pravnega sistema težja stvar, temelje družbe iz pravnih razmer deduktivno razlagati. Pravna sociologija izpeljuje obratno: pravo iz razmer družbe. V vsaki družbi poteka pravo iz družabnih razmer, postaja pravni stavek ter vpliva kot pravni stavek zopet na družbo. S temi zaključki prepreda pisatelj vse pravne panoge in življenjske razmere, vse pravo, vse življenje in ves promet. Podeljen mu je dar prikupljive zgovornosti, da ž njo živo ožarja najbolj krhke tvarine.

V poglavju o teoriji običajnega prava govori pisatelj o našem Bogišiću, ki ga imenuje Savignyjevega učenca. Bogišić ni ugotavljal pravnih stavkov, ampak preiskoval je pravne razmere in pravne ustroje. Po tem potu je poizkušal spoznavati pravo narodovo. Priredil je več ko 800 vprašanj, in odgovore, ki so mu dohajali iz vseh krajev, je zbral v svojem »Zborniku sadašnjih pravnih običaja u južnih Slovena.« Pisatelj se brani proti očitku z Dunaja, da je hotel Bogišića utajiti in da je iz Bogišića vzel misli svojim sociologičnim delom, ter pravi: »Ebensowenig kann ich zugeben, dass ich den Grundgedanken meiner soziologischen Arbeiten ihm (sc. Bogišiću) verdanke.« Hvali ga, da je »ein Genie des Konkreten, sein Fragebogen ist ein Meisterwerk des Verständnisses für die Rechtsvorstellungen und die daraus beruhenden Ordnungen einer zurückgebliebenen Gesellschaft.« A splošnih misli da iščeš pri Bogišiću zaman. Podelil je sicer obilo gradiva, ki je neprecenljivo, toda duševni obzor mu je majhen: »er beschränkt sich ganz auf die einer ursprünglichen Gesellschaft eigentümlichen Einrichtungen, für die Verhältnisse einer höheren Gesittung, eines reicheren Hebens, des modernen Verkehrs hat er nicht das geringste Interesse.« Po tem merilu da je soditi, koliko je on Bogišića prekosil. Nato pisatelj prizna, da je ravno Bogišić spisal edini zakonik, ki ustreza popolnoma zahtevam, katere je Savigny terjal od zakonodaje, namreč črnogorski zakonik (das Gesetzbuch über das Vermögen für Monteregro), ki je zgrajen na skrbno in metodično preiskanih jugoslovanskih pravnih običajih, ne samo na pravnih stavkih, ki so prav pičli, temveč osobito na konkretnih pravnih odnošajih in pravnih ustrojih. Da je ustvaril priznano mojstrsko delo, to je Bogišiću — tako pravi — omogočilo preiskovanje, ki je bilo naperjeno na izsledbo tega, kar je še bilo, kar je še obstalo, ne pa toliko na historično razumevanje. To razumevanje je reč, ki je zakonodavcu ni treba, pravi pisatelj.

Ehrlichova sociologija je dokaz globoke duševne revolucije, ki je nastala brez zakonodaje in pomenja preobrazbo vsega nemškorimskega pravoslavja. Za nas ta revolucija ni zgol teoretična, saj se nam je »prenaučiti«, kakor terjajo popolnoma nove razmere, in menda občutimo ravno zato svojo veliko uboštvo dvakrat hudo. Ako si želiš knjige, da z njeno pomočjo izpregledaš in se zaveš nove dobe, evo Ti Ehrlichove, ki Te [Page] povede iz ideologične metode, dialektičnih konstrukcij in doktrinarnega pojmovstva visoko gori v induktivne metode pravne sociologije., kjer ne boš pogrešal zaslombe ustanoviteljev moderne francoske in angleške države. Najbolj znamenite, velike in znane so pridobitve sociologov na ustavnem in upravnem terišču. Toda, glej! Našim učenjakom, ki so se dajali znanstveno voditi o teh vprašanjih, a so zašli v metafizične sfere, kakor da se človeštvo izza 17. in 18. stoletja še ni ničesar naučilo, očitajo celo skromni praktični pravniki, češ da jih pušča njihova »statistična« metoda na cedilu, kadar se spravijo na problem revolucije ali na vprašanja, ki se tičejo naših novih razmer. Zelo zajemljivo je, da niti ti dinamikarji ne priznavajo nobenega od države nezavisnega življenjskega reda, in da operirajo deduktivno z golim vizumom. Tudi ta struja komponira brez kontrapunkta. Dr. France Goršič.

Dr. Ernst Junk: Das Verbrechertum im Kriege. Kriminalpsychologische und kriminalistische Denkwürdigkeiten aus dem Weltkriege. Karl Harbaer. Wien und Leipzig, 1920. Strani 114; cena 13 M 232019-07-22T06:54:00ZPosebna oblika M? 40 pf.

Pisatelj dr. Junk je še danes auditor-podpolkovnik in voditelj dunajskega vojnosodnega arhiva. V predgovoru nam razodene, da je on rešil vojnosodni arhiv avstro-ogrske armade — okrog milijon spisov — pred razdelitvijo med poedine nacijonalne nasledstvene države. Pisatelj hoče javnosti predočiti bistvo in dogovorjene uredbe označenega arhiva in pa pokazati smernice za znanstveno delovanje, ki se nudi v okviru tega arhiva. Taki svrhi služi naj po njegovem namenu ta knjiga, ki bodi predhodnik za vse tiste razprave, katere pričakuje od pripadnikov vseh nasledstvenih držav. Po teh besedah, še bolj pa po naslovu knjige bi utegnili misliti, da bo njega vsebina v resnici posebno imenitna . . . Pa kar nič se ne pomišljam dejati, da sem jo po prečitanju odložil z nemalim začudenjem, kako se more pod tako imenitnim naslovom podati vsebino tako borne znanstvenosti. Ne bi je v tem listu niti omenil, ako ne bi bil predmet — vojnosodni arhiv — tudi za nas pomemben v državnopravnem pogledu.

