V tem zvezku sem zbral one zakone in ukaze, ki urejujejo in določajo kazensko-sodni postopek in pristojnost kazenskih sodišč. „Navodila kazenskim sodiščem” z dne 16 junija 1854 drž. zak. št. 165, katero je v marsičem razveljavljeno in predrugačeno, nisem sprejel v polnem obsegu v ta zvezek, pač pa dodal „zvršitvenemu propisu” one paragrafe tega navodila, na katere se tamo izrečno sklicuje. Potreben pa se mi je zdel zakon o c. kr. orožništvu, ker imajo kazenska sodišča mnogo opravka in dotike s c. kr. orožništvom in je toraj za vsakdanje poslovanje važno poznati natanko dotična zakonita določila.
Najobširnejši del tega zvezka je kazensko pravdni red, ki je ponatisnen iz državnega zakonika ter bistveno neizpremenjen v zlogu in besedi; kar in kjer sem ga pa predrugačil, bilo je to neogibno potrebno.
V državnem zakoniku z leta 1873, kos XLII. nahaja se namreč, razen nekaj očividnih tiskovnih pogreškov, tudi več stvarnih napak, katere sem zasledil pri natančnem pregledu prevoda primerjaje ga z izvirnim nemškim besedilom. Tako stoji n. pr.: v §. 13. zadnji odstavek: „hudodelstva ali prestopka”, biti pa mora: „hudodelstva ali pregreška”; v §. 128. konec drugega odstavka se bere: „ter se mora brez odloga zgoditi”, à po izvirniku se mora glasiti: „in če se more brez odloga zgoditi”; v zadnji vrsti §. 143. je rečeno: „z zaporom do šest mesecev”, prav pa je: „z zaporom do šest tednov”; prvi odstavek §. 177. ni prav poslovenjen in mesto: „ . . . smejo tudi . . . . brez pismenega ukaza koga s potiro preganjati in človeka, kateri je hudodelstva ali pregreška sumen, začasno pripreti . . . mora se pravilno glasiti „ . . . smejo tudi . . . . brez pismenega ukaza onega, kdor je hudodelstva ali pregreška sumen, s potiro preganjati in začasno [Page] pripreti . . . . ” kar ima ves drug pomen; v §. 210. tretjem odstavku stoji: „poslušavši državnega pravdnika”, à biti mora: „poslušavši višjega državnega pravdnika”; istotako je predzadnji odstavek §. 152. v tem napačno poslovenjen, da se glasi: „Zapisniki ogledni in o mnenji zvedencev” mesto pravilno: „Zapisniki o o ogledu in izvidu (Befund) zvedencev”, kajti „mnenje” pomenja „Gutachten”; en ko napačen je tudi prevod §. 387. v prvem odstavku, glaseč se: „. . . . obsegajo troške za . . . . svečavo, za kake reči, ki bi mu jih bilo omisliti, kakor tudi za snaženje prtenine in druge obleke”, mesto: „. . . . obsegajo troške za . . . . svečavo, za potrebno napravo, kakor tudi za snaženje „perila in druge obleke” („die etwa nöthige Beischaffung, sowie die Reinigung der Wäsche und Kleidung”); v §. 398. je za besedami: „bolan na umu” izpuščen odstavek: „ali če je na telesu hudo bolan”; v §. 406. stoji: „. . . . pri katerem drugem sodnem dvoru njegovega okoliša”, mesto: „. . . . pri katerem drugem sodišču njegovega okoliša”, kajti navadno so ta sodišča ravno okrajna sodišča, ne pa sodni dvori.
Te in druge enake stvarne napake sem iz besedila odstranil in popravil v zmislu in po besedah izvirnika. Taka stvarna napaka nahaja se tudi v §. 180. zadnji odstavek, kjer je nemški stavek »oder wenn einer der im §. 175 Z. 3. erwähnten Fälle eintritt” poslovenjen z „ter nastopi . . . ”, mesto „ali če nastopi . . . v §. 177 stoji v 24. mesto 48. urah; žal da sem to prezrl in moral popravek le med tiskovne pogreške dejati.
Kazenskopravdni red se je dalje na nekaterih mestih prav prosto slovenil; tako n. pr. takoj prvi stavek §. 2: „Kaznjiva dejanja se sodno ne preganjajo nego če obtožitelj tako predlaga” (Die gerichtliche Verfolgung der strafbaren Handlungen tritt nur auf Antrag eines Anklägers ein). Popravil sem besedilo držeč se izvirnika tako: „Kaznjiva dejanja se sodno preganjajo samo na predlog kakega obtožitelja”, ker se mi ne zdi prav, da bi se slovenilo v negativni obliki to, kar se glasi v izvirniku pozitivno. Kjer sem dobil še kako enako, od izvirnika preveč se oddaljujočo verzijo, sem jo popravil tako, da sem se približal izvirniku.
Izraze sem puščal, kakor jih ima prevod v državnem zakoniku; samo tam, kjer se rabi za isti pojem in nemški izraz po več slovenskih (eden navadno v oklepu), sem se odločil za enega, katerega sem se potem dosledno držal; n. pr.: nemški „Verwahrungshaft” je slovenjeno, enkrat: „pod stražo vzeti” (§ 24), drugič pa: „v pripor vzeti ali začasno pripreti” (§. 175); jaz sem sprejel izraz: pripor, začasno pripreti. „Die Nichtigkeitsbeschwerde ergreifen” sloveni se enkrat: „pritožbo o ničnosti sprožiti” (§. 281), drugič: „pritožbe o ničnosti se poprijeti” (§. 282), tretjič pa: „pritožbo o ničnosti pognati” (§. 290); naj pogosteje se rabi „pritožbe se poprijeti” in tega izraza sem se tudi jaz držal.
Za „Generalprocurator” je rabiti „generalni prokurator” ne pa „glavni prokurator.”
Glede rabe izrazov „zakon, zakonit” mesto: „postava, postaven” velja isto, kar sem opomnil v I. zvezku.
Tudi pri uredovanji tega zvezka sem se oziral na načelno-važne razsodbe kasacijskega dvora, ki imajo za razlaganje kazensko pravdnega reda skoraj še večjo veljavo, nego one materijelnega kazenskega prava; pri posameznih paragrafih navedel sem jih primerno večje število, ker je vsaka njih v svojem pomenu važna in ozira vredna; segajo pa te razsodbe do najnovejšega časa in iz njih se lahko natanko spoznajo nazori kasacijskega dvora, kateri podaja s svojimi razsodbami vsakdanjemu pravosodju najboljši in najzanesljivejši komentar h kazenskopravdnemu redu.
S tem zvezkom „zbirke avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku” rešujem dano besedo, ki me je vezala, sodelovati pri tem važnem in težavnem, pa silno potrebnem podjetji.
Polagaje pero iz rok želim iskreno, da naj to podjetje pod zavetjem marljivega društva „Pravnik” čvrsto napreduje; le-ta zvezek pa naj se izvoli sprejeti s tisto blagohotnostjo, s katero je bil pozdravljen in sprejet prvi zvezek, in pomore naj postaviti trden temelj slovenski besedi v javnem uradu.
V LJUBLJANI meseca 1890-04.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
Naslednji red kazenske pravde pride šest mesecev po razglasu pri vseh civilnih sodiščih v moč kakor edini propis o postopku zaradi hudodelstev, pregreškov in vseh drugih kaznjivih dejanj, katera so sodiščem v odsojanje odkazana.
Po tem ko pride v moč ta kazenskopravdni red, ne morejo se dozdanji zakoni o kazenskem postopanji uporabljati drugače nego samo po razmerji naslednjih členov.
Ako se je ustavilen ali obtožilen sklep ali končen razsod storil predno se je začela moč tega kazenskopravdnega reda, ter se je kdo poprijel pravnega leka (pomočka) proti njemu, tedaj razsojajo sodni dvori druge stopinje in vrhovni sodni dvor o tem po dozdanjih zakonih.
Kadar ima biti končna razprava vsled obtožilnega sklepa, kateri se je pred omenjeno dobo storil po §. 200 kazenskopravdnega reda z dne 29. julija 1853, veljajo dozdanji zakoni za njo in za poslejšnji postopek.
Ako bi pa po §§. 220 in 251 reda kazenske pravde z dne 29. julija 1853 treba bilo novega obtožilnega sklepa, ravnà se poslejšnji postopek po novem zakonu.
V tiskovnih rečéh je tedaj, kadar je glavna razprava po §. 12 zakona z dne 9. marcija 1869, drž. zak. štev. 32, že zaukazana, dalje postopati po dozdanjih zakonih, a sicer po pričujočem kazenskopravdnem redu.
Kdaj je dopuščeno obnoviti kazensko pravdo in preganjati koga za kako novo kaznjivo dejanje, katero se dozvé, naj se po tem kazenskopravdnem redu sodi samo tedaj, kadar starejši zakon, po katerem se je bila dognala prejšnja pravda, obdolžencu nij ugodnejši.
O obnovi razsojati pristojna so tista sodišča, katera pridejo na mesto dozdanjih kazenskih sodišč.
Ali obnovljena pravda naj se dokončá po tem kazenskopravdnem redu ter pristoji sodiščem, katera so po njem za-njo pristojna.
Od časa, ko pride v moč pričujoči kazenskopravdni red, spada pred porote glavna razprava o vseh obtožbah:
Zaradi tistih hudodelstev, za katera po zgornjih določilih porote niso pristojne, ne sme sodeče jih sodišče nikdar nikomur prisojati v kazen čez pet let ječe.
Ako se v določenem okoliši tako, kakor je po ustavi dopuščeno, porotam dejalnost začasno ustavi, tedaj veljajo, kar se tiče glavne razprave in pravnih lekov zoper sodbe v njej izrečene, določila XVIII. poglavja, po tem §. 338 odst. 2 in 3 in §§. 339 in 341 kazenskopravdnega reda.
Pri vseh prestopkih, ki se jemljó v misel v kazenskem zakonu z dne 27. maja 1852, in tako tudi pri vseh drugih prestopkih, kateri se izrečno sodiščem odkazujejo v odsodbo, pristoji postopek in sodba okrajnim sodiščem.
Zvršitev tega zakona je naročena ministru pravosodja. On naj po dogovoru z ministrom notranjih zadev izdá, ukaze v to potrebne.
Na DUNAJI, dne 23. 5. 1873.
Nikdo ne more biti kaznjen zaradi dejanj sodiščem v odsojanje odkazanih, ako se nij poprej po kazenskopravdnem redu opravil kazenski postopek in če nij pristojni sodnik storil sodbe.
Kaznjiva dejanja se sodno preganjajo samó na predlog kakega obtožitelja.
Za dejanja, katera se po kazenskih zakonih samo tedaj preganjajo, kadar kak udeleženec tako zahteva, pristoji temu pognati zasebno obtožbo.
Vsa druga kaznjiva dejanja so predmet javne obtožbe, katero napeti v prvi vrsti pristoji državnemu pravdniku, a namesto njega jo lahko, kolikor dopušča ta kazenskopravdni red (§. 48), napne zasebni udeleženec.
Javna obtožba ugasne takoj, ko ukaže cesar, da zaradi kakega kaznjivega dejanja nij začenjati [Page] kazenskosodnega postopka ali pa da se začeti postopek zopet ustavi.
Vsa oblastva, katera imajo opraviti v kazenskem postopku, naj z enako skrbnostjo jemljó v mar okolnosti, katere obdolženca obtežujejo ali zagovarjajo, ter so dolžna tudi ondi, kjer nij izrečno zapovedano, poučiti obdolženca o njegovih pravicah.
Tirjatve zasebnopravne iz kaznjivih dejanj je na predlog poškodovanega ob enem rešiti v kazenskem postopku, ako se ne pokaže neogibna potreba napotiti jih pred civilna sodišča za to, da se stvar bolje dožene.
Kazenskosodno preiskovanje in presojanje sega tudi na zasebnopravna predhodna vprašanja.
Razsodek civilnega sodnika, izdan o takem vprašanji, ne veže kazenskega sodnika, kolikor ide za to, je li obdolženec kazni vreden ali ne.
Samo tedaj, kadar se predhodno vprašanje tiče veljavnosti zakona (ženitve), treba razsodek pristojnega za to civilnega sodnika vzeti za podlogo kazenskosodni razsodbi. Ako se tak razsodek še nij storil, a razprava že teče, ali če jo je kazenski sodnik sam sprožil, zasledivši dejanjske reči, ki imajo v sebi tak zakonsk zadržek, na katerega je uradoma ozirati se: tedaj naj se počaka razsodba pristojnega civilnega sodnika in ako treba, naj se sili na to, da se reč hitreje dožene.
Roki, ki jih določuje ta zakon, ne morejo se podaljšati, razen kjer bi nasprotno bilo izrekoma zapovedano. Kadar naj ti roki tekó od določenega dneva, računiti jih je takó, da se ne všteva ta dan. Vštevajo se nedelje in prazniki in tako tudi tisti dnevi, v katerih je kako sodišču namenjeno pisanje bilo na poti.
V tem zakonu izrečene globe (kazni v denarjih), katerih od kaznjenca ni moči potirjati, naj se premené v zaporne kazni po en dan za vsakih pet goldinarjev. Po istem merilu je globo na kaznjenčevo prošnjo tedaj premeniti v zapor, kadar bi njegovemu imetku ali zaslužku v občutno škodo bila. Vse globe naj se uporabljajo v podporo potrebnih jetnikov, ko se izpuščajo iz zapora, zlasti v ta namen, da se pripravijo k poštenemu zaslužku. Ta uporaba se ukazoma uredi.
V kazenskih rečéh imajo sodno oblast:
Sodna oblast vsacega sodišča obsega ves njegov okraj ter vse osebe, kar jih je v njem, ako nij o kateri s pričujočim zakonom izrečno ukazan izimek. Vsakdo je dolžan, ko mu pride povabilo, staviti se pred kazensko sodišče, dajati mu na vse odgovor ter pokoren biti njegovim naredbam.
Dolžnost okrajnih kot edinoosobnih sodišč je:
Ako je v enem mestu postavljenih več okrajnih sodišč, pristoji sodna oblast v kazenskih stvareh edino tistemu ali tistim izmed njih, ki jih v to posebni ukazi določajo.
Sodni dvori prve stopinje zvišujejo svojo sodno oblast:
Pri vsakem sodnem dvoru prve stopinje postavi se eden ali več njegovih udov za preiskovalne sodnike.
Vvodno preiskavanje zaradi vseh hudodelstev in pregreškov je delo preiskovalnega sodnika.
Oddelek sodnega dvora prve stopinje nadzoruje kakor svetovalstvena zbornica vse vvodne preiskave in pozvedbe, katere po §. 9, št. 2, in §. 11 segajo v njegov okoliš, ter ima na-nje vpliv, katerega mu ta kazenskopravdni red odkazuje.
Zbornica svetovalstvena sme v posameznih slučajih, poslušavši obtožitelja, vvodne pozvedbe, pristoječe preiskovalnemu sodniku ali vvodno preiskavo zaradi hudodelstev in pregreškov, in to bodi celoma ali deloma, izročiti okrajnemu sodišču, katero je v okoliši sodnega dvora. Sme pa ona ta opravila vsak čas zopet nase vzeti ter je dolžna to storiti, brž kakor obtožitelj ali obdolženec tako predlaga.
Zbornica svetovalstvena sklépa v zborih iz treh sodnikov.
Delo sodnih dvorov prve stopinje je:
V obeh slučajih (1 in 2) delujejo v zborih iz štirih sodnikov.
V vseh slučajih, kjer je po tem kazenskopravdnem redu sodnemu dvoru prve stopinje v postopku zaradi hudodelstva ali pregreška storiti kak sklep zunaj glavne razprave, stori se ta sklep, če nij izrečno drugače propisano, v zboru treh sodnikov.
Porotam, katere je sestavljati, kakor piše XIX. poglavje, pristoji glavna razprava in razsodba o hudodelstvih in pregreških, ki jim jih vvajalni zakon odkazuje.
Sodni dvori druge stopinje razsojajo o pritožbah proti sklepom svetovalstvene zbornice (§. 114), o vgovorih proti devanju pod obtožbo in o vzklicih, dopuščenih po §§. 283 in 345; dalje imajo nadzor nad delovanjem kazenskih sodíšč po svojem okoliši ter razsojajo o pritožbah proti njim, kjer nij pritožba ali izrečno prepovedana ali drugam napotena. Sodni dvori druge stopinje sklepajo v zborih iz pet sodnikov.
Vrhovni sodni dvor razsoja kakor kasacijski dvor o vseh pritožbah zaradi ničnosti, katere ta kazenskopravdni red dopušča.
On sklepa v zborih iz sedem sodnikov.
Pri razsojanji v kazenskih rečéh ne sme število glasovalcev v sodniških zborih s prvosednikom vred biti ni večje ni manje nego je v §§. 12 do 16 ustanovljeno.
Tiste oddelke (senate) sodnih dvorov, kateri so določeni za razprave in razsodbe, omenjene v §§. 12, 13 (št. 1 in 2) in 15, morajo načelniki teh sodišč o začetku vsacega leta sestaviti stalno za vse to leto, a vsacemu teh sodnih oddelkov treba stalno določiti namestnike tako prvosednikom kakor tudi udom in pa vrsto, po kateri naj nastopajo. Ako se je v osobji sodnega dvora zgodila kaka prememba ter je vsled tega obstanek enega ali več teh (stalnih) sodnih oddelkov postal nemogoč, dopuščeno je sodnemu načelniku, za ostanek tistega leta sestavo teh oddelkov predrugačiti, kolikor bode neogibno potrebno.
Pri vseh sodniških zborih mora biti posvetovanje, predno se glasuje. Poročevalec, ako je kateri določen po zakonu, oddá svoj glas najprvi, a prvosednik, kateri se glasovanja deleži kakor vsak drug sodnik, glasuje poslednji. Razen tega glasujejo po službi stareji sodniki pred mlajšimi.
Kjer zakon izrečno ne veleva drugače, potrebna je k vsakemu sklepu nadpolovična (absolutna) večína glasov.
Kadar se glasovi cepijo na več nego dve različni mnenji tako, da nima nobeno teh mnenj potrebne večine za se, tedaj poskuša prvosednik, ne bi li se dala doseči nadpolovična večína s tem, da vprašanja razdelí in v zboru z nova poprašuje. Ostane li ta poskus brez uspeha, prištevajo se glasovi, kateri so za obdolženca najhuji, onim, ki so prvi za njimi menj hudi, tako dolgo, da se pokaže nadpolovična večina glasov.
Pri enakem številu glasov je vsakakor sklep storiti po tistem mnenji, katero je obtožencu ugodnejše.
Ako se pokažejo različne misli o tem, katero izmed dveh mnenj je za obdolženca menj hudo, naj se posebej glasuje o tem kakor o predhodnem vprašanji. Ge se pri tem glasovanji mnenja po enakem razidejo, tedaj določuje predhodno vprašanje prvosednikov glas.
0 tem, je li sodišče pristojno ali ne, je li potreba postopek dopolniti, in o drugih predhodnih vprašanjih treba je vselej najpred glasovati. Ako večína glasov tako ukrene, da je preiti k glavni razsodbi, če tudi so se sprožile dvombe o predhodnem vprašanji, tedaj imajo tudi tisti sodniki, kateri so ostali v manjšini, dolžnost, vred glasovati o poglavitni stvari.
Pri razsoji o glavni stvari treba vselej vprašanje, je li obtoženec kriv dejanja, katerega je obdolžen, ločiti od vprašanja o kazni in tudi pred tem vprašanjem v glasovanje vzeti. Ako je obtoženec več kaznjivih dejanj obdolžen, mora se za vsako posamezno dejanje storiti poseben sklep, je li obtoženec kriv ali ne. Posvet o kazni naj obsega samo tista kaznjiva dejanja, za katera se je izreklo, da jih je obtoženec kriv. Tu je tistim sodnikom, kateri niso našli, da bi obtoženec bil kriv kakega kaznjivega dejanja, katerega je obdolžen, dano na voljo, ali na podlogi sklepa o krivnji storjenega svoj glas o kazni oddati ali pa zdržati se glasovanja. V poslednjem slučaji je njihove glasove tako šteti, kakor da bi bili pristali na tisto izmed izrečenih mnenj drugih glasovalcev, katero je obtožencu najugodnejše.
Pri vsaki sodni seji mora biti zapisnikar, kateri piše o njej zapisnik. Ti zapisnikarji in tako tudi osebe, katere pišejo zapisnike pri vvodnih pozvedbah in vvodnih preiskavah, morajo biti na pisanje zapisnikov zapriseženi.
Oblastva varnostna, med katera spadajo tudi župani, dolžna so zasledovati vsa hudodelstva in vse pregreške, ki se ne preiskavajo edino na zahtevanje udeleženca, in kadar se ne more narediti, da bi preiskovalni sodnik neutegoma jel delovati , naj ona dadó tiste neodložne pripravljalne ukaze, po katerih se dá stvar pojasniti ali pa ubraniti, da se sledi kaznjivega dejanja ne odpravijo ali pa da storilec ne pobegne. Brez naročila hiše raziskovati in kakega človeka začasno pripreti smejo varnostna oblastva in njih organi v svrho kazenskega pravosodja samo v tistih slučajih, katere ta kazenskopravdni red v misel jemlje, in ona so dolžna, to kar so storila, in s kakim uspehom, neutegoma priobčiti pristojnemu državnemu pravdniku ali preiskovalnemu sodniku.
Varnostnim organom in vsem javnim uradnikom ter služabnikom je pod najostrejšo kaznijo prepovedano, na to, da bi dosegli kak razlog sumnje (osumljaj) ali dokaz zoper sumnega človeka, delovati s tem, da se on k početju, nadaljevanju ali dokončanju kaznjivega dejanja zavede (zapelje) ali da se mu po skrivaj najetih ljudéh izvabijo priznanja, ki se po tem sodišču ovadijo.
Kazenska sodišča imajo pravico v vsem, kar spada k njihovemu postopku, po zaprosílih na ravnost dogovarjati se z vsemi državnimi, deželnimi in občinskimi oblastvi dežel v državnem zboru zastopanih. Vsa državna, deželna in občinska oblastva imajo dolžnost, kazenskim sodiščem na pomoč biti in kolikor se dá hitro ustrezati zaprosilom, ki jih prejmejo od njih, ali pa neutegoma kazenskim sodíščem naznaniti nasprotujoče ovire. Tudi s kralj. ogerskimi oblastvi in z oblastvi tujih držav kazenska sodišča lahko neposrednje občujejo, kjer o tem posebni propisi ne določajo drugače.
Ako katero kazensko sodišče zapazi nemarnost ali zakasnjenje v izpolnjenji svoje zaprosbe napisane do drugega oblastva, naj to vedeti dá bodi oblastvu, pod katerim neposrednje je zaprošeno oblastvo, ali pa naznani sodnemu dvoru druge stopinje, v katerega okoliši je ono samo, da se po primernem potu napaka odpravi. Ako bi kazensko sodišče zanemarilo to dolžnost, ne more mu mudnost drugega oblastva biti v izgovor.
Zgornji propis veljá zlasti tudi tedaj, ako državno pravdništvo v tistih slučajih, kjer je po zakonu dolžno, v določnem roku podati izrecilo ali predlog, té dolžnosti točno ne izpolni.
Kazenska sodišča imajo pravico, kjer je potrebno, oboroženo moč na ravnost, brez posredstva druge oblasti, na pomoč poklicati.
Kazenskopravdni red.
Postavi se pri vsakem sodnem dvoru prve stopinje po en državni pravdnik, pri vsakem sodnem dvoru druge stopinje po en višji državni pravdnik in pri vrhovnem sodnem dvoru kot kasacijskem dvoru en generalni prokurator s potrebnim številom namestnikov. Namestniki državnih pravdnikov in višjih državnih pravdnikov, kakor tudi generalnega prokuratorja imajo, delujoč za nje, po zakonu pravico do vseh njihovih uradnih dejanj.
Udje državnega pravdništva imajo to delo, da v odkazanem jim področji pazijo na državno korist; v svojih uradnih opravkih so nezavisni od sodišč, pri katerih so postavljeni.
Državni pravdniki pri sodnih dvorih prve stopinje so neposrednje podrejeni višjim državnim pravdnikom pri sodnih dvorih druge stopinje, ti pa, kakor tudi generalni prokurator pri kasacijskem dvoru, ministru pravosodja.
Med opravila državnega pravdnika pri sodnem dvoru prve stopinje spada, udeležiti se vseh vvodnih pozvedeb, vvodnih preiskav in glavnih razprav zaradi hudodelstev in pregreškov, pristoječih tistemu sodnemu dvoru, in tako tudi razprav o vzklicu proti razsodbam okrajnih sodišč, ki se vršé pri sodnem dvoru prve stopínje, ter porotnih sej, kar jih je v okoliši sodnega dvora prve stopinje. On ima pravico, udeležiti se osebno ali po namestniku tudi tacih razprav, katere spadajo pred okrajna sodišča.
On mora vsak mesec višjemu državnemu pravdniku dati poročilo o rešenih in o še tekočih kazenskih rečéh ter o stanju poslednjih.
Njemu naj poroča tudi v dvomnih slučajih, kjer gre za pogon ali ustavo kake preiskave ali tudi samo za posamezne važne preiskovalne čine, ter naj se drží njegovih napotíl.
Višji državni pravdnik pri sodnem dvoru druge stopinje zvršuje svoj urad pri razpravah, kar jih je pred tem sodiščem.
Vrhu tega pristoji mu nadzor nad vsemi organi državnega pravdništva, ki so v okoliši tega sodišča pri sodnih dvorih prve stopinje in pri okrajnih sodiščih postavljeni. On ima pravico udeležiti se vsake kazenske stvari, katera spada k njihovim opravilom, sam osebno ali po namestniku.
Razprave pred kasacijskim dvorom spadajo med opravila pri istem dvoru postavljenega generalnega prokuratorja ali njegovih namestnikov.
Generalni prokurator pri kasacijskem dvoru sme uradoma ali po naročilu pravosodnega ministra zoper take sodbe kazenskih sodišč, ki prelomljajo zakon ali ki izvirajo iz njegove napačne uporabe, in zoper vsak zakonu nasproten sklep ali čin kazenskega sodišča, za katerega zvé, vzdigniti pritožbo o ničnosti v obrano zakona, in sicer tudi tedaj, ako bi se obtoženec ali obtožitelj ne bil v zakonitem roku poprijel pravnega leka pritožbe o ničnosti. Dolžnost državnih pravdnikov je, tiste slučaje, za katere menijo da so sposobni za tako pritožbo ničnosti, položiti pred višje državne pravdnike, kateri [Page] presodijo, bode li naznaniti jih generalnemu prokuratorju pri kasacijskem dvoru.
Državni pravdniki naj vsa kaznjiva dejanja, za katera zvedó in katera niso taka, da bi se samo na zahtevanje kakega udeleženca preiskovala in kaznovala, uradoma preganjajo in torej storijo, česar je potreba, da jih pristojno sodišče preišče in kaznuje.
Gledati jim je na to, da se prav porabijo vsi pomočki, s katerimi se dá najti resnica. Pravico imajo, vsak čas pozvedeti, kako stoji katera tekočih preiskav pogledavši v spise, ali zahtevati, da se jim priobčijo, ter predlagati, kar se jim vidi primerno, vendar tako, da se kazenski postopek s tem ne ovira. Ako zapazijo kako nepravilnost ali zakasnjenje, naj po zakonitem potu skrbé, da se odstrani.
Na zvršbo kazni imajo državni pravdniki tist vpliv, katerega jim ta kazenskopravdni red odkazuje.
Državni pravdniki stavijo ustno ali pismeno svoje predloge, in o vsakem takem predlogu treba sodniške naredbe ali sklepa. Isto tako dajó izrecíla o kakih predlogih obdolženčevih ali o vprašanjih sodišča.
Oni smejo biti pričujoči pri posvetovanji sodnega dvora, ako se ne posvetuje o taki razsodbi, katero je storiti v glavni razpravi ali na ročišči (sodbenem dnevi) postavljenem vsled vzklica ali pritožbe o ničnosti; a nimajo pravice, ostati navzoči pri glasovanji in sklepanji.
Državni pravdniki smejo stopiti v neposredno zvezo z varnostnimi ali drugimi državnimi, deželnimi ali občinskimi oblastvi ter zahtevati njihovo podporo in kjer bi bilo potrebno, tudi oboroženo moč, brez posredstva druge oblasti, na pomoč poklicati. Oblastva varnostna in njim podložni služabniki naj izpolnjujejo njihove ukaze.
Generalni prokurator pri kasacijskem dvoru in višji državni pravdniki naj po izteku vsacega leta poročé pravosodnemu ministru o kazenskih rečéh, katere so bile v tistem letu rešene in katere še tekó, o stanju pravosodja in njega vršenji in tako tudi o zapaženih napakah v zakonodavstvu in poslovanji.
Onega, na kogar bije sum kaznjivega dejanja, moči je šteti za obdolženca še le potem, ko se je proti njemu vložila obtožnica ali stavil predlog, da se začne vvodna preiskava.
Za obtoženca imeti je onega, proti kateremu je zaukazana glavna razprava.
Toda katerikoli izmed propisov tega zakona, tičóčih se obdolženca, niso po svoji naravi utesnjeni na vvodno preiskavo, veljajo tudi za obtoženca in tistega, kateri je kot sumen kaznjivega dejanja bil zaslišan ali kakor tak k zasliševanji pozvan ali v pripor ali v zapor dejan.
Obdolženec sme v vseh kazenskih rečéh imeti zagovornika in v to izvoliti si katerega koli izmed tistih, ki so vpisani v imenik zagovornikov katere v državnem zboru zastopanih dežel.
Nedoletniku ali človeku pod varstvom stoječemu sme oče, varuh ali skrbnik (kurator) postaviti zagovornika tudi proti njegovi volji.
Vsak sodni dvor druge stopinje naj za svoj okoliš imenik zagovornikov napravi, o začetku vsacega leta obnoví in vročí vsem kazenskim sodiščem, pri katerih naj ostane odprt, da ga lahko vsakdo pregleda. V ta imenik je sprejeti najpred vse odvetnike, kateri v okoliši sodnega dvora druge stopinje res odvetništvo opravljajo. Na njih prošnjo naj se pa sprejemajo vanj tudi pravniki, preskušeni za sodništvo, za odvetništvo ali beležništvo, in tako tudi vsi tisti doktorji pravoznanstva, kateri so udje učiteljstva fakultete pravoslovne ali državoznanstvene, ako nij nikake tistih okolnosti, katere dotičniku po zakonu sodništvo, odvetništvo ali beležništvo zapirajo. Kdor meni, da se mu je krivica zgodila, ker je bil izključen iz tega imenika, lahko se pritoži ministru pravosodja.
Državni uradniki smejo se samo tedaj sprejeti v imenik zagovornikov, ako prinesó dovoljenje svojega višjega službenega oblastva.
Izključeni so ter ne morejo biti zagovorniki v glavni razpravi tisti, kateri so za priče k njej pozvani. Svetovalstvena zbornica sodi, je li v predhodnem postopku gotovim osebam [Page] zabraniti zagovorništvo zaradi tega, ker so bile zaslišane za pričo, ali ker je predlagano, da naj se pozovejo h glavni razpravi.
Dopuščeno je obdolžencu, tudi vzeti si več zagovornikov; to da nasledek tega ne sme biti, da bi bilo več govorov za obtoženca v glavni razpravi, nego mu je dopuščeno.
Kadar se obdolžencu priobčuje obtožnica, poučiti ga je, da ima pravico, vzeti si zagovornika.
Za glavno razpravo pred poroto je obtožencu uradoma postaviti zagovornika, ako se ga sam neče poslužiti.
Ako obdolženec, po svojih sodišču znanih okol-nostih ne premore toliko, da bi iz svojega plačal troške za zagovor, naj mu sodišče, če tako prosi, zastopnika ubozih pridá, da mu izvede določne pravne leke, katere je zglasil, da mu utemelji vgovor proti obtožnici, katerega je zglasil, in tako tudi za glavno razpravo.
V vseh slučajih, v katerih mora sodišče komu zagovornika postaviti, naj ga, če je moči, vzame izmed tistih zagovornikov, kateri v mestu sodišča stanujejo (§. 39).
V takih krajih, kjer je odvetniški odbor, pristojí temu odboru imenovati tiste zagovornike, katere je postaviti izmed odvetnikov in odvetniških kandidatov.
Za več v isti dobi obdolženih sme se postaviti en vkupen zagovornik; vendar naj se na predlog enega izmed obdolžencev ali zagovornika in tudi uradoma skrbi, da bodo posebej zastopani tisti, katerih interesi so si navskriž.
Vsak, kdor je vpisan v imenik zagovornikov, ima dolžnost, v svojem bivališči prevzeti zagovore, ki mu se izročé, ako ne podpre svoje odpovedi z razlogi, ki jim svetovalstvena zbornica presodi veljavo.
Pri sodišči služeči, za sodništvo usposobljeni uradniki morajo zagovore, katere jim sodišča načelnik naročí, ker nij drugega zagovornika, tudi tedaj prevzeti, če niso vpisani v imenik zagovornikov.
Zagovornik, enkrat postavljen, ne potrebuje za posamezne pravdne čine nikacega posebnega pooblastíla, tudi ne za predlog na obnovo kazenskega postopka.
Obdolženec, kateri si je sam izvolil zagovornika, sme vsak čas komu drugemu preizročiti, da naj ga zagovarja. Tudi ugasne naročílo uradno postavljenega zagovornika brž kakor obdolženec drugega zagovornika postavi. Vendar se v tacih slučajih ne sme postopek zavirati s premembo v zagovornikovej osebi.
Tudi med vvodnimi pozvedbami in dokler vvodna preiskava gre, sme obdolženec imeti pravnega pomočnika izmed zagovornikov, da mu pazi na njegove pravice pri tistih sodnih činih, kateri se neposrednje tičejo ugotovitve obstanka dejanja ter se pozneje ne dadó ponavljati, ali pa da mu izvede določne pravne leke, katere je on zglasil, in se, če je zaprt, z njim vpríčo kake sodniške osebe pogovarja. Ako preiskovalni sodnik in, v slučaji pritožbe, svetovalstvena zbornica najde, da se to dá zediniti z namenom kazenskega postopka, lahko se pravnemu pomočniku tudi dopustí, da vse spise ali nekaj spisov pregleda; vsakakor pa mu je, če zahteva, dati prepis zapornega povelja in njegovih razlogov, in tako tudi tiste sodne naredbe, proti kateri je obdolženec zglasil pravni lek.
A kadar se mu je podala obtožnica, sme se obdolženec z zagovornikom pogovarjati, če tudi nij nobene osebe od sodišča príčujoče, ter imata oba pravico, pod nadzorom pregledati spise, razen zapisnikov o posvetovanji sodnega dvora, in vzeti si prepis od njih. Od oglednih zapisnikov, od mnenj zvedenih môž in od tacih izvirnih pisem, katera so predmet kaznjivega dejanja, naj se jima, če tako zahtevata, dadó brezplačni prepisi.
Kadar gre za kak pregrešek, kateri se po kazenskih zakonih sme samo tedaj kazenskopravno preganjati, če tako zahteva tist, komur se je pravica ukratila ali razžalila, ima le-ta pravico, kakor zasebni obtožitelj pri kazenskem sodišči pismeno ali ustno zahtevati kazenskosodno preganjanje.
Zasebni obtožitelj ima pravico, med vvodnimi pozvedbami in vvodno preiskavo sodišču na roko dati vse, kar bi njegovo obtožbo podpiralo, pregledavati spise in, da mu obtožba obveljá, sprožiti pri sodišči vse tisto, do česar ima sicer državni pravdnik pravico.
Ako zasebni obtožitelj v zakonitem roku nij vložil obtožnice ali nij podal drugih za vzdržanje obtožbe potrebnih predlogov, ako nij prišel k glavni razpravi, ali če pri taisti nij stavil konečnih predlogov, tedaj se šteje, da je od pregona odstopil.
Ako zasebni obtožitelj želí, sme ga državni pravdnik zastopati.
Vsak, komur koli se je s hudodelstvom ali s pregreškom uradoma preganjanim pravica ukratila, sme do začetka glavne razprave zaradi svojih zasebnopravnih zahtev pridružiti se kazenskemu postopku ter postane s tem zasebni udeleženec.
Zasebni udeleženec ima naslednje pravice:
Tudi ima zasebni udeleženec pravico, po naslednjih določílih namesto državnega pravdnika vzdigniti in izvesti javno obtožbo :
Poškodovanec ima v takem slučaji, če izreče voljo pristopiti kazenski pravdi, pravico vvodno preiskavo predlagati svetovalstveni zbornici, katera je dolžna o tem predlogu storiti sklep, pozvedevši poprej, kar bi se ji videlo potrebno.
V obeh slučajih je izrecílo, v katerem mora biti na tanko zaznamovan obdolženc in dejanje, [Page] katerega je obdolžen, z vsemi spisi vred položiti pred sodni dvor druge stopinje, kateri ukaže začeti ali obnoviti vvodno preiskavo, ako ne meni, da nij več vzroka, da se obdolženec dalje preganja. Ako je obdolženec bil že zaslišan o tem, česar ga krivé, sme sodni dvor druge stopinje tudi na podlogi izrecila zasebnega udeleženca precej pod obtožbo dejati obdolženca.
Tudi kadar se zasebni udeleženec kakor obtožitelj poprime pravde, dano je državnemu pravdniku na voljo, pozvedeti tek kazenskega postopka, ter ima on vsak čas pravico sodni pregon zopet prevzeti.
V drugem veljajo določila tega kazenskopravdnega reda, katera se tičejo zasebnega obtožitelja, z naslednjimi utesnitvami tudi za zasebnega udeleženca, kateri namesto državnega pravdnika koga obtožuje:
V slučaji §. 48, št. 3, bode svetovalstvena zbornica po svojem sprevidu razsojala, je li izpuščenje zaprtega obtoženca odlagati.
Zasebni obtožitelj in udeleženec, kakor tudi obeh zakoniti zastopniki se lahko sami ali pa po pooblaščenci potezajo za svojo reč ter vzamejo si pravnega pomočnika izmed tistih, kateri so vpisani v imenik zagovornikov.
Sodišče sme, kadar se mu zdí primerno, zunaj mesta, kjer je sodišče, bivajočemu zasebnemu obtožitelju ali udeležencu naročiti, da imenuje kacega ondi stanujočega pooblaščenca, ter napotiti enega in druzega, da si izbere pravnega pomočnika iz med tistih, kateri so vpisani v imenik zagovornikov.
Kazenski postopek pristoji praviloma tistemu sodišču, v katerega okoliši je bilo kaznjivo [Page] dejanje storjeno, in to tudi tedaj, ako je uspeh, spadajoč k obstanku dejanja, v katerem drugem kraji nastopil.
Ako se je kaznjivo dejanje storilo v več okrajih, ali na meji dvéh sodnih okrajev, ali če je negotovo, v katerem izmed več določnih sodnih okrajev je bilo storjeno, tedaj je med dotičnimi sodišči pristojno tisto, katero druga prehití.
Tisto sodišče pa je prehitelo, katero se je prvo kacega preiskovalnega čina poprijelo.
Ako se negotovost o kraji, kjer je bilo dejanje storjeno, odpravi še predno pride obdolženec pod obtožbo, pristoji nadaljevanje kazenskega postopka sodišču kraja, kjer je dejanje storjeno.
Ako se kaznjivo dejanje ovadi tistemu sodišču, v katerega okoliši obdolženec stanuje ali prebiva ali ga najdejo, pristojno je to sodišče, ako ga nij že prehitelo sodišče tistega okraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Vendar naj se stvar temu sodišču oddá, ako tako zahteva državni pravdnik enega ali drugega okoliša, zasebni obtožitelj ali obdolženec, in če je več obdolžencev, tudi samo eden izmed njih.
Ako se kazenski postopek, sprožen zaradi hudodelstva ali pregreška proti zaprtemu obdolžencu, ustavi, predno pride do glavne razprave, je zastran drugih pred okrajno sodišče spadajočih kaznjivih dejanj, katerih je še obdolžen, pristojno tisto okrajno [Page] sodišče, v katerega okraji je zaprt. Ali tudi v tem slučaji lahko obtožitelj in pa tudi obdolženec zahteva, da se reč odstopi sodišču tistega kraja, kjer je bilo dejanje storjeno.
Tistemu kazenskemu sodišču, katero je prvo zvedelo za kaznjivo dejanje, storjeno v kateri v državnem zboru zastopanih dežel, pristojí postopek zaradi njega dotle, dokler se ne dozvé kaka okolnost, katera po določilih §§. 51 in 52 pristojnost drugega sodišča utemeljuje.
Ako je bilo kaznjivo dejanje storjeno zunaj dežel, zastopanih v državnem zboru, je tisto izmed sodišč, postavljenih v kateri teh dežel, pristojno, v katerega okoliši obdolženec stanuje ali prebiva, in če tacega nij, tisto sodišče, v katerega okoliši ga zasačijo.
Če kaka vnanja država ali oblastvo dežel pod ogersko krono ponudi, da hoče obdolženca izročiti, ali če je treba stoprv (še-le) zahtevati izročitev, ter nij že dognana pristojnost tozemskega sodišča, tedaj postane pristojno tisto sodišče, katero v to določi kasacijski dvor, poslušavši generalnega prokuratorja.
Pristojnost kacega sodišča nad storilcem utemeljuje mu pristojnost tudi za vse sokrivce in deležnike.
Ako enega in istega obdolženca dolžé več kaznjivih dejanj, ali če se je enega kaznjivega dejanja udeležilo več oseb, ali če je kateri teh deležnikov storil tudi še v zvezi z drugimi osebami kaka kaznjiva dejanja: to treba praviloma kazenski postopek zoper vse te osebe in za vsa ta kaznjiva [Page] dejanja pri istem sodišči ob enem vršiti in o vseh kazenskih rečeh, katere so vkup zadele, izreči eno konečno sodbo.
K temu postopku je pristojno izmed dotičnih sodišč tisto, katero je druga prehitelo. Toda če ena izmed skup naletevših kazenskih rečí spada pred poroto, tedaj je tá za pristojnost odločilna, če bi jo tudi bilo prehitelo sodišče pristojno za drugo kazensko reč. Takisto se tudi pristojnost ravná po hudodelstvu ali pregrešku spadajočem pred sodni dvor, če bi ga tudi bilo že prehitelo kako okrajno sodišče zaradi kaznjivega dejanja, katero soditi je njegova reč.
Sodišče, po §. 56 za več skup naletevših kazenskih rečí pristojno, sme na predlog ali uradoma ukreniti, da se zastran posameznih kaznjivih dejanj ali za posamezne obdolžence kazenski postopek posebej vrši in dožene, ako kaže, da bi se s tem ubranile zakesnitve ali ovire postopka ali skrajšal obdolženčev zapor.
V vsakem tacem slučaji je obtožitelj dolžan, precej izreči, ali si pridržava pregon zastran drugih rečí, katerih se isti obdolženec dolží. Ako si ga pridrží, naj se postopek o teh dolžitvah brez nepotrebnega odloga nadaljuje in do konca dožene; v nasprotnem slučaji sme se obdolženec zaradi njih preganjati samo pod tistimi uveti, pod katerimi je dopuščena obnova kazenske pravde, ustavljene pred glavno razpravo.
Kazenskopravdni red.
Ako se to izrecilo ne dotakne kakega kaznjivega dejanja, katero je bilo predmet sodnih vvodnih pozvedeb ali vvodne preiskave, sme obdolženec zahtevati, naj obtožitelj tudi o njem izreče, sicer bi se vzelo, da se je pregona odpovedal.
Ako gre za pregreške ali prestopke, kateri se ne preganjajo samo na zahtevanje kakega udeleženca, je vsakakor tudi od državnega pravdnika zahtevati izrecilo.
Ako se je ukrenilo, da se kaka skup idočih kazenskih rečí posebej požene na glavno razpravo, ali da se za enega izmed obdolžencev vvodna preiskava posebej opravlja, sme se od drugih odločena kazenska stvar oddati na tisto sodišče, katero bi za-njo bilo pristojno, da nij skup zadela z drugimi kazenskimi rečmí.
Kadar je kakega obdolženca izročiti kraljevsko-ogerskemu ali kakemu vnanjemu oblastvu, tedaj pristoji presojanje stvari in pogajanje z ónim oblastvom tistemu sodnemu dvoru prve stopinje, v katerega okraji stanuje ali prebiva ta, kogar je izročiti, in če tacega sodišča nij, tistemu, v katerega okraji se on zateče. Ako pride taka zahteva izročitve ali če so izdani iskalni (gonilni) listi, tedaj je storiti kar je potreba, da obdolženec ne uide; ali izročitev sámo naj svetovalstvena zbornica, zaslišavši državnega pravdnika, samo tedaj predloží sodnemu dvoru druge stopinje, kadar oblastvo izročitev želeče precej ali v primernem času [Page] podá take dokaze ali razloge sumnje (osumljaje), o katerih se obdolženec pri izpraševanji ne more pri tej priči opravičiti. Sodni dvor druge stopinje naj to, kar poslušavši višjega državnega pravdnika ukrene, vsegdar poprej predloži pravosodnemu ministru v odobrenje.
Kazenski postopek zoper take osebe, katere so po zakonu v kazenskih rečéh podvržene vojni sodni oblasti, ostane tudi poslej pridržan vojnim sodiščem. Ali obstanek dejanja pri tacih kaznjivih dejanjih, katera je soditi po občnih kazenskih zakonih, pozvedavajo vojna sodišča samo tedaj, kadar obdolženec stojí očitno pod vojno sodno oblastjo. Ako se to pokaže stoprv v teku preiskave pred civilnim kazenskim sodiščem začete, mora civilno kazensko sodišče popustiti razpravo in stvar vojnemu sodišču oddati.
Vnanji poslaniki, poverjeni na avstroogerskem dvoru, in njih pravo poslaniško osebje niso pod sodno oblastjo deželskih oblastev. Tudi domači ljudje in posli teh poslanikov in tujih vladarjev, bivajočih v Avstriji, ki so ob enem podložniki tiste države, v katero spada vladar ali poslanik, niso podvrženi avstrijskim sodiščem. Ako bi torej bilo s tacimi osebami opravljati kako uradovanje zaradi kakega kaznjivega dejanja, naj se oblastvo sicer po okolnostih obdolženčeve osebe zagotovi a precej naznani to najvišjemu dvornemu maršalstvu, da se ono dalje obrne na vladarja ali poslanika zaradi prevzetja obdolženca.
Sodni dvori druge stopinje imajo pravico, poslušavši višjega državnega pravdnika, z ozirom na javno varnost, ali z drugih važnih vzrokov izjemno pristojnemu sodišču nekatere kazenske reči odvzeti in odkazati jih drugemu sodišču iste vrste v svojem okoliši.
Isto pravico ima tudi kasacijski dvor za ves razsežaj dežel zastopanih v državnem zboru.
Ako sodni dvor druge stopinje po §. 62 kako stvar drugemu sodišču preizročí, sme proti temu obtožitelj in tako tudi obdolženec pritožiti se kasacijskemu dvoru. Pritožbo je v treh dnevih po razodetji sklepa podati na znanje dajočemu sodišču.
Ako se za pristojnost prepirajo okrajna sodišča, katera stojé pod istim sodnim dvorom prve stopinje, razsojuje svetovalstvena zbornica tega sodišča. Ako se dva sodna dvora prve stopinje ne moreta domeniti o svoji pristojnosti, ali o pristojnosti dveh pod njima stoječih sodišč, tedaj razsojuje sodni dvor druge stopinje. Kadar je v prepiru pristojnost med sodišči, ki niso pod istim sodnim dvorom druge stopinje, ali pa med dvema sodnima dvoroma druge stopinje, razsojuje kasacijski dvor. Take razsodbe delajo se samo po poslušanji državnega pravdništva, in proti njim nij posebnega pravnega leka.
V vmesnem časi naj vsako prepirajočih se sodišč opravi dela za pogon preiskave in dotrdbo obstanka dejanja v svojem okraji potrebna, zlasti vsa tista preiskovalna dela, katera je nevarno odlagati.
Vsa, tudi nepristojna kazenska sodišča, v katerih okraji se najde sled hudodelstva ali pregreška, imajo, kadar je nevarnost v odlogu, pravico in dolžnost, opraviti tista dejanja, ki utegnejo pomoči, da se obstanek dejanja pozvé in obdolženec vjame. Ali ona morajo to pristojnim sodiščem ali državnim pravdnikom takoj na znanje dati ter poslati jim dotične spise.
Preiskovalna dela, katera je nepristojno kazensko sodišče zunaj slučaja poprejšnjega paragrafa opravilo, zgolj za to še niso neveljavna, ako se tičejo edino vvodne preiskave; vendar naj pristojno sodišče preudari, bi li bilo ta dela ponoviti ali dopolniti.
Vsak sodnik in zapisnikarje izključen ter ne sme sodnih dejanj v kazenskem postopku opravljati, če je on sam tist, ki je s kaznjivim činom poškodovan, ali če je obdolžena ali poškodovana oseba v zakonski zvezi z njim, ali kadar je obdolženec, poškodovanec, državni pravdnik, zasebni obtožitelj ali zagovornik ž njim v rodu ali svaštvu v navzgorni ali nizdolni vrsti, njegovega strica ali njegove tete otrok, ali še bliže ž njim v rodu ali na enakem kolenu v svaštvu, ali če stojí z njim v razmeri posinóvnika ali rednika, ali pa posinóvIjenca ali rejenca, varuha ali varovanca.
Izključen je dalje ter ne sme delovati kakor sodnik ali zapisnikar po vseh stopinjah tist:
Od sodelovanja in razsojevanja pri glavni razpravi izključen je tist, kateri je v isti stvari bil za preiskovalnega sodnika, ali se je udeležil razsodbe o vgovoru proti devanju pod obtožbo (§§. 211 do 214). Ako se mora kaka glavna razprava vsled vzklica ali pritožbe o ničnosti ponavljati, so od nove glavne razprave izključeni tisti sodniki, kateri so se udeležili prve.
Udje sodišč na višjih stopinjah so zlasti tudi izključeni:
Sodnik ima dolžnost, razmerje, katero ga izključuje, naznaniti brez odloga načelniku [Page] sodišča, katerega ud je. Izključen načelnik okrajnega sodišča naj naznani načelniku sodnega dvora prve stopinje.
Zapisnikar naj to naznani sodniku, pri katerem mu je pisati zapisnik.
