§ 39.

V pristojnost poslovanja državnega tožilca pri okrožnem sodišču spada to-le: Državni tožilec

1. predlaga poizvedbe in preiskavo pri vseh kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po službeni dolžnosti, če zve zanje;
2. [Page]vlaga obtožnico ter jo zastopa na glavni razpravi;
3. pretresa spise, ki jih pošlje sresko sodišče okrožnemu sodišču ob priliki predloženega pravnega sredstva (§ 397., drugi odstavek);
4. sodeluje sam osebno ali po svojem namestniku ali zastopniku pri postopanju pri sreskih sodiščih;
5. uporablja pravna sredstva v primerih, ki jih zakon dopušča, zoper sodne odločbe, glede katerih se mu zdi, da niso izdane po zakonu; in
6. skrbi vobče v vsem času postopanja, da se vsaka nepravilnost odstrani in da se prepreči zavlačevanje postopanja.

§ 40.

Višji državni tožilec pri apelacijskem sodišču je poklican, sodelovati pri postopanju, ki se vrši pred tem sodiščem, tako, kakor je to natančneje določeno s tem zakonom. Udeleževati se sme osebno sam ali pa po svojem namestniku pri vsaki stvari v postopanju pri okrožnem sodišču ali poverjati iz tehtnih razlogov poedina dejanja drugemu članu državnega tožilstva namesto onemu, ki je sicer po zakonu pristojen.

§ 41.

Vrhovni državni tožilec pri kasacijskem sodišču je poklican, sodelovati pri postopanju, ki se vrši pred tem sodiščem, tako, kakor je to natančneje določeno s tem zakonom.

Vrhovni državni tožilec sme podati po službeni dolžnosti ali pa po nalogu ministra pravde zahtevek za zaščito zakona zoper pravnomočnost onih odločb in onega postopanja kazenskih sodišč, s katerimi je zakon prekršen (§§ 357. in 410., drugi odstavek).

V ta namen morajo priobčiti državni tožilci višjemu državnemu tožilcu vse one primere, o katerih mislijo, da je uporaba tega pravnega sredstva primerna, in ta odloči, ali jih je treba poslati vrhovnemu državnemu tožilcu.

§ 42.

Državni tožilci pri okrožnih sodiščih so neposredno podrejeni višjim državnim tožilcem, ti kakor tudi vrhovni državni tožilec pa ministru pravde. Člani državnega tožilstva so nezavisni od sodišča, pri katerem so postavljeni.

Namestniki vrhovnega državnega tožilca, višjih državnih tožilcev in državnih tožilcev so upravičeni, kadar te nadomeščajo, za vsa službena dejanja, za katera so ti upravičeni.

§ 43.

Državni tožilci podajajo svoje predloge ustno ali pismeno. O vsakem predlogu se mora izdati sodna odločba. Na isti način dajo izjave o obdolženčevih predlogih ali o vprašanjih, ki jih postavlja sodišče.

Državni tožilec ne sme prisostvovati posvetovanju sodišča, razen če gre za odločbo o pomilostitvi.

§ 44.

Državni tožilec mora pokreniti vselej, kadar se je kaznivo dejanje storilo, kazensko postopanje, razen če dejanje, ki je predmet kazenskega postopanja, po njegovem prepričanju ni kaznivo dejanje, ali če ni dokazov, potrebnih za uspešno voditev kazenskega postopanja.

Če je državni tožilec zavrnil prijavo brez nadaljnjih poizvedb ali po njih izvršitvi, mora o tem obvestiti oškodovanca.

§ 45.

Krajevna pristojnost državnega tožilca se odreja po zakonitih naredbah, ki veljajo za pristojnost onega sodišča, pri katerem posluje.

V nujnih primerih mora izvršiti tudi nepristojni državni tožilec v svojem območju vsa dejanja, ki spadajo vobče v področje državnega tožilca.

O tem se obvesti čimprej pristojni državni tožilec.

§ 46.

Spore o pristojnosti med državnimi tožilci rešuje višji državni tožilec.

Če gre za spor med več državnimi tožilci, ki so v območjih raznih apelacijskih sodišč, reši ta spor vrhovni državni tožilec.

§ 47.

Občinska, policijska in vsa druga državna oblastva morajo takoj in točno izvršiti naredbe in prošnje, ki jim jih pošlje državni tožilec in ki spadajo v krog njegovega službenega poslovanja.

Kadar je nujno treba, sme pozvati državni tožilec na pomoč oboroženo silo brez posredovanja kateregakoli drugega oblastva.

§ 48.

Kot član državnega tožilstva ne sme poslovati pri kazenskem postopanju oni, pri katerem se ugotovi kakšna izmed osnov, omenjenih v § 28., št. 1. do vštete št. 5.

Član državnega tožilstva je nadalje izključen tudi takrat, kadar je posloval v istem dejanju prej kot sodnik, branilec ali kot zastopnik zasebnega udeleženca ali zasebnega tožilca.

§ 49.

Oškodovanec in obdolženec smeta zahtevati tudi izven primerov, navedenih v § 48., da se izloči član državnega tožilstva, če navedeta take činjenice, da postane njegova nepristranost dvomna.

Zahtevek, da se izloči član državnega tožilstva, se predloži njegovemu pristojnemu starejšini, ki odloči o tem, če bi pa bilo treba, ko je zaslišal dotičnega člana državnega tožilstva.

§ 50.

Čim zve član državnega tožilstva za kakšno izmed osnov za izključitev, navedenih v § 48., mora prekiniti vsako nadaljnje poslovanje v tej stvari, poveriti nadaljnje postopanje svojemu namestniku ter to sporočiti svojemu starejšini. Višji državni tožilec odredi prav tako v podobnih primerih svoje nadomeščanje ter to sporoči ministru pravde.

Pritožbe strank zoper poslovanje državnega tožilca, ki bi moral biti po zakonu izključen, se vlagajo pri višjem državnem tožilcu; njegova rešitev je pravnomočna. Pritožbe zoper poslovanje višjega državnega tožilca se vlagajo pri ministru pravde. Do rešitve se ne ustavlja niti postopanje niti ni brez veljave delo, ki ga je izvršil državni tožilec ali višji državni tožilec.

§ 51.

Pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo, se sme obrniti zasebni tožilec ustno ali pismeno na sodišče z zahtevkom, da se postopanje začni.

Zasebni tožilec vloži v roku, ki mu je postavljen, obtožnico ter jo zastopa na glavni razpravi, toda od nje lahko odstopi kadarkoli. Če v odrejenem roku ne vloži obtožnice ali če ne pride na glavno razpravo ali ne poda na tej končnega predloga, se smatra, da je odstopil od pregona (§ 361., drugi odstavek).

Državni tožilec sme vselej, kadar spozna, da zahteva to javna korist, na zahtevek zasebnega tožilca tega zastopati na glavni razpravi in podajati predloge.

Če zasebni tožilec umre, ko je izročil sodišču obtožnico, imajo njegov zakonski drug, njegovi otroci ali roditelji pravico, nadaljevati v treh mesecih po njegovi smrti postopanje, ko so podali sodišču o tem ustno ali pismeno izjavo. Če ne podado te izjave v odrejenem roku, se postopanje ustavi. O smrti zasebnega tožilca in o izjavi omenjenih oseb, podani zaradi nadaljevanja postopanja, se obvesti obdolženec.

Ob zasebni tožbi, ki jo je vložil razžaljenec, sme zahtevati obdolženec z nasprotno tožbo, preden se konča razprava pred sodiščem prve stopnje, naj sodišče sodi tožilca, ki mu je razžalitev vrnil. O obeh tožbah se izreče sodba obenem.

§ 52.

Zasebni udeleženec ima te-le pravice:

1. dajati sme državnemu tožilcu in sodniku med poizvedovanjem in preiskavo vsa sredstva, da se izsledi krivec ali da se podkrepi zahtevek za povračilo škode;
2. pregledati sme spise, toda med poizvedovanjem in preiskavo samó, če ni to v škodo postopanju;
3. [Page]postavljati sme vprašanja obtožencu, pričam in izvedencem ali dobiti tudi besedo med glavno razpravo zaradi drugih svojih opazb in dobiti na koncu glavne razprave po končni besedi državnega tožilca besedo, da podkrepi svoje zahtevke, kakor tudi da poda predloge, o katerih hoče, da bi se odločilo v sodbi. Na glavno razpravo se pozove tudi zasebni udeleženec s pripombo, da se bo vršila glavna razprava, četudi ne bi prišel, in da se bo njegov zahtevek prečital.

§ 53.

Pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po službeni dolžnosti, sme pokreniti zasebni udeleženec, če državni tožilec neče započeti pregona, sam kazensko postopanje v osmih dneh od dne, ko je prejel rešitev državnega tožilca, da odklanja započetek pregona.

Če državni tožilec med postopanjem odstopi od pregona ali od obtožnice, sme zasebni udeleženec sam nadaljevati pregon in vložiti obtožnico ali ostati pri vloženi obtožnici. Če je zasebni udeleženec osebno prisoten, se mora izjaviti takoj ustno ali pismeno, ali hoče nadaljevati pregon in vložiti obtožnico, ali pa, če je vložena, ali ostaja pri njej; sicer ustavi sodišče nadaljnje postopanje. Če zasebni udeleženec ni prisoten, mora podati o tem svojo izjavo v osmih dneh od dne, ko je prejel pismeno obvestilo sodišča o odstopu državnega tožilca, če ne odreja zakon drugače (§ 219., četrti odstavek).

Če zasebni udeleženec v tem odrejenem roku ne započne pregona ali če po dovršenih poizvedbah ali končani preiskavi ne vloži obtožnice ali če odstopi od nje, ustavi sodišče kazensko postopanje.

Zasebni udeleženec, ki ni obveščen o tem, da je državni tožilec odstopil bodisi od pregona, bodisi od obtožnice, sme podati svojo izjavo v treh mesecih od dne, ko se je postopanje ustavilo.

Če pa se sme preganjati kaznivo dejanje samo na oškodovančev predlog, sme ta vložiti in zastopati tožbo kot zasebni udeleženec namesto državnega tožilca samo, ako je podal ta predlog v roku, predpisanem po kazenskem zakonu.

§ 54.

Zasebni udeleženec ima v primerih, kjer stopi na mesto državnega tožilca, iste pravice, ki jih ima državni tožilec, izvzemši one pravice, ki izvirajo iz značaja državnega tožilstva kot javnega oblastva. Zlasti ima pravico predlagati, dokler traja kazensko postopanje, sodišču dokaze in vsa druga sredstva, s katerimi se njegova tožba podkrepljuje. Prav tako sme zahtevati, da pregleda spise poizvedovanja in preiskave. Da obrazloži svojo tožbo, sme uporabiti zasebni udeleženec na glavni razpravi vse pravice, ki jih ima sicer tudi državni tožilec.

Če zasebni udeleženec kot tožilec ne pride na glavno razpravo ali če ne poda na njej končnih predlogov, se smatra, da je odstopil od obtožbe (§ 361., drugi odstavek).

§ 55.

Maloletniki, ki so po kazenskem zakonu upravičeni, samostalno vložiti zasebno tožbo, se smejo tudi kot zasebni udeleženci pridružiti kazenskemu postopanju. Maloletne zasebne tožilce, ki po kazenskem zakonu niso sposobni, samostalno vlagati zasebne tožbe, maloletne zasebne udeležence, ki niso sposobni, se pridružiti kazenskemu postopanju, in [Page] osebe, ki niso sposobne za pravne posle, kakor tudi korporacije in družbe zastopajo ob predlaganju in zastopanju tožbe med kazenskim postopanjem njih zakoniti zastopniki, odnosno osebe, ki jih zastopajo tudi v civilnih pravdah.

Zasebni tožilec in zasebni udeleženec kakor tudi njiju zakonita zastopnika smejo voditi svojo stvar po pooblaščencu, kolikor niso dolžni, osebno prisostvovati izvrševanju poedinih dejanj.

Če se zdi sodišču potrebno, sme naložiti zasebnemu tožilcu ali zasebnemu udeležencu, ki je odsoten od kraja sodišča, naj imenuje pooblaščenca, ki stanuje v tem kraju; zahtevati pa sme od obeh, naj najameta pravnega zastopnika.

§ 56.

V vseh primerih, v katerih započne zasebni udeleženec pregon in stopi na mesto državnega tožilca, se sme državni tožilec v javno korist vedno uveriti, kako teče postopanje, sme čitati spise, sme pa tudi vsak čas sam započeti pregon in zastopanje obtožnice.

§ 57.

V postopanju zaradi kaznivih dejanj sme imeti obdolženec vsak čas branilca.

Za obdolženca smejo najeti branilca njegovi zakoniti zastopniki, zakonski drug ali kdorkoli izmed krvnih sorodnikov v navzgornji ali navzdolnji premi vrsti.

§ 58.

Branilci smejo biti advokati, javni notarji, profesorji prava na univerzi kakor tudi osebe, usposobljene za advokate, javne notarje in sodnike, če niso v aktivni državni službi.

Čim si je obdolženec najel branilca, mora to sporočiti sodišču. Prav to velja tudi za njegovega zakonitega zastopnika, zakonskega druga in krvne sorodnike iz § 57.

Branilec sme zastopati obdolženca v primerih, ki jih je določil zakon, ali pa po izrečenem pooblastilu.

§ 59.

Ko preiskovalni sodnik prvič zaslišuje obdolženca kakor tudi ko mu priobči naredbo o priporu, mora obvestiti obdolženca, da mu gre pravica, najeti branilca, če ga hoče.

§ 60.

Pri vseh zločinstvih, za katera je v kazenskem zakonu določena kot največja mera robija ali zatočenje nad pet let, mora imeti obdolženec branilca, čim se je uvedla preiskava ali izročila neposrednja obtožnica. To velja tudi takrat, kadar je po zakonu sodišču prepuščen izbor med omenjenima kaznima in drugo kaznijo. Če obdolženec nima branilca, se mu postavi branilec po službeni dolžnosti.

Prav tako se postavi po službeni dolžnosti branilec tudi onemu, ki je obdolžen kakršnegakoli zločinstva, če je maloleten ali če je nem ali gluh ali če je tako bolan, da se ne more sam braniti.

Če obdolženec po svojih imovinskih razmerah ne more poravnati stroškov obrambe, mu odredi sodišče na zahtevo branilca kot zastopnika ubogih, da obrazloži prijavljena pravna sredstva in da obrazloži prijavljeni ugovor zoper obtožnico kakor tudi da ga brani na glavni razpravi. To ne velja za postopanje pred sreskim sodiščem. Če se odredi branilec ubogih izmed advokatov, se vzame iz seznamka, ki ga določi sodišče sporazumno z odborom advokatske zbornice.

§ 61.

Tudi preden se uvede preiskava, se sme postaviti obdolžencu branilec ali za ves čas ali samo za izvesten del postopanja, če sodišče spozna, da zahteva to posebna potreba.

§ 62.

Za branilca se postavi eden izmed advokatov, ki živi v kraju sodišča, na način, ki se predpiše z uredbo. Prav tako se smejo postaviti za branilce tudi druge osebe, omenjene v § 58., prvem odstavku, in aktivni sodniki, če ni v kraju sodišča dovolj advokatov.

Advokati, javni notarji in sodni uradniki, usposobljeni po § 58., morajo prevzeti obrambo, če jih sodišče odredi za to. Ostali državni uradniki, usposobljeni po § 58., jo smejo prevzeti, če hočejo in če jim dovoli višje oblastvo. Te dovolitve ni treba, če so z obdolžencem v sorodstvu, označenem v § 28., št. 2.

§ 63.

Med poizvedovanjem kakor tudi med preiskavo postavi obdolžencu branilca preiskovalni sodnik. Po izročeni obtožnici postavlja branilce predsednik senata ali sodnik poedinec.

Postavitev branilca po službeni dolžnosti ne velja, če najame ena izmed oseb, omenjenih v § 57., drugem odstavku, potem drugega branilca in ta prevzame obrambo.

§ 64.

Branilec, ki je postavljen po službeni dolžnosti, sme zahtevati samo iz tehtnih razlogov, da se zamenja. O tem odloči sodišče, ki je branilca postavilo.

§ 65.

Več obdolžencev sme imeti skupnega branilca samo, če to ne nasprotuje koristim obrambe.

En obdolženec sme imeti več branilcev.

§ 66.

Branilec ima pravico, pregledati spise o poizvedovanju, preiskavi in vse priloge. Prav tako ima pravico, videti predmete, pribavljene v poizvedovanju in preiskavi, ki služijo za dokaz.

Branilcu se ne dovoli pregled spisov o poizvedovanju in preiskavi ali dela spisov samo, če je to v prid postopanju. Vendar pa se ne sme branilcu nikoli in nikakor prepovedati, da bi pregledal zapisnik o obdolženčevem zaslišanju, izvedensko mnenje in vse druge zapisnike in spise, ki se nanašajo na dejanja, katerim je branilcu dopuščeno prisostvovati.

Po dovršeni preiskavi ali, če te ni bilo, po izročeni obtožnici se ne sme branilcu v nobenem primeru zabraniti pregled vseh spisov.

§ 67.

Obdolženec, ki je v priporu ali preiskovalnem zaporu, ima pravico, občevati s svojim branilcem pismeno in ustno.

Če je v prid preiskavi, zlasti pa, če je osnovana bojazen, da obdolženec zlorablja občevanje z branilcem, odredi sodnik, da se izročajo pisma, ki jih piše obdolženec branilcu ali branilec obdolžencu, šele, ko jih je on predhodno prečital. Prav tako sme sodnik tudi odrediti, da sme občevati obdolženec z branilcem ustno samo vpričo njega.

Po dovršeni preiskavi ali, če je ni bilo, po izročeni obtožnici, ima obdolženec pravico, občevati [Page] s svojim branilcem svobodno in brez čigarkoli nadzora.

§ 68.

Če je treba branilcu kaj vročiti ali priobčiti ali če ga je treba poklicati ali ga o čem obvestiti, pa ima obdolženec več branilcev, se smatra to za izpolnjeno, ako se priobči ta vročitev, izroči poziv ali obvestilo enemu branilcu.

§ 69.

Branilec ne sme biti:

1. oškodovanec, oškodovančev in tožilčev zakonski drug in sorodniki iz § 28., št. 2.;
2. kdor je pozvan na razpravo kot priča, razen če je oproščen dolžnosti pričanja ter je izjavil, da ne bo pričal.

§ 111.

Kjer ne odreja zakon drugače, se pozove obdolženec najprej samo na zaslišanje.

Poziv se izvrši z vročitvijo zaprtega pismenega poziva. Ta obseza: ime sodnega oblastva, ki pozivlje, in pozvančevo ime, predmet zaslišanja, kraj, dan in uro, kamor in kdaj mora priti, opozoritev na to, da se bo, če izostane, privedel, in naposled službeni pečat in podpis uslužbenca onega oblastva, ki pozivlje.

§ 112.

Naredba, da je obdolženca privesti, se izda:

1. če obstoji kakšna izmed zakonitih osnov za pripor (§ 113.);
2. če redno pozvani obdolženec ni prišel, svojega izostanka pa ni opravičil z zadostnimi razlogi.

Naredba za privod se izda pismeno in vanjo se postavijo: ime obdolženca, ki ga je privesti, kaznivo dejanje in vzrok, zakaj se odreja privod, kakor tudi pečat in podpis oblastva, ki odreja privod.

Oni organ, ki vroči naredbo za privod, mora privesti obdolženca, če zahteva to potreba, tudi siloma.

Zoper osebo aktivne vojske ali orožništva se ne sme izdati naredba za privod, ampak zaprositi je treba pristojno oblastvo, naj privede to osebo.

§ 113.

Preiskovalni sodnik mora vselej pripreti onega, ki so zoper njega podane osnove suma zbog zločinstva, za katero predpisuje zakon smrtno kazen ali kazen dosmrtne robije ali za katero je prepuščen sodišču po zakonu izbor med omenjenima kaznima in drugo kaznijo.

Ako gre za drugo kaznivo dejanje, sme odrediti preiskovalni sodnik, da je osumljenca pripreti:

1. če je bil zaloten pri samem dejanju;
2. če se skriva ali se je pripravljal na pobeg, če je vlačugar ali vobče neznan, če nima potrebnih listin ali če so drugi tehtni razlogi za sum, da bo pobegnil;
3. če se je po pravici bati, da bo preiskavo onemogočil ali otežkočil, bodisi s tem, da si prizadeva vplivati na priče, izvedence in soudeležence, bodisi s tem, da si prizadeva, uničiti sledove kaznivega dejanja;
4. če opravičujejo posebne okolnosti bojazen, da bo osumljenec ponovil kaznivo dejanje ali izvršil poskušeno ali storil dejanje, s katerim preti.

§ 114.

Primeri zalotitve pri dejanju so:

1. če kdo storilca ali soudeleženca zaloti pri samem izvrševanju kaznivega dejanja;
2. če je kdo kot samovidec takoj po storjenem kaznivem dejanju prijel storilca ali soudeleženca;
3. če se kdo takoj po storjenem dejanju zaloti z orožjem ali s predmeti, ki izvirajo iz kaznivega dejanja ali vsaj kažejo na njegovo udeležbo pri tem dejanju.

Kdor se zaloti pri dejanju, tega sme vsakdo prijeti. Prijetega mora takoj izročiti preiskovalnemu sodniku, sreskemu sodišču ali prvemu policijskemu oblastvu, ki ga najde; če pa tega ne more storiti, mora to takoj naznaniti enemu izmed omenjenih oblastev.

§ 115.

V vseh primerih § 113. izda preiskovalni sodnik o priporu pismeno naredbo (rešitev). V naredbi se označijo: osumljenec, kaznivo dejanje, zakonita osnova za pripor in podpis preiskovalnega sodnika, ki je odredil pripor. Naredba o priporu se mora priobčiti osumljencu, ki se pripira, ob uri pripiranja ali pa, če to ni mogoče, najdlje v štiri in dvajsetih urah od ure, ko je bil priprt.

Če je treba pripreti osebo, ki je v državni, samoupravni ali drugi javni službi, se obvesti o tem njen neposrednji starejšina takoj, če pa je mogoče, tudi preden se ta oseba pripre. Če se pripor ukine, ga je obvestiti takoj tudi o tem.

§ 116.

Če je nevarno odlagati, tako da ni mogoče zahtevati prej od pristojnega sodnika sodne naredbe o priporu, sme odrediti tudi nepristojen sodnik ali policijsko oblastvo, držeč se predpisov § 115., da je pripreti onega, ki je sumen, da je storil kaznivo dejanje, v vseh primerih, navedenih v § 113., in sicer zato, da se priprta oseba privede k preiskovalnemu sodniku.

Sodnik ali policijsko oblastvo mora takoj, najkesneje pa v štiri in dvajsetih urah, zaslišati onega, ki je priprt. Po zaslišanju ga mora takoj izpustiti v prostost, če ni zakonite osnove, da bi se obdržal še nadalje v priporu. Drugače pa ga privede najdlje v štiri in dvajsetih urah k preiskovalnemu sodniku.

§ 117.

Sreski sodnik, ki je pristojen za poizvedbe, sme odrediti, držeč se predpisov § 115., za priprtega osumljenca, da mora ostati v priporu, če ostane tudi po zaslišanju sumen, da je storil kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, in če velja kakšna izmed osnov iz § 113.

Ta naredba z razlogi vred se mora priobčiti osumljencu ustno takoj po zaslišanju. Vpiše se v zapisnik. Če osumljenec zahteva, da ga je privesti k preiskovalnemu sodniku, ga mora sreski sodnik izročiti preiskovalnemu sodniku najdlje v osem in štiridesetih urah. Če ne zahteva, da ga je privesti k preiskovalnemu sodniku, ima zoper naredbo o priporu pravico pritožbe na pristojno okrožno sodišče v treh dneh. Če se v tem roku ne pritoži, mora poslati sreski sodnik naredbo o priporu okrožnemu sodišču v štiri in dvajsetih urah. Okrožno sodišče postopa nadalje po § 119., petem odstavku, tretjem in četrtem stavku.

§ 118.

Preiskovalni sodnik mora zaslišati vsakogar, ki je priprt in priveden k sodišču ali ki je bil priveden po njegovem nalogu, v štiri in dvajsetih urah. Če to ni mogoče, se sme podaljšati ta rok za zaslišanje iz tehtnih vzrokov, ki jih je treba zapisati v zapisnik o zaslišanju, največ za tri dni od ure, ko je bila priprta oseba privedena k sodišču.

Preiskovalni sodnik mora odločiti takoj, čim je osumljenca zaslišal, ali naj ga izpusti v prostost ali pa naj odredi zoper njega preiskovalni zapor.