Internacijonalizacija vojnosodnega arhiva bivše avstroogerske armade je pač zahteva, ki jo moramo hočeš nočeš vzdržati. Tisti pripadniki naše države, ki so se okrivili s kakšnim difamujočim zločinom, naj se ne šopirijo med nami kot sceleris puri ljudje. Saj tudi niso bili vredni vojaške amnestije. In takih bo več, kakor slutimo! Gotovo je važno, da se ohranijo glede takih zločincev spisi in da se jih privede, k zasluženi kazni čim preje, tem bolje. Glede znanstvene bire iz tega arhiva pa bo pač skepsa na mestu. Prvič o popolnosti spisov quoad numerum ne more biti govora; koliko zabojev spisov je šlo ob prevratu v ogenj ali v blato, in koliko baš najtehtnejših slučajev je ostalo vsled prevrata nedokončanih! Baš največji hudodelci so lahko kupičili svoje zločine in če so le o pravem času zahtevali, da gredo v fronto, poslej pa o pravem času spet popihnili v zaledje, — ostali so nekaznjeni — do konca vojne! Glede kakovosti spisov pa velja, da o kakšni enotnosti sodnega postopanja še govora [Page] ne more biti. Saj je vsak pristojni poveljnik delal po svoje, sodniki sami pa, ki so bili redko izšolani sodniki, se tudi niso potrudili delati v resnici v duhu k. pr. reda Dr. Junk se na vse te pomisleke ne ozira, da, on vrednost svojih statističnih izsledkov sam utesnuje, ko za svoja izvajanja uporablja le dele materijala vojnosodnega arhiva!

Knjiga prinaša po predgovoru in očrtanju zgodovine postanka vojnosodnega arhiva osmero poglavij, ki imajo včasih naslov nalik dunajskim predmestnim časopisom (na pr. Blutrache und Sühnegeld, Tuez-la!, Eine Köpenickiade im Felde). Poglavja pa so skoraj vseskozi skromni izvlečki iz spisov. »Krvna osveta« iz Srbije bi brez škode odpala. Poglavje »Straflose Feigheit« prinaša nekaj primerov za to, kako medla je ostala justica, če je šlo za kriminelne častnike. Pisatelj je pristavil nekaj opazk o zvezi med strahopetnostjo in naravo, pa pozabil, da se je med vojno baš v tem pogledu mnogo grešilo, ker se je »človeško« naziranje uveljavljalo pri sodiščih pač glede — častnikov, pri moštvu pa dopuščalo, da so častniki postopali brutalno po predpisu kazenskega zakonika brez intervencije sodišč! — »Seltsame Mordtaten« nam pove najprej, da je bilo od vojnih sodišč po prekih sodih v celi vojski 166 oseb radi umora in troje radi uboja usmrčenih. Od teh pa je bilo le 23 vojakov, drugi so bili civilisti, največ — Junkove besede! — Srbi, Albanci in vojni vjetniki. Če kje, veljajo tu pomisleki, ali je ta statistika popolna . . ., in pa, ali je šlo tu res za umore . . . Koliko je bilo obešenih in ustreljenih po prekem sodu, sklicanem brez formalnosti, na povelje — generalov ali pa tudi še nižjih poveljnikov! Pri teh »čudnih« umorih prinaša Junk zopet primer krvne osvete iz Albanije . . .

V poglavju »o napačnem poveljevanju kakor vzroku za pobune« čitamo nekaj primerov revolt izstradanega, izmučenega moštva. Avtor priporoča, naj bi se s čitanjem teh in enakih spisov pribavilo pouk za prihodnje, kako je pravilno poveljevati; toda težko si je misliti, kako je mogel avtor smatrati to priporočilo sam za resno. Nekoliko pozno je prišel s tem nasvetom vsekakor . . . Predkaznovani v vojni se po avtorjevih izvajanjih v posebnem poglavju nikakor ne smejo izločiti iz armade na bojnem polju. S statistiko, o kateri nam sam pove, da ni popolna, nam pokaže, koliko predkaznovanih je dobilo hrabrostne svetinje, potem pa pravi, s tem utegne biti dokazano (dürfte damit erwiesen sein), da so predkaznovane osebe vojaški posebno sposobne! Hoče pač upravičiti prav tistega duha avstrijskoogrskega militarizma, ki je, v dijametralnem nasprotstvu z naziranjem v Nemški državi, gonil vse hudodelce v fronto, češ, to so tiči . . . Pri tem pa je avtor popolnoma prezrl, kar je skusil vsak praktik, da so ti lačni junaki dobivali svoje hrabrostne svetinje prav pogostokrat za drzno — natvezena junaštva!! —

»Razžalitve med oficirji« so poglavje za se, s katerim hoče avtor dokazati, da naravnost malenkostno število takih žaljenj kaže, da nacijonalne razlike v oficirskem koru bivše avstroogrske armade in pa le-tega tako pestro družabno pokoljenje ni ogrožalo skupnega življenja v [Page] armadi . . . Pa avtor je delal sklepe iz spisov le 27 poveljstev in ni povedal, kakšne kompaktne narodnosti so bile v tistih zborih zastopane. Zdi se, kakor bi avtor obrnil še enkrat oči pobožno k bivšim nebesom avstroogrskega nemškega ali ogrskega oficirja, ki je vžival vse prostosti, dočim drugonarodnim oficirjem niti niso dovolili, čitati svojenarodnih časopisov. (Na piavski fronti od 1. julija 1918 do prevrata nismo smeli dobivati niti aboniranih slovenskih časopisov.) — »Tuez-la!« je storija, ki naj bo pikantna; govori o zdravniku, katerega je žena kruto varala, ko pa jo je zadavil, je bil oproščen, kajti njegovi kolegi so dejali, da trpi na intermitujoči blaznosti. Interesantno bi bilo zvedeti, če je ta mož še danes — zdravnik! Tega pa avtor ni dognal. — Köpenickiada na bojnem polju je le eden izmed, milo rečeno, stotin ubožnih spričeval, kako slepo se je dalo častništvo varati po zločincih, ki so se odeli s častniškim krojem.