Vsaka sodna oseba se mora od tistega časa, ko zvé kak izključilen razlog, zdrževati vseh sodnih dejanj, ker bi sicer bila nična. Samo če je nevarnost v odlogu ter se ne more precej postaviti drug sodnik ali zapisnikar, naj taka sodna oseba sama opravi silno potrebna sodna dejanja, razen ko bi bilo kaj storiti zoper sodnikovo ženo ali zoper take osebe, katere so ž njim v rodu ali svaščini (§. 67), kajti v takem slučaji je neutegoma uradno dejanje odstopiti najbližjemu sodniku.
Državni pravdnik, zasebni udeleženec, zasebni obtožitelj in obdolženec smejo odvreči (odkloniti) ude sodišča in zapisnikarje, ako morejo zunaj slučajev v §§. 67—69 omenjenih povedati in izkazati druge razloge ali vzroke, kateri utegnejo obuditi dvombo o polni nepristranosti tega, kogar odklanjajo.
Prošnjo, s katero hoče dotičnik odkloniti kacega sodnika, je vpoložiti ali na zapisnik dati vselej pri sodišči, kateremu pripada odklonjeni, in to, ako se odklanja kak ud sodečega sodišča, najpozneje štiri in dvajset ur pred začetkom razprave in kadar se odklanja cel soden dvor, najpozneje tri dni po pozivu k razpravi. V tej prošnji se morajo odmetni razlogi na tanko povedati in kolikor je mogoče posvedočiti.
Jeli dopuščen odklon sodne osebe, to razsoja praviloma načelnik tistega sodišča, kateremu ona pripada.
Ako se odklanja okrajni sodnik, razsoja svetovalstvena zbornica sodnega dvora prve stopinje; kadar se odklanja cel soden dvor prve stopinje ali njegov načelnik, tedaj razsoja sodni dvor druge stopinje, in če se odklanja sodni dvor druge stopinje ali njega prezident, tedaj razsoja kasacijski dvor.
Proti tem razsodkom nij pravnega leka. Načelnik, oziroma sodni dvor, ki razsoja o odklonu, naj ob enem, ako se dopušča odklon, določi tistega sodnika ali tisto sodišče, kateremu je stvar izročiti.
Izključeni so od delovanja v kazenskih rečeh tisti udje državnega pravdništva, do katerih stoji obdolženec ali njegov zagovornik, ali s hudodelstvom ali pregreškom poškodovani ali zasebni obtožitelj v katerem v §. 67 omenjenih razmerov; po tem tisti, kateri so v tej reči bili zasliševani za priče ali zvedence, ali kateri so kakor zagovorniki, kakor zastopniki zasebnega obtožitelja ali udeleženca, ali kakor sodniki delovali.
Vsak ud državnega pravdništva ima dolžnost, od časa, ko zvé za kak razlog, zdržavati se vsega opravila v tisti reči, za katero je izključen, prepustiti jo svojemu namestniku in naznaniti to svojemu neposrednjemu predstojniku. Pritožbe dotičnikov proti delovanju kakega državnega pravdnika, kateremu bi bilo po zakonu zdrževati se delovanja, ne sméjo ustavljati postopka.
Sodne naredbe (sodni ukazi) se ali ustno pred sodiščem oznanujejo ali se pa vročajo v izvirniku ali uradno potrjenem prepisu.
Ustno oznanilo mora biti po zapisniku izkazano. Tistemu, komur se kaka naredba ustno oznanja, dati je prepis od nje, ako želí.
Državnemu pravdništvu se sodne naredbe vročajo s tem, da se mu priobčuje izvirnik. Uradnik državnega pravdništva potrdi na izvirniku, da ga je pregledal, ter pristavi dan. Ako želí, naj se mu dá prepis.
Poziv k glavni razpravi na prvi stopinji mora se obdolžencu samemu vročiti.
Ta poziv do zasebnega obtožitelja in udeleženca, in tako tudi vse tiste spise, od katerih vročitve teče dotičniku rok za kak pravni lek ali za vgovor proti devanju pod obtožbo, vročiti je ali stranki sami ali njenemu postavljenemu zastopniku.
Ako se dotičnik, da si je njegovo prebivališče znano, umika osebni vročitvi, naj se naredba, katero mu je vročiti, položí županu v roke in to vedeti dá dotičniku z oglasom na njegovem stanišči in na občinski hiši nabitim.
Ako je vročiti sodno naredbo zunaj slučajev v §. 79 omenjenih, in če se ta, na kogar je vročitev napotena, ne najde v svojem stanovanji, izročiti jo je kacemu doraslemu domačinu [Page] njegovemu. Ako bi takega ne bilo, dati je vročílo sosedu, ali če nij najti nikogar, kateri bi voljan bil pismo prevzeti, položiti ga je pri županu in oznanilo o tem v stanovanji na bolj očitnem mestu pustiti ali, če je stanišče zakleneno, na vratih pripeti.
Ako se ne more najti, kje stanuje on, komur je kaj vročiti, opravi se vročitev s tem, da se dotično oznanilo na občinski hiši nabije, in če se sodišču vidi primerno, po časnikih razglasí.
Ako biva dotičnik, komur je kaj vročiti, zunaj okraja tistega sodišča, od katerega izhaja naredba, tedaj se zaprosi okrajno sodišče tistega kraja, kjer je kaj vročiti, da ono to opravi. Isto se storí z naredbami sodnega dvora prve stopinje, katere je komu vročiti zunaj obsega okrajnega sodišča nahajajočega se v mestu, kjer ima sodni dvor svoj sedež.
V teh slučajih je dotičniku na voljo, pri okrajnem sodišči, katero je za vročbo zaprošeno, poprijeti se pravnih lekov po propisu tega kazenskopravdnega reda.
Sodiščem se prepušča, da preudarijo, kaže li dopustiti stranki ali nje izkazanemu zastopniku, da tudi zunaj slučajev v tem kazenskopravdnem redu posebej povedanih kazenskosodne spise [Page] pregleda, ali dati izročiti mu prepise od njih, ako te osebe verovno dokažejo, da jim je to za izvod zahtevane odškodbe ali za prošnjo pravdne obnove ali z kakih drugih vzrokov potrebno.
O začetji in dovršbi kazenskega postopka proti vojaškim in brambovskim osebam, proti takim osebam, katere so v državnem ali drugem javnem, torej tudi deželskem ali občinskem uradu ali v taki službi, proti udom občinskega ali drugega v oskrbovanje javnih rečí zvanega zastopstva, ali takim, katerim so podeljeni javni naslovi ali tozemski ali vnanji redi ali počastilni znaki, podati je priobčilo njih višjemu oblastvu, oziroma načelniku zastopstva in dotičnim dvornim uradom ali redovnim pisarnicam.
Vsa javna oblastva in vsi javni uradi imajo dolžnost, kaznjiva dejanja, katera sami zapazijo ali sicer zvedó, precej naznaniti državnemu pravdniku pristojnega sodišča, ako niso taka, ki se edino na zahtevanje udeleženca preiskujejo.
Kadar je nevarnost v odlogu, sme se storjeno kaznjivo dejanje naznaniti tudi tistemu okrajnemu sodišču, v katerega okoliši biva oblastvo.
Sodišče, katero izreče, da je konkurs odprt, ali pa razsodi, da se samo za to konkurs ne odpira, ker je imovína premajhna ali ker je samo en oseben dolžnik, dolžno je to precej dati na znanje državnemu pravdniku pri tistem sodnem dvoru prve stopinje, v katerega okoliši dolžnik stanuje; dalje ima civilno sodišče dolžnost, podeliti državnemu pravdniku in kazenskemu sodniku vsa potrebna pojasníla in priobčiti spise, katere potrebujeta, bodi v izvirnem spisu, bodi v povérjenem prepisu.
Kdor koli zvé kaznjivo dejanje, katero je uradoma preganjati, ima pravico ovaditi ga. Ovado sprejeti so dolžni ne samo državni pravdnik, nego tudi preiskovalni sodnik, okrajni sodnik in varnostno oblastvo, kateri naj jo priobčijo državnemu pravdniku.
Državnega pravdnika dolžnost je, vsa prejeta naznanila ali ovade o tacih kaznjivih dejanjih, katera se uradoma preganjajo, pretehtati in iti za sledom tacih kaznjivih dejanj, o katerih mu pride znanje. Pripomaga naj tudi neznane storilce zvedeti, zasledujoč na to vodéče osumljaje.
Ako ovade, prihajajoče od osebe, ki svojega imena nij povedala, ali katera je popolnoma neznana, obsegajo določne, kaznjivo dejanje verjetno oznamenjujoče okolnosti, je treba sicer te okolnosti pozvedovati; vendar je v tem tako ravnati, da ne [Page] bode nikacega hrupa in da bode poštenje obdolženih oseb kolikor koli mogoče malo trpelo.
Ako pride do državnega pravnika govorica ali glas o takem kaznjivem dejanji, katero se ne preiskuje samo na zahtevo udeleženca, ima on dolžnost, dati izprašati osebe, po katerih se je govorica razširila, slediti s pripomočjo varnostnih oblastev za njó, dokler ji ne dojde do izvira, ter, kolikor je moči, preveriti se, ima li kaj resničnega ali ne.
Sploh ima državni pravdnik pravico, po preiskovalnem sodniku, po okrajnih sodiščih ali po varnostnih oblastvih dati opravljati vvodne pozvedbe za tega delj, da se dobodo potrebne opore, da se kazenskopravno postopa zoper kako določno osebo, ali pa da se zavrže ovada.
Tudi pri teh vvodnih pozvedbah imajo preiskovalni in okrajni sodniki tiste pravice in dolžnosti, katere gredó preiskovalnemu sodniku v vvodni preiskavi.
Državni pravdnik lahko dá po varnostnih oblastvih zaslišati nezaprisežene take osebe, ki bi utegnile kaj povedati v pojasnilo storjenih kaznjivih dejanj, ter sme biti tudi sam pričujoč pri takem zasliševanji. Ogled in hišno raziskovanje sme po njih samo tedaj opraviti dati, kadar nij vpričo sodne osebe, zvane k temu uradnemu delu, ter je neogibna potreba, neutegoma to storiti; on je lahko tudi sam pričujoč pri teh preiskovalnih dejanjih, pri katerih je treba izpolnjevati vse za sodna dela te vrste propisane formalnosti. Ali o njih narejeni zapisniki se pod ničnostjo smejo samo tedaj rabiti za dokazíla, če so se brez odloga priobčili [Page] preiskovalnemu sodniku, katerega dolžnost je, njih obliko in vsebino pretehtati in ako bi potrebno bilo, napraviti, da se obravnava ponoví ali dopolni.
Preiskovalni sodnik pri sodnem dvoru prve stopinje opravlja, dokler nij predloga od državnega pravdnika, samo tista uradna dela, katerih brez nevarnosti za namen ali brez prestopa zakonitega roka nij moči odlagati. Kar je storil, naj dá državnemu pravdniku na znanje, ter naj počaka njegovih predlogov.
Okrajna sodišča nasproti dolžna so sicer tudi hudodelstva in uradoma preganjane pregreške, za katere zvedó, nemudoma naznaniti državnemu pravdniku , a ob enem, ne čakaje njegovih predlogov, opraviti vvodne pozvedbe (§. 88, odstavek 1 in 2). Ali taka preiskovalna dela, s katerimi bi se sled kaznjivega dejanja izbrisati utegnil ter bi ga ne bilo mogoče pozneje še ogledovati, naj opravljajo samo tedaj. kadar je nevarnost v odlogu; razen tega naj samo v naznanilu, katero dadó, potrebnost tacega preiskovalnega dela v misel vzamejo in za to skrbé, da se sled kaznjivega dejanja ohrani dotle, dokler ne pride preiskovalni sodnik, ali pa zaprosba njegova, da naj se ta preiskovalna dela opravijo.
Zapisnike narejene o vvodnih pozvedbah mora okrajno sodišče z največjim podvizanjem in, če je koga dalo zapreti, najpozneje v osmih dnevih poslati državnemu pravdniku, kateri je v poslednjem slučaji dolžan, najpozneje v treh dnevih po prejemu zapisnikov ali zaprtega djati iz pregona ali pa preiskovalnemu sodniku podati svoje predloge, kar se tiče osebe in postopka (§. 27, odstavek 2).
Ako državni pravdnik, pregledavši ovado ali spise vvodnih pozvedeb, — katere, ako bi potrebno bilo, naj dopolniti dá, — najde dovoljno vzrokov, da napoti kazenski postopek zoper določno osebo, podá ali predlog o vvodni preiskavi (§. 91) ali pa obtožnico. V nasprotnem slučaji zavrne prejeto ovado, zapiše ob kratkem razloge, nagnivše ga k temu, ter pošlje preiskovalnemu sodniku spise vvodnih pozvedeb z opomnjo, da ne vidi vzroka daljemu preganjanju. Preiskovalni sodnik naj v tem slučaji vvodne pozvedbe ustavi in obdolženca, če je zaprt, precej izpustí.
Predno se kdo dene pod obtožbo (XVI. poglavje), mora se opraviti vvodna preiskava tedaj, kadar gre za tako hudodelstvo, katero odsoja porota, ali kadar se ima kazenski postopek proti nepričujočemu sprožiti. V vseh drugih slučajih je prepuščeno državnemu pravdniku, oziroma zasebnemu obtožitelju, da preudari, je li predlagati vvodno preiskavo.
Namen vvodne preiskave je, obdolžitev kaznjivega dejanja sproženo proti določni osebi vzeti v naprejšnji pretres ter stvar toliko pojasniti, kolikor je potreba, da se ustanové tisti momenti, po katerih se dá ali kazenski postopek ustaviti ali pa pripraviti dejanje pod obtožbo in sprejem dokazov v glavni razpravi priréditi.
Preiskovalni sodnik sme vvodno preiskavo začeti samo zaradi tacih kaznjivih dejanj in samo zoper tiste osebe, zastran katerih ima pred seboj dotični predlog upravičenega obtožitelja.
Ako državni pravdnik vvodno preiskavo predlaga, naj preiskovalnemu sodniku priobči ovado in dokazíla, katera je zvedel, ter uspeh vvodnili pozvedeb, ako bi bil katere ukrenil.
Kadar se preiskovalni sodnik pomišlja, mu li je pristopiti predlogu na vvodno preiskavo, naj se obrne na svetovalstveno zbornico, da ona o tem sklepa. Preiskovalni sodnik se udeležuje posvetovanja, a ne sklepanja. O takih posvetovanjih je treba vselej državnemu pravdniku popred vedeti dati, da lahko svoje nazore pismeno ali ustno razloží.
Vvodno preiskavo opravlja praviloma preiskovalni sodnik sam in neposredstveno. Vendar sme on okrajna sodišča po okoliši in zunaj okoliša svojega sodnega dvora zaprositi, da posamezna sodna dela zvršé.
Okrajna sodišča naj ustrezajo zaprosbi, držéč se propisov za preiskovalnega sodnika veljavnih, in če iz tega nastane potreba še drugih preiskovalnih del v njihovem okoliši, dolžna so jih precej opraviti.
Preiskovalni sodnik poroča ustno svetovalstveni zbornici o stanji vseh tekočih vvodnih preiskav enkrat na mesec ali tudi med mesecem, kadar se mu zdi potrebno po važnosti kake stvari, ali kjer mu je iskati razsodka svetovalstvene zbornice. V tistih sejah, v katerih svetovalstvena zbornica sprejemlje ta poročíla, pričujoč je državni pravdnik ter ima pravico, staviti predloge.
Ako svetovalstvena zbornica sklene, kako vvodno preiskavo okrajnemu sodišču (§. 12) izročiti, naj to sodišče izpolnjuje vse propise, kateri veljajo za preiskovalnega sodnika. Mesečno poročílo o stanji vseh tekočih vvodnih preiskav okrajno sodišče daje pismeno; takisto prejemlje tudi razsodke od svetovalstvene zbornice. Ustno ponočevanje v seji te zbornice se v takih slučajih izroča enemu njenih údov. Tudi v teh sejah je državni pravdnik pričujoč.
Kadar je vvodna preiskava vpeljana, se preiskovalni sodnik iz službene dolžnosti in ne čakaje drugih obtožiteljevih predlogov, poprime svojega dela, da pozvé obstanek dejanja, najde storilca in ugotoví dokazila govoreča zoper obdolženca in za njega toliko, kolikor zahteva namen vvodne preiskave.
Obtožitelj ima pravico, tudi zastran posameznih preiskovalnih dél preiskovalnemu sodniku staviti predloge, o katerih naj išče razsodka pri svetovalstveni zbornici (§. 94), kadar se pomišlja, ter se mu ne zdí pristati na-nje.
Preiskovalnih del državni pravdnik ne zvršuje, ker bi sicer delo bilo ničevo. Kadar preiskovalni sodnik obdolženca ali priče pravilno zaslišava, ne smeta biti pričujoča ni obtožitelj ni zagovornik. Ali pravico imata, biti vpričo pri ogledu, hišnem raziskovanji in raziskovanji pisanj ter povedati, na katere reči naj se raztegnejo ta preiskovalna dela. Za tega delj naj preiskovalni sodnik praviloma poprej vedeti dá obtožitelju, kdaj se opravijo ta dela, [Page] vendar jih tedaj, kadar je nevarnost v odlogu, lahko opravi, če mu jih tudi nij poprej naznanil.
Ako je za hudodelstvom ali pregreškom ostal kak sled, treba ga je primerno pozvedeti, zlasti z ogledom po določílih v sledečem poglavji obseženih.
Take stvari, na katerih ali s katerimi je bilo kaznjivo dejanje storjeno, ali katere je morebiti storilec pustil na mestu, kjer je dejanje storjeno, sploh vse take reči, katere bode pred obdolženca ali priče polagati v prispoznanje ali ki utegnejo kako drugače služiti v dokaz, naj se vzamejo, če je moči, pod sodno hrambo. One naj se ali denejo v ovitek, kateri se zapre s sodnim pečatom, ali pa naj se jim dá sodno oznamenilo, da ne bode moči zameniti jih ali kaj drugega podtakniti.
Ako so med najdenimi v božjo službo posvečene rečí, naj sodišče skrbí za to, da se odločijo od vseh drugih stvarí in da pridejo v primerno shrambo.
Ako se škoda, ki je komu s hudodelstvom ali pregreškom storjena, ali pa dobiček, ki mu je odšel, ne more zanesljivo pozvedeti z poškodovančevih besed, ali če se dá po pravici misliti, da on svojo škodo previsoko ceni, tedaj naj se v tistih slučajih, kjer ima velikost škode vpliv na to, more li se dejanje komu za hudodelstvo šteti, koliko kazni naj se odmeri ali odškodnine prisodi, priče ali zvedenci zaslišijo, da se zve kolika je škoda.
Pisma, ki so pisana v jeziku pri sodišči nenavadnem ter so važna za preiskavo, naj [Page] preiskovalni sodnik dá po zapriseženem tolmači prevesti in s prevodom vred pridene spisom.
O vseh sodnih, k preiskavi spadajočih delih narejati je zapisnike; razen uradnika, kateri delo opravlja ali vodi, mora biti vsegdar pričujoč prisežen zapisnikar.
Kadar je potrebno k preiskovalnemu delu privzeti sodne priče, morajo take priče biti možje polnoletni, neomadežani, v tisti reči neudeleženi, kateri so ali enkrat za vselej ali za posamezni slučaj podavši roko obljubili, da bodo na vse, kar se bode pred njimi godilo ali govorílo, dobro pazili, — da bi, ako bi trebalo, lahko pred sodiščem posvedočili, — da bodo nad zvestim zapisovanjem vsega tega čuli in do glavne razprave molčali o vsem, kar zvedó o priliki preiskovanja.
Občna dolžnost vsacega državljana je, biti brezplačilno sodna priča pri preiskovalnih delih. Ta dolžnost zadeva pred vsemi stanovalce tiste občine, v kateri se preiskovalno delo opravlja.
Prosti te dolžnosti so:
Zapisniki o sodnih razpravah se pišejo precej, ko se godé, in kjer se to lahko ne dá, neposrednje po tem, ko so opravljene.
Na vsak zapisnik se zapiše, kje, katero leto in kateri dan se je pisal, in katere osebe so bile pričujoče.
Vprašanja naj se zapisujejo le toliko, kolikor je potrebno, da se odgovor razumé. Odgovore je praviloma samo po njih bistveni vsebini pripovedovalno zapisovati. Samo ondi, kjer je za presojo stvari važno, ali kjer se dá misliti, da bode treba v glavni razpravi zapisnik na glas brati, naj se zapisuje, kakor bi zasliševani sam govoril.
Sodnik naj zapisnik narekuje na glas tako, da pričujoči slišijo. Vendar je zasliševanemu na voljo, da zapisnikarju sam narekuje svoje odgovore. Ako zasliševanec to pravico zlo rabi, sme mu jo sodnik odvzeti.
Vsak zapisnik je zaslišanim ali sicer privzetim osebam na glas prebrati, tudi če želê, položiti pred nje, da ga sami preberó, in pristaviti je na zapisnik opomnjo, da je bil prebran ali predložen in potrjen. Na to morajo zapisnik podpisati zaslišane osebe, pristavivši podpis ali ročno znamenje na vsako polo, a na konci pričujoči uradniki , zapisnikar in privzete sodne priče. Ako se zasliševanec neče podpisati, naj se v zapisnik pristavi opomnja, da se brani podpisati in zakaj se brani.
V tem, kar je enkrat zapisano, ne sme se nič važnega izbrisati, pristaviti ali predrugačiti. Kjer se kaj prečrta, naj se tako, da se da še brati. [Page] Ako ima kateri zasliševanec kak važen pristavek ali popravek k zapisanim besedam svojim, naj se to opomni na kraji zapisnika ali pa v dostavku ter potrdi in podpiše, kakor je v §. 105 rečeno.
Ako je zapisnik iz več pol, morajo se vse pole z nitjo speti in nitni konci s sodnim pečatom na-nj pritrditi.
Preiskovalni sodnik naj si piše dnevnik, v katerega se na tanko zapisujejo vsi spisi vvodne preiskave.
Takim, kateri, če prav so bili poprej opominjani, pri kakem uradnem delu preiskovalnega sodnika razsajajo ali se razžaljivo vedejo, sme preiskovalni sodnik prisoditi do petdeset goldinarjev globe ali do osem dní zapora, a če je dotični človek že zaprt, trdo ležišče, posamski zapor, samotno zaprtje v temnico (vendar z utesnitvami, ki so ukazane v §§. 255—257 kazenskega zakona), ali pa mu odtegniti gorko jed za en teden. Sodnim pričam, zvedenim možém in pravnim pomočnikom katere stranke smejo se prisojati samo globe.
Vsako tako ukrenitev je poočititi v spisih in naznaniti precej svetovalstveni zbornici, katera ima oblast, te po preiskovalnem sodniku naložene kazni tudi uradoma ovreči ali zlajšati (§. 113).
Vvodno preiskavo je z ukazom preiskovalnega sodnika ustaviti, brž ko obtožitelj zahtevo kazensko-sodnega pregona nazaj vzame ali ustavitev vvodne preiskave predlaga, ali če izreka, da ne vidi vzroka daljemu sodnemu pregonu (§. 112).
Razen tega se vvodna preiskava ne more ustaviti drugače nego po sklepu svetovalstvene zbornice ali pa sodnega dvora druge stopinje.
Kadar se vvodna preiskava ustavi, naj se to vedeti dá obtožitelju, zasebnemu udeležencu pa obdolžencu in obdolženec naj se takoj izpustí, ako je bil zaprt.
Če tako želí, dati mu je uradno svedočbo o tem, da proti njemu nij nikacega vzroka daljemu sodnemu preganjanju.
Ako se ta, katerega pravica je bila s hudodelstvom ali pregreškom ukratena, nij pridružil postopku, naj se mu, če za to prosi, dá potrjenje o ustavitvi.
Vvodna preiskava se sklene, brž kakor je dovolj pozvedeno, da je moči na podlogi teh pozvedeb zaukazati glavno razpravo in ob enem pregledati dokazíla, kar jih je najti, da se vsa spravijo na glavno razpravo.
Po skleneni vvodni preiskavi priobči preiskovalni sodnik spise državnemu pravdniku. Ta ima dolžnost (§. 27), v osmih dnevih po prejetji spisov ali obtožnico podati preiskovalnemu sodniku ali pa vrniti mu spise z izrecílom, da ne nahaja nikacega vzroka daljemu sodnemu preganjanju.
Zasebnemu obtožitelju je sklep vvodne preiskave na znanje dati z opominom, naj v štirnajstih dneh podá obtožnico, in s poukom, da ako tega roka ne bi dostal, bode to veljalo toliko, kakor da je odstopil od obtožbe (§. 109).
V tistem roku, ki je določen za obtožnico, sme se tudi staviti predlog za dopolnitev vvodne [Page] preiskave. Ako se ta predlog zavrne, teče novi rok za obtožnico od časa, ko se dotični sklep svetovalstvene zbornice na znanje dá.
Vsi tisti, ki menijo, da se jim je med vvodnim pozvedovanjem, vvodno preiskavo ali v postopku, ki sledi za podano obtožnico, s kako ukrenitvijo ali zakesnitvijo preiskovalnega sodnika krivica storila, imajo pravico, zahtevati, da razsodi o tem svetovalstvena zbornica, in svojo zahtevo pismeno ali ustno preiskovalnemu sodniku ali pa naravnost tej zbornici podati. Takšna pritožba ovira zvršitev naredbe preiskovalnega sodnika samo v slučajih, omenjenih v §. 108.
Zbornica razsoja v nejavni seji, poslušavši preiskovalnega sodnika in državnega pravdnika.
Proti temu zborničnemu razsodílu praviloma nij dalje pravnega leka. Vendar se sme proti njemu državni pravdnik in zasebni obtožitelj kakor tudi obdolženec tedaj pritožiti pri sodnem dvoru druge stopinje, kadar se tiče izločitve posameznih kazenskih rečí iz vkupnega kazenskega postopka, zaprtja ali izpuščenja ali pa določila zavarovalne vsote. Tudi sme državni pravdnik ali zasebni obtožitelj pritožiti se sodnemu dvoru druge stopinje zoper tista razsodíla, s katerimi se predlog vvodne preiskave zavrača ali ustavitev te preiskave izreka.
Ta pritožba praviloma (§. 197) nima odložne moči. Podati jo je svetovalstveni zbornici v treh dnevih po oznanilu sklepa, proti kateremu je namerjena. Sodni dvor druge stopinje razsoja o pritožbi v nejavni seji, poslušavši višjega državnega pravdnika.
Razsojaje takšne pritožbe sodni dvor ne more nikdar obdolžencu v škodo predrugačiti naredeb n sklepov, proti katerim nij bilo pritožbe; v drugem pa ima pravico, tudi tedaj ukazati, da se zapážene napake v postopku odpravijo, kadar se zoper nje nij mogla podati ali nij podala pritožba.
Ako najde pritožbo proti ustavitvi vvodne preiskave utemeljeno, sme zaradi tacih dejanj, katerih preganjanje je upravičen obtožitelj zahteval (§. 92), in zaradi katerih je obdolženec že bil zaslišan, precej izreči, da je dejan pod obtožbo.
Kolikor je moči, naj se skrbí za to, da se tek postopka ne zadržuje s predlaganjem spisov vsled poprijetega pravnega leka; ako nij drugače, naj se dadó prepisati taki spisi, kateri so neogibno potrebni za njegovo nadaljevanje.
Ogled je napraviti, kadarkoli se zdí potrebno, da se z njim za preiskavo važna okolnost razjasni. Vselej je privzeti dve sodni priči in če se zaradi prispoznavanja preiskovanih rečí ali zaradi kakih pojasnil korístno vidi, tudi obdolženca. [Page] Obdolženčevemu zagovorniku se ne more odreči, da bi se ne udeležil ogleda; tudi naj se že postavljenemu zagovorniku vedeti dá, kdaj bode ogled, ako nij proti temu posebnega pomisleka.
Zapisnik o ogledu naj se tako določno in obširno spiše, da bode dajal popolno in zvesto podobo ogledovanih rečí. Ako je k temu treba, pridejati mu je nariske, črteže ali očrte; mere, teže, količine in razmeri krajev naj se oznamenjavajo po znanih in nedvomnih določilih.
Ako je pri kakem ogledu treba zvedenih mož, naj preiskovalni sodnik praviloma njih dva pokliče.
Kadar je slučaj manj važen, ali kadar bi utegnilo biti namenu preiskave nevarno čakati na prihod drugega zvedenca, tedaj je zadosti, če se privzame samo en zveden mož.
Zvedence izbira preiskovalni sodnik. Ako je tacih kaj pri sodišči v stanovitni službi za določeno stroko, naj samo tedaj druge pokliče, kadar je nevarnost v odlogu, ali če óne zadržuje kaka posebna okolnost, ali kadar bi morebiti ne kazalo rabiti jih v posameznem slučaji.
Ako kak zvedenec na prejet poziv ne pride, ali se brani pri ogledu sodelovati, sme mu preiskovalni sodnik naložiti od petih do sto goldinarjev globe.
Take osebe, katere bi se v kaki preiskavi ne smele za priče zaslišati ali v prisego vzeti, ali katere do obdolženca ali poškodovanega [Page] stojé v katerem v §. 152, št. 1, omenjenih razmerov, naj se ne jemljó za zvedence, ker bi sicer delo bilo nično. Izbrane zvedence je praviloma na znanje dati, predno bode ogled, obtožitelju in obdolžencu; ako se kaj važnega proti njim vgovarja ter nij nevarnosti v odlogu, tedaj naj se privzamejo drugi zvedenci.
Tiste zvedence, kateri so zaradi svoje stanovitne službe že sploh zapriseženi, naj preiskovalni sodnik, predno se začne uradovanje, opomni svetosti njihove prisege.
Drugi zvedenci se morajo pred ogledom s prisego zavezati, da hočejo ogledni predmet skrbno preiskati, kar zapazijo, zvesto in popolnoma povedati ter izvid (najdenje) in mnenje svoje po najbolji vednosti in vesti in po pravilih svoje znanosti ali umetnosti oddati.
Zvedeni možje morajo ogledne stvari vpričo sodnih oseb pregledati in preiskati, razen ko bi sodne osebe zaradi spodobnosti raje odstopile, ali kadar se potrebne dozvedbe, kakor pri preiskovanji strupov, morejo samo po nadaljevanem opazovanji ali po dalj trpečih posluišnjah storiti.
Kadarkoli pa se sodne osebe, kakor je tukaj rečeno, od ogleda umaknejo, naj se primerno poskrbí za to, da bode pozvedbam zvedenih môž zagotovljena verovnost.
Kadar si je misliti, da zvedenci po svojem ravnanji preiskovano stvar razderejo ali predrugačijo, naj se kos te stvari, ako se dá, v sodno hrambo spravi.
Ogled vodi preiskovalni sodnik. On določuje — kolikor je mogoče, z ozirom na to, kar obtožitelj in obdolženec ali njegov zagovornik predlaga, — tiste reči, na katere je zvedencem paziti, in stavi vprašanja, na katera je po njegovih mislih potreba odgovora. Zvedenci smejo določno povedati tiste točke, katere se jim zdé potrebne za dotično mnenje, ter zahtevati, da se jim, bodi iz spisov bodi po zasliševanji prič, pojasnijo.
Kadar bi zvedenci menili, da jim je za korenito mnenje neogibna potreba v preiskovalne spise pogledati, smejo se jim tudi spisi sami v roke dati, če nij proti temu posebnih pomislekov.
Kar zvedenci povedó o svojih opazkih (izvid), naj zapisnikar precej zapiše. Mnenje z razlogi vred smejo ali precej na zapisnik povedati ali pa pridržati si, da oddadó pismeno mnenje, za kar jim je določiti primeren rok.
Ako se izrecíla zvedencev o zapaženih rečeh znatno razlikujejo eno od drugega, ali kadar je njihovo najdenje (izvid) temno, nedoločno, nasprotujoč samo sebi ali pozvedenim rečem, ter se pomisleki ne dadó odstraniti s tem, da se zvedenci še enkrat zaslišijo, naj se ogled, če je moči, ponoví ter privzamejo tisti ali drugi zvedeni možje.
Kadar je mnenje tako sebi samemu nasprotno ali pomanjkljivo, ali če se najde, da obsega sklepe, ki iz podanih prednjakov niso dosledno izvedeni ter se take dvomljivosti ne dadó [Page] odpraviti s tem, da se zvedenci še enkrat zaslišijo, tedaj je iskati mnenja od drugega ali več drugih zvedencev.
Če so zvedeni možje zdravniki ali kemiki, moči se je v takih slučajih na zdraviteljsko fakulteto katere v državnem zboru zastopanih dežel obrniti za mnenje. Enako je ravnati, kadar se svetovalstveni zbornici zaradi važnosti ali težavnosti slučaja zdi potrebno, iskati fakultetnega mnenja.
Ako se pri smrti kacega človeka pokaže sum, da je nje krivo hudodelstvo ali pregrešek, mora se pred pogrebom mrlič ogledati in truplo razparati.
Če je mrlič že pokopan, treba ga za tega delj zopet izkopati, ako se po okolnostih dá še znamenit uspeh pričakovati, ter nij silne nevarnosti za zdravje tistih, kateri se morajo mrliškega ogleda udeležiti.
Predno se začne mrlič parati, treba ga je na tanko popisati, in da mu se ugotoví istost, zaslišati je tiste osebe, katere so pokojnika poznale. Ako je potrebno, naj se od teh ljudí pred priznavanjem zahteva, da pokojnika na tanko popišejo, kakšen je bil. Ako je pa mrtvec celo neznan, naj se natančen popis mrliča po časnikih razglasí.
Pri ogledu mrliča je preiskovalnemu sodniku gledati na to, da se na tanko omeni, kako je mrlič ležal, kakšen je, kje in v kaki obleki je bil najden, ter da se skrbno pazi na vse, kar bi po okolnostih utegnilo biti pomenljivo za preiskavo. Sosebno je rane in druge vnanje sledove storjene mu sile na tanko popisati, koliko jih je in kakšne so, sredstva in orodje, s katerimi so bile po vsi podobi storjene, povedati in ako se najde kaj orodja, — ki se je utegnilo rabiti, — z vidnimi poškodbami primerjati ga.
Mrliški ogled in razparanje trupla opravljata po posebnih za to danih propisih dva zdravnika, katerih eden sme tudi samo ranocelnik biti.
Ako je pokojnik pred svojo smrtjo imel kako bolezen ter ga je kak zdravnik ozdravljal, treba tudi tega povabiti k mrliškemu ogledu, ako utegne to kaj zdati za pojasnjenje stvari in če se more brez odloga zgoditi.
Mnenje mora izreči, kaj je bilo v tem slučaji najbližji vzrok, po katerem je smrt nastopila, in kje je izvir temu vzroku.
Kadar se zapazijo poškodbe , pretehtati je sosebno :
Ako mnenje ne jemlje v misel vseh za razsodbo važnih okolnosti, naj preiskovalni sodnik o tem stavi posebna vprašanja zvedenim možem.
Kadar je sumnja, daje bil kak otrok usmrten, treba razen pozvedeb, ki jih je opraviti po prejšnjih propisih, še tudi preiskovati, ali je bil otrok živ rojen.
Kadar je sumnja zavdaje, naj se k pozvedbi o obstanku dejanja razen zdravnikov, če je mogoče, privzameta še dva kemika. Strupovino samo pa smeta po okolnostih tudi sama kemika v prostoru za to pripravnem preiskovati.
Tudi pri telesnih poškodbah morata poškodovanega ogledati dva zvedenea, ki naj po natančnem opisu poškodeb zlasti tudi izrečeta, katere izmed najdenih telesnih poškodeb ali pokvár na zdravji je ali same na sebi, ali po njih vkupni moči, brezuvetno ali v posebnih okolnostih danega slučaja šteti za lahke, težke ali življenju nevarne poškodbe, kake nasledke takšne poškodbe po navadi imevajo, in katere nasledke so v danem posameznem slučaji res imele, kakor tudi, s katerimi pomočiti ali s kakim orodjem in kako so bile prizadejane.
Kadar je treba kako žensko na telesu ogledati, sme se to po okolnostih naročiti tudi porodnim pomočnikom, ali v manj važnih slučajih porodnim pomočnicam (babicam) namesto zdravnikov ali ranocelnikov.
Kadar vstane dvomba o tem, je li obdolženec pri pameti, ali če je kako zmotenega uma, da bi mu se ne moglo prištevati dejanje, napravi naj se vselej, da dva zdravnika obdolženčev dušni stan preiščeta.
Ona morata poročati, kaj sta pri svojem opazovanji našla, sestaviti vse znamenite rečí, po katerih se sodi obdolženčev dušni stan, pretehtati jih, kako pomembo imajo vsaka za se in vse v svoji zvezi, in če sta te misli, da je tu zmotenost duha, določiti, katere narave, katere vrste in v kateri stopinji je bolezen, ter izreči po spisih kakor tudi po svojem opazovanji, kak vpliv ali kako moč je bolezen imela in še ima na obdolženčeve misli, nagone in dejanja, in ali je ta zmotenost že bila in v kaki meri je bila ta čas, ko se je dejanje storilo.
Kadar nastane dvomba o pristnosti kake listine ali kadar je zvedeti, čegave roke je kako določno pisanje, lahko se napravi, da je zvedenci primerjajo z drugimi nedvomno pravimi pismi.
V slučajih ponareje ali popačbe javnih upnih listov naj preiskovalni sodnik tiste liste, kateri so predmet preiskovanja, praviloma pošlje finančnemu ministerstvu, da zadobi od njega najdenje ali izrek, so-li pravi ali nepravi, in pa pojasnilo o tem, kako se je popačba zvršíla, če se je rabilo v to pripravljeno orodje, ki pomnožbo olajšuje, zadnjič če se je že zasledilo kaj tacih popačenih listov in kje.
Tjekaj je poslati tudi, ko je kazensko-sodna pravda popolnoma dokončana, falsifikate in vse orodje in vso tvaríno, ki izvira od kaznjivega dejanja, ter druge dotične stvari. Ako bi se te reči za novo kazensko-sodno uradovanje potrebovale, naj se zahtevajo nazaj.
Kadar gre za popačbo bankovcev ali upnih listov privilegirane avstrijske národne banke, naj se preiskovalni sodniki obračajo naravnost nanjo, pri popačbi tozemskega kovanega denarja pa na kovnico v to določeno in tjekaj po dokončanem postopku tudi falsifikate pošiljajo.
Da se dobode najdenje o popačenih vnanjih denarjih ali upnih listih, obrniti se je preiskovalnemu sodniku naravnost na pravosodno ministerstvo.
Pri zažigih je zlasti pozvedeti, kako je bilo zažgano, ali se je v to rabilo kako netilo in katero; dalje, kje in kdaj je bil ogenj podtaknen, [Page] po dnevi ali po noči, in ali se je to zgodilo v takih okolnostih, da je iz tega res na tuji lasti požar se vnel ali vsaj vstala nevarnost požara, ali da je življenje kacega človeka v nevarnost prišlo, in če bi se bil ogenj, enkrat vnevši se, lahko razširil; zadnjič, ako se je požar res vnel, pozvedeti je, kolika je škoda, ki jo je storil.
Pri hudodelstvih ali pregreških, s katerimi je kako drugače nego se je tu omenilo, bilo življenje ali imetje poškodovano ali v nevarnost pripravljeno, pozvedeti je po ogledu sosebno, kakšna je bila rabljena sila ali zvijača, kaka sredstva ali orodja so se rabila, in koliko se je storilo ali namerjalo storiti škode ter koliko je s tem dobička poškodovancu odšlo, ali kolika je nevarnost, ki je bila za življenje, zdravje ali telesno varnost ljudi in za tujo svojino ali last.
Hiša, to je stanišče in druge k hišnemu gospodarstvu spadajoče prostorine smejo se samo tedaj raziskavati, kadar biva utrjen sum, da se v njih skriva hudodelstva ali pregreška sumen človek, ali da se tam nahajajo take rečí, katere v roke dobiti ali ogledati utegne biti važno za kako gotovo preiskavo.
Takim, o katerih je zeló verjetno, da imajo takšne reči, ali kateri so kacega hudodelstva ali pregreška sumni ali sicer na slabem glasu, lahko se razišče tudi oseba in obleka.
Raziskovanje biva praviloma samo po tem, ko je bil zaslišan tist, pri komer ali kdor se raziskuje, in samo tedaj, kadar zasliševanje nij imelo tega uspeha, da bi dotični človek dobrovoljno izročil, kar se išče, niti so po njem odpali vzroki, zaradi katerih ima biti raziskava.
To zasliševanje se sme opustiti pri ljudeh slabega glasa, in pa tedaj, kadar je nevarnost v odlogu, ali če se raziskujejo občinstvu odprti prostori.
Po pravilu se sme raziskovati samo vsled sodniškega z razlogi podprtega povelja. To povelje je dotičniku takoj ali vsaj v prvih štiriindvajsetih urah potem vročiti.
Hišne raziskave zaradi hudodelstev ali pregreškov, zastran katerih utegne javna varnost zahtevati daljna policijska zasledovanja ali druge naredbe, naj se, — ako je to brez zakesnitve mogoče, — poprej naznanijo najbližjemu varnostnemu oblastvu, da bode njega odposlanec lahko pri njih pričujoč ter da, ne vtikaje se v preiskovalno delo, — dobode znanje o stvari potrebno mu za dalje naredbe.
Kadar je hišno raziskovanje opravljati v vojaškem ali takem poslopji, v katerem biva vojaščina (deželna bramba), naj se to naznani poveljniku in privzame vojaška (brambovska) oseba, katero on pridodá.
V svrho kazenskega pravosodja smejo, kadar je nevarnost v odlogu, sodni uradniki ali [Page] uradniki varnostnih oblastev tudi brez sodniškega povelja ukazati hišno raziskovanje. Na raziskovanje poslanemu dati je pismeno pooblastilo, katero pokaže dotičniku.
V isti namen smejo tudi varnostni organi samooblastno raziskovati hišo, kadar gre za človeka, zoper katerega je že izdano privodno ali zaporno povelje, ali če je človek bil pri samem dejanji zasačen, ali če ga javna potira ali javna govorica stavi v sum kaznjivega dejanja, ali če ga zatekó, da ima take reči, ki kažejo na deležnost tacega dejanja.
V obojem slučaji je dotičniku, ako zahteva, takoj ali vsaj v prvih štiri in dvajsetih urah po tem vročiti list potrjujoč opravljeno hišno raziskovanje s pristavljenimi vzroki, zakaj se je to zgodilo.
Hiše in osebe naj se vselej tako raziskujejo, da ne bode nobenega nepotrebnega hrupa, da se dotični ljudje ne nadlegujejo ali motijo čez neogibno potrebo; tudi je, kolikor je moči, varovati jim dobro ime in zasebne skrivnosti, ki niso v nikaki zvezi s predmetom preiskovanja, in z največjo skrbnostjo paziti, da se v vsem spodobno in dostojno ravna.
Imetnika prostorine, katera se hoče raziskovati, je povabiti, da bode pri raziskovanji; če mu kaka ovira brani ali če ga nij doma, mora se k temu povabiti odrasel ud njegove rodbine ali če takega nij, kdo domačih ali kak sosed.
Razen tega je k raziskovanju vsegdar privzeti enega zapisnikarja in dve sodni priči.
Zapisnik, ki se naredí o raziskavi, morajo vsi pričujoči podpisati. Ako se nij našlo nič sumnega, naj se dotičniku, če želí, izdá potrdilo o tem.
Ako se najdejo reči, ki utegnejo biti važne za preiskavo, naj se vse spišejo v zaznamek in v sodno hrambo ali vsaj pod sodno pažnjo vzamejo ali zasežejo (§. 98).
Vsakdo ima dolžnost, ako se zahteva, izročiti take reči, zlasti tudi pisma. Ako se kdo brani izročiti stvar, za katero je sam priznal ali je sicer izkazano, da jo ima, ter mu je nij moči pri hišnem raziskovanji odvzeti, sme se imetnik, ako nij sam kaznjivega dejanja sumen, niti je zakonito odvezan dolžnosti pričevanja, z globo do petdeset goldinarjev in, če se še dalje brani, v važnejših slučajih z zaporom do šest tednov k temu primorati.
Ako se pri hišnem ali osebnem raziskovanji najdejo take rečí, iz katerih se dá sklepati, da se je storilo kako drugo kaznjivo dejanje, zaradi katerega se ne vrši raziskovanje, se one, ako je kaznjivo dejanje uradoma preganjati, sicer zasežejo; ali o tem se mora spisati poseben zapisnik in precej državnemu pravdniku priobčiti. Ako ta ne predlaga kazenskega postopka, morajo se zasežene stvari neutegoma nazaj dati.
Pri raziskovanji listov je skrbeti za to, da za njih vsebino ne zvedó ljudje, kateri nimajo nobene pravice do tega.
Ako ta, kateri ima liste, ne dopustí raziskovati jih, jih je zapečatene shraniti pri sodišči, ter je dobiti razsodilo svetovalstvene zbornice o tem, če jih gre raziskati ali nazaj dati.
Tudi razen tega naj se listi, kateri so se v sodno hrambo vzeli pa se ne morejo precej spisati v zaznamek, denejo pod zavitek, zapečaten s sodnim pečatom. Tudi udeležencu, ako bi bil pri raziskovanji, naj se dopustí, da pritisne svoj pečat na zavitek. Kadar jih je treba razpečatiti, naj se udeleženec povabi, da pride k razpečatenju. Ako, tako povabljen, ne pride, ali če ga nij doma ter mu se povabilo ne more vročiti, naj se listi vendar razpečatijo.
Ako je obdolženec že v zaporu zaradi hudodelstva ali pregreška, ali če je zaradi tacega dejanja proti njemu že izdano privodno ali zaporno povelje, sme preiskovalni sodnik telegrame, pisma ali druge poslatve, katere obdolženec kam odpravi, ali ki na-nj dohajajo, zaseči in od poštnih ali telegrafskih uradov in drugih odpravljalnih zavodov zahtevati, da mu jih izročé.
Ti so dolžni dalje, če državni pravdnik zahteva, take poslatve zadržavati dotle, dokler jim ne dojde ukaz od sodišča; če pa nij ukaza od preiskovalnega sodnika v treh dneh, odprave ne smejo dalje odlagati.
Zasežene poslatve sme samo preiskovalni sodnik odpreti in to naravnost, če obdolženec privoli. A če ne privoli, naj se preiskovalni sodnik, ako nij nevarnosti v odlogu, poprej obrne na svetovalstveno zbornico, da ona pritrdi.
Ob odpiranji je narediti zapisnik in poslatev naj se odpre tako, da se pečati ne pokvarijo; zavitke in nadpise je shraniti.
Zasego kacih poslatev je obdolžencu, ali, če je on z doma, kateremu njegovih ljudi precej, ali najpozneje v štiri in dvajsetih urah na znanje dati. Kadar so se poslatve odprle, naj se pisma in telegrami, — ako se nij bati, da bi naznanílo njih vsebine bilo v škodo preiskavi, — obdolžencu ali tistemu, na kogar so nadpisani, v prvopisu ali prepisu, celoma ali v posnetku priobčijo. Ako obdolženec nij pričujoč, priobčijo se kateremu izmed njegovih, če nij obdolženčevih svojcev, naj se pošiljatelju ali pismo, — kadar sodnik meni, da mu je to v korist, — nazaj pošlje, ali pa, ako mora pismo ali telegram med spisi ostati, zasega na znanje dá.
Zasežene poslatve, katerih odpreti se nij videlo potrebno, naj se brez odlaganja izročé tistemu, komur so namenjene, ali nazaj dadó odpravljalnici.
Praviloma je dolžnost vsacega, kdor je za pričo pozvan, na poziv priti in o tem, kar mu [Page] je znano o predmetu preiskovanja, pred sodiščem pričevati.
Za priče se ne smejo zaslišavati, ker bi sicer njih izustílo bilo nično:
Dolžnosti pričevanja so prosti:
Kadar oseba za pričo poklicana stojí v katerem zgoraj omenjenih razmerij samo do enega izmed več obdolžencev, se ona sme pričevanju o drugih samo tedaj umakniti, kadar nij mogoče odločiti izustíl, katera se tičejo drugih.
Preiskovalni sodnik je dolžan pod 1. omenjene osebe, če jih pozove za priče, pred zasliševanjem ali vsaj brž, kakor zvé za njihovo razmerje do obdolženca, poučiti o njih pravici, da lahko pričevanje odrekó, in postaviti v zapisnik njih izrecilo o tem. Ako se priča nij izrečno odpovedala svoje pravice, odreči pričevanje, nično je njeno izustílo.
Ako bi iz pričevanja ali iz odgovora na kako vprašanje izhajala priči sami neposredstvena in znamenita škoda na imetji ali izvirala sramota njej sami ali kateremu njenih svojcev (§ 152, št. 1), ter se ona za to brani pričevati, naj se samo v posebno važnih slučajih k temu primora.
Take osebe, katerim bolezen ali slabost pred sodišče priti brani, se smejo v svojem stanovališči zaslišavati.
Ude cesarske hiše zaslišava za priče v njih stanovališči najvišje dvorno maršalstvo ali zunaj Dunaja prezident sodnega dvora prve stopinje tistega kraja, kjer bivajo.
Ako kaka priča prebiva zunaj okoliša tistega okrajnega sodišča, katero je ondi, kjer ima preiskovalni sodnik svoj sedež, dati jo je praviloma zaslišati po tistem okrajnem sodišči, v katerega okraji biva priča. Ako se pa preiskovalnemu sodniku, bodi za to, da bi dovolj obsežno izustilo dobil ali da bi reč hitreje dognal, potrebno vidi, da pričo sam izprašuje, sme jo ali neposredstveno ali po okrajnem sodišči, kateremu je priča podložna, pozvati, da sama pred njega pride. Kadar bi prihod pred preiskovalnega sodnika priči nalagal prevelike težave ali preveliko troškov, sme jo tudi v njenem prebivališči on sam zaslišati, mora pa, če priča ne prebiva v okoliši sodnega dvora, kateremu on pripada, to ob enem poročiti pristojnemu sodnemu dvoru.
Ako je zaslišati priče, katere bivajo zunaj dežel zastopanih v državnem zboru, treba praviloma zaprositi pristojnega tujega sodnika, da jih on zasliši. Temu sodniku se morajo priobčiti reči in vprašanja, o katerih bode pričo zaslišavati, in ob enem ga je poprositi, naj priči, če okolnosti tako nanesó, stavi tudi taka druga vprašanja, katera bi se podala iz njenih izustil. Ako se pa izkaže potrebno, da takšna priča sama pride pred kazensko sodišče, tedaj naj se, ako bi priča dobrovoljno ne prišla, o tem poročí pravosodnemu ministru.
