Član 1.

Za vse deželane v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel velja občno avstrijsko državljanstvo.

Zakon odločuje, pod katerimi pogoji se avstrijsko državljanstvo zadobiva, uživa in izgublja.¹

Član 2.

Pred zakonom so vsi državljani enaki.

Član 3.

Javni uradi so vsem državljanom enako dosežni.

Inostranci morajo dobiti avstrijsko državljanstvo, predno jim je moči v kako javno službo stopiti.³

Član 4.

Selilna svoboda tako zastran osebe kakor glede na imetek ne krati se v državnem ozemlju nikakor.

Vsem državljanom, ki stanujejo v kateri občini pa ondi plačujejo davek od svojega nepremičnega posestva, pridobitka ali dohodka, gre pod istimi pogoji kakor občinarjem pravica, v občinsko zastopstvo voliti in izvoljenim biti.

Svoboda izseliti se v kako vnanjo deželo utesnuje se od strani države edino z dolžnostjo vojaške službe.

Odhodnine smejo se pobirati samo v primeru povračbe ali vzajemnosti.⁴

Član 5.

Lastnina je nepovredljiva. Razlastitev proti lastnikovi volji dopušča se samo ondi in tako, kjer in kakor postava določuje.⁵

Član 6.

Vsak član sme na državnem ozemlju kjer koli bodi prebivališče in stanovališče izvoliti si, vsakovrstno nepremično pridobiti in svobodno narejati z njo kakor tudi pod zakonitimi pogoji kteri bodi zaslužek imeti.

Za mrtvo roko sme se z ozirom na občni prid po zakonitem potu stesniti pravica, nepremična posestva pridobivati in z njimi narejati.⁶

Član 7.

Vsaka vez med gospoščino in podložniki je odpravljena za vsegdar. Vsaka dolžnost ali dajatev, ktera se iz imena razdeljene lasti drži nepremičnega posestva, je odkupna ter se v prihodnjič ne sme nobena nepremičnina obtežiti s takšno neodkupno dajatvijo.

Član 8.

Osebna svoboda je zagotovljena.

Zakon, dan dne 27. oktobra 1862 (drž. zak št. 87.), za obrambo osebne svobode razglaša se s tem, da je pravi del tega državnega osnovnega zakona.

Vsaki protizakonito zaukazan ali podaljšan zapor zavezuje državo, odškodovati tega, komur se je storila krivica.⁸

Član 9.

Hišna pravica je nedotakljiva.

Zakon, dan dne 27. oktobra 1862 (drž. zak. št. 88.) razglaša se s tem, da je pravi del tega državnega osnovnega zakona.⁹

Član 10.

Pisemska ali listovna skrivnost se ne sme povrediti ter se pisma razen ondaj, kadar gre za zakonito zapretje ali preiskovanje hišno, smejo odvzemati samo ob vojni (vojski) ali pa na podlogi sodnijskega povelja po obstoječih zakonih.¹⁰

Član 11.

Vsakdo ima pravico prošnje.

Peticije ali prosbe pod skupnim imenom [Page]smejo izhajati samo od zakonito priznanih skupščin ali društev.

Član 12.

Avstrijski državljani imajo pravico napravljati shode in društva. S posebnimi zakoni se ustanovljujejo pravila za uživanje ali rabo teh pravil.¹²

Član 13.

Vsakdo ima pravico, držeč se zakonitih mej z besedo, pismeno, po tisku ali v slikah dajati svobodno na dan svoje mnenje.

Tisk se ne sme ni devati pod cenzuro, ni kratiti z uredbo, po kateri bi bilo treba dopustnice (koncesije). Poštne prepovedi od strani upravstva ne dado se obračati na domače tiskovine.¹³

Član 14.

Vsakemu je zagotovljena popolna svoboda vere in vesti.

Uživanje civilnih in političnih pravic je nezavisno od vere, katero kdo trdi, vendar pa verska spoznatev ne sme državljanskim dolžnostim biti na kvaro.

Nihče ne sme siliti se, da bi opravil katero cerkveno dejanje ali da bi se udeležil cerkvene svečanosti, na kolikor ne stoji pod oblastjo drugega, kateri ima to oblast po postavi nad njim.¹⁴

Član 15.

Vsaka postavno priznana cerkev in verska družba ima pravico skupnega javnega bogočastja, urejuje in opravlja svoje notranje reči samostalno, ostaja v posesti in uživanji svojih bogočastju, šolstvu in dobrodelnosti namenjenih zavodov, ustanov in zalogov, podvržena pa je, kakor vsaka družba, občnim državnim zakonom.

Član 16.

Slednikom vere, zakonito nepriznane, dopuščeno je zvrševati bogočastje doma, na kolikor isto ne žali niti pravic niti lepih šeg.¹⁶

Član 17.

Znanstvo je svobodno in svoboden je znanstva uk. Pravico, napravljati učilnice in vzrejevalnice ter učiti v njih, ima vsak državljan, kateri je izkazal po zakonitem načinu, da je za to.

Hišni poduk ni podvržen taki omejitvi.

Za verski pouk v šolah naj skrbi dotična cerkev ali verska družba.

Država ima glede vsega šolstva in odgojstva pravico najvišje voditve in najvišjega nadzora.¹⁷

Član 18.

Vsakemu je na voljo, izvoliti si svoj poklic ter izobraziti se, kakor in kjer hoče.

Član 19.

Vsa narodna plemena v državi so enakopravna in vsako pleme ima nepovredljivo pravico, svojo narodnost in svoj jezik čuvati in gojiti.

Enakopravnost vseh deželnih jezikov v šoli, v uradu in v javnem življenju priznava se od strani države.

V deželah, v katerih stanuje več narodnih plemen, naj bodo javna učilišča napravljena tako, da se vsakemu teh plemen dado [Page]potrebni pomočki za izomiko v svojem jeziku, a da ne bode nikomur sila naučiti se katerega drugega deželnega jezika.¹⁹

Član 20.

Posebni zakon bode določil, ali bode in kdaj bode odgovorni vladni oblasti dopuščeno, pravicam, katere se spominjajo v članih 8, 9, 10, 12 in 13, časno in mestoma ustaviti veljavnost.

§ 1.

Nikogar se ne sme odtegniti njegovemu zakonitemu sodniku.¹

§ 2.

Zapreti se sme kako osebo le vsled sodnijskega, vzroke navajajočega povelja.

To povelje pa se mora vročiti takoj pri zaprtju ali vsaj v sledečih 24 urah.

§ 3.

Zaradi kakega po kaznjivem dejanju provzročenega velikega javnega pohujšanja (kaz. pravdni red § 156. lit. d) in § 124.) ne more se ukreniti niti zavarovalni niti preiskovalni zapor.

§ 4.

Organi javne oblasti, ki so upravičeni koga prijeti, smejo sicer v po zakonu določenih slučajih kako osebo zapreti, morajo pa vsakega, katerega so zaprli v sledečih 48 urah ali izpustiti ali oddati pristojnemu oblastvu, Pristojno je tisto oblastvo, kteremu gre glede zaprte osebe po slučaju daljno zakonito postopanje.

§ 5.

Nikogar se ne more brez pravno utemeljene dolžnosti k bivanju v kakem gotovem kraju ali okolišu prisiliti (internovati konfinirati).

Istotako se ne sme razen v po zakonu omenjenih slučajih nikogar zgnati z gotovega kraja ali okoliša.

§ 6.

Vsako v zvrševanju urada ali službe zoper predstoječe določbe storjeno utesnitev osebne prostosti je v slučaju hudobnega namena imeti za hudodelstvo zlorabe uradne oblasti (§ 101. k. z.), razu 82018-08-28T16:17:00Znapaka? n tega slučaja pa kot prestopek kaznovati z zaporom do 3 mesecev in pri ponovljeni obsodbi s ponovno tako dolgim zaporom.

§ 7.

Zavoljo begosumnosti (kaz. pravdni red § 151. lit. a, § 153. lit c, § 424.) ukrenjeni zavarovalni — ali preiskovalni zapor mora na zahtevo izostati ali prenehati proti varščini ali poroštvu za gotovo svoto, katero naj sodišče izmeri z ozirom na nasledke kaznjivega dejanja, razmere zaprte osebe in na imetje tistega, kdor da varnost. Obdolženec pa ima z roko obljubiti, da se do pravomočne razsodbe ne bo odstranil, niti skrival niti skušal zaprečiti preiskavo.

Svota varščine ali poroštva je ali v gotovem denarju ali v na pokaznika glasečih se avstrijskih obveznicah po borzinem kurzu dne položitve pri sodišču položiti, ali pa zavarovati z zastavo na nepremičnem imetju, ali s sposobnimi poroki (§ 1374. obč. drž. zakonika) kateri se ob enem zavežejo za plačnike.

§ 8.

Svota varščine ali poroštva izreči je po sodišču zapadlej, ako se obdolženec brez dovoljenja iz svojega bivališča odstrani ali na njemu izdano povabilo, katero je, ako ga ni dobiti, v njegovem stanovanju pribiti, ne pride v treh dneh k sodišču.

Ta razsodba je, kakor hitro postane pravomočna, zvršljiva kakor vsaka civilna sodba. Zapadli varnostni zneski oddati so državni blagajnici; vendar ima po kaznjivem dejanju oškodovani pravico terjati, da se iz teh najprej poravnajo njegovi odškodninski zahtevki.

§ 9.

Ako se obdolženec po dovoljenem izpuščenju pripravlja za beg, ali če se pokažejo nove okolnosti, katere terjajo, da se zapre, naj se on, ne glede na dano varnost zapre; ako se je zaprl v teh slučajih je svota varščine ali poroštva prosta.

Tisto velja, kakor hitro je postala razsodba pravomočna.

§ 10.

Ravnaje se po predstoječih, dejanja varščine ali poroštva zadevajočih prepisih, more se vendar le po višjem sodnem dvoru dovoliti, da se pusti kdo na prostost, ali da se izpusti iz zapora tudi pri nujnih ovadbah zaradi kakega hudodelstva, za katero je zapretena kazen najmam 92018-08-28T16:24:00Znapaka j petletne ječe.

Policijskemu ministru in voditelju Mojega pravosodnega ministrstva naroča se zvršitev tega zakona.

§ 1.

Hišna raziskava, to je raziskava [Page]stanovanja ali drugih k pohišju spadajočih prostorov sme se redoma zgoditi le vsled sodnijskega, vzroke navajajočega povelja. To povelje je vročiti udeležencu takoj ali vsaj v sledečih 24 urah.

§ 2.

V namen kazenskega pravosodja smejo, kadar je nevarnost v odlogu tudi brez sodnijskega povelja hitro raziskavo ukazati sodnijski uradniki, uradniki varnostnih oblastev ali občinski predstojniki. Na raziskovanje poslanemu dati je pismeno pooblastilo, katero je udeležencu pokazati.

V tisti namen smejo tudi varnostni organi samooblastno raziskavati hišo, ako se je proti komu izdalo privodno ali zaporno povelje, ali če je bil kdo pri dejanju zasačen, ali če ga javna potira ali javna govorica stavi v sum kaznjivega dejanja, ali če ga zasačijo v posesti takih reči, ki kažejo na udeležbo takega dejanja.