Še najpomembnejši je za nas konec knjige, ki prinaša dobesedni štatut vojnosodnega arhiva z motivi vred. Ta arhiv se nam predočuje po štatutu za centralni registrski urad, ki je solastnina vseh držav, nastalih na bivšem avstroogrskem teritoriju. To solastnino izvršujejo lahko tudi zastopniki teh držav, ako se potrudijo na lastne stroške v arhiv na Dunaju. Občevanje z arhivom je pripuščeno na strani držav v lastnem državnem jeziku, arhiv sam pa koresponduje le nemški. Vodja arhiva je nastavljen zaupnik internacijonalne likvidačne komisije (ki je pa ni več). Vlada, državne in avtonomne oblasti vsake države imajo pravico izposojevati si spise iz arhiva. V posebnem paragrafu je zajamčeno vojnosodnemu arhivu upotrebiti materijal za kriminalistična ali siceršna znanstvena dela. Isto pravico imajo tudi zastopniki poedinih držav.

Ne morem si kaj, da ne zaključim svojega naznanila s tem: Prvo, kar bi pričakovali od vojnosodnega arhiva, bi bilo to, da spravi vse spise v red in sicer tako, da napravi seznam onih spiki osebujejo poedine storilce, ki v domovinski državi po njenih amnestijskih ukazih še niso amnestirani. Ta seznam naj bi se priposlal dotični državi. Ves drug materijal naj se izloči in shrani kakor koli pod starimi označbami, da ga bo moči najti, kolikor ima zgodovinsko ali siceršno znanstveno važnost zase. Vse drugo se lahko uniči. Za statistiko tak materijal pač nima prave vrednosti.

Prof. dr. Metod Dolenc.

Dabkowski Przemyslaw dr.: Dawne prawo polskie a zadania komisji kodyfikacyjnej (Nekdanje pravo poljsko in naloge kodifikacijske komisije). Waršava, 1920. Str. 18.

To je predavanje, ki ga je imel levovski profesor Dabkowski dne 23. maja 1920 pri zaključku 6. shoda poljskih pravnikov in ekonomistov v Varšavi. Primerno bo, če o tem predavanju referiram, tem primerneje, ker običajno žal malo zvemo o poljskem političnem in kulturnem življenju.

S propastjo nekdanje poljske države koncem 18. stoletja je bil pretrgan naravni razvoj poljskega prava. S sedanjo obnovo države je nastala naloga, ga iznova ustvariti. V to svrho se je sestavila kodifikacijska komisija, ki je že začela svoje delo. Toda, kakšno naj bo to novo poljsko pravo? Ali se bo naslanjalo na staro poljsko pravo ali bode povsem novo? Mnogi člani komisije vidijo v starem poljskem pravu le zgodovinsko stvar, ki je nanjo gledati s pijeteto, ki pa za bodočnost nima realne vrednosti. Proti temu nazoru je nastopili dr. Dabkowski v gori omenjenem predavanju. On izvaja: Najlaže se bo novemu pravu dal domači značaj, če ga naslonimo na današnje ljudsko pravo. Ne enkrat se je že opazilo v življenju in literaturi, da se pravni nazori in pojmi poljskega ljudstva razlikujejo načelno od pravnih nazorov in pojmov ostale javnosti. Treba je samo opozoriti na institucijo skupnega rodbinskega lastništva, ki se je med ljudstvom ohranila še do današnjega dne. Kakor je v početku 19. stoletja preporodna poljska poezija črpala svoje življenske soke iz ljudstva, tako more v 20. stoletju novo poljsko pravo, če tudi v manjši meri, najti elemente razvoja v ljudskem pravu.. To ne bi bilo nič nezaslišanega. Najnovejši nemški kodeks iz l. 1900, švicarski iz l. 1907 sta se od rimskih načel v mnogih ozirih vrnila k načelom domačega germanskega prava. Kako blizu so včasi nazori starih časov modernim teorijam, kaže na pr. slučaj agrarne reforme, ki jo je sklenil poljski državni zbor dne 10. julija 1919: zemljo naj ima samo tisti, ki jo sam obdeluje. Staro poljsko pravo je vsebovalo načelo »bližine«, ki je šlo za tem, da naj bo zemlja v rokah tistih, ki so ji najbliže (ki jo torej tudi sami najlaže obdelujejo, običajno so bili to sorodniki). Če dandanes zahtevamo, da zemlja naj ne bo blago, ki z njim trguje kapital, se vračamo k načelu starega prava, da je zemlja vzeta iz svobodnega obrata (Cerkev in cerkvene institucije, ki jim agrarna reforma jemlje zemljo, si sigurno v bodoče ne bodo mogle nabavljati zemlje). Ljudstvo je vselej v gozdovih imelo nekaj svobode, ki je zadevala v privatno lastnino, a dandanes se podržavljujejo šume, ker jih prav za prav nikdo ne obdeluje, ampak jih — Bog seje. Po starem poljskem pravu se je novi posestnik uvedel na svoje posestvo s posebno instalacijo; vpraša se, če kljub zemljiški knjigi to tudi dandanes ne bi bilo primerno. Nekdanja poljska institucija spravnih, sodišč je pustila v ljudstvu hvaležne spomine. Končno opozarja Dabkowski na pravni jezik, ki bi ne smel prezirati staropoljskih terminov. Faktično je v političnem ustroju nove Poljske obveljal stari »starostva« in »vojevoda« in samo ime države »Rzeczpospolita« (rzecz pospolita = res publica) je vzeto iz zgodovine. Dr. Fr. Ilešič.

Anton Kaspret ꝉ 242019-07-23T20:35:00ZZnak za smrt .

Slovenska pravna zgodovina je izgubila s smrtjo vpokojenega gimnazijskega profesorja Antona Kaspreta enega izmed svojih najboljših poznavalcev. Po poklicu zgodovinar je služboval kakor srednješolski profesor zgodovine in slovenščine v Ljubljani in v Gradcu. Spisal je za dijake troje učnih knjig: Zgodovino starega, srednjega in novega veka. Pa že v Ljubljani se je mnogo pečal z arhivalijami, ki so bile raztresene po muzejih in po grajščinskih arhivih. Poglobil se je v raziskovanje zgodovine slovenskega naroda, osobito v kulturnem in socijalnem pogledu. Tu je moral orati ponajveč ledino. Leta 1893 je izdal prvo samostojno delo, brošuro: »Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500«. V njej odkriva na podlagi arhivalij, priobčenih že leta 1889. v Izvestju muzejskega društva v Ljubljani prave vzroke prvega kmetskega upora iz leta 1515. Iz pestrih detajlov, ki so tu nanizani, posrečilo se mu je, podati uprav prepričevalno sliko nevzdržnih razmer kmetov, ki so nujno vedle do izvojevanja »stare pravde«.