Ako je oseba, katero je zaslišati, v javnem uradu ali javni službi ter se ji za čas tega zadržka mora dobiti namestnik, da javna varnost ali drugi javni interesi škode ne trpé, naj se ob enem nje neposredstvenemu višjemu dá na znanje, da je bila pred sodnika pozvana.
Ta propis naj veljá tudi tedaj, kadar je pozvati pri železnicah in ladijah parnicah služeče ljudi, delalce v rudnikih, rudozdelnicah, plavežih in valjarnicah, zdravstvene osebe v državni ali občinski službi, osebe stoječe v javni ali zasebni gozdarski službi.
Ako kaka priča na vročen ji poziv ne pride, pokliče se znova, ter se ji zapreti globa do sto goldinarjev za ta slučaj, ako bi ne prišla, s pristavljeno drugo pretnjo, da se bo dalo povelje, privesti jo pred sodnika. Ako priča brez veljavnih izgovorov vendar ne pride, naj ji preiskovalni sodnik prisodi globo in naj izdá privodno povelje. Kadar je sila, sme preiskovalni sodnik že po prvem, ne [Page] opravičenem neprihodu priče izdati privodno povelje. Troške tacega privoda mora priča povrniti.
Pride li priča pa se brez zakonitega vzroka brani pričevati ali na svoje pričevanje priseči, sme jo preiskovalni sodnik z globo do sto goldinarjev, in če se še dalje brani, v važnejših slučajih z zaporom do šest tednov k temu prisiliti, kar pa ne zadržuje nadaljevanja ali dokončanja vvodne preiskave.
Dokler vvodna preiskava teče, naj take priče, katere so podvržene vojni sodni oblasti, kakor se preiskovalnemu sodniku pozdí, ali on sam zasliši kakor druge priče, ali naj jih zasliši tisto vojno sodišče, kateremu prístoji sodna oblast do njih. V prvem slučaji se preiskovalni sodnik obrne na poveljstvo, kateremu podstojí priča, ali na najbližje poveljstvo vojaške postaje, da se ji poziv vročí, v poslednjem slučaji pa zaprosi vojno sodišče, kateremu je priča podložna, da jo zasliši.
Z udi orožništva, vojaško-policijske straže in varnostne straže je, kar se tiče zasliševanja za pričo, vsegdar tako ravnati kakor z osebami civilnega stanu. A pozivi naj se edino samostalnim poveljnikom neposrednje vročajo, drugim udom teh krdel pa jih je vročati vselej po njih višjih, kateri so dolžni pozvancu ukazati, da gre pred civilno oblastvo.
Ako bi se priča vojni sodni oblasti podvržena branila, priti pred preiskovalnega sodnika ali pričevati, o čemer se zahteva, ali priseči na svoje pričevanje, naj se preiskovalni sodnik obrne na [Page] ravnost na pričinega višjega, kateri je dolžan, primorati pričo, da bode zakonu pokorna.
Preiskovalni sodnik zaslišava vsako pričo posamič v nenavzočnosti obtožitelja, zasebnega udeleženca, obdolženca ali drugih prič. Priči bodi dopuščeno sedeti, ko je zasliševana.
če kaka priča sodnega jezika ne zna, sme se samo tedaj brez tolmača zaslišavati, kadar preiskovalni sodnik in zapisnikar dovoljno znata jezik, katerega priča govorí; po potrebnosti je spisom priložiti poverjen prevod zapisnika v sodni jezik.
Razen tega slučaja pa se mora k zasliševanju poklicati zaprisežen tolmač ter je izpraševánje tako v jeziku, v katerem se priča zaslišava, kakor tudi prevedeno na sodni jezik zapisati v zapisnik. Tolmač sme ob enem tudi za zapisnikarja biti.
Kadar je priča gluha, polože se prednjo vprašanja napisana, in če je nema (mutasta), reče se ji, da pismeno odgovarja. Kadar je nij moči izpraševati po enem ali drugem načinu, mora se k zasliševanju priče privzeti ena ali več tacih oseb, katere znajo njen jezik v znamenjih, kakoršnega je vajena, ali so sicer spretne v tem, da se z gluhonemimi lahko razumejo; a popred jih je za tolmače v prisego vzeti.
Pred zasliševanjem je pričo opominjati, naj na vprašanja, ki se ji zastavijo, po svoji najbolji vednosti in vesti čisto resnico pové, ničesar ne zamolčí in tako govorí, da bode mogla, ako bi potrebno bilo, svoje izustílo s prisego potrditi.
Na to je poprašati pričo za nje ime in priimek, starost, rojstveni kraj, vero, stan, obrt ali posel, s katerim se bavi, stanovališče, in, če je potrebno, za druge osebne razmere, zlasti za nje razmerje do obdolženca ali drugih oseb, katerih se preiskava dotiče.
Ako se preiskovalnemu sodniku po posebnih okolnostih slučaja vidi neogibno potrebno, sme se priča poprašati tudi za to, če je že bila kdaj v kazensko-sodni preiskavi in kako se je ta iztekla.
Pri izpraševanji o stvari sami je najpred pričo napraviti, da prigodke ali reči, o katerih ima pričevati, zdržema pové, po tem pa da dopolní povedano in pojasni, kar je v njenih besedah temnega, ter odstrani, kar je navskrižnega. Zlasti je zahtevati od priče, da pové, odkod kaj ve. Tacih vprašanj, s katerimi se priči na jezik dajó take okolnosti, katere se hočejo še le z njenim odgovorom na čisto dejati, ogibati se je kolikor je moči, in če se ji morajo zastaviti, naj se to v zapisniku poočiti.
Kadar nastopi potreba, dobiti od priče izrecilo, če kako osebo ali kake reči pozna, naj se primerno napravi, da oseba prednjo stopi ali da se stvar pred njo položi; ali poprej je od priče zahtevati, naj jih na tanko popiše ter pové razločilna znamenja.
Ako se izustíla prič v važnih okolnostih med sabo ne vjemajo, sme preiskovalni sodnik priče soočiti (eno drugi nasproti postaviti).
Praviloma nij ob enem več nego dve priči soočevati. Soočene je o vsaki okolnosti, o katerej [Page] se v svojih besedah ločijo, posebej zaslišati ter je obojestranske odgovore zapisavati v zapisnik.
V prisego se sme priča v vvodni preiskavi samo tedaj vzeti, kadar se je bati, da ne bode mogla biti pri glavni razpravi, ker je bolna, ker za delj časa z doma odide, ker nima stanovitega prebivališča ali iz drugih vzrokov; če obtožitelj ali obdolženec iz važnih razlogov prisego kake priče predlaga, ali kadar je preiskovalni sodnik te misli, da utegne polno resnico le zvedeti, ako od priče zahteva, da svoje pričevanje s prisego potrdi.
Naslednje osebe se pod ničnostjo prisege ne smejo zaprisegati:
Pred preiskovalnim sodnikom se priča jemlje v prisego stoprv po tem, ko je bila zaslišana, ravnaje po zakonu z dne 3. maja 1868, drž. zak. št. 33.
Tistega, kateri je s hudodelstvom ali pregreškom na svoji pravici poškodovan, je takrat, [Page] ko se za pričo zaslišava, zlasti o tem povprašati, ali pristopa kazenski pravdi.
Tudi v tem slučaji, in kadar se poprime obtožbe, veljajo tudi zanj vsi o zasliševanji prič dani propisi.
Kjer zakon drugače ne piše, poziva se obdolženec najpred samó k zasliševanju.
Ta poziv se stori z vročitvijo pismene in zapečatene pozivnice, katero podpiše preiskovalni sodnik in katera je napisana na pozvanega. Pozivnica mora obsegati ime sodišča in pozvanega, splošno oznamenilo preiskovalnega predmeta, kam, kateri dan in katero uro mu je priti, in pristavek, da bode zvani zasliševan kakor obdolženec in da bode, ako bi ne prišel, osebno pred sodišče priveden.
Ako pozvani ne pride niti ni naznanil dovoljnega izgovora, naj se proti njemu izdá pismeno privodno povelje.
Preiskovalni sodnik sme tudi brez poprejšnjega poziva zoper onega, na kogar bije sum hudodelstva ali pregreška, ukazati, da ga pred sodišče privedo in začasno pripró, namreč:
Kadar pa gre za hudodelstvo, pri katerem je po zakonu smrt ali najmanj desetletno ječo v kazen prisojati, naj preiskovalni sodnik proti onemu, kdor je tacega hudodelstva sumen, precej izdá zaporno povelje.
Preiskovalni sodnik naj v teh slučajih (§. 175) izdá pismeno z razlogi podprto zaporno povelje, katero je obdolžencu précej, ko ga primejo ali vsaj v prvih štiri in dvajsetih urah po tem vročiti.
Ako se katera v §. 158 omenjenih oseb zapre, naj se to njenemu neposrednjemu višjemu neutegoma vedeti dá in sicer, ako ne branijo posebni pomisleki, še predno se zaporno povelje zvrši. Ako [Page] se dotičnik iz zapora izpustí, poročiti je tudi to precej.
Izjemno smejo tudi za preiskovanje nepristojni sodniki in organi varnostnih oblastev brez pismenega ukaza onega, kdor je hudodelstva ali pregreška sumen, s potiro preganjati in začasno pripreti, da se privede pred preiskovalnega sodnika:
Priprtega naj nemudoma zasliši sodnik ali policijsko oblastvo, in če se pri tem pokaže, da nij vzroka, imeti ga dalje v priporu, naj ga precej izpustí, sicer pa v štiri in dvajsetih urah izročí preiskovalnemu sodniku.
Za vvodne pozvedbe pristojni okrajni sodnik (§. 89) sme, ako obdolženec po zasliševanji ostane še sumljiv dejanja, katerega ga krivé, ter obstojí kateri v §. 175 omenjenih slučajev, ukreniti, da ostane obdolženec v priporu do daljnega ukaza preiskovalnega sodnika.
Ta sklep z razlogi vred je obdolžencu ustno razodeti, in v zapisnik je postaviti opomnjo, da se je to storilo. Kadar pa obdolženec zahteva, da bi bil postavljen pred preiskovalnega sodnika, ga je v osem in štiridesetih urah zadnji čas njemu izročiti.
Preiskovalni sodnik mora v štiri in dvajsetih urah zaslišati vsacega, kateri je sodišču izročen ali po povelji preiskovalnega sodnika [Page] priveden. Ako bi to ne bilo mogoče, sme se obdolženec sicer ta čas v priporu držati, a storiti je, da se brž kakor mogoče in to najpozneje v treh dnevih zasliši, ter pristaviti v zapisnik opomnjo, zakaj to nij moglo prej biti.
Po zasliševanji naj preiskovalni sodnik precej ukrene, če je obdolženca zopet izpustiti iz pripora ali pa dejati ga v redni preiskovalni zapor.
Redni preiskovalni zapor se sme ukreniti samo proti takemu obdolžencu, kateri, zaslišan po preiskovalnem sodniku, ostane še sumen hudodelstva ali pregreška, in sicer tedaj, kadar je katera v §. 175, št. 2, 3 in 4 omenjenih okolnosti.
Preiskovalni zapor se mora izreči, kadar gre za tako hudodelstvo, pri katerem je po zakonu prisojati v kazen smrt ali najmanj desetletno ječo.
Sklep preiskovalnega sodnika o preiskovalnem zaporu je z vzroki vred obdolžencu ustno razodeti, in da se je razodel, v zapisniku omeniti. Ako zahteva, naj se ta sklep z razlogi vred obdolžencu v štiri in dvajsetih urah tudi pismeno priobči.
Take vojaške (brambovske) osebe, katere so o miru poklicane na izučevanje novincev, ali na vaje pod orožjem, sme dotle, dokler so tako poklicane, civilno kazensko sodišče samo tedaj dejati v preiskovalni zapor, kadar gre za hudodelstvo, ter nastopi kateri v §. 175, štev. 3 omenjenih slučajev. Ako je vojska napovedana ali vnela se, dopušča se preiskovalni zapor, proti omenjenim osebam, če so poklicane v službo, samo tedaj, kadar gre za hudodelstvo, na katero je smrtna kazen ali daljša nego petletna ječa postavljena.
Kadar ob vstaji ali puntu, pri javnem nasilstvu ali drugem kaznjivem dejanji, katero je storilo veliko število ljudí, nij mogoče, takoj najti, kdo so krivci, smejo se začasno prijeti vsi, kateri so o dogodku pričujoči bili ter niso popolnoma prosti suma deležnosti.
A mora jih pristojni sodnik najpozneje v treh dnevih zaslišati ter ne smejo dalje zaprti ostati, razen teh, proti katerim se je že mogel izreči redni preiskovalni zapor.
Ako preiskovalni sodnik takoj po storjenem hudodelstvu ali pregrešku odide na kraj in mesto pozvedovat obstanek dejanja, sme vsakateremu, pri komer se mu vidi potrebno, zapovedati, da tisti ali tudi še drugi dan ne zapustí svojega prebivališča. Kdor dela zoper to povelje, tega sme preiskovalni sodnik po okolnostih obsoditi v globo do petdeset goldinarjev, in moči je proti njemu izdati zaporno povelje.
Preiskovalni zapor, kakor tudi začasni pripor je tako zvrševati, da obdolženčeva oseba in poštenje kar najmanj mogoče trpí. Jetnik naj se samo toliko utesnjuje, kolikor je potrebno, da ne uide in da se za preiskavo škodljivi dogovori ubranijo.
Jetniki naj se, kolikor je moči, vsak posamič zaprti imajo. Kjer nij mogoče vsacega jetnika posebej zapirati, naj sodišče skrbí za to, da se ne devajo skupaj v eno ječo osebe različnega spola, deležniki enega in istega hudodelstva ali [Page] pregreška, neizurjeni ali mladi hudodelniki z izurjenimi ali odraslimi. Tudi je pri tem razdeljevanji preiskovalnih jetnikov gledati na stopinjo njih omike in na to, katere vrste hudodelstev ali pregreškov so obdolženi.
Zložnosti in opravila, ki se prilegajo jetnikovemu stanu in imetju, sme si on ob svojem trošku priskrbeti, ako se dadó združiti z namenom ječe ter ne motijo hišnega reda niti nasprotujejo varnosti.
Ako jetnik prosi, da bi ga obiskal zdravnik ali duhoven njegove vere, katerega si sam izvoli, ali če ga hočejo obiskati sorodniki ali taki ljudje, ki so z njim v opravilskih razmerah ali s katerimi bi se rad posvetoval, naj se dovolitev pod uveti, ki jih postavlja hišni red, ne odrekuje. Taki obiski bivajo samo vpričo kake sodne osebe in preiskovalni sodnik jih sme čisto prepovedati, ako bi se po okolnostih slučaja bilo odtod bati kake škode za preiskavo.
Samo z vednostjo preiskovalnega sodnika sme jetnik telegrame, pisma in podobne poslatve prejemati ali drugim pošiljati, in, — kadar se je bati kake škode za preiskavo, — samo po tem, ko je preiskovalni sodnik jih prebral in našel, da se brez pomisleka lahko pošljejo ali jetniku izročé. Dovolitev, pisma na višja pravosodna oblastva pošiljati, ne sme se jetniku nikdar odreči.
V okove se preiskovalni jetnik sme samo tedaj dejati, kadar se posebno uporno in silovito vede ali druge ščuje kakor tudi če je skušal [Page] uiti ali napravljal se k pobegu, in to samo začasno in nikdar ne dalje nego stroga potreba zahteva.
Okrajni sodniki in načelniki sodnih dvorov prve stopinje imajo dolžnost, vsaj enkrat na teden, privzemši eno sodno osebo, podložne jim jetnišnice nenadoma obiskati, zaprte v nenavzočnosti jetničarjev popraševati, kak živež se jim daje in kako se dela z njimi, ter potrebno narediti, da se najdene napake odpravijo.
Preiskovalnemu zaporu, kakor tudi začasnemu priporu storiti je konec, brž ko minejo vzroki, s katerih je bilo eno ali drugo ukazano. Vsa pri kazenskem postopku udeležena oblastva imajo dolžnost, delati na to, da se tako zaprtje kolikor koli je mogoče skrajša.
Ako je obdolženec zaprt edino z vzroka v §. 175, št. 3, omenjenega, ne sme se zapor po pravilu raztegniti čez dva meseca. Izimek od tega, pa tudi ne za dalje nego na tri mesece največ, počenši od dne, katerega je bil obdolženec zaprt, sme po predlogu državnega pravdnika ali preiskovalnega sodnika sodni dvor druge stopinje iz zelo tehtnih vzrokov in pri posebno obširnih preiskavah dovoliti.
Kadar se obdolženec iz zapora izpustí, ter se mu prostost dá, sme preiskovalni sodnik od njega zahtevati obljubo, da on dotle, dokler se kazenska pravda pravokrepno ne dovrši, brez dovolitve preiskovalnega sodnika svojega prebivališča [Page] ne bode zapustíl niti se skrival niti oviral preiskave. Ako obdolženec to obljubo prelomi, nakoplje si preiskovalni zapor.
Kadar ne gre za hudodelstvo, pri katerem je po zakonu v kazen prisojati smrt ali najmanj petletno ječo, ter se je ukrenil komu zapor zaradi sumnje, da bi utegnil pobegniti, je zapor na zahtevanje opustiti ali ustaviti, ako se podá varščina ali poroštvo za vsoto, katero svetovalstvena zbornica z ozirom na nasledke kaznjivega dejanja, na osebne razmere zaprtega in na imetje varščino dajóčega določi, in če se storí obljuba v §. 191 omenjena.
Varščino ali poroštveno vsoto je ali pri sodišči položiti v gotovini ali v takih vrednostnih papirjih, kateri se po veljajočih zakonih smejo uporabljati za nalaganje denarjev nedoletnih ali pod varstvom ali skrbstvom stoječih ljudí, po borsni tržni ceni vložnega dneva, ali pa zagotoviti z zastavo nepremičnine ali z dobrimi poroki (§. 1374 občnega državljanskega zakonika), ki se ob enem zavežejo za plačnike.
Sodišče izreče, da je varščina ali poroštvena vsota zapadla, če obdolženec brez dovolitve od svojega stanovališča odide ali na poslani mu poziv, — ki naj se, ako njega nij dobiti, nabije v njegovem stanovališči — v treh dnevih pred sodišče ne pride.
To razsodílo je kakor vsaka druga sodba zvršljivo, brž ko bode pravokrepno. Zapadle varščine je oddati v državno blagajnico; vendar ima s kaznjivim dejanjem poškodovani pravico zahtevati, da se iz njih najpred izplača, kar zahteva odškodbe.
Sodni dvor druge stopinje ima oblast, držeč se zgornjih propisov o varščini in poroštvu, tudi pri hudodelstvu, pri katerem se po zakonu v kazen nalaga najmanj petletna ječa, dovoliti, da se obdolžencu pustí ali povrne prostost.
Ako se obdolženec, ko mu je prostost dopuščena, k pobegu napravlja, ali če se najdejo nove okolnosti, zaradi katerih ga je zapreti, naj se dene v zapor, dasi je dana varščina; ako se obdolženec v takih slučajih zapre, prosta je varščina ali poroštvena vsota.
Isto biva, brž kakor je kazenska pravda po ustavljenji ali po konečni sodbi pravokrepno dokončana.
Razen slučajev dane varščine in iztekle dobe, ki je v §. 190, odst. 2., ustanovljena, ukreplje preiskovalni sodnik s privolitvijo državnega pravdnika konec preiskovalnemu zaporu. Kadar sta preiskovalni sodnik in državni pravdnik različne misli o tem, tedaj razsoja svetovalstvena zbornica.
Pritožba državnega pravdnika proti sklepu svetovalstvene zbornice, s katerim se je ukrenenemu preiskovalnemu zaporu na dano varnost ali tudi brez nje konec storil, ima samo tedaj odložno moč, ako on brž pri oznanitvi tistega sklepa svojo pritožbo zglasí in v treh dnevih zadnji čas izvede.
V vvodni preiskavi naj preiskovalni sodnik obdolženca zasliši tako, da nij vpričo ni obtožitelja ni drugih oseb, ki jih k temu zakon ne zove. A zaslišavati ga je dostojno in mirno. Zaslišavanje je praviloma ustno, vender sme preiskovalni sodnik v zamotanih rečéh tudi dopustiti, da se pismeno odgovarja. Sodne priče je samo tedaj k zaslišavanju obdolženca privzeti, kadar se preiskovalnemu sodniku vidi potrebno, ali če to obdolženec zahteva.
Ako je jetnik vklenen, mora se mu pred za-slišbo železje sneti, če se to brez nevarnosti zgoditi more. Tudi naj se vsakemu obdolžencu dopustí sedeti, dokler bode zaslišavan.
Ako obdolženec sodnega jezika ne zna, ali če je gluh ali nem, naj se ravna po propisih §§. 163 in 164.
Predno ga začne izpraševati, bode preiskovalni sodnik obdolženca opominjal, naj na vprašanja, ki se mu dadó, določno, jasno in po resnici odgovarja.
Zaslišavši obdolženca o osebnih razmerah naj mu preiskovalni sodnik splošno razodene, katerega hudodelstva ali pregreška je obdolžen, ter naj ga napravi k temu, da se o rečeh, katerih se obdolžitev tiče, v zaporedoma idoči, obširni povesti izusti.
Daljna vprašanja, v katerih se je ogibati vsake nepotrebne preobširnosti, naj merijo na to, da se povest dopolni, kar je temnega, pojasni in kar si [Page] je navskriž, poravná, ter morajo biti zlasti takó postavljena, da obdolženec zvé vse osumljaje, kar jih je proti njemu, in dobode popolno priliko, odstraniti jih in opravičiti se. Ako pové kake dejanjske reči ali dokazíla, da bi se očistil, treba jih pozvedeti, razen ko bi jih bil očitno le za to povedal, da bi se preiskovanje zavleklo.
Vprašanja, ki se bodo obdolžencu dajala, ne smejo biti nedoločna, temna, dvoumna ali zvijačna, ona morajo eno iz drugega po naravnem redu izhajati. Torej se je zlasti ogibati tacih vprašanj, v katerih bi se dejanjska reč, ki je obdolženec še nij priznal, vzela tako, kakor da jo je bil že priznal.
Vprašanja, s katerimi se obdolžencu dajó na jezik take dejanjske okolnosti, ki se hočejo še le po njegovem odgovoru ugotoviti, ali s katerimi se sokrivci, za katere bi se rado zvedelo, naznanjajo po imenu ali z drugimi znamenji, po katerih je koga lahko spoznati, smejo se še le tedaj staviti, kadar nij drugače mogoče obdolženca k izrecilu o njih pripraviti. Ta vprašanja je v tacih slučajih od besede do besede v zapisnik zapisavati.
Take stvari, ki se nanašajo na hudodelstvo ali pregrešek, ali ki služijo v dokaz obdolženčeve krivde, naj se potem ko je obdolženi popisal, kakšne so, predenj polože v prispoznanje in če nij mogoče jih predenj položiti, naj se on k njim privede, da pové, ali jih pozná. Kadar se dvomi, je li pismo, njemu pripisovano, res njegove roke, smeti je, ako kaže, obdolženca napraviti, da nekoliko besed ali stavkov pred sodiščem napiše, vendar s silo se k temu naganjati ne sme.
Nij dopuščeno z obetovanjem ali mamIjenjem, s pretnjami ali silo pripravljati obdolženca k priznanju ali drugim določnim izrekam. Niti se sme v vodna preiskava zakasnjevati po prizadetji, da bi se priznanje doseglo.
Ako se obdolženec celo brani odgovarjati ali na neka vprašanja odgovora dati neče, ali če se gluhega, nemega, blaznega ali bedastega dela ter je v teh poslednjih slučajih preiskovalni sodnik bodi si po svojem zapazovanji ali po zasliševanji prič ali zvedenih mož preverjen, da se le samo tacega dela, upozoriti je obdolženca zgolj na to, da njegovo vedenje ne more preiskave ovirati, in da se on s tem utegne ob svoja zagovoríla pripraviti.
Ako obdolženec pozneje drugače govorí nego je govoril poprej, ako zlasti oporeka, kar je prej priznal, povprašati ga je, odkod te razlike in zakaj svoje besede oporeka.
Ako se obdolženčeva izustíla v znatnih točkah razlikujejo od besed proti njemu govorečega svedoka ali soudeleženca, naj se le-ta v teku vvodne preiskave samo tedaj z njim sooči, kadar preiskovalni sodnik za potrebno spozna, da se stvar pojasni. Pri taki soočbi je ravnati, kakor piše §. 168, odstavek 3.
Osebe v §. 152, št. 1, naštete smejo tedaj, kadar se dadó zaslišavati za priče, soočitev z obdolžencem odreči, razen če bi jo obdolženec sam zahteval.
Priznanja obdolženčeva preiskovalnega sodnika ne odvezujejo dolžnosti, kolikor je mogoče, [Page] obstanek dejanja pozvedeti. Ako je priznanje obširno ter je podpira to, kar je vvodna preiskava druzega na dan spravila, tedaj je nadaljno pozvedovanje zavisno od posebnih obtožiteljevih predlogov.
Obtožiteljeva reč je, podati obtožnico ter s tem sprožiti, da se dene obdolženca pod obtožbo.
Obtožnica naj obsega:
V obtožnici je ob kratkem, vendar do dobrega razložiti vzroke, na katere je oprta obtožba, ter zdržema navesti dejanjski položaj, kakor se kaže iz ovade ali po spisih vvodnih pozvedeb ali vvodne preiskave.
Vrhu tega je v obtožnico sámo sprejeti ali priložiti ji spisek prič in zvedencev, katere bode pozvati, in drugih dokazíl, katerih se obtožitelj misli poslužiti v glavni razpravi.
Obtožitelj sme v obtožnici tudi predlagati, da obdolženca zapró.
Od obtožnice je podati toliko izdatkov, da se lahko vsacemu izmed obtožencev vročí po en primerek, en primerek pa pridrží pri preiskovalnem sodniku.
Obtožnico je vložiti pri tistem sodniku, kateri je imel vvodno preiskavo, a kadar vvodne preiskave nij bilo, pri prvosedniku svetovalstvene zbornice.
Kadar ima preiskovalni sodnik (prvosednik svetovalstvene zbornice) kak pomislek zoper predlog, da je obdolženca zapreti, obrne se na svetovalstveno zbornico, da ona ukrene. Kadar nij tacega pomisleka, ali kadar ga je razsodílo zbornično odpravilo, tedaj priobči preiskovalni sodnik obtožnico s prilogami vred obdolžencu ter ga poučí o tem, da sme vzdigniti vgovor zoper obtožnico ter zahtevati, naj sodni dvor druge stopinje razsodi, je-li sodišče imenovano v obtožnici pristojno in če je obtožbo dopustiti.
Ako je obdolženec že. v zaporu, vročiti mu je obtožnico najpozneje v štiri in dvajsetih [Page] urah, a če se zapor ukaže na podlogi obtožnice, naj se mu vročí ob enem z zapornim poveljem.
Da zglasí vgovor, dano je zaprtemu štiri in dvajset ur roka, kateri v poslednjem slučaji teči začne od časa, ko je bil sodišču priveden; izvod vgovora pa sme v sledečih osmih dnevih pri preiskovalnem sodniku ali na zapisnik dati ali pismeno vložiti.
Ako se po njegovi želji obtožnica zagovorniku vroči, tedaj teče rok za izvod zglašenega vgovora od časa te vročitve.
Ako obdolženec ostane na prostosti, vročiti mu je obtožnico s poukom, da sme proti njej v osmih dnevih pri preiskovalnem sodniku ustno ali pismeno zglasiti in izvesti vgovor.
Ako se v zakonitem roku nij zglasil vgovor ali če se ga je obdolženec izrečno odpovedal, položí preiskovalni sodnik spise pred sodni dvor prve stopinje, kateri naj takoj ukaže glavno razpravo.
V nasprotnem slučaji pošlje preiskovalni sodnik prejemši izvod vgovora ali po izteku roka zanj odprtega spise sodnemu dvoru druge stopinje ter to ob enem naznani obtožitelju.
Sodni dvor druge stopinje, poslušavši višjega državnega pravdnika, razsodi o vgovoru v nejavni seji.
Takisto je ravnati tudi kadar se obdolženec pritožuje samo zoper zapor, katerega mu je ukrenil preiskovalni sodnik ali pa zbornica svetovalstvena (§. 208); tudi v tem slučaji naj sodni dvor druge stopinje tako postopa, kakor da je podan vgovor proti obtožnici.
Sodni dvor druge stopinje zavrne za ta čas obtožnico, kadar se mu vzvidi potrebno, da se kaka napaka gledé oblike odpravi ali stvar bolje razjasni.
Na to naj obtožitelj v treh dnevih, kar bi imel, preiskovalnemu sodniku predlaga ali obtožnico vnovič podá (§§. 27 in 46).
Kadar sodni dvor druge stopinje meni, da je za glavno razpravo drugo sodišče njegovega okoliša pristojno, odkaže jo temu ter razsodi ob enem o sami stvari. Ako pa spozná, da je pristojno kako sodišče, katero je v okoliši druzega sodnega dvora druge stopinje postavljeno, tedaj izreče, da je on sam nepristojen, ter pošlje spise v daljo razsodbo pristojnemu sodnemu dvoru druge stopinje.
Ako sodni dvor druge stopinje meni, da obtožbi kak izmed naslednjih vzrokov nasprotuje, namreč:
Ako se ta izrek ne tiče vseh členov obtožbe, ukaže sodni dvor ob enem, da je tiste člene, o katerih je izdan, iz obtožnice izpustiti.
Kadar je vzrok, s katerega se obtožbi ne dá mesto, na korist tudi kakemu izmed soobtožencev, ki nij bil vzdignil vgovora, postopa sodni dvor tako, kakor da ima tak vgovor pred sabo.
Kadar nij nobenega izmed slučajev omenjenih v §§. 211—213, tedaj slove razsodilo: da se obtožbi daje mesto.
V tem slučaji je ob enem storiti sklep o vseh predlogih, ki se tičejo zveze ali ločitve več obtožeb in poziva prič in zvedenih mož. Vrhu tega je tako v tem, kakor tudi v slučaji §§. 211—213 ukreniti, kar je potrebno o zaporu obdolženca, o njega izročitvi na drugo sodišče ali o njega izpuščenji iz zapora.
Ta razsodíla (§§. 211—214) je tako z razlogi podpirati, da se z njimi ne sega naprej v razsodbo sodišča sodečega o glavni stvari.
V izdatku tega razsodíla je povedati po imenu sodnike, kateri so se udeležili razprave.
(§§. 216 in 217 sta razveljavljena po §. 8 zakona z dne 31. dec. 1877 št. 3 drž. zak. za leto 1878; glej spodaj pri §. 285.)
Kadar sodni dvor druge stopinje ukrene, da je kdo pod obtožbo dejan, ne imajoč obtožnice pred sabo (§. 48, št. 2, §. 114, odst. 4), izdá se njegov sklep po propisu danem v §. 214, poslednjem odstavku in v §. 215, ter zmisloma uporabljaje, kar se v §. 207 o vsebini obtožnice veleva, ter nadomestuje obtožnico v daljem postopku.
Kadar je obdolženec pravokrepno dejan pod obtožbo (§§. 210, 214, 218), ne more se več izpodbijati pristojnost tistega sodišča, katero je k glavni razpravi pozvano po obtožnici ali po razsodilu, kateremu je povod dal vgovor, ter več nij moči poprijeti se vzrokov ničnosti, omenjenih v §. 216. V drugem pa ta okolnost, da nij bilo vgovora proti obtožnici, ali da se kak vzrok ničnosti nij porabil, nima vpliva na dalji postopek.
Vsak zaprti obtoženec se mora praviloma (§. 221, odstavek 2) v treh dnevih po tem, ko je pravokrepno pod obtožbo, odvesti v ječo sodnega dvora, pri katerem bode glavna razprava. Ko obtoženec v to ječo pride, mora ga — ako obtožba meri na katero poroti v odsodbo odkazanih hudodelstev, — najpozneje v štiri in dvajsetih urah prvosednik porotnega sodnega dvora ali njegov namestnik ali pa načelnik sodnega dvora prve stopinje zaslišati o tem, ima li svojim izustilom, storjenim v vvodni preiskavi, kaj dostaviti ali v njih kaj premeniti. Pri tej priliki ga je, če še nima zagovornika, pozvati, da si postavi zagovornika, in ako bi se ne poslužil te pravice, treba mu ga takoj uradoma imenovati (§§. 41, 42).
Če obtoženec nij v zaporu, sme ga prvosednik ali k tej zaslišbi povabiti ali zaslišatí dati po tistem okrajnem sodniku, v čegar okoliši prebiva.
Dan glavne razprave določuje prvosednik takó, da obtožencu, — ako on sam v skrajšan rok ne privoli, — pod ničnostjo od vročitve poziva začenši ostane najmanj tri dní, in če gre za hudodelstvo poroti v odsodbo odkazano, osem dní roka, v katerem mu je moči pripravljati se za svoj zagovor. Dan glavne razprave je na znanje dati tako obtožencu in zagovorniku njegovemu, kakor tudi državnemu pravdniku, oziroma zasebnemu obtožitelju in udeležencu. Poziv obtoženca naj ima v sebi to pretnjo, da mu se je, ako izostane, nadejati, da bode — po tem, kakor nanesó okolnosti, — ali glavna razprava brez njega ali da ga s privodnim poveljem k razpravi dovedo, ali pa, — ako bi se to za časa ne moglo, — da se glavna razprava o njegovem trošku preloží na drug dan ter se on k nji dovede. Tudi priče in zvedence je k njej pozvati tako, da bode praviloma med vročitvijo poziva in dnevom glavne razprave vmes tridnevna doba.
Pravilno biva glavna razprava v mestu, kjer ima sodni dvor prve stopinje svoj sedež; ali njega načelnik sme, razen slučaja, omenjenega v §. 297, odst. 3, poslušavši obtožitelja ukreniti, da bode glavna razprava na sedeži tistega okrajnega sodišča, v katerega okoliši je bilo dejanje storjeno.
Ako bode glavna razprava, kakor se kaže, dalj časa trpela, naj se skrbi za to, da bodeta eden ali dva namestnih sodnikov pri razpravi pričujoča, da stopi, ko bi kateri sodnik zadržan bil, lahko eden ali drugi na njegovo mesto.
Hoče-li obtožitelj, zasebni udeleženec ali obtoženec predlagati, da se pozovejo take priče ali zvedeni možje, ki jih nij že po obtožnici ali razsodilu izdanem na vgovor proti obtožnici pozvati, naj to za časa naznani prvosedniku ter pové, o katerih dejanjskih rečeh in točkah bode povabljenega zaslišavati.
Imenik novih prič in zvedencev je nasprotniku vsaj tri dní pred glavno razpravo priobčiti; sicer se oni brez nasprotnikove privolitve ne smejo zasliševati, kar pa vendar ne krati moči, prvosedniku v tem oziru dane (§. 254).
Za pozivanje in zasliševanje tacih prič, katere stojé pod vojno sodno oblastjo, veljajo sploh določila za priče dana.
Da se kaka pod vojno sodno oblastjo stoječa oseba pozove k glavni razpravi, to naj sodišče napravi, kakor pri vvodiii preiskavi, namreč po katerem v §. 161 imenovanih vojaških poveljstev.
Ako bi obtoženec ali njegov zagovornik predlagal, da se kaka v zagovor sluzeča okolnost še tanje preišče, naj prvosednik, če najde, da ima to zahtevanje svojo podstavo, brez potrate časa pozvedbo napravi, in ko je opravljena, vedeti dá. obtožitelju in obtožencu ali njega zagovorniku, da lahko spise pregledajo in kaj dalje predlagajo. Takisto se sme tudi po predlogu obtožitelja ali zasebnega udeleženca vvodna preiskava dopolniti.
Razgovor o uspehu tacih poznejših pozvedeb pridržava se praviloma (§. 227) za glavno razpravo.
Kadar meni prvosednik, da predlogu, storjenemu po §§. 222 in 224 nij ugoditi, tedaj razsodi svetovalstena zbornica. Takísto naj se tudi obrne na to zbornico za razsod, kadar se v tacih slučajih, kjer nij bilo vgovora proti obtožnici, pomišlja, hoče li vse v njej imenovane priče in zvedence pozvati.
Proti temu razsodílu nij pravnega leka; vendar se tak predlog sme v glavni razpravi ponoviti.
Ako obtoženec izkaže, da ne more priti k glavni razpravi, ker mu bolezen ali kak drug neodvračen zadržek brani, ali če obtožitelj ali obtoženec iz drugih tehtnih vzrokov predlaga, da se glavna razprava preloží na drug dan, razsodi o tem svetovalstena zbornica. Če zagovornika zadene kaka ovira, se razprava samo tedaj preloží, če je ta ovira tako pozno obtožencu ali sodišču prišla na znanje, da nij bilo več mogoče postaviti drugega zagovornika.
Ako obtožitelj od obtožbe odstopi, predno se začne glavna razprava, naj zbornica [Page] svetovalstvena storí ustavilni sklep s tem pristavkom, da glavne razprave, — ako je že morebiti bila določena, — zdaj več ne bode.
Ako so se po tem, ko je kdo dejan pod obtožbo, vršile še sodne pozvedbe, ima obtožitelj pravico, predno se začne glavna razprava, svojo vloženo obtožnico nazaj vzeti ter ob enem novo podati. S poslednjo je po tem ravnati, kakor piše XVI. poglavje; a kar se tiče obtoženčevega zapora, naj svetovalstvena zbornica precej ukrene, česar treba.
Glavna razprava je pod ničnostjo javna. Samo odraslim in neoboroženim osebam dopuščeno je priti k njej poslušat. Vendar se takim osebam, katere so po svojej javni službi dolžne orožje nositi, ne sme pristop zabraniti.
Javnost se sme glavni razpravi samo z vzrokov nravnosti ali javnega reda odvzeti. Sodni dvor ukrene to uradoma ali na predlog obtožitelja ali obtoženca po dotičnem tajnem razgovoru in posvetu s pismenim, na razloge oprtim razsodílom, proti kateremu nij pravnega leka.
Ko se je to razsodílo javno prebralo, morajo vsi poslušalci odstopiti.
Samo tisti, kateri so po kaznjivem dejanji v svojih pravicah oškodovani, res služeči sodniki, konceptni uradniki državnega pravdništva in pravosodnega ministerstva in osebe v imenik zagovornikov vpisane se ne smejo nikdar izključiti. Obtoženec kakor tudi zasebni udeleženec ali zasebni obtožitelj sme zahtevati, da se trem osebam njegovega zaupanja pristop dovoli.
Na podlogi § 229 sme se po oklicu stvari v teku glavne razprave vsak čas zahtevati, da bodi tajna seja. Javnost je moči odtegniti nekemu delu postopka ali celi razpravi. A sodba se mora vsegdar javno oznaniti.
Prvosednik vodi razpravo.
Njegova dolžnost je, prizadevati si za to, da se resnica zve, ter skrbeti, da ne bode tacih razgovorov, kateri bi mudili glavno razpravo brez koristi za pojasnitev stvari.
On zaslišava obtoženca in priče ter določuje, po kateri vrsti naj zaporedoma govoré tisti, kateri zahtevajo besedo.
Kadar ima obtožba več toček lahko ukrene, da se bode o vsaki ali o nekaterih posebej razpravljalo.
Prvosednikov nalog je ohraniti v sodilnici pokoj in red ter spodobno vedenje, kakor je primerno dostojnosti sodišča.
Kogar sodišče izprašuje ali kdor sodišče ogovarja, dolžan je stojé govoriti; ali prvosednik sme vendar dopustiti izimek z ozirom na telesni stan govorečega, ali ker bode zasliševanje dalj časa trpelo.
Znamenja pohvale ali graje so prepovedana. Prvosednik ima pravico, osebe, ki s takšnimi znamenji ali drugače motijo sejo, posvariti, naj se vedejo, kakor je v redu, in če je potreba, dati nekatere ali vse poslušalce iz sednice odpraviti. Ako se kdo njegovim poveljem upira ali kadar se motenje pokoja ponavlja, sme prvosednik upornike tudi prijeti dati in po okolnostih prisoditi jim v kazen do osem dni zapora. Ako je tist, ki razpravo moti, pod vojno sodno oblastjo, sme prvosednik ukreniti, da se iz sednice odpravi, in oziroma pri najbližjem vojaškem oblastvu zahtevati, da ga kaznuje.
Ako obtoženec z nespodobnim vedenjem razpravi red moti ter ne odjenja, da si ga je prvosednik posvaril, preteč mu, da ga iz seje odvedo, sme se ga po sklepu sodnega dvora za nekaj časa ali za ves čas razprave iz sednice odpraviti, sejo brez njega nadaljevati ter oznaniti mu sodbo po enem udu sodnega dvora v pričo zapisnikarja.
Prvosednik naj čuje nad tem, da nikdo nikogar ne grdi ali psuje niti dolží česa, kar očitno nima podloge ali k stvari ne spada. Ako si obtoženec, ali zasebni obtožitelj, zasebni udeleženec, kak svedok ali kak zvedenec dovoli take izraze, sme sodni dvor na predlog razžaljenega ali državnega pravdnika ali pa uradoma ukreniti mu do [Page] petdeset goldinarjev globe ali do osem dní zapora, a če je zaprt, primerno disciplinarno kazen (§. 108).
Kadar se zagovornik ali pa zastopnik zasebnega obtožitelja ali udeleženca zakrivi tacega prestopka, ali če žali sodišču dolžno spoštovanje, sme mu sodni dvor ukreniti posvarilo ali naložiti do sto goldinarjev globe.
Ako ne prestane nespodobno vesti se, sme prvosednik vzeti mu besedo ter stranki naročiti, naj si izbere drugega zastopnika, in ako treba, tudi uradoma obtožencu imenovati zagovornika.
V obtežujočih okolnostih sme na predlog sodnega dvora sodni dvor druge stopinje krivcu, ako nij odvetnik, tudi pravico, za zastopnika v kazenskih rečéh pred sodiščem biti, za čas od enega do šest mesecev odtegniti. Ako je pa odvetnik, naj sodni dvor napoti stvar na krivčevo disciplinarno oblastvo, katero mu tudi lahko odvzame zagovorništvo v kazenskih rečeh za čas od enega do šest mesecev.
Na podlogi §§. 233—235 in 236, odstavek 1 in 2, storjene sklepe in razsodke je takoj zvrševati. Proti njim nij pravnega leka.
Kadar se z vedenjem, kakoršno omenjeni paragrafi v misel jemljó, storí kako v občnem kazenskem zakonu prepovedano kaznjivo dejanje, postopati je, kakor določuje §. 278.
Izrecílo razžaljenega ali poškodovanega, da si pridržava tožbeno pravico za kaznjivo dejanje, storjeno proti njemu, ali da se te pravice odrekuje, [Page] ne brani uporabljati kazenskih določil, obseženih v §§, 233—236.
Ako v teku glavne razprave stavijo stranke o posameznih točkah postopka nasprotne predloge, ali če se prvosedniku ne zdi privoliti v predlog ene stranke, da si ga nihče ne pobija, tedaj sodni dvor precej razsodi takšna vmesna vprašanja in zoper to nij dopuščen samostalen pravni lek, kateri bi daljo razpravo zadržaval.
Razsodilne vzroke je vselej oznaniti in v zapisniku poočititi.
Glavna razprava se začenja s tem, da zapisnikar stvar okliče. Obtoženec vstopi nevklenen, vendar ga, — če je v preiskovalnem zaporu — spremlja straža. Tiste reči, ki bi jih utegnilo biti potreba k dokazovanju in katere bode položiti v prispoznanje pred obtoženca ali priče, morajo se prinesti v sodilnico, predno se začne razprava.
Na to povpraša prvosednik obtoženca za ime in priimek, za starost, rojstveni kraj, občino, v katero je pristojen, vero, stan, obrt ali posel, s katerim se bavi, in za stanovališče, ter ga opominja, naj pazi na obtožbo, katera se bode prebrala, in na tek razprave.
Potlej se po imenu zakličejo pozvane priče in zvedenci, in prvosednik, opomnivši jih svetosti prisege, katero prisežejo, reče jim oditi v sobo, njim namenjeno. Po okolnostih sme se tudi zasebnemu obtožitelju ali udeležencu, — ako ga je zaslišavati za pričo, — veleti, da iz sednice odstopi, kar mu pa ne krati pravice, da se dá po kom drugem zastopati na razpravi. Ako mu se zdi, ukrene prvosednik tudi potrebno, da se pričam dogovarjanje ali pomenkovanje med sabo zabrani.
Kar se tiče zvedencev, sme prvosednik v vseh slučajih, v katerih se mu zdí primerno v pozvedbo resnice, ukazati, da ostanejo v sednici, ko se obtoženec in priče zaslišujejo.
Ako priče ali zvedenci, da si pozvani, k glavni razpravi ne pridejo, sme sodni dvor ukreniti, da se brez odloga prednj privedó.
če to nij mogoče, tedaj sodni dvor poslušavši obtožitelja in obtoženca ali njegovega zagovornika, odloči, je li glavno razpravo preložiti ali nadaljevati in namesto ustnega zaslišavanja prič ali zvedenih môž brati to, kar so v vvodni preiskavi izustili.
Kogar k razpravi nij bilo, prisoditi mu je od petih do petdeset goldinarjev globe. Če se je glavna razprava preložila, plača on vrhu tega še troške za sejo, za katero je njegov neprihod kriv, da je bila zastonj. Tudi se sme proti njemu izdati privodno povelje, da se zagotovi njega prihod k seji vnovič določeni.
Zoper obsodbo po zgornjem paragrafu izrečeno sme priča ali zvedenec v osmih dnevih po vročitvi razsodíla proti njemu storjenega vgovarjati pri sodečem sodnem dvoru.
Ako mu je moči izkazati, da mu pozivnica nij bila kakor treba vročena, ali da mu je priti branil nenaden in neodvračen zadržek, odveže se kazni, v katero je bil obsojen.
Prisojena kazen ali naloženi trošek mu se sme znižati, ako more dokazati, da ta kazen ali obsodba v troške nij v ni kaki primeri z njegovo krivnjo ali z nasledki njegovega izostanka.
Ako se vgovor vzdigne še le po končani glavni razpravi, razsodi o njem sodni dvor prve stopinje v nejavni seji v zboru treh sodnikov, katerih eden predseduje.
Zoper razsodílo o vgovoru nij pravnega leka.
Ko so priče odstopile, dá prvosednik pod ničnostjo prebrati obtožnico, in če je kako razsodílo, vsled katerega je ta ali óna obtožbenih toček odpala, tudi to razsodilo.
Na to zaslišuje prvosednik obtoženca o vsebini obtožbe. Ako obtoženec na obtožbo odgovorí rekoč, da nij kriv, naj mu prvosednik razodene, da ima pravico, upreti se obtožbi s povrstno razložbo, kako je stvar bila, ter omenivši [Page] vsako posamezno dokazílo povedati svoje opomnje o njem. Ako se obtoženčeva izustila razlikujejo od prejšnjih, vprašati ga je, zakaj zdaj drugače govorí. Prvosednik lahko v tem slučaji, kakor tudi tedaj, kadar se obtoženec brani odgovarjati, dá ali ves zapisnik o prejšnjih izustilih ali samo nekoliko iz njega prebrati.
Obtoženca nij moči primorati, da bi dal odgovor na zastavljena mu vprašanja.
Obtožencu nij zabranjeno, tudi med glavno razpravo pogovarjati se s svojim zagovornikom; ali ne dopušča se mu, da bi se z njim neposrednje posvetoval o odgovoru, katerega mu je dati na posamezna vprašanja, ki se mu stavijo.
Po zasliševanji obtoženca naj pridejo na vrsto dokazi po redu, kakor prvosednik določi, in praviloma je najpred sprejeti dokaze, katere podaja obtožitelj.
Obtožitelj in obtoženec smeta v teku glavne razprave kaka dokazíla popustiti, vendar samo tedaj, če nasprotnik privoli.
Priče in zvedenci se posamič poklicujejo ter se izprašujejo vpričo obtoženca. Predno se zaslišijo, opominjati jih je, naj resnico govoré. Zvedence, kateri so že prisegli, in tiste priče, ki so bile v vvodnem postopku zaprisežene, opomniti je svetosti prisege, katero so storili.
Razen tega slučaja je vsacega izmed njih pod ničnostjo po tem, ko je odgovoril na splošna vprašanja; ín predno se dalje zaslišuje, v prisego vzeti držéč se zakona z dne 3. maja 1868, drž. zak. št. 33, ako ne brani kateri v §. 170 pod 1 do 6 omenjenih vzrokov.
Zaprisežba se sme opustiti ali do končanega zasliševanja priče odložiti, če sta obtožitelj in obtoženec s tem zadovoljna.
Prvosednik naj se zaslišujoč priče in zvedence, ravna po propisih za preiskovalnega sodnika v vvodni preiskavi danih v kolikor se isti po svoji naravi ne kažejo neizpeljivi v glavni razpravi. Njegova skrb bodi, da še ne zaslišana priča ne bode pri sprejemanji dokazov sploh, še ne zaslišan zvedenec pa da ne bode tedaj pričujoč, kadar se drug zvedenec o isti reči zaslišava.
Priče, katerih izustíla se med sabo razlikujejo, sme prvosednik soóčiti.
Pričam in zvedencem je po tem, ko so zaslišani, v seji ostati dotle, dokler jih prvosednik ne odpusti ali jim odstopiti ne velí. Posamezne priče ne smejo druga od druge odgovora tirjati o svojih izustílih.
Vselej po tem, ko je katera priča, kak zvedenec ali soobtoženec bil zaslišan, vprašati je obtoženca, ima li kaj odvrniti na izustilo, katero je ravno kar slišal.
Razen prvosednika gre tudi drugim udom sodnega dvora, obtožitelju, obtožencu in zasebnemu udeležencu ter njih zastopnikom pravica, vsaki zasliševani osebi, dobivši za tega delj besedo od prvosednika, staviti vprašanja. Prvosednik sme zavračati vprašanja, katera se mu zdé neprimerna.
Prvosednik ima oblast, izjemno ukazati, da obtoženec za ta čas, ko se kak svedok ali kak soobtoženec zaslišava, iz sednice odstopi. Mora mu pa brž kakor ga nazaj privedó ter ga je zaslišal o stvari brez njega razpravljani, na znanje dati vse, kar se je godilo ta čas, ko njega vpričo nij bilo, zlasti izustíla v tem času storjena.