§ 119.

Preiskovalni zapor se odredi zoper obdolženca, zoper katerega ostane tudi po zaslišanju osnovan sum, da je storil kaznivo dejanje, in zoper katerega velja kakšna izmed osnov, navedenih v § 113., št. 2., 3. in 4., ko se uvede na predlog državnega tožilca preiskava.

Zoper obdolženca se odredi vselej preiskovalni zapor zbog zločinstva, za katero predpisuje zakon smrtno kazen ali kazen dosmrtne robije ali za katero je prepuščen po zakonu sodišču izbor med omenjenima kaznima in drugo kaznijo.

O preiskovalnem zaporu izda preiskovalni sodnik pismeno naredbo, ki obseza natančnejše označbe o obdolženčevi osebi, kaznivo dejanje in zakonito osnovo za njegovo naredbo.

To naredbo mora preiskovalni sodnik ustno priobčiti obdolžencu z razlogi vred. To se postavi v zapisnik. Če obdolženec zahteva, se mu izroči ta naredba z razlogi vred tudi pismeno v štiri in dvajsetih urah.

Zoper naredbo, s katero se odreja ali ukinja pripor ali preiskovalni zapor, se sme vložiti v treh dneh pritožba na okrožno sodišče. Če v tem roku ne bi bilo pritožbe zoper naredbo, s katero se odreja pripor ali preiskovalni zapor, predloži preiskovalni sodnik naredbo sodišču v štiri in dvajsetih urah. Sodišče mora izdati svojo odločbo v dveh dneh od dne, ko je prejelo pritožbo ali naredbo. Zoper rešitev sodišča ni pritožbe.

§ 120.

Civilna pristojna oblastva smejo vojaške osebe, ki so v mirnem času v aktivni službi ali so začasno pozvane na vaje, pripreti ali odrediti zoper nje preiskovalni zapor v času, za katerega so [Page] pozvane, samo zbog zločinstva, ki so ga storile, preden so vstopile v vojsko, ali če nastane kakšen izmed primerov, omenjenih v § 113., št. 3. Če se je napovedala ali je nastala vojna, se smejo pripreti ali dejati v preiskovalni zapor omenjene osebe, ako so pozvane v službo, samo zbog zločinstva, za katero je določena po zakonu smrtna kazen ali kot največja mera robija ali zatočenje preko petih let.

Če je storila priprta oseba kaznivo dejanje, za katero je pristojno vojaško sodišče, jo je izročiti takoj, najdlje pa v osem in štiridesetih urah, najbližjemu vojaškemu oblastvu.

Če je storila vojaška oseba v mirnem času kaznivo dejanje v družbi s civilno osebo, se uporabijo tudi zoper njo predpisi tega zakona o priporu in preiskovalnem zaporu.

§ 121.

Pri vsaki pobuni, vsakem tepežu ali pri drugem kaznivem dejanju, ki se ga udeleži mnogo oseb, se smejo, če se storilci ne morejo takoj najti, pripreti vsi, ki so bili v neposrednji bližini in so sumni, da so bili udeleženi. Toda preiskovalni sodnik jih mora zaslišati najdlje v treh dneh; še nadalje se pridrže samo oni, zoper katere se sme odrediti po zakonu preiskovalni zapor, vsi ostali pa se morajo takoj oprostiti.

§ 122.

Če odide preiskovalni sodnik na mesto storjenega zločinstva, da preišče dejanje sámo, sme zapovedati vsakomur, ako se mu zdi to potrebno, da ne sme en dan ali dva dni nikamor oditi z onega mesta. Kdor se ne pokori taki zapovedi, tega sme preiskovalni sodnik pripreti, da ga zasliši, sme ga [Page] pa tudi, kakršne so pač okolnosti, kaznovati v denarju do tisoč dinarjev.

§ 123.

Pripor in preiskovalni zapor se izvršujeta tako, da se kolikor mogoče varuje obdolženčeva osebnost in čast.

Oni, ki so v priporu, in oni, ki so v preiskovalnem zaporu, se dado, kolikor je mogoče, vsak zase v poseben predel. Če se to ne dá izvesti, je treba paziti na to, da ne pridejo v isti predel osebe raznega spola, udeleženci istega kaznivega dejanja, nepokvarjeni ali mladi zločinci s pokvarjenimi in odraslimi. Pri tem razdeljevanju je treba tudi gledati na stopnjo njih izobraženosti in na vrsto kaznivega dejanja, ki so ga obdolženi, nadalje na to, da niso oni, ki so v priporu, in oni, ki so v preiskovalnem zaporu, skupaj z že obsojenimi osebami.

Onega, ki je v priporu, in onega, ki je v preiskovalnem zaporu, zadevajo samo one omejitve, ki so potrebne, da ne more pobegniti, da se preprečijo dogovori, ki bi bili za preiskavo škodljivi, in da se vzdrži v zaporu predpisani red.

§ 124.

Oni, ki je v priporu, ali oni, ki je v preiskovalnem zaporu, sme nabavljati ob svojih stroških udobnosti, ki se ujemajo z njegovim položajem in njegovim imovinskim stanjem, kolikor ne nasprotujejo smotru preiskovalnega zapora in ne motijo hišnega reda. Zlasti ima pravico, se ob svojih stroških hraniti, nositi svojo obleko in rabiti svojo posteljo. Prav tako sme opravljati tudi posel, [Page] ki se ujema z njegovim poklicem, sme se pa tudi baviti s svojim rednim poslom, če to ne nasprotuje smotru pripora ali hišnemu redu.

§ 125.

Če zahteva oni, ki je v priporu, ali oni, ki je v preiskovalnem zaporu, da pridi k njemu zdravnik ali duhovnik njegove vere, ki ga izbere sam, ali če bi ga želeli posetiti sorodniki ali osebe, ki so z njim v poslovnih razmerjih ali s katerimi se želi posvetovati, se mu to dovoli ob pogojih, ki jih predpisuje hišni red. Taki poseti so dopustni samo vpričo sodne osebe, preiskovalni sodnik pa jih sme tudi povsem prepovedati, če bi se bilo po okolnostih bati, da utegne nastati iz njih škoda za preiskavo.

§ 126.

Oni, ki je v priporu, ali oni, ki je v preiskovalnem zaporu, sme z vednostjo preiskovalnega sodnika sprejemati ali drugim pošiljati telegrame, pisma in druge pošiljke. Če se je bati, da utegne imeti korespondenca škodljive posledice za preiskavo, jo je dopustno odposlati ali izročiti onemu, ki je v priporu, šele, ko jo je preiskovalni sodnik prečital in spoznal, da se tega ni bati.

Nikoli se ne sme prepovedati pošiljanje prošnje ali pravnega sredstva na višja oblastva.

§ 127.

Onega, ki je v priporu, ali onega, ki je v preiskovalnem zaporu, sme preiskovalni ali nadzorni sodnik ali predsednik začasno, vendar pa nikoli dlje, nego zahteva največja potreba, okovati samo, če se s silo upira, če druge draži in ščuva, če je nevaren za varnost drugih, če je poskušal pobegniti ali se je pripravljal na beg, kakor tudi če je sumen, da pobegne.

Druge disciplinske prestopke kaznuje preiskovalni ali nadzorni sodnik ali predsednik sodišča z disciplinsko kaznijo, kakršno je pač kaznivo dejanje. Disciplinske kazni so: omejitev hrane, trdo ležišče in samotni zapor kakor tudi odtegnitev udobnosti.

§ 128.

Sreski sodnik, predsednik okrožnega sodišča ali sodnik, ki ga ta odredi za nadzor, morajo vsaj enkrat na teden nenadoma posetiti pripor, odnosno preiskovalni zapor, ki je v njih območju, se uveriti, kako se oni, ki so v priporu ali zaporu, hranijo, ter jih vprašati v nadzornikovi odsotnosti, kako se oskrbujejo in kakšno je postopanje z njimi. Če opazijo pri tem nepravilnosti, izdado potrebne naredbe, da se nepravilnosti več ne ponove.

§ 129.

Vsem oblastvom, ki sodelujejo pri kazenskem postopanju, je dolžnost, gledati na to, da trajata pripor in preiskovalni zapor kolikor mogoče kratek čas.

Pripor in preiskovalni zapor se ukineta, čim prestanejo osnove, na katerih sta bila odrejena.

Preiskovalni zapor, ki je bil odrejen samo zbog osnovane bojazni, da bi se preiskava onemogočila ali otežkočila (§ 113., št. 3.), sme trajati, dokler se ne zaslišijo dotične priče, izvedenci ali udeleženci, odnosno dokler se ne zavarujejo sledovi kaznivega dejanja; vendar pa ne sme trajati v nobenem teh dveh primerov dlje nego dva meseca. V izjemnih primerih in iz jako tehtnih vzrokov sme apelacijsko sodišče na predlog državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika podaljšati ta zapor [Page] najdlje še za mesec dni. Ko ta rok preteče, preiskovalni zapor prestane.

Če se je odredil preiskovalni zapor na drugi osnovi in traja dlje časa, se mora preiskovalni sodnik vsaka dva meseca prepričati, ali še veljajo razlogi za preiskovalni zapor.

§ 130.

Dokler traja preiskava, sme ukiniti preiskovalni sodnik preiskovalni zapor samo s pristankom državnega tožilca. Če pa gre za prestanek preiskovalnega zapora zbog preteklega roka, ki je odrejen v tretjem odstavku § 129., ali zbog danega jamstva, tega pristanka ni treba.

Če se preiskovalni sodnik in državni tožilec v tem ne strinjata, se mora preiskovalni sodnik takoj neposredno obrniti na sodišče in zahtevati od njega rešitev o tem.

Če pripor ali preiskovalni zapor prestane, dokler še traja kazensko postopanje, sme zahtevati preiskovalni sodnik od obdolženca obljubo, da do konca kazenskega postopanja ne bo odšel iz svojega bivališča, da se ne bo skrival in da ne bo onemogočeval preiskave. Če obdolženec ne drži te obljube, ga je dejati v preiskovalni zapor.

§ 131.

Če bi se moral obdolženec dejati ali je že dejan v pripor ali v preiskovalni zapor zbog bojazni ali suma, da pobegne (§ 113., št. 2.), se sme pustiti v prostosti ali se izpustiti v prostost, ako dá sam ali namesto njega kdo drugi jamstvo poleg obljube, omenjene v tretjem odstavku § 130.

Jamstvo se dá v gotovem denarju ali v takih vrednostnih papirjih, ki jih sprejema državna blagajna za jamčevino. Za jamstvo utegne služiti [Page] hipoteka na nepremičnine bodisi obdolženčeve, bodisi koga drugega; utegnejo pa služiti zanje tudi prikladni poroki, ki se obenem zavežejo kot plačniki po odredbah občnega državljanskega zakona.

Jamstvo se glasi vedno na izvesten denarni znesek, ki ga odredi sodišče glede na posledice kaznivega dejanja, na obdolženčeve osebne razmere kakor tudi na imovino onega, ki dá jamstvo.

§ 132.

Vrednost, odrejeno za jamstvo, proglasi sodišče za zapadlo, če obdolženec pobegne.

Obdolžencu, ki je pobegnil, a ni postavil zastopnika, postavi sodišče zastopnika, ki se mu vroči rešitev, s katero se proglaša jamstvo za zapadlo.

Čim dobi ta rešitev pravno moč, se izvrši kakor vsaka druga sodba. Iz zapadle vsote je poplačati v prvi vrsti povračilo škode, provzročene s kaznivim dejanjem, in stroške kazenskega postopanja, ostanek pa pride v fond (§ 7.).

§ 133.

Kdor je puščen v prostosti, se dene v preiskovalni zapor, najsi je dal jamstvo, če se pripravlja na beg, če na pravilen poziv sodišča ne pride, izostanka pa ne opraviči, ali če se pojavi zoper njega, ko je bil puščen v prostosti, kakšen izmed zakonitih vzrokov, iz katerih mora biti dejan v preiskovalni zapor. Čim se obdolženec v teh primerih zapre, postane jamstvo prosto in položena vsota denarja se vrne onemu, ki jo je dal, hipoteka pa se izbriše. Prav to se zgodi tudi, če se dovrši kazensko postopanje pravnomočno z ustavitvijo postopanja ali s sodbo. Če pa se izreče s sodbo kazen na prostosti, postane jamstvo prosto šele z dnem, ko obdolženec kazen nastopi.

§ 134

Obdolženec in državni tožilec se smeta pritožiti zoper rešitev sodišča o jamstvu na apelacijsko sodišče.

Pritožba državnega tožilca zoper rešitev sodišča, s katero se ukinja preiskovalni zapor z jamstvom ali brez jamstva, ustavi njeno izvršitev samo, če je vložil pritožbo takoj ob priobčitvi rešitve.

§ 222.

Glavna razprava je javna, toda pristop je dovoljen, kolikor je v sodni dvorani prostora, samo [Page] osebam, ki so dovršile osemnajst let, brez palic in orožja. Vendar pa se ne sme zabraniti pristop osebam, ki morajo nositi orožje po svojem javnem položaju. Če mora prisostvovati javni razpravi oseba pod osemnajstimi leti kot stranka, priča, oškodovanec, izvedenec ali tolmač, jo je odstraniti od zasedanja, čim njena prisotnost ni več nujno potrebna.

§ 223.

Javnost se izključi, če se vrši glavna razprava zoper maloletnike. Toda javnost razprave, ki se vrši zoper starejše maloletnike v zvezi s polnoletnimi soobtoženci, se sme izključiti samo, če se temu ne protivi nobeden izmed teh. Drugače se izključi javnost vse razprave ali njenega dela, če zahtevajo to razlogi morale ali koristi javnega reda ali državne varnosti.

Če je treba na glavni razpravi za ugotovitev istovetnosti kakšne muslimanke, da sname kopreno z obraza, ali če je treba iz drugih tehtnih razlogov, zlasti pa zato, da se dožene resnica, zaslišati muslimanko brez koprene na obrazu, se za ta čas na njen zahtevek izključi javnost razprave.

Pri sodnem posvetovanju in glasovanju smejo biti prisotni samo člani sodišča in zapisnikar.

Sodba se razglasi praviloma javno. Javnost za razglasitev sodbe zoper maloletnike se izključi, če bi javna razglasitev škodljivo vplivala na maloletnikovo poboljšanje ali na njegovo nadaljnje življenje. Razen tega se izključi javnost za razglasitev razlogov sodbe, če bi se utegnila s tem po mnenju sodišča ogroziti javna morala ali javni red ali državna varnost.

§ 224.

Izključitev javnosti odredi sodišče z obrazloženo pismeno rešitvijo po službeni dolžnosti ali pa na [Page] tožilčev ali obtožencev predlog ali na predlog drugega upravičenca (§ 223., drugi odstavek).

Zoper to rešitev ni posebnega pravnega sredstva.

Izključitev javnosti iz razlogov, omenjenih v § 223., se sme zahtevati in odrediti, ko se je zasedanje otvorilo, vsak čas med razpravo.

Če je javnost razprave izključena, se med razpravo niti rešitve sodišča ne razglašajo javno.

§ 225.

Rešitev sodišča, da je javnost izključena, se mora javno razglasiti. Nato se morajo vsi poslušalci odstraniti od zasedanja.

Ne smejo pa se izključiti od zasedanja: ne oškodovanec, ki se je pridružil kazenskemu postopanju, ne aktivni sodniki ne člani državnega tožilstva, usposobljeni za sodnike, ne uradniki ministrstva pravde, usposobljeni za sodnike, nadalje ne osebe, ki so upravičene, vršiti branilske dolžnosti, in advokatski pripravniki.

Razpravi zoper maloletnika smejo prisostvovati tudi njegovi roditelji in varuhi, njegov učitelj, duhovnik in delodajalec, z dovolitvijo sodišča pa tudi druge osebe, ki se zanimajo za zaščito mladine, zlasti zastopniki zavodov in društev za vzgajanje in zaščito maloletnikov.

Obtoženec, zasebni tožilec in oškodovanec smejo prav tako zahtevati, naj se dopusti, prisostvovati za vsakega izmed njih po dvema osebama, ki uživata njih zaupanje. Če je več obtožencev, smejo zahtevati pristop skupaj največ šestim zaupnikom, ki jih izvolijo s skupnim sporazumom. Kjer ni sporazuma, izbere predsednik dopustno število zaupnikov izmed onih, ki so bili predlagani.

§ 226.

Če zahtevajo koristi državne varnosti, sme naložiti sodišče, ko je zaslišalo stranke, s svojo rešitvijo osebam, upravičeno prisostvujočim razpravi, za katero je javnost izključena, da morajo pod pretnjo zakonskih posledic čuvati kot tajnost ono, kar zvedo na razpravi.

§ 227.

Predsednik sodišča in sodniki, ki sodelujejo pri sojenju, kakor tudi zapisnikar morajo biti zdržema na razpravi. Predsednikova skrb je, da se sestavi sodišče, kakor je treba, zlasti pa, da ne sodeluje sodnik ali zapisnikar, ki je po zakonu izključen. Če zve šele med razpravo, da sodišče ni pravilno sestavljeno, odredi, da se razprava prekini, sodišče sestavi, kakor je treba, in razprava začni iznova.

Predsednik mora poskrbeti, da se prinesejo na zasedanje pred začetkom razprave predmeti, ki so potrebni za dokazovanje ali ki jih je pokazati obtožencu ali pričam ali izvedencem, da se ugotovi istovetnost.

Predsednikova dolžnost je, skrbeti za to, da se vsestranski preišče stvar in dožene resnica, kakor tudi, da se odvrne vse, kar bi zavlačevalo glavno razpravo in ne bi služilo razjasnitvi stvari.

Predsednik vodi razpravo in odloča o predlogih strank, kolikor ne odloča o njih sodišče. Zaslišuje obtoženca, priče in izvedence, daje besedo sodnikom, strankam in izvedencem, ki žele kaj [Page] vprašati osebe, katere je on zaslišal. Če opazi pri tej priliki, da obtoženec ali kakšna priča ne umeje službenega jezika, odredi takoj, česar je treba, da se pozove tolmač.

Če obseza obtožba več točk, sme odrediti predsednik, da se razpravljaj ločeno o vsaki ali poedini izmed njih.

§ 228.

Če bi kakšna izmed prizadetih oseb, ki sodelujejo na razpravi, ugovarjala, da izvestna predsednikova odredba, ki se tiče voditve razprave, ni dopustna, odloči takoj o tem sodišče.

Sodišče odloči tudi, če poda stranka med glavno razpravo o poedinih točkah postopanja predlog, ki se mu protivi druga stranka, ali če predsednik ne pristane na predlog ene stranke, ki mu druga stranka ne ugovarja.

Sodišče mora vselej razglasiti svoje rešitve o takih predlogih in odrediti, da se vpišejo v zapisnik o glavni razpravi.

Zoper take rešitve sodišča ni posebnega pravnega sredstva, s katerim bi se zadrževalo nadaljevanje razprave.

§ 229.

Predsednikova dolžnost je, skrbeti za to, da se vzdrži na zasedanju red in mir in dostojanstvo sodišča. Zato mora poslušalce takoj opomniti na red in mir in na posledice, če bi motili red.

Kdor se zaslišuje pred sodiščem ali kdor hoče govoriti sodišču, govori stoje, če mu predsednik ne dovoli sesti zaradi njegove telesne kakovosti, njegovih let ali zbog tega, ker bo trajalo zasliševanje dlje časa, ali iz drugih tehtnih razlogov.

Poslušalce, ki bi z znaki odobravanja ali neodobravanja ali kako drugače ovirali razpravo, [Page] žalili dostojanstvo sodišča ali motili red, pozove predsednik na red. Če to ne bi koristilo, sme odrediti, da je take osebe odstraniti od zasedanja. Če se kdo upira njegovim odredbam ali če se motenje reda nadaljuje ali ponovi, sme predsednik odrediti, da naj se uporniki pripro; po okolnostih pa jih sme sodišče obsoditi tudi na zapor do osmih dni, o čemer odloči še med glavno razpravo, najdlje pa v osem in štiridesetih urah. Če je oseba, ki ovira razpravljanje, vojaška oseba, sme odrediti predsednik, da je tudi to osebo odstraniti od zasedanja, po potrebi pa jo sme naznaniti višjemu vojaškemu oblastvu zaradi kaznovanja.

Če bi se tudi s temi odredbami ne mogel vzdržati red, sme odrediti sodišče, da je vse poslušalce odstraniti od zasedanja (§ 225., četrti odstavek).

§ 230.

Če bi obtoženec, zasebni tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopnik teh poslednjih dveh, priča, izvedenec ali tolmač z nedostojnim vedenjem motil red razprave ali koga žalil ali po krivem obtoževal, jih pozove predsednik na red in sodišče jih sme, če se takoj ne umire, kaznovati v denarju do tisoč dinarjev, to kazen pa sme po razmerah izpremeniti tudi v zapor do desetih dni. Zoper obdolženca, ki je v zaporu, izreče namesto tega disciplinsko kazen po tem, kakršna je krivda (§ 127.).

Obtožencu zapretí predsednik poleg tega, da ga bo odstranil od zasedanja. Če bi se navzlic tej pretnji še nadalje vedel nedostojno, ga sme po rešitvi sodišča za nekaj časa odstraniti od zasedanja ali ob težjem motenju reda in če je bil že zaslišan, za ves čas dokaznega postopanja. Vendar pa ga je pred dovršitvijo dokaznega postopanja pozvati na zasedanje, kjer ga obvesti predsednik o [Page] vsem, kar se je razpravljalo v njegovi odsotnosti in kaj je izpovedala kakšna izmed zaslišanih oseb (§ 258., tretji odstavek).

Če bi se vedel obtoženec tudi po povratku na zasedanje še nadalje nedostojno, tako da ni mogoče dalje razpravljati z njim, ga sme sodišče iznova odstraniti za ves čas zasedanja in ga za ta čas postaviti pod stražo. V takem primeru se dovrši razprava v njegovi odsotnosti in sodbo mu razglasi član sodišča vpričo zapisnikarja.

§ 231.

Če branilec ali zastopnik zasebnega tožilca ali oškodovanca z nedostojnim vedenjem moti red na razpravi, ga pozove predsednik na red. Če se ne umiri ali če teže zmoti red ali če koga žali in po krivem obtožuje ali če razžali sodišče, ga sme to ukoriti ali pa kaznovati v denarju do tisoč dinarjev.

Če se vede kdo izmed njih navzlic disciplinski kazni še nadalje nedostojno, mu sme predsednik odtegniti besedo in pozvati stranko, naj najame drugega zastopnika. Če to ni takoj mogoče ali vsaj ne brez škode za koristi obtoženca, zasebnega tožilca ali oškodovanca in tudi ni mogoče odrediti obtožencu branilca takoj po službeni dolžnosti, preloži ali prekine sodišče glavno razpravo, da se izbere ali postavi drug branilec ob stroških branilca ali zastopnika, ki je to zakrivil.

Poleg teh odredb sme podati sodišče ob otežujočih okolnostih zoper krivca, če ni advokat ali advokatski pripravnik, javni beležnik (notar) ali notarski pripravnik, kazenski predlog apelacijskemu sodišču, ki mu sme za dobo enega do šestih mesecev odtegniti pravico, prihajati pred sodišče kot zastopnik v kazenskih stvareh. Če je krivec [Page] advokat ali advokatski pripravnik, javni notar ali notarski pripravnik, se pošlje stvar njegovemu disciplinskemu oblastvu, ki mu sme za dobo enega do šestih mesecev odtegniti tudi pravico, biti branilec v kazenskih stvareh.

§ 232.

Če bi državni tožilec navzlic predsednikovemu opominu teže zmotil red, sme predsednik takoj prekiniti zasedanje in zahtevati od neposrednjega starejšine državnega tožilca, katerega obenem obvesti o dogodku, naj odredi koga drugega za zastopanje obtožbe.

§ 233.

Zoper naredbe in rešitve, izrečene po §§ 229., 230., 231., prvem in drugem odstavku, in § 232., ni pravnega sredstva, izvzemši rešitev, s katero je po § 231., drugem odstavku, branilcu ali zastopniku strank odrejeno, da mora trpeti stroške preložene ali prekinjene razprave. Zoper to rešitev je dopustna pritožba na apelacijsko sodišče v treh dneh po razglasitvi. Vse druge naredbe in rešitve se izvrše takoj.

§ 234.

Če stori kdo med glavno razpravo na zasedanju kaznivo dejanje in se zaloti pri samem dejanju, sme začeti sodišče zoper njega na predlog upravičenega tožilca ali takoj, ko je prekinilo razpravo, ali po njeni dovršitvi razpravo zbog tega dejanja, ga zaslišati kot obtoženca, zbrati vse potrebne dokaze, ki so pri rokah, ter izreči in razglasiti sodbo. Če je storilec tega kaznivega dejanja obtoženec sam, je postopati po odredbi §§ 266. in 284.