V obojem slučaju je udeležencu na njegov zahtev takoj, ali vsaj v sledečih 24 urah potem vročiti poverilo o storjeni hišni raziskavi pridejanimi vzroki tiste.

§ 3.

Zastran policijskega in financijskega nadzorovanja smejo organi tistega hiše raziskavati samo v po zakonu določenih slučajih. Veljajo pa tudi tukaj propisi poprejšnjega paragrafa glede pooblastila za hišno raziskavanje in poverila o nje opravi.³

§ 4.

Vsako v izvrševanju urada ali službe zoper predstoječe določbe storjeno hišno raziskavo je v slučaju hudobnega namena kaznovati za hudodelstvo zlorabe uradske oblasti (§ 101. k. z.) razun tega slučaja pa prestopek proti dolžnostim javnega urada po prepisu §§ 331. in 332. k z.

§ 5.

Hišne raziskave v namen policijskega nadzorovanja, kakor one v namen kazenskega pravosodja opravljati so po propisih kazenskopravdnega reda.

Hišna raziskavanja v namen financijskega nadzorovanja godijo se po določbah kazenskega zakona o dohodninah.

§ 6.

Pri vsaki hišni raziskavi, pri kateri se ni dobilo nič sumljivega, dati je o tem udeležencu na njegovo zahtevo potrdilo.

Voditelju Mojega pravosodnega ministrstva in ministroma za policijo in finance naroča se zvršitev tega zakona.

§ 1.

Če kdo nalašč prelomi skrivnost listov in drugih zapečatenih pisem ali [Page]spisov ter jih brez pravice odpečati ali pa zataji, naj se to dejanje, ako ne podpada pod ostrejšo določbo splošnega kazenskega zakona za prestopek šteje. Kadar ta prestopek stori uradnik ali služabnik ali ktera druga v javni službi stoječa oseba svoj urad ali svojo službo opravljaje, naj se prestopnik kaznjuje z zaporom do šest mescev, sicer pa v denarjih do 500 gld. avstr. veljave ali z zaporom do treh mesecev.

V naslednjem primerljaju nastopa kazensko sodno preganjanje samo na zahtevo tega, komur se je pravica razžalila.

§ 2.

Razen ondaj, kadar gre za hišno preiskovanje ali za zaprtje, smejo se listi ali druga pod pečatom hranjena pisma samo na podlagi sodnikovega povelja komu uradno odvzeti ali razpečatiti. Povelje se mora dotičnikom z vzroki vred brez odloga vročiti.

§ 3.

Če se komu zoper to, kar veleva § 2. te zakona, pismo odvzame ali odpečati, naj bo tako dejanje kakor prestopek z zaporom do treh mesecev kaznovano.

§ 4.

Če se kje na podlagi zakona od 5. maja 1869, drž. zak. št. 66, izreče, da je član 10. državnega osnovnega zakona od 21. decembra 1867, drž. zak. št. 142, ustavljen, izgubita §§ 2. in 3. pričujočega zakona svojo moč za dotle, dokler bo rečeni član ustavljen.

§ 5.

Le-ta zakon se ne dotiče ni določeb reda kazenske pravde o tem, kdaj se smejo kteremu obdolžencu listi odvzeti in odpečatiti, ni predpisov reda listovne pošte o tem, kako je ravnati z nevročljivimi listi, [Page]niti določeb konkurznega reda glede tega, kako previdno je delati, kadar se konkurs odpira.

§ 6.

Zvršitev tega zakona, ki pride v moč tisti dan, ko bo razglašena, naroča se ministroma za pravosodje in za trgovino.

§ 1.

Določilo § 5. zakone z 6. aprila 1870 (drž. zak. št. 42), v obrano listovne in pisemske skrivnosti, — po katerem takšni propisi kazensko-pravdnega reda, reda listovne pošte in konkursnega reda, ki z zapovedljivih ozirov na javni boljek ustanavljajo izimke od prepovedi kak list odpečatiti, niso taknjeni z omenjenim zakonom v obrano listovne in pisemske skrivnosti in torej [Page]imajo še dalje v moči ostati, — razteza se tudi na taka zakonita določila, po katerih je ob nevarnosti, da se utegne zanesti v deželo kaka nalezljiva bolezen, ukazano uradno odpiranje pisem v ta edini konec, da se razkužijo.

§ 2.

Pričujoči zakon pride v moč tisti dan, katerega bode razglašena.

§ 1.

Za slučaj vojske, kakor tudi, če je neposrednje pričakovati pričetka vojskinih podjetij, potem za slučaj notranjih nemirov, kakor tudi, če se kažejo na obširen način veleizdajske ali sicer za ustavo nevarna početja, smejo se začasno in krajevno po pričujočem zakonu na podlagi člana 20. državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867, št. 142 drž. zak. o splošnih pravicah državljanov, določbe članov 8., 9., 10., 12. in 13. [Page]tega državnega temeljnega zakona celoma ali delovito ustaviti, dalje v smislu §§ 8. in 9. pričujočega zakona dati z veljavno močjo izjemne naredbe v izvrševanje policijske in kazenske oblasti.

Te izjemne naredbe pa so, ako se v pričujočem zakonu drugače ne določa, pripuščene le na podlagi sklepa skupnega ministrstva po dobljenem odobrenju cesarjevem.

Taiste se morajo razglasiti po prepisih tega zakona.

V razglasitvi zaznamovati je natanko obseg ozemlja, za katero imajo veljati izjemne naredbe.

§ 2.

Če se v smislu § 1. pričujočega zakona člani 8., 9., 10., 12. in 13. državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867, drž. zak. št. 142, ali pa posamezni tistih ustavijo, nastopijo vsled tega v naslednjih §§ 3.-7. označeni učinki, če niso ti učinki v naredbi izrečno omejeni na manjši mero.

Naredba mora navesti člane državnega temeljnega zakona, kateri se ustavijo, ter se sklicevati na one določbe pričujočega zakona, katere uravnavajo učinke ustavitve (suspenzije).

Naredba mora se razglasiti v državnem zakoniku in uvrstiti v uradni list dežele, v kateri leži ozemlje, za katero ima veljavo ta naredba.

§ 3.

Ustavitev (suspenzija) člana 8. državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867, drž. zak. št. 142 ima učinek, da

• se v § 4. zakona z dne 27. oktobra 1862, (št. 87 drž. zak.) določen 48 urni rok za slučaj, ako organi javne oblasti brez sodnikovega povelja zapro kako osebo zaradi suma kakega kaznjivega dejanja, razširja na 8 dni.
• se osebe, ki so zaradi kakega v dodakt 102018-08-28T16:51:00Znapaka u tega zakona označenega kaznjivega dejanja zaprte, ne izpuščajo proti varščini ali poroštvu (§ 7.-10. zakona z dne 27. okt. 1862, št. 87 drž. zak.);
• se osebe, katere so javnemu redu nevarne, po varnostnem oblastvu smejo izgnati iz ustavilnega (suspenzijskega) okraja, ali iz kakega kraja tega okraja, ako niso ravno v tem kraju pristojne; dalje da sme varnostno oblastvo osebam, katere, so v kakem kraju tega okraja pristojne, ukazati, da ne smejo brez oblastvenega dovoljenja tega kraja zapustiti.

§ 4.

Ustavitev člana 9. državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867, št. 142 drž. zak. učini, da smejo varnostna oblastva v svrho kazenskega pravosodstva zaradi v dodatku tega zakona zaznamovanih kaznjivih dejanj ukreniti vsaki čas brez sodnikovega povelja hišne raziskave.

§ 5.

Ako se član 10. državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867, št. 142 drž. zak. ustavi, smejo se pisma zaseči in odpečatiti tudi razen hišne raziskave ali zaprtja ali brez sodnikovega povelja.

§ 6.

Z ustavitvijo člana 12. državnega temeljnega zakona z dne 21. decembra 1867, št. 142 drž. zak. združen je učinek:

• da se društva ali podružnice, ki spadajo pod določbe zakona z dne 15. novembra 1967, št. 134 drž. zak. brez dovolitve oblastva ne smejo snovati in da smejo politična oblastva delovanje takih že obstoječih društev, posebno držanje zborovanj tistih, ustaviti ali pa od posebnih pogojev odvisnih storiti nadaljevanje tega delovanja in držanja zborovanj. Delovanje društev druge vrste se to ne dotika.

  Politično oblastvo pa sme k sejam in zborovanjem tistih poslati komisarja, kateri je upravičen sejo ali zborovanje zaključiti, ako se razpravljajo predmeti, kateri ne spadajo v statutičen delokrog društva. Tudi sme politična oblastev ustaviti zvršitev sklepa, s katerim prekorači društvo svoj statutičen delokrog.

• Da se zborovanje v smislu § 2. zakona z dne 15. novembra 1867, d. z. št. 135, sploh ne smejo vršiti, zborovanja in obhodi v smislu §§ 4. in 5. omenjenega zakona pa le s privolitvijo političnega oblastva.⁶

§ 7.

Ustavitev člana 13. državnega [Page]temeljnega zakona z dne 21, dec. 1867, drž. zak. št. 142 upravičuje upravno oblastvo:

• ustaviti izhajanje in razširjanje tiskovin, zoper tiste izreči poštno prepoved in začasno ustaviti opravljanje obrtij, katere po razmnoževanju slovstvenih ali umetnostnih izdelkov ali po trgovanju s tistimi stavijo v nevarnost javni red;
• za položitev dolžnih izvodov v zmislu § 17. tiskovnega zakona določiti rok, kateri se pri perijodičnih tiskovinah sme podaljšati do treh ur, pri drugih tiskovinah pa do osem dni pred izdajanjem.

§ 8.

Z ustavitvijo članov 8., 9., 10., 11. in 13. državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867, drž. zak. št. 142, ali posameznih tistih smejo se izdati omejitvene policijske naredbe z veljavno močjo

• glede izdelovanja, prodajanja, posesti in nositve orožja ter streliva (strelivnih stvari),
• glede potnih listov in oglaševanja,
• glede vedenja na javnih krajih in zbiranje ljudi,
• glede naprave demonstracij in rabe znamenj,

Take naredbe smejo se tudi pozneje izdati in v nujnih slučajih celo po deželnem predsedniku.

Le-ta pa mora o tem z navedbo vzrokov nemudoma dati naznanilo ministrstvu notranjih zadev; o nadaljni veljavi izdanih naredb mora skupno ministrstvo takoj ukrep storiti.

Pozneje izdane naredbe razglasiti je v deželnem zakoniku.

§ 9.

Prestopki zapovedi in prepovedi, v §§ 3.—7. obseženih, kakor tudi za zvršitev teh določeb po oblastvu storjenih ukrenitev in naročil, in prestopki policijskih naredeb, izdanih na podlagi § 8., zapadejo, ako po obstoječih zakonih ne pridejo pod ostrejšo kazen, globi ali zaporni kazni, katera se more po okolnostih slučaja od zakonito v to poklicanega oblastva odmeriti do 1000 gld. ali pa do 6 mesecev.

§ 10.

Na podlagi tega zakona storjene izjemne naredbe je razveljaviti, ako in kolikor odpadejo vzroki, ki so storili potrebno njihovo izdanje.