Ako mu se to nij na znanje dalo, mora se vsakakor pod ničnostjo storiti pozneje, predno se sklene dokazovanje.
Tako obtoženec kakor obtožitelj smeta zahtevati, da priče, ko so bile zaslišane, iz sodilnice odstopijo in se pozneje zopet notri pokličejo ter vnovič ali posamezno ali vpričo drugih svedokov zaslišijo. Prvosednik lahko to tudi uradoma ukaže.
Zapisniki o zasliševanji soobdolžencev in prič, po tem mnenja zvedenih môž smejo se samo v naslednjih slučajih brati, namreč:
Zapisniki o ogledu in izvidu, zoper obtoženca prej izdana kazenska razsodíla, in druge vrste pisma in pisanja, ki so pomenljiva za stvar, morajo se brati, ako se obe stranki tega ne odrečeta.
Po vsakem branji je povprašati obtoženca, ima li kaj opomniti o tem.
V teku ali na konci dokazovanja dá prvosednik položiti pred obtoženca in kolikor je potrebno, tudi pred priče in zvedene možé tiste rečí, ki utegnejo razjasniti, kako je stvar bila, ter jim velí, naj izrekó, če jih poznajo.
Prvosednik ima oblast, brez obtožiteljevega ali obtoženčevega predloga, v teku postopka pozvati in če bi potrebno bilo, privesti dati in zaslišati take priče in zvedence, od katerih se je — kakor se je obrnila razprava — nadejati, da utegnejo znamenite dejanjske reči razjasniti.
Je li take nove priče ali zvedence vzeti v prisego, to razsojuje sodni dvor po njih izpraševanji in zaslišavši stranke.
Prvosednik sme tudi nova mnenja zahtevati ali druga dokazíla pripraviti dati, s sodiščem ogled [Page] napraviti, ali v to iz sodišča odposlati kacega uda, ki naj o tem poroča.
Ko je prvosednik izrekel, da je dokazovanje skleneno, dobi najpopred obtožitelj besedo, da povzame, kar je dokazovanje na dan spravilo, in da stavi in z razlogi podpre svoje predloge o krivnji obtoženega in o kazenskih določílih, katera bi bilo na-nj uporabiti. Določnega predloga o tem, koliko kazni je med mejami zakonitega stavka obtožencu odmeriti, naj obtožitelj ne stavi.
Zasebni udeleženec dobí besedo prvi za državnim pravdnikom.
Obtoženec in njegov zagovornik imata pravico, na to odgovoriti. Ako se državnemu pravdniku ali udeležencu vzvidi kaj odvrniti na ta odgovor, pristojí vsakakor poslednji govor obtožencu in njegovemu zagovorniku.
Praviloma naj se v konečnih govorih vsa vprašanja, katera je v sodbi razsoditi, neločena razpravljajo.
Vendar je na voljo prvosedniku ali sodnemu dvoru (§. 238) tako ukreniti, da se konečni govori o vprašanji, je li obtoženec kriv, odločijo od govorov o kazenskih določilih, o zasebnopravnih zahtevkih in o pravdnih troškovih. V teh slučajih se po tem, ko je sodni dvor razsodil, je li [Page] obtoženec kriv, ter svoj izrek oznanil, imajo vnovič konečni govori, a ti naj se vendar sučejo edino o vprašanjih, katera je še razsoditi.
Ko je prvosednik izrekel, da je razprava sklenena, umakne se sodni dvor v posvetovalnico sodbo sklepat. Obtoženca, ako je bil pod zaporom, odvedejo za ta čas iz sednice.
Sklepáje sodbo naj sodišče gleda samo na to, kar je prišlo v glavni razpravi na dan. Spisi morejo samo toliko biti za dokazíla, ako in kolikor so bili v glavni razpravi brani.
Sodišče je dolžno dokazíla po njih verovnosti in dokaznosti vsako posamič kakor tudi vsa v njihovi notranji zvezi skrbno in vestno preudariti. O vprašanji, je li katero dejanjsko reč vzeti za dokazano, razsojajo sodniki ne po zakonitih dokaznih pravilih, temveč samo po svojem svobodnem prepričanji, katero so zajeli iz vestnega preudarka vseh za ali zoper kaj prinesenih dokazíl.
Obtoženec se s sodbo sodnega dvora obtožbe oproščuje:
Ako se obtoženec spozna za krivega, mora kazenska sodba izrekati:
Kadar sodni dvor meni, da dejanjske reči, katere so podloga obtožbi, same na sebi ali v zvezi z okolnostmi, katere so se v glavni razpravi pokazale, ustanavljajo hudodelstvo ali pregrešek, za katerega je pristojna porota, tedaj izreče svojo nepristojnost.
Kakor ta izrek postane pravokrepen, naj obtožitelj zadnji čas v treh dnevih (§. 27 in 46) podá. svoje predloge o vpeljavi ali obnovi vvodne preiskave, ali — ko bi je ne bilo potreba — o zaukazu glavne razprave pred poroto. V prvem slučaji je vložiti novo obtožnico; razen tega slučaja pa je ob novi glavni razpravi prebrati prvotno obtožnico in izrek sodnega dvora, storjen po pričujočem paragrafu.
Ako sodni dvor sprevidi, da dejanjske reči, ki so podloga obtožbi, same za se ali v zvezi z okolnostmi, ki jih je še le glavna razprava na dan spravila, ustanavljajo drugo kaznjivo dejanje, nego je v obtožnici imenovano, katero pa ne spada pred poroto, tedaj stori — poslušavši o tem stranki ter razsodivši predlog o preložitvi, ko bi ga kdo stavil, — sodbo po svojem pravnem preverjenji, ne da bi ga vezala označba, katera je v obtožnici bila dejanju dana.
Ako bode obtoženec pri glavni razpravi obdolžen še drugega dejanja razen tistega, zaradi katerega je obtožen, sme sodni dvor, če je taisto uradoma preganjati, na predlog državnega pravdnika ali človeka s tem činom poškodovanega, a v drugih slučajih edino po zahtevi tega, kdor ima pravico zasebne obtožbe, - razpravo in sodbo raztegniti tudi na to dejanje. Obtoženčeva privolitev je samo tedaj potrebna, kadar bi ga, obsojenega za to dejanje, zadel kazenskí zakon ostrejši od ónega, katerega bi bilo uporabiti na kaznjivo dejanje, omenjeno v obtožnici.
Ako v takošnem slučaji obtoženec ne privoli v to, da bi bil takoj odsojen, ali če se to ne more zgoditi, ker je potreba skrbnejše priprave, ali ker sodni dvor nij pristojen za odsodbo novega kaznjivega dejanja, naj se sodba omejí samo na predmet obtožbe, obtožitelju pak, — če zahteva on — pridržuje samostalno preganjanje zaradi novega [Page] dejanja; razen tega slučaja ne bode več nikacega preganjanja zaradi poslednjič omenjenega dejanja.
Po okolnostih sme sodni dvor, ako ne odsodi takoj o novem dejanju, tudi glavno razpravo ustaviti ter razsodbo o vseh obtožencu pripisovanih kaznjivih dejanjih novi glavni razpravi pridržati.
V obeh slučajih mora obtožitelj v treh dnevih (§§. 27 in 46) podati svoje predloge o zakonitem postopku.
Ako se proti obtožencu izreče kazenska obsodba, ne brani nje zvršitve okolnost, da se še pridržuje pregon za drugo kaznjivo dejanje. Samo tedaj, ko bi na poslednje dejanje bila postavljena smrtna kazen, mora se z zvršitvijo po §. 263 storjene sodbe počakati dotle, dokler nij razsojeno o ónem dejanji.
Ako se obtožitelj poprime pridržka v §. 263 omenjenega, sme sodni dvor ukreniti, da se z zvršitvijo sodbe pod tem pridržkom izrečene počaka dotle, dokler ne bode razsojeno o novi obtožbi. V tem slučaji je z obema sodbama, kar se tiče pravnih lekov, tako ravnati, kakor da sta istodobno storjeni.
Ako se obtoženec, zoper katerega je že izrečena kazenska obsodba, za krivega spozna kakega [Page] drugega pred ono kazensko sodbo storjenega kaznjivega dejanja, naj se pri odmerjanji kazni za novo najdeno kaznjivo dejanje primerno gleda na kazen, krivcu s prejšnjim razsodílom prisojeno, tako da se nikdar ne sme prestopiti najvišja kazen, katera je v zakonu določena dejanju, podvrženemu hujši kazni.
Kadar se komu prisoja kazen v denarjih (globa), določiti je ob enem zapor, kateri stopi na nje mesto, ako bi se ne mogla iztirjati.
Obtožiteljevi predlogi sodni dvor samo v tem vežejo, da ne more izreči, da je obtoženec kriv dejanja, na katero obtožba nij bila ni izprva namerjena ni v glavni razpravi razširjena.
Neposrednje po tem, ko je sodni dvor storil svoj sklep, naj se obtoženec zopet privede ali pokliče, ter naj prvosednik v javni seji oznani sodbo z bistvenimi nje razlogi, čitaje tudi uporabljena zakonita določila. Ob enem pouči prvosednik obtoženca o pravnih lekih, katerih se lahko poprime.
Ako obtoženec nij prišel k oznanilu sodbe, sme prvosednik dati ga za tega delj privesti ali pa ukazati, da mu se sodba ali po v to odbranem sodniku ustno razodene ali pa v prepisu vročí.
Vsaka sodba se mora v treh dnevih od tistega dne, haterega je bila oznanjena, pismeno odpraviti (izdati) in po prvosedniku in zapisnikarju podpisati.
Sodbeni odpravek mora obsegati:
Kake pomote v pisanji in računu, po tem take napake v obliki in izpustke, ki se ne tičejo toček, omenjenih v §. 260, št. 1 do 3, naj sodni dvor vsak čas popravi, poslušavši morebiti stranke. Proti zavrnitvi dotičnega predloga nij pravnega leka. Skleneni popravek je pristaviti sodbi na kraji in sicer na vseh odpravkih ali izdatkih.
O glavni razpravi je pod ničnostjo pisati zapisnik, katerega podpišeta prvosednik in zapisnikar. Zapisnik bode obsegal imena pričujočih [Page] údov sodnega dvora, strank in njihovih zastopnikov, posvedočeval vse bistvene formalnosti postopka, navajal zlasti, kateri svedoki in zvedenci so bili zaslišani, in kateri spisi prebrani, če so se priče in zvedenci zaprisegli, ali zakaj se je zaprisežba opustila; poslednjič bode omenjal vse predloge pravdnih strank in dotična razsodíla prvosednikova ali sodnega dvora. Strankam je prosto zahtevati v obrambo svojih pravic, da se posamezne točke po zapisniku ugotove.
Prvosednik naj ondi, kjer veljá besede na gotovo postaviti, — ako katera stranka želi — takoj posamezna mesta prebrati dá.
Obtoženčevi odgovori in izustíla prič ali zvedenih mož omenjajo se samo tedaj, ako se v čem ločijo od povedeb hranjenih v spisih ali jih kako spreminjajo ali jim kaj pristavljajo ali kadar se katera priča ali kak zvedenec v javni seji prvikrat zaslišuje.
Ako se prvosedniku ali sodnemu dvoru vzvidi primerno, lahko ukrene, da se vsa izustíla in govori po stenografu zapišejo; ako katera stranka o pravem času to zahteva in troške naprej založí, naj se to vselej ukaže. Ali stenografske zapiske je v osem in štiridesetih urah prevesti na navadno pisavo, pred prvosednika ali sodnika, kateremu on to naročí, položiti v pregled ter pridejati zapisniku.
V drugem je strankam prosto, v sklenen zapisnik in njegove priloge pogledati in prepisati si jih.
0 posvetovanji in glasovanji v teku in na konci glavne razprave je pisati poseben zapisnik v tistih slučajih, kjer je sodišče odstopilo v posvetovalnico sklep delat.
Z glavno razpravo, ko je enkrat začeta, sme se samo toliko prejenjati, kolikor se prvosedniku zdí potrebno, da se osebe v njej udeležene, kar treba, odpočijejo ali kaka dokazíla neutegoma v sednico pripravijo; ako se sodnemu dvoru vzvidi, lahko se v silnih slučajih tudi v nedeljo ali prazniku nadaljuje.
Ako zagovornika nij k glavni razpravi, če tudi je bil pravilno povabljen, ali če je odšel, predno se je končala, ali kadar se primeri, o čemer govori §. 236 v odstavku 2, ter sploh nij moči postaviti zagovornika ali vsaj tako ne, da bi to ne kratilo obtožencu zagovora, tedaj je razpravo preložiti. Troške postavljanja drugega zastopnika in preložitve nosi tega krivi zagovornik.
Ako obtoženec med razpravo tako zboli, da ne more dalje pri njej pričujoč biti, in če sam ne privoli, da bi se razprava brez njega nadaljevala in njegovo v vvodni preiskavi oddano izrecílo bralo, je razpravo preložiti.
Ako se sodišču vzvidi, sme preložitev glavne razprave ukreniti tudi tedaj, kadar sodni dvor s kakoršnega koli vzroka najde ukazati [Page] popred še nove pozvedbe ali preiskovalna dela ali pa pridobitev novih dokazíl, ali kadar se zaradi vnanjih zadržkov pokaže potrebno ali koristno, razpravo za nekaj časa odložiti.
Ako se iz glavne razprave pokaže ter je verjetno, da je kaka priča vedoma krivo govorila, sme prvosednik dati zapisnik narediti o nje izustilu, in po prebranji in potrjenji položiti pred pričo, da ga podpiše; lahko tudi dá pričo zapreti in pred preiskovalnega sodnika privesti.
Ako se med glavno razpravo v sednici storí kako kaznjivo dejanje, ter storilca zatekó pri samem dejanju, tedaj sme zbrano sodišče, prenehavši z glavno razpravo ali konci nje, na predlog v to upravičenega obtožitelja in po zasliševanji obdolženca in prič, kar bi jih bilo, stvar takoj odsoditi. Pravni leki proti taki sodbi nimajo odložne močí.
Ako se ne dá stvar precej odsoditi, ali če je v dejanji pred poroto spadajoče hudodelstvo ali tak pregrešek, dá prvosednik storilca privesti pred preiskovalnega sodnika.
O takem prigodku je narediti poseben zapisnik.
Ako je obtoženec med glavno razpravo storil kako kaznjivo dejanje, ima zanj polno veljavo, kar določuje §. 263.
Proti sodbam sodnih dvorov prve stopinje dopuščata se samo pravna leka pritožbe o [Page] ničnosti in vzklica. Prva gre na vrhovni sodni dvor kot kasacijski dvor, vzklic pa na sodni dvor druge stopinje.
Pritožbe o ničnosti moči se je zoper oprostilno sodbo samo obtožencu v škodo, a zoper obsodílno sodbo pa tako njemu na korist kakor v škodo poprijeti, ali vsigdar edino s katerega tu sledečih ničnostnih vzrokov :
Ničnostnih vzrokov omenjenih pod 2, 3 in 4 ni se moči poprijemati obtožencu na korist, kadar se dá brez dvombe spoznati, da pogrešek v obliki nij mogel imeti do razsodbe obtožencu škodljivega vpliva. Obtožencu na škodo se jih je moči samo tedaj poprijeti, kadar se dá spoznati, da je pogrešek v obliki lahko imel obtožbi škodljiv vpliv na razsodbo in če je vrhu tega obtožitelj temu pogrešku upiraje se zahteval razsodbe sodnega dvora, ter si je takoj, ko mu se je to razsodílo odreklo ali oznanilo, pridržal pritožbo zaradi ničnosti.
Obtožencu v korist se sme poprijeti pritožbe o ničnosti on sam in tako tudi njegov zakonski druže, kdo njegovih sorodnikov v navzgorni in nizdoljni vrsti, njegov varuh in pa državni pravdnik, a proti njegovi volji se je smejo samo, ako je nedoleten, roditelji in varuh. Kolikor gre za preudarek navedenih ničnostnih vzrokov, naj se pritožba o ničnosti, katero je kdo drug obtožencu v korist pognal, čisla tako, kakor da jo je on sam vložil.
Obtožencu na kvar sme samo državni pravdnik ali zasebni obtožitelj poprijeti se pritožbe o ničnosti.
Vzklicevati se je moči edino proti izreku o kazni, kjer ne gre za ničnostni vzrok, omenjen v §. 281, št. 11, in proti izreku o zasebnopravnih zahtevkih. Zaradi izreka o kazni smejo se vzklica poprijeti vsi tisti, katerim gre pravica, pri tožiti se zaradi ničnosti, in to obtožencu v škodo samo takrat, kadar mu je kazen bila izvenredno zmanjšana ali če mu je bila izpremenjena; a obtožencu v prid samo tedaj, kadar se sodni dvor nij že tako poslužil te dane mu pravice.
Proti temu, kar se je razsodilo o zasebnopravnih zahtevkih, smejo se vzklicavati samo obtoženec in njegovi zakoniti zastopniki ter dediči.
Pritožbo o ničnosti je treba zglasiti pri sodnem dvoru prve stopinje v treh dnevih po tem, ko je sodba oznanjena, če obtoženca ni bilo pri oznanjanji sodbe (§. 234), zglasiti jo je v treh dnevih po tem, ko mu se je na znanje dala (§. 269).
Obtoženčevim svojcem, omenjenim v §. 282, teče rok za zglasítev pritožbe o ničnosti od tistega dneva, od katerega se obtožencu začenja.
Zglasitev pritožbe o ničnosti ima odložno moč. Ali izpuščenje s sodbo oproščenega obtoženca iz zapora se odlaga edino zaradi ničnostne pritožbe državnega pravdnika in to samo tedaj, če je pritožba bila precej pri oznanitvi sodbe zglašena.
Pritožitelj ima pravico, najkasneje v osmih dnevih po vročitvi sodbe, vložiti pri sodišči izvod svojih pritožbenih vzrokov. On mora ali v tem spisu ali pri zglasitvi svoje pritožbe ničnostne vzroke posamič in določno označiti; sicer naj mu se kasacijski dvor ne ozira na pritožbo. Ako je pritožilni spis v zakonitem roku vložil, priobčiti ga je njegovemu nasprotniku s pristavkom, da v osmih dnevih lahko vloži svoj protiizvod.
Ko se ta nasprotni izvod poda ali ko preteče za-nj določeni rok, poslati je vse spise kasacijskemu dvoru, kateri o tem razsoja.
Določila kazenskopravnega reda o ničnostnih pritožbah so deloma dopolnjena, deloma, izpremenjena, po zakonu z dne 31. dec. 1877, št. 3 drž. zak. za leto 1878, kateri se tako glasi:
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem v dopolnitev in neko premembo določil kazenskopravdnega reda z dne 23. maja 1873 (Drž. zak. št. 119), ki se tičejo pritožeb o ničnosti, tako lé:
§. 1.
Sodni dvor prve stopinje, pri katerem se zglasí ničnostna pritožba mereča proti konečni sodbi, naj tisto zavrne:
§. 2.
V §. 1 omenjeni sklep sodnega dvora prve stopinje dela se v zboru treh sodnikov in sicer če gre za kak v §. 1 pod številko 2 in 3 omenjenih slučajev, ne prej, dokler se ni izvod ničnostne pritožbe vložil ali pa v to določeni rok že iztekel.
Proti temu sklepu odprta je pritožba na kasacijski dvor, katero je v treh dnevih po oznanilu sklepa podati sodnemu dvoru prve stopinje, in ta dvor mora jo v nadaljnjih treh dnevih poslati kasacijskemu dvoru.
Ta pritožba nima odložne moči.
Kasacijski dvor razsoja o pritožbi v nejavni seji, poslušavši generalnega prokuratorja.
Ako kasacijski dvor ugodi pritožbi, tedaj teče rok izvodu ničnostne pritožbe v slučaji § 1, številka 1, če izvod še ni podan, od dne, katerega je odločba kasacijskega dvora oznanjena, ter je treba pritožitelju ob enem s tem oznanilom, če se ni že prej zgodilo, vročiti izdatek sodbe; v drugem naj se ravná po §. 285, k. pr. r.
Kadar se ta pritožba zavrne, in če je z ničnostno pritožbo bil zedinjen tudi vzklic, tedaj napoti kasacijski dvor, zavrnivši pritožbo, spise na sodni dvor druge stopinje, ki je pristojen v razsodbo o vzklicu.
§. 3.
Kasacijski dvor naj se posvetuje o ničnostni pritožbi, katera po odstavku z § 286, k. pr. r. pred-nj pride, samo tedaj najpred v nejavni seji, poslušavši generalnega prokuratorja, kadar generalni prokurator ali poročevalec, ki ga prezident kasacijskega dvora iz njegove srede postavi, nasvetuje kak v §§. 4, 5 in 6 omenjenih sklepov.
Razen tega slučaja postavi se v javno razpravo ročišče po propisu zastran tega danem v §. 286, k pr. r. ter ní potreba nikacega sklepa kasacijskega dvora za to.
§. 4.
V nejavnem posvetovanji sme se pritožba o ničnosti takoj zavrniti:
Zgornji sklep sme se v nejavnem posvetovanji storiti tudi tedaj, kadar je treba ročišče v javno razpravo postaviti zaradi drugih ničnostnih vzrokov, ali za to, ker si kasacijski dvor hoče pridržati zvrševanje oblasti, pristoječe mu po odstavku 1 § 290 kazenskopravdnega reda.
§. 5.
V nejavnem posvetovanji o ničnostni pritožbi, ki je poprijeta obtožencu na korist, sme se s privolitvijo generalnega prokuratorja ta pritožba takoj uslišati, kadar je razvidno, da bode neogibno treba ukazati novo glavno razpravo, a da v stvari sami kasacijski dvor še nima razsojati.
§. 6.
Dalje se v nejavnem posvetovanji lahko ukažejo dejanjska pojasníla o trjenem kakem pogrešku v obliki (§. 281, število 1 do 4 k. pr. r., §. 344, število 1 do 5 k. pr. r.).
§. 7.
V § 4 omenjeni sklep sme kasacijski dvor tudi storiti, posvetujoč se o pritožbi, katera je na podlogi §. 2 na-nj prišla, če je vložen izvod ničnostne pritožbe ali rok, vložiti ga, minul.
§. 8.
Razveljavijo se §§. 216, 217 in drugi odstavek §. 218, k. pr. r.; vendar se sme okolnost, da sodni dvor druge stopinje, kateri je koga pod obtožbo djal (§§. 214 in 218 k. pr. r.), ni bil pristojen, utrjevati z ničnostno pritožbo podano zoper konečno sodbo.
Najde li kasacijski dvor, da je ta pritožba o ničnosti utemeljena, tedaj uniči glavno razpravo, odkaže stvar v zopetno razpravo pred pristojno sodišče prve stopinje ter zapové popravo postopka, katera bi še na kako drugo stran potrebna bila.
Določila §§. 3 do 7 uporabljajo se tudi na take ničnostne pritožbe.
§. 9.
Kjer koli kasacijski dvor na podlogi pričujočega zakona zavrača kako pritožbo ali ničnostno pritožbo, ki je bila očitno iz nagajivosti ali samo za to vložena, da bi se stvar zavlekla, ima on vselej pravico, pritožitelju ali po okolnostih zastopniku njegovemu prisoditi do 100 gld. globe.
§. 10.
Pričujoči zakon pride v moč tisti dan, katerega se razglasí; vendar se take pritožbe ničnosti, ki so bile o začetku njegove veljavnosti vložene ali kí se v 30 dnevih po tem vložé, smejo zavrniti ali zaradi nagajivosti pokazniti edino s takih vzrokov, po katerih bi se bilo to tudi po veljajočem zakonu zgoditi moglo.
Zvršitev tega zakona je naročena ministru pravosodja.
Kasacijski dvor naj se najpoprej posvetuje v nejavni seji o ničnostni pritožbi, poslušavši generalnega prokuratorja, če je pritožba prepozno zglašena ali če ničnostni vzroki niso posamič in določno označeni, ali če so že odstranjeni s prejšnjim razsodílom kasacijskega dvora, izdanim v isti stvari, ali če se pritožba ne opira na katerega v §. 281 naštetih ničnostnih vzrokov ali če ne izhaja od osebe v to upravičene, tedaj naj se precej zavrne. Isto se zgodí, kadar gre edino za pritožbo o ničnosti oprto na §. 281, štev. 5, ter kasacijski dvor najde, da nima podstave. Razen teh slučajev je ali takoj ali po tem, ko se dobodo dejanjska pojasníla o očitanem pogrešku v obliki (§. 281, štev. 1—4), — ako bi se potrebna videla, — postaviti ročišče (sodbeni dan) v javno razpravo stvari ter obtoženca in zasebnega obtožitelja, ako bi se kateri udeleževal, tako pozvati, da dobíta poziv najmanj osem dni pred ročiščem. Pri tem jima je razodeti, da se, ako ne bi prišla, nju pritožbe in izvodi preberó in po njih razsodba storí.
Ako je obtoženec v zaporu, naznani mu se ročišče s tem pristavkom, da sme samo zagovornika poslati.
Ako je že po imenu napovedal zagovornika ali pa prosil, da bi mu se kateri postavil, naj se poziv samo na zagovornika odpravi.
Razprava stvari pred kasacijskim dvorom na postavljenem ročišči je javna po propisih §§. 228—231.
Najpopred razloží ud kasacijskega dvora, katerega določi prezident tega sodišča, kot poročevalec dozdanji tek kazenskega postopka, ter označi ničnostne vzroke, katere je pritožitelj postavil, in prepirne točke odtod izhajajoče, ne izrekši mnenja, kako bi bilo stvar razsoditi.
Na to dobode pritožitelj besedo, da svojo pritožbo z vzroki utemelji, a za njim njegov nasprotnik, da mu odgovorí. Obtožencu ali njegovemu zagovorniku gre vsekakor pravica zadnje besede. Ako ena stranka ni prišla, prebere se nje pritožilni spis ali protiizvod. Po tem odstopi sodni dvor v svojo posvetovalnico.
Najde li kasacijski dvor, da pritožba o ničnosti nima podstave, naj jo zavrže, in če je očitno bila z objesti (nagajivosti) ali samo za to vložena, da bi se stvar zavlekla, sme pritožitelju ali po okolnostih njegovemu zastopniku prisoditi od desetih do sto goldinarjev globe.
Ako je pritožba o ničnosti utemeljena, je sodbo, kolikor se izpodbija ter jo zadeva ničnosti vzrok, ovreči in po različnosti ničnostnih vzrokov, držéč se naslednjih propisov, razsoditi in dalje postopati:
Ako je pritožba o ničnosti bila namerjena samo proti posameznim v sodbi obseženim naredbam, ter se kasacijskemu dvoru pozdí, da se one dadó odločiti od vsebine cele sodbe, prosto mu je tudi izpodbijano sodbo samo deloma ovreči. Isto biva, kadar ima izpodbijana sodba več kaznjivih dejanj za podlogo ter pritožba o ničnosti meri samo na postopek ali odsodbo o nekaterih izmed njih, pa se ob enem vidi, da je mogoče postopek , — kolikor bi trebalo, — deloma [Page] ponavljati ali tudi ne ponovivši ga nov razsod o tem posameznem kaznjivem dejanji izreči.
Kasacijski dvor naj preudarja samo tiste ničnostne vzroke, na katere se pritožitelj izrečno opira ali vsaj očitno na-nje kaže. Ako se pa o priliki pritožbe zaradi ničnosti, — naj jo požene kdor si bodi, — prepriča o tem, da se je kazenski zakon obtožencu v škodo napačno uporabil (§. 281, št. 9 —11), ali da isti vzroki, na katere se opira njegova ukrenitev obtožencu v prid, govoré tudi za soobtoženca, kateri se nij poprijel pritožbe o ničnosti, naj iz uradne dolžnosti postopa tako, kakor da se je dotičnik tega ničnostnega vzroka poprijel.
Ako je pritožba zaradi ničnosti vložena zgolj na korist obtožencu, kasacijski dvor obtožencu ne more prisoditi ostrejše kazni, nego je bila v izpodbijani sodbi izrečena.
Sodbo kasacijskega dvora je po tem, ko se je v sodilnico povrnil, z razsodilnimi razlogi vred ustno oznaniti; ako obtoženca nij bilo pri razpravi kasacijskega dvora, mu je brez odloga uradno poverjen prepis sodbe po sodnem dvoru prve stopinje vročiti. Kar se tiče izdatka sodbe in pisanja zapisnikov pri razpravah kasacijskega dvora, bode se držati propisov obseženih v §§. 260, 268 do 271.
Razprava o ničnostni pritožbi vloženi v obrano zakona se ravná sploh po propisih danih v §§. 287—291, vendar s to razliko, da seje obtoženec ne deléži ter da kasacijski dvor o njej v zboru enajsterih sodnikov razsoja. Ako kasacijski dvor najde, da pritožba zakonu v bran pognana ima podstavo, naj razsodi, da se je v kazenski stvari, za katero gre, z izpodbijanim sklepom ali ravnanjem, z opravljenim postopkom ali z izdana sodbo zakon prelomil. Ta izrek praviloma nima moči do obtoženca. Ali če je obtoženec s tako ničevo sodbo bil obsojen v kako kazen, prosto je kasacijskemu dvoru, kakor mu se vzvidi, ali obtoženca obtožbe oprostiti, ali uporabiti na-nj lajši kazenski stavek ali po okolnostih ukazati obnovo proti njemu zvršenega postopka.
Sodišče, pred katero se stvar po §§. 288 in 292 v novo razpravo odkaže, naj ji za podlogo vzame prvotno obtožbo, ako nij kasacijski dvor drugače ukazal.
Veže ga v tem pravno mnenje, katerega se je kasacijski dvor držal v svoji razsodbi.
Določilo §. 290, v odstavku 2, merodavno je tudi za sodbo , katera se izreče na podlogi nove glavne razprave.
Proti tej poslednji sodbi moči se je poprijeti ničnostne pritožbe z vseh v §. 281 omenjenih vzrokov, kolikor niso že odstranjeni z razsodilom kasacijskega dvora, storjenim v isti stvari.
Vzklic je v roku, postavljenem v §. 284, pri sodnem dvoru prve stopinje zglasiti. Odložno moč ima samo tedaj, kadar je namerjen zoper vrsto prisojene kazni, ali če obtoženec, kadar veljá vzklic meri prisojene kazni, ne izreče sam, da ga je volja med tem kazen nastopiti.
Pritožitelj naj vzklicni izvod v osmih dnevih po zglasitvi vloži.
Ko je izvod vložen ali ko je iztekel za to določeni rok, položiti je vse spise pred sodni dvor druge stopinje, kateri o vzklicu razsodi v nejavni seji, poslušavši višjega državnega pravdnika.
Sodni dvor druge stopinje naj razsoja edino o točkah, na katere je namerjen vzklic, ter jemlje za podlogo razsodbi izrek sodišča o krivnji obtoženega in o kazenskem zakonu, kateri je uporabiti. Kadar v prid enemu ali več sokrivcev kazen zniža s tacih vzrokov, kateri so na korist tudi drugim sokrivcem, naj uradoma tako postopa, kakor da so se tudi ti vzklicevali.
Ako je vzklic podan zgolj na korist obtožencu, mu sodni dvor druge stopinje ne more prisoditi ostrejše kazni, nego je bila v prvi sodbi izrečena.
Proti njegovemu razsodilu nij pravnega leka.
Ako je razen vzklica pognana tudi pritožba o ničnosti bodi z ene ali z druge strani, je [Page] pri polaganji spisov pred kasacijski dvor pridejati tudi tiste spise, kateri se tičejo vzklica. V tem slučaji razsoja kasacijski dvor po rešitvi ničnostne pritožbe ali ob enem ž njo tudi o vzklicu, in to vselej v nejavni seji, poslušavši generalnega prokuratorja.
Na mestu vsakega sodnega dvora prve stopinje bivajo vsake tri mesece redne porotne seje, in sicer pri sodiščih stoječih pod istim sodnim dvorom druge stopinje po tisti vrsti, katero le-ta določi. Na Dunaji bivajo redne porotne seje vsak mesec, po drugih mestih, za katera se prezidentu sodnega dvora druge stopinje vzvidi potreba tako zaukazati, vsaka dva meseca.
Kadar je po številu ali važnosti podanih obtožeb potrebno, sme ukazati tudi, da bode izvenredna porotna seja.
Sodni dvor druge stopinje sme s posebno tehtnih razlogov ukreniti, da se porotna seja vrši v drugem kraji in ne ondi, kjer ima sodni dvor prve stopinje svoj sedež.
Redna porotna seja se ne sme prej skleniti, dokler niso razsojene vse tiste kazenske stvari, pri katerih je bilo o začetku seje djanje pod obtožbo pravokrepno. Stvari, pri katerih o začetku porotne seje tega še nij bilo, smejo se v tisti seji z odobrenjem prvosednika porotnega sodnega dvora samo tedaj v glavno razpravo vzeti, kadar [Page] obtožitelj ali obtoženec tako predlaga in nasprotnik v to privoli.
Ali obtoženec je v obeh slučajih dolžan izrečno odpovedati se vgovora zoper djanje pod obtožbo, do katerega ima pravico, pritožbe zaradi ničnosti proti razsodilu zavračujočemu ta vgovor in roka v §. 221 dopuščenega.
Kadar ima obtožitelj ali obtoženec važnih vzrokov, predlagati, da katera stvar ne pride pred prvo prihodno porotno sejo, razsodi porotni sodni dvor, ali če bi ta še ne bil zbran, zbornica svetovalstvena (§. 225), je li temu zahtevanju ugoditi.
Proti temu razsodilu nij pravnega leka.
Vsaka porota sestojí iz sodnega dvora in dvanajst porotnikov (porotniške klopi).
Porotni sodni dvor sestojí iz treh sodnikov, katerih eden je prvosednik, in iz zapisnikarja. Za prvosednika imenuje prezident sodnega dvora druge stopinje praviloma prezidenta tistega sodnega dvora prve stopinje, pri katerem ima biti porota; sme pa vendar v ta urad pozvati tudi kacega uda tega sodnega dvora ali pa sodnega dvora druge stopinje. Vsakakor naj tudi enega uda iz sodnega dvora prve stopinje določi za prvosednikovega namestnika. Ta imenovanja je praviloma zvršiti šest tednov pred začetkom porotne seje, a pri izvenrednih sejah vsaj štirnajst dní, predno se začnó, ter s pristavkom dneva in ure, kdaj se začne seja, razglasiti po javnih listih in po oznanilu na sodnem poslopji nabitem.
Druge ude porotnega sodnega dvora in dva namestna sodnika imenuje načelnik sodnega dvora prve stopinje izmed udov tega sodišča ali izmed okrajnih sodnikov, predno se začne porotna seja.
Za vsako porotno sejo se pokliče šest in trideset porotnikov in devet namestnih porotnikov, izmed katerih izhaja tistih, v sestavo porotniške klopi za vsako posamezno razpravo določenih dvanajst porotnikov.
Kako se sestavljajo imeniki porotnikov, to določuje poseben zakon.
Sodni dvor prve stopinje mora pod ničnostjo imena k poroti poklicanih udov sodnega dvora ter spisek glavnih in namestnih porotnikov priobčiti vsakemu obtožencu najpozneje tretji dan pred tistim dnem, katerega se začne glavna razprava.
Neposrednje pred začetkom glavne razprave sestavi se za vsak kazenski slučaj posebej porotniška klop v nejavni seji porotnega sodnega dvora in vpričo obtožitelja, zasebnega udeleženca, obtoženca in njegovega zagovornika ter pozvanih porotnikov. To se začne s tem, da zapisnikar šest in trideset glavnih porotnikov po imenu zakliče.
če je prišlo manj nego trideset glavnih porotnikov, nadomestiti je, kar jih manjka, izmed devetih namestnih porotnikov po vrsti, kakor določi žreb.
Kazenskopravdni red.
Brž ko je število vsaj tridesetih porotnikov polno, povpraša prvosednik pod ničnostjo obtožitelja, zasebnega udeleženca, obtoženca in porotnike, je li pri katerem porotniku kak zadržek, ki bi mu branil udeležiti se te razprave. Taki zadržki so:
O povedanih zadržkih razsoja sodni dvor; ako bi bilo potreba število porotnikov dopolniti, naj se to zgodí, kakor določuje prejšnji paragraf.
Sestavljanje porotniške klopi sme se pod ničnostjo samo tedaj začeti, kadar je pričujočih najmanj štiri in dvajset takih porotnikov, kateri niso bili po poprejšnjem paragrafu izključeni. Samo kadar vsi tisti, kateri imajo pravico porotnike odmetavati, izrečno privolijo, sme se porotniška klop sestavljati tudi če je manj porotnikov pričujočih.
Od števila porotnikov, kolikor presega dvanajsterico, sme obtožitelj eno, a obtoženec drugo polovico odvreči. Če število porotnikov ni ravno, gre obtožencu pravica enega več odvreči. Kadar je več obtožiteljev ali več obtožencev, zvršujejo vkupno óni odmetno pravico obtožitelju gredočo, ti odmetno pravico obtožencu dodeljeno, če se ne zjedinijo v tem, kako bi jo vkupno zvrševali, določuje žreb, po kateri vrsti naj vsakrat rabijo odmetno pravico. Če eden izmed soupravičencev koga odvrže, velja to in se šteje po tem za vse.
Imena porotnikov se denejo v žrebovnico. Prvosednik dá na znanje, koliko odmetov pristoji vsacemu udeležencu, ter ustanoví, — ako bi potrebno bilo, — kako naj se zvršuje odmetna pravica. Na to poteguje imena, vsako za se, iz žrebovnice in jih prebira.
Ko se je potegnilo in prebralo vsako posamezno ime, naj vsak, kdor ima odmetno pravico, — dokler ta pravica ni pošla, — in sicer obtožitelj prvi izreče, če porotnika sprejme ali ga odvrže. Ako ni izrecíla, predno se drugo ime iz posode [Page] potegne, veljá to, da je porotnik sprejet. Zakaj se kdo sprejema ali odmetuje, se ne sme povedati.
Brž ko je potegneno dvanajst ne odvrženih porotnikov, ali kadar je v žrebovnici še samo toliko imen, kolikor jih je potreba, da se število porotnikov do dvanajst dopolni, sestavljena je porotniška klop, pred katero bodi glavna razprava.
Če se naprej vidi, da bode glavna razprava dalj časa trpela, sme prvosednik ukreniti, da se eden ali dva namestnika dodasta in da se jih toraj namesto dvanajst porotnikov trinajst ali štirnajst izžreba. Oni prvi v dvanajsterici so glavni, drugi pa namestili porotniki. Število dopuščenih odmetov se v tem slučaji primeroma zmanjša. Namestni porotniki morajo pri celi razpravi neprestano pričujoči biti, in kadar bi ta ali óni glavnih porotnikov zadržan bil, da ne bi mogel ostati pri vsej razpravi dotle, dokler porotniki svojega izreka ne storé, stopijo na njihovo mesto po vrsti, kakor so jim bila imena potegnena.
Glavna razprava pred poroto se ravná, kjer to poglavje drugače ne veleva, po zapovedih obseženih v XVIII. poglavji. Vse, kar je ukazano za sodni dvor in prvosednika, veljá tudi o porotnem sodnem dvoru in njega prvosedniku.
Prvosednik porotnega sodnega dvora ima zlasti dolžnost, porotnike o tem, kako naj zvršujejo to [Page] svojo službo, kolikor je treba, poučiti, stvar, o kateri se bodo posvetovali, razložiti jim, in če je potrebno, opomniti jih njihovih dolžnosti.
Brž kakor je porotniška klop sestavljena in ko so se porotniki posedli po vrsti, kakor so jim bila imena iz žrebovnice vzdignena, začne se glavna razprava s tem, da zapisnikar stvar okliče. Prvosednik postavi obtožencu splošna vprášanja, kakor piše §. 240, ter ga opominja, kakor je zapovedano v istem paragrafu.
Po tem zapriseže prvosednik, pod ničnostjo, porotnike. V ta namen nagovorí prvosednik porotnike, kateri vstanejo, tako le:
„Vi prisežete in obljubite pred Bogom, da boste dokaze, ki se prinesó zoper obtoženca in za-nj, z najvestnejšo paznostjo preudarjali, da ne boste nič z misli puščali, kar bi obtožencu bilo v korist ali škodo, da se boste zvesto držali zakona, kateremu ste dolžni dati veljavo, da se o reči, katera se obravnava, pred svojim izrekom ne boste z nikomer drugim menili razen s svojimi soporotniki, da ne boste poslušali, kar bi vam utegnilo svetovati prijateljstvo ali sovraštvo, strah, ali škodoželjnost, marveč da boste nepristransko in stanovitno, kakor pošteni in svobodni možje, samo po dokazilih, ki se prinesó za obtoženca in zoper njega, in po svojem, na-nje oprtem prepričanji sodili tako, kakor morete odgovor dajati pred Bogom in pred svojo vestjo.”
Na to prvosednik pokliče vsakega porotnika posamič po imenu in porotnik odgovorí: „Prisezam, [Page] tako mi Bog pomagaj! ” Katere vere je porotnik, to ne dela v tem nikacega razločka. Samo taki, katerim vera prisego prepoveduje, zavezujejo se podavši roko.
Ko so porotniki v prisego vzeti, dá, prvosednik po zapisnikarju zaklicati priče in zvedence.
V tem in kar se tiče njih začasnega odhoda iz sodilnice in ravnanja z nepokornimi pričami in zvedenci se je ravnati po propisih §§. 241—243.
Na to dá prvosednik pod ničnostjo prebrati obtožnico, in ako je kako razsodílo, da naj katera točka iz obtožbe odpade, tudi to razsodílo.
Prvosednik na to zasliši obtoženca in vodi prinašanje dokazíl, držeč se tega, kar velevajo §§. 245—254. V §. 249 omenjeno pravico, staviti vprašanja, imajo tudi porotniki z namestnimi porotniki vred. Oni smejo tudi predlagati, da se sprejme še kak dokaz v pojasnitev važnih dejanjskih reči.
Sodnemu dvoru je pridržano, te predloge preudarjati.
Po dokončanem dokazovanji ustanoví prvosednik, pomenivši se poprej s sodnim dvorom, vprašanja, katera se postavijo porotnikom. Ta vprašanja je, po tem ko jih je podpisal prvosednik, pod ničnostjo prebrati in tako obtožitelju kakor tudi [Page] zagovorniku, če se zahteva, pismeno podati. Stranke imajo pravico, predlagati, da se ta vprašanja kako predrugačijo in da se jim pristavijo katera druga vprašanja, o čemer sodni dvor takoj razsodi. Predrugačena vprašanja je vnovič prebrati.
Ni staviti porotnikom vprašanj, kadar sodni dvor poslušavši stranke spozná, da je obtoženca oprostiti, ker se je primeril kateri v §. 259, št. 1 in 2, omenjenih slučajev, ali ker je dejanju, katerega se dolží obtoženec, po zastaranju ali pomilostitvi kaznjivost, odvzeta ali ker vzroki pravdnega prava branijo preganjati ga.
Poglavitno vprašanje meri na to: Je li obtoženec kriv, da je storil dejanje, na katero se obtožba stavi? V vprašanje naj se vzamejo vsi zakoniti znaki kaznjivega dejanja, ter naj se posebne okolnosti čina, kar se tiče kraja, časa, predmeta i. t. d., na toliko pristavijo, kolikor je potrebno k razločnemu oznamenilu čina ali za razsodbo o zahtevani odškodbi.
če se je trdilo, da je bil tak stan ali da je nastopila taka dejanjska okolnost, ki bi izključevala ali odjemala vso kaznjivost, naj se postavi tej trditvi primerno vprašanje, ako ne gre za kak v §. 317 omenjenih slučajev.
Ako so se trdíle dejanjske okolnosti, vsled katerih, — ako bi bile resnične — bi tisti, ki je dovršenega hudodelstva ali pregreška obtožen, bil kriv samo poskusa, ali bi bilo ónega, ki je tožen za storilca, šteti samo za sokrivca ali deležnika, ali po katerih bi bilo dejanje, katerega je obtoženec okrivljen, devati pod drugi kazenski zakon, kateri nij ostrejši od zakona v obtožnici navedenega, je porotnikom postaviti temu primerna vprašanja.
Tako vprašanje pa, po katerem bi se dejanje obtožencu pripisovano devalo v vrsto huje kaznovanih dejanj, sme se postaviti samo tedaj, ako ob toženec privoli. Ako on to privolitev odreče, ali če se sicer sodnemu dvoru pozdí za korenitejšo pripravo razprave potrebno, sme obtožitelju na njegov predlog, katerega pa naj stavi zadnji čas pred začetkom posvetovanja porotnikov, pridržati pregon za dotično dejanje (§. 263, odst. 4, §. 264).
Ako se obtoženec pri glavni razpravi obdolží še drugega dejanja, za katero nij bil obtožen, smejo se staviti tudi na to mereča vprašanja.
A tedaj nij staviti tacih vprašanj, kadar se pokaže potreba bolje priprave za obtožbo ali zagovor, ali kadar bi obtoženec, če se vprašanju pritrdi, zapal kazenskemu zakonu, ostrejšemu od zakona v obtožbi navedenega, ter on ne privoljuje v to, da bi se takoj razsodilo.
Toda v obojem slučaji je obtožitelju na njegov predlog pridržati pregon zaradi dotičnih dejanjskih reči (§§. 263 in 264).
O obtožujočih in zlajšujočih okolnostih stavijo se porotnikom samo tedaj kaka vprašanja, ako bi taka okolnost po zakonu izpreminjala kazni stavek ali pa vrsto.
Vprašanja, ki se dadó porotnikom, staviti je tako, da se na-nje lahko odgovori: „Da! ” ali „Ne! ”
Katere dejanjske reči je povzeti v eno vprašanje ali razstaviti na posebna vprašanja, in po kateri vrsti naj ide vprašanje za vprašanjem, to bode v vsakem slučaji posebej preudariti.
Vprašanja, katera se stavijo samo za ta slučaj, ako bi se na kako drugo vprašanje odgovorilo: Da! (dodatna vprašanja), ali za slučaj, ko bi se odgovorilo: Ne! (eventuvalna vprašanja) naj se izrečno označijo za taka. Ako se je na kako vprašanje odgovorilo: Da! sme se zahtevati, da se stavijo dodatna vprašanja v ta namen, da se kak zakoniti znak, sprejet v vprašanje, spravi v primerno mu dejanjsko razmerje.
Po branji vprašanj, po katerem več nij dopuščeno odstopiti od obtožbe, — poslušajo se obtožitelj in zasebni udeleženec, obtoženec in njegov zagovornik po redu, določenem v §. 255. Njihovi izvodi naj ostajajo samo pri tistih podatkih glavne razprave, ki bodo izreku porotnikov v podlogo. Razgovore o onih podatkih glavne razprave, ki so podvrženi razsodbi sodnega dvora, pridržati je poznejši dobi (§. 335).
Na to izreče prvosednik, da je razprava sklenena; v kratki razložbi povzame, kar je glavna razprava bistvenega podala, našteje kolikor je moči ob kratkem dokaze govoreče za obtoženca in zoper njega, ne razodevši pa svojega mnenja o stvari. Razloží porotnikom zakonite znake kaznjivega dejanja in pomen zakonitih izrazov, ki se nahajajo v vprašanjih, ter jih opomni njihovih dolžnosti sploh in pa zlasti propisov o njih posvetovanji in glasovanji. Dokler prvosednik govorí, ne sme nikdo segati mu v besedo, niti se sme njegov govor jemati v pretres, nasproti pa je vsaki stranki prosto zahtevati, da se prvosednikov pravni pouk, dan porotnikom, v zapisniku poočiti.
Prvosednik izročí zapisana vprašanja porotnikom, kateri odidejo takoj v posvetovalnico. Dadó se jim s seboj obtožnica, prebrano razsodilo (§. 314), dokazni predmeti, ogledni zapisniki, in drugi pravdni spisi razen zasliševanjskih zapisnikov, kateri niso bili v glavni razpravi brani. Ob enem zapové prvosednik, naj se obtoženec odvede iz sednice.
Porotniki si izvolijo izmed sebe prvomestnika po prosti večini glasov. Predno se posvetovanje začne, naj prvomestnik porotnikom bere ta-le pouk:
„Zakon od porotnikov ne zahteva, da bi odgovor dajali, zakaj je táko njih prepričanje; ne piše jim nikakoršnih določnih pravil, kako naj se sodi, je li kaj popolnoma in dosti dokazano, ali ni. Naroča jim samo, naj vsa za obtoženca in zoper njega prinesena dokazíla skrbno in vestno preudarijo in naj po tem sami sebe vprašajo, kar jim je dejal njihov razum, ko so slišali dokaze zoper obtoženca na glavni razpravi prinesene in pa njegov zagovor.
Po edinem tem, česar so se iz preudarjenih teh dokazov prepričali, naj izrekó, je li obtoženec kriv ali nekriv.
Pri tem morajo vsegdar imeti pred očmí, da jim je posvetovati se samo in edino o vprašanjih, katera so jim dana, o dejanjskih rečeh, na katere je postavljena obtožba ali ki so z njo v dotiki. Ne oni, temveč samó sodniki so poklicani, da izrekó zakonite nasledke, ki zadenejo obtoženca, ako se izreče, da je kriv. Porotniki naj torej storé svoj izrek brez ozira na to, kaj bodo njegovi zakoniti nasledki.”
Ta pouk in pa §§. 327 — 330 tega zakona naj bodo v porotniški posvetovalnici v več primerkih nabiti.
Porotniki ne smejo zapustiti posvetovalne sobe, dokler niso svojega izreka storili. Dokler se oni posvetujejo, ne sme nikdo brez prvosednikovega pismenega dovoljenja stopiti v njihovo posvetovalnico; tudi jim je med tem prepovedano vsako občevanje z drugimi ljudmi. Sodišče obsodi porotnika, ki bi prestopil to prepoved, na deset do sto goldinarjev globe, druge ljudi pa, ki bi prelomili ta propis, na štiri in dvajset ur zapora.
Ako porotniki dvomijo o tem, kako bi jim bilo postopati, ali kaj katero njim zastavljeno vprašanje pomeni, ali kako jim je po besedah sestaviti odgovor, podá se na prvomestnikovo pismeno zaprosbo k porotnikom prvosednik z zapisnikarjem, potem z obtožiteljem in zagovornikom vred, ako sta v sodnem poslopji pričujoča.