Poslej je bil premeščen v Gradec in je dobil od naučnega ministrstva nalogo, da sestavi historični atlant deželnih sodišč slovenskega ozemlja. V tej častni misiji je prišel v stik z vsemi večjimi arhivi v slovenskih pokrajinah, pa tudi z onimi, katere so bili ustanovili izven slovenskih pokrajin tukajšnji vlastelini, osobito z arhivom kneza Auersperga v Losensteinleithen pri Steyerju. Ta arhiv nudi velike zaklade virov za državno in deželno zgodovino od Slovencev obljudenih pokrajin. Prvo delo, za katero je črpal Kaspret vobče iz navedenega arhiva, je bilo »Die landesfürstlichen Forste und Jagdgebiete in Krain« iz l. 1900. Mimogrede je tudi obdelal zgodovino gradu v bližini Kamnika, o katerem pa dandanes skoro ni več sledu: »Die Burg Oberstein«. Študij historičnih meja deželnih sodišč koncem srednjega veka pa ga je tako prevzel in mu tolikanj razjasnil obzorje v pogledu na našo pravno zgodovino, da si je želel ustvariti posebno literarno torišče za nadaljna pravnozgodovinska raziskavanja.

Kaspret je bil eden izmed najvplivnejših in najrazboritejših ustanoviteljev »Zgodovinskega društva v Mariboru.« Dne 23. majnika 1903 je bilo to društvo ustanovljeno, Kaspret je bil med njegovimi prvimi odborniki in prvi urednik »Časopisa za zgodovino in narodopisje«. Izpopolnitev tega časopisa je bila odslej Kaspretu najljubša, naravnost življenska naloga. Sam je pisal vanj, vzpodbujal druge, da so pisali, pribavljal jim gradiva, skratka: bil je duša glasila. Pridobil si je za sodelovanje vseuč. prof. Karla Štreklja, ki je priobčeval tudi jezikoslovne razprave v listu. Silno je bolelo Kaspreta, da so nekateri nezadovoljnejši povsem neopravičeno kritikovali te spise, češ, da ne spadajo v list! Ko je Štrekelj prenehal s temi svojimi spisi, — je Kaspret že začutil, da bo prej ali slej treba ustanoviti nov list, ki bo programatično sprejemal in prinašal tudi razprave nalik Štrekljevim.

V »Časopisu za zgodovino in narodopisje« je napisal Kaspret naslednje večje članke pravno- ali kulturnozgodovinske vsebine: 1.) O podelitvi deželnega maršalstva na Štajerskem l. 1560. 2.) Ženitni dogovor Ivana Vajkarda Valvazorja (l. 1904). 3.) Listina »Die landgerichtliche Gebühr« (l. 1905). 4.) O večah. Donesek o uvedbi kmetskih in trških sodnih zborov okoli l. 1500. 5.) Slovanske drobtinice, nabrane iz starih aktov in listin (l. 1902). 6.) Navodilo kranjskima poslancema škofu T. Hrenu in Herbartu Turjaškemu za obč. deželni zbor v Lincu (l. 1908). 7.) Tirahstvo graščaka Fr. Taha in njegovega sina Gabrijela (l. 1909). 8.) Oplenitev kunšperških in podsredskih podložnikov l. 1573 (l. 1911). 9.) Juri Dalmatin kot zagovornik škocijanskega župljana (l. 1914).

Pa kakor smo že dejali, Kaspret je tudi z vso vnemo skrbel za to, da so sodelovalci Časopisa za zgodovino in narodopisje pridobili gradiva, katero so mogli obdelati. Kidričev spis »Oblega Sigeta v sodobnem hrvaškem opisu (l. 1912), pa moj spis »Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631 do 1655« bržčas ne bi bila nikdar izšla, ako ne bi bil Kaspret pribavil arhivnega gradiva. V tem pribavljanju pa je bil mojster, da mu ga ni bilo para!

Ze omenjeno nasprotovanje zoper snov, katero je hotel Kaspret uveljaviti pri urejevanju Časopisa za zgodovino [Page] in narodopisje, pa neke osebne diference več ali manj političnega značaja so mu zagrenile veselje do uredništva tega časopisa. Od letnika 1914 dalje ni mu bil več urednik. Za to pa je zasnoval spomladi 1917 idejo, da naj se ustanovi »Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino«. Oživotvorjenje te ideje je seveda silno otežkočila vojna z vsemi mizernimi gospodarskimi posledicami. A leta 1918 sta vendar izšla prva dva snopiča prvega letnika tega novega Časopisa, ki so mu bili sprva uredniki prof. Kaspret, dr. Kidrič in prof. dr. Nahtigal. V prvem zvezku je priobčil Kaspret zanimivo zgodovinsko črtico »Prispevek k rodovniku Franceta Prešerna«.

Ko sem Kaspreta med vojno obiskal v Gradcu, bil je mož poln načrtov in komaj je čakal konca vojne, meneč, potem pride doba, ko bode krepko zastavil pero in spisal še marsikatero važno razpravo — iz pravne zgodovine slovenskega naroda za novi »Časopis«. Pa tudi za druge je imel pripravljenega vse polno gradiva, osobito iz Losensteineeithena. In kadar je bil ves prevzet od navdušenja za bodoče delo, pokazal je žarečih lic, svetlih oči iz svoje mape, ves ponosen, arhivalije, originale, prepise, fotografije, ktere si je nabral — javno, pa tudi skrivoma. Pa — prišel je prevrat in mož, ki se je utaboril v Gradcu pri svojem udobnem ognjišču, vzel je popotni les v roko in se izselil v domovino. Iz Maribora sem dobil njegovo zadnje pismo o priliki, ko sem mu priposlal kot uredniku novega časopisa svojo razpravico o pravnih izrazih v prevodih vinogorskega jezika. Pismo je bilo polno upov za bodočnost... Pa že se je lotila nad 70-letnega starčka Kaspreta bolehnost, in nič več si nisva dopisovala. Časniki so poročali, da se je letos spomladi izselil k svojim sorodnikom v Črno pri Prevaljah. Dne 29. oktobra t. l. pa so ga pokopali istotam. Upajmo, da je glede njegovih arhivalij vse potrebno ukrejeno, da se ne izgube. Kakor čujem, je izročil dokončanje historičnega atlanta mejâ deželnih sodišč vseuč. prof. Ludmilu Hauptmannu.