Popolno ali delovito razveljavljenje zgodi se z ukrepom skupnega ministrstva po dobljenem odobrenju cesarjevem.

Po ministrstvu storjeno razveljavljenje razglasiti je z državnem zakoniku.

Z izjemno naredbo po tem zakonu združeni učinki nehajo po meri storjenega razveljavljenja izjemne naredbe.

V ravno tej meri pridejo ob veljavno moč tudi ukrenitve, storjene med veljavo izjemne naredbe na podlagi tega zakona v zvrševanje policijske in kazenske oblasti.

§ 11.

Ministrstvo mora, ako je na podlagi tega zakona storilo izjemne naredbe ali pa ukrenilo nadaljno trajanje tistih, državnemu zboru, ako je zbran, takoj, sicer pa precej, ko se v drugič snide in sicer v obeh slučajih najprej zbornici poslancev v prvi [Page]njeni seji navedši vzroke izjemne naredbe opravičiti ter sprožiti, da o tem sklepa državni zbor.

§ 12.

Ta zakon stopi v veljavo z dnem njegovega razglašenja; istega dne pride ob moč cesarski ukaz z dne 7. okt. 1868, št. 136 drž. zak.

Zvršitev tega ukaza se naroča skupnemu ministrstvu.

Član 1.

¹ Za kraljevine in dežele [Page]zastopane v državnem zboru postavi se državno sodišče, da bode razsojevalci o razporih zastran pristojnosti in oblastnosti in pa v prepirnih rečeh javnega prava.

Član 2.

² Državno sodišče bode s končno veljavnostjo razsojalo v razporih zastran pristojnosti :

• med sodnimi in upravnimi gosposkami o vprašanji, ima li se katera reč dognati po potu pravde ali po upravnem potu, v primerljajih, katere zakon določuje;
• med katerim deželnim zastopstvom in najvišjimi vladnimi oblastmi, kadar si tako one, kakor ktera teh lasti pravice, v kaki upravni reči narejati ali razločevati.
• med avtonomnimi deželnimi organi [Page]raznih dežel v rečeh njihovi skrbi in upravi izročenih.

^2a

^2b

Član 3.

Še ima državno sodišče oblast, razsojevati s konečno veljavnostjo:

• o zahtevah, ki jih katera v državnem zboru zastopanih kraljevin in dežel nastavi proti skupnosti tistih ali pa narobe, potem o zahtevah, ki jih katera rečenih kraljevin in dežel nastavi proti drugi izmed njih, zadnjič o zahtevah, ki jih nastavi katera občina, skupščina ali posamezna oseba proti eni izmed imenovanih kraljevin in dežel ali proti skupnosti istih, če ti zahtevki niso taki, da bi se dali dognati z redno pravdo;
• o pritožbah državljanov spričo tega, da so se jim z ustavo dodeljene politične pravice prikradle, potem ko se je ta reč že izdelala po upravnem potu, kakor piše zakon.^{3 3a}

^3b

Član 4.

Vprašanje, je-li državno sodišče oblastno razsoditi kateri primerljaj, rešuje to sodišče samo in edino; njegove razsodbe ne dopuščajo nikake pritožbe niti pravde.

Kadar državno sodišče kako reč zavrne pred rednega sodnika ali pred katero upravno gosposko, ta ne moreta odreči [Page]razsodbe, rekoč, da nista oblastna za to.⁴

Član 5.

Državno sodišče stoluje na Dunaju ter šteje prvosednika in prvosednikovega namestnika, katera oba imenuje cesar na žive dni, potem dvanajst soudov in štiri nastopnike, katere imenuje cesar tudi na vse žive dni po predlogu državnega zbora in to šest soudov in dva nastopnika izmed oseb, katere predlaga zbornica poslancev, šest soudov in dva nastopnika izmed oseb, ki jih predlaga gosposka zbornica.

Predlog pa se opravi tako, da se za vsako mesto, kar jih je podeliti, povedo po trije vedni možje.

Član 6.

Posebni zakon bode tanje določil, kako naj se državno sodišče uredi, kako se pred njim postopa in kako se mu zvršujejo razsodbe in naredbe.⁶

Član 1.

Vsa pravosodnost v državi se izvršuje v cesarjevem imenu. Sodbe in razsodki se izdajajo v cesarjevem imenu.

Član 2.

Zakoni ustanovljujejo uredbo in pristojnost ali oblastnost sodnij.

Izjemne sodnije so dopuščene samo v tistih primerljajih, ki jih zakoni v napred odločujejo.

Član 3.

Področje vojaških sodnij se ustanovljuje s posebnimi zakoni.

Član 4.

Pravosodstvo zastran prestopkov policijskih in pa dohodarstvenih kazenskih zakonov se uravnuje z zakoni.

Član 5.

Sodniki so imenovani od cesarja ali pa v cesarjevem imenu za trdno (definitivno) in za vse žive dni.

Član 6.

Sodniki so v opravljanji svojega sodništva samostalni in neodvisni.

Oni se smejo samo v primerljajih, kjer zakon tako piše in samo na podlagi pravega sodniškega razsodka odstaviti od svojega urada, časno iz službe djati samo, kadar načelnik sodnije ali pa višja sodna gosposka tako naredi, odkazovaje to reč ob enem pristojni sodniji, nehotoma prestaviti na drugo mesto ali na počitek dati pa se smejo samo po sodnem sklepu v primerljajih in oblikah, katere zakon določuje.

Kar se pa tu ustanovljuje, ne velja za ta primerljaj, kadar se kdo prestavi ali na počitek dene za to, ker je tako spričo predrugačene uredbe sodnij potrebno postalo.⁶

Član 7.

Ne pristoji se sodnijam pretresati veljavnost prav razglašenih zakonov. Nasproti pa imajo sodnije po postavnih stopnjah razsojevati, je-li kateri ukaz veljaven ali ni.

Član 8.

Vsi sodniški uradniki imajo v svoji službeni prisegi priseči tudi na to, da se bodo državnih osnovnih zakonov neprelomno držali.

Član 9.

Država ali pa njeni sodniški uradniki smejo se povrh pravnih pomočkov, pisanih v sodnem postopku, prijeti s tožbo za krivico, katero bi bili rečeni sodniški uradniki, zvrševaje svoja uradna opravila, [Page]komu storili. Poseben zakon daje pravila za to tožbeno pravico.⁹

Član 10.

Pred razsojajočim sodnikom se razpravlja ustno in javno tako v civilnih, kakor v kazenskih pravnih rečeh.

Izjemke določuje zakon. V kazenskem postopku velja zatožbena pravda.

Član 11.

Pri hudodelstvih, na katera so postavljene težke kazni, in katera bode imenoval zakon, kakor tudi pri vseh političnih ali po obsežku katere tiskovine storjenih hudodelstvih in pregreških razsojajo porotniki ali priseženci, je li zatoženi kriv ali ni.¹¹

Član 12.

Za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, postavljeno je na Dunaju najvišje in ovržno sodišče.

Član 13.

Cesar ima pravico, podeljevati amnestijo ter kazni, ki so jih sodnije izgovorile, odpuščati ali zlajševati, kakor tudi spregledovati pravne nastopke obsodb, s pridržkom tega, kar na to stran zakon o odgovornosti ministrov omejuje.

Redu kazenske pravde je prihranjeno, da uredi pravico, po kateri se sme ukazati, da naj se zastran katerega kazni vrednega dejanja ne začenja pravda pred kazensko sodnijo, ali da naj se že začeta kazenska pravda zopet ustavi.

Član 14.

Pravosodje ločeno je na vseh stopnjah od uprave.

Član 15.

Kjerkoli katera upravna gosposka po zadnjih zakonih ima ali po prihodnjih, imela bode pravico, razsojati zasebnih ali privatnih ljudi zastavke, ki so si navskriž, na voljo bode temu, komur bi se s tako razsodbo zasebne pravice kratile, iskati na rednem potu pravde pomoči proti soperniku.

Kadar mimo tega kdo trdi, da mu razsodba ali naredba katere upravne gosposke krati pravice, na voljo mu je, potegniti se za svoje zahtevke pred upravnim sodiščem v javnem ustnem postopku proti zastopniku upravne gosposke.

S posebnim zakonom se bode odločilo, v katerih primerljajih bode sodilo upravno sodišče, kako bode ono sestavljeno in kako se bode postopalo pred istim.¹⁵

§ 1.

Delovanje porot se sme za vsa njim odkazana kaznjiva dejanja ali za posamezne vrste teh dejanj časno, in to najdalje na leto dni za določeno ozemlje tedaj ustaviti, kadar so se na njem pokazale dejanske reči, vsled katerih se to vidi neogibno potrebno, da se zagotovi nepristrano in neodvisno sodbovanje.

Ustavljajo se porote v vsakem posameznem slučaji po zaslišanji vrhovnega sodnega dvora z ukazom skupnega ministerstva in pod njegovo odgovornostjo.

Vlada ima dolžnost, ta ukaz z razložbo dotičnih vzrokov pred obe zbornici državnega zbora, če je zbran, precej, v nasprotnem slučaji pa neposredstveno po njegovem sestanku položiti ter preklicati ga, brž ko ena izmed obeh zbornic to zahteva.

Ako se je v katerem ozemlju porotam delovanje ustavilo, ne more se ondi ta

ustavitev ukazoma ni razdaljšati ni obnoviti, predno se državnega zbora seje vnovič začno.

§ 2.

Da je porotam delovanje ustavljeno, in pa da je ustavitve konec, razglasiti je oboje v državnem zakoniku.

§ 3.

Naredba v § 1. omenjena ima to moč, da se glavna razprava zaradi dotičnih kaznjivih dejanj in pravni leki proti dotičnim sodbam ravnajo po tistih propisih, kateri veljajo o hudodelstvih ne spadajočih pred porote. Ako gre za hudodelstvo, na katero je v kazen postavljena smrt ali daljša nego petletna ječa, vrši se glavna razprava pred šesterimi sodniki, katerih eden prvoseduje; pri enako razpolovljenih glasovih obvelja mnenje obtožencu ugodnejše.

§ 4.

Na take kazenske reči, zastran katerih se je ta dan, ko se razglasi v § 1. omenjeni ukaz, glavna razprava pred poroto že dognala ali vsaj začela, bode se določilo § 3. samo tedaj uporabljalo, kadar bi glavno razpravo bilo ponavljati. Kazenske pravde v katerih se je tisti dan, katerega je ustavitev porot prestala, glavna razprava na prvi stopinji že dognala ali vsaj začela, dokončati je po načinu v § 3. povedanem.

§ 5.

Pričujoči zakon pride v moč ob enem z novim kazenskopravdnim redom.

Član 1.

Cesar je posvečen, nepovredljiv in neodgovoren.

Član 2.

Cesar izvršuje vladno oblast po odgovornih ministrih in po uradnikih in postavljencih, ministrom področenih.

Član 3.

Cesar imenuje in odpušča ministre ter podeljuje po nasvetu dotičnih ministrov vse urade v vseh predelih državne službe, na kolikor postava ne ukazuje drugače.

Član 4.

Cesar podeljuje naslove, rede in druga državna poslavila ali odlikovanja.

Član 5.

Cesar ima višje poveljstvo nad oboroženo močjo, napoveduje vojno (vojsko) in sklepa mir.