Tako je postopati na predlog upravičenega tožilca tudi takrat, kadar so v vedenju, [Page] omenjenem v §§ 229. do 231., dani znaki kakšnega kaznivega dejanja po kazenskem zakonu. Z izjavo razžaljene ali oškodovane osebe, da si pridržuje za pozneje pravico tožbe zbog tega kaznivega dejanja, storjenega na njeno škodo, ali da se odpoveduje pravici tožbe, se ne prepreči uporaba odredb, dopuščenih v §§ 229. do 231.

Če ni mogoče soditi storilca kaznivega dejanja takoj ali če sodišče ni pristojno, odredi predsednik, da je privesti storilca, ako ni vojaška oseba, k preiskovalnemu sodniku zaradi nadaljnjega rednega postopanja na predlog upravičenega tožilca.

V primerih, omenjenih v tem paragrafu, se sestavi vselej poseben zapisnik o postopanju.

§ 235.

Če se pokaže med glavno razpravo za verjetno, da je kakšna priča namerno po krivem pričala, sme odrediti predsednik na predlog državnega tožilca ali po službeni dolžnosti, da se sestavi o njenih izpovedbah zapisnik in da ga priča, ko je bil prečitan in odobren, podpiši. Ta zapisnik se pošlje državnemu tožilcu v nadaljnje postopanje.

Predsednik sme odrediti, da je tako pričo z mesta tudi pripreti in jo poslati z zapisnikom k preiskovalnemu sodniku, ki jo na predlog državnega tožilca zasliši in odredi nadalje, česar je treba.

§ 236.

Čim predsednik otvori zasedanje in razglasi predmet glavne razprave, se uveri, ali so prišle na razpravo vse pozvane osebe, zlasti pa one, brez katerih se razprava niti ne more vršiti. Če vobče [Page] niso prišle, se uveri, ali jim je bil poziv na razpravo pravilno vročen.

Če ni prišel navzlic pravilnemu pozivu sam obtoženec in niti ni opravičil svojega izostanka, odredi predsednik, da ga je, če je to mogoče, z mesta privesti, po potrebi pa tudi pripreti, da se zavaruje njegova prisotnost na razpravi.

Če ni prišel na razpravo pravilno pozvani zasebni tožilec ali zasebni udeleženec kot tožilec, se smatra, da je odstopil od tožbe, in kazensko postopanje se z rešitvijo sodišča ustavi.

Če je navzlic pravilnemu pozivu izostala kakšna priča ali izostal kakšen izvedenec, sme sodišče odrediti, da se takoj privedi ob svojih stroških.

§ 237.

Če ni mogoče privesti obtoženca, ki je izostal, zbog tega, ker ga ni moči najti ali ker je pobegnil ali iz drugih razlogov, preloži sodišče razpravo.

Razpravo preloži sodišče tudi, če je obtoženec prišel na glavno razpravo, toda je med njo tako obolel pred zasliševanjem in obrambo, da dlje časa ne more prisostvovati razpravi, a ni pristal na to, da bi se nadaljevala razprava tudi brez njega in da bi se prečital zapisnik o njega zaslišanju in obrambi v pripravljalnem sodnem postopanju. Toda če bi se morala izreči po uspehu že začete razprave sodba, s katero se obtoženec oprašča obtožbe ali se obtožba zavrača zbog nedostajanja pravdnih pogojev (§ 276.), se razprava ne preloži.

Razprava se tudi preloži, če ne pride nanjo branilec, dasi je bil pravilno pozvan, ali če branilec med glavno razpravo oboli ali odide z razprave, preden je končana, kakor tudi v primeru, omenjenem v § 231., drugem odstavku, če vobče ni mogoče postaviti drugega branilca ali vsaj ne [Page] brez škode za obtoženčevo obrambo in če se ne bi morala izreči kakšna izmed sodb, omenjenih v drugem odstavku, drugem stavku, tega paragrafa. Stroške za postavitev drugega branilca in za preložitev razprave, razen če branilec oboli, trpi branilec, ki je to zakrivil. Glede branilčeve pritožbe zoper tako rešitev se uporabi predpis § 238., tretjega do petega odstavka.

§ 238.

Razprava se tudi preloži, če niso prišle priče ali izvedenci ter se niti ne morejo takoj privesti, ali če priča ali izvedenec zaradi bolezni ne more izpovedovati in če smatra sodišče, ko je zaslišalo tožilca in obtoženca ali njegovega branilca, da ne zadošča, namesto ustnega zaslišanja prečitati zapisnikov o njih izpovedbi ali strokovnem mnenju v pripravljalnem sodnem postopanju ali da je izpovedba prič ali strokovno mnenje izvedencev odločilno, tako da se brez tega razprava ne more nadaljevati.

Pričo ali izvedenca, ki je neopravičeno izostal od razprave, kaznuje sodišče v denarju do tisoč dinarjev in s plačilom stroškov razprave, provzročenih z njegovim izostankom, če se je morala razprava preložiti. Obenem se izda zaradi zavarovanja njegovega prihoda na novo razpravo naredba, da ga je privesti.

Priča ali izvedenec se sme pritožiti zoper tako rešitev sodišča na isto sodišče v osmih dneh, ko mu je bila vročena. Če dokaže, da se mu poziv ni vročil, kakor bi bilo treba, ali da ni mogel priti zbog nepričakovanih in nepremagljivih zaprek, ga sodišče povsem oprosti izrečene kazni kakor tudi dolžnosti, plačati stroške preložene razprave. Če dokaže, da niso izrečena denarna kazen ali stroški v nikakršnem razmerju z njegovo krivdo ali s [Page] posledicami, provzročenimi z njegovim izostankom, se mu smejo kazen ali stroški znižati.

Če se vloži pritožba šele po končani razpravi, odloči o njej okrožno sodišče v seji.

Zoper rešitev, izrečeno o pritožbi, ni pravnega sredstva.

§ 239.

Sodišče sme preložiti glavno razpravo tudi takrat, kadar spozna, da se je med razpravo stanje stvari tako izpremenilo, da je preložitev potrebna zaradi nadaljnje priprave obtožbe ali obrambe ali da je treba novih poizvedb ali preiskovalnega poslovanja ali dobave novih dokazov, ali če se pokaže preložitev razprave za potrebno in primerno zbog zunanjih zaprek.

§ 240.

Sodišče preloži razpravo na nedoločen čas, ne da bi odredilo dan za novo razpravo. Dan za novo razpravo odredi predsednik.

Zoper rešitev sodišča o preložitvi razprave ni pravnega sredstva.

Razprava, ki je bila preložena, se mora na novem zasedanju iznova začeti in izvesti.

§ 241.

Glavna razprava, ki se je začela, se sme nadaljevati po izprevidnosti sodišča v nujnih primerih tudi na nedeljo in praznik.

Začeta razprava pa se sme po predsednikovi izprevidnosti za nekaj časa tudi prekiniti, toda samo za toliko, kolikor se mu zdi to potrebno, da se odpočijejo osebe, ki sodelujejo na razpravi, ali da se nemudoma dobavijo dokazi, zlasti pa da se izvrši sodni ogled ali pozovejo nove priče in novi izvedenci.

Če pa se prekinjena razprava v štirinajstih dneh ne nadaljuje, se mora začeti povsem iznova.

§ 242.

O poslovanju na glavni razpravi se vodi zapisnik, sicer postopanje ne velja. Zapisnik mora biti dovršen in podpisan z zaključkom zasedanja.

Zapisnik vodi zapisnikar, podpišeta pa ga predsednik in zapisnikar. Če je predsednik zadržan, podpiše zapisnik namesto njega najstarejši član sodniškega senata. Če je sodeloval na razpravi tolmač, podpiše zapisnik tudi on. Stranke imajo pravico, vpogledati napravljeni zapisnik in njegove priloge, vzeti njih prepise in po potrebi tudi zahtevati popravke zapisnika.

O posvetovanju in o glasovanju sodnikov med glavno razpravo in na nje koncu se sestavi poseben zapisnik. V zapisnik o glavni razpravi se vpiše samo odločba, ki jo je izreklo sodišče, z bistvenimi razlogi.

§ 243.

V uvodu zapisnika je označiti sodišče, kraj, dan, mesec in leto zasedanja, po imenu in priimku predsednika, vse druge člane sodišča in zapisnikarja, tožilca in njegovega zastopnika, obtoženca in branilca, če je bil postavljen, oškodovanca in njegovega zastopnika, potem kaznivo dejanje, ali je bila razprava javna ali pa je bila javnost izključena, ali se je poslušalcem naložilo, čuvati kot tajnost ono, kar zvedo na razpravi (§ 226.), ali je obtoženec v prostosti ali v preiskovalnem zaporu.

Zapisnik mora obsezati potek in glavno vsebino razprave, vse bistvene formalnosti postopanja, ki jih predpisuje zakon, zlasti pa, da in kateri [Page] obtoženci, priče in izvedenci so bili zaslišani ali tudi soočeni, ali so se izvedenci in priče zaprisegli in, če se niso, zakaj se niso, ali se je izvršil ogled in kakšen, katere listine in kateri drugi spisi so se prečitali, kakor tudi vse predloge strank med razpravo in odločbe, ki jih je izrekel o teh predlogih predsednik ali izreklo sodišče.

Izpovedbe obtoženčeve in prič, ki so bile že zaslišane v pripravljalnem sodnem postopanju, se vpišejo v glavnem v zapisnik samo, če obsezajo razločke, izpremembe ali dodatke k prejšnjim izpovedbam. Strokovna mnenja izvedencev in izpovedbe prič, ki se zaslišijo prvikrat šele na glavni razpravi, se vpišejo v glavnem popolnoma in verno.

§ 244.

Stranke so upravičene, zahtevati zaradi varovanja svojih pravic, da naj se uvrste v zapisnik poedine okolnosti ali izjave. Predsednik in sodišče smeta odrediti po službeni dolžnosti, da je postaviti v zapisnik okolnosti in izjave, ki jih smatrata za važne. Kjer je važno, da se točno vpišejo besede zaslišanih oseb, odredi predsednik po službeni dolžnosti ali na zahtevek kakšnega sodnika ali katerekoli stranke, da se ta del zapisnika takoj prečitaj.

V važnih primerih sme odrediti predsednik ali sodišče, da je zapisovati vse ali poedine izpovedbe in govore stenografski. Če ni težkoč, se odredi to tudi sicer, ako zahteva to pravočasno kakšna izmed strank z obrazloženo prošnjo in ako pokrije vnaprej stroške po odločbi sodišča. Stenografski zapiski se morajo v osem in štiridesetih urah prevesti in izročiti v pregled predsedniku ali sodniku, ki ga odredi za to predsednik; potem pa se prilože zapisniku.

Na koncu zapisnika se zabeleži, ali in kakšna sodba se je izrekla, ali in koliko se je sodba razglasila javno ali z izključitvijo javnosti (§ 223.), ali so bile izrečene očuvalne odredbe, ali so bile stranke pravilno poučene o pravnih sredstvih zoper sodbo, in izjave strank o sodbi, zlasti pa, ali so priglasile stranke pravno sredstvo zoper sodbo in kakšno.

Če je treba izreči po razglasitvi sodbe rešitev sodišča o obtoženčevem nadaljnjem preiskovalnem zaporu (§ 339., drugi odstavek), se uvrste v zapisnik tudi predlogi strank in rešitev sodišča o tem.

§ 245.

Zapisnik se smatra za dokaz onega, kar se je dogodilo na glavni razpravi.

Če predlagajo stranke popravke ali dopolnitve v zapisniku, odloči o tem predsednik, ki sme tudi po službeni dolžnosti popraviti pogrešno vpisana imena, številke in druge očividne pisne in računske pogreške.

Če je priglašeno zoper sodbo pravno sredstvo, ki se opira na prekršitev odredb o postopanju, in sodišče spozna, da ta prekršitev obstoji, označi to v dodatku zapisnika, ko je predhodno zaslišalo stranke.

Če stranke v pravnem sredstvu zoper sodbo ugovarjajo vsebini zapisnika, kolikor gre za okolnosti, ki odločilno vplivajo na rešitev stvari, sme dopustiti višje sodišče nasprotni dokaz o onem delu zapisnika, ki mu ugovarjajo.

§ 246.

Ko je predsednik naznanil predmet in ugotovil, da je sodišče sestavljeno in da so pozvane osebe [Page] prišle na razpravo, ali je sodišče sklenilo, da se vrši razprava tudi brez nekaterih izostalih oseb, ali je odložilo rešitev o tem za pozneje, pozove najprej obtoženca.

Če je obtoženec v preiskovalnem zaporu, pride v paznikovem spremstvu, toda brez okovov.

Da se predsednik uveri o obtoženčevi istovetnosti in o drugih potrebnih podatkih, ga vpraša za njegove osebne razmere (§ 152.).

§ 247.

Ko je obtoženčeva istovetnost ugotovljena, pozove predsednik priče in izvedence ter jih opozori na svetost prisege, ki jo morajo opraviti, če je treba. Potem odredi pričam, naj odidejo na prostor, ki je odrejen zanje, in naj čakajo, dokler se ne pozovejo. Izvedencem sme predsednik naložiti, naj ostanejo na zasedanju in naj bodo pri zasliševanju obtoženčevem in prič, če se mu zdi to koristno, da se dožene resnica.

Če bi bilo oškodovanca ali zasebnega tožilca zaslišati kot pričo, je tudi ta dva odstraniti od zasedanja, dokler se ne pozoveta. Toda predsednik ju opozori, da smeta pustiti na zasedanju koga drugega kot svojega zastopnika.

Če se zdi predsedniku potrebno, sme prepovedati vsako dogovarjanje med obtožencem, pričami in izvedenci kakor tudi odhod iz sodnega poslopja.

Če so bili pozvani na razpravo tudi tolmači, ostanejo praviloma (§ 222.) zdržema na zasedanju.

§ 248.

Če je s predsednikovimi odredbami, omenjenimi v §§ 246. in 247., ugotovljeno, da ni zaprek za razpravo, se začne glavna razprava s čitanjem obtožnice; sicer razprava ne velja (§ 336., št. 4.).

Predsednik opozori obtoženca, naj pazi, česa ga tožilec obtožuje, in naj pozorno zasleduje potek razprave; nato pozove tožilca, naj prečita obtožnico. Če se je izdala na ugovor zoper obtožnico rešitev apelacijskega sodišča, da se mora kakšna točka obtožbe izločiti, prečita predsednik ali zapisnikar to rešitev.

§ 249.

Ko se je prečitala obtožnica, začne predsednik obtoženca zasliševati.

Če je več obtožencev, odredi predsednik, ako se mu zdi to potrebno, da ostani na zasedanju samo eden, ostali pa naj se odstranijo v prostore, ki so odrejeni zanje, in naj čakajo, dokler se ne pozovejo.

§ 250.

Predsednik zasliši obtoženca o samem dejanju, ki ga je obtožen. Če je odredil ločeno razpravo o poedinih točkah obtožbe (§ 227., peti odstavek), omeji zasliševanje na poedino točko.

Če odgovori obtoženec na vprašanje, ali je razumel, česa je obtožen, da ni razumel, mu predsednik pojasni obtožbo. Potem ga kakor onega, ki je izjavil, da je razumel, česa je obtožen, vpraša, ali se priznava za krivega. Če izjavi, da ni kriv, ali karkoli drugega, ga pouči predsednik, da sme podati zoper obtožbo svojo obrambo in razložiti stanje stvari po svoji izprevidnosti. Obenem ga pouči, da sme ponoviti svoje predloge za dopolnitev dokazov, ki so mu bili prej zavrnjeni, in da sme predložiti nove dokaze, kakor tudi da sme podati svoje pripombe na vsak dokaz, ki ga navedejo na razpravi soobtoženci, priče in izvedenci v svojih izpovedbah ali ki izvirajo iz spisov, ki se prečitajo na razpravi.

§ 251.

Če obtoženec v bistvu odstopi od svojih prejšnjih izpovedb, vpisanih v zapisnik v pripravljalnem sodnem postopanju, mu predoči predsednik njegovo prejšnjo izpovedbo ter ga vpraša, zakaj izpoveduje sedaj drugače. V takem primeru kakor tudi če obtoženec sploh neče odgovarjati ali če neče odgovarjati na poedina vprašanja, sme odrediti predsednik zaradi ugotovitve prejšnje obtoženčeve izpovedbe, da se prečitaj povsem ali deloma zapisnik o njegovi prejšnji izpovedbi. Ni pa dopustno, obtoženca siliti, da bi odgovarjal na vprašanja, ki se mu postavljajo.

Obtoženec se sme dogovarjati tudi med glavno razpravo s svojim branilcem; ko pa se mu postavi vprašanje, se ne sme neposredno posvetovati ne z njim ne s kom drugim, kako naj odgovori na to vprašanje.

Poslednje predsednikovo vprašanje obtožencu mora biti vselej, ali ima še kaj navesti v svojo obrambo.

§ 252.

Ko predsednik konča obtoženčevo zasliševanje, vpraša sodnike, ali žele obtoženca kaj vprašati; to smejo storiti sodniki neposredno.

Na zahtevek dopusti predsednik tudi strankam in izvedencem, neposredno vpraševati obtoženca, zavrača pa vprašanja, ki so neprimerna (§ 154.) ali se ne nanašajo na stvar.

Ko je obtoženčevo zasliševanje popolnoma končano, se pozovejo zaporedoma posamič ostali soobtoženci, če jih je kaj, ter se zaslišijo; predsednik jim prečita po potrebi izpovedbe že zaslišanih soobtožencev, že zaslišane soobtožence pa pozove, naj se izjavijo o izpovedbi vsakega poznejšega zaslišanega soobtoženca.

Če so izpovedbe poedinih soobtožencev o isti okolnosti znatno različne, naj predsednik te soobtožence sooči.

§ 253.

Če se po začeti razpravi ugotovi, da je obtoženec po storjenem dejanju duševno obolel, se zberejo oni dokazi, ki bi se utegnili sčasoma izgubiti, in razprava se preloži za izvesten čas.

§ 254.

Obtoženčevo priznanje, kakorkoli bi bilo popolno in dovršeno, ne razrešuje ne predsednika ne sodišča dolžnosti, zbirati nadaljnje dokaze.

Dokazovanje se razširi na vse činjenice, ki so po mnenju predsednikovem ali mnenju sodišča važne za presojo same stvari ali za uporabo očuvalnih odredb.

Dokazi se začno zbirati po redu, ki ga določi predsednik; vendar pa se zberejo praviloma najprej dokazi, ki jih je predložil tožilec, in šele potem dokazi obrambe.

Če zahtevajo stranke med razpravo, da je preiskati nove činjenice ali dobaviti nove dokaze, ne sme zavrniti sodišče teh zahtevkov zato, ker so se podali prepozno.

Tožilec in obtoženec smeta med razpravo tudi odstopiti od poedinih dokazov, če pristane na to nasprotna stranka. Toda tudi v takem primeru ostane predsednikova pravica neokrnjena, da vendarle odredi te dokaze, če se mu zdi to potrebno za ugotovitev resnice.

§ 255.

Po obtoženčevem zaslišanju se zaslišijo praviloma vpričo obtoženca (§ 258.) priče in izvedenci, ki se pozivljejo posamič.

Pred zaslišanjem opomni predsednik vsakega izmed njih, naj govori resnico in naj ničesar ne doda in ne zamolči, ker bi se moral po potrebi zapriseči na izpovedbo. Če je kakšna priča po zakonu oproščena pričanja (§ 169.), jo predsednik opozori na to pravico.

Priče, ki so bile zaprisežene v pripravljalnem sodnem postopanju, in izvedenci, ki so že kdaj prisegli kot stalni izvedenci, se opomnijo na svetost že opravljene prisege. Da izpovedbe veljajo, se izven tega primera praviloma vsaka priča po zaslišanju in izvedenci pred zaslišanjem predpisno zaprisežejo, ako ni zoper to zakonitih zaprek (§ 178.). A tudi ako ni zakonitih zaprek, sme prisega kakšne priče izostati, če ni izpovedala priča po mislih sodišča ničesar važnega ali če se s tem strinjata tožilec in obtoženec.

§ 256.

Ob zasliševanju prič in izvedencev uporablja predsednik predpise, ki veljajo za preiskovalnega sodnika v preiskavi, kolikor se dado uporabljati po svojem značaju na glavni razpravi.

Predsednik poskrbi, da ni pri zbiranju dokazov vobče prisotna priča, ki na razpravi še ni bila zaslišana, izvedenec pa, ki še ni bil zaslišan, da ni prisoten na zasedanju, ko oddaja drug izvedenec svoje strokovno mnenje o istem predmetu.

Če se izpovedbe poedinih prič ne ujemajo, sme predsednik priče soočiti.

§ 257.

Ko predsednik konča zasliševanje poedine priče ali poedinega izvedenca, vpraša sodnike, ali želi kdo izmed njih kaj vprašati pričo ali izvedenca, ter jim dopusti, vpraševati neposredno.

Tožilcu, obtožencu, njegovemu branilcu in oškodovancu kakor tudi njih zastopnikom dopusti predsednik na njih zahtevek, neposredno postavljati vprašanja pričam in izvedencem. Če želi izvedenec pojasnilo od prič, dopusti predsednik tudi njemu, vpraševati neposredno. Vendar pa zavrne predsednik vprašanja ali prepove odgovor na že postavljena vprašanja, ki so neprimerna ali v katerih je obseženo obenem navodilo, kako bi morale odgovarjati, ali ki se tičejo okolnosti, o kateri zakon ne dopušča dokazovanja, ali ki se ne nanašajo na stvar.

Če nastane dvom o dopustnosti vprašanja, odloči sodišče.

Če so vprašanja nejasna ali neumevna, pozove predsednik onega, ki vprašuje, naj postavi vprašanje jasneje ali umevneje, ter sme, če je pravilno pojmil namero onega, ki vprašuje, tudi sam postaviti vprašanje.

Po zaslišanju vsake priče in vsakega izvedenca vpraša predsednik obtoženca, ali ima kaj pripomniti na izpovedbo, ki jo je pravkar slišal. Po potrebi sme pričo z obtožencem tudi soočiti.

§ 258.

Če bi se bilo bati, da kakšen soobtoženec ali kakšna priča ne bi hotela v obtoženčevi prisotnosti govoriti resnice, sme odrediti predsednik izjemoma v prid svobodi izpovedovanja, naj se obtoženec odstrani od zasedanja, dokler traja njiju zasliševanje.

Ko pa se obtoženec vrne na zasedanje, ga obvesti predsednik o vsem, kar se je razpravljalo v njegovi odsotnosti in kaj je ena ali druga zaslišana oseba izpovedala, ter ponovi, če obtoženec zahteva, zasliševanje vpričo njega.

Če ni obvestil predsednik obdolženca o tem takoj po njegovem povratku na zasedanje, mora, da je dokazno postopanje veljavno, to storiti naknadno, toda vsekako, preden se konča dokazno postopanje.

§ 259.

Predsednik sme odrediti med dokaznim postopanjem ali pa na njega koncu, da se pokažejo predmeti, ki morejo služiti za razjasnitev stvari, obtožencu, po potrebi pa tudi pričam in izvedencem, da se ugotovi istovetnost.

§ 260.

Zaslišane priče in zaslišani izvedenci morajo (§ 222., tretji stavek) ostati na zasedanju, dokler se to ne konča, razen če jih predsednik, ko je zaslišal stranke, odpusti ali če odredi, naj se odstranijo od zasedanja.

Na tožilčevo ali obtoženčevo zahtevo, pa tudi po službeni dolžnosti, sme predsednik odrediti, naj se priče in izvedenci, ko so bili zaslišani, odstranijo od zasedanja in naj se pozneje iznova pozovejo ter še enkrat zaslišijo v prisotnosti ali v odsotnosti drugih prič in izvedencev.

§ 261.

Če bi bilo treba zaslišati pričo ali izvedenca, pozvanega na razpravo, ki v pripravljalnem postopanju ni bil zaslišan, pa se zve šele pred razpravo ali na razpravi, da ne more ali da mu je jako otežkočeno (§ 216., drugi odstavek) priti na sodišče, sme odrediti sodišče, ako ima njegovo izpovedbo za važno, naj ga zasliši sodnik izven zasedanja in pod prisego, če je ta po zakonu dopustna. Stranke imajo pravico, prisostvovati temu zasliševanju.

§ 262.