Če pregledamo Kaspretovo delovanje, porečemo mi pravniki, da mu moramo biti hvalo dolžni, ker nam je odkril ali pa pomagal odkriti mnogokateri lep in zanimiv pojav iz naše pravne zgodovine. Vsa njegova znanstvena narava ga je mikala in vabila na polje pravne zgodovine. Kot zgodovinar [Page] in arhivalist je bil globoko naobražen in tako dobro vreziran v domači zgodovini, kakor malo kdo. Pa tudi slovensko jezikoslovje je gojil z vnemo in rad oživljal mrtvake, nabrane iz starih listin. Združeval je torej vse lastnosti, potrebne za slovenskega pravnega zgodovinarja, četudi ni bil pravnik po poklicu. Blagemu Nestorju slovenskih zgodovinarjev je zagotovljen časten spomin tudi med nami pravniki!

Dr. Metod Dolenc.

Razne vesti.

V Ljubljani, koncem decembra 1920.

— (Kronika društva »Pravnika«.) Društvo je priredilo dne 23. pret. m. sestanek, na katerem je bil razgovor o določbah volilnega reda in o njih pravilni uporabi za volitev v konstituanto dne 28. pr. m. — Odbor je imel sejo dne 17. t. m. Pozdravljal je naznanilo, da se naslednjega dne vrši ustanovni občni zbor podružnice v Mariboru. Vzel je na znanje dopis dekanata jurid. fakultete v Ljubljani, da je fakultetni svet pripravljen podpreti izdanje obč drž. zakonika s prispevkom k honorarnim ali tiskarskim stroškom. Predsednik je poročal, da so zbirke zakonov iz dr. Volčičeve zapuščine prišle v Novem mestu na dan. Odbornik prof. dr. Dolenc je poročal o uspehih pismene ankete glede vprašanja o izenačenju kazenskega prava in kaz. pr. reda ter predložil tozadevno spomenico za ministrstvo pravde; odbor jo je, izražajoč zahvalo, sprejel ter tudi sklenil, da se priobči v društvenem glasilu. Odbor je nadalje sklenil, da naj se v najkrajšem času prične z društvenimi sestanki, na katerih se bodo vršile diskusije o načrtu ustave za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev po posameznih tvarinah kakor na pr. glede na pravosodstvo, tisk itd.

— (Podružnica »Pravnika« v Mariboru) je imela svoj ustanovni občni zbor dne 18. t. m. ter izvolila svoj prvi odbor. Predsednik je g. dvorni svetnik A. Levec, odborniki so gg. drž. pravdnik dr. M. Grasselli, drž. pravdnika namestnik dr. I. Jančič, okr sodnik dr. A. Lešnik, vladni tajnik R. Mulaček, fin. komisar dr. J. Valjavec, odvetnika dr. Franjo Rosina in dr. Fr. Lipold, namestniki so gg. okr. sodnik dr. D. Senjor, odv. kandidat dr A. Reisman in not. kandidat Lavoslav Sevnik. Brzojavno sta ustanovitev pozdravila odbor društva »Pravnika« v Ljubljani in odbor društva slovenskih sodnikov. — Podružnični odbor se je v seji dne 24. t. m. konstituiral tako, da je predsednik g dr Rosina, tajnik g. dr. A Lešnik in blagajnik g. dr. Jančič.

— (Podružnica »Pravnikova« v Trstu) je obnovila svoje delovanje, ki je prestalo med vojno. Glede na nove državne razmere namerava izdajati nov strokovni list v slovenskem in srbohrvaškem jeziku. List je potreben, da se tudi ljudstvo poučuje o novih državnih institucijah vzlasti o pravnih zadevah občin. Ko izide, ga pozdravimo z odkritim veseljem!