Član 6.

Cesar sklepa državne pogodbe.

Da veljajo pogodbe o trgovini in pa take državne pogodbe, ki cesarstvo ali [Page]kateri del cesarstva obtežujejo ali posamnim državljanom dolžnosti nakladajo, treba je privolitve državnega zbora.

Član 7.

Denar se kuje v cesarjevem imenu.

Član 8.

Cesar nastopajoč vlado, obljubuje pod prisego v pričo obeh zbornic državnega zbora:

»Da bode osnovne zakone kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru neprelomno izpolnjeval in v zvezi z istimi in z občnimi zakoni vladal.«

Član 9.

Ministri dajejo odgovor za ustavnost in zakonitost vladnih činov, kateri segajo v krog njihovega uradnega delovanja.

Posebni zakon daje pravila za le-to odgovornost in za to, kako se sestavlja sodišče, katero o zatožbi ministrov sodi, in kako se postopa pred njim.

Član 10.

Zakoni se razglašujejo v cesarjevem imenu pokazovaje na privolitev ustavnih zastopstev in opravljene tudi s podpisom katerega odgovornega ministra.

Član 11.

Državne gosposke imajo v svojem uradnem področju oblast, na podlagi zakonov razglašati ukaze in dajati povelja, ter tiste ki so to dolžni, s silo primoravati, da se pokore takim ukazom in poveljem, kakor tudi temu, kar zakon sam veleva.

Posebni zakoni ustanovljujejo pravila za zvršbeno pravico upravnih gosposk, kakor tudi glede pravic oborožene moči, katera je za vzdržbo občne varnosti, pokoja in reda [Page]trajno urejena ali v posebnih primerljajih sklicana.

Član 12.

Vsi državni služabniki so v svojem uradnem področju odgovorni za to, da ravnajo po državnih osnovnih zakonih in pa da opravljajo dela tako, kakor hočejo zakoni državni in deželni.

Potezati se za to, da le-ta odgovornost bode resnica, dolžni so tisti organi zvršujoče oblasti, kateri imajo nad dotičnimi državnimi služabniki disciplinarno oblast.

Zakon ustanovljuje pravila glede civilno-pravdne zveze državnih služabnikov za krivico, katera se je komu storila z naredbo dolžnosti nasprotno.

Član 13.

Vsi organi državnega upravstva imajo v svoji službeni prisegi priseči tudi na to, da se bodo državnih osnovnih ali glavnih zakonov neprelomno držali.

§ 1.

Zastran tega, kako so, poklic svoj opravljaje, glasovali, zborniki državni in deželni ne morejo nikdar biti poklicani na odgovor, zastran tega pa, kar so v svojem poklicu govorili, sme jih na odgovor vzeti samo tista zbornica, v katero spadajo.

§ 2.

Ves ta čas, dokler seje trpe, ne sme noben državni ali deželni zbornik zavolj kaznjivega djanja brez privoljenja njegove zbornice zaprt ali sodno zasledovan biti, razun ko bi ga na samem delu zatekli.

Pa tudi kadar bi zbornika prijeli na samem delu, ima sodnija dolžnost predsedniku njegove zbornice preci naznaniti, da je bil zaprt.

Če zbornica tako hoče, mora se zaperti izpustiti, ali pa njegovo zasledovanje odložiti za ves ta čas, o katerem bo zbornica imela seje.

Ravno ta pravica gre zbornici zastran [Page]njenega zbornika, ki bi bil zaprt ali preiskovanju podvržen zunaj tistega časa, o katerem ima seje.

Voditelju Mojega ministerstva za pravosodje je naročeno izpeljati ta zakon.

§ 1.

Te-le reči se izrekajo, da so kraljestvom in deželam zastopanim v državnem zboru in pa deželam ogerske krone vkupne, namreč:

• Unanje reči z diplomatičnim in trgovskim zastopom vnanjim državam nasproti, kakor tudi kake naredbe, če bi jih glede mednarodnih pogodb treba bilo, pri čemer pa se odobravanje mednarodnih pogodb, na kolikor je po ustavi potrebno, pridržuje zastopstvoma obeh polovic cesarstva (državnemu zboru pa ogerskemu zboru);
• vojne reči z bojnim pomorstvom vred; izvzemši vendar dovoljevanje vojaških novincev in zakonodajstvo o načinu, kako se izpolnujejo dolžnosti vojaške službe, izvzemši dalje naredbe o razpostavljanji in oskrbovanji armade in [Page]pa uravnavanje civilnih razmerij ter takih pravic in dolžnosti vojaških ljudi, katere se ne dotičejo vojaške službe,
• finančne reči zastran razhodkov ali troškov, kateri se vkupno plačujejo, zlasti postavljanje dotičnega preudarka in pretresovanja računov, ki se nanašajo nanj.

§ 2.

Razen teh naj se sledeče reči ne sicer vkupno opravljajo, ampak po enakih od časa do časa dogovorjenih načelih ali vodilih ravnajo:

1. Trgovske reči zlasti carinsko (colno) zakonodajstvo;
2. zakonodajstvo o posrednjih (indirektnih davščinah, katere so v tesni zvezi z obrtniškimi izdelki;
3. ustanovljenje denarstva in denarnega merila;
4. naredbe zastran takih železnic, katere se dotičejo interesa obeh polovin cesarstva.
5. ustanovljevanje brambene ali vojne sisteme.²

§ 3.

Troške vkupnih reči (§ 1.) plačujeta oba dela cesarjevine po razmerju, katero se bode od časa do časa z dogovorom od cesarja uzakonjenim obojestranskih zastopstev [Page](državnega zbora pa ogrskega zbora) ustanovilo. Ako ne bi se napravil dogovor med obema zastopstvoma, določuje cesar to razmerje, toda samo za eno leto. Kako pa bode nabavil to, kar je potem takem dolžan dati eden in drugi obeh delov cesarstva, za to skrbi vsak izmed nju prav sam za se.

Toda sme se tudi na založbo potroškov za vkupne reči napraviti vkupen zajem, in kadar se to zgodi, bode se vkupno obravnavalo tudi vse, kar se nanaša na sklenitev zajma ali posojila in pa na načine, kako se bode ta zajem upotreboval in kako odplačal.

Toda razsodba o tem, ima li se skleniti vkupen zajem, pridržuje se zakonodajstvu ene in druge od obeh polovin cesarstva.

§ 4.

Po koliko se bode prilagalo na bremena od sedanjega državnega dolga, to se uravnuje z dogovorom, ki se ima narediti med eno in drugo polovino cesarstva.

§ 5.

Upravo vkupnih reči oskrbuje vkupno odgovorno ministerstvo, kateremu pa ni dopuščeno z vkupnimi rečmi vred ravnati tudi posebna vladna opravila, katerega izmed obeh delov cesarstva.

Edino cesarjeva reč je dajati povelja glede na ravnanje, voditev in notranje uredbe vesoljne armade.

§ 6.

Zastopstvi obeh polovic cesarstva (državni zbor pa ogrski zbor) zvršujeta svojo zakonodajsko pravico, na kolikor gre za vkupne reči, po delegacijah, ki jih bote pošiljali iz svoje sredine.

§ 7.

Delegacija državnega zbora šteje [Page]šestdeset članov, ki se jemljejo po eni tretjini iz zbornice gosposke in po dveh tretjinah iz zbornice poslancev.

§ 8.

Zbornica gosposka naj tistih dvajset udov delegacije, ki pripadajo na njo voli z brezobzirno večino glasov iz svoje srede.

Tistih štirideset udov pa, ki prihajajo na zbornico poslancev, voli se tako, da poslanci posameznih deželnih zborov, delegate po sledečem razdelilu odbirajo, imajo na volji, izbrati jih bodi izmed sebe, bodi iz cele zbornice.

Z brezobzirno večino glasov volijo poslanci iz

⁸

§ 9.

Prav tako naj volite ena in druga izmed obeh zbornic državnega zbora delegatom zastopnike, katerih bode za zbornico gosposko deset, za zbornico poslancev pa dvajset.

Število nastopnikov, kar jih je izbrati iz zbornice poslancev, porazdeljuje se na delegate, izbrane iz nje tako, da prihaja na enega po treh delegatov po eden, na štiri in več delegatov pa da prihajata po dva nastopnika. Vsakega nastopnika je treba posebej voliti.

§ 10.

Volitev delegatov in njihovih nastopnikov obnavljate obe zbornici državnega zbora vsako leto.

Do te dobe ostajajo delegati in nastopniki v svoji službi.

Bivši delegati se smejo zopet v delegacijo izvoliti.

§ 11.

Cesar sklicuje delegacije vsako leto; zbirališče jima določuje cesar.

§ 12.

Delegacija državnega zbora voli izmed svojih udov prvosednika in prvosednikovega namestnika, kakor tudi zapisovavce in druge opravnike.

§ 13.

Področje delegacij obsega vse to kar se tiče vkupnih reči. Na druge stvari delovanje delegacij ne sega.

§ 14.

Vladne predloge prihajajo po [Page]vkupnem ministerstvu na vsako delegacijo posebej.

§ 15.

Za vsako postavo glede reči, ki so štete v področje delegacij, hoče se, da ste obe delegaciji ene misli , ali kadar takega edinoglasja ni, da se v skupni (plenarni) seji obeh delegacij izreče privolilni sklep, in v obeh primerljajih, da jo cesar uzakoni.

§ 16.

Delegaciji izvršujeta pravico, vkupno ministerstvo poklicati na odgovor.

Če se prelomi zakon, katere se je, kakor ustava hoče, napravil za vkupne reči, sme ena kakor druga delegacija predložiti, da se vkupno ministerstvo, ali kateri ud istega dene pod zatožbo, ter priobči ta predlog drugi delegaciji.

Zatožba je pravoveljavna, kadar se sklene v vsaki delegaciji posebej ali pa v skupni polni seji obeh delegacij.

§ 17.

Vsaka delegacija predlaga izmed neodvisnih in zakone znajočih državljanov tistih dežel, katere ona zastopa, vendar pa ne iz svoje srede, štiri in dvajset sodnikov, od katerih sme druga delegacija dvanajst izvreči. Tudi zatoženi, ali če je več zatoženih, vsi skupaj imajo pravic, izvreči dvanajst predloženih, toda samo tako, da se izmed mož, katere je predložila ena in druga delegacija, izvrže po enoliko.

Kar sodnikov ostane potem, oni so sodišče za tist primerljaj.

§ 18.

Posebni zakon o odgovornosti vkupnega ministerstva bode ustanovila tanjše določbe o zatožbi, postopku in razsodbi.

§ 19.

Vsaka izmed teh delegacij razpravlja, posvetuje se ukreplje za se v posebnih sejah.

O izjemku govori § 31.

§ 20.

Da bode delegacija državnega zbora zmožna delati sklepe, potrebno je, da je razen prvosednika pričujočih najmanj trideset udov, da pa bode storjen sklep veljal, hoče se brezobzirna večina glasov vseh pričujočih.

§ 21.

Delegati državnega zbora in nastopniki ne smejo jemati napotkov od svojih volilcev.

§ 22.

Delegati državnega zbora naj svojo pravico glasovanja osebno zvršujejo. Kdaj pride na vrsto nastopnik, določuje § 25.