Zapisniki o sodnem ogledu kakor tudi o sodnem izvedenskem ogledu in izvidu, o preiskavi stanovanja in oseb in o zaplembi, nadalje listine in druga pisma, ki so po vsebini važni dokazi, zlasti izpričevala in strokovna mnenja javnih oblastev in znanstvenih zavodov in korporacij, krstni (rojstni) listi obtožencev, se morajo na razpravi prečitati, da se ugotovi njih vsebina. Toda predsednik sme objaviti njih vsebino tudi ustno, če se s tem strinjajo sodniki in stranke.

Obtoženčeve prejšnje obsodbe se prečitajo, če je to važno. Nepovoljna službena izpričevala o obtoženčevem prejšnjem vedenju in moralnem življenju se smejo prečitati samo, če se opirajo na dokazane činjenice in če so te činjenice navedene.

§ 263.

Zapisniki o sodnem zaslišanju prič, soobdolžencev ali že obsojenih soobtožencev kakor tudi o mnenju izvedencev se smejo prečitati samo v nastopnih primerih:

1. če so zaslišane osebe umrle, duševno obolele ali se ne morejo najti ali če je njih osebni prihod pred sodišče nemogoč ali jako otežkočen zbog starosti, bolezni, onemoglosti ali oddaljenega prebivališča ali iz drugih tehtnih razlogov;
2. če soobtoženci nečejo izpovedovati ali če odstopajo v bistvu od svojih prejšnjih izpovedb pred sodiščem;
3. če priče, ki se zaslišujejo na razpravi, brez zakonitih razlogov nečejo pričati ali če v bistvu odstopajo od svojih prejšnjih izpovedb pred sodiščem;
4. če je zaslišana priča član kraljevskega doma ali če uživa izdeželnost; in
5. [Page]če se tožilec in obtoženec strinjata, da se zapisniki prečitajo.

Zapisnik o prejšnjih izpovedbah oseb, ki so oproščene dolžnosti pričanja, se vobče ne sme prečitati, če niso bile te osebe pozvane na razpravo ali če so izjavile na razpravi, da nečejo pričati (§ 169.). Tudi se ne smejo prečitati zapisniki o izpovedbah javnih organov kot prič, kolikor gre za obvestila, ki so jih dobili od tajnih zanesljivih oseb.

Razlogi, zakaj se kakšen spis čita, se morajo navesti v zapisniku o razpravi, ob čitanju pa se objavi, ali je priča ali izvedenec zaprisežen.

Ko je bil vsak spis prečitan, vpraša predsednik stranke, ali imajo kaj pripomniti.

§ 264.

Če je navedla priča ali navedel izvedenec pri prejšnjem sodnem zaslišanju činjenice, ki se jih ob zasliševanju na razpravi več ne spominja, se mu sme predočiti prejšnja izpovedba, po potrebi pa sme sodišče odrediti, da se prečitaj zapisnik o njegovem sodnem zaslišanju, da se ugotovi njegova prejšnja izpovedba.

§ 265.

Če bi se zvedelo med razpravo za nove priče ali izvedence, od katerih bi se mogla pričakovati potrditev važnih činjenic, odredi predsednik ali sodišče tudi brez tožilčevega ali obtoženčevega predloga, naj se te priče in ti izvedenci, če je mogoče, takoj pozovejo zaradi zaslišanja, po potrebi pa tudi privedejo.

Predsednik sme zahtevati tudi novo izvedensko mnenje ali odrediti, da je pribaviti druge dokaze, sme pa tudi s sodiščem izvršiti ogled, o katerem mora vsekako obvestiti stranke, ali pa odposlati [Page] zaradi ogleda člana sodišča, ki mora takoj po končanem ogledu predložiti poročilo.

§ 266.

Na predlog upravičenega tožilca se sme razširiti razprava, če je sodišče stvarno pristojno, tudi na kakšno drugo obtoženčevo kaznivo dejanje, ki se je razkrilo med glavno razpravo.

Zaradi tega dejanja vloži tožilec ustno obtožbo, ki se v glavnem vpiše v zapisnik. Obtoženec in njegov branilec se pozoveta, naj se izrečeta o razširitvi obtožbe. Tudi ta izjava se vpiše v zapisnik. Obtoženčev pristanek na tako razširitev obtožbe je potreben samo, če bi se moral uporabiti nanj, ako se obsodi zbog tega drugega dejanja, strožji kazenski zakon od onega, ki bi se moral uporabiti na kaznivo dejanje, katerega je bil prej obtožen.

Če obtoženec v takem primeru neče pristati na to, da se mu takoj sodi tudi zaradi tega drugega dejanja, ali če ne sme biti obsojen zbog tega, ker sodišče ni pristojno za to drugo dejanje ali ker se pokaže, da je potrebna skrbnejša priprava obrambe, se omejita razprava in sodba, da sta veljavni, na predmet prejšnje obtožbe.

§ 267.

Če se pokaže med razpravo, da se sme dejanje, ki je predmet obtožbe, preganjati samo po odobritvi javnega oblastva, sme izdati državni tožilec to odobritev tudi naknadno, dokler se dokazno postopanje ne konča.

§ 268.

Po končanem dokaznem postopanju vpraša predsednik stranke, ali žele kaj predlagati zaradi [Page] dopolnitve dokazov. Če se nihče ne oglasi ali če se predlog za dopolnitev dokazov zavrne in predsednik spozna, da je stvar izčrpana, izjavi, da je dokazno postopanje končano, dá besedo tožilcu ter ga pozove, naj poda in obrazloži svoj predlog.

§ 269.

Tožilec zbere vse podatke dokaznega postopanja ter poda in obrazloži na njih podstavi svoje predloge o obtoženčevi krivdi in o kazenskih odredbah, ki jih je uporabiti nanj in na njegovo dejanje. Kolikor pa gre za odmero kazni v mejah zakonite mere, ki naj se uporabi, ne poda določnega predloga. Državni tožilec sme, če so po njegovem mnenju dani pogoji za uporabo kakšne stranske kazni ali očuvalne odredbe, podati in obrazložiti predlog tudi zaradi uporabe le-teh.

Tožilec sme med razpravo kakor tudi v končnem govoru, kakršen je pač izid dokaznega postopanja, izpremeniti obtožbo ne samo glede krivde, ampak tudi glede ocene kaznivega dejanja in glede kazni, sme pa tudi z obrazložitvijo odstopiti od obtožbe.

Oškodovanec, ki se je pridružil kazenskemu postopanju, ali njegov zastopnik dobi besedo takoj za tožilcem, da obrazloži svoj zasebnopravni zahtevek ali da vzdrži v moči obtožbo, od katere je državni tožilec odstopil. Če oškodovanec ali njegov zastopnik ni prišel na razpravo, se prečita zapisnik o njegovem zahtevku, ako državni tožilec ni odstopil od obtožbe (§ 215., drugi odstavek).

Obtoženec in njegov branilec dobita besedo zaradi obrambe in zaradi odgovora na tožilčeve in oškodovančeve navedbe. Če je več obtožencev, odredi predsednik red, v katerem naj govore oni in njih branilci.

Tožilec in oškodovanec se smeta obračati zoper obrambo, toda poslednja beseda gre vsekako obtožencu.

Zaradi tega, ker zastopa obtožbo več oseb ali obtoženčevo obrambo več branilcev, se ne sme pomnoževati število govorov, in zastopniki morajo določiti medsebojno, kateri izmed njih bo govoril o kakšnem vprašanju.

§ 270.

Končni govori obsezajo praviloma vsa vprašanja, o katerih naj se izreče sodba.

Vendar pa sme odrediti predsednik ali sodišče (§ 228.), da je izločiti končne govore glede krivde iz govorov o kazenskopravnih odredbah, zasebnopravnih zahtevkih in o pravdnih stroških kakor tudi o stranskih kaznih in očuvalnih odredbah.

V takem primeru se vrše stoprv, ko izreče sodišče odločbo o obtoženčevi krivdi in jo razglasi, ponovno govori, ki se morajo omejiti samo na vprašanja, katera je še rešiti.

Govori strank se ne smejo prekinjati, razen če predsednik spozna, da se z govorom ograža javni red ali da se žali morala ali čast koga drugega ali da se vobče vrši kakšno kaznivo dejanje ali da se spušča govornik v predolge razlage, ki očividno niso v nikakršni zvezi s stvarjo.

§ 271.

Če se obtožnica izpremeni ali razširi kakor tudi če predlaga tožilec, da se izrôči stvar drugemu pristojnemu sodišču, opozori predsednik obtoženca, ki nima branilca, na posledice teh predlogov in ga pouči o pravicah, ki jih sme uporabiti za svojo obrambo.

Če nastane dvom, ali je mogel obtoženec po svoji izobrazbi pojmiti, kaj predlaga ena ali druga stranka, ali če obtoženec ne umeje službenega jezika, mu pojasni predsednik ob kratkem vsebino govorov, po potrebi tudi s tolmačem.

Tako je postopati tudi, če je obdolženec gluh ali nem in se je moči sporazumevati z njim po tolmaču.

§ 272.

Ko so govori strank končani, vpraša predsednik, ali želi še kdo kaj izjaviti, če se ne bi morala spričo govorov takoj izreči sodba, s katero se obtožba zavrača, ker je tožilec odstopil od nje, ali če ne bi tožilec započel dopolnjevati dokazov.

Če se nihče ne oglasi, izjavi predsednik, da je razprava končana, in odredi, če se ne bi umeknilo sodišče zaradi posvetovanja in izrekanja sodbe v druge prostore, naj se vse osebe, razen članov sodišča in zapisnikarja, odstranijo od zasedanja.

Če je obtoženec v preiskovalnem zaporu, ga je odvesti od zasedanja.

§ 273.

Če po mnenju sodišča ni treba odrediti preložitve razprave zato, da bi se postopanje dopolnilo in stvar razjasnila, izreče sodbo.

Predmet sodbe je obtoženec in njegovo dejanje, ki je predmet obtožbe. Sodišče je vezano v tem oziru toliko, da ne sme proglasiti obtoženca za krivega dejanja, ki ni bilo predmet ne prejšnje obtožbe ne obtožbe, izpremenjene ali razširjene na glavni razpravi. Kolikor gre za pravno oceno dejanja in za odmero kazni, ni sodišče vezano na tožilčev predlog.

Sodbo mora opreti sodišče samo na one dokaze, ki so bili podani na glavni razpravi, in na vsebino onih spisov, ki so se in kolikor so se prečitali na glavni razpravi z omejitvami, odrejenimi v §§ 262. in 263. Držeč se tega, mora sodišče skrbno in vestno preskusiti dokaze, kolikor gre za njih verodostojnost in dokazno moč, tako posamič kakor tudi po njih notranji zvezi.

§ 274.

O vprašanju, ali naj se smatra ali ne smatra kakšna činjenica za dokazano, odločijo sodniki po svobodnem prepričanju, ki so ga dobili na podstavi vestnega pretresa in ocene vseh dokazov, podanih na glavni razpravi, in niso vezani na nikakršna dokazna pravila.

§ 275.

V sodbi sme izreči sodišče samo: ali da je obtoženec kriv dejanja, ki ga je obtožen, ali da se oprašča obtožbe zaradi tega dejanja ali da se obtožba, vložena zoper njega, zavrača.

Če se preganja obtoženec zaradi več kaznivih dejanj, izreče sodišče v sodbi točno, katerega dejanja se proglaša za krivega, zaradi katerega se oprašča obtožbe in zaradi katerega se obtožba zavrača.

V sodbi, s katero se obtožba zavrača, se sodišče ne spušča v pretres same stvari.

§ 276.

S sodbo se obtožba zavrne, če se pokaže, da pregon ni umesten, ali zato, ker se je pokrenilo kazensko postopanje brez zahteve tožilca, upravičenega po zakonu, ali ker se je nadaljevalo zoper njegovo voljo ali ker ni za zakonito pokrenitev postopanja ali za vložitev obtožbe potrebnega [Page] predloga ali odobritve upravičene osebe ali oblastva ali ker je tožilec odstopil od obtožbe, ko se je razprava začela, toda preden je predsednik izjavil, da je razprava končana (§ 272., drugi odstavek), ali ker je bil obtoženec zaradi istega dejanja že pravnomočno obsojen, ali je bil pregon z aktom kraljeve milosti razveljavljen, ali ker ovirajo postopanje druge pravdne zapreke, zlasti pa, da sodišče za sodbo ni pristojno.

§ 277.

Če sodišče spozna, da spada obtoženec pod pristojnost vojaškega sodišča, izreče sodbo, da se zavrača obtožba zaradi nepristojnosti (§ 339., drugi odstavek). V takem primeru poskrbi tožilec, da se izroči stvar, čim dobi ta sodba pravno moč, pristojnemu vojaškemu sodišču.

§ 278.

Če spozna sodišče med glavno razpravo, začeto pred tremi sodniki, da imajo činjenice, na katere se opira obtožba, same zase ali v zvezi z okolnostmi, ki se pojavijo med glavno razpravo, znak zločinstva, o katerem mora soditi senat iz petih sodnikov (§ 75., št. 1.), se razprava prekine in sodni senat se takoj pomnoži na pet sodnikov, pred katerimi se razprava izvede; če pa to ni mogoče zato, ker ni bila uvedena preiskava, se razprava preloži.

§ 279.

Če se pokaže med glavno razpravo, da imajo ugotovljene činjenice znake kaznivega dejanja, za katero bi bil pristojen sodnik poedinec okrožnega sodišča ali sresko sodišče, ne odkaže sodišče te stvari tema dvema, ampak jo razsodi sámo.

Če spozna sodišče, da je pristojen za stvar sodnik za mlajše maloletnike, prekine postopanje ter odkaže stvar temu sodniku.

§ 280.

Sodišče izreče sodbo, s katero se obtoženec oprašča obtožbe, če spozna, da dejanje, ki ga je obtoženec obtožen, ni po zakonu kaznivo dejanje, ali da ni dokazov, da je storil to dejanje obtoženec, ali da je kaj takih okolnosti, ki izključujejo krivdo ali izključujejo ali ukinjajo obtoženčevo kaznivost.

Odločba sodišča, da je objaviti oprostitev od obtožbe v novinah, se izreče v sodbi sami.

Če izreče sodišče sodbo, s katero obtoženca oprašča obtožbe zbog nevračunljivosti, toda je uverjeno, da obstoje pogoji za kakšno izmed očuvalnih odredb, dopustnih po kazenskem zakonu, izda, ko je zaslišalo državnega tožilca in branilca, o tem posebno rešitev.

§ 281.

Če sodišče spozna, da je obtoženec kriv, izreče v sodbi:

1. zaradi katerega dejanja se proglaša za krivega, in navede zlasti okolnosti, od katerih je zavisna uporaba izvestnega odstavka kazenskega zakona;
2. kakšno kaznivo dejanje izvira iz činjenic, ki so se smatrale za dokazane in zaradi katerih je obtoženec proglašen za krivega;
3. na kakšno kazen se obtoženec obsoja ali pa se po odredbah kazenskega zakona oprašča kazni;
4. ali se obsoja obtoženec pogojno, ali in kako se mu všteva pripor, preiskovalni zapor ali že prestana kazen;
5. [Page]katere odredbe zakona se uporabljajo na obtoženca in njegovo dejanje; in
6. odločbo o zasebnopravnih zahtevkih (§§ 297. do 301.), o stroških kazenskega postopanja in izvršitve kazni (§§ 310., 313. in 314.), kakor tudi o tem, ali naj se objavi sodba po tisku ob obsojenčevih stroških.

Če sodišče spozna, da obstoje pogoji za očuvalne odredbe, izreče tudi te.

Če obsodi sodišče obtoženca na kazen na prostosti zaradi dejanja političnega značaja, izreče, ali se mu pri izvrševanju kazni priznavajo ali ne priznavajo olajšave, določene v zakonu o izvrševanju kazni na prostosti. Te olajšave mu prizna, če ni poteklo dejanje iz nečastnih nagibov, če niti ne kaže obtoženčevega zločestega značaja niti niso posledice posebno težke.

Sodišče sme priznati obtožencu te olajšave tudi takrat, kadar je izreklo zoper njega kazen zatočenja ali zapora, če smatra to za opravičeno glede na značaj dejanja, storilčevo osebnost kakor tudi glede na povod, nagibe in posledice dejanja.

Obtoženčevo ime in prve tri točke ne smejo izostati v sodbi, sicer je neveljavna.

§ 282.

Na smrtno kazen sme obsoditi sodišče obtoženca samo, če so spoznali vsi člani sodišča soglasno, da je kriv zločinstva, ki se kaznuje po zakonu s smrtjo.

Če je izrečena smrtna kazen zoper več oseb, se določi v sodbi red, v katerem naj se kazen izvrši.

Če ni soglasnosti sodnikov, se izreče namesto smrtne kazni dosmrtna robija, po olajšujočih okolnostih pa robija najmanj desetih let.

§ 283.

Če obsodi sodišče obtoženca na smrtno kazen, pozove takoj pred razglasitvijo sodbe državnega tožilca na posvetovanje, ali naj se obsojenec predlaga v pomilostitev in, če je treba, s katero kaznijo naj bi se nadomestila smrtna kazen.

O tem posvetovanju se sestavi poseben zapisnik, ki se pošlje s poročilom in spisi vred nemudoma kasacijskemu sodišču, najsi ni bilo priglašeno zoper sodbo nikakršno pravno sredstvo (§ 356., tretji odstavek).

§ 284.

Če omeji sodišče po odredbi § 266. svojo sodbo samo na dejanje, ki je predmet prejšnje obtožbe, pridrži tožilcu na njegov zahtevek pravico, posebe preganjati obtoženca zaradi drugega novega dejanja, ki se je razkrilo med glavno razpravo. Če se tožilcu ne pridrži ta pravica, ne sme več preganjati storilca zaradi tega novega dejanja, razen če so pozneje podani pogoji za obnovo postopanja.

Po okolnostih pa sme sodišče, najsi ne sodi takoj o tem drugem dejanju, preložiti razpravo tudi glede dejanja, ki je predmet prejšnje obtožbe, in odrediti, da se izreci na novem zasedanju po končani razpravi sodba o vseh kaznivih dejanjih, ki jih je obtoženec obtožen.

V enem in v drugem primeru mora zahtevati tožilec v treh dneh, ko se je razglasila sodba ali rešitev o preložitvi razprave, da se pokreni zakonito postopanje (§ 51., drugi odstavek).

§ 285.

Če je obsojen obtoženec s sodbo na kazen, ne ovira izvršitve te sodbe to, da je tožilcu pridržana pravica, preganjati obtoženca zaradi [Page] kakšnega drugega kaznivega dejanja. Edino, če je predpisana za to drugo dejanje smrtna kazen, je čakati z izvršitvijo sodbe, izrečene po odredbah § 266., tretjega odstavka, in § 284., prvega odstavka, dokler se ne izreče sodba o tem drugem dejanju.

Če tožilec uporabi njemu pridržano pravico, omenjeno v § 284., sme sodišče odrediti, da je čakati z izvršitvijo sodbe, izrečene po prejšnji obtožbi, dokler se ne izreče sodba po novi obtožnici. Kolikor gre za pravna sredstva, je postopati v takem primeru z obema sodbama, kakor bi bili izrečeni istočasno.

§ 286.

Če se steko kazniva dejanja, zbog katerih se mora izreči po kazenskem zakonu ena zvišana kazen, določi sodišče najprej glede vsakega kaznivega dejanja, zaradi katerega je obtoženec proglašen za krivega, zasluženo časno kazen na prostosti, vzame za osnovo zvišane kazni zasluzeno najtežjo kazen izmed teh najdenih kazni ter jo zviša v trajanju, vpoštevajoč ostale zaslužene kazni, po svobodni oceni, toda v mejah, ki jih odreja kazenski zakon.

Če sodišče spozna, da je obtoženec, zoper katerega se je že prej izrekla sodba zbog kakšnega kaznivega dejanja, kriv kaznivega dejanja, ki ga je storil pred razglasitvijo one prejšnje sodbe, izreče, ako je pristojno, sodbo, s katero določi po predpisih kazenskega zakona kazen, ki bi se bila morala odmeriti, ko bi se bilo istočasno sodilo glede obeh kaznivih dejanj, ter všteje obenem kazen, ki je bila prestana po prejšnji sodbi. Hkrati odloči v sodbi o povračilu škode, provzročene s tem prej storjenim dejanjem, če je bilo povračilo zahtevano, in o stroških kazenskega postopanja.

Če so pristojna za prej presojeno in za prej storjeno kaznivo dejanje različna sodišča, izreče novo sodbo ono sodišče prve stopnje, ki je pristojno za ono teh kaznivih dejanj, za katero je določena po zakonu težja vrsta kazni in ob isti vrsti večja mera kazni.

§ 287.

Če se izreče s sodbo denarna kazen, se izreče obenem kazen na prostosti, ki naj jo nadomesti, ako se ne bi mogla izterjati.

§ 288.

Čim sodišče konča posvetovanje in izreče sodbo, razglasi predsednik vpričo strank na javnem zasedanju, kolikor ni omejena javnost tudi za sodbo (§ 223., četrti odstavek), sodbo tako, da prečita njen dispozitivni del z uporabljenimi zakonitimi odredbami vred in glavne razloge sodbe. Razloge sodbe sme razglasiti predsednik ob kratkem tudi ustno.

Po razglasitvi sodbe vpraša predsednik stranke, ali so zadovoljne s sodbo, obtoženca pa pouči, kakšna pravna sredstva sme uporabiti zoper sodbo.

Če se obsodi obtoženec pogojno, ga opozori predsednik na pogoje, ki se jih mora držati.

Če je glede na težo izrečene kazni ali po drugih okolnostih dovolj vzroka misliti, da bo obsojeni obtoženec, ki je v prostosti, pobegnil, sme odrediti sodišče zoper njega preiskovalni zapor. Če gre za izpustitev oproščenega obtoženca iz preiskovalnega zapora, se uporabi odredba § 339., drugega odstavka.

§ 289.

Če bi se sodba ne mogla izreči istega dne po končani razpravi, se sme napovedati razglasitev sodbe tudi v treh dneh po končani razpravi. Če bi se napovedala razglasitev sodbe izjemoma iz tehtnih razlogov v roku osmih dni, se zbog tega ne more zahtevati, da bi se vršila razprava iznova.

§ 290.

Če obtoženec ne pride ob času, odrejenem za razglasitev sodbe, sme odrediti predsednik, da ga je zaradi tega privesti ali da mu priobči sodbo ustno sodnik, ki ga odredi za to, ali da se mu vrôči sodba v vernem prepisu, pri čemer ga je poučiti o pravnih sredstvih.

Z vročitvijo se sme priobčiti sodba zlasti takrat, kadar je obtoženec oproščen obtožbe ali se je obtožba zavrnila.

§ 291.

Sodišče izdela sodbo pismeno praviloma v treh dneh, ko je bila razglašena na zasedanju. Sodbo izdela sodnik, ki ga predsednik odredi za to. Pismeni odpravek sodbe se mora ujemati s sodbo, kakor je bila razglašena na zasedanju.

Če se napove razglasitev sodbe za pozneje (§ 289.), se morajo določiti razlogi sodbe pismeno že pred razglasitvijo.

Sodbo podpišeta predsednik in zapisnikar.

§ 292.

Pismeni odpravek sodbe mora obsezati to-le:

1. uvod, v katerem se omenjajo: sodišče, po imenu sodniki, zapisnikar, državni ali zasebni [Page] tožilec, zasebni udeleženec kot tožilec in zastopnika poslednjih dveh, obtoženec in njegov branilec, z dostavkom, ali je obtoženec v zaporu ali v prostosti, dan naredbe, s katero je bila odrejena glavna razprava, in ali je bila razprava javna ali ne, kakor tudi dan izrečene sodbe in končni zahtevki obtožbe in obrambe;
2. dispozitivni del, v katerem se omenja po navedbi obtoženčevega imena in njegovih osebnih razmer (§ 152.), ali je obtoženec kriv dejanja, ki ga je obtožen, ali se oprašča obtožbe zaradi tega dejanja ali se obtožba, vložena zoper njega, zavrača; če pa je proglašen za krivega, mora obsezati ta del vse potrebne točke, omenjene v § 281., odnosno tudi v § 287.;
3. razloge sodbe.

§ 293.

V razlogih sodbe je treba navesti ob kratkem, toda povsem določno, katere činjenice je smatralo sodišče za dokazane ali za nedokazane in iz katerih razlogov, kateri razlogi in nagibi so vodili sodišče ob reševanju pravnih vprašanj in zavračanju izvestnih ugovorov o tem, zlasti pa o obstoju ali neobstoju okolnosti, ki po zakonu izključujejo krivdo ali izključujejo, ukinjajo, zmanjšujejo ali povečujejo obtoženčevo kaznivost ali ki izključujejo pregon.