— (Osebne vesti.) Poverjenikom za pravosodje je imenovan mesto odstopivšega dr. Gregorja Žerjava dosedanji poverjenik za socialno skrbstvo dr. Vladimir Ravnihar. — Svetnikoma stola sedmorice, oddelka B, dr. Antonu Veroni in dr. Josipu Metličiču je podeljen IV čin. razred ad personam. — Naslov in značaj dvornosodnih svetnikov je podeljen viš. sod. svetnikom Antonu Levcu, dr. Martinu Travnerju in Franu Vedernjaku. — Imenovani so: deželnosodni svetnik dr. Jurij Polenšek za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu, višji deželnosodni svetnik v p. dr. Jakob Toplak za podpredsednika okrožnega sodišča v Mariboru, višji deželnosodni svetnik Rudolf Persche, prvi državni pravdnik dvornosodni svetnik Božidar Bežek, višji deželnosodni svetnik Fran Peterlin, deželnosodna svetnika Ivan Dougan in dr. Edvard Pajnič za svetnike višjega deželnega sodišča v Ljubljani; deželnosodni svetniki Alojzij Žebre, Fran Rekar, Anton Bulovec in Anton Mladič za višje deželnosodne svetnike v Ljubljani; dež. sodni svetniki dr. Josip Kronvogl, Josip Sterger in dr. Fran Peitler za višje deželnosodne svetnike v Mariboru; deželnosodna svetnika dr. Ivan Premschak in dr. Valentin Flerin za višja deželnosodna svetnika v Celju; deželnosodni svetniki dr. Vladimir Foerster, dr. Silvin Hrašovec in Jurij Kozina za višje deželnosodne svetnike v Novem mestu; deželnosodna svetnika in predstojnika okrajnih sodišč dr Jakob Doljan in Anton Mejač za višja deželnosodna svetnika in predstojnika okrajnih sodišč na dosedanjih službenih mestih; deželnosodna svetnika Anton Nagode in Fran Vrančič za višja deželnosodna svetnika s pridelitvijo k poverjeništvu za pravosodje; za I. državnega pravdnika v Ljubljani državni pravdnik Niko Dominico; za deželnosodne svetnike pri zbornih sodiščih okr. sodniki dr. Ivan Širko, Anton Lajovic, Josip Lenart, dr. Josip Tombak, dr. Andrej Novak, Fran Tiller, Anton Cigoj in dr. Josip Fischinger; za deželnosodne svetnike in predstojnike okrajnih sodišč dr. Ožbalt Ilaunig, France Küssel, Fran Zemljič, Ivan Sernec, Anton Zdolšek, Anton Kajfež, Ivan Romold in dr. Rupert Celestina; za okrajne sodnike in sodne predstojnike sodniki Alojzij Žigon, dr. Ivan Močnik, dr. Fran Ženko, Julij Kuder, dr. Vojteh Hočevar, dr. Fran Lozar in Jakob Jerman, za okrajne sodnike sodniki dr. Blaž Reichmann, dr. Josip Sašel, Kajetan Premerstein, dr. Gašper Stojkovič, dr. Davorin Senjor, dr. Matija Zorjan, dr. Alojzij Lešnik, Alojzij Nendl, dr. Ivan Krašek, dr. Fran Lipša, dr. Leopold Vičar, Alojzij Hočevar, dr. Ernst Kobe in dr. Vladimir Trauner; za državnega pravdnika v [Page] Celju dr. Josip Požar, za namestnika drž. pravdnika dr. Ivan Hojnik (Maribor) in dr. Davorin Rus (Celje); za sodnike brez stalnega službenega mesta avskultanti Anton Tavelj, dr. Josip Čemer, dr. Friderik Fabiani, dr. Josip Dolničar, Ludovik Batista, Srečko Verbič, Adolf Hudnik dr. Josip Pretnar, dr. Josip Lavrič, Tilen Levec, dr. Fran Strižič, dr. Ivan Tavželj, Karl Novak in Rudolf Ročnik. — Iz upravne službe: Dvornim svetnikom je imenovan vladni svetnik dr. Josip Ferjančič, naslov in značaj dvornih svetnikov je podeljen vlad. svetniku Ivanu Tekavčiču, ki je zajedno reaktiviran in dr. Leonu Staretu. Imenovani so: za vladne svetnike dr. Ignacij Rutar, dr Fran Vodopivec in Friderik Loger; za okrajne glavarje Vinko Borštner, dr. Rudolf Steinmetz-Sorodolski, Josip Znidaršič, dr. Alojzij Gregorin, dr. Srečko Lajnšič, Maks Wrischer, dr. Ivan Svetek, dr. Bronislav Fišer, dr. Franc Logar, Ludovik Pinkava, dr. Franc Ogrin, Fran baron Lazzarini; za vladne tajnike okr. komisar Gustav Rihard Koropec, Gašper Lipovšek, dr. Peter Vavpotič, dr. Otmar Pirkmajer, Venčeslav Polak, Bruno Hugo Stare, Ivo Poljanec, Karel Trstenjak, Rajko Mulaček, Adolf Golia, dr. Karl Tekavčič, dr. Lovro Bogataj; za okrajne komisarje dr. Janko Vidic, dr. Ivan Bratina, dr. Ivan Vidmar, Mirko Brezigar, dr. Tina Cuš, Mihael Zavadlal, dr. Janko Šiška, dr. Fran Hrašovec, dr. Dioniz Maraž, Milan Makar, dr. Lev Bratina, dr. Alojzij Trstenjak-, dr. Leon Gozani, Friderik Viher, Franjo Maršič, Ivan Vovšek in Fran Forčesin; za prov. vladne koncipiste Rado Klajnšek, Zvonko Bratina, dr. Alojzij Trstenjak, dr. Leon Gozani in Mirko Gorišek. Pri oddelku trgovinskega ministrstva so imenovani za koncipiste dr. Ciril Pfeifer, Franc Mramor, dr. Mihael Kambič in dr. Josip Jaške; pri poverjeništvu za socialno skrbstvo je imenovan za višjega komisarja dr. Mate Suhač, za komisarje Ivan Legat, dr. Mirko Kuhelj, dr. Karel Dobida, Stanko Likar, Ivan Šlibar in Štefan Skubic. — Pri delegaciji ministrstva financ je imenovan sekcijski svetnik Fran Bonač dvornim svetnikom, pri poverjeništvu za kmetijstvo vladni svetnik dr. Fran Vrtačnik. — Odvetniško pisarno so otvorili dr. Valentin Krisper v Ljubljani, dm Milan Orožen v Celju, dr. Franjo Lovrec v Mariboru, dr. Leopold Boštjančič v Mariboru, dr. Fran Kimovec v Mariboru, dr. Otokar Rybař v Ljubljani. Notarjem na Vranskem je imenovan Fran Presečnik — Umrla sta odvetnik dr. Florijan Kukovec v Slov. Bistrici in notar dr. Jurij Pučko v Krškem.

— (Izenačenje zakonov.) V ministrstvu pravde je določen poseben oddelek za izdelovanje zakonskih načrtov, ki naj skrbi, da so zakoni sodne stroke primerni času in državnim potrebam. Poleg tega oddelka posluje stalen zakonodajni svet, ki izdeluje načrte zakonov in uredb in se deli na tri odseke: na zasebnopravni, na kazenskopravni in na javnopravni. Minister pravde je naročil privatnopravnemu odseku, da [Page] izdela načrt za vso kraljevino enotnega državljanskega zakonika, trgovinskega zakonika in zakona o postopku v civilnih pravdah. Kazenskopravnemu odseku pa je naročil, naj izdela za vso kraljevino načrt enotnega kazenskega zakonika, kazenskega pravdnega reda in sporednih zakonov. Ko sta odseka izdelala načrte, naj jih pretrese in določi njih konečno besedilo širša komisija, ki se sestavi iz strokovnjakov vseh pokrajin kraljevine. V ti komisiji se pokličeta tudi po eden sodnik in odvetnk iz Slovenije, Hrvatske i Dalmacije, katere izbere stol sedmorice v Zagrebu. Nadalje je ministrstvo pravde v svrho izenačenja zakonov odredilo dve specijalni komisiji, kojih ena naj izdela predlog zakona o sodnikih, druga pa predlog zakona o odvetnikih za vso kraljevino. Tudi za vsako teh dveh komisij ima izbrati stol sedmorice po enega člana iz Slovenije, Hrvatske i Dalmacije.

(Izpraševalna komisija za pravnozgodovinski državni izpit v Ljubljani) je v zmislu naredbe celokupne deželne vlade za Slovenijo z dne 17. aprila 1920., Ur. l. št. 172, sestavljena z razpisom poverjeništva za uk in bogočastje od 1. julija 1920., št. 2363.