§ 23.

Delegati državnega zbora uživajo kakor takovi isto nepovredljivost in neodgovornost, katero imajo kakor udje državnega zbora po glasu § 16. osnovnega zakona o zastopstvu cesarstva.

Pravice v tem paragrafu dane dotični zbornici, gredo glede delegatov, ako tisti čas državni zbor ni zbran, njegovi delegaciji.

§ 24.

Kdor izstopi iz državnega zbora, mora izstopiti tudi iz delegacije.

§ 25.

Kadar delegacija izgubi katerega delegata ali nastopnika naj se napravi nova volitev.

Če pa državni zbor ni zbran, naj pride na mesto pogrešanega delegata njegov nastopnik.

§ 26.

Kadar se zbornica poslancev [Page]razpusti, prestaja delovanje tudi delegaciji državnega zbora.

Novi državni zbor, ki se sestane, voli novo delegacijo.

§ 27.

Kadar so opravila dokončana, zapira ali sklepa sesijo delegacije njen prvosednik s cesarsko dovolitvijo ali pa na cesarjevo povelje.

§ 28.

Udje vkupnega ministerstva imajo pravico, deležiti se vseh posvetov delegacije ter zagovarjati svoje predloge bodi sami osebno, bodi po človeku, katerega odbero za to.

Kadarkoli oni žele, morajo se zaslišati.

Delegacija ima pravico, vkupnemu ministerstvu ali kateremu bodi udu istega zastavljati vprašanja in od njega zahtevati odgovora in pojasnila tudi imenovati komisije, katerim so ministerstva dolžna dati potrebne upotke.

§ 29.

Delegacija ima pravilno javne in očitne seje.

Izjemno sme se napraviti, da seja ni očitna, kadar prvosednik ali najmanj pet udov tako hoče in zbor po odhodu poslušalcev tako ukrene.

Toda sklepi se smejo samo v javni seji delati.

§ 30.

Obe delegaciji priobčujeta si ena drugi svoje sklepe, kakor tudi, kadar je treba, razloge istih.

To občenje biva pismeno na strani delegacije državnozborne v nemškem, na strani delegacije ogerskega zbora pa v ogerskem [Page]jeziku, vendar tako, da se z obeh strani pridaje poverjena prestava v jeziku druge delegacije.

§ 31.

Ena in druga delegacija ima pravico, predložiti, da se katero vprašanje razloči z vkupnim glasovanjem, niti more druga delegacija takemu predlogu umakniti se ondaj, kadar so pisma trikrat brez uspeha sem ter tja hodila.

Obojo 112018-09-25T16:43:00Znapaka? stranska prvosednika se domenita o tem, kje in kdaj da se snidete obe delegaciji v polno sejo, glasovat vkupno.

§ 32.

Na takih polnih sejah se prvosednika delegacij vrstita v prvosedstvu.

Žreb odloči, kateri izmed obeh prvosednikov bode prvikrat prvosedoval. V vseh sledečih sesijah gre prvosedstvo v prvem polnem zboru prvosedniku tiste delegacije, katere prvosednik v poprejšnjem takem zboru ni prvosedoval.

§ 33.

Da bode polni zbor zmožen, delati sklepe, morate najmanj dve tretjini od udov vsake delegacije biti pričujoči.

Sklepa se z brezobzirno večino glasov.

Kadar je na strani ene delegacije več udov pričujočih, nego na strani druge, naj se v delegaciji, katera ima večino, zdržuje glasovanja toliko udov, kolikor se jih mora odvzeti, da bode število obojestranskih glasovalcev ednako.

Kdo naj se zdrži glasovanja, to določuje žreb.

§ 34.

Polne seje obeh delegacij so javne.

Zapisnik se nareja v obeh jezikih po obojestranskih zapisovalcih ter se poverjuje vkupno.

§ 35.

Kako naj se delegacija državnega zbora opravlja svoja dela, to določuje bolj natanko opravilni red, katerega bode delegacija ustanovila.

§ 36.

Dogovor zastran tistih reči, katere se ne štejejo sicer vkupne, ki se pa vendar imajo po vkupnih načelih uravnavati, napravlja se bodi tako, da odgovorni ministerstvi, vkupno porazumevši se, črtež zakona izdelate in dotičnima zastopstvoma obeh delov predložite na sklepanje in da se soglasne ustanovitve obeh zastopstev cesarju na uzakonitev podneso, ali pa tako, da obe zastopstvi vsako iz svoje srede izvolite enoliko deputacijo, kateri deputaciji pod vplivom dotičnih ministrov izdelate predlog, da se potem ta predlog po ministerstvih priobči enemu kakor drugemu zastopstvu in v teh zastopstvih, kakor je v redu, razpravlja in da se soglasni sklepi obeh zastopstev podneso cesarju na uzakonitev. Po drugem teh dveh načinov je treba zlasti ravnati, kadar gre za dogovor o razmerju, po katerem se bode prilagalo na troške vkupnih reči.³⁶

§ 37.

Ta zakon začne veljati v isti čas, kakor zakon, s katero se osnovni zakon o zastopa cesarstva od 26. februarja 1861 predrugačuje, in kakor državne osnovne ali glavne zakone o občnih pravicah državljanov, o vladni in zvršujoči oblasti, o sodniški oblasti in o ustanovitvi cesarstvenega sodišča.

§ 1.

Da se potrebščina katoliškega bogočastja založi, zlasti da se dozdanji pravilom primerni dohodki duhovščine dušno pastirstvo oskrbujoče priboljšajo, dolžni so imetniki cerkvenih prebend (nadarbin) in redovne družbe oddajati v naslednjem določene prispevke verskemu Zalogu.

§ 2.

Za merilo pri odmerjanji verskozaložnega prispevka se jemlje vrednost skupnega imenja prebende ali redovne družbe, kakor služi za podlogo odmerjanju pristojbinskega namestka (aequivalenta), z ustanovami vred, katere bi se pri njej uživale, a brez imovine, kolikor je je v knjižnicah, znanstvenih in umetninskih zbirkah.

Po tem takem se tisti deli imenja ali prejemki, kateri niso podvrženi pristojbinskemu namestku, tudi pri odmeri verskozaložnega prispevka ne devajo račun.

Izimek velja zastran takih delov imovine, kateri se pri odmeri pristojbinskega namestka samo za to ne pokladajo v račun, ker še ni [Page]dovršen desetletni posed; od takih delov imenja je kar odmerjati prispevek za verski zalog.²

§ 3.

Vnanjim cerkvenim prebendam in redovnim družbam odmerja se verskozaložni prispevek po vrednosti njihovega tozemskega stvarnega (realnega) posestva (§ 2.).

§ 4.

Dovprašavši škofe in preudarivši vsakega kraja razmere, ustanovi bogočastno upravstvo tisto vsoto, katera naj ostane prosta verskozaložnega prispevka v to ime, da bode stanu primerno vzdrževanje duhovskih oseb založeno.

Še je pri redovnih družbah, ki po svojih pravilih (statutih) imajo namen, da strežejo ubožnim bolnikom, pustiti proste tudi tiste dohodke, za katere je moči izkazati, da se v ta namen obračajo.

Isto biva tudi glede dohodkov, ki jih redovna družba uporablja za cerkvene ali bogočastne namembe, — kadar bi se za-nje⁴ [Page]moralo plačevati iz verskega zaloga, ako bi takšne družbe ne bilo, ali pa za take namembe javnega uka, katerih potrebnost vlada spozna.

§ 5.

Pri redovnih družbah naj se na dohodek, katerega je v imenu cerkvene pristojnine (§ 4.) puščati prostega, jemlje skupni znesek vseh tistih svot, katere družabnikom po njih cerkvenem stanu gredo kot pristojnina (kompetencija). Isto velja pri svetno-duhovskih korporacijah z nerazdeljeno založbo (mensa communis).

V obeh slučajih je posameznim korporacijskim udom vračunjati tudi take prebendne dohodke, katere vlečejo od kod drugod in ne od družbe.

§ 6.

Po dovprašbi škofov ustanovi se ukazoma, po katerih načelih je izračunjati dohodke in potroške (razhodke) duhovnih ko gre za to, da jim se določi pristojnina (§§ 4. in 5.).

§ 7.

Kjer se v dopolnitev pristojnine (§§ 4. in 5.) iz javnih zalogov podpora daje, ni odmerjati prispevka za verski zalog.

§ 8.

Kakor pristojbinski namestek, tako se tudi verskozaložni namestek za desetletno razdobje naprej odmerja.

§ 9.

Za to razdobje (§ 8.) iznaša verskozaložni prispevek vsega: od vsote do 10.000 gl. ½ odstotka, od vsot med 10.000 gl. in 20.000 gl. 1½ odstotek, od vsot med 20.000 gl. in 30.000 gl. 3 odstotke, od vsot med 30.000 gl. in 40.000 gl. 4 odstotke, od [Page]vsot med 40.000 gl. in 50.000 gl. 5 odstotkov, od vsot med 50.000 gl. in 60.000 gl. 6 odstotkov, od vsot od 60.000 gl. in 70.000 gl. 7 odstotkov, od vsot med 70.000 gl. in 80.000 gl. 8 odstotkov, od vsot med 80.000 gl. in 90.000 gl. 9 odstotkov, od vsake vsote čez 90.000 gl. 10 odstotkov.

§ 10.

V zgornjem določenih verskozaložnih prispevkov povprek odmerjati (pavšalirati) nij dopuščeno.

§ 11.

Kadar se pokaže, da bi se dohodek kake čez cerkveno pristojnino (§§ 4. in 5:) preskrbljene cerkvene osebe ali korporacije skrčil pod pristojnino, ako se odmeri verskozaložnega prispevka, kolikor bi ga bilo po postavi, tedaj je ta prispevek ves ali po primernem delu odpisati.

§ 12.

Ako se v teku razdobja, za katero je bil verskozaložni prispevek odmerjen, dohodek osebe prispevek dolžne ali pa odmerilu v podlogo služeči imetek za stalno pomnoži ali umanjša, ima prigodek ta samo v toliko vpliv na prispevno dolžnost, v kolikor se vsled take premembe prispevek dajočemu dohodki nad vsoto cerkvene pristojnine povišajo ali pa — s prištetim postavnim prispevkom vred ali tudi brez njega — pod to vsoto skrčijo.

V prvem dveh slučajev je prispevek za tist del odmernega razdobja, kar ga je še ostalo, pozneje odmeriti, a v drugem odpisati celo ali po primernem delu.

V takih slučajih, v katerih se cesarski [Page]davki časno odpuščajo, sme se dodeliti tudi primeren odpust verskozaložnega prispevka.

§ 13.

Verskozaložni prispevek se odmerja brez ozira na interkalarne dobe.

§ 14.

Verskozaložni prispevek se odmerja po političnem deželnem oblastvu tiste kronovine, v kateri ima prispevka dolžnik svoje redno stanovališče, ali — ako gre za slučaj § 3., — v kateri leži stvarno posestvo, zaradi katerega je prispevek opravljati.

Za podlogo je odmeri jemati ob pripisovanji pristojbinskega namestka napravljene imovinske fasije in po finančnih oblastvih v čisto dejane podatke. Glede takih delov imenja, zastran katerih še ni nastopila dolžnost, opravljati pristojbinski namestek (§ 2., odst. 3.), bode v odmero verskozaložnega prispevka posebne fasije napraviti ter pred deželno poglavarstvo položiti v roku, ki se ukazoma ustanovi.