Če se izreče obsodba, je treba navesti, katere obtežujoče ali olajšujoče okolnosti je našlo sodišče in kateri razlogi so bili sicer odločilni za odločbe po št. 3., 4. in 6. § 281., za omilitev kazni, za uporabo robije in zatočenja ali strogega zapora in zapora, kjer dopušča kazenski zakon sodišču izbor med njimi, za pogojno obsodbo, za vštetev ali nevštetev pripora, preiskovalnega zapora ali prestane kazni, za oprostitev od kazni, za odločbo o [Page] zasebnopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopanja kakor tudi za uporabo očuvalnih odredb.

Če se obtoženec s sodbo oprašča obtožbe, mora sodišče izrečno navesti, iz katerega od razlogov, omenjenih v § 280., ga oprašča.

Če se obtožba s sodbo zavrača, se morajo navesti zlasti okolnosti, zbog katerih se zavrača (§ 276.).

§ 294.

Pogreške v imenih in številkah kakor tudi druge očividne pismene in računske pogreške, nedostatke v obliki in nesoglasnost prepisa sodbe z izvirnikom mora popraviti sodišče, pri katerem so se dogodili ti pogreški, ki pa se ne tičejo točk, navedenih v § 281., št. 1. do 3., vsak čas na zahtevek strank ali po službeni dolžnosti. Popravki se dodado na koncu sodbe tako v izvirniku kakor tudi v vseh prepisih.

§ 295.

Kdor je s kaznivim dejanjem oškodovan, poškodovan ali ogrožen, sme ostvarjati svoje zahtevke za povračilo stvari, za povračilo škode ali za razveljavitev izvestnega pravnega posla ali pravnega razmerja tudi v kazenskem postopanju, če se temu pridruži kot zasebni udeleženec.

Na škodo, provzročeno s kaznivim dejanjem, in na druge stranske okolnosti, ki so važne za zasebnopravne posledice, je treba obračati pozornost po službeni dolžnosti. Če bi nastal dvom, ali oškodovanec ve, da je pokrenjeno ali da teče kazensko [Page] postopanje, ga mora sodišče o tem obvestiti, da more podati svoj zahtevek.

Oškodovanec predloži svoj zahtevek sodišču posebe ali pa ob priliki svojega zasliševanja, pri čemer postavi v zapisnik izjavo, da se s svojim točno označenim zahtevkom pridružuje kazenskemu postopanju. Če nastopa oškodovanec v kazenskem postopanju kot zakonito upravičen tožilec, sme zahtevati s kazensko tožbo obenem povračilo škode ali povračilo za razžaljeno osebnost ali čast.

Oškodovanec se sme pridružiti s svojim zasebnopravnim zahtevkom kazenskemu postopanju do začetka glavne razprave, sme pa tudi vsak čas odstopiti od svojega zahtevka, celo na glavni razpravi, ter ga ostvarjati v civilni pravdi.

Po oškodovančevi smrti smejo priglasiti zasebnopravni zahtevek ali vzdrževati in nadaljevati že priglašen zasebnopravni zahtevek njegovi nasledniki.

§ 296.

Kdor se je javil z zahtevkom, mora navesti sam ali pa po svojem zakonitem zastopniku vse zahtevke ter predložiti dokaze.

O zahtevku zasliši sodnik tudi obdolženca ter poizve vse, česar je treba, da se škoda dožene in ugotovi. Vendar pa se s tem ne sme zadrževati samo kazensko postopanje, razen če je ugotovitev škode potrebna za pravilno uporabo kazenskega zakona.

Če se proglasi sodišče za nepristojno za kazensko postopanje in sodbo, pouči oškodovanca, da se sme pridružiti s svojim zahtevkom kazenskemu postopanju, ki ga začne ali nadaljuje pristojno sodišče.

§ 297.

Če sodišče spozna, da je obdolženec kriv kaznivega dejanja, odloči v sodbi praviloma poleg ostalega, kar je predpisano (§ 281.), takoj tudi o oškodovančevem zasebnopravnem zahtevku. Če pa sodišče misli, da podatki kazenskega postopanja ne dajo zanesljive osnove za presojo zasebnopravnega zahtevka, napoti oškodovanca glede zahtevka na civilno pravdo.

Tako mora napotiti sodišče oškodovanca vselej, kadar obdolženca oprosti obtožbe ali obtožbo zavrne ali kadar postopanje zoper njega ustavi, izvzemši primer iz § 296., tretjega odstavka.

§ 298.

Če se uveri sodišče ob priliki oškodovančevega zahtevka na osnovi glavne razprave, da je kakšna stvar, ki se je našla med obtoženčevimi stvarmi ali med stvarmi koga izmed onih, ki so bili udeleženi pri kaznivem dejanju, ali na takem kraju, kjer so jo te osebe pustile ali jo dale samo hraniti, oškodovančeva lastnina, odredi, da se vrne oškodovancu, čim dobi sodba pravno moč. Če obtoženec izrečno pristane, sme sodišče oškodovancu stvar takoj vrniti.

A tudi pred glavno razpravo sme vrniti preiskovalni sodnik oškodovancu stvar, ki mu je bila odvzeta, če je ni treba obdržati pri sodišču za dokaz zoper obdolženca ali zoper koga izmed onih, ki so bili udeleženi pri kaznivem dejanju, in če pristaneta na to obdolženec in tožilec. Če je stvar, ki je oškodovančeva lastnina, temu nujno potrebna ali če je take kakovosti, da je ni mogoče hraniti, ne da bi se pokvarila, ali da je združena hramba s stroški, sme sodišče odrediti, da se vrne tudi brez tožilčevega in obdolženčevega pristanka. [Page] Vendar pa se vrne v takem primeru stvar, ko se je v zapisniku točno označila, oškodovancu proti obvezi, da jo mora po potrebi na poziv sodišča prinesti.

§ 299.

Če je prišla stvar, ki je bila oškodovancu odvzeta, v roke komu drugemu, ki se ni udeležil kaznivega dejanja, na kakšni zakoniti osnovi prenosa lastninske pravice ali kot zastava, ali če se več oškodovancev prepira, češ, da so lastniki odvzete stvari, ali če ne more oškodovanec takoj zadostno dokazati svoje pravice, je oškodovanca napotiti, naj zahteva svojo stvar s civilno pravdo.

§ 300.

Če se stvar, ki jo oškodovanec zahteva, ne more vrniti, kakor tudi v vseh primerih, kjer se ne zahteva povračilo stvari, ampak povračilo škode, provzročene s kaznivim dejanjem, ali izgubljenega dobička ali povračilo za razžalitev osebnosti ali časti, odloči sodišče, ako spozna obtoženca za krivega, v sodbi tudi o povračilu, kolikor se ugotovi z razpravo zanesljivo njegova količina kakor tudi oseba, ki ima pravico do povračila.

Če je po uspehu razprave po pravici smatrati, da zahteva oškodovanec pretirano povračilo, sme odmeriti sodišče povračilo po okolnostih, če pa je treba, tudi po ocenitvi izvedencev, po svojem svobodnem prepričanju, ter napotiti oškodovanca za presežek zahtevanega povračila na civilno pravdo.

§ 301.

Če spozna sodišče po podatkih dokaznega postopanja, da se mora zbog oškodovančeve krivde [Page] celoma ali deloma razveljaviti z njim dogovorjen pravni posel ali nastalo pravno razmerje, izvzemši primer § 4., tretjega odstavka, odloči v sodbi tudi o tem in o pravnih posledicah, ki izvirajo iz tega, ne da bi posezalo v pravice drugih oseb.

§ 302.

Če napoti sodišče oškodovanca povsem ali deloma na civilno pravdo, nima oškodovanec zoper to pravnega sredstva, razen v primeru § 394., prvega odstavka.

§ 303.

Ko dobi sodba sodišča o oškodovančevem zasebnopravnem zahtevku pravno moč, ima vsaka prizadeta oseba pravico, zahtevati od sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji, naj se zapiše na prepisu sodbe, ki se ji izda, da je dobila sodba pravno moč; na podstavi take sodbe sme zahtevati potem izvršitev neposredno pri civilnem sodišču.

§ 304.

Pravnomočno kazensko sodbo o oškodovančevem zasebnopravnem zahtevku sme izpremeniti kazensko sodišče samo takrat, kadar se dopusti iz zakonitih razlogov obnova kazenskega postopanja (§§ 354., 355., 357., 369. in 371.).

Izvzemši ta primer, smejo zahtevati obsojenec in njegovi pravni nasledniki samo pri civilnem sodišču, da se izpreméni pravnomočna odločba kazenskega sodišča o zasebnopravnem zahtevku zbog najdenih novih dokazov kakor tudi da se ukini njena izvršitev zbog činjenic, ki so se pojavile po tej odločbi.

§ 305.

Če se najde pri obdolžencu tuja stvar in se ne ve, čigava je, pa tudi obdolženec ali ne more ali neče imenovati lastnika, in če se v odrejenem roku ne zglasi nihče z zahtevkom do te stvari, opiše preiskovalni sodnik to stvar tako, da jo more lastnik spoznati; vendar pa se pri tem izvestni bistveni znaki zamolče, da bi se mogla pozneje z njih označbo ugotoviti resničnost lastnine.

Tak opis se razglasi javno v kraju, kjer je cbdolženec živel, in v onem, kjer se je kaznivo dejanje storilo. Razglas se objavi tudi v „Službenih Novinah” in lastnik se pozove, naj se zglasi v enem letu od dne razglasa v novinah ter dokaže lastninsko pravico, ker bi se sicer stvar javno prodala in izkupiček izročil sodišču.

Če znaša vrednost najdenih stvari manj kot sto dinarjev in ne zahtevajo nobeni posebni razlogi, da bi se naznanile takoj posebe, se smejo objavljati občasno v skupnih razglasih.

§ 306.

Če se stvar zbog svoje kakovosti ne more hraniti leto dni, ne da bi se pokvarila, ali če je združena hramba s stroški, stori državni tožilec, česar je treba, da odredi sodišče javno prodajo te stvari. Izkupiček se izroči sodišču, sestavljeni točni opis te stvari s kupčevo označbo in z označbo prodajne cene pa se priloži spisom.

§ 307.

Ko izteče rok, označen v javnem razglasu (§ 305., drugi odstavek), a se nihče ne zglasi ali [Page] ne dokaže svoje pravice do opisanih stvari, izda sodišče na obdolženčev zahtevek rešitev, da je izročiti te stvari ali izkupiček zanje, če so se morale prodati (§ 306.), obdolžencu, ako ne bi spoznalo, da je treba ta zahtevek zavrniti zbog tega, ker ne veruje v zakonitost obdolženčeve pravice.

Zoper rešitev sodišča ni pravnega sredstva.

§ 308.

Stvari, ki se ne izroče obdolžencu, se prodado po predpisu § 306.

Izkupiček za te stvari kakor tudi za prej prodane stvari (§ 305.) se odda fondu (§ 7.), če se ne izroči obdolžencu (§ 307.). Vendar pa sme zahtevati upravičenec s civilno pravdo zoper fond svojo pravico do izkupička v roku, ki je predpisan za zastaranje zahtevka in ki teče od dne razglasa v novinah (§ 305., drugi odstavek).

§ 324.

Pravna sredstva, dopuščena z zakonom, smeta uporabljati samo tožilec in obdolženec, če ne daje zakon te pravice tudi drugim osebam ali če te pravice ne omejuje.

Državni tožilec sme uporabiti pravno sredstvo tudi v obdolženčevo korist. Spričo kakršnegakoli tožilčevega pravnega sredstva se sme razveljaviti ali predrugačiti sodna odločba tudi v obdolženčevo korist.

Za obdolženca sme uporabiti pravno sredstvo tudi njegov branilec brez posebne pooblastitve, toda ne zoper njegovo voljo, razen če je maloleten. Za maloletnega obdolženca sme uporabiti pravno sredstvo samostalno in zoper njegovo voljo tudi njegov zakoniti zastopnik.

Pravna sredstva zoper sodbo smejo uporabiti v obdolženčevo korist tudi njegov zakonski drug in njegovi sorodniki v navzgornji in navzdolnji premi vrsti tudi v njegovi odsotnosti brez posebne pooblastitve, če pa je maloleten, tudi zoper njegovo voljo.

Če je uporabila pravno sredstvo zoper sodbo v korist zaprtega obtoženca oseba, ki ni upravičena za to, zoper njegovo voljo, ali če ni nedvomno, da je zaprti obtoženec pristal na pravno sredstvo, ki ga je uporabil branilec zoper sodbo, je treba obtožencu to priobčiti in ga poučiti, da se s tem odlaga izvršitev sodbe, ako ne gre samo za priziv zoper odmero kazni (§ 333., tretji odstavek).

§ 325.

Pravno sredstvo se sme priglasiti ustno pri sodišču na zapisnik ali pa s pismeno vlogo, naslovljeno na ono sodišče (§ 84., drugi odstavek), čigar odločba se izpodbija. Toda pismeno revizijo, ki je ne priglasi državni tožilec, mora podpisati upravičeni branilec.

Odločba sodišča se sme izpodbijati celoma ali deloma. Napačen ali nepravilen naziv pravnega sredstva ni ovira.

Kdor ima pravico, uporabiti pravno sredstvo, se ji sme tudi pred izteklim rokom odpovedati in sme od že priglašenega pravnega sredstva odstopiti pismeno ali ustno na zapisnik pri sodišču. Branilcu pa je treba za to posebne pooblastitve. Odpoved ali odstop se ne more preklicati.

Če je treba odločiti o pravnem sredstvu na osnovi ustne razprave, je dopustno odstopiti od pravnega sredstva, ako se je razprava že začela, samo z nasprotnikovim pristankom.

§ 326.

Redna pravna sredstva se morajo priglasiti v roku, odrejenem z zakonom; pravna sredstva zoper sodbo pa se morajo v nadaljnjem zakonitem roku tudi obrazložiti, če se ni storilo to takoj ob priglasitvi.

Ako se zamudi rok za priglasitev priziva in revizije, sme dopustiti sodišče, ki je pristojno, odločati o tem pravnem sredstvu, obdolžencu na njegovo prošnjo postavitev v prejšnji stan zaradi priglasitve in naknadne obrazložitve pravnega sredstva:

1. če verjetno dokaže, da je zamudil rok zbog nepremagljivih zaprek brez svoje ali branilčeve krivde;
2. [Page]če izroči prošnjo sodišču, pri katerem bi se bilo moralo priglasiti pravno sredstvo, v treh dneh, ko so zapreke odpravljene; in
3. če izroči obenem pravno sredstvo z obrazložitvijo.

Sodišče pošlje to prošnjo s pravnim sredstvom tožilcu, da se izjavi o tem in da poda svoje nasprotne razloge v roku osmih dni. Ko prispe tožilčeva izjava ali prispejo njegovi nasprotni razlogi ali ko izteče predpisani rok, pošlje sodišče prošnjo s spisi vred višjemu sodišču, ki je pristojno, odločati o pravnem sredstvu. Če višje sodišče dopusti postavitev v prejšnji stan, izda takoj odločbo o pravnem sredstvu samem po predpisih, ki veljajo za to.

Zoper rešitev, s katero se prošnja za postavitev v prejšnji stan zavrača, ni pravnega sredstva.

Prošnja za postavitev v prejšnji stan in za naknadno uporabo pravnega sredstva ne zadrži izvršitve, doklerkoli se postavitev v prejšnji stan ne dopusti, razen če se zdi sodišču, ki mu je prošnja izročena, po okolnostih potrebno odrediti, da je z izvršitvijo čakati.

§ 327.

Če se je uporabilo pravno sredstvo samo v obdolženčevo korist, se izpodbijana odločba ne sme izpremeniti na obdolženčevo škodo in tudi se ne sme izreči zoper njega, če gre za sodbo, strožja kazen od kazni, izrečene v sodbi, ki se izpodbija, razen če odreja zakon izrečno kaj drugega.

§ 328.

Kolikor zakon tega ne izključuje, se smejo pritožiti stranke tako zoper sodnikove rešitve in [Page] naredbe kakor tudi zoper rešitve okrožnega sodišča kot sodišča prve stopnje. Zlasti je dopustna pritožba zoper rešitev po § 280., tretjem odstavku.

Pritožiti se smejo tudi druge prizadete osebe, zlasti priče in izvedenci, zoper rešitve in naredbe, ki posezajo v njih koristi.

Zoper rešitve apelacijskega sodišča praviloma (§ 23.) ni pritožbe.

§ 329.

Rešitve, ki se izdajajo zato, da se pripravi sodba, ko je obdolženec pravnomočno postavljen pod obtožbo, se smejo izpodbijati samo z rednim pravnim sredstvom, ki je dopustno zoper sodbo. Vendar pa je dopustna pritožba zoper rešitev, ki poseza v pravice drugih oseb.

§ 330.

Pritožba se vloži (§ 325., prvi odstavek) pri onem sodišču, čigar rešitev se izpodbija, v osmih dneh od dne, ko se je rešitev razglasila, odnosno vročila, če ni odrejen v zakonu izrečno krajši rok. Pritožba se obrazloži ob vložitvi sami.

Pritožbo pošlje sodišče ali sodnik, kolikor ji ni ta sam upravičen ugoditi, nemudoma s spisi vred pristojnemu sodišču.

Pritožba zadrži izvršitev samo v primerih, kjer zakon to odreja. Vendar pa sme tudi sodnik ali sodišče, čigar odločba se izpodbija, prav tako sodišče, ki odloča o pritožbi, iz tehtnih razlogov ustaviti izvršitev te rešitve.

§ 331.

O pritožbi zoper rešitev ali naredbo preiskovalnega sodnika odloči v seji okrožno sodišče, ko je zahtevalo po potrebi izjavo od strank in preiskovalnega sodnika.

O pritožbi zoper rešitev okrožnega sodišča odloči, ako ne odreja ta zakon izrečno drugače, apelacijsko sodišče, ko je zaslišalo višjega državnega tožilca, brez predhodne ustne razprave, toda ko je zahtevalo po potrebi pred rešitvijo izjavo nasprotne stranke; vendar pa sme odrediti, če je treba, tudi dopolnitev spisov ali zahtevati od sodišča prve stopnje potrebno pojasnilo. Tako odloči tudi kasacijsko sodišče, ko je zaslišalo vrhovnega državnega tožilca, o pritožbi, za katero je pristojno.

Če smatra višje sodišče pritožbo za osnovano, razveljavi izpodbijano rešitev ter izda po potrebi tudi rešitev, ki ustreza zakonu. Nedopustno in neosnovano pritožbo višje sodišče zavrne.

Ko višje sodišče odloča o pritožbi, mora paziti po službeni dolžnosti na pristojnost sodišča in na prekršitve izdeželnosti.

§ 332.

Priziv zoper sodbo je dopusten samo zbog odločbe sodišča o kazni in o očuvalnih odredbah, kolikor ne gre za prekršitev zakona, označeno v § 337., št. 3., zbog odločbe o zasebnopravnih zahtevkih, o stroških kazenskega postopanja in izvršitve kazni kakor tudi zbog odločbe o priznanju ali nepriznanju olajšav ob izvršitvi kazni (§ 281., tretji in četrti odstavek).

Odločba o kazni obseza tudi sodišču prepuščeni izbor med dvema ali več vrstami kazni, omilitev kazni, vštetev ali nevštetev pripora in preiskovalnega zapora in že prestane kazni, razglasitev sodbe v novinah kakor tudi odločbo sodišča o pogojni obsodbi.

Odločbo o zasebnopravnih zahtevkih smejo izpodbijati samo obtoženec, njegov zakoniti zastopnik in njegovi nasledniki.

Odločbo o stroških smejo izpodbijati zasebni tožilec in zasebni udeleženec kot tožilec (§ 311., št. 2.), obtoženec in njegov zakoniti zastopnik, toda samo toliko, kolikor se tiče količine in izterljivosti stroškov, državni tožilec pa samo, kolikor se tiče izterljivosti.

Odločbo o priznanju ali nepriznanju olajšav ob izvršitvi kazni smejo izpodbijati tožilec, obtoženec in njegov zakoniti zastopnik.

§ 333.

Priziv se priglasi pri onem sodišču, čigar sodba se izpodbija, v treh dneh po razglasitvi. Če obtoženec pri razglasitvi ni bil prisoten, mu teče rok za priglasitev od dne priobčitve ali vročitve (§ 290.) Ko se je priziv pravočasno priglasil, se vroči pritožilcu, če se ni to že zgodilo, prepis sodbe, da obrazloži priziv, razen če je obrazložil ob priglasitvi tudi priziv ali če se je vročitvi odpovedal.

V nadaljnjih osmih dneh po vročitvi, odnosno po priglasitvi, ima pritožilec pravico, izročiti sodišču obrazložitev priziva (§ 84.), v kateri mora navesti, če se ni to zgodilo že v vlogi, tudi točke sodbe, ki jih izpodbija.

Priziv zadrži izvršitev kazni samo, če je naperjen zoper vrsto kazni ali če obtoženec, ki vlaga priziv samo zoper odmero kazni, obenem ne izjavi, da hoče nastopiti kazen.

Priglasitev priziva, v kateri so navedene točke sodbe, ki se izpodbijajo, ali pravočasno izročena obrazložitev priziva se priobči nasprotniku, ki sme izročiti sodišču svoje nasprotne razloge v osmih dneh po obvestitvi.

Ko se izroče nasprotni razlogi ali ko izteče rok, odrejen za njih izročitev, pošlje sodišče vse spise, če ni nihče priglasil revizije (§ 343., tretji odstavek, in § 353.), apelacijskemu sodišču. To odloči o prizivu v seji, ko je zaslišalo višjega državnega tožilca.

§ 334.

Apelacijsko sodišče zavrne z rešitvijo priziv takoj kot nedopustnega, če ga je priglasila oseba, ki nima pravice do tega, ali če ga je priglasila prepozno ali se mu je odpovedala ali je odstopila od njega ali če niso določno označene točke sodbe, ki se izpodbijajo.

Če je priziv dopusten, izreče apelacijsko sodišče sodbo o stvari sami.

Ko apelacijsko sodišče odloča, se omeji na točke, ki se s prizivom izpodbijajo, vzame za osnovo odločbo sodišča prve stopnje o obtoženčevi krivdi in o kazenskem zakonu, ki naj se uporabi, ter se drži ob odmeri kazni načela, izrečenega v § 327.

Če zniža apelacijsko sodišče kazen v korist kakšnega izmed več soobtožencev iz razlogov, koristnih tudi drugim soobtožencem, ki niso priglasili priziva, postopa po službeni dolžnosti tako, kakor bi bili priglasili priziv tudi ti.

Odločbo apelacijskega sodišča z razlogi priobči ali vroči okrožno sodišče strankam (§§ 79. in 80.).

Zoper odločbo apelacijskega sodišča o prizivu ni nadaljnjega pravnega sredstva.

§ 335.

Revizija je dopustna samo, če se je s sodbo prekršil formalni ali materialni zakon. Zakon je [Page] prekršen ne samo takrat, kadar se ni uporabil, ampak tudi takrat, kadar se ni uporabil pravilno.

§ 336.

S sodbo je prekršen formalni zakon:

1. če apelacijsko sodišče, ki je odločalo o ugovoru zoper obtožnico, ni bilo pristojno;
2. če sodišče, ki je izreklo sodbo, ni bilo sestavljeno po zakonu, če niso bili vsi sodniki zdržema na vsej razpravi, če je sodeloval pri sojenju sodnik, ki je po zakonu izključen (§§ 28. in 29.);
3. če se je izvršila glavna razprava brez prisotnosti osebe, ki bi bila morala biti po zakonu prisotna;
4. če se je prečital med glavno razpravo spis o izpovedbi ali o poizvedovalnem ali preiskovalnem dejanju, ki po zakonu ne veljata, najsi se je pritožilec temu protivil, ali če se je prekršil med pripravo glavne razprave ali na razpravi (§ 335.) predpis, čigar uporabo zakon izrečno nalaga kot pogoj, da postopanje ali dejanje velja, ali če je bila brez zakonite osnove izključena javnost razprave;
5. če ni izdalo sodišče med glavno razpravo rešitve o kakšnem pritožilčevem predlogu ali če je izdalo zoper njegov predlog ali ugovor rešitev, s katero so se prekršile (§ 335.) bistvene odredbe zakona ali načela postopanja o obtožbi ali obrambi, na katera mora paziti sodišče že po bistvu postopanja, najsi je obtoženec ali branilec temu ugovarjal;
6. če je odločba sodišča o odločilnih činjenicah (§ 292., št. 2. in 3., in § 293.) nejasna, nepopolna ali če nasprotuje sama sebi ali če nima sodba vobče nobenih razlogov ali če niso navedeni v njej razlogi o odločilnih činjenicah ali za oni del sodbe, ki se izpodbija, ali če nasprotujejo razlogi [Page] sami odločbi sodišča; ali če je znatno protislovje med onim, kar se navaja v razlogih o vsebini listin, ki so v spisih, ali o izpovedbah pred sodiščem, in med samimi temi listinami ali zapisniki o zasliševanju in o razpravi;
7. če se je smatralo sodišče nepravilno za stvarno pristojno;
8. če je sodišče protizakonito zavrnilo obtožbo, češ, da ni stvarno pristojno;
9. če ni sodišče z izrečeno sodbo popolnoma rešilo predmeta obtožbe;
10. če je sodišče z izrečeno sodbo prekoračilo obtožbo zoper predpise § 273., drugega odstavka, v zvezi s § 284.