Pouk, katerega jim prvosednik tu podelí, treba, če se zahteva, zapisati na zapisnik.
Ako porotniki izustijo željo, da bí se postavljena jim vprašanja predrugačila ali dopolnila, je sejo vnovič odpreti ter v njej o tem razpravljati in sklep storiti.
Pri glasovanji porotnikov ne sme pod ničnostjo biti nikdo pričujoč.
Po dokončanem posvetovanji dá prvomestnik ustno glasovati o posameznih vprašanjih po tisti vrsti, kakor jih je prvosednik zaporedoma postavil, povprašujoč vsacega porotnika posebej za njegovo izrecílo; prvomestnik oddá najzadnji svoj glas. Porotniki glasujejo na vsako vprašanje z odgovorom: „Da” ali „ne”; dopuščeno jim je pa tudi, da kacemu vprašanju samo deloma pritrdijo ali ga zanikajo.
Kadar se vprašanju le deloma pritrjuje, naj se ob kratkem pristavi utesnitev. Njih odgovor bode tedaj: „Da, ali ne s temi ali ónimi v vprašanji stoječimi okolnostmi.”
Da se vprašanju o krivdi in pa tudi vprašanjem, stavljenim zastran obtežujočih okolnosti, pritrdi, je potrebna večina najmanj dveh tretjin vseh glasov. V vseh drugih slučajih razločuje prosta večina glasov; kadar je enoliko glasov na obéh stranéh, obveljá mnenje, obtožencu ugodnejše. Ako je na katero poglavitno vprašanje bil obtožencu v škodo pritrdilen odgovor dan, se smejo preglasovani porotniki zdržati glasovanja o vprašanji, za ta slučaj pridodanem; njih glasovi se tedaj doštevajo glasovom obtožencu najugodnejšim.
Prvomestnik sešteje glasove in zapiše zraven vsakega vprašanja, kakor so porotniki na-nj [Page] odgovorili, „Da” ali „Ne”, po tem utesnitev, če je katera, in pa razmerje glasov.
V zapisu porotniškega izreka, katerega naj prvomestnik podpiše, ne sme biti nič izbrisanega; če se kaj prečrta, na kraji pristavi ali vmes vpiše, mora se to potrditi z izrečno opomnjo, katero prvomestnik podpiše.
Po dokončanem glasovanji vrnejo se porotniki v sednico in se zopet posedejo vsak na svoje mesto. Prvosednik jih nagovorí, naj povedó izid svojega posvetovanja. Na to vstane prvomestnik porotnikom in reče:
„Porotniki so po prisegi in vesti na stavljena jim vprašanja odgovorili tako:”
Na to prebere in to pod ničnostjo vpričo vseh porotnikov vprašanja, katera so jim bila zastavljena in precej za vsakim vprašanjem pristavljeni izrek porotnikov. Po tem podá vprašanjsko polo s svojim podpisom prvosedniku, kateri jo tudi pod piše in še zapísnikarju podpisati dá.
Kakor so porotniki zapustili posvetovalnico, ne more nihče izmed njih odstopiti od svojega poprejšnjega mnenja; novo posvetovanje jim se sme samo tedaj dopustiti, kadar gre za to, da se odstrani pomota, katera se je zgolj po nedorazumenji v porotniški izrek vrinila.
Ako je porotniški izrek nejasen, nepopoln ali sam sebi nasproten, mora sodni dvor o [Page] tem precej razsodbo storiti in porotnikom nazaj dati vprašanja in odgovore s pozivom, naj odidejo v svojo posvetovalnico in po novem posvetovanji svoj izrek popravijo. V takem slučaji je sodnemu dvoru prosto, poslušavši stranke, ukreniti tiste premembe ali dopolnitve vprašanj, za katere se kaže, da bi jih želeti bilo. Prvosednik razodene porotnikom, da imajo pravico, samo izpreminjati odgovore, v katerih je bila spotika, ter odgovoriti na nova ali predrugačena vprašanja.
Ako se je izreklo, da je obtoženec kriv, in če sodni dvor enoglasno misli, da so se porotniki pri tem izreku v glavni reči motili, ukrene sodni dvor, da se razsodba odloží do prve prihodnje porotne seje, in stvar odkaže pred drugo poroto, ne da bi stranke mogle staviti tak predlog. Če sodni dvor najde, da so se porotniki pri svojem izreku o obtožbi proti več osebam namerjeni samo zastran enega obtoženca ali — če ima obtožba več točk — samo zastran ene izmed njih zmotili, naj le-ta odkaz zadene samo tega obtoženca ali to obtožbeno točko ter ostane brez vpliva do drugih. Pri ponovljeni razpravi ne sme prvosednik biti noben sodnik, niti pripustiti se noben porotnik od tistih, kateri so se udeležili prve razprave. Ako je izrek druge porote soglasen z izrekom prve, ga mora sodni dvor vzeti za podlogo svoji sodbi.
Prvosednik velí, da obtoženec zopet v sednico stopi, in dá po zapisnikarju vpričo njega prebrati izrek porotnikov, ali pa razsodilo po zgornjem §. 332 storjeno.
Ako se porotniški izrek glasi: „Nekriv”, tedaj storí porotni sodni dvor precej sodbo, da je obtoženec obtožbe oproščen, in sodbo je obtožencu neutegoma izdati.
Ako se je bilo izreklo, da je obtoženec kriv, dobí najpred obtožitelj besedo, da nasvetuje, katero kazensko določilo je na-nj uporabiti, in na katere obtežujoče in zlajšujoče okolnosti je gledati. Za njim se poslušajo zasebni udeleženec, obtoženec in njegov zagovornik, in tu je držati se tega, kar piše §. 255. Govori ne smejo meriti na to, da bi izpodbijali, kar je z izrekom porotnikov dotrjeno, temveč morajo ostati pri kazni, katero bi bilo uporabiti, in pri odškodbi, če je kdo išče.
Na to se sodni dvor, ako mu se vidi potrebno, umakne v svojo posvetovalnico. V tem slučaji odvedó obtoženca, ako prvosednik tako sprevidi. Prvosednik vodi glasovanje po propisih §§. 19 in sl.
Kadar je sodni dvor te misli, da tega, kar je obtoženec po porotniškem izreku storil, noben zakon ne prepoveduje pod kaznijo, tedaj izreče sodbo, da je obtoženec obtožbe oproščen.
V drugih slučajih mu sodni dvor, — vestno preudarivši obtežujoče in zlajšujoče okolnosti, — prisodi primerno kazen, in to tudi tedaj, ako bi slučaj po porotniškem izreku več ne spadal pod pristojnost porotnega sodnega dvora. Moč ima, kazen, katero bi po zakonu bilo med desetimi in dvajsetimi leti ali na vse žive dni odmeriti, če se skup namerijo prav važne in premagujoče zlajšujoče okolnosti, znižati, ne sicer kar se tiče vrste, vendar pa v dolgosti, ali ne pod tri leta.
V slučajih, za katere je po zakonu kazen med petimi in desetimi leti določena, sme sodni dvor [Page] zaradi takih zlajšujočih okolnosti kazen ječe lajše vrste prisoditi, in to kazen tudi skrajšati, vendar nikdar ne pod leto dni.
Kadar se več oseb na smrt obsodi, mora se v sodbi tudi določiti vrsta, po kateri je obsojence zaporedoma ob življenje dejati.
Naravnost po tem, ko je storjena kazenska sodba, naj jo prvosednik v javni sodni seji oznani, in sicer vpričo obtožitelja, obtoženca (§. 234) in zagovornika.
Prvosednik mora ob enem povedati bistvene razloge, po katerih se je odmerjala kazen, prebrati tista mesta iz zakona, na katera se opira razsodilo, ter poučiti obtoženca, katerih pravnih lekov ali pomočkov se lahko poprime.
Izdati se mora sodba, kakor je pisano v §§. 260 in 270, in izdatek mora obsegati tudi vprašanja porotnikom postavljena in dotične odgovore.
Kadar je porotni sodni dvor izrekel obsodbo na smrt, tedaj se naravnost po oznanjeni sodbi z državnim pravdnikom vred posvetuje o tem, kaže li se obsojenec pomiloščenja vrednega ali ne in katera kazen bi, ako se pomilosti, bila primerna. O tem narejeni zapisnik je priložiti spisom, katere naj porotni sodni dvor ali sodni dvor prve stopinje tudi tedaj položí pred kasacijski dvor, kadar mu ne dojdejo vsled vložene pritožbe o ničnosti. Kasacijski dvor jih po tem, ko je sodba postala pravokrepna, izroči ministru za pravosodje, priloživši svoje mnenje, katero ukrene v nejavni seji, poslušavši generalnega prokuratorja.
O pisanji zapisnika pri glavni razpravi pred porotami veljajo propisi v §§. 271 in 272 dani. Zapisnik mora razen tega obsegati imena porotnikov, prigodke o sestavljanji porotniške klopi in zaprisežbo porotnikov. Vprašanjska pola je k zapisniku pripeti.
Proti porotnim sodbam se dopuščata pravna leka ničnostne pritožbe in vzklica (§. 280).
Pritožbe o ničnosti se je samo tedaj moči poprijeti, kadar se primeri kateri naslednjih slučajev:
Ničnostnih vzrokov omenjenih pod 3—6 ni se moči poprijemati obtožencu na korist, kadar se dá nedvomno spoznati, da tist pogrešek v obliki nij mogel imeti obtožencu škodljivega vpliva na razsodbo.
Na škodo obtožencu ni se moči nikdar poprijeti ničnostnih vzrokov omenjenih pod številom 2 in 7, a ónih pod 3—6 omenjenih moči se je samo tedaj, kadar se dá sprevideti, da je pogrešek v obliki lahko imel obtožbi škodljiv vpliv na razsodbo in če je vrhu tega obtožitelj temu pogrešku upiraje se zahteval, naj sodni dvor razsodi, ter si je takoj, ko mu se je to razsodílo odreklo ali oznanilo, pridržal pritožbo zaradi ničnosti.
Vzklicevati se je moči z utesnitvami, povedanimi v §. 283, edino zaradi izreka o kazni in zaradi razsodíla o zasebnopravnih zahtevkih.
Pravica vzklicevati in pritožiti se zaradi ničnosti, kar se pa lahko tudi eno z drugim združi, postopek pri zglasitvi in izvodu, pri vpologu protiizvoda, kakor tudi pri razpravi in razsoditvi, ravná se po določilih, obseženih v §§. 282 do 291.
Vzklic se sme še v seji porotnega sodnega dvora zglasiti; pozneje ga je zglaševati pri sodnem dvoru prve stopinje, kateremu pr ístoji tudi dalji [Page] postopek in polaganje spisov pred kasacijski dvor, oziroma sodni dvor druge stopinje.
Ako obtoženec nij sam izrekel, da ga je volja o svojem trošku poslati zagovornika na ročišče pred kasacijskim dvorom, naj mu kasacijski dvor postavi zagovornika izmed zagovornikov stanujočih v mestu, kjer ima svoj sedež.
Kadar je kateri v §. 344, število 1 do 9, omenjenih slučajev, ovrže kasacijski dvor porotniški izrek in na-nj oprto sodbo ter odkaže stvar v prvo prihodnjo porotno sejo po njem določenega sodnega dvora v novo razpravo in razsodbo, ako ne oprostí obtoženca z vzroka v §. 344, pod št. 7 navedenega.
Ako sproženi ničnostni vzrok ne zadeva vseh delov porotniškega izreka, ter je mogoče razločiti jih, tedaj kasacijski dvor nezadete dele izreka in sodbe pustí neizpremenjene ter naročí porotnemu sodnemu dvoru, kateremu se reč odkaže, vzeti jih svoji razsodbi tudi za podlogo.
Kadar gre za vzrok ničnosti, omenjen v §. 260, odkaže kasacijski dvor stvar na sodni dvor, pri katerem je bila dotična porotna seja. ter mu velí, v zboru iz treh sodnikov, ako bode moči iz istih, iz katerih je bil porotni sodni dvor sestavljen, na podlogi prejšnjega porotniškega izreka storiti novo sodbo.
Ako kasacijski dvor vidi, da je sodba porotnega sodnega dvora kak zakon prelomila ali napačno uporabila (§. 344, štev. 10 — 12), naj praviloma takoj o glavni stvari razsodi.
Če pa tiste dejanjske reči, katere bi imele biti podstava njegovi razsodbi, niso s porotniškim izrekom dotrjene, odkaže stvar v novo razpravo prvi prihodnji porotni seji tistega okoliša, katerega določi, ali pa pristojnemu sodišču, kadar kaznjivo dejanje, — če se zakon prav uporablja, — več ne spada pred poroto.
Pravno mnenje, na katero se opira razsodílo kasacijskega dvora, veže niža sodišča pri ukazani ponovitvi glavne razprave.
Proti tej sodbi dopuščajo se isti pravni leki kakor proti prvemu razsodílu.
Kadar se je kazenski postopek zoper kako osebo pred glavno razpravo dokončal s tem, da je bil ustavljen, da je bila obtožba zavrnena ali da je obtožitelj odstopil od nje, se predlogu državnega pravdnika ali zasebnega obtožitelja o obnovi tega postopka sme samo tedaj ugoditi, če kaznjivost storjenega dejanja še nij po zastaranji minila, in če se prinesó taka nova dokazíla, da bode moči obdolženca prepričati.
Je li pripustiti ta predlog, razsoja svetovalstvena zbornica, pozvedevši kar je potrebno; proti razsodilu se je moči pritožiti pri sodnem dvoru druge stopinje. Pritožbo je v treh dnevih po razodetji dotičnega sklepa vložiti pri sodnem dvoru prve stopinje.
Zasebnemu obtožitelju, kateri je svojo tožbo nazaj vzel, ne more se nikoli obnova kazenskega postopka dovoliti.
Pravokrepno obsojeni sme celo po zvršeni kazni obnovo kazenskega postopka zahtevati:
Obnovo kazenskega postopka obtožencu na korist smejo, in to tudi po smrti njegovi, predlagati vse tiste osebe, katere bi imele pravico, njemu v prid poprijeti se pritožbe o ničnosti ali pa vzklica. Ako državni pravdnik dozvé tako [Page] okolnost, katera bi predlogu o obnovi kazenskega postopka obtožencu na korist utegnila biti v podlogo (§. 353), ima dolžnost, dati to na znanje obtožencu ali kateri drugi osebi, ki je upravičena to predlagati, ali pa sam ta predlog storiti.
Državni pravdnik ali zasebni obtožitelj sme obnovo kazenskega postopka zaradi takega dejanja, katerega je bil obtoženec s pravokrepno sodbo oproščen, samo tedaj predlagati, če kaznjivost dejanja še nij po zastaranji ugasnila, in če je ali
V tem namenu, da bi se dejanje, zaradi katerega je obtoženec obsojen, sodilo po ostrejšem kazenskem zakonu, sme državni pravdnik obnovo postopka samo pod uveti v §. 355 omenjeni in vrhu tega samo tedaj predlagati,
Obnovo kazenskega postopka je predlagati pri sodnem dvoru prve stopinje, pri katerem je tista stvar tekla, Ako je o dejanji, katero se pokaže, da je hudodelstvo, odsodilo okrajno sodišče, tedaj je predlog vložiti pri tistem sodnem dvoru prve stopinje, pod katerega okoliš óno okrajno sodišče spada.
Preiskovalni sodník naj pozvé dejanjske okolnosti, na katere se opira predlog. Na to je v slučaji §. 353 zaslišati državnega pravdnika ali zasebnega obtožitelja, a v slučajih §§. 355 in 356 obdolženca in pred sodnim dvorom prve stopinje v zboru štirih sodnikov, izmed katerih eden prvosestvuje, v ne javni seji razsoditi, ima li obnova mesto ali ne.
Proti temu sklepu je samo pritožba na sodni dvor druge stopinje odprta. Vpoložiti jo je v treh dnevih pri sodnem dvoru prve stopinje.
Ako sodni dvor druge stopinje ukrene obnovo postopka, tedaj ima tudi pravico, postaviti drug sodni dvor, da vodi preiskavo.
S sklepom, kateri obnovo kazenskega postopka dopušča, preklicuje se prejšnja sodba v toliko, kolikor se tiče tistega kaznjivega dejanja, [Page] za katero se obnova dovoljuje. Zakoniti nasledki obsodbe v prvem razsodilu izrečene začasno dalje trpé, ter se samo tedaj in v toliko štejejo za ovržene, kolikor nimajo moči tudi vsled novega razsodíla.
Zvršilo razsodka o zasebnopravnih zahtevkih obseženega v prejšnji sodbi dopušča se ta čas, dokler teče obnovljeni postopek, samo do zavarovanja.
Po obnovi stvar praviloma (§. 360) prihaja v stan vvodne preiskave. To je voditi ali dopolniti po meri razsodila obnovo dovoljujočega in novih dokazov. Propisi daní o ustavljanji vvodne preiskave in o devanji pod obtožbo uporabljajo se tudi tukaj. Ako se po njih postopek brez glavne razprave dovrši, tedaj ima obdolženec pravico, zahtevati, da se javno razglasi ustavljenje ali pa razsodílo, s katerim se je obtožba dokončno zavrnila. Ta razsodila imajo enako moč, kakoršno ima razsodilo, katero obdolženca oproščuje.
Ako pride do nove glavne razprave, naj se ona naznani tudi zasebnemu udeležencu; izustila tistih prič, zvedenih môž ali soobdolžencev, katerih nij moči več zaslišavati, naj se preberó iz spisov in na zadnje storí nova sodba.
Ako se obtoženi s tem razsodilom obsojuje, naj se pri odmerjanji kazni ozir ima na že prestano kazen (§§. 265 in 339).
Ako se je obnova samo obtožencu v prid dovolila, ne more mu nova sodba prisoditi huje kazni od te, katero mu je prvo razsodilo nalagalo.
Proti novemu razsodilu odprti so tisti pravni leki kakor proti vsaki drugi sodbi.
Sodišče, katero je izreklo, da je dopuščena obnova kazenskega postopka obdolžencu na korist, sme, — ako obtožitelj privoli, — takoj izreči sodbo, s katero se obdolženec oproščuje ali pa njegovemu predlogu o uporabi lajšega kazenskega stavka ugaja.
Proti takemu razsodilu nij pravnega leka.
Obtožbe oproščeni sme zahtevati, da se to razsodílo razglasi.
Prošnja obsojenega za obnovo kazenskega postopka ne ovira zvršitve kazni; razen ko bi sodni dvor, kateri razsoja o obnovi, poslušavši obtožitelja, po okolnostih slučaja spoznal primerno ustaviti zvršitev kazni.
Ako se pravokrepno izreče, da obnova ima mesto, tedaj je neutegoma ustaviti zvršitev kazni (§. 358) in o zaporu obdolženca po določilih v XIV. poglavji danih razsoditi.
Kasacijski dvor ima pravico, poslušavši generalnega prokuratorja, po izvenrednem potu in sicer tako, da ga ne vežejo uveti v §. 353 postavljeni, ukreniti obnovo kazenskega postopka na korist kakemu zaradi hudodelstva ali pregreška obsojenemu, ako ga
Kasacijski dvor sme v takih slučajih tudi precej storiti novo sodbo, s katero se obdolženec oproščuje ali lajši kazenski stavek na-nj uporablja (§. 360, odstavek 3); potrebna pa je k temu edinost glasov in privolitev generalnega prokuratorja.
Ako bi kakemu sodišču došli predlogi zasebnih ljudí, mereči na to, da bi se dosegel kateri zgoraj omenjenih sklepov kasacijskega dvora, naj jih zavrne; niti sme v ustni razpravi biti razgovor o tacih predlogih.
Na obnovo kazenskega postopka, ukazano po kasacijskem dvoru, uporabljata se §§. 358 in 359.
Razsodba o zaviri kazenskega zvršila in o odkazu daljega postopka na sodišče drugega okoliša prístoji samo kasacijskemu dvoru.
Kazenski postopek se sme nezavisno od uvetov in obličnosti obnove po splošnih propisih začeti ali nadaljevati in sicer sme to sodišče po istíh propisih pristojno tedaj storiti:
Kadar se je zamudil rok za zglasitev pravnega leka proti sodbi, tedaj sme sodišče za razsodbo o tistem pravnem leku pozvano, obdolžencu dodeliti povratek na poprejšnji stan, ako on:
Prošnjo je podati tistemu sodišču, pri katerem je bilo zglasiti pravni lek. To sodišče priobči prošnjo z zglasitvijo vred obtožitelju, da se izjavi in morebiti kak protiizvod podá, ter položí po izteku roka za protiizvod odprtega spise pred sodišče za razsodbo o pravnem leku pristojno, katero precej v glavni stvari razsodi, ako najde povratek dovoliti.
Proti odreku povratka na poprejšnji stan ni pravnega leka.
Dokler povratek nij dovoljen, dotična prošnja ne zavira zvršíla; razen ko bi se sodišču, pri katerem se podá, po okolnostih slučaja vzvidelo primerno, ukreniti, da se zvršilo odloži.
Na škodo, iz kaznjivega dejanja izvirajočo, in na druge zastran zasebnopravnih nasledkov važne postranske okolnosti ozirati se je uradoma. Ako je dvomno, če poškodovani za tekoči kazenskopravni postopek vé, dati mu je to na znanje, da mu bode moči poprijeti se svoje pravice ter pristopiti kazenskemu postopku.
Ako zasebni udeleženec pravdi pristopi, je njemu, ali — ko bi ne imel pravice sam sebe zastopati, — njegovemu zakonitemu zastopniku prepuščeno, svoje zahtevke izvesti in dovoljno dotrditi. Zaslišati je obdolženca o tem ter pozvedetí, kar je potrebno, da se zve, koliko je škode. Zasebni udeleženec lahko [Page] vsak čas, celo tudi med glavno razpravo, svoje zahtevke zopet popustí.
Ako se obdolženec ne obsodi, je zasebnega udeleženca, zahtevajočega odškodbo, vsegdar zavrniti na civilno-pravni pot.
Ako se pa obdolženec obsodi, razsojati je praviloma sodnemu dvoru ob enem o zasebnopravnih zahtevkih poškodovanega. Če kazensko sodišče meni, da podatki kazenskega postopka niso dovoljni, da bi se na njih podlogi moglo zanesljivo soditi o tirjani odškodbi, tedaj zavrne zasebnega udeleženca na civilno-pravni pot. Proti tej zavrnitvi nij pravnega leka.
Ako je bila najdena kaka reč med imovino obtoženca, sokrivca ali deležnika kaznjivega dejanja ali pa na takem mestu, kamor so jo te osebe shranile ali v shrambo dale, ter se sodišče prepriča, da je ta reč zasebnega udeleženca last, ukaže sodni dvor dati jo nazaj, po tem ko se sodba upravokrepi. A če obdolženec izrečno privoli, sme se taka reč tudi precej nazaj dati.
Poškodovanemu vzete stvari sme tudi preiskovalni sodnik pred glavno razpravo takrat nazaj dati, kadar jih nij potreba hraniti v dokaz proti obdolžencu, sokrivcu ali deležniku in če sta obdolženec in obtožitelj s tem zadovoljna.
Ako je vzeto blago že prešlo v roke koga drugega, kateri se ni udeležil kaznjivega dejanja, in to po načinu za prenos lasti veljavnem [Page] ali pa v zastavo, ali kadar je med več poškodovanci prepir, čegava je odtegnena reč, ali če okvarjeni ne more pri tej priči svoje pravice zadostno izkazati, tedaj je zahtevo, da se reč nazaj dá, zavrniti na civilno-pravni pot.
Kadar se blago poškodovanemu odvzeto več ne more nazaj dati, in tako tudi v vseh tistih slučajih, kjer ne gre za vračílo zmaknene reči, temveč za povračilo škode, katero je kdo imel, ali dobička, ki mu je odšel, ali za izbris komu prizadete razžalitve (§. 1323 občnega državljanskega zakonika), naj se v kazenski sodbi prisodi odškodba ali zadostílo, ako se dá zanesljivo določiti tako vsota odškodbe kakor oseba, katerej prístoji.
Ako se iz opravljenih pozvedeb podadó vzroki, po katerih se dá misliti, da poškodovanec svojo škodo previsoko ceni, sme jo sodišče preudarivši vse okolnosti, morebiti tudi po cenilu zvedenih mož, znižati.
Zlasti je kazensko sodišče dolžno v slučajih, v katerih se kdo hudodelstva velike izdaje, punta ali vstaje kriv izreče, tudi o povračilu škode, katero država ali kak zasebnik od obsojencev tirja, razsodbo storiti.
V škodo s temi hudodelstvi narejeno se pa morajo šteti ne samo vse ali naravnost ali posredstveno z njimi storjene poškodbe, ampak tudi vsi troški, storjeni za udušenje hudodelskega podjetja ali za povratek reda in varnosti.
Ako iz tega, da je obtoženec kriv, izhaja popolnoma ali deloma neveljavnost kakega pravnega opravila, katero je kdo z njim sklenil, ali [Page] pravnega razmerja med njim in kom drugim, je v kazenski sodbi razsoditi tudi o tem in o pravnih nasledkih odtod izvirajočih.
Samo če gre za neveljavnost zakona (ženítve), pridržana je dotična razsodba pristojnemu civilnemu sodišču (§. 5).
Zasebnemu udeležencu je na voljo, nastopiti pot civilne pravde, ako se neče zadovoliti z odškodbo, katero mu je kazensko sodišče prisodilo.
Kadar je kazenskosodno razsodilo o zasebnopravnih tirjatvah postalo pravokrepno, ima vsak udeleženec pravico, zahtevati od sodišča, katero je na prvi stopinji razsodilo, da na sodbo pristavi opomnjo o njeni pravokrepnosti, in tako razsodilo ima po tem to moč, da se sme za njegovo zvršílo naravnost pri civilnem sodišči prositi.
Za to, da bi se pravokrepen izrek kazenskega sodišča o zasebnopravnih zahtevkih zaradi vnovič najdenih dokazíl premenil, kakor tudi da bi se zvršilo tega izreka ustavilo zaradi okolnosti, ki je pozneje nastopila, sme obsojenec in kdor je njegov pravni naslednik, — razen slučaja, ko bi [Page] se z drugih vzrokov kazenska pravda obnovila, — samo pred civilnim sodnikom prosíti.
Ako se pri obdolžencu najde kako po vsi podobi tuje blago, za katero on ne more ali neče povedati, čegavo je, in če se v primernem roku nihče nij oglasil zanj, da je njegovo, tedaj naj preiskovalni sodnik blago tako popiše, da ga sicer lastnik lahko spozná, da se pa vendar zamolčé nekatera bistvena razločilna znamenja ter prihranijo lastniku, da jih pové in tako svojo pravico dokaže.
Tak popis je po tistih krajih, koder je obdolženec bival, ali kjer se je njemu pripisano kaznjivo dejanje storilo, po oklicu javno na znanje dati. V tem oklicu je veleti lastniku, naj se v enem letu od dne, katerega je bil oklic tretjič natisnen, oglasí in svojo lastninsko pravico izkaže.
Reči ne čez pet in dvajset goldinarjev vredne, kadar se tako najdejo, se lahko od časa do časa v vkupnih oklicih na znanje dajó, ako nij z drugih vzrokov potrebno, katero posebej neutegoma oklicati.
Kadar je tuje blago takošno, da se brez nevarnosti izpridenja ne dá leto dni hraniti, ali ako bi hranitev troške prizadevala, naj državni pravdnik napravi, da bode na javni dražbi prodano. Kupščino je položiti pri kazenskem sodišči. Ob enem je obširen popis vsacega prodanega kosa s pristavkom kupca in kupščine spisom pridejati.
Ako v dobi z oklicom določeni nihče ne izkaže pravice do popisanih rečí, naj se one, ali pa zanje skupljeni denarji, ako so se zaradi [Page] nujnosti prodale, izročé obdolžencu, če zahteva, ako ni po sklepu sodišča v razsodbo na prvi stopinji zvanega izrečeno, da nij verovno, da bi obdolženec bil njih zakonit posestnik. Proti tem sklepom ni pravnega leka.
Tiste stvari, ki se ne izročé obdolžencu, naj se prodadó, kakor se veleva v §. 377, in kupščino je oddati v državno blagajnico. Ali upravičencu je prosto, potegniti se s civilno pravdo za svojo pravico do kupščine proti državni blagajnici v tridesetih letih od dne, katerega je bil oklic vtretjič natisnen.
Vse razprave v kazenskih rečéh, naj jih opravlja katero koli oblastvo, in vse dotične vloge strank proste so pristojbine in poštnine. Priprežne vožnje o tacih prilikah so za tjekaj in nazaj proste vsake cestnine in mostovine.
Ako se obdolženci na vozu odpravljajo, morajo občine dajati potrebno priprego, za kar jim gre povračilo po propisih za priprego veljavnih.
K tistim troškom kazenskega postopka, katerih povrnitev more obdolženca zadeti, štejejo se:
Te troške, razen pristojbin omenjenih pod št. 4, plačuje država naprej s pridržkom povračila po določbah §§. 389—391.
S posebnimi ukazi se uravnujejo pristojbine uradnim slugam in njih pomočnikom za vročitve, pozive, za poti, če kam liste neso, za privod, spremljanje ali prevaževanje obdolženca ali drugih oseb, po tem dnine orožnikom, ki se privzemó za privod ali sprevod.
Takim pričam, ki živé ob dnini ali tednini, in katerim bi nekaj zaslužka odšlo, ako se tudi samo za malo ur svojemu delu odtegnejo, naj zaslišujoče sodišče, ako zahtevajo, določi, prav preudarivši vse okolnosti, ne samo odškodbo za potrebne potne troške do sodišča in nazaj domov, ampak tudi povračilo izgubljenega zaslužka in kakih večjih troškov, ki so jih priče morebiti za prebivanje v mestu svojega zasliševanja imele. Drugim pričam se sme na njih zahtevanje samo tedaj, kadar se več nego dve milji (štiri ure) od svojega navadnega prebivališča proč zaslišujejo, dovoliti primerno povračilo potrebnih troškov za pot in za bivanje v mestu, kjer so bile zasliševane. Pripoznane pristojbine je precej po zasliševanji izplačati, ali če se to ne more takoj zgoditi ter priča tega nij kriva, poslati jej vsaj kakor hitro bode mogoče in vsakakor brez troška.
V pozivnici je priče upozoriti, da morajo.po vračilo, katero jim pristoji, najpozneje v štiri in dvajsetih urah po zasliševanji zahtevati, ker bi sicer bilo izgubljeno.
Zasebni obtožitelj ne more zahtevati pristojbine pričam gredoče; drugi poškodovanci smejo to samo tedaj, če se pozovejo, da bodo za priče zasliševane.
Posebni propisi določujejo pristojbine v aktivni službi stoječim vojaškim (brambovskim) osebam, ako pridejo za priče pred kazensko sodišče, katero je zunaj njihovega stajališča.
Zvedenci, kateri so pri sodišči za stanovitno postavljeni in za to vlečejo nagrado, morejo zahtevati samo povračilo tistih naprejšnjih troškov, ki so morebiti za oddajo mnenja potrebni bili in katere jim je prav izkazati. Drugi zvedenci dobivajo razen tega še pristojbino, katero jim sodišče preudarivši vse okolnosti odmeri. Kjer o tem dani propisi nič posebnega ne določajo, odmerja se ta pristojbina med enim in petimi goldinarji, a tedaj, kadar je za mnenje potreba znanstvenih, tehničnih [Page] ali umetniških vednosti ali ročnosti, med dvema in dvajsetimi goldinarji. Za še večjo nagrado čez to je potrebno odobrenje sodnega dvora druge stopinje.
Tolmaču gre za izustni prevod pisma v tujem jeziku pisanega po petdeset krajcarjev, za pismen prevod pa po dva goldinarja od vsake pole.
Izimkoma, kadar je prevod posebno težaven, sme mu sodišče te pristojbine za polovico povišati.
Tolmaču, kateri se pokliče k sodnemu zasliševanju, prístoji za vsacega pol dneva po dva goldinarja pristojbine, a če mora zapisnik sam pisati, po tri goldinarje.
Kadar se uradniki pri tistem sodišči služeči ali pa za stanovitno in s plačo postavljeni zapriseženi tolmači pokličejo k tacim opravkom, dolžni so ta dela zastonj opravljati.
Ako pa morajo ravno omenjena službena dela opravljati zunaj kraja, kjer navadno prebivajo, tedaj imajo zvedenci in tolmači pravico tudi do povračíla potnine in troškov za preživljanje, in sicer v javni službi stoječi po dotičnih splošnih ukazih, a drugi po določílih §. 383 , ali vendar tudi pri manjši daljavi, nego je ondi povedana.
Vse te pristojbine je pa zvedencem in tolmačem, če je moči, precej po njih opravku izplačati, ali brez troška poslati.
V pismenem povabilu jih je opomniti, da se morajo za svoje plačilo v štirnajstih dnevih po [Page] oddanem mnenji zadnji čas potegniti, ker bi sicer bilo izgubljeno.
Troški za preskrbo obdolženca v preiskovalnem zaporu obsegajo troške za hrano, ležišče, kurjavo, svečavo, za potrebno napravo, kakor tudi za snaženje perila in druge obleke in troške za bolezen ali porod, ako bi kaj tacih bilo.
Bolezenski in porodni troški se posameznim zaprtim posebej v račun postavljajo, kakor se v resnici naberó; zastran vseh drugih preskrbenih troškov naj vsak sodni dvor druge stopinje za svoj okoliš vsako leto in kadar se cene prav znamenito premené, tudi po večkrat ustanoví, koliko gre za vsacega zaprtega na dan v ime preskrbe povrniti, ako se ni kak jetnik iz svojega imetja preskrboval.
Ako so v raznih krajih, kjer bivajo kazenska sodišča, prav veliki razločki v ceni živeža, sme se povračilo teh troškov za preskrbo raznim sodiščem v okoliši enega sodnega dvora druge stopinje različno ustanoviti.
Troški za zvršitev kazenske sodbe, katere mora povrniti obsojenec, obsegajo pri kaznih na prostosti ne samo to, kar se je izdalo za preskrbo (§. 387), temveč tudi tisti delež troškov za stražo in upravo kaznilišča, kateri spada na vsakega kaznjenca v zaporu. Posebni ukazi uravnujejo, kako je odmerjati te troške.
Troški za zvršitev kake druge kazni ustanavljajo se za vsak slučaj posebej.
Ako se obtoženec s kazensko sodbo krivemu spozna kacega kaznjivega dejanja, mora [Page] se v sodbi ob enem izreči, da je on dolžan tudi troške kazenskega postopka povrniti.
Vendar naj sodni dvor tedaj, kadar je pravda šla za več kaznjivih dejanj, troške zastran tistih dejanj, katerih obtoženec nij kriv spoznan, kolikor se dá, iz povračila odloči.
Ali dolžnost, povrniti troške, zadeva vendar pravokrepno obsojenega samo za njegovo osebo, in če bi bil umrl po tem, ko je sodba postala pravokrepna, njegovo ostalíno; nikoli pa ne zadeva drugih oseb, katere so po zakonu ali vsled prevzete dolžnosti imele skrb za njega vzdrževanje. Od več sodeležnikov je vsacega posebej obsoditi v tiste troške, ki so se nabrali za njegovo preskrbo v preiskovalnem zaporu, za njegov zagovor, za zvršitev kazni, ali po posebnih dogodkih, ki so se pripetili samo pri njem, ali po njegovi posebni krivnji. V plačilo vseh drugih troškov kazenskega postopka je vse sokrivce in deležnike nerazdelno obsojati, ako sodni dvor ne najde posebnih vzrokov, s katerih to zavezo omejí.
Ako se kazenski postopek končá kako drugače in ne z obsodbo, nosi praviloma država dotične troške. Ako se je pa kazenski postopek začel na zahtevanje zasebnega obtožitelja ali po §. 48 zgolj na predlog zasebnega udeleženca, je tema po sklepu sodišča naložiti povračilo vseh troškov, kar se jih je vsled njihovega pogona nabralo.
Za tiste posebne troške, ki se napravijo vsled tega, da se je kdo poprijel rednega pravnega leka ali da je prosil za obnovo postopka, odgovoren je tisti, kateri se je pravnega leka poprijel ali kateri je omenjeno prošnjo vložil, ako je prvi ostal brez vsega uspeha ali če je ta prošnja bila odbita.
Državno pravdništvo se ne more nikoli v povračilo troškov obsoditi.
Ako se je slednjič kazenski postopek sprožil z vedoma storjeno krivo ovadbo, povračuje ovaditelj troške.
Ali troški kazenskega postopka naj se od obsojenca samo toliko iztirjujejo, da mu to po sprevidu sodišča ne bode kratilo zaslužka niti branilo izpolniti svojih dolžnosti, ki jih ima gledé na povračilo škode izvirajoče in kaznjivega dejanja ali na preživljanje svojih ljudí.
Take osebe, katerim se ta čas, ko so v zaporu, nakazujejo preživljevalni prispevki, dolžni so iz njih povrniti troške za svojo preskrbo.
O tem, če se troški dadó potirjati ali ne, naj se kolikor bode moči precej pri sklepanji razsodila izreče.
V tistih slučajih, kjer se pritožba o troških ne more že tako podati s pravnim lekom vred, kateri je dopuščen proti sodbi, prosto je vsakemu, kdor misli, da mu je z razsodilom ali z [Page] naredbo kacega sodišča gledé troškov storjena krivica, o tem posebej pritožiti se pri sodnem dvoru druge stopinje.
Take pritožbe je pri sodišči, katero je na prvi stopinji razsodilo, najpozneje v štirnajstih dnevih podati in to sodišče naj jih s svojim mnenjem pošlje pred sodni dvor druge stopinje, kateri o stvari konečno razsodi.
Kdor se je v kazenskem postopku poslužil zastopnika, mora praviloma plačati tudi troške tega zastopa, in to tudi tedaj, če mu je tak zastopnik bil uradoma postavljen.
Ako je bil pritožencu pridan zastopnik ubozili, morajo se temu, ako zahteva, potrebni in resnični gotovi troški in to iz državne blagajnice povrniti.
V tistih slučajih, v katerih je obdolženec, zasebni obtožitelj, zasebni udeleženec (§. 48) ali tist, kateri je vedóč koga po krivem ovadil, sploh dolžan pravdne troške povrniti, morajo te osebe povrniti tudi vse troške za zagovor in zastop.
Kadar prístoji zastopniku katere stranke nagrada, prepušča se svobodnemu dogovoru med zastopnikom in plačilo dolžnim, določiti jo, bodi sí da je obdolženec, zasebni obtožitelj ali zasebni udeleženec sam zastopnika izbral si, ali pa tudi, če je sodišče obtožencu postavilo zagovornika.
Ako se stranka in nje zastopnik ne moreta dogovoriti o pristojbinah za zastop, na voljo je obema, prositi tisto sodišče, katero je bilo [Page] pristojno za razsodbo na prvi stopinji, da ono te pristojbine določi; bodi si da je zastop zadeval vvodni postopek, glavno razpravo ali sestavo spisov. Vsled take prošnje naj sodišče zasliši nasprotno stranko.
Odmerjaje taka plačíla sodni dvori niso vezani na nikako določno vsoto, ampak dolžni so pri tem pretehtavati bistveno zastopnikovo zaslugo, torej zlasti gledati na čas in trud, potreben za dobavo dokazíl in za zastopanje sámo, in na gotove troške.
Zoper določbo pristojbin, kakor jo izreče sodišče na prvi stopinji, smeta se obe strani v štirnajstih dneh od dne vročenega sklepa pritožiti na sodni dvor druge stopinje, kateri o tem konečno sodi.
Takisto je tudi ravnati, če se ne doseže dogovor o tem, koliko je troškov, kateri se po §. 393, odstavek 3, povračujejo.
Vsacega obtoženca, katerega sodba oproščuje, je precej po oznanilu sodbe izpustiti iz zapora, če je bil zaprt; razen ako bi za to potrebno bilo ga še dalje priprtega imeti, ker se je kdo poprijel pravnega pomočka z odložno močjo, ali ker drugi zakoniti vzroki tako velevajo.
Vsako kazensko obsodbo je brez odloga zvršiti, brž kakor je gotovo, da zvršitve ne brani noben zakonit zadržek in zlasti noben [Page] pravočasno in po za to upravičeni osebi poprijet pravni lek, kateremu zakon pripisuje odložno moč (§. 284, odstavek 3, §. 294, .odstavek 1, §. 346). Ako so se v korist zaprtemu obtožencu pravnega leka poprijele take osebe, katere do tega nimajo pravice proti njegovi volji, dati je to na znanje obtožencu in poučiti ga, da se s tem zvršitev kazni odlaga. Isto naj se zgodí, kadar je dvomno, je li zaprti obtoženec privolil v to, da se mu zagovornik poprime pravnega leka. Zvršitev kazenske sodbe ukazuje, kolikor in kjer se v tem zakonu drugače ne določa (§§. 402, 405, odstavek 2, 407—409), načelnik tistega sodišča, katero je v tisti stvari razsodilo na prvi stopinji.
Ako je na smrt ali v kako kazen na prostosti obsojen človek ta čas, ko je kazensko sodbo zvršiti, bolan na umu ali če je na telesu hudo bolan ali če je obsojenka noseča, naj se zvršitev odloží dotle, dokler ta stan ne prestane. Samo tedaj je kazen zvršiti tudi zoper nosečo, kadar bi do njenega poroda trpeči zapor za-njo bil težji od prisojene kazni.
Kazenska sodba proti osebi, katera je v javnem uradu ali ima javno dostojanstvo, naj se precej, ko postane pravokrepna, na znanje dá nje neposrednjemu predstojniku.
Tisti čas, kar ga je v kazen na prostosti obsojen človek prebil v zaporu po oznanilu sodbe na prvi stopinji izrečene, naj mu se toliko všteje v čas kazni, kolikor se je nastop kazni zakesnil po okolnostih od obsojenčeve volje nezavisnih, zlasti tudi s tem, da se je pravnega leka poprijel [Page] kdo tistih, ki so imeli tudi proti njegovi volji to pravico. Omenjeni čas se razen tega slučaja tudi tedaj všteva, kadar je kak obtožencu na korist poprijet pravni lek tudi samo nekoliko uspeha imel.
Začetek zvršítve kazni na prostosti, katera nij daljša od šestih mesecev, sme se za nekaj časa tedaj odložiti, kadar bi, če se neutegoma zvrši, bilo nevarno za obsojenčev zaslužek ali za vzdrževanje njegove nedolžne rodbine, ter se ni bati, da bi ušel. Ta odlog sme sodni dvor prve stopinje v zboru štirih sodnikov, izmed katerih eden prvosedstvuje, poslušavši državnega pravdnika, k večjemu za šest tednov dovoliti. Daljši odlog sme sodni dvor druge stopinje na predlog sodišča prve stopinje s posebno tehtnih vzrokov dovoliti. Prošnjo za takšen odlog kazni je vpoložiti pri sodišči prve stopinje, katero naj jo zavrne, ako se mu ne zdí predlagati dovolitev. Proti dotičnim razsodilom ni pravnega leka.
Zvršítev vojaški (brambovski) osebi prisojene kazni, katera ne presega šestih mesecev, mora se na zahtevanje pristojnega vojnega (brambovskega) oblastva tedaj odložiti, kadar je obsojeni poklican v službo.
Zvršítev kazni na prostosti se ne sme pretrgavati.
Ako vsled obsodbe obsojenec po zakonu izgubí plemstvo, pravico, biti ud občinskega ali drugih javne zadeve oskrbujočih zastopov, ali urad, službo, naslove, dostojanstva in redove, ali če časno izgubí volilno pravico ali pravico biti izvoljen v omenjena zastopstva ali če izgubí druge pravice in oblasti ali prejemke iz javnih blagajnic, tedaj mora kazensko sodišče prepis pravokrepne sodbe priobčiti tudi tistemu oblastvu, kateremu pristojé zastran tega potrebne naredbe.
Kadar se vsled kazenske sodbe mora katera v §. 158 omenjenih oseb zapreti, je nje neposredstvenemu predstojniku nemudoma vročiti prepis pravokrepnega razsodíla (§. 83).
Državni pravdnik skrbí za to, da se propisi, dani zastran naznanil o izrečenih obsodbah, izpolnjujejo.
Smrtne sodbe se zvršujejo prvo jutro po tistem dnevi, katerega je bilo obsojenemu razodeto, da se bode na njem kazen zvršíla, ker ni pomiloščen. To se mu razodeva v sodnem poslopji vpričo enega prvosednika, dveh sodnikov in državnega pravdnika. Kazensko sodišče naj gleda na to, da zvršitev ne pride na nedeljo niti na praznik, niti na takšen dan, kateri je po obsojenčevi veri pražnji dan, in da zvršitvi sploh ob določenem dnevi ne bode kacega zadržka.
Po tem oznanilu naj kazensko sodišče obsojencu prida duhovnika njegove vere, če si ga sam ne izvoli, in naj mu, — ako bi potrebno bilo, — dopové, da zvršítve smrtne kazni ne more zavirati ni odklonitev pripravljati se k smrti, ni prošnja za milost, naj bi jo vložil, kdor si koli bodi.
Razen teh, ki so po svoji uradni službi v to poklicani, dopuščeno je k obsojenemu priti samo njegovim svojcem in pa tistim osebam, katere on sam želi videti ali ž njimi govoriti.
Smrtna kazen se zvršuje med ozidjem jetnišnice ali v drugem ograjenem prostoru vpričo sodne komisije, katera mora biti sestavljena najmanj iz treh udov sodišča in enega zapisnikarja, po tem iz državnega pravdnika, sodnega zdravnika in duhovnika, ki obsojenca spremlja. Zagovorniku, županu in občinskemu zastopstvu tistega kraja, v katerega ozemlji se smrtna kazen zvršuje, naznaniti je kraj in ura zvršitve, da morejo biti pričujoči.
Uradnikom sodišča, državnega pravdništva in varnostnih oblastev, potem najbližjim sorodnikom obsojenega je dopuščeno, biti pri usmrtitvi pričujočim. Kolikor dopušča prostor, lahko se to dovoli tudi drugim spoštovanim možakom.
Kadar je smrtno kazen zvršiti na več obsojencih, naj se napravi tako, da ne more nobeden njih videti usmrtitve drugega.
Kazensko sodbo je s kratko razložbo storjenega čina natisniti in po zvršeni kazni razdeliti.
Truplo usmrtenega je po noči na mestu zato določenem brez hrupa pokopati, sme se pa, če ne brani noben pomislek, izročiti njegovi rodbini, da [Page] ga ona pokoplje, ako za to prosi. Tudi v tem slučaji sme pogreb samo na tihem biti in brez vsega blišča. Dokler mrlič nij odnesen, ne sme se razen zgoraj omenjenih oseb nikomur pristop na mesto usmrtitve dovoliti.
Kaznjenci, kateri so zaradi hudodelstva obsojeni v ječo na več nego leto dní, imajo kazen prestati na tistih mestéh, ki se s posebnimi propisi v to določajo. Druge kazni na prostosti zvrševati je praviloma pri kazenskem sodišči, katero je sodbo na prvi stopinji storilo.
Državni pravdnik napravi, da se obsojenec oddá v kaznilnico ter ji priobči natančno razkaznico o obsojenčevih razmerah.
Pri kaznih na prostosti, ki bi jih bilo zvršiti pri sodečem sodišči, sme sodni dvor druge [Page] stopinje, če so ječe prenapolnjene, ali da se neprimerno veliki potni ali vozni troški prihranijo, ali z drugih tehtnih vzrokov dovoliti, da se zvršijo pri katerem drugem sodišču njegovega okoliša. Kadar bi šlo za to, da se kazen zvrši zunaj okoliša sodnega dvora druge stopinje, dobiti je odločbo pravosodnega ministra.
Kadar je v kazenski sodbi izrečeno, da se mora obsojenec po prestani kazni iz dežele izgnati ali iz katere v državnem zboru zastopanih dežel ali iz vseh odpraviti, naj državni pravdnik to naznani deželnemu načelniku tiste dežele, v katerem je óno kazensko sodišče.
Ako je kdo samo iz enega kraja ali okraja odpravljen, dati je to na znanje najnižjemu političnemu in varnostnemu oblastvu.
Ako po kazenski sodbi zapade kako blago, prodajavina ali oprava, ako je orodje ali druge stvarí uničiti ali razdejati, ako se po njej obrt ali druge pravice in upravičenja izgubé, tedaj se državni pravdnik podogovori s tistimi oblastvi, v katerih področje segajo za to potrebne naredbe.
Troški kazenskega postopka (§. 381) in globe (kazni v denarjih) se iztirjujejo po prepisih za to veljajóčih.
Ako se po tem, ko je kazenska sodba postala pravokrepna, najdejo zlajšujoči vzroki, katerih o času sklepanja sodbe še ni bilo ali za katere se takrat vsaj ni vedelo, in po katerih bi se bil ne sicer drug kazenski stavek uporabil, pa vendar očitno lajša kazen prisodila, naj sodni dvor prve stopinje (§. 401), prepričavši se o obstanku teh zlajšujočih vzrokov primerno zlajšanje kazni predlaga sodnemu dvoru druge stopinje, kateri o predlogu razsodi, poslušavši višjega državnega pravdnika.
Proti odbitju na zlajšanje kazni namerjene prošnje ali tacega predloga nij pravnega leka.
Ako sodni dvor druge stopinje pristane na predlog, da bi se po kasacijskem dvoru odmerjena kazen zlajšala, naj ta predlog položi pred kasacijski dvor, kateri o njem konečno razsodi, poslušavši generalnega prokuratorja.
Odpuščenje ali olajšanje kazni, katero ni v zakonu ustanovljeno, pristoji edino cesarju.
Prošnje za milost nimajo odložne moči. Ako se v posameznih slučajih ne dadó posebna višja naročila, bode s tacimi prošnjami ravnati po naslednjih določilih.
Ako obsojenec po nastopu kazni prošnjo za milost podá, načelniku kaznilnice ali uradniku poslanemu, kaznilnico ogledovat, naj se prošnja z načelnikovim izrecílom o dozdanjem vedenji prosečega kaznjenca in o tem, kakšnega zdravja je, odpravi na sodišče, katero je na prvi stopinji sodbo storilo (§. 401).