Te fasije morajo obsegati vse tiste podatke, katere je izkazovati za odmero pristojbinskega namestka.¹⁴

§ 15.

Ukazoma se ustanovi (§ 6.), katera posamezna izkazila bode donašati v tem namenu, da bi se z razloga v § 4. povedanega [Page]dosegla popolna ali delna oprostitev od verskozaložnega prispevka.

§ 16.

V propisih o pristojbinskem namestku obsežena določila o tem, kako so pokladalci fasij zavezani za resničnost vsega, kar stoji v fasijah, veljajo tudi zastran izkazil, ki jih je donašati za odmero verskozaložnega prispevka ali za oprostilo od tega prispevka (§§ 14. in 15.).

Ako kdo zamolči kak imetek ali dohodek, ki utegne imeti vpliv na odmero verskozaložnega prispevka, plača v kazen dvakrat toliko, kolikor prispevka se je s tem prikradlo ali v nevarnost prikrate pripravilo.

§ 17.

Utečaji (rekurzi) v rečeh, ki se tičejo odmere verskozaložnega prispevka, gredo na ministra za bogočastje.

Vlagajo se pri deželnemu poglavarstvu v štirih tednih od dneva, katerega se je komu vročila izpodbijana naredba ali razsodba, ter nimajo odložne moči.

§ 18.

Verskozaložni prispevek se vplačuje naprej (anticipando) v četrtletnih obrokih (ratah) deželni glavni blagajnici tiste dežele, v kateri se je prispevek odmerjal (§ 14.).

§ 19.

Od verskozaložnih prispevkov, kar jih ostane na dolg, opravljati je od časa, ko je kateri dotekel (§ 18.), zamudne obresti po pet od sto.

§ 20.

Dokler se za novo desetletje (§ 8.), ki nastopi, ni odmeril verskozaložni prispevek, opravljati ga je pod pridržkom poznejšega poravnovanja začasno dalje tako, [Page]kakor je bil za preteklo desetletje izmerjen.

§ 21.

Verskozaložni prispevki in zapadle zamudne obresti in globe, ako bi jih kaj bilo, potirjavajo se tako, kakor cesarski davki in davščine.

§ 22.

Verskozaložnim prispevkom, ki niso čez tri leta zastali na dolg, pristoji z dotičnimi stranskimi pristojbinami vred, zakonita zastavna pravica ad fructus nepremičnega imenja prebende ali redovne družbe, katera pravica ide sicer za javnimi davščinami in njih stranskimi pristojbinami, pa ima prednost pred vsemi privatnopravnimi terjatvami.

§ 23.

V slučaju konkurza je verskozaložne prispevke, ki niso čez tri leta zastali, s postranskimi pristojbinami vred, opravljati na ravnost za javnimi davščinami in njih stranskimi pristojbinami.

§ 24.

Verskozaložni prispevek teče na ravnost v verskozaložno blagajnico tiste dežele, v kateri se je odmerjal (§ 14.).

§ 25.

Ta zakon pride v moč 1. dan januarja meseca 1875.

Od te dobe počenši nehajo prispevki, katere so doslej v verski zalog dajali imetniki cerkvenih prebend in redovne družbe.

Takisto tudi prestane počenši od tega časa dolžnost, ki so jo imenovani imeli, dajati alumnaticum (seminaristicum). Pravice verskega zaloga od interkalarnih dokodkov izpraznjenih prebend se ta zakon ne dotika.

§ 26.

V tem zakonu določeni prispevek. v verski zalog se odmeri prvikrat za ostanek desetletja (§ 8.), katero doteče z 31. dnem meseca decembra 1880.

§ 27.

Zvršiti ta zakon naročeno je ministru za bogočastje in uk in pa finančnemu ministru.

§ 1.

Spoznavalci kake doslej postavno ne priznane vere bodo se za versko družbo priznavali pod naslednjimi uveti (pogoji):

1. da v njih verskem nauku, službi božji, in tako tudi v imenu, katero so si izvolili, nij nič zakonom nasprotnega ali nravstveno spotikljivega;
2. da sta ustanovitev in obstanek vsaj ene po določilih tega zakona uravnane bogočastne občine zagotovljena.

§ 2.

Kadar je zadovoljeno temu, kar se hoče po § 1., tedaj izreče bogočastja minister, da je verska družba priznana.

Verska družba postaja s tem priznanjem deležna vseh tistih pravic, katere po državnih zakonih pripadajo zakonito priznanim cerkvenim in verskim družbam.

§ 3.

Ustava priznane verske družbe določuje, kaj je potrebno k temu, da kdo spada k njej, in kako se ji pristopa.

§ 4.

K ustanovitvi bogočastnih občin in [Page]pa okrajev, kateri obsegajo po več takih občin, in tako tudi k vsaki premembi omejitve dozdanjih občin in okrajev potreba je državnega odobrenja.

§ 5.

K državnemu odobrilu ustanovljenja kake bogočastne občine (§ 4.) potrebno je izkazati, da ima ona dovolj (zadosti) sredstev, ali da jej je moči po načinu zakonito dopuščenem nabaviti si jih v to, da se zagotove z njimi potrebne bogoslužne naprave, da se zagotovi vzdrževanje rednega dušnega pastirja in pravilno verstveno podučevanje.

Bogočastna občina se ne sme urediti (konstituirati), predno je podeljeno odobrenje.

§ 6.

Kolikor ne določuje že splošna ustava verske družbe, kakšna bodi notranja uredba bogočastnih občin, naj se uredba ta uravnuje po ustanovilih (statutih), ki bodo obsegala te le člene ali točke, namreč:

1. oznamenilo krajevnih mej občinskega okoliša;
2. način, kako se postavlja načelstvo, njega področje in odgovornost;
3. način, kako se postavljajo redni dušni pastir in drugi cerkveni opravniki, njih pravice in dolžnosti;
4. pravice in dolžnosti občinarjev z ozirom na občinsko upravo, zlasti določila o veljajočih volilnih provicah 132018-09-25T19:43:00Znapaka? ;
5. način, kako se pouk v verstvu opravlja, vodi neposredstveno nadzira;
6. način, kako si občina nabavlja [Page]sredstva za svoje gospodarstvene potrebščine;
7. postopek pri premembi ustanovila.

Taka ustanovila naj se prilagajo prošnjam za državno odobrilo ustanovitve bogočastvenih občin (§§ 4., 5.) ter potrebujejo potrditve ministra za bogočastje.

§ 7.

Kadar hočejo bogočastno občino napraviti take osebe, katere doslej niso spadale k dotični verski družbi, morajo one, zadobivši odobrenje (§§ 4., 5.), izrecilo o svojem pristopku k občini oddati pred političnim oblastvom, katero naznani to načelniku ali dušnemu pastirju zapuščene cerkve ali verske družbe.

To izrecilo ima vse pravne nasledke odstopnega izrecila, o katerem govori član 6., zakona od 25. maja 1868, drž. zak. št. 49.

§ 8.

Udje bogočastne redno konstituirane občine so vsi pridruženci dotične verske kateri stanujejo v nje okoliši.

Pridruženci verske družbe, kateri ne stanujejo v okoliši bogočastne občine, štejejo se za ude najbližje občine svoje vere.

Občinsko načelstvo (§ 9.) skrbi za razvidnost občinarjev.

§ 9.

V načelstvo bogočastne občine smejo se sklicati samo taki nje udje, kateri so avstrijski državljani ter popolnoma uživajo državljanske pravice.

Postavljeno načelstvo je naznaniti deželnemu oblastvu.

Postavilo tacega načelstva, katerega oblast bode raztegnena nad več nego eno [Page]bogočastno občino, potrebuje potrditve ministra za bogočastje.

§ 10.

Služba dušnega pastirja v bogočastni občini sme se podeliti samo avstrijskemu državljanu, kateremu ni ničesar oponašati, kar se tiče njegovega nravnega in državljanskega vedenja, in katerega splošna omika je vsaj z dovršenimi gimnazijskimi uki izkazana.

§ 11.

Oni, ki imajo pravico, podeljevati službe dušnih pastirjev, dolžni so, naznanjati deželnemu oblastvu osebo, katero so v posameznem slučaji izvolili.

To oblastvo sme službo podeljujočim priobčiti svoje ugovore ter povedati, na kaj (§ 10.) jih opira.

Ako deželno oblastvo v 30 dnevih po naznanilu ničesar ne ugovarja, tedaj ne brani nič, dotičnega dušnega pastirja v službo postaviti.

Proti ugovoru deželnega oblastva moči se je vzklicati na ministra za bogočastje.

Ako se vzklicu ne da mesto, ne sme se dotičniku služba podeliti.

Kadar se postavljajo v službo verski služabniki, katerih delovanje bode sezalo na več bogočastnih občin, tedaj je potrebno k temu potrdilo ministra za bogočastje.

§ 12.

Kadar se je razsodilo, da je kateri verski služabnik kriv hudodelskih ali takih kaznjivih dejanj, ki iz dobičkarije izhajajo, proti nravnosti merijo ali javno pohujševanje delajo, ali kadar dušni pastir izgubi [Page]avstrijsko državljanstvo, tedaj naj vlada zahteva, da se iz službe odpravi.

Kadar se je kateri dušni pastir zakrivil takega vedenja, da se zdi biti javnemu redu nevarno, ako bi on še dalje ostal v svojem uradu, tedaj sme vlada zahtevati, da bode od zvrševanja službe odpravljen.

Ako ga v to poklicani ne odstranijo v primernem roku, kakor je vlada zahtevala to naj se šteje, da je dotični bogočastni urad za državno področje izpraznjen ter vlada skrbi za to, da bode tiste poslove, ki jih državne postave izročajo rednemu dušnemu pastirju, druga oseba, katero ona postavi, opravljala dotle, dokler ne bode dotični bogočastni urad po državno-veljavnem načinu na novo popolnjen.

Takisto se sme tudi postopati, kadar redni dušni pastir s katerega drugega vzroka gori omenjenih opravil ne oskrbuje.

§ 13.

Kadar koli gre za to, da bi se več bogočastnih občin ali da bi se zastopniki njihovi, — kjer to ni že v splošni ustavi verske družbe določeno, — zedinili k vkupnemu delovanju za dolgo ali za nekaj časa,, zlasti k sklepanju o vkupnih rečeh, potreba je dopuščenja, katero daje minister bogočastja za vsak slučaj posebej.

§ 14.

K potrjevanju sklada (nameta), razpisanega z državno privolitvijo, in dohodkov ter pristojbin, idočih verskim služabnikom, dodeljuje se državna pripomoč.

§ 15.

Državnemu bogočastnemu [Page]upravstvu je čuti nad tem, da priznane verske družbe, njih občine in postavljenci svojega področja ne prestopajo ter da izpolnujejo določila pričujočega zakona, in tako tudi zaukaze, ki jih na nje podlogi izdado državna oblastva, ter vse to, karkoli ono po tej postavi zahtevajo. Da se to doseže, smejo oblastva uporabljati globe, (denarne kazni) v visokosti razmerom imenja primerjeni in druga postavno dopuščena prisilna sredstva.