§ 337.

S sodbo je prekršen materialni zakon:

1. če je prekršilo sodišče (§ 335.) zakon z odločbo o vprašanju:
   • a) ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, sploh kaznivo dejanje;
   • b) ali je kaj okolnosti, zbog katerih je krivda izključena ali kaznivost izključena ali ukinjena;
   • c) ali ni obtožbe, predloga ali odobritve upravičene osebe ali oblastva za pregon, kakor to zahteva zakon;
   • č) ali je kaj drugih okolnosti, zbog katerih je obtoženčev pregon nedopusten;
2. če se je uporabil na kaznivo dejanje, glede katerega je obtoženec proglašen za krivega, tak kazenski zakon, ki se nanj ne more uporabiti, ne glede na to, ali odrejata eden in drug zakon enako kazen; in
3. če je sodišče z odločbo o kazni ali očuvalnih odredbah (§ 332.) prekoračilo svojo kazensko oblast ali je prekršilo odredbe § 358., drugega odstavka, in § 371., četrtega odstavka, v zvezi s § 327.

§ 338.

Na prekršitve zakona, omenjene v § 336., št. 2., se pritožilec, ki je imel na glavni razpravi branilca, ne more sklicevati v reviziji, če mu je bila okolnost, ki obseza prekršitev zakona, znana še pred glavno razpravo ali če je zvedel zanjo med razpravo sámo, a temu ni ugovarjal takoj v začetku razprave ali z mesta, čim je zvedel za to.

Na prekršitev zakona, navedeno v § 336., št. 3., se pritožilec ne more sklicevati v obtoženčevo škodo.

Na prekršitve zakona, omenjene v § 336., št. 4. in 5., se ni moči sklicevati v obtoženčevo korist, če se nedvomno vidi, da ni mogla prekršitev formalnosti glede obtoženca nikakor nepovoljno vplivati na odločbo sodišča. V obtoženčevo škodo pa se more sklicevati tožilec na te prekršitve samo, če se vidi, da je mogla prekršitev formalnosti pri odločbi sodišča neugodno vplivati na obtožbo, najsi se je vkljub temu tožilec ob priliki te prekršitve protivil in zahteval, naj izda sodišče rešitev.

Prekršitve zakona, navedene v § 336., št. 7. in 8., se vpoštevajo po službeni dolžnosti.

Prekršitve materialnega zakona (§ 337., št. 1. do 3.) se vpoštevajo tudi po službeni dolžnosti, če so se dogodile v obtoženčevo škodo (§ 352.).

Zoper sodbo, s katero se obtoženec oprašča obtožbe, se sme priglasiti revizija tudi v obtoženčevo korist, toda samo zbog prekršitev, omenjenih v § 336., št. 1. in 2., vendar pa tudi to samo, če se je izrekla oprostitev zbog okolnosti, ki krivdo izključujejo ali obtoženčevo kaznivost izključujejo ali ukinjajo.

§ 339.

Revizija se priglasi pri sodišču, ki je izreklo sodbo, v treh dneh po razglasitvi sodbe. Po [Page] pravočasno priglašeni reviziji se vroči pritožilcu prepis sodbe, da obrazloži revizijo, razen če je ob priglasitvi tudi obrazložil revizijo ali če se je odpovedal vročitvi. Če obtoženec pri razglasitvi sodbe ni bil prisoten, mu teče rok za priglasitev od dne, ko mu je bila sodba priobčena ali vročena (§ 290.).

Priglasitev revizije zadrži izvršitev sodbe. Toda obtoženec, ki je obtožbe oproščen ali ki je bila zoper njega obtožba zavrnjena (§ 276.), se izpusti, če je v preiskovalnem zaporu, v prostost, razen če se je zavrnila obtožba zoper njega zbog nepristojnosti (§ 277.) in je preiskovalni zapor obvezen (§ 119., drugi odstavek) ali se je po pravici bati, da pobegne.

§ 340.

Pritožilec ima pravico, izročiti v nadaljnjih osmih dneh, ko mu je bila sodba vročena, odnosno ko je priglasil revizijo, sodišču (§ 84.) obrazložitev revizije pismeno v dveh ali več izvodih, kakor je pač eden ali je več nasprotnikov, ali pa jo podati ustno na zapisnik pri sodišču. Če hoče, da se vzame njegova pritožba v razpravo, mora označiti v priglasitvi ali v obrazložitvi posamič, jasno in določno prekršitve zakona (§ 336., št. 1 do 10., in § 337., št. 1. do 3.), če pa ugovarja pogreškom in nedostatkom postopanja, tudi činjenice, ki obsezajo te pogreške ali nedostatke.

V priglasitvi ali v obrazložitvi revizije zaradi dokaza trditev, navedenih v reviziji, kolikor se nanašajo samo na prekršitve formalnega zakona po § 336., št. 2., 4. in 5., se sme sklicevati pritožilec tudi na nove činjenice in dokaze s točno označbo vseh okolnosti, ki so sposobne za oceno njih veljavnosti.

Če je podal obtoženec priglasitev ali obrazložitev revizije na zapisnik pri sodišču, se odpravijo [Page] nedostatki in nejasnosti po možnosti z njegovim sodnim zaslišanjem.

§ 341.

Revizijo zavrne okrožno sodišče sámo:

1. če se je podala priglasitev prepozno, a se ni izročila prošnja za postavitev v prejšnji stan (§ 326.), ali če jo je podala oseba, ki ni upravičena za revizijo ali ki se ji je odpovedala ali je odstopila od revizije;
2. če ni ne v priglasitvi ne v obrazložitvi posamič jasno in določno označena kakšna izmed prekršitev zakona (§ 336., št. 1. do 10., in § 337., št. 1. do 3.) ali če niso vsaj z razločnim opozorilom ali posebe navedene činjenice, iz katerih izvira prekršitev zakona (§ 340., prvi odstavek);
3. če se ni podala označba prekršitve zakona, kakor se zahteva pod št. 2., na zapisnik pri sodišču ali s pismeno vlogo v dveh ali več izvodih (§ 340., prvi odstavek), ki jih podpiše upravičeni branilec, kolikor ne gre za revizijo državnega tožilca (§ 325.). Če nima pismena vloga samo branilčevega podpisa ali če se ni izročila v dveh ali več izvodih, se vrne ta vloga najprej pritožilcu, da jo popravi v treh dneh po prejemu ali da poda v istem roku obrazložitev revizije na zapisnik pri sedišču.

§ 342.

Zoper rešitev sodišča prve stopnje, s katero se po § 341. revizija zavrača, je dopustna pritožba, ki se mora izročiti v treh dneh istemu sodišču. To sodišče jo pošlje v nadaljnjih treh dneh s spisi vred kasacijskemu sodišču. Ta pritožba ne zadrži izvršitve, če se ne zdi sodišču potrebno, odrediti drugače.

Kasacijsko sodišče odloči o tej pritožbi v seji, ko je zaslišalo vrhovnega državnega tožilca.

Ako kasacijsko sodišče ugodi pritožbi, teče v primeru § 341., št. 1., rok, v katerem je izročiti obrazložitev revizije, če se ni že izročila, od dne, ko se priobči rešitev kasacijskega sodišča. Če ni bil prepis sodbe, zoper katero je priglasil pritožilec revizijo, že prej vročen, se mu vroči obenem s to rešitvijo o pritožbi.

Če kasacijsko sodišče zavrne pritožbo, vrne spis sodišču prve stopnje; če pa je bil z revizijo združen priziv, pošlje spise apelacijskemu sodišču, da reši priziv.

Če spozna kasacijsko sodišče, ko zavrne pritožbo kot neosnovano, da se je vložila očividno iz objesti ali zaradi zavlačevanja, izreče zoper pritožilca ali njegovega branilca denarno kazen do tisoč dinarjev.

§ 343.

Če revizija ustreza zakonitim predpisom, se priobči en izvod izročene obrazložitve nasprotni stranki s poučilom, da more izročiti v osmih dneh sodišču svoje nasprotne razloge pismeno ali na zapisnik pri sodišču.

Zaradi izpodbijanja trditev v reviziji se sme sklicevati stranka v nasprotnih razlogih, podprtih z novimi činjenicami in dokazi (§ 340., drugi odstavek), na nove činjenice in dokaze, katerih važnost mora razložiti.

Sodišče pošlje takoj, čim prejme te nasprotne razloge ali se jim pooblaščenec odpove ali čim izteče rok, odrejen za njih izročitev, vse spise z revizijo in nasprotnimi razlogi vred kasacijskemu sodišču v rešitev.

§ 344.

Kasacijsko sodišče odloči o predmetu, ki prispe k njemu zbog revizije, izven seje ali v seji senata ali na javni razpravi.

Izven seje odloči kasacijski sodnik, odrejen za poročevalca, z odobritvijo senatnega predsednika o tem, da pošlje spise takoj vrhovnemu državnemu tožilcu v pregled, ali o potrebi, da se dopolnijo spisi ali dobavijo pojasnila o prekršitvi formalnosti, navedeni v reviziji, ali o tem, da se takoj odredi dan za javno razpravo.

V seji vzame senat kasacijskega sodišča revizijo v razpravo, če predlaga vrhovni državni tožilec spričo njemu poslanih spisov ali pa poročevalec, da se izreci kakšna izmed rešitev, omenjenih v §§ 345. in 346. Vendar pa sme vršiti kasacijsko sodišče v seji, če odloči po § 345., da je revizija zavrnjena, tudi svojo pravico, ki mu jo daje odredba § 338., četrtega in petega odstavka, in § 352., ko je zaslišalo vrhovnega državnega tožilca.

V vseh drugih primerih se odredi takoj brez posebne rešitve kasacijskega sodišča dan za javno razpravo predmeta. Javna razprava se sme odrediti tudi ob priliki, ko se posvetuje kasacijsko sodišče v seji.

§ 345.

Ko je kasacijsko sodišče zaslišalo vrhovnega državnega tožilca, zavrne v seji — ako se mu ne zdi potrebno, dobaviti stvarnih pojasnil o prekršitvi formalnosti, navedeni v reviziji, zlasti pa tudi o nedostatkih zapisnika o glavni razpravi (§ 340., drugi odstavek, in § 343., drugi odstavek) — revizijo z rešitvijo (§§ 353. in 354.):

1. če bi jo biio moralo zavrniti že sámo sodišče prve stopnje po § 341. ali če se je prekršitev, [Page] glede katere se trdi, da obstoji, že odpravila z rešitvijo kasacijskega sedišča, ki je bila izrečena v isti stvari; in
2. če spozna glede revizije, ki se sklicuje na prekršitve zakona, omenjene v §§ 336. in 337., da je zavrniti revizijo kot očividno neosnovano brez nadaljnje razprave.

Ko kasacijsko sodišče izreka te rešitve, sme uporabiti tudi odredbo § 342., petega odstavka.

Rešitev po predpisih tega paragrafa sme izreči kasacijsko sodišče tudi ob posvetovanju o pritožbi po § 342., če jo je spoznalo za osnovano in če je bila obrazložitev revizije izročena ali je rok za izročitev obrazložitve iztekel.

§ 346.

Ko je kasacijsko sodišče zaslišalo vrhovnega državnega tožilca, sme reviziji v seji ugoditi in sodbo razveljaviti:

1. če spozna, da apelacijsko sodišče, ki je zavrnilo ugovor zoper obtožnico in pristalo na obtožbo, ni bilo pristojno (§ 336., št. 1.);
2. če se je priglasila revizija v obtoženčevo korist in kasacijsko sodišče spozna, da se mora odrediti nova glavna razprava; in
3. če se je priglasila revizija v obtoženčevo korist in kasacijsko sodišče spozna, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo (§ 336., št. 10.) ali da je v obtoženčevo škodo prekršilo materialni zakon (§ 337., št. 1. do 3.).

V prvem primeru pošlje kasacijsko sodišče stvar v rešitev pristojnemu apelacijskemu sodišču, če pa se mu zdi potrebno, da se postopanje po predpisu § 206., prvega odstavka, popravi, jo pošlje sodišču prve stopnje v popravo in nadaljnje postopanje. V drugem primeru pošlje stvar na novo [Page] razpravo (§ 352., drugi odstavek, tretji stavek) ali istemu ali drugemu okrožnemu sodišču, ki je za stvar pristojno. V tretjem primeru izreče kasacijsko sodišče samo v seji sodbo o stvari, če so bile v sodbi prve stopnje ugotovljene činjenice, na katere se mora po pravilni uporabi zakona opreti sodba (§ 350., št. 5., in § 352., drugi odstavek, tretji stavek).

§ 347.

Dan za javno razpravo pred senatom kasacijskega sodišča se odredi tako, da ostane obtožencu, njegovemu zakonitemu zastopniku, če je ta priglasil revizijo, zasebnemu tožilcu ali zasebnemu udeležencu kot tožilcu za pripravo rok osmih dni od vročitve obvestila. V obvestilu je treba opomniti, da se bodo, če ne pridejo na razpravo, prečitali revizija ali nasprotni razlogi in da se bo to vzelo za osnovo rešitvi.

Če je obtoženec zaprt, ga je obvestiti o razpravi z dostavkom, da nima pravice, priti osebno, ampak da ga sme zastopati na razpravi samo branilec.

Če je obtoženec že imenoval branilca, se pošlje obvestilo samo temu.

Če je obtoženec maloleten ali če je obramba drugače obvezna, a ni izjavil ne obtoženec ne zakoniti zastopnik maloletnega obtoženca, da pošlje branilca sam na razpravo, postavi senatni predsednik obtožencu branilca izmed onih, ki žive v kraju, kjer je kasacijsko sodišče.

Razen tega sme postaviti senatni predsednik obtožencu branilca po službeni dolžnosti tudi, če se mu zdi to po konkretnem primeru potrebno.

Brez prisotnosti vrhovnega državnega tožilca ali njegovega namestnika se javna razprava ne sme vršiti.

§ 348.

Razprava pred kasacijskim sodiščem je po odredbah §§ 222. do 226. javna. Za vzdrževanje reda in dostojanstva na zasedanju se uporabljajo predpisi §§ 229. do 231. Zapisnik o razpravi, ki mora obsezati v glavnem potek razprave, kakor tudi zapisnik o posvetovanju piše zapisnikar.

Razprava se začne s poročilom enega izmed kasacijskih sodnikov, ki ga odredi senatni predsednik za poročevalca. Poročevalec mora razložiti potek dotedanjega postopanja in navesti prekršitve, na katere se sklicuje revizija, kakor tudi sporne točke, ki izvirajo iz tega, ne da bi oddajal svoje mnenje o tem, kakšna odločba naj se izreče. Prečita se tudi sodba, kolikor se izpodbija.

Nato dobi besedo pritožilec, da obrazloži revizijo, za njim pa nasprotnik, da mu odgovori. Če sta uporabili revizijo obe stranki, dobi besedo najprej vrhovni državni tožilec. Obtožencu, če je prišel, ali njegovemu branilcu gre vsekako poslednja beseda. Če kakšna stranka, brez katere se sme razprava izvršiti, ni prišla, je prečitati njeno revizijo z obrazložitvijo ali njene nasprotne razloge.

Če branilec ni prišel ali je predčasno odšel, a je obramba obvezna, se razprava prekine in se odredi drug branilec; če pa to ni mogoče, je treba razpravo preložiti in zoper branilca postopati po § 237., tretjem odstavku.

Po predsednikovi izjavi, da je razprava končana, se umakne sodišče na posvetovanje, da izreče sodbo.

§ 349.

Kasacijsko sodišče oceni tudi rešitve, ki so bile izdane pred izpodbijano sodbo, če se ta opira nanje, kolikor se tiče revizija tudi njih.

Če spozna kasacijsko sodišče, da je revizija neosnovana, jo zavrne, in če se je uporabila očividno iz objesti ali zato, da bi se stvar zavlekla, obsodi pritožilca ali, kakršne so pač okolnosti, njegovega branilca ali zastopnika na denarno kazen do tisoč dinarjev.

§ 350.

Če kasacijsko sodišče spozna, da je revizija osnovana, razveljavi sodbo, kolikor se izpodbija in kolikor se navedena prekršitev tiče sodbe (§ 338., četrti in peti odstavek, in § 352.), izreče po različnosti prekršitve sodbo ter postopa nadalje po nastopnih predpisih:

1. če gre za prekršitev, omenjeno v § 336., št. 1., pošlje stvar pristojnemu apelacijskemu sodišču, če pa se mu zdi potrebno, da se postopanje po predpisu § 206., prvega odstavka, popravi, sodišču prve stopnje v popravo in nadaljnje postopanje;
2. če ugotovi kakšno izmed prekršitev, omenjenih v § 336., št. 2. do 6., odredi novo glavno razpravo ter pošlje stvar po svoji izprevidnosti istemu ali drugemu okrožnemu sodišču;
3. če spozna, da je sodišče prve stopnje stvarno nepristojno (§ 336., št. 7.), odredi, da se pošlji stvar pristojnemu sodišču, in odloči obenem, ali naj se preiskovalni zapor ukine ali vzdrži v moči;
4. če spozna, da je sodišče prve stopnje protizakonito zavrnilo obtožbo zbog svoje nepristojnosti ali da ni rešilo predmeta obtožbe (§ 336., št. 8. in 9.), mu naloži kasacijsko sodišče, naj izvrši novo razpravo in izreče novo sodbo, ki se omeji v drugem primeru samo na nerešene točke obtožbe;
5. če spozna, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo (§ 336., št. 10.) ali da je prekršilo materialni zakon (§ 337., št. 1. do 3.), izreče kasacijsko sodišče sámo sodbo o stvari ter jo opre na [Page] činjenice, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne da bi bilo prekoračilo obtožbo; pri tem se drži načela, omenjenega v § 327. Če pa kasacijsko sodišče spozna, da v sodbi ali v njenih razlogih niso ugotovljene činjenice, na katere bi se bila morala po pravilni uporabi zakona opreti sodba, pošlje stvar na novo razpravo in v odločitev istemu ali drugemu okrožnemu sodišču, po okolnostih pa tudi pristojnemu sodniku poedincu okrožnega ali sreskega sodišča.

§ 351.

Če je naperjena revizija samo zoper poedine odločbe, ki so obsežene v sodbi, in kasacijsko sodišče spozna, da se dado izločiti iz vsebine celokupne sodbe, sme razveljaviti izpodbijano sodbo samo deloma. Tako sme storiti kasacijsko sodišče tudi, če se opira izpodbijana sodba na več kaznivih dejanj, a se omejuje revizija samo na postopanje ali na odločbo o poedinih teh dejanj, ako je uverjeno, da se sme izvršiti delna ponovitev postopanja ali da se sme izdati tudi brez ponovitve nova odločba o poedinih teh dejanj.

§ 352.

Kasacijsko sodišče se omeji praviloma samo na preskušanje onih prekršitev, ki jih pritožilec v reviziji posebno poudarja ali na katere vsaj razločno kaže.

Če pa se kasacijsko sodišče ob čigarkoli reviziji uveri, da so se prekršili predpisi o stvarni pristojnosti sodišč (§ 336., št. 7. in 8., in § 338., četrti odstavek) ali da se je v obtoženčevo škodo prekršil materialni zakon (§ 337., št. 1. do 3., in § 338., peti odstavek) ali da so te prekršitve, zbog katerih je izdalo odločbo v obtoženčevo korist, koristne tudi za kakšnega izmed soobtožencev, ki ni [Page] priglasil revizije ali vsaj ne v tej smeri, postopa po službeni dolžnosti, kakor bi bila revizija priglašena zbog teh prekršitev.

§ 353.

Če je z revizijo v zvezi tudi priziv, odloči kasacijsko sodišče po rešitvi revizije ali istočasno tudi o prizivu, ko je zaslišalo vrhovnega državnega tožilca.

Če se je priglasil priziv edino v obtoženčevo korist, se drži kasacijsko sodišče načela, omenjenega v § 327.

§ 354.

Ko je kasacijsko sodišče zaslišalo vrhovnega državnega tožilca, sme ob posvetovanju v seji (§ 345.) ali po javni razpravi o čigarkoli reviziji po službeni dolžnosti razveljaviti sodbo prve stopnje in odrediti novo glavno razpravo v obtoženčevo korist, če nastane znaten dvom o resničnosti činjenic, na katere se sodba opira, pa se ta dvom ne odpravi niti s poedinimi poizvedbami, ki jih je odredilo.

Vendar pa sme kasacijsko sodišče v takem primeru takoj izreči tudi novo sodbo, s katero se obtoženec oprosti obtožbe ali se uporabi nanj milejši kazenski zakon. Toda za tako sodbo je treba soglasnosti vseh senatnih sodnikov.

§ 355.

Ko je kasacijsko sodišče zaslišalo vrhovnega državnega tožilca, sme odrediti, ne da bi se vezalo na pogoje za obnovo kazenskega postopanja (§ 362.), po službeni dolžnosti novo glavno razpravo ali obnovo kazenskega postopanja v korist obsojene osebe, če nastane dvom, omenjen v prvem odstavku § 354., ob posvetovanju o poročilu, ki mu [Page] je bilo predloženo po § 283., drugem odstavku, ali o zahtevi za zaščito zakona (§§ 41. in 357.) ali ob preskušanju spisov, ki ga izvrši na posebno zahtevo vrhovnega državnega tožilca. Vendar pa sme postopati kasacijsko sodišče tudi v takem primeru po drugem odstavku § 354.

Če odredi kasacijsko sodišče, da se mora kazensko postopanje obnoviti, se uporabijo predpisi §§ 368., 370. in 371.

Ali naj se zadrži izvršitev kazni in poveri nadaljnje postopanje drugemu pristojnemu sodišču, o tem odloči kasacijsko sodišče.

Predloge vseh drugih oseb, razen vrhovnega državnega tožilca, da se izdaj odločba kasacijskega sodišča po tem paragrafu, zavrne z mesta brez razprave sodišče, ki se mu podado.

§ 356.

Ko je posvetovanje končano in sodba izrečena, jo razglasi kasacijsko sodišče z razlogi javno (§ 223., četrti odstavek). Potem pošlje sodbo praviloma s spisi vred neposredno v izvršitev sodišču prve stopnje.

Rešitev kasacijskega sodišča, sprejeto v seji, kakor tudi sodbo, razglašeno po javni razpravi v obtoženčevi odsotnosti, priobči sodišče prve stopnje nemudoma obtožencu, če je v zaporu, drugače pa mu jo vroči v overovljenem prepisu. Če je uporabil revizijo obtožencev zakoniti zastopnik ali zasebni tožilec ali zasebni udeleženec kot tožilec, obvesti sodišče prve stopnje o teh odločbah tudi nje z vročitvijo prepisa.

Sodbo, s katero je obtoženec obsojen na smrt, bodisi da zoper njo ni bilo uporabljeno pravno sredstvo (§§ 283. in 355.), bodisi da je dobila z zavrnitvijo revizije pravno moč, pošlje kasacijsko [Page] sodišče, najsi ni nihče vložil prošnje za pomilostitev, s spisi in z mnenjem sodišča prve stopnje in s svojim mnenjem, izrečenim po zaslišanju vrhovnega državnega tožilca, neposredno ministru pravde zaradi pomilostitve.

§ 357.

Za javno razpravo o zahtevku za zaščito zakona, ki ga poda vrhovni državni tožilec (§ 41.) neposredno kasacijskemu sodišču, veljajo predpisi §§ 348. do 356., prvega odstavka, s to razliko, da sodeluje na razpravi samo vrhovni državni tožilec, dočim se ne obvestijo o razpravi ne obtoženec ne branilec ne druge osebe.