To sodišče, kateremu je pošiljati tudi vse druge prošnje za milost, naj prošnjo preudarja in jo zavrne, ako ne najde, da tehtni vzroki za zlajšanje ali odpuščenje kazni govoré. V nasprotnem slučaji jo položí s svojim nasvetom vred pred sodni dvor druge stopinje, kateri o tem, poslušavši višjega državnega pravdnika, ukrepa ter prošnjo ali zavrne ali s svojim nasvetom vred pred pravosodnega ministra položi. Kadar je kasacijski dvor o sodbi na podlogi §. 288, št. 3 ali §. 350, odst. 1, razsodil, tedaj je prošnjo za pomiloščenje priporočajoči predlog sodnega dvora druge stopinje odpraviti na kasacijski dvor, kateri, poslušavši generalnega prokuratorja razsodi, je li prošnjo zavrniti ali s priprošnjo pred pravosodnega ministra položiti.
Proti temu, da je katero imenovanih sodišč, prošnjo za milost zavrnilo, ni nikake pritožbe.
Kadar storilec hudodelstva ali pregreška ni znan ali če ga ni moči postaviti pred sodišče, mora se vendar na predlog državnega pravdnika kakovost dejanja s propisano skrbnostjo in točnostjo pozvedeti. V tacih slučajih je postopek še le tedaj, kadar nij več nikakoršnih podatkov za [Page] dalje pozvedovanje, ustaviti na dotle, dokler se ne zasledí ali najde storilec.
Ako je kak odsoten, za katerega pa ni verjetno, da bi bil pobegnil, obdolžen hudodelstva ali pregreška, in če ni uvetov po §. 175 za to, da bi se izdalo zaporno povelje, ukreniti je samo, da se izsledi njegovo bivališče in še le takrat, ko se je to našlo ter on na prejeti poziv ne bi prišel pred sodišče, izdati je proti njemu privodno povelje, ali po okolnostih poprijeti se zoper njega naredeb, omenjenih v sledečem paragrafu.
Ako je po okolnostih misliti, da je obdolženec pobegnil, ali če je kak odsoten hudodelstva ali pregreška obdolžen pod tacimi okolnostmi, katere bi po §. 175 opravičevale, zapreti ga, tedaj se je oblastvom, katerim je izročeno, hudodelstva in pregreške zasledovati in preganjati, v to, da obdolženca vjamejo, po okolnosti poprijeti hišnega raziskovanja, zaprosilnih pisem na druga oblastva, v katerih področji bi ga bilo morda mogoče najti, sodne potire ali iskalnih listov.
Kadar je upati, da se sumljiv begunec s potiro dojde, imajo preiskovalni sodnik in v silnih slučajih okrajna sodišča in varnostna oblastva dolžnost, preganjati ga po ljudéh v to postavljenih, kateri naj dobodo odprta poverilna pisma. Oni pri tem niso omejeni na svoj okraj, marveč smejo to zasledovanje raztegniti do mej dežel, zastopanih v državnem zboru. Vsa sodišča in varnostna oblastva so dolžna potirnikom na pomoč biti.
Iskalni listi se smejo proti ubežnim in takim odsotnim, katerih prebivališče je neznano, [Page] samo tedaj izdati, kadar so silno sumljivi kacega hudodelstva. Praviloma prístoji izdatba iskalnih listov svetovalstveni zbornici, a v silnih slučajih preiskovalnemu sodniku samemu.
Iskalni list je tudi izdati, kadar je zaradi hudodelstva zaprt človek iz preiskovalne ali kazenske ječe ušel.
Zoper take, ki so samo pregreška obdolženi, ne more se izdati iskalni list; ako je pa veliko na tem, da se isti primejo, lahko se popis njihove osebe priobči oblastvom s to zaprosbo, da, ako bi se tak človek našel, naznanijo to kazenskemu sodišču, katero je popis osebe izdalo.
V vsakem iskalnem listu je imenovati hudodelstvo, zaradi katerega sum bije na obdolženca, tako natanko, kolikor je mogoče, popisati mu osebo in pristaviti zaprosbo, idočo na vsa sodišča in varnostna oblastva, naj ga začasno primejo in izročé. Iskalni listi naj se po danih propisih razširjajo in zlasti kar najbrže priobčujejo vsem okrajnim sodiščem, varnostnim oblastvom in nadzornim organom po okolici. Po potrebi je iskalne liste še dalje razširjati in kjer okolnosti tako kažejo, tudi po časnikih razglašati.
Kakor z iskalnimi listi, tako je postopati tudi s popisom in razglasom ukradenih ali uropanih rečí, predmetov od storjene goljufije, od ponareje ali prenareje javnih upnih listov ali kovanih denarjev. Kadar se takšen popis tiče reči, ki imajo večjo vrednost ali ki so take, da je nadejati se, da se utegne z njegovim razglasom storilec sam najti, ali še dalje zlo ubraniti ali poškodovanemu odškodba zadobiti, sme se precej oznaniti. A pri [Page] popisu popačenih javnih upnih listov ali novcev se mora to poprej naznaniti sodnemu dvoru druge stopinje in počakati, kaj on ukaže. Vsakdo ima dolžnost to, kar o popisanih rečéh zvé, precej naznaniti gosposki.
Brž kakor minejo vzroki, s katerih je bil izdan iskalni list ali pa popis, naj se neutegoma preklic napravi.
Odsotnemu ali pobegnivšemu obdolžencu, kateri izreče svojo voljo priti pred sodišče, ako mu se dá varni sprevod, sme minister pravosodja, prejemši mnenje višjega državnega pravdnika pri sodnem dvoru druge stopinje, v katerega okoliši je preiskovalno sodišče, podeliti ta sprevod morebiti proti varščini s to močjo, da obdolženec ostane zapora prost, dokler se ne stori sodba na prvi stopinji.
Varni sprevod veljá, samo za tisto hudodelstvo ali tist pregrešek, zastran katerega je podeljen. Izgubí pa svojo moč, če obdolženec, prejemši poziv, brez zadostnega izgovora k sodišču ne pride, če se na beg pripravlja, če se nadaljevanju preiskave odteguje s pobegom ali skrivanjem svojega prebivališča ali če ne izpolni katerega tistih uvetov, pod katerimi mu je bil podeljen varni sprevod.
Ako na konci vvodne preiskave obtožitelj napne obtožbo zaradi hudodelstva ali pregreška proti obdolžencu, katerega prebivališče je [Page] neznano ali ni v nobeni v državnem zboru zastopanih dežel, je postaviti v to zagovornika ter vročiti mu obtožnico; on ima pravico, v osmih dnevih po tej vročitvi vgovor zglasiti in izvesti. V drugem veljajo določíla XVI. poglavja tudi v tem slučaji.
Pravokrepno dejanje pod obtožbo je razglasiti in to, kadar gre za hudodelstvo, v obliki iskalnega lista.
Kadar se je nadejati, da bi se dala po veljavnih državnih pogodbah doseči izročitev obdolženca bivajočega v kaki vnanji deželi, naj se sodišče, poslušavši državnega pravdnika po propisanem potu obrne na tisto vnanje kazenskosodno oblastvo, v katerega okraji se nahaja obtoženec. Ako bi izročítev prečile kake težavnosti, naj se zaradi njih odprave po sodnem dvoru druge stopinje poroča na pravosodnega ministra.
Isto naj se zgodí, kadar obdolženec biva v kateri deželi ogerske krone ter bi se ondotna oblastva branila izročiti ga.
Ako se obtoženec pozneje sam dostavi ali če ga vjamejo, priobčiti mu je obtožnico in na vgovor storjeno razsodílo. Ako je obtožba že postala pravokrepna ter obtoženec v svoj zagovor pové kake okolnosti zahtevaje, naj se pozvedó, tedaj je postopati, kakor veleva §. 224.
Po tem ko je obdolženec dejan pod obtožbo, naj kazenski postopek, če mu se poziv k glavni razpravi ne more vročiti, ker je z doma, dotle počiva, dokler ga ne zasačijo.
Samo če obtožitelj izrečno zahteva zaočni postopek, naj sodni dvor, pristojen za kazensko razsodbo, vpelje ta postopek z javnim pozivom.
Javni poziv mora obsegati:
To javno pozivnico je v kraji, kjer se je hudodelstvo storilo, v poslopji sodnega dvora prve stopinje in tako tudi v stanovališči ali poslednjem bivališči obtoženca nabiti in po uradnem listu tiste dežele trikrat v primernih presledkih razglasiti. Po okolnostih se lahko stori, da bode tudi v drugih tozemskih in vnanjih časnikih natisneno. Vrhu tega je to pozivnico obtoženčevemu pooblaščencu, ako bi kateri znan bil, varuhu ali zakonskemu družetu ali kateremu njegovih bližnjih sorodnikov posebej priobčiti. Razglašanje tega poziva oskrbuje obtožitelj.
Ako obtoženec ne pride v roku, katerega poziv postavlja (§. 423), tedaj izreče svetovalstvena zbornica na obtožiteljev predlog, da je obtožencu za čas njegove odsotnosti uživanje državljanskih pravic prepovedano. Začetju ali [Page] nadaljevanju kake civilne pravde proti obtožencu od zdaj naprej ni na poti ta okolnost, da se o obtožbi zopèr njega sproženi še nij storila kazenskosodna razsodba.
Ako obtoženec sam pride ali če ga pozneje zasačijo, tedaj je na obtožiteljev predlog dalje postopati po propisu XVIII. poglavja.
Ako obtoženec k glavni razpravi ni prišel, sme glavna razprava v njegovi odsotnosti biti in storiti se sodba, vendar pod ničnostjo samo tedaj, kader gre za hudodelstvo, na katero je k večjemu petletna kazen na prostosti zapretena, ali za kak pregrešek, in če je obtoženec bil v vvodni preiskavi že zaslišan ter se je še njemu osebno vročil poziv k glavni razpravi. V tem slučaji se obtožencu sodba po sodniku v to določenem razodene ali v prepisu vročí. Ako to zaradi njegove odsotnosti nij mogoče, je sodbo razglasiti tako, kakor veleva §. 424.
Ako se pa glavna razprava v odsotnosti obtoženca ne more pričeti ali nadaljevati, ker zgornji uveti niso izpolnjeni ali ker sodni dvor meni, da brez obtoženca o stvari ni pričakovati popolnoma zadovoljujočega pojasnila, naj se postopa dalje po §. 221. Ako se privod obtoženca ne dá zvršiti, prosto je obtožitelju predlagati v §§. 423—426 popisani postopek; v §. 423 pod 3 omenjeni rok sme se v tem slučaji skrajšati na štirnajst dní.
Obtoženec lahko proti sodbi storjeni v njegovi odsotnosti, pri sodnem dvoru prve stopinje v roku, določenem za zglaševanje ničnostne pritožbe, vzdigne vgovor. Temu vgovoru je ugoditi, kadar se izkaže, [Page] da je obtožencu neodvračen zadržek branil priti k glavni razpravi. V tem slučaji je določiti vnovič glavno razpravo. Ako obtoženec tudi pri tej izostane, šteje se, da je izpodbijana sodba njemu nasproti pravokrepna. O vgovoru razsoja sodni dvor druge stopinje v nejavni seji, poslušavši višjega državnega pravdnika. Ako on vgovor zavrne, tedaj obtoženec nima več pravnega leka proti sodbi. Ako se je obsojenec ob enem z vgovorom poprijel pritožbe zaradi ničnosti ali pa vzklica, ali če je z druge strani podana ničnostna pritožba ali vzklic, tedaj mora tisto sodišče, pred katero se po §§. 285 in 294 spisi polagajo, najpred o vgovoru razsoditi v nejavni seji, poslušavši državno pravdništvo, ter samo če se vgovor zavrne, vzklic ali pritožbo o ničnosti v preudarek vzeti.
Po neprihodu enega obtoženca in po zaočnem postopku vsled tega ne sme se zakasnjevati postopek proti navzočim soobtožencem. Ako se v takih slučajih rečí, ki utegnejo služiti v dokaz zoper obtoženca, lastnikom nazaj dadó, sme se le-tem naložiti dolžnost, da ta dokazila na zahtevanje zopet prinesó. Tudi je natančen popis nazaj danih rečí spisom pridejati.
Naglosodni (prekosodni) postopek sme praviloma biti samo v takih slučajih punta, kadar ostala zakonita sredstva več ne zadostujejo, da bi se punt udušil. Izrecílo, da je naglo sodstvo neogibno potrebno, prístoji deželnemu načelniku dogovorno s prezidentom sodnega dvora druge stopinje in z višjim državnim pravdnikom.
Ali kadar je nevarnost v odlogu, ima tudi načelnik političnega okrajnega oblastva pravico, to izrecílo izdati po dogovoru s prezidentom sodnega dvora prve stopinje in z državnim pravdnikom.
Razen tega slučaja sme se naglosodni postopek ukazati tudi tedaj, kadar se v posameznih ali več okrajih umor, razboj, zažig ali hudodelstvo javne posilnosti, omenjeno v §. 85 kazenskega zakona, s posebno nevarnostjo razširjajo. Razsodba o potrebi naglega sodstva pristoji v takih slučajih ministru notranjih zadev po dogovoru s pravosodnim ministrom.
Izrecílo, da naj nastopi naglosodni postopek, mora se po tistih občinah, za katere je ukazan, z bobnom ali trobento oznaniti in vrhu tega s priobčilom občinskim oblastvom, z oklicom na javnih mestih nabitim, po časnikih in kjer okolnosti tako nanesó, tudi po oznanilu s prižnice brez odloga vsem na znanje dati, ter sporočiti tudi generalnemu ali vojnemu in brambovskemu [Page] poveljništvu tiste kronovine, da njim podložna vojna (brambovska) krdela zvedó.
Razglas naglosodnega postopka je v slučaji punta združiti s poveljem, da naj se vsakdo zdržuje vsega puntarskega stekanja v trope, vsega podpihovanja k temu in vsake dotične udeležbe ter pokorí ukazom, po gosposki izdanim, da se zadušé ta hudodelstva, ker bi se sicer vsak, kdor se po njih oklicu zakriví tega hudodelstva, po naglem sodstvu sodil in kaznoval s smrtjo.
Enako, kakor je v zgornjem paragrafu povedano, postopati je tudi pri oklícu naglega sodstva zaradi katerega v §. 430 naštetih hudodelstev. Po okolnostih more se oklicati naglo sodstvo tudi samo proti tistim, kateri bi eno ali drugo teh hudodelstev po določno popisanem posebnem načinu storili. V vsakem iz teh slučajev je zapretiti s smrtjo vsacemu, kdor bi tako hudodelstvo sploh ali na popisani posebni način storil.
Po oklicu naglosodnega postopanja postaja sodni dvor prve stopinje, v katerega okoliši se je oznanilo, edino pristojen za vsa tista v njegovem okraji storjena hudodelstva, na katera sega naglosodni postopek po določílih §§. 432 in 433, in tako tudi za sokrivost in vsako kaznjivo deležnost v teh hudodelstvih, in to brez ozira na kako preiskovanje, katero utegne proti obdolžencu pred rednim sodiščem teči.
Ako je obdolženec storil več kaznjivih dejanj po različnih okrajih, ter bi vsled tega pristojna bila različna naglosodna sodíšča, tedaj je edino pristojno tisto naglosodno sodišče, pred katero je [Page] že bil postavljen ali kateremu ga je moči najprej izločiti.
Sodni dvor prve stopinje kot naglosodno sodišče sodi v zborih iz štirih sodnikov, katerih eden ima prvosedstvo, s privzetim zapisnikarjem vred. Ono sme, kakor se vzvidi prezidentu, svoj sedež postaviti na katerem koli mestu tistega okraja, za katerega je naglo sodstvo oznanjeno, a to je neutegoma na znanje dati upravnemu oblastvu.
Kakor je naglosodni postopek zaukazan, naj upravno oblastvo kar najhitreje mogoče poskrbí za to, da se od najbližjega vojnega poveljništva pošljejo vojaki, kolikor jih bode v varnost naglega sodstva potreba, da bode na mestu za naglo sodstvo določenem pripravljena potrebna uradska oprava, in da bodo pričujoči duhoven, sodni zdravnik, po tem rabelj in njegovi pomočniki, ter da ne bode nikacega zadržka zvršítvi smrtne kazni, ako bi se komu prísodila.
Državnega pravdnika pri sodnem dvoru prve stopinje ali za naglosodno sodišče nalašč odbranega úda državnega pravdništva opravilo je, sprožiti naglosodni postopek proti obdolžencem. Pri tem je šteti za pravilo, da se pred naglosodno sodišče postavljajo samo take osebe, ki so bile ali pri dejanju prijete, ali pri katerih je za trdno pričakovati, da se jim bode krivda brez odloga dokazati dala.
Hudo bolni in noseče se ne smejo postavljati pred naglo sodišče.
Naglosodno sodišče je pristojno odsojati tudi take osebe, ki stojé pod vojno sodno oblastjo, in vojna oblastva so dolžna izročiti jih temu sodišču, ako zahteva. Ako se take vojaške osebe privedó vjete civilnemu oblastvu, priobčiti je to najbližjemu vojnemu poveljništvu ter povedati mu obdolženega ime, rojstni kraj, domovinsko občino in vojaški značaj.
Ves postopek zoper posamezne obdolžence mora od kraja do konca pred zbranim sodiščem in kolikor je mogoče, nepretrgoma teči. Obdolženca je takoj po vjetji pred naglosodno sodišče postaviti, ako državni pravdnik nij te misli, da je stvar napotiti na redni postopek, v katerem slučaji nij več dopuščeno izročiti ga naglosodnemu sodišču. Najdaljši trpež postopka proti posameznemu obdolžencu postavlja se na tri dni, in ta rok se računi od časa, ko je obdolženec bil pred naglosodno sodišče postavljen (§. 441).
Postopek pred naglosodnim sodiščem je usten in javen. Obdolženec si lahko sam zagovornika izvoli; ako se te pravice ne poprime, mora mu sodišče uradoma imenovati zagovornika.
Državni pravdnik začne razpravo s tem, da razloží obdolženca težeče dejanjske rečí. Pri zasliševanji in prinašanji dokazil je sploh ozirati se na propise §§. 245—254.
Postopek bodi praviloma utesnjen na dokaz dejanja, zaradi katerega je vpeljan naglosodni postopek. Torej ni gledati na druga kaznjiva dejanja vjetega. Ako se ta dejanja preganjajo v rednem kazenskem postopku, tedaj naj se sodišče, odmerjaje kazen, [Page] ozira na kazen, katero mu je naglosodno sodišče na prostosti prisodilo (§. 442, odstavek 2).
Postopek se po pozvedovanji o odškodbi ne sme zadržavati. Takisto naj se ne pušča sicer v nemar izsledovanje sokrivcev, vendar za-tega-delj ni odlagati sklenitve in zvršitve razsodíla proti vjetemu.
Po sklenenem dokazovanji naj državni pravdnik razvije podatke tega dokazovanja ter storí svoj predlog. Obdolženec in njegov zagovornik odgovorita na to, in ako se državnemu pravdniku zdí še kaj odvrniti, pristoji obdolžencu in njegovemu zagovorniku vsegdar pravica poslednje besede.
Na to storí sodišče v nejavnem posvetovanji, držéč se propisov danih v §. 17, 19 do 22, 258 in 267, sodbo, katera se naravnost po tem obdolžencu v javni seji oznani. Ako se enoglasno izreče, da je obdolženec kriv, naj mu naglosodno sodišče precej smrtno kazen prisodi.
Samo tedaj, kadar se je s smrtno kaznijo zvršeno na enem ali več najbolj kazni vrednih že dal ostrašilni zgled, katerega je potreba, da se povrne pokoj, sme naglosodno sodišče s tehtnih zlajšujočih vzrokov take, ki so se manj vdeležili, obsoditi v težko ječo od petih do dvajset let. Isto kazen je prisoditi takim, kateri še niso bili prestopili dvajsetega leta svoje dobe, ko so hudodelstvo storili.
Kadar se pokažejo uveti v §. 259 omenjeni, naj naglosodno sodišče izreče, da se obdolženec oprošča, in naj takoj ukaže, da ga izpusté. Kadar naglosodno sodišče meni, da nij pristojno, kadar se smrtna sodba samo za to ne storí, ker ní soglasja vseh sodnikov (§ 442, odstavek 1), [Page] ali kadar sicer ni mogoče v zakonitem roku treh dní dognati dokaza, da je obdolženec kriv, pa se vendar kažejo proti njemu silne sumnje, da je storil dolženo mu ali katero drugo kaznjivo dejanje, tedaj razsodi naglosodno sodišče, da je obdolženca izročiti rednemu sodniku, ter mora v tem slučaji ob enem skleniti, je li obdolženca še dalje v zaporu imeti ali izpustiti.
O razpravi pred naglosodnim sodiščem je pisati zapisnik, kakor velevata §§. 271 in 272. Zapisnik naj podpišejo vsi sodniki in zapisnikar.
Proti sodbam naglosodnega sodišča ni nikacega pravnega leka, in prošnja za pomiloščenje naj bi jo proti njim vložil kdor koli, nima nikdar odložne moči.
Smrtno kazen je praviloma zvršiti dve uri po oznanilu sodbe; samo če obsojenec izrečno prosi, sme se mu dopustiti še tretja ura, da se pripravlja k smrti.
Oblast, naglosodni postopek preklicati, imajo osebe v §§. 429 in 430 imenovane. Brž ko je minul vzrok, kateri je vpeljavo naglega sodstva provzročil, mora se preklicati in preklic vselej po javnih listih razglasiti.
Brž ko se naglosodnemu sodišču priobči, da je naglo sodstvo preklicano, prestane njegovo delovanje. Vse še tekoče preiskave in tako tudi tiste, v katerih so bile smrtne sodbe storjene a ne še zvršene, morajo se oddati rednim sodiščem, in letá morajo z njimi ravnati kakor z vvodnimi [Page] preiskavami. Z njimi je dalje postopati po splošnih propisih tega kazenskopravdnega reda. Vse po naglosodnem sodišči izdane sodbe z razpravnimi spisi vred je v štirnajstih dnevih po preklicu naglega sodstva položiti pred višjega državnega pravdnika, kateri naj stavi predloge, kakoršni mu se vzvidijo primerni.
Ako pozneje nastanejo vzroki obnove postopka, je o tem pred rednimi sodišči po propisu XX. poglavja razpravljati.
Postopek zaradi tistih kaznjivih dejanj, katera so okrajnim sodiščem odkazana v preiskovanje in kaznovanje, ravná se v prvi vrsti po prepisih, obseženih v pričujočem poglavji.
A v vseh tistih točkah, o katerih tukaj ni dan poseben prepis, uporabljati je tista določíla, katera veljajo za postopek pri hudodelstvih in pregreških.
Opravke državnega pravdništva zvršujejo organi, kateri se ukazoma za to določijo. V tem stojé oni pod državnim pravdnikom pri tistem sodnem dvoru prve stopinje, v katerega okoliši bivajo, izpolnjujejo njegove ukaze ter mu polagajo vsak mesec izkaz o kaznjivih dejanjih, [Page] katera so preganjali, in o uspehu svojih dotičnih naredeb (§. 31).
Temu, ki je poškodovan po kaznjivem, uradoma preganjanem dejanji, dano je na voljo, pridružiti se kazenskemu postopku. Ako se uradnik, kateri je postavljen, da opravke državnega pravdništva zvršuje, brani preganjati kako kaznjivo dejanje, sme zasebni udeleženec sam storiti predlog za zakonito kaznovanje (§§. 451 in 457).
Ako okrajno sodišče meni, da ni pristojno, ker gre za hudodelstvo ali pregrešek, naj to dá na znanje državnemu pravdniku pri sodnem dvoru prve stopinje ali pa zasebnemu obtožitelju (§§. 46 in 449). Ako pa sodni dvor prve stopinje ali katero višje sodišče stvar zopet okrajnemu sodišču odkaže, ne more je več to sodišče zaradi nepristojnosti od sebe odvračati.
Tu ni niti prave vvodne preiskave niti posebne razprave o devanji pod obtožbo. Dovolj je, da se sploh bodi pismeno bodi ustno predlaga zakonito kaznovanje.
Ako se sodniku ob enem privede obdolženec ter le-ta priznava dejanje, katerega je obdolžen, ali če obtožitelj in obdolženec oba h krati prideta pred sodnika ter so pri roci vsa dokazíla za obtožbo in v zagovor, sme sodnik z obdolženčevo privolitvijo precej začeti razpravo (§. 456) in izreči sodbo.
Razen tega slučaja pa je postaviti dan za glavno razpravo, po tem ko se opravijo kake vvodne pozvedbe, ako bi se zdele potrebne.
Pri vseh vvodnili pozvedbah naj se okrajni sodnik v obče drží propisov za preiskovalnega sodnika danih, vendar s temi le utesnitvami:
Priče se praviloma ne jemljó v prisego, ampak sodnik se lahko namesto prisege zadovoli s tem, da mu priča v roko seže.
Ako pa obdolženec tají in veljá prepričati ga z izustílom prič, morajo se, ako jim noben zakonit zadržek prisege ne zabranjuje, tedaj po propisu v prisego vzeti, če obdolženec njih zaprisežbo sosebno zahteva, ali če gre za prestopek zakona, katerega je kaznovati z zaporom za najmanj mesec dni ali najmanj s sto goldinarji globe, ali z izgubo obrta ali drugih pravic in upravičenj.
Uradniki in zapriseženi služabniki javne oblasti, ki pričajo o dejanjskih rečéh ali okolnostih, katere so zapazili, opravljajo svoj urad, naj se tedaj, — kadar njih izustila zadevajo predmete, katerih se je dotikalo njihovo uradno delovanje, — za priče zaslišavajo samo pod opominom na njih službeno prisego.
Kadar razprava ne more po §. 451 biti precej ko je obtožba podana, pozove se obdolženec, če ni v zaporu, k glavni razpravi s pismenim poveljem, katero mora obsegati bistvene dejanjske reči njemu pripisovanega kaznjivega dejanja in to naročilo, da naj o postavljeni uri pride in dokazila služeča mu v zagovor s seboj prinese ali pa sodniku naznani za časa tako, da bode še moči pripraviti jih k glavni razpravi. Ob enem je pristaviti opominj, da se bode, tudi ako bi njega ne bilo, razprava vršila in sodba storila.
Poziv je praviloma tako urediti, da obdolžencu ostane od njegove vročitve do glavne razprave najmanj štiri in dvajset ur prostega časa, [Page] odštevši tisti čas, katerega potrebuje, da dojde do sodišča. A v silnih slučajih, pri neznatnih prestopkih zakona, in kadar obdolženec biva ondi, kjer ima sodišče svoj sedež, sme se ta rok tudi skrajšati. Samo na podlogi izkazanih znamenitih zadržkov sme se privoliti v predlog obdolženega, da se razprava preloží na drug dan.
Pod utesnitvami v §§. 39 in 40 omenjenimi, katere preudarja sodnik, prosto je obdolžencu, vzeti si zagovornika.
Kadar obdolženec ni zaprt, lehko se dá — ako neče sam priti, — pri razpravi zastopati po pooblaščencu, kateri mora posebno pooblastilo izkazati; vendar ima sodišče oblast, v vseh tistih slučajih, kjer se to za dozvedbo resnice vidi potrebno, ukreniti, da naj on sam pride. Osebe, — katere — ne vpisane v imenik zagovornikov — iz takih zastopanj delajo obrt, naj se ne pripuščajo za pooblaščence.
Glavna razprava pred okrajnim sodiščem (§. 9) je pod ničnostjo javna, vendar z utesnitvami, ki so povedane v §§. 228—231. Kadar toži zasebni obtožitelj, tedaj se javnost izključuje, če obe stranki soglasno tako predlagata.
Razprava se prične z razložílom obtožbe.
Na to se o njej zasliši obdolženec ali njegov pooblaščenec, ter se prinesó dokazi. Potlej se poslušata obtožitelj in zasebni udeleženec, kaj kateri [Page] predlaga, a za tema obdolženec in njegov zagovornik, kaj odgovarjata. Obtožitelj lahko ostane pri samem predlogu, da naj se sploh uporabi zakon.
Po dovršeni razpravi se takoj storí sodba, katero sodnik z nje bistvenimi razlogi oznani, in pod ničnostjo v zapisnik pristavi ali zapisniku priloží. Sodnik sme po skleneni razpravi izrek sodbe na naslednji dan odložiti. V drugem veljajo v XVIII. poglavji za glavno razpravo dani propisi tudi za razpravo pred okrajnim sodiščem.
Ako obdolženec, da si kakor je treba pozvan, vendar ob določeni uri ne pride, sme sodnik, ako mu se zdí potrebno obdolženca zaslišati, pozvati ga, da sam pride, ali če se je to že zgodilo, dati ga pred se privesti. Razen tega se postopek precej začne, dokazi sprejmejo in potem, ko se je obtožitelj poslušal, sodba storí in oznani. Izostalemu obdolžencu vročiti je uraden prepis sodbe.
Če kako javno oblastvo ali kaka v §.68 kazenskega zakona omenjenih oseb proti obdolžencu v prostosti bivajočemu na podlogi svoje službene zapazbe ovadi kak prestopek zakona, za katerega je v zakonu zapreten samo zapor na največ mesec dni ali samo globa, sme sodnik, ako misli največ tri dni zapora ali največ petnajst goldinarjev globe prisoditi, na predlog uradnika, kateremu je [Page] uradovanje državnega pravdnika izročeno, določiti zapadlo kazen brez poprejšnjega postopka s kazenskim nalogom.
V kazenskem nalogu mora se povedati:
Ako se v osemdnevnem roku vzdigne vgovor, nastopi redni postopek; v nasprotnem slučaji proti kazenskemu nalogu ni več pravnega leka; vendar se sme, kjer nastopijo uveti §. 364, št. 1 in 2, dovoliti povratek v poprejšnji stan.
Proti sodbam okrajnih sodišč, ki so izdane zoper kakega pričujočega, je dopuščen samo pravni lek vzklica, in to na sodni dvor prve stopinje, v katerega okoliši je dotično okrajno sodišče.
Vzklicevati se je moči:
Obtožencu na korist se sme vzklicevati on sam, njegov zakonski druže, njegovi sorodniki v navzgorni in nizdoljni vrsti, njegov varuh in sicer, ako je nedoleten, smejo se vzklicati njegovi starši in varuh tudi proti njegovi volji.
Dediči obtoženčevi, kateri niso v nikakem tu omenjenem razmerji do obtoženca, smejo se vzklica poprijeti ali ga nadaljevati samo zaradi odločbe o zasebnopravnih zahtevkih, ako bi jo sodba v sebi imela.
Na škodo obtožencu sme se vzklicevati samo obtožitelj in zasebni udeleženec, a le-ta samo zaradi svojih zasebnopravnih zahtevkov.
Vzklic je zglasiti v treh dneh po oznanjeni sodbi pri okrajnem sodišči.
Ako obtoženca ni bilo pri oznanitvi sodbe, je zglasiti vzklic v treh dneh po tem, ko se mu je na znanje dala.
Obtoženčevim svojcem omenjenim v §. 465 teče rok za zglasitev vzklica od tistega dne, od katerega začne teči obtožencu.
Zglasitev vzklica ima odložno moč.
Izpustitev oproščenega obtoženca iz zapora se pa zaradi vzklica državnega pravdnika samo tedaj [Page] odlaga, ako je bil vzklic zglašen precej pri oznanitvi sodbe.
Ako v kazen na prostosti obsojeni meni, da se mu ne zgodi krivica ne z izrekom o krivdi, ne z onim o vrsti kazni, nego samo z odmerjeno mu kaznijo, tedaj lahko že ta čas kazen nastopi. Isto veljá tudi takrat, ako se obsojenec ni vzklical ter je obtožiteljev vzklic namerjen samo proti kazenski meri.
Pritožitelj ima pravico, v osmih dnevih po zglašenem vzklicu, in če je pred to zglasitvijo ali po njej zahteval prepis sodbe, po njega vročitvi podati okrajnemu sodišču izvod vzklicnih razlogov ter morebiti tudi naznaniti nove dejanjske reči ali nova dokazíla, povedavši natanko vse okolnosti, po katerih se dá presojati njih pomenljivost.
On mora, bodi si pri zglaševanji vzklica ali v vzklicnem spisu izrečno omeniti, katere točke razsodíla (§. 464) da mu delajo krivico in katerih ničnostnih vzrokov se hoče poprijeti, ker se sicer sodni dvor prve stopinje naj ne ozira na vzklic, oziroma na vzroke ničnosti.
Vzklic proti izreku o krivdi, obtožencu na korist poprijet, ima v sebi tudi vzklic zoper odmero kazni.
Ako se vzklic zglasí ustno, naj sodnik, kateri dela zapisnik o tem, pritožitelja posebej pozivlja, da natanko pové pritožbine točke, in naj ga poučí, kake pravne nasledke bi imelo, ako bi se opustila ta napoved.
Zakasnjen vzklic ali vzklicni izvod naj okrajno sodišče zavrne.
Zaradi ničnosti se je proti sodbam okrajnih sodišč moči vzklicevati samó s katerega naslednjih vzrokov, namreč:
Pod 1 in 2 omenjenih ničnostnih vzrokov moči se je poprijeti samo pod uveti, povedanimi v §. 281; ali tudi obtožitelj ne zgubi pravice, poprijeti se ničnostnega vzroka zato, ker nij zahteval razsodila okrajnega sodnika o kakem pogrešku v obliki ter si ni pridržal pritožbe takoj po tem, ko mu se je to razsodílo odreklo ali pa oznanilo.
Sodni dvor prve stopinje mora o vsakem vzklicu najpred v nejavni seji, poslušavši državnega pravdnika, posvetovati se ter vzklic takoj [Page] zavreči, ako se je vzklicala kaka taka oseba, katera vzklicne pravice sploh nima ali katera je nima v tem oziru, v katerem jo je porabila, ali katera se je te pravice veljavno odpovedala; ako je vzklic bil prepozno zglašen; ako tiste točke, proti katerim je namerjen, ali tisti ničnostni vzroki, zaradi katerih je poprijet, niso posamič in določno naznanjeni. Ako vzklic meri edino proti izreku o kazni ali o zasebnopravnih zahtevkih, tedaj razsoja sodni dvor precej tudi o stvari sami.
V tem nejavnem posvetovanji naj sodni dvor prve stopinje tudi preudarja, so li po §. 467 napovedane nove dejanjske reči in dokazíla važne ali ne. Zasliševanje novih prič in zvedencev je dopuščeno samo tedaj, kedar je videti, da se po njem lahko pokaže neresnica tehtnih dejanjskih rečí, katere je prvi sodnik imel za dokazane. Sodni dvor sme po okolnostih nove dokaze, in tako tudi dejanjske reči, iz katerih se izvaja kak vzrok ničnosti, po sodniku v to naročenem dati pozvedeti.
Vnovič se take priče in zvedenci, kateri so že v glavni razpravi pred okrajnim sodiščem bili zaslišani, samo tedaj izprašujejo, kadar se sodnemu dvoru zdí potrebno za to, ker ima bistvene pomisleke proti resničnosti dejanjskih rečí, kakor so v sodbi prve stopinje ugotovljene. Razen tega slučaja naj sodni dvor jemlje svoji razsodbi za podlogo zapisnike na prvi stopinji narejene.
Ako se že v nejavnem posvetovanji pokaže potreba, ponoviti glavno razpravo na prvi stopinji, naj sodni dvor precej tako razsodi.
Kadar ni nobenega tistih slučajev, o katerih se govorí v §. 469 in §. 470, odstavek 3, določiti je ročišče (sodni dan) v javno razpravo o vzklicu in sicer tudi, v kolikor meri vzklic proti izreku o kazni in o zasebnopravnih zahtevkih, in je pravočasno povabiti obtožitelja, obtoženca in tiste priče in zvedence, katere pozvati je bilo po §. 470 sklenjeno.
Obtožencu morajo z ozirom na daljavo, ki jo ima do sedeža vzklicnega oblastva, najmanj trije dnevi ostati prosti, da se more pripravljati na svoj zagovor.
Ako je obtoženec v zaporu, lahko se dá po zagovorniku zastopati, ako se sodnemu dvoru ne vidi potrebno v dozvedbo resnice dati ga pred se privesti.
I obtožencu i zasebnemu tožitelju je opomniti na povabilu, da bi se, tudi če ona izostaneta, o vzklicu po zakonu razsodilo z ozirom na to, kar je v vzklicnem izvodu povedanega.
Zasebnemu udeležencu je postavljeno ročišče na znanje dati s tem pristavkom, da mu je prosto priti.
Ako so te osebe imenovale sodišču zagovornika ali zastopnika, tedaj je povabilo temu poslati.
Razprava pred vzklicnim oblastvom je javna po propisih §§. 228—231.
Začenja se s pismenim poročilom uda vzklicnega oblastva, katero naj ne obseza ni mnenja ni predlogov, temveč samo dejanjske rečí slučaja, dozdanji tek stvari, kolikor je potrebno v presojo [Page] podane pritožbe, bistveno vsebino vzklicnega spisa in prepirne točke, katere se iz vsega podajó.
Vselej je brati tist del razsodíla na prvi stopinji storjenega, kateri se nanaša na vzklicne točke, z razsodilnimi vzroki vred, in če se prvosedniku zdi primerno, tudi zapisnik, napisan o glavni razpravi na prvi stopinji.
Na to je zaslišati priče in zvedence, če so kateri pozvani, in pa obtoženca, ako je sam pričujoč, in pri tem se je držati propisov, danih za glavno razpravo pred sodnimi dvori prve stopinje.
Na to se pozove tist, kateri je vzklic vpoložil, naj ga z razlogi utemelji, in za njim nasprotnik, če ima kaj odvrniti.
Obtožencu ali njegovemu zagovorniku gre vsakakor pravica zadnje besede.
Na to se umakne sodni dvor posvetovat se in sklepat.
Kadar sodni dvor ne najde, da je vzklic kakor nedopústen ali neutemeljen zavrniti, niti izreči svoje nepristojnosti, tedaj razsodi v stvari sami po propisih za sklepanje sodeb sodnim dvorom prve stopinje veljavnih, ako ni v naslednjih paragrafih drugače ukazano.
Ako se sodba okrajnega sodišča s katerega v §. 468, pod 1 in 2 navedenih ničnostnih vzrokov ovrže, tedaj sodni dvor odkaže stvar v novo razpravo pred drugo okrajno sodišče svojega okoliša.
Ako je okrajno sodišče sodilo o dejanji, v katerem je hudodelstvo ali pregrešek, naj se na predlog državnega pravdnika sodba okrajnega sodišča ovrže ter napravi, da se vpelje zakoniti postopek.
Ako je okrajno sodíšče gledé kake dejanjske reči, na katero meri obtožba, po nepravem izreklo svojo nepristojnost, ali če obtožbe ni popolnoma rešilo (§. 281, št. 6 in 7), velí mu sodni dvor, poprijeti se razprave in sodbe, katera bodi v poslednjem slučaji utesnjena na nerešene obtožbine točke.
V slučajih, omenjanih v §. 475, odstavku 1 in 3, je pa vzklicnemu oblastvu prosto, takoj ali v poznejši seji, ako treba ponovivši ali dopolnivši razpravo,na prvi stopinji dovršeno in popravivši pravdno postopanje, ako bi se našlo pomanjkljivo, razsoditi v stvari sami.
Sodni dvor naj se ozira edino na točke v pritožbo vzete, ter sme predrugačiti samo tiste dele prvosodniškega razsodíla, proti katerim meri [Page] vzklic. Ako se pa vendar o priliki vzklica po komer si bodi poprijetega prepriča, da je obtožencu na škodo kazenski zakon bil napačno uporabljen (§. 281, št. 9 — 11) ali da so isti vzroki, na katere se opira njegova enemu obtožencu koristna naredba, v prid tudi kateremu soobtožencu, kateri se nij vzkliceval, ali ne v tem oziru, naj sodni dvor postopa tako, kakor da je takšen vzklic bil vpoložen.
Ako je vzklic bil zgolj obtožencu v prid poprijet, ne sme mu sodni dvor prisoditi ostrejše kazni od óne, katera je v prvi sodbi izrečena.
Proti sodbi okrajnega sodišča, katera je bila po §. 459 izdana o izostanju obtoženca, sme le-ta v osmih dnevih po vročitvi sodbe vzdigniti vgovor pri sodečem okrajnem sodišči, ako mu poziv ni bil prav vročen, ali če more izkazati, da mu je neodvračen zadržek branil priti.
O tem vgovoru razsoja okrajni sodnik, zaslišavši popred obtožitelja. Ako ga zavrže, ima obtoženec pravni lek pritožbe do sodnega dvora prve stopinje, katerega mu je poprijeti se v treh dnevih. V tem slučaji sme obtožitelj s pritožbo, ako bi se utegnila zavreči, združiti vzklic, o katerem se postopa po določilih §§. 469 — 472.
Najde li okrajni sodnik ali vsled pritožbe sodni dvor, da je vgovor utemeljen, naj se ukaže nova razprava pred okrajnim sodiščem, pri kateri se, ako obtoženec pride, reč tako obravnuje, kakor je pisano v §. 457. Ako obtoženca k tej drugi razpravi [Page] zopet ni, tedaj se čisla, da ni nikacega vgovora in da je izpodbijana sodba pravokrepna.
Proti sodbam sodnih dvorov prve stopinje o vzklicu, ki jim po §§. 463, 464 in 478 dojde, dopuščena je edino ničnostna pritožba do kasacijskega dvora v obrano zakona (§§. 33 in 292).
Obnova kazenskega postopanja se ravná po načelih postavljenih v XX. poglavji. O tem, je li dopuščati obnovo, razsoja okrajni sodnik. Ako jo odreče, odprta je samo pritožba do sodnega dvora prve stopinje, katero je v treh dnevih vložiti pri okrajnem sodišči.
V §. 362 kasacijskemu dvoru dodeljena oblast ne prístoji mu gledé prestopkov.
Proti razsodílom okrajnih sodnikov, ako niso podvržena vzklicu, prístoji dotičnikom pravni lek pritožbe do sodnega dvora prve stopinje v treh dnevih.
Kazni na prostosti naj se praviloma, ako sodni dvor prve stopinje v posameznih slučajih ne ukrene drugače, zvršujejo pri tistem okrajnem sodišči, katero je razsodilo na prvi stopinji.
Kadar se je še pred nastopom kazni podala prošnja za zlajšanje ali odpuščenje kazni (§§. 410 in 411) ter se ona opira na take ozira vredne okolnosti, katere so se pokazale še le po storjeni sodbi, se lahko z zvršitvijo kazni počaka, ako bi se sicer namen prošnje celo ali deloma obrezuspešil.
Za postopek v tiskovnih kazenskih rečéh veljajo vsi propisi tega kazenskopravdnega reda, kolikor se v naslednjih paragrafih ne določuje nič drugačnega.
Kazensko sodstvo v tiskovnih rečéh pristoji izključno sodiščem. Če gre za prestopke, zvana so za razpravo in razsodbo okrajna sodišča, a glede hudodelstev in pregreškov, storjenih po vsebini kake tiskovine, zvane so porote.
Pristojen je tist sodni dvor prve stopinje, v katerega okoliši je storjeno hudodelstvo ali pregrešek, in tisto okrajno sodišče, ki je postavljeno v mestu sodnega dvora, v katerega okoliši se je storil prestopek; ako je ondi po več okrajnih sodišč, tisto izmed njih, kateremu se s posebnim ukazom sploh izroči kazensko pravosodje.
Ako se kaznjivo dejanje storí z vsebino kake tiskovine, tedaj je, če se vé za kraj, [Page] kjer je bila tiskana, in če ta kraj leží v ozemlji, za katero veljá ta kazenskopravdni red, vselej ta kraj imeti za kraj storjenega dejanja, a če tist kraj ni znan ali če leží zunaj ónega ozemlja, imeti je za to tist kraj tega ozemlja, v katerem se je tiskovina razširjala.
Ako bi v poslednjem slučaji bilo več sodišč pristojnih za eno in isto preiskavo, odloči med njimi prehitenje.
Take tiskovine, ki se izdadó ali razširjajo proti propisom tiskovnega zakona, ali katere je zaradi njih vsebine v javnem interesu preganjati, sme varnostno oblastvo zaseči bodi si neposrednje ali pa, če državni pravdnik tako ukrene.
V vseh drugih slučajih sme samo sodišče zasego ukazati na tožbo in v njej storjeni predlog zasebnega obtožitelja.
Proti zaukazu začasne zasege ni dopuščena posebna pritožba.
Ako varnostno oblastvo samo ob sebi ali po naročilu državnega pravdnika zaseže kako tiskovino, mora to državnemu pravdniku tistega kraja, kjer ima svoj sedež sodišče zvano za kazensko sodstvo, v štiri in dvajsetih urah naznaniti ter priložiti en primerek tiste tiskovine.
Ako je državni pravdnik ukazal zasego tiskovine, mora se v treh dnevih, od časa, ko mu se naznani, da je zasega zvršena, obrniti na sodni dvor prve stopinje, oziroma na okrajno sodišče (§. 485) za potrditev zasege.
V tistih slučajih, v katerih je varnostno oblastvo samo ob sebi zasego ukazalo, mora državni pravdnik v treh dneh, od dne prejetega naznanila, ukreniti, da se zasega ali po varnostnem oblastvu razveljavi, ali pa da se potrdi, kakor v prejšnjem slučaji.
Sodišče naj v treh dneh izreče potrditev ali razveljavo zasege. Ako se potrditev ne izreče v osmih dneh po storjeni zasegi, niti teče kaka pritožba državnega pravdnika proti odreku potrditve, tedaj je zasega ugasnila in varnostno oblastvo naj na zahtevanje dotične stranke takoj stori, da se razveljavi.
Potrjena zasega ostane veljavna do dokončne razsodbe v glavni stvari (§. 490).
Vendar to, da se propisi §. 488 niso izpolnili ali da je zasega razveljavljena, ne braní daljnega kazenskosodnega pregona.
V osmih dnevih po potrjeni zasegi naj državni pravdnik, če se že ni zgodilo, bodi si predlog zastran vpeljave sodniške vvodne preiskave storí ali pa svojo obtožnico vloží (§. 91), ker sicer zasega ugasne ter jo je na zahtevanje stranke razveljaviti.
Ako ugasne ali se razveljavi zasega, katero je varnostno oblastvo samo ob sebi ali po naročilu državnega pravdnika zvršilo, tedaj prístoji s to zasego poškodovanemu iz državne blagajnice povračilo dokazljive škode, vendar v slučaji izrečnega razveljavljenja samo takrat, kadar se pri tem spozna, da se zasega ne dá opravičiti ni po vsebini tiskovine, ni po zanemarjenji propisov [Page] obseženih v tiskovnem zakonu. To pravico do povračíla je treba v prvih štirnajstih dnevih pri sodišči izkazati, sicer je izgubljena.
Sodišče naj zaslišavši popred državnega pravdnika o tem razsodi pod pridržkom pritožbe, katero je vložiti v osmih dnevih.
Ako se v vsebini kake tiskovine sicer najde učin kaznjivega dejanja, pa se spozna, da je vvodno preiskavo ustaviti, ali obtoženca oprostiti obtožbe, naj sodišče vendar po razmerji zakonov ukaže celoma ali deloma uničiti tiskovine, ki so bile za kaznjive spoznane, ter izreče prepoved, razširjevati jih dalje.
Državni pravdnik sme, tudi ako ne vzdigne obtožbe proti nikaki določni osebi, v javnem interesu zahtevati, da sodišče razsodi o tem, ustanovi-li vsebina kake tiskovine kako kaznjivo dejanje, ter da v tem slučaji izreče prepoved, tiskovino dalje razširjati. O tem razsoja sodni dvor prve stopinje in če gre za prestopek, pristojno okrajno sodišče, poslušavši državnega pravdnika v nejavni seji, a s takim razsodilom se ne predseguje v kazenski postopek, kateri bi se pozneje utegnil začeti proti kaki določni osebi.
Proti sodnemu razsodílu, katero je tedaj, kadar se izdá prepoved, na sodnem poslopji javno nabiti in po uradnem časniku razglasiti, sme vsak udeleženec v osmih dnevih po razglasu vzdigniti vgovor, o katerem razsoja sodišče v javni seji poslušavši državnega pravdnika in vgovornika.
Pritožba proti razsodilom po §§. 487, 489, 491 in 493 izdanim gre po tem, kakor izhajajo ali od okrajnih sodišč ali od sodnih dvorov prve stopinje, v prvem slučaji na sodni dvor prve, v drugem slučaji na sodni dvor druge stopinje. Dalje pritoževati se ni dopuščeno.
Po dogovoru z ministrom notranjih zadev ukazujem na podlogi člena IX. zakona z dne 23. maja 1873, drž. zak. št. 119, o vvedbi kazenskopravdnega reda tako:
Naslednji propis o zvršitvi kazenskopravdnega reda z dne 23. maja 1873 pride v veljavo ob enem s tem redom, torej — po dotični domenbi s c. kr. vrhovnim sodnim in kasacijskim dvorom — dne 1. januvarja 1874.
Ob enem izgube svojo moč vsa tista določíla z ukazom pravosodnega ministra z dne 16. junija 1854, drž. zak. št. 165, izdanega navodíla o notranjem uradovanji in opravilnem redu sodnih oblastev v kazenskosodnih zadevah in pa ukaza [Page] pravosodnega ministerstva z dne 3. avgusta 1854, drž. zak. št. 201, o notranji uredbi in opravilnem redu državnih pravdništev, katera se tičejo predmetov, uravnanih z novim kazenskopravdnim redom ali naslednjim zvršitvenim propisom, in tako tudi vsa tista mesta, kjer se navedena ukaza vzklicujeta na kazenskopravdni red z dne 29. julija 1853.
Vsi drugi v cesarskih ukazih, ministerskih naredbah in razpisih obseženi ukazi in pouki, kateri so doslej poleg navodila kazenskim sodiščem in propisa državnim pravdništvom bili merodavni za uradne čine organov v kazenskem postopku delajočih, ostanejo v toliko neizpremenjeni, kolikor jim ni izpodmaknena podloga, na katerej so bili osnovani, in kolikor niso predrugačeni po določilih novega kazenskopravdnega reda in ukazov, izdanih v njega zvršitev.
Dokler stojí zdanja uredba sodnih oblastev razumeti je v zmislu kazenskopravdnega reda pod imenom „sodni dvor prve stopinje” deželna in okrožna sodišča, a pod imenom „sodni dvor druge stopinje” višja deželna sodišča.
Pri tistih sodnih dvorih, ki imajo z odobrenjem pravosodnega ministra za kazenskosodne reči lóčene oddelke, ki jih vodijo posebni načelniki, poklicani so ti načelniki zastran vseh uradnih dejanj, katera po kazenskopravdnem redu pristojé načelniku (prezidentu) sodnega dvora prve stopinje.