§ 16.

Ta zakon pride v moč tist dan, katerega se razglasi.

§ 17.

Zvršiti ta zakon to naroča se ministru za bogočastje in uk in pa ministru notranjih reči.

§ 1.

V dajanje priklade, katero je po § 36. zakona z dne 7. maja 1874. l. (Drž. zak. št. 50) nalagati za potrebščine župne občine (občine dušnega pastirstva), privzemati je tudi:

• v župnem okraju (okraju dušnege pastirstva) ne bivajoče katoličane istega obreda;
• juristične osebe, družbe in zadruge, katere po pravilih ne pospešujejo samo in edino ali večinoma namenov kake druge izpovedbe (vere) ali kakega drugega obreda,

oboje s pogojem, da jim je naložena kaka zemljarina ali domarina od nepremičnosti, ležečih v župnem (dušnega pastirstva) okraju ali da imajo v župnem (dušnega pastirstva) okraju obrtovališče ali poslovodstvo kake podjetbe ali kakega opravila, za katero jim [Page]je naložena kaka dobitkarina ali dohodarina v kaki davčni občini, katere okoliš spada popolnoma ali deloma v župni okraj.

§ 2.

Merilo za privzemanje v § 1. oznamenjenih dokladnih zavezancev daje pri zemljarini in domarini državni davek od nepremičnosti, ležečih v župnem (dušnega pastirstva) okraju, pri časno davka prostih poslopjih pa neplačana najemna domarina in porazredna domarina.

Glede dobitkarine in dohodarine je praviloma ves, v davčni občini, oznamenjeni v § 1., predpisani davčni znesek dokladnega zavezanca z izredno doklado vred merilo za doklado.

Pri jurističnih osebah, družbah in zadrugah pak naj se v poštev jemlje samo tisti del v spredaj stoječih dveh odstavkih oznamenjenih davkov, kateri vstreza razmerju katoliškega prebivalstva dotičnega obreda, čegar potrebščine naj se z doklado založe, k vsemu prebivalstvu davčne občine.

§ 3.

Kadar ima kaka po meri predpisane pobitkarine ali dohodarine dokladi zavezana fizična ali juristična oseba, družba ali zadruga svoja obrtovališča ali poslovodstva v več župnih (dušnega pastirstva) okrajih ležečih v okolišu iste davčne občine, tedaj je v podstavo doklade na dotične župne (dušnega pastirstva) okraje, oziroma na njih v davčno občino spadajoče dele porazdeliti dobitkarno in dohodarino, oziroma njuno po § 2. ovedeno kvoto po razmerju števila [Page]katoliških prebivalcev tistega obreda, čigar potrebščine naj se z doklado založe.

§ 4.

Število prebivalstva v določbo podstave za doklado je preračuniti po številkah, vsak čas ovedenih pri poslednjem popisu ljudstva.

§ 5.

Za preračun doklad v bivališču tistega, ki je dokladi zavezan, ne smejo se več jemati v poštev tisti davčni zneski, kateri naj po zmislu tega zakona dokladi služijo v podstavo v drugih župnih (dušnega pastirstva) okrajih.

§ 6.

Ako mora kaka v § 1. oznamenjena fizična ali juristična oseba zavoljo patronatstva (zavetništva) prispevati v pripomoč župniji, odpade za njo dolžnost, dajati po meri spredaj stoječih določil odmerjeno doklado, če je ta enaka ali manjša kot zavetniški prispevek. Če je pak doklada veča od zavetniškega prispevka, plačevati je poleg zavetniškega prispevka samo tisti veči znesek, za katerega doklada presega zavetniški prispevek.

§ 7.

Deželnemu zakonarstvu (zakonodajstvu) se pridržuje, da v mejah tega zakona vkrepa, o nadaljnih izvršilnih določilih.

§ 8.

Deželnemu zakonarstvu se pridržuje, ustanavljati, ali in v koliko bo župljanom. (farm 142018-09-25T19:59:00Znapaka? anom), ki pripadajo kaki podružnici, zlasti tedaj, kadar je pri podružnici nastavljen poseben dušni pastir, dodeljevati prostost od dolžnosti, dajati doklado za cerkev mater in župnijo.

§ 9.

O sporih vsled uporabljenja tega zakona odločujejo upravna oblastva po rednih sodnih stopinjah.

§ 10.

Izvršitev tega zakona se nalaga Mojemu ministru za bogočastje in nauk in pa Mojemu ministru za notranje stvari.

§ 1.

Stroške za popravo in zderžanje cerkvá, kaplanij in drugih cerkvenih poslopij, potem za pripravo cerkvene oprave, paramentov in drugih cerkvenih potreb morajo pred vsim opravljati tisti, kateri so k temu zavezani po kaki ustanovi, pogodbi ali po kakem drugem pravnem imenu. Kakost in mera te davšine se ravna po posebnem imenu dolžnosti.

§ 2.

Ako se ne more, in na koliko se ne more dokazati taka dolžnost, se imajo porabiti za opravo tih stroškov nar pred pogrešljivi prosti dohodki dotične božje hiše; [Page]ako bi se pa s temi stroški shajati ne moglo, se porabijo tudi dohodki podružnic taiste fare, če ne stoji posebna pogodba temu nasproti.

Spolnovaje zakonite ukaze zastran prodaje in zadolževanja cerkvenega premoženja, se utegne tudi založno premoženje teh cerkev na toliko poprijeti, na kolikor nima taisto že druzega namena, in kolikor se ga ne potrebuje za opravo drugih stroškov, ki se opravljajo z dohodki cerkvenega premoženja.

§ 3.

Pri farovžkem in gospodarskem poslopju mora tiste poprave, h katerim je cerkveni prebendar po svoji lastni, svojih poslov ali domačih ljudi krivnji; nemarnosti ali neskrbnosti priliko dal, on sam opravljati.

§ 4.

Ravno tako mora prebendar pri farovžu in gospodarskem poslopju sam opravljati manjše stroške za tako imenovane sarta tecta, kakor plačo za dimnikarja, potem navadno popravo strehe, stropov, peči, duri, oken, ključavnic itd.

§ 5.

* K ostalim stavbnim stroškom za ta poslopja morajo cerkveni prebendarji prispevati takrat, kadar daje njih prebenda po načelih, po katerih se zračuni dopolnilo h kongrui iz verskega, oziroma iz državnega zaklada, vsako leto najmenj za 50 gld. višji čisti dohodek, nego pravilno določena kongrua.

§ 6.

V tem slučaji morajo prebendarji, kadar preseza čisti dohodek njih prebende pravilno določeno kongruo

po odbitji troškov za ročna in uprežna dela še ostajajočih stavbnih izdatkov, katerih ni možno pokriti na način, navedeni v §§ 1.—4.; nikoli pa jim ni plačati kaj več.

§ 7.

Cerkveni prebendarji so upravičeni, dolžni znesek, ki jih zadene, poplačati v letnih obrokih, ki nikakor ne smejo znašati več, nego pravilno določeno kongruo presezajoči vsakoletni večji dohodek, pa se tudi ne smejo zmanjšati pod tretjino tega večjega dohodka.

Dolžnost, plačati te obroke, preide, v kolikor jih ni prebendar, glede na odobrene plačilne roke, moral plačati sam, tudi na vmesne dohodke izpraznjene prebende in na naslednika v nje užitku.

§ 8.

Da se opravljajo stavbeni stroški, ki se po spredaj stoječih odločbah (§§ 1,—7.) niso mogli skupej spraviti, se ima nar pred patron v delež jemati.

On mora prevzeti, na kolikor ne odločujejo posebne privatno-pravne imena kaj druzega, peti del stroškov, ki še ostanejo potem, ko se odbije donesek iz cerkvenega premoženja in duhovniških dohokov in to, kar strežniki in voznina znese.

§ 9.

Kdor je v posesti kake grajšine, s katero je zvezana podelitna (patronska) pravica, mora spolnovati brez razločka vere dolžnosti, ki zadevajo patrona po tem zakonu.

Samo iz te okolišine, da škof nezavezan na predstavljenje (samovlastno) podeluje kako duhovnijo, se njemu ne morejo naložiti dolžnosti patrona.

§ 10.

Duhovske družbe bodo pri duhovnijah z njimi vdruženih morale plačevati, ako se ne dokaže manjša dolžnost, polovico stroškov v § 1. imenovanih po odbitku cene za strežnike in voznino.

§ 11.

Stroški, ki se poravnati ne dajo z donoski imenovanimi v spredaj stoječih odločbah, se opravljajo s tem, kar se nabere pri naberanju, katero se utegne vpeljati v ta namen, in na koliko bi tudi to zadostno ne bilo, se opravljajo ostali stroški praviloma (po navadi) kakor druge občinske potrebe po odločbah občinskega zakona, če je treba po razdelitvi v celi cerkveni okolici (fari) na podlogi neposrednih davkov, toda z obzirom na postavno oprostbo nekatoliških sovernikov.

§ 12.

Podružnice in hiše duhovnikov pri njih izpostavljenih morajo popravljati in zderževati s privzemanjem pripravljenega [Page]cerkvenega premoženja tisti, o katerih korist take cerkve in hiše obstojijo, kjer se ne nahajajo druge pravne dolžnosti. Zavolj tega pa niso oprosteni dolžnosti pripomagati k stroškom za materno cerkev in faro (§ 1.), razun če bi obstala posebna pogodba.

§ 13.

Ako je z mežnarsko službo zvezana pravica do staniša, veljajo zastran poprave in zderžanja tega staniša ukazi tega zakona.

Ce je mežnar ob enem učitelj, in nasprotna dolžnost pripomagati k cerkvi in šoli še uravnana ni, in se tudi nobena druga pogodba ne doseže, tedaj opravljajo stroške za staniše, ki mežnarju gre, oboji k pripomoči zavezani (konkurenti) na enake dele.

§ 14.

Kolikokrat uprava cerkvenega ali duhovniškega premoženja tirjati hoče po tem zakonu donesek od patrona ali od srenje (soseske), mora ona pri škofiji prositi za vpeljavo obravnave zastran pripomočkov; ta obravnava se ima vpeljati in veljavno izpeljati od političke gosposke na podlagi stavbenih načertov, stroškenih prevdarkov in izpiskov cerkvenega premoženja, ki so se tej gosposki že izročili ali se bodo še le poslali.

§ 15.

K tej obravnavi se imajo povabiti v pravem času tisti, kateri so dolžni pripomagati s tem pristavkom, da če ne pridejo, se bo to imelo, kakor da v namenjeno stavbo dovolijo, in so zavezani pripomagati, kar na nje pride. Patron ima pravico k obravnavi poslati tudi namestnika, ki je za to posebno pooblasten.

§ 16.

Pri obravnavi naj se na tanko prevdari potreba stavb, stavbeni načert in prevdarek stroškov, potem koliko in kako bodo pripomočki (konkurenti) plačevali ali pripomagali itd., in če je mogoče, naj se to ustanovi po dogovoru.

§ 17.

Rešenje te obravnave kakor tudi razsodba kacih ugovorov pada pod politiško gosposko, katera ne zavira pravdnega teka po zakonu.

§ 18.