Če spozna kasacijsko sodišče, da je podani zahtevek za zaščito zakona osnovan, izreče sodbo, da se je v kazenskem predmetu z rešitvijo, naredbo, dejanjem, izvršenim postopanjem, ki se izpodbija, ali z izrečeno sodbo prekršil (§ 335.) zakon. Če smatra ta zahtevek za neosnovanega, ga s sodbo zavrne. Odločba kasacijskega sodišča, da se je zakon prekršil, nima zoper obtoženca praviloma nikakršnega učinka.

Če pa je obtoženec s sodbo, s katero se je prekršil zakon, obsojen na kazen, ga oprosti kasacijsko sodišče, kakršne so pač okolnosti, po svoji izprevidnosti obtožbe ali zavrne tožbo ali pa uporabi nanj milejši kazenski zakon ali odredi, da se ponovi zoper njega kazensko postopanje ali samo glavna razprava pred istim ali drugim pristojnim sodiščem prve stopnje. Če spozna, da civilno kazensko sodišče sploh ni pristojno za presojeno stvar, razveljavi sodbo in odredi, da se izroči stvar pristojnemu oblastvu.

Sodbo, izrečeno po tretjem odstavku tega paragrafa, naznani sodišče prve stopnje obtožencu in oškodovancu z vročitvijo njenega prepisa.

§ 358.

Sodišče prve stopnje, ki se mu pošlje stvar po §§ 346., 350., 354., prvem odstavku, 355., prvem odstavku, in 357., tretjem odstavku, na novo glavno razpravo, vzame za osnovo razpravi prejšnjo obtožnico, če ne odredi kasacijsko sodišče kaj drugega.

Ob izrekanju sodbe na osnovi nove glavne razprave se drži sodišče prve stopnje načela, izrečenega v § 327.

Zoper to novo sodbo je dopustna revizija zbog novih prekršitev zakona, omenjenih v §§ 336. in 337., kolikor niso že odpravljene z rešitvijo kasacijskega sodišča, ki se je izdala v isti stvari.

§ 359.

Kazensko postopanje, ki se je končalo s pravnomočno rešitvijo ali sodbo sodišča, se sme obnoviti samo na zahtevo upravičene osebe ob pogojih, navedenih v §§ 361. do 365.

A tudi ne glede na pogoje in formalnosti, ki jih odrejajo omenjeni paragrafi, sme pokreniti ali nadaljevati pristojno sodišče na zahtevek upravičenega tožilca kazensko postopanje v nastopnih primerih:

1. če so bile prejšnje poizvedbe ali preiskava ustavljene ali je bila obtožnica zavrnjena, ker ni bilo zahtevka upravičenega zasebnega tožilca ali predpisanega predloga ali odobritve upravičene osebe ali oblastva ali ker se ni moglo zoper storilca kaznivega dejanja postopati zato, ker sodišče ni bilo pristojno (§ 277.), ali ker je storilec po storjenem dejanju duševno obolel ali ker je bil odsoten ali ga ni bilo moči najti ali ker je bila [Page] dobava kakšnega dokaza združena z velikimi težkočami — če se odpravijo ali če prestanejo zapreke, ki so ovirale pokrenitev ali nadaljevanje postopanja, kolikor ni nastopilo zastaranje;
2. če se je priznala pri dovršitvi kazenskega postopanja tožilcu pravica pregona zbog drugih kaznivih dejanj (§§ 284. in 285.) ali če so se pojavile šele pozneje osnove suma o drugem prej storjenem kaznivem dejanju, kolikor ni nastopilo zastaranje;
3. če je postopal o dejanju, ki je zločinstvo, sodnik poedinec okrožnega ali sreskega sodišča, kakor bi bil on pristojen soditi. Vendar pa je to dopustno samo, če še ni minilo od odločbe sodnika poedinca šest mesecev ali če ni minilo, ako gre za zločinstvo, za katero določa zakon kot največjo mero kazni robijo ali zatočenje preko petih let, več nego leto dni.

§ 360.

Ne glede na pogoje in formalnosti, ki jih odreja §§ 362., sme predrugačiti pristojno sodišče razen v primerih, omenjenih v §§ 352., 354., 355. in 357., na zahtevek upravičene osebe pravnomočno sodbo v nastopnih primerih:

1. če je bilo izrečenih z različnimi sodbami zoper istega obtoženca pravnomočno več kazni na prostosti, pa se ni uporabil predpis § 286. ali se niso uporabili predpisi kazenskega zakona o odmeri ene kazni, kjer bi se bili morali uporabiti. V takem primeru sme predrugačiti pristojno sodišče prve stopnje z naknadno uporabo neuporabljenih predpisov na zahtevek državnega tožilca ali na obsojenčev zahtevek prejšnje sodbe, ko je zaslišalo obsojenca in njegovega branilca, kolikor gre za odmero kazni, in odrediti z novo sodbo eno kazen;
2. [Page]če se ne bi morala popolnoma izvršiti pravnomočna sodba, s katero se je izrekla za več dejanj ena kazen, z enim delom zbog pomilostitve ali iz drugih razlogov, sme izreči sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, na zahtevek državnega tožilca ali na obsojenčev zahtevek, ko je zaslišalo obsojenca in njegovega branilca, novo sodbo, s katero določi po novem stanju kazen, ki jo je še izvršiti.

Če izvirajo različne sodbe, omenjene pod št. 1., od različnih sodišč, je pristojno za rešitev ono sodišče, ki je sodilo o stvari, v kateri je bila izrečena najstrožja vrsta kazni, ob istovrstnih kaznih ono, ki je izreklo največjo kazen, če pa sta vrsta in velikost kazni enaki, ono sodišče, ki je izreklo poslednjo kazen.

§ 361.

Na zahtevek upravičenega tožilca se sme dopustiti, da se obnovi zoper izvestno osebo kazensko postopanje, ki je bilo pravnomočno ustavljeno v poizvedbah ali v preiskavi ali zbog zavrnitve obtožnice ali zbog odstopa od obtožbe pred začetkom glavne razprave. To je dopustno, razen v primerih, omenjenih v § 359., samo, če pravica, preganjati to kaznivo dejanje, ni zastarana in če se predlože novi dokazi, ki so sposobni, dokazati obdolženčevo krivdo.

Toda na zahtevek zasebnega tožilca, ki je odstopil od svoje tožbe, se ne dopusti obnova postopanja. Če pa je bilo kazensko postopanje ustavljeno zato, ker zasebni tožilec v določenem roku ni izročil obtožnice ali ker ni prišel na glavno razpravo, a dokaže, da so ga nepremagljive zapreke zadržale, vložiti obtožnico ali priti, se sme dopustiti obnova postopanja, ako zahteva to v treh dneh, odkar je zapreka prestala, in ako predloži v prvem primeru obenem obtožnico.

§ 362.

Na zahtevek pravnomočno obsojene osebe se sme dopustiti tudi po prestani kazni obnova kazenskega postopanja v njeno korist:

1. če dokaže, da je bila provzročena njena obsodba z lažno ali z lažno prenarejeno listino, ki se je uporabila za dokaz, ali z lažno izpovedbo prič ali soudeležencev ali z lažnim strokovnim mnenjem izvedencev, ki se je podalo ali prečitalo na glavni razpravi, ali s podkupitvijo preiskovalnega sodnika ali kakšnega izmed sodnikov, ki so sodelovali pri izrekanju sodbe, ali z drugim kaznivim dejanjem kakšnega teh sodnikov, kolikor se tiče to dejanje postopanja;
2. če predloži nove činjenice ali nove dokaze, ki so sposobni sami po sebi ali v zvezi s prej preiskanimi dokazi, provzročiti njeno oprostitev ali obsodbo zbog takega dejanja, na katero se mora uporabiti milejši kazenski zakon; ali
3. če sta bili zbog istega kaznivega dejanja izrečeni dve ali je bilo izrečenih več sodb in če se mora na osnovi vzporeditve teh sodb in činjenic, na katere se opirajo te sodbe, neizogibno smatrati, da je bila ista oseba zaradi istega dejanja drugič obsojena ali da je ena ali več obsojenih oseb nedolžnih ali krivih samo takega kaznivega dejanja, na katero se mora uporabiti milejši kazenski zakon od onega, po katerem se je sodilo.

§ 363.

Poleg obsojenca smejo zahtevati obnovo postopanja po § 362. tudi po njegovi smrti vse druge osebe, ki so po § 324. upravičene, uporabiti pravno sredstvo v obtoženčevo korist. Če je obtoženec že podal zahtevek za obnovo postopanja, smejo omenjene osebe po njegovi smrti nadaljevati postopanje.

Državni tožilec in pristojno sodišče morata, če doznata za činjenice ali okolnosti, omenjene v § 362., neposredno ali od drugega sodišča ali oblastva, o tem obvestiti obsojenca ali drugo osebo, upravičeno za zahtevek; državni tožilec pa sme tudi sam podati zahtevek.

Če ne poda zahtevka za obnovo postopanja ne državni tožilec ne katerakoli teh oseb v štirinajstih dneh, ko so bile obveščene, postavi pristojno sodišče, če pa zahteva nujnost, še prej, branilca, ki mora podati ta zahtevek v najkrajšem času.

§ 364.

Na zahtevek državnega ali zasebnega tožilca se sme dopustiti obnova kazenskega postopanja zbog kaznivega dejanja, glede katerega je bil obtoženec s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali glede katerega je bila, tazen v primerih, omenjenih v § 359., št. 1., obtožba s pravnomočno sodbo zavrnjena. Vendar pa je to dopustno samo, če je obtoženec še živ, če pravica, preganjati to kaznivo dejanje, še ni zastarana, in če je:

1. bila provzročena sodba z lažno ali z lažno prenarejeno listino ali z lažno izpovedbo prič ali z lažnim strokovnim mnenjem izvedencev ali s podkupitvijo sodnikov ali z drugim kaznivim dejanjem sodnikov (§ 362., št. 1.) ali z drugim kaznivim dejanjem obtoženčevim ali kakšne druge osebe; ali
2. če obtoženec pozneje pred sodiščem ali izven sodišča verodostojno prizna dejanje, ki ga je obdolžen, ali če se pojavijo nove činjenice ali novi dokazi, ki so sposobni sami po sebi ali v zvezi s prejšnjimi preiskanimi dokazi, ugotoviti obdolženčevo krivdo.

§ 365.

Na zahtevek državnega tožilca se sme dopustiti obnova kazenskega postopanja tudi zato, da se obsodi obtoženec zaradi dejanja, zaradi katerega je bil pravnomočno obsojen, po strožjem kazenskem zakonu, toda samo ob pogojih, omenjenih v § 364., in če je poleg tega:

1. določena za storjeno zločinstvo smrtna kazen ali dosmrtna robija, dočim se je smela izreči po kazenskem zakonu, ki se je uporabil v prejšnji sodbi, samo časna robija;
2. če preseza največja mera kazenskega zakona, ki se je moral uporabiti za zločinstvo, deset let, dočim se je odmerila po odredbi kazenskega zakona kazen, katere največja mera ne preseza petih let; ali
3. če je dejanje zločinstvo, a je bil obtoženec obsojen, samo zbog prestopka.

§ 366.

Zahtevek za obnovo kazenskega postopanja se poda pismeno ali pa na zapisnik pri onem sodišču prve stopnje, pri katerem je teklo prejšnje postopanje. Če je sodilo o dejanju, ki je zločinstvo, sresko sodišče, se poda zahtevek onemu okrožnemu sodišču, v čigar območju je to sresko sodišče. V zahtevku se morajo navesti zakoniti pogoji za obnovo postopanja in dokazi ali činjenice, ki so osnova zahtevku.

Če izhaja že iz samega zahtevka, da ga je podala neupravičena oseba, ali da ni zakonitih pogojev za obnovo postopanja ali da ni moči priti do dokazov, ki se navajajo, ali da so činjenice in dokazi, na katere se zahtevek opira, že zavrnjeni s pravnomočno rešitvijo sodišča ali da niso sposobni za obnovo postopanja, zavrne sodišče ta zahtevek. Če [Page] sodišče ne spozna, da je zahtevek takoj zavrniti, ga priobči v prepisu nasprotni stranki v izjavo v roku osmih dni. Ko prispe ta izjava ali ko izteče rok zanjo, odredi sodišče, da je preiskati činjenice in zaslišati priče, po potrebi tudi pod prisego, ter priskrbi drug dokaz po zahtevku ali po nasprotnikovi izjavi.

§ 367.

Na osnovi poizvedb po § 366. odloči sodišče o zahtevku, podanem po § 361., brez nadaljnje razprave; sicer pa pošlje spise državnemu tožilcu s pozivom, naj poda v osmih dneh svoj predlog. Čim ta predlog prispe, preskusi sodišče zbrane dokaze; če na osnovi tega preskusa ne zavrne zahtevka, pozove in zasliši osebo, ki zahteva obnovo postopanja, in njenega nasprotnika ter odloči, ali je obnova postopanja umestna ali ni. Pri tem odločanju ne sodeluje po možnosti sodnik, ki je sodeloval pri prejšnjem odločanju o tej stvari. Če ne pride na zaslišanje oseba, zoper katero ali v katere korist se zahteva obnova, ali kakšna druga upravičena oseba, ki zahteva zanjo obnovo postopanja, ali zasebni tožilec, se pretrese in reši stvar tudi brez njih.

Zoper to rešitev kakor tudi zoper rešitev o zahtevku, podanem po § 361., in zoper rešitev, izrečeno po drugem odstavku § 366., je dopustna pritožba na apelacijsko sodišče; izročiti jo je sodišču prve stopnje.

Če spozna poročevalec apelacijskega sodišča, da je treba poizvedbe popolniti ali zahtevati pojasnila od sodišča prve stopnje, sme to odrediti tudi izven seje po odobritvi senatnega predsednika. Sicer pa odloči apelacijsko sodišče ob priliki pritožbe o zahtevku, ko je zaslišalo poročevalca in [Page] višjega državnega tožilca. Če apelacijsko sodišče dopusti obnovo postopanja, sme odrediti tudi drugo sodišče za nadaljnje postopanje ali pa poslati stvar, če je pristojen zanjo sodnik poedinec okrožnega sodišča ali pristojno sresko sodišče, na razpravo kateremu izmed njiju.

§ 368.

Izvršitev sodbe se ne zadrži in ne prekine niti z zahtevkom za obnovo postopanja niti z dopustitvijo te obnove. Če pa se zahteva obnova postopanja v obsojenčevo korist in če smatra sodišče, ki je pristojno za rešitev, zbog izvršenih poizvedb po pravici, da je prejšnjo sodbo razveljaviti, sme odrediti, da se izvršitev sodbe, kolikor gre za zasebnopraven zahtevek in stroške kazenskega postopanja, odgôdi ali prekini do končne rešitve obnovljenega postopanja.

Če se pravnomočno odloči, da je obnova postopanja umestna, se mora izvršitev kazni takoj ustaviti. V takem primeru kakor tudi če se dopusti obnova v škodo oproščene ali obsojene osebe, odloči sodišče na zahtevek državnega tožilca takoj o preiskovalnem zaporu po predpisih X. poglavja.

§ 369.

Sodišče, ki je odločilo, da je obnova postopanja dopustna v obsojenčevo korist, sme takoj v seji, če pristane na to državni tožilec, razveljaviti prejšnjo sodbo in izreči novo sodbo, da se obtoženec oprašča obtožbe, ali jo predrugačiti po njegovem zahtevku, da se uporabi nanj milejši kazenski zakon, ali, vzdržujoč prejšnjo sodbo, izreči, da se odpravlja samo kakšna pravna posledica, izrečena v prejšnji sodbi.

Če obnova postopanja ni dopustna za vsa kazniva dejanja, zaradi katerih je bil obtoženec obsojen, ampak samo za nekatera dejanja, izreče sodišče novo kazen, pri čemer všteje že prestano kazen.

Zoper sodbo, izrečeno po tem paragrafu, je dopusten priziv, in sicer le obtožencu in le zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Če zahtevajo obtoženec, ki je oproščen obtožbe, ali njegov zakonski drug ali sorodniki (§ 324.), se razglasi sodba, s katero se obtoženec oprašča, v „Službenih Novinah” ali ob njih stroških tudi v drugih javnih listih.

§ 370.

Če sodišče ne uporabi odredbe § 369. ali če ne odredi glede na uspeh zbranih dokazov takoj nove glavne razprave na osnovi prejšnje obtožnice, se vrne stvar, ker je dopuščena obnova postopanja, v stanje preiskave.

Preiskava se vodi po rešitvi, s katero je dopuščena obnova postopanja, in po novih dokazih. Občni predpisi o ustavitvi preiskave ali o postavitvi pod obtožbo se uporabijo tudi tukaj; toda zoper uvedbo preiskave ni pritožbe. Če se postopanje pravnomočno dokonča z razveljavitvijo prejšnje sodbe, ne da bi se odredila glavna razprava, ima obdolženec pravico zahtevati, da se javno razglási rešitev sodišča o razveljavitvi prejšnje sodbe in o ustavitvi preiskave ali o zavrnitvi obtožnice. To pravico imajo tudi zakonski drug in obdolženčevi sorodniki (§§ 363. in 324.), če je obnova dopuščena v korist umrlega obdolženca ali če je ta umrl pred dokončanim obnovljenim postopanjem ter je sodba razveljavljena in postopanje ustavljeno zato, ker ni dokazano, da je bil pokojnik kriv.

§ 371.

Če je odredilo sodišče novo glavno razpravo na osnovi prejšnje obtožnice (§ 370., prvi odstavek) ali če se odredi ta nova glavna razprava na osnovi nove obtožnice, ki jo vloži tožilec po končani preiskavi (§ 370., drugi odstavek), se obvesti o njej tudi oškodovanec.

Na novi glavni razpravi postopa in odloča sodišče, ne da bi se vezalo na podatke prejšnje razprave in na prejšnjo rešitev stvari. Če obtoženec v primeru, kjer je obnova postopanja dopuščena v njegovo korist, ne more priti na glavno razpravo, mu postavi sodišče branilca, ako ga ne imenuje sam, in prečita se zapisnik o njegovem zaslišanju. Prav tako se prečitajo tudi zapisniki o zaslišanju onih soudeležencev, prič in o strokovnem mnenju onih izvedencev, ki se ne morejo več zaslišati, ter se izreče sodba.

Če sodišče spozna, da ne more na osnovi podatkov glavne razprave vzdržati v moči prejšnje sodbe, jo razveljavi celoma ali deloma ter izreče novo sodbo. Če je bila dopuščena obnova postopanja v obsojenčevo korist, se ravna sodišče, ako izreče obsodbo, po načelu § 327.

Ko se odmerja nova kazen, se všteje že prestana kazen po predpisih kazenskega zakona.

Z novo sodbo se sme izreči oprostitev od obtožbe ali milejša kazen, najsi je bila obnova postopanja dopuščena v škodo oproščene ali obsojene osebe.

Zoper novo sodbo so dopustna vsa pravna sredstva.

§ 372.

V postopanju zbog kaznivih dejanj, za katera je pristojen sodnik poedinec okrožnega sodišča, ni uvajati preiskave po § 97., razen če se odredi preiskovalni zapor. Državni tožilec vloži obtožbo neposredno na osnovi naznanila javnega oblastva, da je bil obdolženec zaloten pri dejanju in da ga popolnoma priznava, ali pa na osnovi policijskih ali sodnih poizvedb, izvršenih po predpisih XV. poglavja.

Ko stopi postavitev pod obtožbo v veljavo, odredi sodnik, ki naj sodi, glavno razpravo, pri čemer se ravna po odredbah XVI. poglavja. Na razpravo pozove stranke, priče, potrebne izvedence in druge osebe, katerih prisotnost je potrebna. V pozivu za oškodovanca še pristavi, da se bo vršila glavna razprava po potrebi tudi v njegovi odsotnosti, če ne bi prišel.

§ 373.

Za glavno razpravo pred sodnikom poedincem okrožnega sodišča in za sodbo se uporabljajo odredbe XVII. poglavja, kolikor niso omejene po naravi stvari samo na zborno sodišče. Naloge predsednikove in sodišča vrši sodnik poedinec. Zapisnik piše zapisnikar.

Če zahteva obtoženec, ki mu je prihod na razpravo nemogoč ali izredno otežkočen, da je izvršiti razpravo v njegovi odsotnosti, ter ga sodnik oprosti dolžnosti, priti osebno, ali če obtoženec ne pride na glavno razpravo, najsi mu je bil poziv [Page] osebno vročen, se sme vršiti razprava tudi v njegovi odsotnosti ter izreči in razglasiti sodba, če je bil zaslišan že v pripravljalnem sodnem postopanju pred razpravo in če misli sodnik, da obtoženčeva prisotnost za razjasnitev stvari in ugotovitev resnice ni potrebna. V takem primeru se vroči sodba obtožencu v vernem prepisu z navodilom, kakšna pravna sredstva sme uporabiti zoper sodbo, če ni zadovoljen.

§ 374.

Za postopanje pred sreskim sodiščem zbog kaznivega dejanja, za katero je to pristojno, veljajo odredbe tega II. oddelka; kolikor pa ni tukaj o poedinih točkah postopanja posebnih predpisov, se uporabljajo odredbe tega zakona o postopanju pred okrožnim sodiščem.

§ 375.

Kazensko postopanje pred sreskim sodiščem se pokrene:

1. na zahtevek državnega tožilca, ki je v kraju okrožnega sodišča, ali vršilca dolžnosti državnega tožilca pri sreskem sodišču, kjer ga pa ni, na zahtevek drugega javnega oblastva ali javnega organa ali na oškodovančevo naznanilo, kolikor gre za kazniva dejanja, ki se preganjajo po službeni dolžnosti;
2. na zahtevek zasebnega tožilca, kolikor gre za kazniva dejanja, zbog katerih je dopusten po kazenskem zakonu pregon samo na zasebno tožbo.

Ta zahtevek ali to naznanilo se poda sreskemu sodišču pismeno ali pa ustno na zapisnik.

Če se zahteva po zakonu za pregon kaznivega dejanja, omenjenega pod št. 1., oškodovančev predlog (§ 2.), ne sme sreski sodnik brez tega predloga postopanja niti začeti.

Če je postopanje zbog kaznivega dejanja, omenjenega pod št. 1., zakonito pokrenjeno, ga nadaljuje sreski sodnik po službeni dolžnosti, dokler ne izreče sodbe, ako ga iz zakonitih razlogov prej ne ustavi.

§ 376.

Na zahtevek ali naznanilo po § 375. odredi sodnik takoj dan za ustno razpravo stvari (§ 382.), če se smatra za pristojnega (§ 378.), če zahtevka ali naznanila ni zavrniti iz razlogov, navedenih v § 379., in če je podano v zahtevku ali naznanilu dovolj dokazov.

Če se privede na zahtevek javnega oblastva ali javnega organa obenem pred sodišče obdolženec, ki je bil zaloten pri dejanju in ki priznava to dejanje, ali če prideta pred sodišče tožilec in obdolženec in če so pri roki dokazi za tožbo in obrambo, sme začeti sodnik, ako obdolženec pristane na to, z mesta ustno razpravo (§ 387.) ter izreči in razglasiti sodbo.

§ 377.

Če ne najde sodnik dovolj osnov, da bi takoj odredil ali začel ustno razpravo, zlasti pa če je treba izvršiti ogled z izvedenci ali tudi brez njih na mestu, kjer se je storilo kaznivo dejanje, ali druge poizvedbe, jih izvrši vpričo zapriseženega zapisnikarja, ki sestavi zapisnik o teh dejanjih.

Postopanje mora biti hitro in kratko. Poizvedbe se vrše samo toliko, kolikor je treba, da se more osnovano odrediti ustna razprava.

Uvedba preiskave po § 97. in posebna postavitev pod obtožbo tukaj nista dopustni.

Če ne nastopa oškodovanec sam kot zasebni tožilec, se sme pridružiti kazenskemu postopanju s svojim zasebnim zahtevkom (§ 295.).

§ 378.

Čim prejme sodnik zahtevek ali naznanilo upravičene osebe ali oblastva (§ 375.), preskusi in ugotovi takoj ali pa po izvršitvi poizvedb, ali je pristojen.

Če misli, da je pristojen za sojenje drug sreski sodnik, pošlje stvar neposredno temu; če misli, da je pristojno okrožno sodišče ali pristojen sodnik poedinec okrožnega sodišča, pošlje stvar, ako ni ugotovilo njegove pristojnosti za to stvar že prej okrožno ali višje sodišče, državnemu tožilcu v nadaljnje postopanje, pri čemer ga zlasti opozori, je li obdolženec v priporu ali zaporu, ali pa obvesti zasebnega tožilca zaradi nadaljnjega predloga.

Če pa pošlje okrožno sodišče na predlog državnega tožilca ali kakšno višje sodišče to stvar iznova sreskemu sodišču, ne sme to več te stvari odkloniti zbog nepristojnosti.