Stalne senate (§. 18 k. p. r.) naj načelnik sodnega dvora vsako leto sestavlja tako, da ti senati precej o začetku leta lahko delovati začnó. Načélniku ni zabranjeno iste sodnike določati za ude in namestnike v več senatih.
Nastavo v §. 12 in 13 k. p. r. omenjenih senatov, imena udov posameznih senatov, namestnikov in vrsto, po kateri ti nastopajo, razglasiti je z oglasom na sodnem poslopji nabitim ter naznanilo o sestavi višjemu deželnemu sodišču v dvojnem odpravku predložiti.
Prezident višjega deželnega sodišča položí po en odpravek teh naznanil in pa naznanilo o senatih, katere po §. 15 k. p. r. on sestavlja, pred kasacijski dvor.
Takisto je tudi brez odloga naznanjati, ako se med letom kaka premena naključi.
Kadar se primeri, da je po zakonu z dne 23. maja 1873, drž. zak. št. 120, začasno porotam dejalnost ustavljena, je v tistih slučajih, kjer po §. 3 tega zakona treba sodeči zbor pomnožiti, senatom po §. 13, št. 1 k. p. r. postavljenim pridodati po dva stalna uda in namestnika.
Okrajni sodnik je v prvi vrsti poklican, da opravi tista uradna dejanja, katera kazenskopravdni red okrajnim sodiščem odkazuje. Sme pa taka uradna dela pri okrajnem sodišči postavljenim sodniškim pomočnim uradnikom izročiti, da jih samostalno opravljajo, ako so zakonito sposobni za to. Sklepe o zaporu in izpuščenji iz zapora, poročila in zaprosila do drugih oblastev, naj se, če ni nevarnosti v odlogu, vsegdar predlagajo okrajnemu sodniku v odobrenje. Zastran vvodnega pozvedovanja in vvodnih preiskav utegne okrajni sodnik sodniškemu pomočnemu uradniku dati določna naročíla ter naložiti mu dolžnost, da išče njegovega [Page] odobrenja pri važnejših činih, kateri dopuščajo odlog.
Poslovne reči, ki dohajajo na svetovalstveno zbornico, sme nje prvosednik zborničnim udom kot poročevalcem v obdelovanje odkazovati.
V svetovalstveni zbornici sme tudi zunaj slučaja omenjenega v §. 113 k. p. r., kadar treba kaj ukreniti o naredbi kakega uda sodnega dvora, poslušati ta ud, predno se sklep storí.
Pismeno občevanje med svetovalstveno zbornico in sodnim dvorom kakor tudi posameznimi udi njegovimi godí se s podajanjem poročilne pole.
Kadar načelnik svetovalstvene zbornice pri svojem uradovanji vidi potrebo kake naredbe, ki presega njegovo področje, naj to takoj priobči načelniku sodnega dvora.
Načelnik sodnega dvora sme vsak čas v seji svetovalstvene zbornice zahtevati pojasnil o tem, kako tekó poslovi.
Svetovalstvena zbornica naj čuje nad tem, kako tekó vvodne pozvedbe in preiskave, po §. 12, odst. 2 k. p. r. okrajnim sodiščem izročene.
Svetovalstvena zbornica sme okrajnim sodiščem, katerim je izročena kaka vvodna pozvedba ali preiskava, ukazati, da predložé spise, zlasti tudi v ta namen, da jih zastopnika obtožitelja ali obdolženca lajše pregledata, kjer in kadar imata to pravico.
Kadar se preiskovalnemu sodniku ustno podá ovada, narediti je o tem zapisnik ter ovaditelja zaslišati tako, da se daljnemu uradovanju dohode podloga. Uradna dela, katera ne dopuščajo odloga, smejo se opraviti celo predno se naredí zapisnik.
Preiskovalni sodnik je dolžan, kadar uradujoč zvé okolnosti, ki pokazujejo na državnemu pravdniku še ne znano kaznjivo dejanje ali pa na še neznanega mu storilca, nemudoma to priznaniti mu.
Kjer koli je preiskovalni sodnik dolžan iskati razsodka svetovalstvene zbornice, ker se pomišlja pritrditi obtožiteljevemu predlogu, naj brez odloga napoti razsodek te zbornice.
Okrajno sodišče je dolžno, državnemu pravdniku na zahtevanje naznaniti, kako stojí kazenski postopek zaradi hudodelstev in pregreškov, odgovoriti mu na dotična vprašanja ter poslati spise v pregled.
Kadar začne pri sodišči teči kaka vvodna pozvedba ali preiskava zaradi hudodelstva ali pregreška, naj preiskovalni sodnik takoj napiše dnevnik.
Zastran prestopkov je dnevnik narejati samo tedaj, kadar se naberó še drugi spisi razen ovade, razpravnega zapisnika in sodbe.
Kadar se katera kazenska reč izločuje (§§. 57, 58 k. p. r.), naj se za izločeno stvar napravi poseben dnevnik ter naj se oba dnevnika vzklicujeta drug na drugega.
Da so se spisi izločili, to naj se zabeleži v dnevniku tiste kazenske reči, katera je prva tekla.
Ako se isti spisi potrebujejo v obeh kazenskih rečeh, smejo se, kjer ni izvirnikov, prilagati prepisi spisov.
V vseh tistih slučajih, v katerih je od izteka roka odvisna kaka sodna naredba, treba ta rok na tanko v zapisu imeti. Kadar ima zamujeni rok ta nasledek, da je jetnika izpustiti, in če je dvomno, kako ta rok računiti, treba nemudoma obrniti se na svetovalstveno zbornico, da ona razsodi.
Kadar je državno pravdništvo zamudilo rok ter je vsled tega postopati po §. 27 k. p. r., naj se brez odloga reč naznani načelniku sodnega dvora.
Ako se pri izločitvi kake kazenske stvari obtožitelj pozivlja, da oddá izrecilo v §. 57, odstavek 3 in 4 k. p. r. omenjeno, naj mu se za to določi kar je moči kratek rok.
V zapisnikih je pripomniti sodišče, katero opravlja uradni čin, kaj je povod dalo k temu in o kateri uri se je začel. Ako se obdolženec dalj časa zaslišava, naj se omeni tudi čas, kdaj je dokončano zasliševanje.
Ako na zapisnik zasliševani svojo ročno znamenje pristavi (§. 105 k. p. r.), naj zapisnikar pristavi ročnemu znamenju njegovo ime.
Ako se k zasliševanju privzame tolmač, naj se najpred na eni strani zapisnika zapiše vprašanje v sodnem jeziku in spodaj dotični prevod od besede do besede, a na drugi strani odgovor v jeziku zasliševanega in spodaj njega doslovni prevod.
Da se sodne priče na sodiškem sedeži sploh postavijo, to naj sodišča načelnik o pravem času poskrbi domenivši se, kjer bi bilo treba, z županom o izboru pripravnih oseb.
Ako se osebam, v imenik zagovornikov vpisanim med letom odtegne pravica, kakor zagovorniki v kazenskih rečéh prihajati pred sodišče, naj višje deželno sodišče le-to vedeti dá kazenskim sodiščem svojega okoliša in kasacijskemu dvoru.
Ako se kdo pri sodišči oglasí za zastopnika v kazenskih rečéh, sklicujoč se na to, da je vpisan v imenik zagovornikov drugega višjega deželnega sodišča, tedaj sme sodišče zahtevati izkaz, da je res vpisan.
Poziv na obdolženca merjen je poočititi v spisih. Pozivnico pa vročajo praviloma uradni služabniki ali pa župani.
Zaslišujoč obdolženca naj preiskovalni sodnik tudi pozve, kako bi se oškodovanemu dalo pomoči, da dobode povračilo svoje škode.
Ako obdolženec pri zasliševanji začne pripovedovati ali priznavati taka kaznjiva dejanja, katera [Page] sodišču niso znana, mora se obdolženčevo izustílo tudi o teh dejanjih zapisati.
Sodni načelniki naj napravijo, da se jim brez odloga naznani, kadar koli koga primejo in v zapor priženó, in da se jetnik začasno vzame v pripor.
Da je kdo prignan, treba nemudoma na znanje dati sodniku, kateri tisto kazensko reč vodi, da mu bode moči, kar treba, o pravem času napraviti in kadar zakon kakemu uradnemu delu določuje rok, to v tem zakonitem roku opraviti.
Kadar koli koga prevzamejo v zapor, ako ne gre za zasebne ali subsidiarne obtožbe, treba to naznaniti državnemu pravdniku.
Kadar se zapre več oseb po §. 181 k. p. r., uporabljati je določilo §.17 navodíla za kazenska sodišča z dne 16. junija 1854.
Kadar koli se kdo sprejemlje v zapor, treba
Pri uporabi ukazov danih v §. 58 navodíla kazenskim sodiščem z dne 16. junija 1854 o določevanji ječe, v katero je obdolženca sprejeti, naj se izpolnjujejo propisi §. 184 k. p. r.
Ako se proti obdolžencu ukrene preiskovalni zapor ter se obdolženec poučuje o tem, katerega pravnega leka mu je moči zoper to poprijeti se, naj se v zapisniku poočiti, da se je to zgodilo.
Preiskovalni sodnik naj ima posebni zaznamek o osebah v koluzijnem zaporu držanih ter naj naznani vsak slučaj, kadar komu takšen zapor ukrene in kadar ga zopet izpustí, sodišča načelniku.
Sodni načelnik naj skrbno pazi na to, da se v §. 190 k. p. r. določeni najdaljši čas koluzijnega zapora ne prestopi.
Okrajno sodišče naj tedaj, kadar se kaka naredba o zaporu ne storí o pravem času, to naznani v slučaji §. 89, odst. 3 k. p. r. višjemu državnemu pravdniku ali svetovalstveni zbornici, v slučajih prestopkov pa državnemu pravdniku.
O vseh zaprtih je imeti zapisnik.
Predelki tega zapisnika so:
Gotovine se jetniku ne sme pustiti ali dati.
Sodni načelnik določi, ali in pod katerimi previdnostmi se sploh smejo jetniku od zunaj prinašati oblačila, posteljina, živež in druge stvari. Ako se take reči donašajo, treba jih na tanko pregledati, predno se dajo v rabo.
Jetniku, obdolženemu hudodelstva, na katero je postavljena smrtna kazen, ali najmanj petletna ječa, smejo se vsegdar dajati samo take jedi, katere so bile v jetnišnici pripravljene.
V §§. 186 in 187 k. p. r. za preiskovalnega sodnika dana določíla naj v tistih slučajih, v katerih ne deluje preiskovalni sodnik, izpolnjuje [Page] oni sodnik, kateremu je tista kazenska stvar izročena.
Določila teh paragrafov merodavna so tudi za uporabo zaukazov, ki jih §§. 76 in 78 navodíla kazenskim sodiščem od 16. junija 1854 dajeta o občevanji jetnikov z duhovnikom in drugimi ljudmí.
O obisku ječ, opravljenem po sodnem načelniku, kakor veleva §. 189 k. p. r., narediti je zapisnik.
Ako se kaj v sodno hrambo sprejme, mora dotično oznamenilo, na ovitku ali listkih s sodnim pečatom pritrjeno, določno poočititi kazensko stvar in zapisnik, h kateremu spadajo tiste [Page] rečí, kazaje na števílo vpoložilnega zapisnika in dnevnično številko.
V božjo službo posvečene reči, ako so v sodno hrambo prišle, ter jih nij nazaj dati tistim, katerim idejo, treba izročiti bližnjemu dušnemu pastirju dotične verske družbe.
Razkaznico v §. 30 navodíla kazenskim sodiščem z dne 16. junija 1854 propisano naj po obrazcu I sestavi preiskovalni sodník, a če níj bilo vvodne preiskave, prvosednik glavne razprave; v prvem slučaji naj prvosednik s svojim podpisom potrdi resničnost vsega, kar je vpisanega. Oddelek 2. predelka 7. naj ostane prazen ter naj ga o svojem času napolni oblastvo, pri katerem se kazen zvršuje.
Nastop vsake po sodnem dvoru prisojene komu kazni na prostosti je priznaniti državnemu pravdniku; pri tístih obsojencih, katere je oddati v kako kaznilnico, mora mu se vrhu tega vročiti razkaznica in pa prepis sodbe in njenih razlogov.
Ako se kazen na prostosti odsedeva pri kakem drugem in ne tistem sodnem dvoru, kateri je izrekel dotično sodbo, treba je nastop kazni vedeti dati državnemu pravdniku sodečega sodišča.
Priobčíla o izrečenih obsodbah, katera sodišče daje po §. 402 k. p. r., naznanjati je državnemu pravdniku.
Tudi zunaj slučajev, naštetih v §. 7 ukaza z dne 5. marcija 1853, drž. zak. št. 44, naj se izrečena obsodba varnostnemu oblastvu priznanja tedaj, kadar se izrek storí na podlogi zakona z dne 10. maja 1873, drž. zak. št. 108, o policijsko-kazenskih določilih proti lenuhom in potepuhom.
V §. 48, štev. 2 in 3 k. p. r. ukazano obveščenje zasebnega udeleženca, da je državni pravdnik odstopil od daljega preganjanja, zgodi se po sodišču.
Med spise, katere je po §. 154 navodila kazenskim sodiščem z dne 16. junija 1854 vpisavati v vpoložilni zapisnik, spadajo tudi predlogi zasebnih udeležencev o začetji vvodne preiskave (§. 48, št. 1 k. p. r.), njihova izrecila, da vzdržujejo obtožbo (§. 48, št. 2, 3 k. p. r.) in obtožnice, ki jih podajo.
Sodišče naj s priobčilom spisov priznani državnemu pravdniku vsako pognano subsídiarno obtožbo, dan glavne razprave o njej in konečno rešitev kazenske stvari.
Med registraturne glavne razdelke, ki jih je po §. 167 navodila kazenskim sodiščem z dne 16. junija 1854 nasnovati, naj se spisi po sledečih razločbah porazdeljujejo:
Vsak porotnik, komur po §. 25 zakona z dne 23. maja 1873, drž. zak. št. 121, o sestavljanji porotniških imenikov, pristojí odškodnina, dobiva po 1 gold. avstr. velj. za vsako uro poti tje in nazaj.
Daljave se računijo takisto, kakor pri službenih potih sodnih uradnikov.
Plačujejo se naprej iz sodne zaloge kazensko-sodnih troškov.
Troške zvršitve kazni na prostosti, kolikor po §§. 387 in 388 k. p. r. obsegajo izdatke za hrano, ležišče, kurjavo, svečavo, nabavo in čiščenje perila in obleke, po tem delež troškov za stražo in upravo kaznilišča, pripadajoč na posameznega kaznjenca, je za vse kaznjence določnega okoliša na glavo in dan enakomerno številkoma zaračunjati, vendar posebej za vsako vrsto kaznilišč, namreč za samostalne kaznilnice, za jetnišnice sodnih dvorov prve stopinje in zapornice okrajnih sodišč.
Troški bolezenski in porodni nasproti naj se računijo samo za posameznega kaznjenca, pri katerem jih je bilo, in vsegdar le v vsoti, kolikor se jih je res nabralo.
Troške kazenske zvršitve, katere je na glavo in dan enakomerno zaračunjati, ustanavlja slednji samostalni kaznilnici od treh do treh let pravosodni minister, a jetnišnicam sodnih dvorov prve stopinje v vsakem okoliši višjega deželnega sodišča in zapornicam okrajnih sodišč v okoliši vsakega sodnega dvora prve stopinje jih ustanavlja vsako leto prezident višjega deželnega sodišča.
Pri samostalnih kaznilnicah naj se v ta namen tako postopa:
Zračuniti je troške, kateri so se v treh zadnjih popolnoma preteklih koledarskih letih nabrali za preskrbo kaznjencev (hrano, ležišče, kurjavo, svečavo, nabavo ter čiščenje perila in obleke), za nagrado nadzornemu in uradniškemu osebju, za vzdrževanje poslopij in opravnih predmetov, po tem za priskrbo hišnih, pisarničnih in vseh druzih potrebščin, kar jih zahteva čuvanje in upravljanje kaznilnice in dela kaznjencem naláganega.
Od tega se odbije vsa denarna vrednost, katero je v teh treh letih delo kaznjevcev dalo, in vsoto, katera se po tem podá, deliti je s številom preskrbnih dní, kar jih je vso tisto dobo bilo.
Tako najdeni znesek predstavlja delež kazensko-zvršilnih troškov za prihodnja tri leta, kateri prihaja na vsacega posameznega kaznjenca na dan.
Vendar je drobce enega krajcarja, kar jih bode čez pol krajcarja, šteti za pol krajcarja, a če so manjši, puščati jih je čisto iz računa.
Pri jetnišnicah sodnih dvorov prve stopinje in pri zapornicah okrajnih sodišč naj se kazensko-zvršilni troški, kar jih prihaja na enega kaznjenca na dan, za vsako leto izračunjajo tako, da se vsota troškov, kar se jih je v popolnoma preteklem predzadnjem koledarskem letu pri vseh sodnih dvorih v okoliši dotičnega višjega deželnega sodišča, oziroma pri vseh okrajnih sodiščih v okoliši dotičnega sodnega dvora prve stopinje nabralo za plačo nadzorovalnemu in jetnišnično-uradniškemu osobju, za vzdrževanje prostorin v ječo namenjenih in opravnih predmetov, po tem za nabavo hišnih, pisarničnih in vseh drugih potrebščin, ki jih zahteva čuvanje in upravljanje jetnišnice (zapornice), razven tistih za kaznjencem nalágano delo, delí s številom vseh preskrbnih dní, kar jih je bilo v tistem letu, in tako najdeni znesek došteje vsakokratni po §. 387 k. p. r. za enega jetnika in en dan ustanovljeni preskrbnini.
Z drobci enega krajcarja je tu ravnati po propisu §. 44.
Ako se je kateri kaznjenec za časa kazni rabil za dela v kaznilišči (jetnišnici, zaporu) vvedena, odbiti je od vsote kazensko-zvršilnih troškov zadevajočih ga po prvem odstavku tega paragrafa, v založno blagajnico oddani čisti dohodek njegovega dela, ki se računi po številu njegovih delovnih dní in po dnini v tistem kaznilišči navadni.
Ta odbitek pa ne sme nikdar prestopati kaznjencu v enakem razdobji odkazane trdno ustanovljene mezde (prezaslužka).
Znesek troškov, kateri je za vsako samostalno kaznilnico vsakokratno ustanovljen za enega kaznjenca na en dan, treba po državnem zakoniku razglašati.
Zneske nadnevnih kazenskozvršilnih troškov za sodne kaznjence je razglašati po deželnem časniku ter dotičnim sodiščem pismeno priznanjati.
Po zgornjih paragrafih določene zvršilne troške je iztirjevati samo od tacih kaznjencev, kateri so bili v kazen na prostosti obsojeni s sodbo [Page] po kazenskopravdnem redu z dne 23. maja 1873, drž. zak. št. 119, izdano.
Od tistih oseb, katerim je kazen na prostosti naložena s sodbo po prejšnjem kazenskopravdnem redu storjeno, naj se iztirjavajo preskrbnine po dozdanjih propisih za leto 1873 ustanovljene, ako se sploh povračujejo.
Troške kazenskega postopka in zvršila naj dotle, dokler se drugače ne ukaže, sodišča po veljavnih propisih iztirjavajo.
Pridržba svojine obdolžencev, katera je ob kazenskem postopku prišla sodišču v roke, v svrho pokritja troškov tega postopka (§. 138 navodila kazenskim sodiščem z dne 16. junija 1854) zavisi od uvetov v §. 391 k. p. r. omenjenih.
Globe iztirjavajo sodišča kakor doslej. Da se je globa s sodbo izrečena izplačala, to se naznanja državnemu pravdniku s priobčilom dotičnega spisa na vpogled.
Globe, katere sodni dvori na prvi ali višji stopinji po §. 7 k. p. r. prisojajo, okrajna sodišča pa iztirjujejo, oddajati je za vsak slučaj posebej sodnemu dvoru prve stopinje, kateri dá, prejemno potrdilo.
O teh prejetih globah in izdanih zneskih je konci januvarja vsacega leta dajati višjemu deželnemu sodišču po obrazcu II. sestavljen in s potrebnimi prilogami opravljen račun.
Kadar se ni nič prejelo ali izdalo, tedaj je naznaniti, da ni bilo nič prejemkov ni izdatkov.
Oskrbovanje prejetih glob in v §. 7 k. p. r. omenjena uporaba v podpiranje iz zapora izpuščenih je pri sodnih dvorih izročena komisiji, katera sestoji iz sodnodvornega načelnika, sodnika, komur je nadzor nad jetništvom izročen in državnega pravdnika. Komisija ukreplje po večini glasov.
Pri okrajnih sodiščih naj te ukrenitve stori okrajni sodnik, poslušavši državnopravdniški organ.
Denarje hraniti pristoji vsakakor sodnemu načelniku.
Podporščino je naklanjati pred vsem takim osebam, katere so brez pomoči, in od katerih se je nadejati, da bi se rade pošteno preživile.
V enakih okolnostih je iz preiskovalnega zapora izpuščenim dajati predstvo pred izstopajóčimi kaznjenci.
Za zvršitev sodbe na smrt pristoji rabeljnu 26 gld. in vsakemu k temu potrebovanih pomočnikov njegovih po 5 gld. Vrhu tega pristoji mu, če se kazen zvrši zunaj njegovega bivališča, razen povračila za vožnjo, katere se mu je poslužiti, po 5 gold. na dan za hrano njemu in pomočnikom vkup.
Okrajna sodišča naj pišejo kazalo (register) po obrazci III o ovadah zastran hudodelstev in pregreškov, katere jim dohajajo.
O tekočih slučajih prestopkov naj se pri okrajnem sodišči piše kazalo po obrazci IV.
Na mesto obrazca glavnega kazala ukazanega v §. 6 navodíla kazenskim sodiščem z dne 16. junija 1854 naj pride obrazec V.
Vrhu tega je pisati posebno kazalo o vseh vloženih obtožnicah po obrazci VI.
Prvosednik svetovalstvene zbornice naj piše po obrazci VII. kazalo poslovnih spisov, o katerih se v zbornici poročuje. Vpisovanje v predelke naj se stori med sejo.
Prvosednik glavne razprave pri sodnem dvoru prve stopinje in prvosednik porotnega sodnega dvora naj piše po obrazci VIII. kazalo o kazenskih slučajih, s katerimi je imel opraviti.
Kadar prvosednik porotnega sodnega dvora ni ud tistega sodnega dvora, naj načelnik sodnega dvora po dokončani sesiji izročí kazalo údu sodnega dvora, da izvede s tem zvezana uradna dejanja.
Pritožbe in vzklice, ki proti okrajnim sodiščem dohajajo na sodni dvor kakor vzklicno sodišče, zapisavati je po obrazci IX.
Okrajna sodišča so dolžna poslovne izkaze o svojem kazenskosodnem delovanji sestavljene po obrazci X. vsako leto in to v osmih dnevih po izteku leta pošiljati sodnemu dvoru prve stopinje, kateri jih polaga pred višje deželno sodišče.
V §. 95 k. p. r. omenjeno mesečno poročílo o stanji vseh tekočih v vodnih preiskav naj okrajno sodišče daje s tem, da predloži izkaz po obrazci XI.
V ta izkaz je sprejemati tudi tiste vvodne pozvedbe, ki mu jih svetovalstvena zbornica po §. 12 k. p. r. izroča.
Svetovalstvena zbornica naj prejeti izkaz precej pregleda, kar je potrebno, zaukaže, in izkaz najdalje v osmih dnevih vrne okrajnemu sodišču, katero ga sme vnovič za poročilo porabiti, dopolnivši vpise k že vpisanim slučajem in vpisavši kazenske slučaje, ki začnó na novo teči.
Letne poslovne izkaze, katere so sodni dvori prve stopinje po §. 42 navodila kazenskim [Page] sodiščem z dne 16. junija 1854 dolžni predlagati, sestavljati je po obrazci XII.
Sodni dvori prve stopinje polagajo pred višje deželno sodišče po obrazci XIII. letne poslovne izkaze o svojem delovanji z ozirom na prestopke.
Višja deželna sodišča narejajo svoj poslovni izkaz o kazenskih rečéh po obrazci XIV.
Poslovni izkaz, katerega je vrhovni sodni dvor kot kasacijski dvor konci leta dolžan podati pravosodnemu ministru, naj se piše po obrazci XV.
Državni pravdnik naj ustne ovade, če meni, da so utrjene, pismeno zaznamenuje. Ako pa misli, da nimajo nobene podstave, naj ovaditelja o tem poučí, in če ta vendar pri ovadi ostane, naj jo na njegovo zahtevanje vzame na zapisnik.
Ako državni pravdnik ovado zavrže (§. 90 k. p. r.), ne da bi se bile vršile sodne pozvédbe, naj tedaj, kadar je bil obdolženec prijet in sodišču [Page] priveden, kadar treba stvari v sodno hrambo vzeti ali kaj drugega ukreniti, kar pristoji sodišču, le-temu dá potrebna priznanila.
Ako državni pravdnik vvodnim pozvedbam povod dá, naj se v tacih krajih, kjer bivajo deželno-knežja policijska oblastva, praviloma na-nje obrača.
On naznani samo splošno, v katerem oziru naj se vršijo vvodne pozvedbe, sme pa tudi dati določna naročíla o posameznih uradnih dejanjih. Zlasti sme zahtevati, da se delajo zapisniki, in celo povedati posamezna vprašanja, o katerih želí zasliševanja.
Občuje naj se, kolikor je mogoče ustno; kar je sam ukrenil in kar se mu je priobčilo, naj si v važnejših slučajih zapisuje; pravico ima tudi, od zaprošenega oblastva tacih zapisnikov zahtevati.
Kadar zapazi nepravilnosti, kadar se mu neopravičeno odreče pomoč ali kadar se stvar zavlačuje, naj se državni pravdnik obrne na oblastvo zaprošenemu nadstoječe ali na višjega državnega pravdnika.
Ta določila veljajo tudi tedaj, kadar državni pravdnik za vvodne pozvedbe naprosi druga in ne deželno-knežja policijska oblastva.
Ako državni pravdnik stavi predlog za vvodno preiskavo, dolžan je po §. 92 k. p. r. določno in natanko zaznamovati osebe, proti katerim, in dejanja, zaradi katerih stavi ta predlog.
To naj se zgodi tudi takrat, kadar se v teku vvodne preiskave predlaga raztegniti jo na drugo dejanje ali na druge osebe.
Tudi po tem, ko je vvodna preiskava že začeta, dolžan je državni pravdnik paziti na to, da se pripravi za tek preiskave potrebno gradivo, ter sme tudi za tega delj poprositi druga oblastva za podporo (§. 36 k. p. r.).
Ako se obtožnica vloži proti več obtožencem, smejo se v odpravkih posameznim obtožencem izpustiti tiste obtožbine točke, katere se jih ne tičejo ni posrednje ni neposrednje.
Ako zaprt obdolženec pred sodiščem izreče, da se odpoveduje vročitve obtožnice (§. 209 k. p. r.) ter zadovoljava s tem, da se mu prebere, sme se nje vročitev opustiti ter bode prebranje obtožnice, v zapisniku poočiteno, nadomeščalo vročitev obtožnice.
Državnemu pravdniku naj bode vsak čas znano, kako stojé kazenske razprave, vršene na podlogi subsidiarnih obtožeb; dolžan je vsak tak slučaj, kadar nastane, in če se kazenska reč ne dožene v predhodnem postopku, vsako podano obtožnico in nje uspeh naznaniti višjemu državnemu pravdniku.
Po §. 405 k. p. r. napravlja državni pravdnik, da se tisti obsojenci, kater ím je kazen [Page] v kaznilnici odsedeti, oddadó va-njo; o tem bode veljalo to-le:
Ako je obsojenec v prostosti, določi državni pravdník z ozirom na okolnosti, je li obsojencu priti na ravnost v kaznilnico ali pa k sodišču. Storjeno naredbo in pa čas, do kdaj ima svojo kazen nastopiti, priznaniti je obsojencu in tudi oblastvu, katero ga bode prevzemalo. Ako obsojenec tega naročila ne posluša, naj državni pravdnik napraví, da bode po sodiščí prijet.
Gledé tistih obsojencev, kateri so v sodnem zaporu, naznani državni pravdnik načelniku sodnega dvora kaznilnico, v katero jih je odpraviti. Gledati je na to, da se obsojenci v enakih okolnostih v kaznilnico oddajó po tisti vrsti, po kateri so kazen pri sodišči nastopili.
V vseh slučajih mora državni pravdnik kaznilnici poslati razkaznico s prepisom sodbe in razlogov (§. 34) vred.
Kadar se sodba glasi na izgnanje alí odpravo, dolžan je državni pravdnik poleg priznanila po §. 407 k. p. r. propisanega priobčiti to osrednjemu policijskemu listu.
Državni pravdnik naj provzroči, da sodišče prodá stvari iz kazenskosodnih preiskav [Page] izvirajoče, kakor se veleva v §§. 377 in 379 k. p. r., ter čuje nad zvršilom.
Priobčila važnih dogodkov osrednjemu policíjskemu listu, po veljavnih propisih sodiščem naložena, naj državno pravdništvo oskrbuje, kadar nastane potreba in se sodišče še ne bavi z dotično stvarjo.
Kadar je po obilnosti poslov potrebno, sme državni pravdnik s privolitvijo višjega državnega pravdnika, nekaterim svojih substitutov prepustiti, da odkazane jim kazenske stvari samostalno vodijo; vendar ima tudi v teh slučajih dolžnost, sam na tanko pretehtati izrecilo o zavrženji kake ovade (§. 90 k. p. r.), vpoložitev obtožnic v slučajih poroti odkazanih in pa ničnostne pritožbe.
Višji državni pravdnik ima pravico, vpogledovati v spise višjega deželnega sodišča in sodišč temu podstoječih, in tudi v zapisnike o njihovem posvetovanji. Ista pravica prístoji državnemu pravdniku do sodnega dvora prve stopinje in do okrajnih sodišč, kar jih je pod njim.
V mesečnih poročilih, katera je po §. 31 k. p. r. dajati višjemu deželnemu pravdniku, treba posebej povedati število kazenskih rečí, katere so rešene po zavržbi ovade, in število onih drugače rešenih. Kar se tiče se tekočih kazenskih [Page] rečí, naj se o njihovem stanji poroča tako, da se posebej poočiti število tistih kazenskih rečí, o katerih se vrše vvodne pozvedbe, po tem tistih, katere so v vvodni preiskavi, dalje tistih, o katerih je podana obtožba in zadnjič ónih, o káterih je že bila glavna razprava. V slučajih večje važnosti je posebej razložiti, kako stojí katera posamezna kazenska reč.
Višjemu državnemu pravdniku se pridržava, ako vidi potrebo, zahtevati od državnega pravdnika tanjih razložeb o rešenih kazenskih rečéh ali o stanji še tekočih.
Državni pravdnik naj si po obrazci XVI. o določenih glavnih razpravah in njih uspehu piše kazalo po zaporedoma idočih dnevih celega leta.
Državni pravdnik je dolžan naznanila okrajnih sodišč o vvodnih pozvedbah, katere so po §. 89 k. p. r. zastran hudodelstev in pregreškov začela, v razvidnosti imeti in kadar je kdo v zaporu, čuvati nad tem, da se spisi o pravem času predlagajo.
Letni poslovni izkaz, katerega so državni pravdniki po §. 22. ukaza državnim pravdništvom z dne 3. avgusta 1854 dolžni predlagati, sestavlja naj se po obrazci XVII, a statistični izkaz po obrazci XVIII.
Višji državni pravdnik naj poslovni izkaz o svojem delovanji, katerega je dolžan dajati pravosodnemu ministru, osnuje po obrazci XIX.
Poslove državnega pravdništva pri okrajnih sodiščih opravljajo naslednji državnopravdniški organi:
Pravosodni minister določa, po katerem izmed gori omenjenih načinov bode se državnopravdniška služba pri vsakem okrajnem sodišči posamič opravljala, in sicer ondi, kjer se uporabi sodelovanje političnih in policijskih oblastev po dogovoru z ministrom notranjih zadev.
Za državnopravdniškega opravitelja ali namestnika mu moči je imenovati samo onega, [Page] kdor državljanske pravice popolnoma uživa in ima potrebno sposobnost ter je zaupanja vreden. On mora v kraji, kjer ima okrajno sodišče svoj uradni sedež, ali prav blizo njega redno prebivati in sodne jezike znati.
Imenovati ga prístoji višjemu državnemu pravdniku, kateri naj se poprej domeni z deželnim načelnikom.
Ako dotičnik stojí v javni službi, iskati je privolitve nadstoječega mu oblastva.
Višji državni pravdnik ima pravico, državnopravdniškega opravitelja vsak čas odpustiti iz službe brez navedbe razlogov, a odpuščenec nima pravice, proti temu pritoževati se.
Tako odpuščenega moči je vsak čas na novo imenovati v to službo.
Izpraznjena mesta sme višji državni pravdnik razpisati; ali v svojem izboru nij utesnjen na tiste osebe, katere so se na razpis oglasile.
Prošnje je vpolagati državnemu pravdniku, kateri jih, kadar mine razpisni rok, s svojim mnenjem vred polaga pred višjega državnega pravdnika.
Sposobnost prosilcev presojati je višji državni pravdnik poklican, kateremu je prepuščeno daljnih pojasnil, katerih bi potreboval, poiskati po primernem potu.
Predno službo nastopi, imenovanec priseže prisego v obrazci XX. obseženo.
Zapriseguje ga državni pravdnik; sme pa zaprositi tudi okrajnega sodnika, naj ga on v prisego vzame.
Pravosodni minister določa, bode li državnopravdniški opravitelj za svoje službovanje dobival kako nagrado in koliko.
Nagrada se na zaprosbo višjega državnega pravdnika po prezidentu višjega deželnega sodišča nakazuje ter v mesečnih ali četrtletnih obrokih po izteku dotičnega meseca ali četrtletja izplačuje pri davkariji.
Pravica do dovoljene nagrade se začenja prvega dne tistega meseca, kateri sledí po dnevu službenega nastopa. Ako se poslovanje končá predno izteče dotični mesec po koledarji, tedaj ima državnopravdniški opravitelj samo pravico do razmernega dela mesečnine.
Ako opravitelj izostane od službe pa se zaradi tega opraviči, ne ustavi mu se nagrada, če njegova nepričujočnost v enem letu ne trpí čez mesec dni.
Ako pa nepričujočnost dalje trpí ali če je ne opraviči, prestane nagrada za ta čas, dokler ne služi.
Kadar se državnopravdniški opravitelj brez navedbe vzrokov odpusti iz službe, tedaj mu prístoji nagrada za tist mesec, v katerem je bil odstavljen.
Kadar gre komu. nagrado ustaviti, naj višji državni pravdnik to brez odloga priobči prezidentu višjega deželnega sodišča ter mu priznani dan, od katerega naprej je izplačevanje ustaviti.
Državni pravdnik ima oblast državnopravdniškemu opravitelju v enem letu do 14 dni, višji državni pravdnik pa do šest tednov dopusta dati.
Državnopravdniški opravitelji so dolžni urad, ki ga jim je vlada izročila, po svoji najbolji moči in s strogo vestnostjo opravljati, naročila svojih višjih na tanko izpolnjevati in zlasti uradno skrivnost strogo varovati. Gledé na svojo službo ne smejo od nikogar ni posrednje ni neposrednje darila jemati niti drugega dobička naklanjati si.
Ako pristopijo političnemu društvu, naj to naznanijo državnemu pravdniku.
Ako državnopravdniški opravitelj svoje dolžnosti prelomi, sme mu državni pravdnik izreči izgubo nagrade do zneska ene mesečnine.
Proti takemu izreku moči je v osmih dnevih poprijeti se pritožbe do višjega državnega pravdnika.
Pritožbo je vpoložiti pri državnemu pravdniku.
Ako je državnopravdniški opravitelj muden, sme ga državni pravdnik poganjati z globami do 5 gold.
Pritožba ni dopuščena, vendar je globo zopet oporeči, ako se opravitelj dovoljno opraviči. Razen [Page] tega sme državni pravdnik z ozira vrednih razlogov ukreneno globo odpustiti.
Kadar nastopijo okolnosti, zaradi katerih bi državnopravdniški opravitelj ne bi mogel doseči te službe ali če se zakriví z velikim prelomom svoje dolžnosti, naj ga višji državni pravdnik precej odstavi.
Kadar se pri okrajnem sodišči opravki državnega pravdništva za to ne morejo zvrševati, ker ta čas v to zvanega organa ni ali ker tacemu organu kak zadržek brani, ima okrajni sodnik oblast, v nujnih slučajih, da se ona dela opravijo, začasno za državnopravdniškega opravitelja postaviti koga izmed svojih podstojnih sodnih uradnikov ali sposobnega uda izmed občinskega predstojništva tistega kraja, a če ni mogoče ni eno ni drugo, drugega zaupanja vrednega moža. V obeh poslednjih slučajih treba pozvanca zapriseči, ako že ni v državni družbi.
Ukrenjeno naredbo treba brez odloga državnemu pravdniku priznaniti.
Državnopravdniški organi pri okrajnih sodiščih so dolžni, sprejemati vse dohajajoče jim ovade o tacih kaznjivih dejanjih, katera se ne preganjajo samo in edino na zahtevanje udeleženčevo, in če jim se ustno povedó, zapisati si jih.
Ovade o prestopkih naj takoj izroče okrajnemu sodišču s predlogom, da naj se kaznujejo (§. 451 [Page] k. p. r.). Ako storilec ni znan, naj napotijo, kjer bi trebalo, vvodne pozvedbe po sodišči ali varnostnih oblastvih.
Ako pa menijo, da ni zakonitega vzroka sodnemu pregonu, naj ovado zavržejo zapisavši ob kratkem svoje dotične nagibe ter spise priložé mesečnemu izkazu, katerega polagajo pred državnega pravdnika.
Ako je v ovadenem dejanji po njih mnenji dobiti hudodelstvo ali uradoma preganjan pregrešek, naj ovado nemudoma odpravijo na okrajno sodišče (§. 89 k. p. r.).
Ako državnopravdniški organi preganjanje odrekó, naj to zasebnemu udeležencu pismeno priznanijo (§. 449 k. p. r.).
Brž ko se državnopravdniškim organom priobči, da je prestopka sumen človek ujet in priveden, naj nemudoma oddadó svoje predloge o pregonu ali pa izrecilo, da pregona ne predlagajo.
Kadar nastopijo uveti v §. 460 k. p. r. omenjeni, naj se predlaga izdanje kazenskega naloga brez predhodnega postopka.
Državni pravdnik sme državnopravdniškim organom naložiti dolžnost, da od svojih po §. 451 k. p. r. stavljenih predlogov o pregonu [Page] bodi v določno označenih slučajih ali tudi v vseh slučajih samo tedaj odstopijo, če on privoli.
S sodiščem naj kolikor je mogoče ustno občujejo.
Predloge je pismeno vpolagati, ako jih ne posvedočuje sodišče.
Občujoč s sodiščem naj mu državnopravdniški organi vsegdar dolžno spoštovanje izkazujejo.
Pri določenih glavnih razpravah bodi jim sedež sodniku na desno, a kadar k sodišču kaj govoré, naj vstanejo.
V pismenem občevanji pošiljajo državnopravdniški organi svojim višjim oblastvom poročila, drugim oblastvom pa pisma.
V odpravkih na stranke naj se držé oblik, kakoršne so pri javnih oblastvih v navadi.
Državnopravdniški organi imajo pravico, vpogledovati v spise, kateri so pri okrajnem sodišči in se tičejo prestopkov.
Državnopravdniški organi so dolžni spise, kateri pri njih ostajajo, zaznamovati z zaporednimi števili in po teh v red dejane, po letnikih v povezke zložene in pregledno popisane skrbno hraniti.
Kadar jim se uradno delovanje ustavi, morajo spise izročiti nasledniku.
Državni pravdnik ima dolžnost, dati si v določnih dobah od državnopravdniških organov predložiti registraturne spise. On ukaže neporabne spise odločiti in uničiti, a druge spise, katerih državnopravdniški organi več ne potrebujejo, v svojo registraturo spraviti.
Državni pravdniki naj državnopravdniškim organom pri okrajnih sodiščih dajó primerna naročila, če in v katerih slučajih se bodo osebno udeležili uradnih del, katera se zaradi prestopkov opravljajo zunaj kraja, kjer ima okrajno sodišče svoj uradni sedež.
Kadar so se državnopravdniški organi vsled teh naročíl udeležili uradnih del zunaj sodnega sedeža, pristoji jim povračilo potrebnih potnih troškov in primerna odškodba za živež in prebivanje. Povračilo odmerja državni pravdnik, izplačuje pa se iz zaloge troškov kazenskega sodbovanja, katero ima okrajno sodišče.
Pri uradnikih političnih, policijskih in pravosodnih oblastev, katerim se državnega pravdništva opravki pri okrajnih sodiščih izročajo, ravnajo se v takih slučajih pristojbine po propisih zanje danih.
Državnopravdniški organi pri okrajnih sodiščih dolžni so konci vsacega meseca po obrazci XXI. poslati državnemu pravdniku izkaz o kazenskih slučajih, ki so začeli teči, in o tem, kar so oni zastran njih ukrenili.
Državni pravdnik naj izkaz pregleda in naj jim ga s svojimi opomnjami in naročili, če bi katera imel, brez odloga nazaj pošlje.
Vrhu tega je državnemu pravdniku še posebej naznaniti vsak prestopek tiskovnega zakona, zakonov o društvenem in shodnem pravu, kakor tudi sploh vsak važen dogodek gledé prestopkov, ter je, kjer ne gre za nujne naredbe, čakati njegovih ukazov.
Državni pravdnik je dolžan, konci vsacega leta višjemu državnemu pravdniku o poslovanji državnopravdniških organov pri okrajnih sodiščih poročati, važnejše dogodke pa, ki se gledé teh organov pripetijo, o vsakem slučaji posebej naznanjati.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem v dopolnitev člena 11. državnega temeljnega zakona z dne 21. decembra 1867 (drž. zak. št. 144) o sodni oblasti tako:
Delovanje porot se sme za vsa njim odkazana kaznjiva dejanja ali za posamezne vrste [Page] teh dejanj začasno, in to najdalje na leto dní za določno ozemlje tedaj ustaviti, kadar so se na njem pokazale dejanjske rečí, vsled katerih se to vidi neogibno potrebno, da se zagotovi nepristransko in neodvisno pravosodje.
Ustavljajo se porote v vsakem posameznem slučaji po zaslišanji vrhovnega sodnega dvora z ukazom skupnega ministerstva in pod njegovo odgovornostjo.
Vlada ima dolžnost, ta ukaz z razložbo dotičnih vzrokov obema zbornicama državnega zbora, če je zbran, precej, v nasprotnem slučaji pa neposrednje po njegovem sestanku predložiti ter preklicati ga, brž ko ena izmed obeh zbornic to zahteva.
Ako se je v katerem ozemlji porotam delovanje ustavilo, ne more se ondi ta ustavitev ukazoma ni podaljšati ni obnoviti, predno se državnega zbora seje vnovič ne začnó.
Da je porotam delovanje ustavljeno, in pa da je ustavitve konec, razglasiti je oboje po državnem zakoniku.
Naredba v §. 1 omenjena ima to moč, da se glavna razprava zaradi dotičnih kaznjivih dejanj in pravni leki proti dotičnim sodbam ravnajo po tistih propisih, kateri veljajo o hudodelstvih ne spadajočih pred porote. Ako gre za hudodelstvo, na katero je v kazen postavljena smrt ali daljša nego petletna ječa, vrši se glavna razprava pred šesterimi sodniki, katerih eden prvoseduje; pri jednakosti glasov obveljá mnenje obtožencu ugodnejše.
Na take kazenske rečí, zastran katerih se je ta dan, ko se razglasí v §. 1 omenjeni ukaz, glavna razprava pred poroto že dognala ali vsaj začela, je določilo §. 3 samo tedaj uporabljati, kadar bi glavno razpravo bilo ponavljati. Kazenske pravde, v katerih se je tisti dan, katerega je ustavitev porot nehala, glavna razprava na prvi stopinji že dognala ali vsaj začela, dokončati je po načinu v §. 3 povedanem.
Pričujoči zakon pride v moč ob enem z novim kazenskopravdnim redom.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
K porotniški službi je poklicevati samo možé, kateri
Nesposoben ali nezmožen, biti porotnik, je:
Za porotnike se ne smejo klicati:
Prosti porotniške službe so:
Župan naj s pomočjo dveh udov občinskega zastopstva, katera si sam izvoli, napravi vsako leto o začetku septembra meseca zaznamek vseh tistih oseb, ki jih je po zgornjih določilih moči poklicati za porotnike in katere niso svoje oprostitve že po §. 4, št. 1 izprosile.
Zaznamek obsega po abecednem redu in pod števili zaporedoma tekočimi ime in priimek vpisanih oseb, njih stan ali opravek, stanovališče in davek, kolikor ga katera plačuje s pristavkom, katere deželne jezike kdo zna in katerega se največ poslužuje. Pri ljudeh vojni dolžnosti podvrženih (§. 4, št. 3) naj se pristavi opomnja, ali se utegnejo in za koliko časa se utegnejo poklicati v vojaško službo. Ta zaznamek je izvirni ali prvotni imenik porotnikov.
Prvotni imenik mora najmanj osem dní v županovi pisarnici razgrnen biti, da ga lahko vsakdo pregleda, in to se mora po navadi vsakega kraja očitno razglasiti s podukom, da se smejo vgovori podajati.
Vsakemu dotičniku je na voljo v tem roku zoper to, da je kdo takšen, ki je po zakonu lahko porotnik, iz prvotnega imenika izpuščen, ali da je vpisan kdo takšen, kateri po zakonu ne more in ne sme biti, — pri županu pismeno ali pa na zapisnik vgovor podati, ali pa na enak način povedati tudi sam za se vzroke, kateri ga porotniške službe oproščujejo.
Občinska komisija (§. 5) določuje o vseh podanih vgovorih in o pravičnosti navedenih oprostilnih vzrokov. Te odločbe in pritožbe proti njim podane je omeniti v dotičnih prvotnih imenikih; takšna pritožba se mora podati v treh dneh po uradnem naznanilu odločbe. Kadar se je po odločbah občinske komisije razglašeni imenik kako prenaredil, tedaj je treba premene z naznanilom na uradnem sedeži pribitem, objaviti in dotičnikom vediti dati. Vgovornikom je dati na znanje o tem, kaj se je ukrenilo vsled njihovega vgovora. Takisto se tudi postopa o tem, kadar se kdo sklicuje na vzroke, ki ga oproščujejo.
Popravljen prvotni imenik naj župan brez odloga in zadnji čas do konca septembra pošlje okrajnemu glavarju ter priloží vse spise, kateri se tičejo podanih vgovorov in prošenj za oprostitev. Okrajni glavar pregleda precej imenik in če zapazi, da se je pri napravi imenika kaj nezakonitega [Page] pripetilo ali da ima na sebi važne nenatančnosti, dá ga županu nazaj v popravo. Če se imenik popravi na to stran, da se izbriše kaka izmed prej vpisanih ali vanj zapiše kaka izmed prej izpuščenih oseb, treba je s popravljenim imenikom ravnati tako kakor s prvič narejenim (§§. 6 in 7).
Popravljeni imenik je zadnji čas do konca oktobra vnovič poslati okrajnemu glavarju.
Ako bi župan precej časa mudil ter prvotnega imenika ne napravil, ne popravil ali ne poslal, ima okrajni glavar pravico, zastalo uradno delo po svojih ljudeh ob občinskem trošku zvršiti dati.
Okrajni glavar naj prvotne imenike svojega uradnega okoliša z vsemi dotičnimi listinami predloži prezidentu sodnega dvora prve stopinje. Pri tem naj izmed môž, kateri so sprejeti v prvotne imenike, imenuje tiste, za katere se mu zdí, da so po svoji razumnosti, poštenosti, pravico-ljubnosti in značajnosti, in v deželah, kjer se govorí po več jezikov, tudi zaradi znanja jezikov posebno pripravni za porotnike.
V tacih krajih, ki imajo svoja lastna občinska ustanovíla (statute), naj župan prvotne imenike pošlje na ravnost prezidentu sodnega dvora prve stopinje, ter naj izpolni pri tem nalogo v §. 9 okrajnemu glavarju propisano.
Prezident sodnega dvora prve stopinje pokliče komisijo, katera za okoliš vsakega sodnega dvora zadnji čas meseca novembra sestavi letni imenik.
Komisija sestojí zraven prezidenta ali njegovega namestnika kakor prvosednika iz treh sodnikov, [Page] kateri se jemljó izmed svetovalcev sodnega dvora ali iz okrajnih sodnikov tistega okoliša, po tem iz treh zaupnih môž.
Prezident določuje ude.
Za zaupne može smejo se jemati samo take osebe, ki niso v državni službi in imajo v okoliši tistega sodnega dvora sposobnost biti porotniki.
Ako zaupni možje nečejo priti ali se sicer umikajo ter svoje dolžnosti ne izpolnijo, naj prezident sodnega dvora namesto njih brez odloga pokliče druge zaupne možé.
Komisija določuje po večíni glasov. Proti njenim sklepom ni dopuščena pritožba.
Kdaj bode seja, to sporočí prezident o pravem času načelniku političnega deželnega oblastva, kateri va-njo pošlje svojega poslanca.
Le-ta ima samo posvetovalen glas.
Komisija naj pred vsem drugim razsodi o pritožbah (§. 7), katere so v imenikih omenjene. Ako kdo proti zakonu ni bil v imenik sprejet, dá ga ona vpisati. Na to se loti sestave letnega imenika, ki obstojí iz poglavitnega in iz dopolnilnega imenika.
Letni imeniki se tako sestavljajo, da komisija iz prvotnih imenikov spiše v en imenik (poglavitni imenik) tiste osebe, za katere meni, da so po §. 9 najsposobnejše in najvrednejše biti porotniki; iz tega imenika se jemljó porotniki za prihodnje koledarsko leto.
Takisto ta komisija iz oseb, katere stanujejo ondi, kjer ima porotni sodni dvor svoj sedež ali [Page] v njegovi najbližji okolici, sestavi drug imenik (dopolnilni imenik), iz katerega se jemljó namestni porotniki.
Obseg obeh imenikov naj se z ozirom na število rednih in izvenrednih sejnih dob, ki jih utegne previdoma biti, premeri tako, da se v vsak imenik sprejme za polovico oseb več, nego jih bode po številu pričakovanih porotnih sej potreba.