Predsednik jej je odvetnik dr. Danilo Majaron, podpredsednik redni univ. prof. dr. Anton Skumovič, eksaminatorji so in sicer za rimsko pravo: odvetnik dr. Jos. Hacin, redni univ. prof. dr. G. Krek, odvetnik in redni univ. prof. dr. Stanko Lapajne, odvetnik dr. Danilo Majaron, dvorni sodni svetnik Fran Regally, redni univ. prof. dr A. Skumovič in viš. dež. sod. svetnik Fran Sterle; — za cerkveno pravo: univ. prof. dr. R. Kušej, dvorni sodni svetnik Fran Regally, hon. prof. dr. Gregor Rožman in univ. prof. dr. Iv. Zorè; — za zgodovinski razvoj sedanjega javnega in zasebnega prava ter za pravno zgodovino južnih Slovanov: redni univ. prof. dr. M. Dolenc, odd. načelnik dr. France Goršič, izr. univ. prof. dr. L. Hauptmann, bivši nadzornik in hon. prof. dr. Janko Polec in dvorni sod svetnik hon. prof. dr. Milan Škerlj. - Prvi izpiti so bili koncem poletnega semestra v juliju, drugi začetkom zimskega semestra od 30. septembra do 6. oktobra. Izprašanih je bilo skupaj 33 kandidatov in uspeh je bil dober z odliko pri 7 kandidatih, dober pri 15 in zadosten pri 11 kandidatih.

— (Izpraševalna komisija za pravosodni in za državoslovni državni izpit v Ljubljani.) Z naredbo celokupne deželne vlade za Slovenijo z dne 20. maja 1919, Ur. l. št. 527. je bila ustanovljena v Ljubljani izpraševalna komisija za pravosodni in za državoslovni državni izpit.

Za predsednika komisije je bil imenovan dvorni svetnik dr. Janko Babnik, za podpredsednika dvorni sodni svetnik dr. Milan Škerlj, člani izpraševalne komisije pa so: Božidar Bežek, dvor. sodni svetnik, dr. Aleksander Bilimovič, r. univ. profesor, dr. Metod Dolenc, r. univ. profesor, dr. Fran Eller, r. univ. profesor, dr. Gojmir Krek, r. univ. profesor, dr. Stanko Lapajne, r. univ. profesor, dr. Danilo Majaron, odvetnik, Fran Milčinski, svetnik stola sedmorice, Ivan [Page] Okretič, vrhovni državni odvetnik, dr. Edvard Pajnič, svetnik višjega deželn. sodišča, dr. Oton Papež, predsednik deželnega sodišča, dr. Vladimir Pertot, inšpektor ministrstva saobračaja, dr. Leonida Pitamic, red. univ. profesor, dr. Janko Polec, višji nadzornik južne železnice in hon. profesor, dr. Franc Ratej, vladni svetnik, Fran Regally, dvorni sodni svetnik, dr. Bogumil Senekovič, direktor oddelka ministrstva za prehrano, dr. Fran Skaberne, vladni svetnik, dr. Anton Skumovič redni univ. profesor, dr. Henrik Steska, vladni svetnik, dr. Milan Škerlj, dvorni sodni svetnik, dr. Anton Švigelj, odvetnik, dr. Fran Tekavčič, odvetnik, dr. Fran Tominšek, odvetnik, dr. Bogumil Vošnjak, redni univ. profesor, dr. Ivan Žolger, red. univ. profesor. — Prvi izpiti so se vršili dne 25. septembra 1919. Od takrat pa do konca leta 1920. je bilo izprašanih pri pravosodnem državnem izpitu 42 in dri državoslovnem 26 kandidatov. Uspeh izpita je bil pri pravosodnem izpitu: dober z odliko pri 4, dober pri 14, zadosten pri 22 in nezadosten pri 2 kandidatih; pri državoslovnem izpitu pa je bil: dober z odliko pri 6, dober pri 6, zadosten pri 11 in nezadosten pri 3 kandidatih.

— (Kronika juridične fakultete v Ljubljani.) Dodatno k prvemu poročilu v Slov. Pravniku l. 1920., str. 106 je poročati za čas do konca 1920, sledeče:

• Imenovani so bili za redne profesorje: 1. dne 26. marca 1920 dr. Metod Dolenc, svetnik pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani za kazensko pravo in kazenskopravni red; 2. dne 12. maja 1920. dr. Fran Eller, višji finančni svetnik v Ljubljani za finančno vedo in fnančno pravo; 3. dne 26. avgusta 1920 dr. Aleksander Bilimovič, bivši redni profesor na univerzi v Kijevu za narodno gospodarstvo; 4. dne 27. avgusta 1920. dr. Rado Kušej, izredni profesor univerze v Ljubljani, za kazensko pravo; 5. istega dne dr. Stanko Lapajne, odvetnik v Krškem, za meddržavno zasebno in kazensko pravo in za obče državljansko pravo; 6. dne 9. novembra 1920. Mihajl Niketič Jasinski, bivši redni profesor na univerzi v Kijevu, za pravno zgodovino južnih Slovanov.

  Učni nalog sta dobila dne 30. avgusta 1920. dr. Fran Skaberné, vladni svetnik pri deželni vladi v Ljubljani, za angleško javno pravo, in dne 24. decembra 1920. dr. Alojzij Rant, finančni svetnik v Ljubljani za državno računovodstvo.

  Poverilo se je dne 13. decembra 1920. drju. med. Ivanu Plečniku in drju. phil. et med. Alfredu Šerku, oba redna profesorja na medicinski fakulteti ljubljanske univerze, predavanja za juriste in sicer prvemu za sodno medicino, drugemu za sodno psihopatologijo.

• Za šolsko leto 1920./1921. je bil izvoljen za dekana dr. Gregor Krek, redni profesor občega državljanskega prava in rimskega prava. Kot prodekan posluje v tem letu dekan, v preteklem šolskem letu redni prof. dr. Leonid Pitamic. [Page]

  Dne 25. novembra 1920. je bil imenovan referent tiskovnega urada pri deželni vladi za Slovenijo Joso Jurkovič za tajnika juridične fakultete in je nastopil svojo službo 15. decembra 1920.