Kadar je veljavno dognana obravnava zastran pripomočkov, naj se povabijo od politiške gosposke k pripomoči zavezani, oziroma njih namestniki, da izvolijo stavbeni odbor. Ta odbor mora imeti pet odbornikov (udov).

Cerkveni prebendar, patron ali njegov pooblastenec sta po zakonu poklicana v odbor, če pred volitvijo izrečeta, da bota pristopila; kolikor se še oziroma na ta izrek potrebuje k polnemu številu odbornikov, se jih izvoli izmed konkurentov z nadpolovično večino glasov.

Odbor prevzame vodstvo, izpeljavo in zarajtovanje stavbe. Vsi odborniki morajo to opravilo oskerbovati brez plačila, samo stroški, ki so jih imeli v gotovem denarju pri tem opravilu, se jim povračujejo.

§ 19.

Stavbeni odbor je v svojem področju (obsežku delavnosti) sklepajoči in čuvajoči organ, toda njega vežejo odločbe pravno-veljavne konkurenčne obravnave, kar zadeva način stavbe, stroške, tirjavo pripomočkov v denarju in naturi itd.

Njegovi sklepi se delajo z nadpolovično večino glasov, oni so vezavni za vse pripomočke (konkurente), in se spolnujejo po politiški poti. Kake ugovore ali pritožbe imajo razsoditi politiške gosposke.

§ 20.

Odbor voli izmed svojih odbornikov pervaka za izpolnivca. Ta zastopa (namestuje) odbor pri zunanjih opravilih, njemu je izročena denarnica (kasa), pri kateri ima sozaklep (drugi ključ) drugih odbornikov eden, on mora vsako leto račun dajati odboru in po doveršeni stavbi tudi končni račun od vsili prihodkov in stroškov.

Ta račun imajo odborniki reševati, tako da je eden porok za vse in vsi za enega, potem naznanijo to pripomočnikom s tem pristavkom, da utegnejo s tem storjeni stavbeni račun pri cerkvenem prebendarju pregledati, in če se jim manjkljiv zdi, v treh mescih, potem ko se jim je bilo to naznanilo, se pritožiti po teku politiških pravd, sicer bi se imel račun za potrjenega.

§ 21*.

Vsi ukazi, ki zadevajo predmet tega zakona, ostanejo v veljavi, na koliko jih ne zadene po tem zakonu prememba.

§ 1.

Shodi (zbori) so dopuščeni po določbah tega zakona.¹

§ 2.

Kdor hoče sklicati kak ljudski shod ali sploh kak obče pristopni shod brez omejitve na povabljene goste, mora to naznaniti najmanj tri dni poprej pismeno oblastvu ter navesti namen, kraj in čas shoda.

Oblastvo naj na naznanilo da takoj potrdilo.²

§ 3.

Za shode (zborovanja) pod milim nebom je potrebna poprejšnja dovolitev oblastva (§ 16.).

Za to dovolitev imajo prositi oni, kateri shod sklicujejo in povedati je v tej prošnji, kakor tudi v dovolitvi namen, kraj in čas shoda.

Taisto velja za javne obhode, kjer je naznaniti tudi nameravana pot.

Ako se dovolitev odreče, zgoditi se mora to pismeno z navedbo vzrokov.³

§ 4.

Shodi volilcev k volitvenim razgovorom, potem k razgovorom z izvoljenimi poslanci izvzemajo se določbam tega zakona, ako se godijo o času razpisanih volitev in ne pod milim nebom.

§ 5.

Dalje izvzemajo se določbam tega zakona javne veselice, ženitovanja, ljudske slovesnosti ali obhodi, pogrebi, procesije, hoja na božja pota in drugi shodi ali obhodi v izvrševanje kake zakonito dopuščene vere, ako se vršijo po dosedanjem običaju.⁵

§ 6.

Shode, katerih namen kazenskim zakonom nasprotuje, ali kateri so nevarni za javno varnost, ali za javni blagor, naj oblastvo prepove.⁶

§ 7.

Med zborovanjem državnega zbora ali kakega deželnega zbora, ne sme se dopuščati na kraju njihovega sedeža in v okrožju petih milj noben shod pod milim nebom.

§ 8.

Inostranci (tujci) ne smejo nastopiti niti kot povzetniki, niti kot reditelji ali voditelji kakega shoda za razpravo javnih zadev.

§ 9.

Shodov v §§ 2. in 3. omenjenih, se ne smejo udeležiti oboroženi.

§ 10.

Adrese ali peticije, katere izvirajo od shodov, se ne smejo prinašati po več, kakor desetih osebah.

§ 11.

Za to, da se pri kakem shodu zakon varuje in red vzdržuje, skrbeti je najprej voditelju in rediteljem taistega.

Oni naj protizakonitim izjavam ali dejanjem takoj nasproti stopijo in ako se njihove naredbe ne slušajo, naj voditelj shod razpusti.¹¹

§ 12.

Oblastvu je prosto, k vsakemu shodu v §§ 2. in 3. omenjene vrste enega, po okolnostih tudi več odposlancev poslati, katerim se mora v shodu odkazati primeren prostor, kakor si ga sami izbero, in katerim se mora na zahtev dati pojasnilo o osebi onih, ki stavijo kak predlog in ki govorijo.

§ 13.

Ako se skliče kak shod proti propisom tega zakona, naj ga oblastvo (§§ 16. in 17.) prepove in po okolnostih razpusti.

Istotako naj razpusti vladni odposlanec ali, če ni bil nikdo poslan, oblastvo kak, če tudi zakonito sklican shod, ako se na taistem pripetijo protizakoniti postopki, ali če taisti dobi značaj, ki preti javnemu redu.¹³

§ 14.

Kakor hitro se izreče, da je kak shod razpuščen, dolžni so vsi navzoči kraj shoda takoj zapustiti in se raziti.

Ako se ne uboga, sme se razpuščenje zvršiti z uporabo prisilnih sredstev.

§ 15.

Ukazi §§ 13. in 14. veljajo tudi za javne obhode.

§ 16.

Kot v tem zakonu imenovano oblastvo je praviloma umeti:

• v krajih, kjer se nahaja kako deželno-knežje varnostno oblastvo, le-to oblastvo ;
• na sedežu političnega deželnega oblastva, če tam ni nobenega deželno-knežjega varnostnega oblastva, deželno oblastvo;
• v vseh drugih krajih politično okrajno glavarstvo.

§ 17.

O silni nevarnosti za javni red in varnost je pa tudi vsako drugo oblastvo, [Page]katero ima za njuno vzdrževanje skrbeti upravičeno prepovedati ali razpustiti shod, kateri je bil sklican ali držan proti propisom tega zakona, o čemur je pa vselej takoj obvestiti po § 16. pristojno oblastvo.

§ 18.

Zoper vse ukrenitve nižjih oblastev more se v osmih dnevih vzklicevati na deželno oblastvo in zoper vsako ukrenitev le-tega pa na ministerstvo notranjih zadev.¹⁸

§ 19.

Prelomitve tega zakona kaznujejo, ako se ne uporablja občni kazenski zakon, sodišča za prestopke z zaporom do šest tednov ali z globami do 200 goldinarjev.

§ 20.

V slučaju vojske ali notranjih nemirov sme vlada določbe tega zakona začasno in krajevno dejati ob moč.

§ 11.

Kar se tiče kake premene v domovni pravici, gre žena zakonska, če ni sodno ločena, za možem in ostaja ji tudi kakor vdovi domovna pravica v ti občini, katere domačinec je mož bil ob svoji smrti.

Sodno ločene ali pa razzakonjene žene obdržujejo domovno pravico, katero so imele ob sodni ločitvi ali razvezi (razzakonitvi).

Kedar se izreče, da kateri zakon ni veljaven, prihaja ženska, ki je bila v tem zakonu, nazaj v tiste domovne zadeve, v katerih je bivala do možitve.

§ 12.

Kedar se domovna pravica staršev premeni, gredo zastran taiste zakonski in [Page]vzakonjeni otroci za očetom, nezakonski pa, če niso sami svoji, za materjo.

Otrokam pa, kateri so sami svoji, ostaja domovna pravica v tisti občini, v kateri so jo imeli, ko so postali sami svoji.

Nezakonski otroci, ki se ob omožitvi svoje matere ne vzakonijo, obdržujejo, če ob ti omožitvi tudi niso sami svoji, to domovno pravico, katera jim je šla do takrat.

§ 13.

Smrt zakonskega očeta ali nezakonske matere ne spreminja domovne pravice otrok v ničemur.

§ 14.

Vojaške ljudi je treba zastran domovne pravice, katera jim gre ta čas, ko v vojaško službo stopijo, in po njih odstopu iz taiste, soditi po pričujočem zakonu.

§ 15.

Kdor izgubi državljanstvo, prihaja s tem ob svojo domovno pravico.

§ 16.

Ako bi se prigodilo, da se kdo tak, kateri je izgubil državIjantsvo, zavolj državnih pogodeb mora zopet prevzeti, ali če bi se povrnil v avstrijansko državo z namenom, v nji ostati, in se ne da napraviti, da bi ga prevzela druga katera država, prihaja on nazaj v domovno pravico, katero je imel predno je izgubil državljanstvo.

§ 17.

Domovna pravica v eni občini ugasne brž kakor se zadobi domovna pravica v drugi občini.

Če se kdo odreče domovne pravice, ostaja brez to moči dotle, dokler ni drugej zadobil domovne pravice.

§ 1.

Določbe §§ 479., 480. in 481. občnega kazenskega zakona z dne 27. maja 1852, drž. zak. štev. 117, izgube svojo veljavnost.

§ 2.

Dogovori med delodavci (obrtniki, službenimi gospodarji, voditelji fabrik, rudnikov, plavežev, kmetij in drugih del), katerih namen je, delavcem s tem, da delo vstavijo ali da jim slovo dado, plačilo znižati ali sploh neugodnejše pogoje za delo naložiti; — kakor tudi dogovori med delavci (družniki ali kseli, pomagači, služabniki ali drugimi za plačilo delajočimi), ki imajo namen, s tem, da vsi skup delo popuste, gospodarje primorati, da jim veče plačilo dado ali sploh boljše pogoje za delo dovolijo; — zadnjič vse [Page]domenitve za podporo tistih, ki se omenjenih dogovorov stanovitno drže, ali na škodo teh,, ki so se jih odpovedali, nimajo nobene pravne moči.

§ 3.

Kdor v namenu, da bi se kateri v § 2. omenjenih dogovorov napravil, razširil ali siloma izpeljal, gospodarjem ali delavcem s strašilnimi ali posilnimi sredstvi brani ali braniti skuša, da ne bi po svojem prostem sklepu delati dali, ali dela poprijeli se, le ta je, če njegovo dejanje ne spada pod ostrejšo določbo kazenskega zakona kriv prestopka in sodišče naj ga kazni z zaporom od osmih dni do tri 212018-12-01T22:26:00ZNapaka? mesecov.

§ 4.

Kar določujeta §§ 2. in 3. to velja tudi za dogovore obrtnikov, katerih namen je, kako blago občinstvu podražiti.

§ 5.

Ta zakon pride v moč tisti dan, katerega bo razglašen.

Ministrstvom za pravosodje, trgovino in notranje reči se naroča zvršiti ga.