Ako prvotni imeniki iz vsega okoliša enega sodnega dvora skup ne obsegajo najmanj 800 oseb, katere so po §. 1 poklicane za porotniško službo, naj prezident sodnega dvora prve stopinje, še predno pokliče komisijo za sestavo letnega imenika, pozove okrajne glavarje, da od županov zahtevajo in mu pošljejo dopolnilne prvotne imenike, v katere je sprejeti tiste v drugem za porotniško službo poklicane osebe, ki na leto vsaj 5 gld. neposrednjega davka brez priklada plačujejo. Enakšen dopolnilni prvotni imenik je zahtevati tudi od županov tistih krajev, kateri imajo svoja občinska ustanovíla, ako bi kateri v istem okoliši bil. Ti dopolnilni prvotni imeniki naj se narejajo in popravljajo tako, kakor poglavitni prvotni imeniki, ter služijo kakor ti za podlogo sestavi letnega imenika.
Letni imenik je natisniti in prezidentu sodnega dvora druge stopinje, višjemu državnemu pravdniku, načelniku političnega deželnega oblastva, dalje državnim pravdnikom, okrajnim glavarjem, okrajnim sodnikom in vsem županom v okoliši sodnega dvora priobčiti.
Načelniki dotičnih oblastev in župani imajo dolžnost, kadar med letom zvedó za taka [Page] razmerja, vsled katerih kak porotnik iz letnega imenika več ni sposoben (§. 2) za porotniško službo ali se va-njo klicati ne sme (§. 3), in kadar je kak vojni dolžnosti podvržen (§. 4, št. 3) poklican v vojaško službo, to precej naznaniti prezidentu sodnega dvora prve stopinje. Pri njem naj se za svojo izločitev potegnejo tudi v §. 4, št. 2 in 4 omenjene osebe, kadar je zakoniti oprostilni vzrok nastopil stoprv po preteku roka za vgovor.
Prezident sodnega dvora prve stopinje razsojuje o potrebi in pravici, koga iz letnega imenika izločiti.
Štirnajst dní pred začetkom vsakega porotnega zasedanja naj se pri sodnem dvoru prve stopinje vpričo dveh sodnikov in državnega pravdnika v javni seji napravi po žrebu službeni imenik. Odvetniško zbornico je povabiti, da k temu činu odpošlje enega uda.
Kadar se dela službeni imenik, odločijo se iz letnega imenika najpred tisti vojni dolžnosti podvrženi možje, kateri so v vojaško službo poklicani za čas porotnega zasedanja.
Na to se denejo imena ostalih v obeh delih letnega imenika vpisanih oseb in to imena iz enega dela v eno in imena iz drugega dela posebej v drugo posodo, iz katerih potegne prezident sodnega dvora najpred 36 glavnih porotnikov, in za temi 9 namestnih porotnikov.
O tem postopanji je narediti zapisnik.
Kadar letni imenik obsega še samo malo imen tako, da ima poglavitni imenik manj nego 54, a dopolnilni imenik manj nego 14 imen, tedaj naj komisija po §. 11 sestavljena letni imenik iz [Page] prvotnih imenikov nadopolni do omenjenih števil, predno se začne sestavljati službeni imenik.
Prezident sodnega dvora prve stopinje naj pismeno povabi 36 glavnih in 9 namestnih porotnikov, naj jim pové, kje, kateri dan in ob kateri uri se začnejo porotne seje in naj jih ob enem opozarja na zakonite nasledke, ako bi kdo ne prišel; a skrbeti je za to, da se vroči povabilo vsakemu osebno in to osem dní pred začetkom sejnega razdobja.
Ako je pred začetkom glavne razprave prišlo manj nego 30 glavnih porotnikov, nadomestiti jih je, kolikor jih manjka do tega števila, iz 9 namestnih porotnikov. V to svrho dene prvosednik porotnega sodnega dvora vpričo udov tega sodišča, vpričo obtožitelja in zagovornikov obtožencev, imena 9 namestnih porotnikov v žrebovnico, potegne iz nje potrebno število imen in jih prebere na glas. O tem naj se naredí zapisnik.
Kadar ima več kazenskih slučajev isti dan priti v glavno razpravo pred poroto, sme se porotniška klop za vse te slučaje sestaviti, predno se začne razprava prvega slučaja.
Za prvi kazenski slučaj sestavljena porotniška klop deluje dalje za naslednje tisti dan razpravljane slučaje, ako v to privolijo oni, kateri imajo pravico, porotnike odklanjati.
Kadar se za kateri sledečih kazenskih slučajev sestavi nova porotniška klop, ker tako zahteva kdo tistih, ki imajo odmetno pravico, ostane ona v svoji delavnosti tudi za druge sledeče slučaje, ako imajoči odmetno pravico v to privolijo.
Kadar je katera prejšnjih razprav dalj časa trpela ter se s tega ali z drugih naključbenih vzrokov postavljeni začetek katere razprave tako zakesní, da se ona začne četrti ali še poznejši dan po tistem, katerega je porotniška klop bila sestavljena, tedaj se mora nova porotniška klop sestaviti.
Vsakega porotnika, kateri dasi prejemši poziv izostane, ne da bi izkazal kak neodvračen zadržek, ali kateri, predno je konec porotni seji, brez dovolitve prvosednika porotnega sodnega dvora odide, naj porotni sodni dvor obsodi v globo do 50 gld.; v slučaju ponavljanja pa do 100 gld.
Zoper takšno razsodilo sme obsojenec samo v osmih dnevih po njega vročitvi vgovarjati pri porotnem sodnem dvoru, ali ko bi to sodišče več ne bilo zbrano, pri sodnem dvoru prve stopinje ter prositi za ovrženje ali za znižanje naložene mu kazni, dovoljno izkazavši, da se mu povabílo ni pravilno vročilo ali da mu je priti branila kaka nenadna in neodvračna ovira, ali da izrečena kazen ni v primeri k njegovi zamudi.
Proti razsodilu, ki se izreče na to, ni nobenega pravnega leka.
Določila kazenskopravdnega reda o tem, kako uporabljati globe po njem ustanovljene, veljajo tudi za globe v pričujočem paragrafu omenjene.
Konec vsakega porotnega zasedanja naj prvosednik porotnega sodnega dvora povpraša porotnike, ali se kdo njih hoče poprijeti in to do konca prihodnjega koledarskega leta ali za krajšo dobo v §. 4, št. 5 podeljene mu pravice, po kateri je prost porotništva. Na to dana izrecila so [Page] priobčiti prezidentu sodnega dvora prve stopinje, da bodo zapisana v letni imenik.
Vsak porotnik in zaupni mož, kateri je izpolnil svojo dolžnost, dobode, če mu je stanovališče čez miljo oddaljeno od kraja, kjer je porota , na zahtevanje zmerno odškodbo za potne troške; kolika bode ta odškodba, ustanoví se s posebnim ukazom.
Pričujoči zakon pride v moč tisti dan, katerega bode razglašen.
Zakon z dne 9. marcija 1869 (drž. zak. št. 33) o napravljanji porotniških imenikov za tiskovna sodišča se vsled tega preklicuje.
Kolikor bode napravljati službene imenike, predno bode moči porabiti letne imenike, narejene po propisu pričujočega zakona, naj se na podlogi dozdanjih letnih imenikov narejajo po žrebu tako, kakor velevata §§. 17 in 18.
Ukazoma se določi, ali bode v prvem letu veljavnosti tega zakona napraviti prvotne in letne imenike še pred dobami določenimi v §§.5 in 11.
Zvršitev tega zakona je naročena ministroma notranjih zadev in pravosodja.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora. ukazujem tako:
Pod vojno sodno oblastjo v kazenskih rečeh stojé:
Častniki, ki so pridržavši si vojaški značaj, stopili iz zveze stoječe armade ali vojnega pomorstva, naj vlečejo penzijo ali ne, kakor tudi rezervni častniki, ki niso v dejanjski službi, ostanejo pod vojno sodno oblastjo gledé vojnih hudodelstev in pregreškov, če so takrat, ko so takošno kaznjivo dejanje storili, nosili vojaško opravo (uniformo).
Ravno tako so ta čas, dokler nosijo vojaško opravo, podvrženi vojaškim disciplinarnim propisom.
Razen tega pa stoje v kazenskih rečeh edino pod občnim kazenskim zakonom in pod sodno oblastjo civílnih kazenskih sodišč.
Dopustniki, kakor tudi častniki in možtvo rezerve, ki ne opravljajo dejanjske službe, pridejo tisti dan, katerega se jim vroči poklicno povelje ali katerega se isto zakonito objavi, pod vojno sodno oblast.
Od tega časa počenši treba je ž njimi, ako so prej zunaj dejanjske službe storili vojno hudodelstvo ali pregrešek ubega (desercije) ali pa pokazitve samega sebe (§§. 183—215 in 293 — 298 vojn. kaz. zak.), ravnati po vojnih zakonih.
Ako je vojaška oseba, spadajoča k liniji ali k rezervi, v času dejanjske službe storila katero koli vojno hudodelstvo ali takošen pregrešek (§§. 142 — 403 voj. kaz. zak.), pa se je to zvedelo stoprv potem, ko je odšla na dopust, ali ko je stopila ali povrnila se v rezervo, bodo zoper to vojaško osebo zavoljo rečenega kaznjivega dejanja vojna sodišča po vojnih kazenskih zakonih postopala stoprv takrat, ko stopi ona vsled poklica zopet pod vojno sodno oblast.
Zaradi kaznjivih dejanj, ki niso vojna hudodelstva niti vojni pregreški, in ki so bila storjena o času, ko je storilec bil pod vojno sodno oblastjo, postopati je vselej pri civilnih sodiščih, če se je zanje zvedelo potem, ko je storilec stopil iz dejanjske službe in predno se je vanjo povrnil ali pa, ko je že popolnoma izstopil iz stoječe armade ali iz vojnega pomorstva. Ta sodišča naj pri tem uporabljajo občne kazenske zakone, ako niso ostrejši od kazenskih zakonov izdanih za vojaštvo, sicer pa te zakone.
Če je kdo storil kako kaznjivo dejanje, predno je prišel pod vojno sodno oblast, pristoji preiskovanje taistega civilnemu sodišču.
Ako se pa s tem kaznjivim dejanjem snide kako po omenjenem času storjeno kaznjivo dejanje, mora se preiskovanje zaradi poslednjega dejanja, ki pristoji vojnemu sodišču, opraviti pred onim preiskovanjem, zastran katerega je pristojno civilno sodišče, razen če bi na kaznjivo dejanje storjeno pod civilno sodno oblastjo bila zapretena kazen smrti ali pa dosmrtne ječe, na ono [Page] pod vojno sodno oblastjo storjeno kaznjivo dejanje pa kaka od one milejša kazen.
Ako v tem slučaji vojno kakor tudi civilno kazensko sodišče koga spozna za krivega kacega kaznjivega dejanja, naj se tisto sodišče, ki stori poznejšo sodbo, pri odmeri kazni ozira primerno na kazen, ki je bila krivcu prisojena s prejšnjo sodbo.
V slučaji paragrafa 5. sme se za opravo preiskave, za katero je pristojno civilno sodišče, po propisu kazenskopravdnega reda odbrati (delegovati) kako drugo civilno sodišče, ki ima svoj sedež v isti polovici cesarstva, kakor ono sodišče.
Ako obdolženca civilno, kakor tudi vojno sodišče obsodi v kazen, je najprej zvršiti ona kazen, katero mu je prisodilo sodišče, ki je prvo izreklo sodbo.
Preiskovanje zastran hudodelstva ogleduhovanja in drugih dogovorov s sovražnikom (§. 67 obč. kaz. zak.), brezoblastnega nabiranja vojakov (§. 92 obč. kaz. zak.) in zapeljanja kakega vojaka k prelomu vojnih službenih dolžnosti ali pripomoči k vojnim hudodelstvom (§ 222 obč. kaz. zak.) gre civilnim sodiščem gledé onih oseb, ki stoje pod civilno sodno oblastjo.
Kazen teh hudodelstev je težka ječa od enega do petih let.
Kadar je vojska napovedana ali se že unela, takrat stoje tudi civilne osebe zastran le-teh hudodelstev pod vojno sodno oblastjo. Minister za pravosodje bode določil in uradno objavil dan, katerega se začne ali neha ta razširjena pristojnost.
Ta zakon ne izpreminja zakonitih določil o tem, kedaj naj se razširja naglosodni postopek, ki se vrši pri kakem civilnem sodišči, tudi na vojaške osebe.
V civilnih pravnih zadevah, kamor spadajo tudi razprave o ničnosti, ločitvi in razvezi zakona, in pa od tod izvirajoči prepiri zastran imetja, stojé vojaške osebe, naj bodo v dejanjski službi, ali ne, in isto tako erar v zadevah vojništva pod civilnimi sodišči.
Pri odločevanji sodišča za erar v zadevah vojništva se je držati pravil za državni zaklad sploh veljajočih.
Kjer se ima pristojnost sodišča ravnati po stanovališči, velja, izvzemši slučaje v §. 11. omenjene, zastran vojaških oseb, ki jih v misel jemlje §. 1. št. 1. in 2. za njihovo stanovališče tisti kraj, kjer je posadka (garnizija).
S tem ustanovljena sodna pristojnost naj v slučaji premembe bivališča traja do prihoda v novo posadko (garnizijo).
Sodna pristojnost po posadki glede teh vojaških oseb velja za njíh žene, otroke pod očetovsko oblastjo stoječe in za posle samo takrat, kadar isti živé z vojaško osebo v skupnem hiševanji in gospodarstvu. Razen tega slučaja se šteje, da imajo ti svojci vojaške osebe svoje lastno stanovališče, katero se določuje po splošnih načelih.
Sodišče pristojno za razpravo zapuščine za varstvene in skrbstvene zadeve, za uradno postopanje o prošnji za posinovljenje, pozakonitev ali odpust iz očetovske oblasti, naj se gledé vojaških [Page] oseb, omenjenih v §, 1. št. 1 in 2, njihovih žen, ako niso sodno ločene, in njihovih pod očetovsko oblastjo stoječih otrok določuje tako, kakor da bi vojaške osebe imele svoje stanovališče v občini, v kateri imajo domovinsko pravico.
če se ta občina ne more pozvedeti, velja za njih domovino tisti kraj, v katerem je kaka domača vojaška oseba stopila v vojno službo.
Vročitve in druga sodna opravila v vojaških ali takih poslopjih, kjer je nastanjeno vojaštvo, naj se zvršujejo tako, da se reč najprej naznani poveljniku poslopja in privzema vojaška oseba, katero le-ta poveljnik prida.
Sodišče mora predstojnemu vojnemu oblastvu naznaniti, kadar koli se vloži zoper kakega častnika tožba za kak dolg, za katerega plačilo je bil po tožbeni trditvi svoje poštenje zastavil, tako tudi kadar se odpre konkurz o imetju kake vojaške osebe.
Kadar v kakem vojaškem ali takem poslopji, kjer je nastanjeno vojaštvo, kdo umrje opravi vojno oblastvo posmrtni zapis.
Vojno oblastvo sme opraviti tudi vsa neodložna uradna dela prostovoljnega sodništva gledé oseb omenjenih v §. 10., če so opraviti v kakem vojaškem ali takem poslopji, kjer je nastanjeno vojaštvo, ali če v tistem kraji ni nobenega sodišča, katero bi bilo pristojno to uradno opravilo zaukazati.
Pod istimi pogóji ima vojno oblastvo tudi pravico začasno postaviti zakonitega zastopnika, ako [Page] je potreba hitro skrbeti za to, da bodo nedoletni otroci zastopani.
V vseh teh slučajih treba je storjene ukrenitve naznaniti pristojnemu sodišču.
S tistim dnevom, ko pride ta zakon v veljavo, stopijo civilna sodišča, kjer ne bo po tem zakonu vojna sodna oblast še dalje trpela, na mesto vojnih sodišč in bodo, izvzemši slučaje v tem zakonu omenjene, ravnala se po zakonih, ki veljajo za pristojnost in postopek pred civilnimi sodišči.
Kazenskosodne preiskave, ki tekó pri vojnih sodiščih proti osebam, katere po tem zakonu niso več pod vojno sodno oblastjo, treba je takrat pri teh sodiščih do konca dognati, če se je sodba kazenskega sodišča storila že pred dnevom, katerega je ta zakon v moč prišel. Vse druge kazenske reči, kakor tudi vse civilne reči naj tisti dan, ko pride v moč ta zakon, preidejo na sodišča, ki bodo po rečenem dnevu pristojna.
Civilna sodišča naj pred vojnimi sodišči tekoče razprave nadaljujejo in vpeljujejo na postopek, ki je propisan za civilna sodišča. Vsi roki, ki niso iztekli pred dnevom, katerega pride ta zakon v moč, naj se s tem dnevom na novo pričenjajo.
Nadaljevaje kako kazenskosodno preiskavo naj se civilna sodišča držijo občnih kazenskih zakonov, kolikor niso ostrejši od kazenskih zakonov danih za vojaštvo, sicer pa le-teh zakonov.
Ta zakon se ne dotika sodne oblasti najvišega dvornega maršalstva.
Ta zakon pride v moč 1. julija 1869 in ta dan izgube svojo veljavnost vsi zakoni in ukazi, ki se ne ujemajo s tem zakonom.
Zvršitev tega zakona nalaga se ministru pravosodja, kateri naj pri tem postopa v sporazumu z državnim vojnim ministerstvom.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
Prvi odstavek §. 3 v zakonu z dne 20. maja 1869 (drž. zak. št. 78), o področji vojnih sodišč, naj slove takó:
„Dopustniki, rezervni častniki, kateri niso v aktivni službi, in tako tudi moštvo rezerve in nadomestne rezerve prihajajo pod vojno sodno oblast tisti dan, katerega se jim vroči ali zakonito razglasi poklicno povelje, ali kadar se poklic glasi na določen dan, v ta dan, na katerega se glasi poklic, a če se je predstava (prezentacija) prej zgodila, v dan predstave.”
Zvršitev tega zakona naroča se ministru pravosodja, kateri naj pri tem v porazumu z državnim vojnim ministerstvom postopa.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem takó:
S takimi v deželno brambo zavezanimi osebami, katere so v dejanjski (aktivni) službi deželne brambe, ali ki se — ne stoječ v aktivnem razmerji — po določilih zakona o deželni hrambi pokličejo v službo, naj se v kazenskih rečéh postopa po vojnih zakonih.
Vendar naj se na-nje ne uporabljajo ona določila, katera preté prikratbo državljanske sposobnosti pravice pridobivati in dejanja vršiti ali pa podaljšanje službe čez zakoniti čas.
Tudi jih, kadar bi se zaradi kakega ne vojnega hudodelstva ali pregreška obsodili, posledice naštete v §. 45, b) in c), potem v §§. 50, 54 in 87 vojnega kazenskega zakona od sodeb, omenjenih v §§. 45 do 48, 50 in 87 istega zakona, zadevajo samo toliko in dotle, kolikor in dokler bi tudi po civilnih kazenskih zakonih nastopile.
Z osebami deželne brambe, katere so v neaktivnem razmerji, postopati je zaradi vojnih zločinov, ki jih storé
po vojnih kazenskih zakonih.
Ta čas, dokler kdo v deželno brambo zavezanih stojí pod vojno sodno oblastjo (§§. 1 in 2), in pa v pismenem službinem občevanji podvržen je on vojnim disciplinarnim propisom.
Kadar se deželna bramba na cesarjevo povelje sklicuje in na vojsko pripravlja (mobilizuje), začnó vojni zakoni biti uporabni tisti dan, katerega se je poklicno povelje komu vročilo, ali katerega je isto bilo zakonito razglašeno, a v vseh drugih slučajih tisti dan, katerega ima poklicanec priti; če je bil pa poprej predstavljen, z dnem predstave (prezentacije).
Uporabnost vojnih zakonov prestane, kadar se kdo v neaktivno razmerje nazaj postavi ali kadar izstopi iz službe. Vendar je kazenske pravde, katere tekó pri sodiščih deželne brambe (§. 5, odstavek 1), pri istih dokončati.
Z osebami v deželno brambo zavezanimi je počenši od časa, ko stopijo pod vojno sodno oblast, ravnati po vojnih zakonih tudi zaradi vojnih hudodelstev ubega (dezercije) in pokaženja sebe samega, če so tudi bila pred tem časom storjena.
Vojna sodna oblast v kazenskih stvareh na prvi stopinji zvršuje se nad osebami zavezanimi v deželno brambo po vojnih sodiščih, katera se napravljajo po določilih veljajočih za stoječo armado in katerih udje naj se jemljó iz deželne [Page] brambe, a kadar je potreba, in pa za sodišča postavljena o vojski smejo se jemati tudi iz stoječe armade (vojnega pomorstva).
Sodiščem za deželno brambo v vojski postavljenim smejo se tudi izročati kazensko-sodna preiskovanja nad osebami, katere so po zakonu z dne 20. maja 1869 (o področji ali delokrogu vojnih sodišč [drž. zak. štev. 78]) podvržene vojni sodni oblasti.
V preiskovalno zapiranje in za zvršitev kazni na svobodi porabljati je vojaške ječe, ki obstoje za vojstvo.
Na drugi in tretji stopinji razsojujejo kazenske reči v deželno brambo zavezanih oseb, katere spadajo pod vojno sodno oblast, ona sodišča druge in tretje stopinje, katera so postavljena za stoječo armado in vojno pomorstvo.
Ako je kdo v deželno brambo zavezanih kako vojno hudodelstvo ali vojni pregrešek storil tedaj, ko je bil pod vojno sodno oblastjo, a se je za to kaznjivo dejanje zvedelo stoprv, ko je on bil uže izstopil iz vojne sodne oblasti, naj vojna sodišča (§. 5) zoper tako osebo stoprv takrat postopajo, kadar pride zopet pod vojno sodno oblast (§. 4).
Vselej naj se pri civilnih sodiščih postopa zaradi kaznjivih dejanj, ki se ne štejejo k vojnim hudodelstvom ali pregreškom, in katera je kdo v deželno brambo zavezanih storil tedaj, ko je bil gledé teh dejanj podvržen vojni sodni oblasti, a se je to o njem zvedelo stoprv tedaj, ko je bila vojna sodna oblast zastran teh dejanj že prenehala.
Civilna sodišča naj se pri tem držé občnih kazenskih zakonov, če niso ostrejši od vojnih kazenskih zakonov, sicer pa teh zakonov.
Ako kdo v deželno brambo zavezanih, predno pride pod vojno sodno oblast, storí kako kaznjivo dejanje, pristoji kazenski postopek civilnim sodiščem (razen slučajev, o katerih se govorí v §. 4, odstavku 3 in v §. 2.).
Če se kaznjivo dejanje v deželno brambo zavezanega, gledé katerega so civilna sodišča pristojna, nameri skup s kakim kaznjivim dejanjem njegovim, katero spada pod vojna sodišča, naj o zadnje imenovanem dejanji vojno sodišče dožene postopek pred onim, gledé katerega je civilno sodišče pristojno, razen kadar bi na kaznjivo dejanje, spadajoče pod civilno sodno oblast, bila postavljena smrtna kazen ali dosmrtna ječa, na ono dejanje pa, katero odsoja vojno sodišče, kaka lažja kazen. Ako izreče tako civilno kakor vojno sodišče, da je obdolženec kriv kaznjivega dejanja, naj ono izmed obeh kazenskih sodišč, katero stori poznejšo sodbo, odmerjajo kazen primerno gleda na kazen, v katero je bil krivec s prejšnjo sodbo obsojen.
Prej prisojena kazen naj se poprej zvršuje.
V slučajih §§. 9 in 10 sme se po občnem kazensko-pravdnem redu kako drugo civilno sodišče delegovati za kazenski postopek, glede katerega je civilno sodišče pristojno.
Ta zakon se ne dotika zakonitih določil o tem, kdaj se prekosodni (naglosodni) postopek, [Page] ki se vrši pri kakem civilnem sodišči, razširja tudi na vojaške osebe.
V civilnih pravnih rečéh podstojé v deželno brambo zavezane osebe občnim zakonom in civilnim sodiščem.
Določila §§. 12 in 13 zakona z dne 20. maja 1869 (drž. zak. št. 78) o področji vojnih sodišč, naj veljajo tudi za deželno brambo.
Ta zakon pride v moč tisti dan, katerega bode razglašen, in z njim se v isti dan razveljavlja zakon z dne 23. maja 1871 (drž. zak. št. 45). Zvršiti ga naroča se Mojima ministroma za pravosodje in deželno bran, katera naj se domenita z Mojim državnim vojnim ministrom, kolikor se tíče njegovega področja.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
C. kr. orožništvo (žandarstvo) kraljevin in dežel zastopanih v državnem zboru je enotno [Page] stražništvo z vojaško uredbo ter ima namen vzdrževati javni red, pokoj in varnost.
Orožništvo podstojí gledé javne varnostne službe c. kr. političnim okrajnim in deželskim oblastvom, gledé vojaških, gospodarstvenih (ekonomnih) in administrativnih rečí svojim vojaškim višjim, a na obojo stran v zadnji vrsti ministru za deželno bran, kateri naj se z ministrom notranjih zadev dogovarja tedaj, kadar gre za kako posebno na varnost merečo naredbo.
Vojaško povelje in vzdrževanje strahú in reda v krdelu orožništva izročeno je orožniškemu nadzorniku, kateri je gledé tega odgovoren ministru za deželno bran.
C. kr. politično okrajno oblastvo je službeno oblastvo orožniškim postajam, kar jih je v njegovem okraji postavljenih, ter kot tako vodi in nadzira varnostno službo, katero one opravljajo.
Kadar se v mestih, imajočih svoja lastna občinska ustanovila (štatute) zahteva, da bi orožništvo sodelovalo poleg mestne varnostne straže, ki jo je postaviti, naj c. kr. politično okrajno oblastvo, bivajoče v tistem mestu ali postavljeno za okolico, kot službeno oblastvo orožništva, v dogovoru z dotičnim županstvom dá primerne zaukaze.
Orožniški častniki so vojaški načelniki orožniškega moštva. Oni vodijo podučevanje moštva z ozirom na javno službo varnosti in na vojaško [Page] izvežbovanje ter pazijo na njegovo disciplíno, opravo in oborožbo.
Službeno oblastvo in vojaški načelniki naj pri nadzorovanji posameznih postaj dogovorno ravnajo ter naj si vzajemno priobčujejo opazke, važne za zvrševanje službe.
Do ostalih c. kr. civilnih in vojaških oblastev, kakor tudi do občinskih uradov orožništvo ni v razmerji podredbe.
Sodišča in državna pravdništva imajo pravico, od orožništva neposrednje zahtevati kako službo. Ukazoma je določeno, kakó naj se zahteve, ki jih orožništvo prejme od teh oblastev, na znanje dajó službenemu oblastvu.
Druga civilna in vojaška oblastva, kakor tudi občinski uradi naj se obračajo na službeno oblastvo orožništva, kadar hočejo orožniške pomoči, in samo tedaj, kadar je nevarno odlagati, naj orožništvo tudi na neposrednje prejeto zahtevo dá pomoč (asistenco).
Kakó naj orožništvo sodeluje v zadevah krajevne (lokalne) policije, to določa službeno oblastvo po krajevnih razmerah; vendar se s tem ne sme kratiti namen, ki ga ima orožništvo za reči javne varnosti.
Orožništvo je dolžno prejete naloge brezuvetno zvrševati ter ne spuščati se v njih presojevanje.
Ono ima pravico, če ní nevarnosti v odlogu, zahtevati pismenega náloga tudi v takih slučajih, kjer zakoni ne velevajo dati mu ga.
Za to, kar ima nalog v sebi, odgovarja tisto oblastvo, katero ga je dalo. V drugem pa je orožništvo odgovorno za to, da opravljaje svojo službo, izpolnjuje zakonite propise in da se drží službenega navodíla.
K orožništvu spadajoče osebe so v kazenskih rečéh vojnim zakonom in disciplinarnim propisom toliko podvržene, kolikor se to z zakonom z dné 23. maja 1871 (Drž. zak. k. XX., št. 45) ustanavlja za aktivno deželno brambo.
Kazensko sodno oblast zvršujejo vojna sodišča deželne brambe.
Kazni na prostosti se zvršujejo v vojaških kaznilnicah.
Kadarkoli je orožniku službeno postopati proti kaki osebi, naj se poslužuje formule: „V imenu zakona” v deželskem jeziku, in v takih slučajih je vsakdo — brez razločka, bodi civilnega ali vojaškega stanu, — dolžan pokornost orožnikovemu pozivu, kar mu pa ne brani, pozneje pritožiti se.
Orožnika svojo službo opravljajočemu pristoje zakonite pravice, katere ima civilna in vojaška straža.
V službi stoječ orožnik sme z zapovedanimi opreznostmi rabiti orožje:
Orožništvo ima pravico, v zvršitev svojih službenih dolžnosti zahtevati podporo vseh organov javne službe, sosebno civilnih oblastev, drugih stražništev in posameznih njihovih udov, občinskih županstev in vojaških poveljstev.
Tanja določíla o opravljanji orožniške službe bode obsegalo službeno navodilo, katero se izdá na podlogi tega zakona.
V vsakem tistih mest, kjer ima politično deželno oblastvo svoj sedež, bodi po eno poveljstvo deželnega orožništva.
Deželnega orožništva poveljstvo naj ima v skrbi vojaške, ekonomne in administrativne reči podrejenega mu orožništva (§§. 2 in 4).
Za deželnega orožništva poveljnike postavljajo se štabski častniki ali nadčastniki, katerim se pridodajó po potrebi eden ali več častnikov, en računovodja, po okolnostih tudi en računski stražmojster in potrebne šarže.
V področji posameznih poveljstev deželnega orožništva postavijo se po potrebi oddelna poveljstva, katerih opravek bodi praviloma samo ta, da skrbe za vojaški nadzor in disciplino, kakor tudi za izučevanje v praktični službi.
V vsakem kraji, kjer je okrajno glavarstvo, biva po eno poveljstvo okrajnega orožništva, katero vodi stražmojster. On je orožniški postaji tistega kraja neposrednji poveljnik, ter poleg tega nadzira službo vseh drugih po tistem političnem okraji postavljenih, njemu podrejenih orožniških postaj, katere imevajo, če sestojé iz več nego dveh orožnikov, po enega postajnega vodnika za svojega poveljnika.
Stan posameznih poveljstev deželnega orožništva določuje minister za deželno bran, a stan posameznih postaj deželni načelnik dogovorno s poveljnikom deželnega orožništva.
Ondod, kodar to dopuščajo okolnosti kraja, naj se orožniki posamič postavljajo, da bode vsak za se po ena postaja z okolišem v nadziranje določenim.
Vsak deželni načelnik, in tako tudi vsak okrajni glavar ima pravico, kadar kje javnemu redu in varnosti pretí pomisleka vredna nevarnost, s posameznih orožniških postaj, kar jih je v njegovem upravnem okoliši, sklicati orožnike [Page] vse na tisto mesto, kjer je nevarnost, ter sploh službovanje orožništva uravnati po krajevnih razmerah, kolikor mu to dopuščajo zakonita določíla.
Da se v kateri kraljevini ali deželi orožništvo za nekaj časa pomnoží z orožniki iz drugih dežel, to utegne ukazati minister za deželno bran dogovorno z ministrom notranjih zadev.
Mena orožniških častnikov in moštva v njihovi razdelitvi na različna službena mesta sme se zgoditi samo iz važnih službenih ozirov.
Štabskega častnika ali poveljnika deželnega orožništva prestavlja cesar, nadčastnika pa minister za deželno bran, povprašavši dotičnega deželnega načelnika.
Deželnega orožništva poveljnik prestavlja orožniško moštvo po okoliši svojega poveljstva — na sprožitev ali s privolitvijo dotičnega političnega okrajnega, oziroma deželnega oblastva. Prestavo moštva v okoliš drugega orožniškega poveljstva ukazuje minister za deželno bran.
Stan orožniškega moštva se dopolnjuje:
Da bode kdo sprejet med orožnike, k temu je potrebno:
Nedoletni potrebujejo k dobrovoljnemu pristopu privolitve očetove ali varstvene.
Minister za deželno bran sme komu uvete pod c) in d) omenjene izpregledati, ali pa poveljnikom deželnega orožništva oblast dati, da jih oni izpregledajo.
Kdor pristopi k orožništvu, mora zavezati se, da bode najmanj štiri leta v njem služil.
Službeni čas, katerega kdo spadajočih k deželni brambi prebije v orožništvu, vračunja mu se v dolžnost deželno-brambovne službe, in dokler kdo takih služi v orožništvu, prost je vsake službe v deželni brambi.
V stan orožniškega moštva more se kdo samo na najnižji šarži sprejeti.
Da se kdo sme povišati za postajnega vodnika, mora storiti preskušnjo.
Predno se orožnik sprejme za stalno in kdo pripusti k preskušnji za postajnega vodnika, mora biti teoretično podučevan pri poveljstvu deželnega orožništva.
Po dokončanem teoretičnem poduku mora vsak orožnik novinec na kaki orožniški postaji služiti na poskušnjo.
čas teoretičnega poduka in službe na poskušnjo skupaj ne sme prestopati leta dní; le-ta čas se orožniku za stalno sprejetemu všteva v čas službe pri orožništvu.
Nadzornik orožništva povišuje orožnika za vodnika in vodnika za stražmojstra, dovprašavši službeno oblastvo o njegovi sposobnosti, sme pa to pravico po vsem ali po nekem delu prepustiti tudi poveljnikom deželnega orožništva.
Stan žandarskih častnikov se dopolnjuje:
Kdor hoče dobiti častniško mesto v orožništvu, mora opraviti preskušnjo.
V službi doskušenim stražmojstrom, ki izkažejo dobro spričevalo o vêdenji in primerno splošno omiko, dovoljuje minister za deželno bran storiti preskušnjo za orožniškega častnika.
Častnik, kateri po točki 2 želí vdeljen biti v orožništvo, pripušča se k preskušnji za orožniškega častnika še le po tem, ko je šest mesecev na poskušnjo pri orožništvu služil.
Čas, ki ga prebije v taki službi, všteva se vdeljenemu v orožništvo v čas službe pri orožništvu.
Preskušnje za orožniške častnike in za postajne vodnike delajo se pred meševito komisijo, ki je sestavljena iz administrativnih uradnikov in iz orožniških častnikov.
Tanja določíla o teh preskušnjah dadó se ukazoma.
Orožniške častnike vseh stopinj imenuje cesar po predlogu ministra za deželno bran.
Častniške namestnike imenuje minister za deželno bran izmed orožniških stražmojstrov, kateri so opravili častniško preskušnjo.
Častniki in orožniki naj o pristopu v krdelo prisežejo prisego orožniške službe.
Orožniški častniki enačijo se z častniki stoječega vojstva; ta izenačba veljá tudi o šaržah orožniškega moštva v primeri k šaržam moštva v stoječem vojstvu. Vsak pravi orožnik ima šaržo desetnika (korporala).
Častniki istopajo iz orožniškega krdela po propisih, veljajočih v stoječem vojstvu.
Orožniško moštvo se odpušča iz krdela:
V slučajih 4, 5 in 6 morajo odpuščeni odslužiti čas nedopolnjene orožniške službe v ne aktivni deželni brambi in sicer tisti, kateri stojé še v dolžnosti vojne službe, po izpolnjeni vojni dolžnosti, a vsi drugi precej, ako se kdo ne more sklicavati na zakonito oprostitev po §. 17. vojnega zakona.
Oprava in oborožba pri orožništvu ustanavlja se ukazoma s cesarjevim odobrílom.
Častniki in moštvo orožništva praviloma nimajo kônj.
Izjemo od tega pravila sme samo minister za deželno bran ukazati.
Plače (gaže), mezde in drugi stanovitni prejemki orožništva razvidni so iz dodatka.
Častniki poklicani k orožništvu v službo na poskušnjo, začnó s prvim dnem tistega meseca, ki nastopi po njih prihodu, uživati pristojbine orožniškega častnika brez orožniškega priklada ali priboljška in še le po tem, ko bodo za stalno vdeljeni, dobivajo polne prejemke po pravilih (normalih). Orožnik na poskušnjo dobiva, dokler se teoretično izučava, po goldinarji dnevne mezde in od dne, [Page] katerega pride v praktično službo, stopi v pristojbino pravega orožnika.
Ukazoma se izdajó določila o taljah in premijah za posebne usluge orožništva.
Gledé tega, kdo dobí svetinjo (medaljo) za hrabrost, in kaki prejemki so združeni z imetjem take svetinje, veljajo za orožništvo propisi stoječega vojstva.
Orožniško moštvo dobí za službeni čas, katerega je bodi si, predno je ta zakon v moč prišel, ali potem nepretrgoma v orožništvu prebilo, letnega službenega priklada:
50 gld. po dopolnjenem 3. službenem letu,
100 „ „ „ 6. „ „
150 „ „ „ 12. „ „ in
200 „ „ „ 18. „ „
Pri službenih opravkih, ki zunaj stajališča čez 24 ur trpé, pristoji častnikom in moštvu orožništva neki prispevek k troškom za hrano in pa transenalno stanišče.
Enakšne pristojbine jim gredó tudi o službenih premestitvah in v drugih izvenrednih slučajih, v katerih se jim ukaže kam odriniti.
Ukazoma se ustanové tanja določíla in pa slučaji, v katerih imajo organi orožništva pravico porabiti kako prevozilo.
Da se nabavijo reči v monturo in opravo spadajoče, prejme vsak orožnik, ko vstopi, prvi vložek mase in za poznejše dokupovanje in za vzdrževanje v dobrem stanu neko letno povprečnino.
Velikost teh zneskov ustanavlja od dobe do dobe minister za deželno bran po ceni dotičnega blaga.
Orožje in strelivo (municijo) daje država orožniškemu moštvu.
O sprejemanji orožniških častnikov v vojaške bólnice veljajo propisi za častnike stoječega vojstva dani.
Troške za preskrbo bolnikov izmed orožniškega moštva plačuje država, pridržujoč si polovico orožnikove mezde za to.
Kadar se kdo v službi telesno poškoduje, tedaj mu se od pristojbine nič ne odtrga.
Pristojbine jetnikov se uravnujejo s posebnimi propisi.
O umirovljenji orožniških častnikov veljajo ista načela kakor za častnike stoječega vojstva, vendar se orožniškim častnikom pri odmerjanji penzije orožniški priklad vračunja s tistimi zneski, kakor nanese v orožništvu dopolnjeni čas službe, nasproti pa se osebni prikladi k penziji več ne podeljujejo.
Za preskrbovanje orožniškega moštva, ki postane za službo nezmožno, veljajo tisti propisi, kateri se uporabljajo na civilno-državne služabnike sposobne za penzijo; vendar se moč teh propisov začenja za vsacega posameznika še le od tistega dne, katerega je na se vzeto dolžnost orožniške službe (§. 24) dopolnil. Penzijo je odmerjati po mezdi in službenem prikladu.
Na častniške namestnike in pisarniške služabnike naj se uporablja v §. 42. stoječe določílo o vračunljivosti orožniškega priklada v penzijo.
Ako orožnik, opravljajo službo, brez svoje krivnje prejme rano ali težko telesno poškodbo ter vsled tega postane za službo nezmožen, došteva mu se pri odmerjanji pokojnine deset službenih let. V okolnostih posebnega ozira vrednih sme se komu pritegniti višja mera pokojnine, in to do polnega aktivnostnega prejemka, ki se sme vračunjati v odmero penzije.
V tem času, dokler službena dolžnost {§. 24) še teče, dobí orožnik pravico do oskrbovanja v §. 43 ustanovljenega tedaj:
Tisti orožniki, kateri z drugega vzroka, nego je povedan v §. 44 pod a), pred dopolnjeno dolžnostjo orožniške službe, katero so na se vzeli, postanejo sicer nezmožni za orožniško službo, ne pa tudi za vsak zaslužek sploh, dobé pri odhodu na račun dotacije za orožništvo samo trimesečno aktivnostno pristojbino v odpravo.
Pri tistih orožnikih, ki prestopijo v stan preskrbovancev ne zaradi invalidnosti, temveč za to, ker je morebiti treba moštvo v številu [Page] umanjšati, naj se uporabljajo civilna penzijska pravila, brez razločka, če so svojo službeno dolžnost že odslužili ali je še niso.
Dovolitev, ženiti se, podeljuje polkovnikom orožništva sam cesar a častnikom od podpolkovnika nizdol minister za deželno bran.
Ženitvene kavcije polagati pri orožniških častnikih ni potrebno.
Dozdaj že položene ženitvene kavcije smejo se orožniškim častnikom nazaj dati.
Orožniškemu moštvu dovoljuje ženiti se minister za deželno bran, kateri pa sme to oblast preizročiti poveljnikom deželnega orožništva.
Praviloma naj število oženjenih v enem deželno-orožniškem poveljstvu ne presega števila postaj.
Vdove in sirote orožniških častnikov in moštva naj se preskrbujejo po propisih veljajočih za civilno-državne služabnike.
Z rodbinami takih orožnikov, kateri umrjejo, predno jim je iztekla dolžnost orožniške službe, naj se tudi dela po civilnih pravilih o preskrbovanji. Ako kak orožniški častnik ali orožnik, službo opravljaje, smrt storí ter ní sam kriv tega, pristoji vdovi in sirotam v preskrbo toliko, kolikor bi jim je prišlo, ako bi zadet bil dovršil 40. službeno leto.
Zastran prestopanja orožnikov v službe, katere §. 38 vojnega zakona omenja, veljá zakon [Page] z dne 19. aprila 1872 (drž. zak. št. 60) o podeljevanji službenih mest dosluženim podčastnikom.
Dozdanji propisi o nastanovanji orožništva ostanejo neizpremenjeni.
Ta zakon pride v moč tistega dne, katerega se razglasí, ter počenši od tega časa izgubé svojo veljavnost začasni organski zakon za orožništvo z dne 16. januvarja 1850 (drž. zak. št. 19), tako tudi načela o preuredbi orožništva, izdana z ministerskim ukazom z dne 16. julija 1860, št. 51.503, naposled zakon z dne 25. julija 1871 (drž. zak. št. 83).
Ministru za deželno bran je naročeno, ta zakon v dogovoru z ministroma notranjih zadev in pravosodja zvršiti.
Šarže | Plača ali mezda | Orožniški priklad | Služabniška namestnina | Stanišče in natura ali stánarina | Denar za montro | Opomnja | |||||
| gld. | kr. | gld. | kr. | gld. | kr. | gld. | kr. | gld. | kr. | ||
Polkovnik Podpolkovnik Major Ritmojster I. Razreda Ritmojster II. Razreda Nadporočnik Poročnik Kitmojster-računovodja I. razreda Ritmojster-računovodja II. razreda Nadporočnik-računovodja Poročnik-računovodja Častniški namestnik Računski stražmojster Stražmojster Postajni vodnik Orožnik Pisarniški služabnik I. razreda Pisarniški služabnik II. razreda | Po meri kakor za častnike stoječega vojstva | 600 600 600 300 300 240 240 180 180 180 180 96 - - - - 84 84 | - - - - - - - - - - - - - - - - - - | 160 160 160 160 160 160 160 160 160 160 160 - - - - - - - | 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 60 - - - - - - - | 525 525 525 315 315 210 210 315 315 210 210 - 63 - - - 63 63 | - - - - - - - - - - - - - - - - - - | - - - - - - - - - - - * * * * * 30 30 | - - - - - - - - - - - - - - - - - - | Tisti deželnega orožništva poveljniki, kateri niso štabski častniki, vlečejo kot deželnega orožništva po 200 gld. letnega priboljška. Vsakemu poveljstvu se dovoljuje neka povprečnina za pisarniške troške. Moštvo od častniškega namestnika nizdol dobiva naturalno stanišče. *Denar za monturo ustanavlja se po §. 40 od časa do časa. | |
600 600 600 500 400 420 360 | - - - - - - - | ||||||||||
Disciplinarno-kazenska oblast nad jetniki v kaznilnicah in poboljševalnicah ali popravnicah, stoječih pod nadzorom političnih deželnih oblastev, pristoji oskrbništvom teh naprav.
Ta disciplinarno-kazenska oblast obsega:
Hudodelstva, katera storé jetniki v kaznilnici, pridržujejo se uradnemu postopanju dotičnega sodnega oblastva in le-temu naj priobčuje oskrbništvo kaznilnice tudi one slučaje, v katerih je dvomno, bodo-li sposobni za kazensko-sodno postopanje.
Ako sodno oblastvo sprevidi, da v dejanji ni učina kakega hudodelstva, nastopi po okolnostih tudi v takih slučajih disciplinarno postopanje.
Sodna oblastva morajo hitro opraviti ona uradna dela, katera zadevajo kazenske slučaje, priznanjene jim po kaznilnicah in poboljševalnicah.
Na strani V. vrsta 4. naj stoji: §. 252, mesto §. 152.
„ „ 45. „ 7. „ upnik, „ dolžnik.
„ „ 83. „ 15. „ „ v osem in štiridesetih” mesto: v štiri in dvajsetih.
„ „ 84. „ 7. od spodaj naj stoji: ali če, mesto: ter.
„ „172. „ 9. od spodaj naj stoji: omenjenimi, mesto: omenjeni.
„ „288. „7. od spodaj naj stoji: — 303 voj. kaz. zak., mesto: — 403 voj. kaz. zak.).
§. 1.
Sodni dvori prve stopinje imajo dolžnost, kadar koli koga obsodijo zaradi hudodelstva, pregreška ali prestopka — izuzemši prestopke proti varnosti poštenja, ki jih je samó na zasebno obtožbo preganjati, — ako se kazen ne zvršuje v kaznilnici, priobčiti ta čas, ko obsojenec nastopi svojo kazen, dvojnik (duplikat) razkaznice [Page] političnemu okrajnemu oblastvu, v katerega uradnem okoliši biva sodišče, a če se tam, kjer ima sodišče svoj sedež, nahaja cesarsko policijsko oblastvo, temu policijskemu oblastvu ter priložiti izkazila o obsojenčevem domovinstvu, ako bi jih kaj bilo.
Politično oblastvo (cesarsko policijsko oblastvo), uradno porabivši razkaznico, dá jo, kadar je komu prisojena kazen na svobodi čez šest mesecev, nazaj sodišču, od katerega jo dopolnjeno vnovič prejme, ko obsojencu čas kazni izteče.
Izkazila o domovinstvu naj politično oblastvo (cesarsko policijsko oblastvo) tedaj vrne sodišču, kadar mu se ne zdi ukazati ničesar o obsojenci, kaj naj bi se ž njim zgodilo po prestani kazni.
§. 2.
Okrajna sodišča naj o vsaki obsodbi v kako kazen zarad prestopkov — izuzemši prestopke proti varnosti poštenja, ki jih je samó na zasobno obtožbo preganjati, — ta čas, ko obsojenec nastopa svojo kazen, priobčijo razkaznico po priloženem obrazci z izkazili o domovinstvu, ako bi jih kaj bilo, političnemu okrajnemu oblastvu, v katerega uradnem okoliši biva sodišče. Kadar sodišče biva v okoliši cesarskega policijskega oblastva, naj se o takih obsojencih, ki stanujejo ali so bili prijeti v policijskem okoliši, to priobčuje temu oblastvu.
Kadar je občina tam, kjer ima razsojajoče sodišče svoj sedež, poklicana prisojati komu odgon, naj sodišče, kadar se obsodba tiče osob, imenovanih v §. 1 zakona z dne 27. julija 1871 (drž. zak. št. 88), vrhu tega dvojnik razkaznice, pripodavši mu izkazila o domovinstvu, ako bi jih kaj bilo, dá ti občini, ter je to pripomniti v razkaznici, katera se pošlje političnemu oblastvu (cesarskemu policijskemu oblastvu).
§. 3.
Kaznilnice imajo dolžnost, o vsakem kaznjenci leto dni predno mu izteče čas kazni, a pri takih kaznih na svobodi, ki ne presezajo leta dni, ta čas, ko jim kaznjenca privedó, izročiti razkaznico političnemu oblastvu (cesarskemu policijskemu oblastvu) z izkazili o domovinstvu vred.
[Page]Kadar podaje občasne nasvete gledé pomiloščenja ali predlaga svoje mnenje o vpoloženi prošnji za milost, dolžna je kaznilnica, ako se dotični kaznjenci po ministerijalnem ukazu z dne 15. julija 1860, št. 18795, vvrsté v 1. kategorijo, ob enem izročiti razkaznico političnemu oblastvu (cesarskemu policijskemu oblastvu), na znanje dajoč vzrok priobčenja, da odloči, kako naj se postopa s kaznjencem, ako bi se zgodilo, da bode odpuščen.
Politično oblastvo (cesarsko policijsko oblastvo) uradno porabivši razkaznico vrne jo kaznilnici, od katere jo prejme nazaj, ko izteče čas kazni.
§. 4
Ako je okrajno sodišče proti kateri osobi izreklo, da je dopuščeno držati jo v prisilni delalnici (popravnici ali poboljševalnici), treba je razkaznico, katera imej na sebi propisani vpis o tem, je li obsojenec takšen, da ga je moči držati v prisilni delalnici (poboljševalnici), priobčiti političnemu oblastvu (cesarskemu policijskemu oblastvu), ako se dá, še predno dotičnik nastopi kazen, in to, če se proti razsodilu ni poprijel pravnega pomočka, tedaj, kadar se razsodilo upravokrepi, a če se je poprijel pravnega pomočka, tedaj, kadar je le-ta podan, in v poslednjem slučaji naj se v svojem času političnemu oblastvu dá na znanje, kakšen uspeh je imel pravni pomoček.
§. 5.
Politično okrajno oblastvo naj razkaznice onih osob, ki imajo domovinsko pravico v njegovem uradnem okoliši ali za katere se ne more zvedeti, kje imajo domovinstvo, hrani po abecednem redu. Razkaznice drugih osob priobčiti je političnemu okrajnemu oblastvu, v katerega okoliši ta ali oni obsojenec ima svoje domovinstvo, da jih shrani.
Za tega delj naj cesarsko policijsko oblastvo izroči dvojnik razkaznice političnemu okrajnemu oblastvu.
Ako kdo zadobode drugo domovinstvo, odstopiti je razkaznico onemu političnemu oblastvu, v katerem okoliši je zadobil domovinstvo.
Politična oblastva naj domovinskim občinam dajó na znanje, kadar je kateri njihovih domovincev bil kaznovan.