• Red. prof. dr. Leonid Pitamic je bil poverjen 26. avgusta 1920. z vodstvom poverjeništva za notranje zadeve pri deželni vladi za Slovenijo, a dne 14. decembra 1920. z vodstvom predsedstva deželne vlade za Slovenijo.
• V zimskem semestru, ki se je pričel dne 1. oktobra 1920. in bo trajal do 31. januarja 1921. predavajo:

  Red. prof. dr. G. Krek: pandektno pravo kot uvod v današnje državljansko pravo, 1. del, 4 ure na teden;

  red. prof. dr Ant. Skumovič: konverzatorij rimskega prava, 2 uri; uvod v zgodovino rimskega prava, 2 uri;

  red. pros. dr R. Kušej: splošno cerkveno pravo in krajevno cerkveno pravo v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, 4 ure; cerkvenopravni seminar s posebnim ozirom na liber IV. codicis juris canonici, 2 uri;

  pravo v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, 4 ure; cerkvenopravni seminar s posebnim ozirom na liber IV. codicis juris canonici, 2 uri; 262019-07-23T22:28:00ZMorebitna napaka v besedilu, saj se ponovi vrstica.

  hon. prof. dr. Janko Polec: zgodovinski razvoj sedanjega javnega in zasebnega prava, I. del, 4 ure;

  red. prof. dr. G. Krek: obče državljansko pravo (splošni del), 4 ure;

  red. prof. dr. Stanko Lapajne: iz občega državljanskega prava rodbinsko pravo, 4 ure; meddržavno in medpokrajinsko zasebno in kazensko pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 2 uri.

  red. prof. dr. A. Skumovič: civilnopravdno postopanje, 4 ure; civilnopravdni seminar, 2 uri;

  hon. prof. dr. Milan Škerlj: trgovinsko pravo, 5 ur; vaje iz trgovinskega in meničnega prava, 2 uri;

  red. prof. dr. Metod Dolenc: kazensko pravo, 5 ur; vaje v kazenskem pravu in kazenskopravdnem postopanju, 1 ura; temeljni problemi kriminalistike, 1 ura;

  red. prof. dr. Leopold Pitamic: ustavopravna veda, 4 ure;

  hon. nastavnik dr. Henrik Steska: organizacija uprave in upravno postopanje, 2 uri; občinsko pravo, 1 ura;

  hon nastavnik dr. Bogumil Senekovič: obrtno pravo, špecijalni del, s posebnim ozirom na del. pravo in obrtno zadružništvo, 2 uri;

  red. prof. dr Aleksander Bilimovič: nar. gospodarstvo, 5 ur;

  red. prof. dr. Franc Eller: finančna veda (s posebnim ozirom na finančno pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev), 5 ur; vaje na polju finančne vede in finančnega prava, 2 uri;

  red. prof. dr. Ivan Plečnik: sodna medicina, 2 uri.

  Red. prof. dr. Ivan Žolger, določen kot zastopnik kraljevske vlade na prvi skupščini Zveze narodov v Ženevi, ki je pričela poslovati 15. novembra 1920., in pa red. prof. dr. Bogumil Vošnjak, ki je bil [Page] izvoljen za poslanca ustavotvorne skupščine v Beogradu, do konca leta 1920. nista pričela s predavanji.

• Koncem letnega semestra 1919/1920 je bilo na juridični fakulteti vpisanih 236 rednih. 11 izrednih slušateljev in 3 izredne slušateljice; koncem l. 1920. (zimski semester 1920/1921) je vpisanih 364 rednih, 17 izrednih slušateljev in 5 izrednih slušateljic.
• Promovirali so za doktorje prava: dne 17. julija 1920. Mirko Kuhelj in Pavel Suyer, dne 18. decembra 1920. Luka Kravina, Štefan Skubic in Vinko Zorec, dne 23. decembra 1920. Ladislav Lajovic. V. Zorec in L. Lajovic sta napravila vse rigoroze na ljubljanski univerzi. D.

  — (Zveza slovenskih odvetnikov,) društvo, ki je bilo l. 1904. ustanovljeno v Ljubljani v obrambo slovenskega odvetništva v Avstriji, se je na občnem zboru dne 31 oktobra l. l. razpustilo. Imovina, okroglo 10.000 K, se je naklonila podporni zalogi odvetniške zbornice v Ljubljani, vzlasti v svrho ustanovitve pokojninskega zaklada.

  — (Popravki.) V zadnjem zborniku je popraviti naslednje tiskovne napake:

  Na str 117. v 5. vrsti od spodaj beri: sodobni graščaki mesto: podobni graščaki.

  Na str. 119. v 1. vrsti od spodaj beri: na Ržišču mesto: na Ržišče.

  Na str. 121. v 18. vrsti od zgoraj beri: oteti mesto: otmeti.

  Na str. 154. v 2. vrsti od zgoraj beri: Druge primere ko te mesto: Druge primere ko to.

Poslano.

Velecenjeni gospod urednik!

G. Anton Lajovic, ki sem mu bil dober za »vreme celo«, ko je sodnikoval na Brdu, je v »Slov. Pravniku«, ocenjujoč mojo brošuro »Prvo leto našega pravosodstva«, mene obsodil, da sem »pritoževač«.

Le prejšnji stanovski tovariši, ki me osebno poznajo, vedo, da sem eden izmed tistih, ki se često, a še premalokrat, izmuznem takemu, ki sili preveč v človeka. Tudi nisem nikoli nikogar prav nobene reči moledoval. Komur to ni znano, mora misliti, da me je kritik Lajovic na takih potih srečal, da me je kverulantstva obrekel.

Kar je Friderik Veliki opomnil v slavnem procesu mlinarja Arnolda, velja za justiciarje, če šikanirajo, veljajo naj pa bi prav tako tudi za sodnika, če zagreši muhasto in katagnostično kritiko.

Duh brošure ni »po starem« in je kriv, da se zdi temu naslov, onemu vsebina napačna, a g. Lajovic svari pred menoj — demagogom. Naj ostaneta oba, kakršna sta, vsebina in naslov. Sodbe zanamcev me ni prav nič strah.

Hvala Vam, gospod urednik, da objavite tole pismo in mi operete čast!

Vaš udani dr. France Goršič.