§ 379.

Če se prepriča sodnik na osnovi zahtevka ali naznanila (§ 375.) ali po izvršitvi poizvedb, da dejanje, zbog katerega kdo toži, ni po zakonu kaznivo dejanje ali da je kaj takih okolnosti, ki izključujejo krivdo ali izključujejo ali ukinjajo kaznivost ali ki izključujejo pregon, zlasti pa, da ni podala zahtevka upravičena oseba (§ 375., št. 2.) ali da je upravičena oseba odstopila od zahtevka za pregon, zavrne zahtevek ali pa ustavi začete poizvedbe, pri čemer označi razloge za to. O tem obvesti [Page] državnega tožilca, če je podal zahtevek ta ali ga je podalo drugo javno oblastvo ali podal javen organ kakor tudi če je predložil naznanilo oškodovanec (§ 375., št. 1.), odnosno obvesti zasebnega tožilca, če je ta podal zahtevek (§ 375., št. 2.).

Zoper tako sodniško rešitev ima državni ali zasebni tožilec pravico pritožbe na okrožno sodišče.

§ 380.

Ob poizvedbah uporablja sodnik predpise, ki veljajo za preiskovalnega sodnika, z nastopnimi omejitvami:

1. obdolženca začasno pripreti zato, da se privede pred sodišče, je dopustno samo, če je nevarnost, da bi pobegnil, ali če na sodnikov poziv, naj pride osebno, ni prišel pred sodišče. Potnikom se dopusti, nadaljevati pot, če se ni bati, da bi se s tem onemogočila uvodna preiskava ali izvršitev sodbe;
2. če se obdolžencu ne more izročiti poziv, se postopanje prekine, dokler se obdolženec ne najde. Tiralica se ne sme izdati; v važnejših primerih se sme priobčiti javnim oblastvom edino opis obdolženčeve osebnosti (§ 459., sedmi odstavek);
3. pripor se sme odrediti samo, če je osnovan sum, da bo obdolženec pobegnil, če se ne izvrši zoper priprtega obdolženca takoj ustna razprava (§ 376., drugi odstavek), se zasliši pred razpravo. Odpustitev proti jamstvu je dovoljena tudi tukaj. O postopanju s priprto osebo veljajo predpisi za preiskovalni zapor (X. poglavje, III.);
4. dopustno ni, pregledovati papirjev drugih oseb in tudi ne zaplenjati ali odpirati pisem;
5. sodnih prič ni treba pri nobenem poizvedovalnem dejanju;
6. [Page]za sodni izvedenski ogled ali za oddajo izvedenskega mnenja zadošča tudi en izvedenec;
7. branilec se nikoli ne odreja po službeni dolžnosti; če pa ga obdolženec najame, se sme ta, ako je v priporu, posvetovati z njim brez oblastvenega nadzora; in
8. zapisnik se mora sestaviti samo o takih poizvedbah, ki se bodo uporabile za dokaz na ustni razpravi in ki jih ni treba ponoviti na razpravi. Sicer pa zadošča, da zapisnikar ali sodnik sam ob kratkem zapiše glavno vsebino onega, kar so izpovedale zaslišane osebe.

Zoper odreditev pripora (št. 3.) je dopustna pritožba na okrožno sodišče v štiri in dvajsetih urah po razglasitvi naredbe. Drugače se navede pritožba zbog prekršitev med poizvedovalnim postopanjem, izvzemši pritožbo po § 379., že v prizivu zoper sodbo.

§ 381.

Priče se praviloma ne zaprisezajo ne pri poizvedbah ne na glavni razpravi. Namesto prisege se sme sodnik zadovoljiti s tem, da zahteva od priče slovesno obljubo, da bo govorila resnico.

Če pa je treba ugotoviti krivdo obdolženca, ki taji, z izpovedbami prič, a obdolženec izrečno zahteva, da naj se priče zaprisežejo, ali če se zdi sodniku potrebno, priče zapriseči, se zaprisežejo, ako ni zoper to zakonskih zaprek (§ 178.).

Javni uslužbenci, ki so zapriseženi na svojo službo in ki naj izpovedujejo kot priče o činjenicah ali okolnostih, ki so jih zapazili v izvrševanju svojega zvanja ali svoje službe, se opomnijo samo na svojo službeno prisego. To velja tudi za orožnike in za osebe vojaške policije.

§ 382.

Razen v primerih, omenjenih v § 376., se odredi razprava, ko se izvrše potrebne poizvedbe.

Da postopanje velja, se pozovejo na ustno razpravo obdolženec, oškodovanec, če ni bil že zaslišan ali če ni priglasil svojega zasebnopravnega zahtevka, zasebni tožilec, kjer ta preganja (§ 215., drugi odstavek), potem državni tožilec, če je to pravočasno izrečno zahteval. Prav tako je pozvati tudi potrebne priče in izvedence.

Na razpravo se pozovejo po potrebi tudi osebe, ki so drugače prizadete; oškodovanec, ki je bil že zaslišan in je priglasil svoj zasebnopravni zahtevek ali ki mu ni bila dana prilika, da ga priglasi, pa se obvesti o razpravi.

Obenem se dobavijo za razpravo vsi predmeti in dokazi, ki jih je treba za ugotovitev resnice.

§ 383.

Pismeni poziv za obdolženca obseza označbo kaznivega dejanja, ki ga je obtožen, z bistvenimi činjenicami in z naredbo, naj pride ob določeni uri pred sodišče z dokazi za svojo obrambo ali naj dokaze pravočasno priobči sodniku, da jih je mogoče pripraviti za ustno razpravo. V pozivu se doda še pripomba, da se bo izvršila razprava in izrekla sodba tudi, če bi izostal, če pa to ne bi bilo mogoče, da se bo privedel siloma.

Ta poziv se mora odpremiti praviloma tako, da ostane obdolžencu od dne vročitve po odbitku časa, potrebnega za pot do sodišča pa do ure ustne razprave, vsaj štiri in dvajset ur. Toda v nujnih primerih ali kadar gre za neznatno kaznivo dejanje in je obdolženec v kraju, kjer je sodišče, se sme ta rok tudi skrajšati.

§ 384.

Obdolženec ima pravico, najeti branilca izmed oseb, navedenih v § 58., z omejitvami, omenjenimi v § 69. Sodnik mora paziti na vzdrževanje teh predpisov.

Če obdolženec ni v zaporu, ga sme zastopati na razpravi, ako njegove prisotnosti ni treba in ako neče priti osebno, pooblaščenec, ki mora imeti za to posebno pooblastilo. Osebam, ki se bavijo z zastopanjem kot poklicem, najsi niso upravičeni branilci, se ne pripusti pristop k sodišču kot pooblaščencem. Maloletnega obdolženca in osebe, ki so pod skrbstvom, smejo zastopati tudi brez posebnega pooblastila roditelji in drugi zakoniti zastopniki. Možu je vedno dovoljeno, zastopati ženo. Toda če sodišče misli, da je treba za ugotovitev resnice obdolženčeve osebne prisotnosti, sme vselej odrediti, da pridi obdolženec na razpravo osebno.

Na obdolženčev zahtevek sme sodnik odgoditi razpravo, če obdolženec dokaže, da ne more priti na razpravo osebno zbog nepremagljivih zaprek.

§ 385.

Ustno razpravo vrši ob zapisnikarjevem sodelovanju starejšina sreskega sodišča ali drug sreski sodnik.

Za sodnikovo in zapisnikarjevo izključitev in izločitev se uporabljajo odredbe III. poglavja.

Sodnik, ki je vršil poizvedbe (§ 377.), ni izključen, vršiti ustno razpravo.

Ustna razprava se vrši v kraju sodišča. Toda v nujnih primerih, zlasti če je treba ogleda ali če je to v prid posebni olajšavi dokaznega postopanja, se sme odrediti razprava tudi v kraju, kjer se [Page] je dejanje storilo ali kjer naj se izvrši ogled, ako sta ta kraja v območju sreskega sodišča.

§ 386.

Državni tožilec v kraju okrožnega sodišča, v čigar območju je sresko sodišče, sme prisostvovati vsaki ustni razpravi o kaznivem dejanju, ki se preganja po službeni dolžnosti, ter uporabiti tudi pravno sredstvo zoper sodbo. Odrediti pa sme zaradi tega tudi svojega namestnika ali pooblastiti drugo uradno osebo v kraju, kjer je sodišče, da ga nadomešča na razpravi.

Državni tožilec sme zastopati na ustni razpravi tudi zasebnega tožilca na njegov zahtevek ter podajati tudi predloge, če misli, da javna korist zahteva to njegovo postopanje.

§ 387.

Ustna razprava pred sreskim sodiščem je javna z omejitvami, omenjenimi v §§ 222. do 226. Če pa se vrši razprava samo o kaznivem dejanju, ki se preganja na zahtevek zasebnega tožilca, in če to sporazumno zahtevata obe stranki, se sme javnost izključiti.

Zaradi vzdrževanja reda in dostojanstva sodišča ima sodnik, ki vrši razpravo, pravice, ki jih ima tudi senatni predsednik okrožnega sodišča ali sodniški senat (§§ 229. do 232.).

Zoper njegove naredbe, s katerimi izreka denarne kazni po §§ 230. in 231. ali dolžnost, plačati stroške (§ 231., drugi odstavek), pa je dopustna pritožba, ki se mora takoj vložiti in ki se poda okrožnemu sodišču obenem s pravnim sredstvom zoper sodbo, če je priglašeno.

Razprava se začne s tem, da se objavi glavna vsebina zahtevka ali naznanila (§ 375., št. 1. in 2.). Začeta razprava se dovrši po možnosti brez prekinitve.

Za dokazno postopanje se uporabljajo predpisi za glavno razpravo pred okrožnim sodiščem.

Ko je dokazno postopanje končano, poda svoj zahtevek državni tožilec ali njegov namestnik, če je prišel na razpravo (§ 386.), ali vršilec dolžnosti državnega tožilca ali zasebni tožilec, za njima pa oškodovanec.

Obdolženec in njegov branilec ali zastopnik se pozoveta, naj izjavita vse, kar imata navesti v obrambo.

O razpravi se takoj sestavi zapisnik, ki ga pregleda in podpiše sodnik z zapisnikarjem.

§ 388.

Kolikor sodnik ne spozna, da je treba preložiti ustno razpravo zaradi potrebnih novih poizvedb, ki jih ne more izvršiti takoj, izreče sodbo takoj po končani razpravi ter jo razglasi z glavnimi razlogi. Razglasitev sodbe sme izjemoma odložiti najdlje za štiri in dvajset ur po končani razpravi, če so za to tehtni razlogi.

Obdolžencu, ki je obsojen pogojno ali zoper katerega se izreko očuvalne odredbe, priobči sodnik sodbo vselej osebno (§ 389., tretji odstavek).

Sodbo izda na zahtevek sodnik v overovljenem prepisu (§§ 292. in 293.) obdolžencu, državnemu tožilcu (vršilcu dolžnosti državnega tožilca) ali zasebnemu tožilcu in oškodovancu. Če se je izrekla o dejanju, ki se preganja po službeni dolžnosti, sodba, s katero se obdolženec celoma ali deloma oprašča obtožbe ali s katero se zavrača zahtevek državnega tožilca (§§ 276. in 375., št. 1.), se vroči prepis sodbe državnemu tožilcu, ako ni [Page] bilo na razpravi ne njega ne vršilca dolžnosti državnega tožilca, tudi brez njegovega zahtevka.

Za voditev zapisnika o razpravi, za sodbo in vsebino sodbe tako o krivdi, kazni in očuvalnih odredbah kakor tudi o zasebnopravnih zahtevkih in o stroških, nadalje za razglasitev in odpravek sodbe se uporabljajo odredbe, ki veljajo v postopanju pred okrožnim sodiščem, kolikor ni odrejeno v tem oddelku drugače.

§ 389.

Če obdolženec, ki je bil redno pozvan, ne pride ob določeni uri na razpravo, in sodnik smatra, da ga je treba zaslišati osebno, ga sme pozvati, naj pride osebno, ali pa odredi, da ga je privesti, če je bil že osebno pozvan, pa je izostal, kolikor ni oproščen dolžnosti, priti osebno (§ 373., drugi odstavek).

Če obdolženčeve osebne prisotnosti ni treba ali če je bil obdolženec že zaslišan ter je podal svojo obrambo in ga ni treba soočiti s pričami ali z obdolženci, začne sodnik ustno razpravo v njegovi odsotnosti, zbere dokaze ter izreče in razglasi sodbo.

Izrekati in tudi priobčevati ni ne pogojnih sodb ne očuvalnih odredb, če je obdolženec odsoten.

Sodba se vroči obdolžencu, če se je izrekla v njegovi odsotnosti, v overovljenem prepisu z navodilom, kakšna pravna sredstva sme uporabiti zoper sodbo, ako ni zadovoljen.

§ 390.

Zoper sodbo sodnika poedinca (I. in II.) je dopusten priziv.

O prizivu zoper sodbo sodnika poedinca pri okrožnem sodišču odloči apelacijsko sodišče, o prizivu zoper sodbo sodnika sreskega sodišča pa okrožno sodišče.

§ 391.

Zoper sodbo, izrečeno v obdolženčevi odsotnosti, sme vložiti obdolženec, če ni na zahtevek oproščen dolžnosti, priti osebno (§ 373., drugi odstavek, in § 389., prvi odstavek), poleg priziva v roku, določenem za njega priglasitev, tudi prošnjo za postavitev v prejšnji stan, v kateri opraviči svoj izostanek. Če se dokaže na osnovi te prošnje, po potrebi z izvršitvijo poizvedb, da obdolženec ni mogel priti na razpravo zbog tega, ker mu ni bil redno vročen priziv na razpravo, ali zbog drugih nepremagljivih zaprek, odredi sodnik prve stopnje novo ustno razpravo ter izreče in razglasi, ko je zaslišal stranke in zbral dokaze, novo sodbo, s katero obenem razveljavi prejšnjo sodbo. Toda pri izrekanju nove sodbe ni sodnik vezan na načelo § 327.

Zoper to novo sodbo je dopusten priziv.

Če obdolženec na reden poziv ne pride na novo razpravo, stopi zoper njega v veljavo prejšnja sodba.

Če sodnik prošnjo za postavitev v prejšnji stan zavrne, ima obdolženec zoper to sodnikovo rešitev pravico pritožbe v treh dneh po razglasitvi. Ta pritožba se vloži pri apelacijskem, odnosno okrožnem sodišču skupno s prizivom, če je bil priglašen.

§ 392.

Priziv se sme priglasiti:

1. zbog prekršitev zakona (§ 335.);
2. zbog odločbe sodišča o krivdi (o dokazu činjenic); in
3. [Page]zbog odločbe sodišča o kazni, o očuvalnih odredbah, o zasebnopravnih zahtevkih in o stroških kazenskega postopanja kakor tudi zbog odločbe o priznanju ali nepriznanju olajšav pri izvršitvi kazni (§ 332.)

Priziv zbog odločbe o krivdi, priglašen v obdolženčevo korist, obseza tudi priziv zoper odločbo o kazni in očuvalnih odredbah, o zasebnopravnih zahtevkih in o stroških.

§ 393.

Priziv se more opirati na te-le prekršitve zakona:

1. če sodišče ni bilo sestavljeno, kakor je treba, ali če je sodil sodnik, ki je po tem zakonu izključen (§§ 28., 29. in 385.);
2. zoper sodbo sodnika poedinca pri okrožnem sodišču na vse prekršitve, omenjene v § 336., št. 4. do 10., in v § 337., št 1. do 3., zoper sodbo sreskega sodnika pa na vse prekršitve, omenjene v § 336., št. 4. do 8., in v § 337., št. 1. do 3.;
3. če sreski sodnik ni bil krajevno pristojen;
4. če se ni rešil s sodbo sreskega sodnika zahtevek upravičenega tožilca ali oblastva ali če se ni odločilo o vsebini prijave (§ 375., št. 1. in 2.); in
5. če je sreski sodnik z izrečeno sodbo prekoračil zahtevek državnega ali zasebnega tožilca.

Predpisi §§ 338., tretjega do šestega odstavka, se uporabljajo tudi tukaj.

§ 394.

Priziv smejo priglasiti osebe, upravičene po tem zakonu (§§ 324., 332. in 338., šesti odstavek). Toda priziv zoper odločbo o zasebnopravnih zahtevkih sme priglasiti v škodo obdolženca, ki je proglašen za krivega, zasebni udeleženec, če je bil s svojim zahtevkom napoten na civilno pravdo.

Priziv se priglasi pismeno ali ustno na zapisnik pri sodišču, ki je sodilo, v treh dneh (§ 326.) po razglasitvi sodbe. Za državnega tožilca, če ga ni bilo na razpravi, in za obdolženca, zoper katerega se je izrekla sodba v njegovi odsotnosti, teče ta rok od dne, ko se mu je vročila sodba (§ 333., prvi odstavek, drugi stavek).

Pravočasno priglašen priziv zadrži izvršitev sodbe, ne prepreči pa izpustitve oproščenega obdolženca (§§ 276. in 280.) iz pripora ali preiskovalnega zapora. Če je naperjen priziv samo zoper odmero kazni, more obsojenec nastopiti kazen.

Oseba, ki je priglasila priziv, ima pravico, predati sodišču obrazložitev priziva v osmih dneh po njega priglasitvi ali, če je zahtevala pred priglasitvijo ali ob priglasitvi sami, da se ji vroči prepis sodbe, po njegovi vročitvi. V tej obrazložitvi sme navesti tudi nove dokaze in nove činjenice, če jih je kaj, ter pri tem točno označiti vse okolnosti, ki so prikladne, da se oceni važnost teh dokazov in činjenic.

§ 395.

V priglasitvi ali v obrazložitvi priziva se morajo točno navesti točke sodbe (§ 392.) kakor tudi prekršitve zakona (§ 393., št. 1. do 5., v zvezi s §§ 336. in 337.), zbog katerih se sodba izpodbija.

Če se priglasi priziv na zapisnik pri sodišču, pozove sodnik pritožilca, naj točno navede točke sodbe in prekršitve, zbog katerih se pritožuje, ter ga opozori na posledice (§ 398., prvi odstavek), če tega ne stori.

Prepozno podano priglasitev ali obrazložitev zavrne sodnik prve stopnje sam.

Zoper zavrnitev je dopustna pritožba na apelacijsko, odnosno okrožno sodišče v treh dneh.

§ 396.

Izvod obrazložitve priziva vroči sodnik drugi stranki, ki sme podati v osmih dneh sodišču pismeno ali ustno na zapisnik svoje nasprotne predloge. V teh sme navesti tudi nove nasprotne dokaze ter podati okolnosti, po katerih se da oceniti njih važnost.

Čim se izroče nasprotni razlogi ali se jim upravičenec odpove ali čim izteče osemdnevni rok, se pošlje priziv nemudoma s spisi vred apelacijskemu, odnosno okrožnemu sodišču.

§ 397.

Apelacijsko, odnosno okrožno sodišče odloči o prizivu izven seje ali v seji ali na javni razpravi.

Izven seje odloči sodnik, ki je odrejen za poročevalca, z odobritvijo senatnega predsednika o tem, da pošlje spise takoj v pregled višjemu državnemu, odnosno državnemu tožilcu, ali o potrebi, da se dopolnijo spisi ali dobavijo pojasnila o prekršitvi formalnosti, navedeni v prizivu.

Če se ne zahtevajo ne dopolnitve ne pojasnila, se posvetuje apelacijsko, odnosno okrožno sodišče, čim državni tožilec vrne spise, o vsakem prizivu v seji, ko je zaslišalo višjega državnega, odnosno državnega tožilca.

§ 398.

Apelacijsko, odnosno okrožno sodišče zavrne takoj ali pa po pribavljenih pojasnilih priziv kot nedopustnega, če spozna, da ga je priglasila oseba, ki za to sploh ni upravičena ali vsaj ne v oni smeri, kakor ga je priglasila, ali če se je redno odpovedala prizivu ali je odstopila od njega, ali da se je priglasil priziv prepozno ali da niso ne v priglasitvi ne v obrazložitvi posamič in določno [Page] označene točke sodbe, zoper katere je naperjen (§ 392., drugi odstavek), ali prekršitve zakona, če je bil priglašen priziv samo zbog njih.

Razen tega zavrne apelacijsko, odnosno okrožno sodišče priziv tako zbog prekršitve zakona kakor tudi zbog odločbe o krivdi ali o kazni, o očuvalnih odredbah, o zasebnopravnih zahtevkih in o stroških ali o priznanju ali nepriznanju olajšav pri izvršitvi kazni, če spozna, da je priziv očividno neosnovan.

Zavrnitev priziva se sme skleniti tudi ob posvetovanju o pritožbi po § 395., četrtem odstavku, če je osnovana.

Apelacijsko, odnosno okrožno sodišče sme vršiti v seji, ko sklene po odredbi tega paragrafa zavrnitev priziva, tudi svojo pravico, ki mu jo daje § 408., drugi odstavek, ko je zaslišalo o tem višjega državnega tožilca, odnosno državnega tožilca.

§ 399.

Če je pretresati apelacijskemu, odnosno okrožnemu sodišču samo priziv, ki je naperjen edino zoper odločbo, izrečeno o kazni ali očuvalnih odredbah ali zasebnopravnih zahtevkih ali stroških ali priznanju ali nepriznanju olajšav pri izvršitvi kazni (§ 392., št. 3.), in ki ga ni zavrniti po § 398., izreče takoj v seji sodbo o stvari sami, pri čemer se drži načel §§ 327. in 334., tretjega odstavka.

Če se uveri apelacijsko ali okrožno sodišče ob priliki priziva zbog prekršitve zakona ali zbog odločbe o krivdi, da se mora odrediti nova razprava pred sodnikom prve stopnje, bodisi zbog prekršitev bistvenih formalnosti postopanja ali zbog nepopolne ali neosnovane ugotovitve odločilnih činjenic v izpodbijani sodbi ali zbog važnosti novih dokazov in činjenic (§ 394., četrti odstavek, in § 396., prvi odstavek) razveljavi sodbo [Page] prve stopnje ter pošlje stvar na novo razpravo istemu ali drugemu sodniku prve stopnje svojega območja, ki se mora držati načel, izrečenih v § 327. (§ 358.).

Ce spozna apelacijsko, odnosno okrožno sodišče, da je sodnik prve stopnje v obdolženčevo škodo prekoračil obtožbo ali tožilčevo zahtevo (§ 393., št. 2., v zvezi s § 336., št. 10., in § 393., št. 5.) ali prekršil materialni zakon (§ 393., št. 2., v zvezi s § 337., št. 1. do 3.), izreče sámo v seji sodbo o stvari, ako so ugotovljene v sodbi prve stopnje činjenice, na katere se mora po pravilni uporabi zakona opirati sodba.

Nove dokaze in činjenice smatra apelacijsko, odnosno okrožno sodišče za važne, če so sposobni, pokazati za nepravilne one važne činjenice, ki jih je vzelo sodišče prve stopnje v sodbi za dokazane. Za oceno važnosti teh novih dokazov kakor tudi činjenic, iz katerih se izvaja kakšna prekršitev zakona, sme odrediti apelacijsko, odnosno okrožno sodišče posebnega sodnika, da jih predhodno preišče. Če spozna apelacijsko, odnosno okrožno sodišče nove dokaze in nove činjenice za nevažne, jih ne vzame v poštev.

§ 400.

Če ni dopustna nobena izmed odločb, omenjenih v §§ 398. in 399., se odredi dan za javno razpravo o prizivu tudi, kolikor je naperjen zoper odločbo o kazni, o očuvalnih odredbah, o zasebnopravnih zahtevkih in o stroških kakor tudi o priznanju ali nepriznanju olajšav pri izvršitvi kazni.

Obenem sklene apelacijsko, odnosno okrožno sodišče v seji o dokazih, ki so potrebni za javno razpravo.

Zbiranje novih dokazov in činjenic (§§ 394. in 396.), če so važni (§ 399., četrti odstavek), zlasti pa zasliševanje novih prič in izvedencev se vrši na javni razpravi, kolikor jih ni že zbral ali zaslišal posebe odrejeni sodnik.

Ponavljanje dokazov, zlasti pa ponovno zasliševanje prič in izvedencev, ki jih je že zaslišal sodnik prve stopnje, je dopustno na javni razpravi samo, če spozna apelacijsko, odnosno okrožno sodišče to za potrebno zbog znatnega dvoma, je li ugotovitev činjenic, obseženih v sodbi sodnika prve stopnje, resnična in popolna. Izvzemši ta primer, vzame apelacijsko, odnosno okrožno sodišče na javni razpravi za osnovo svoje rešitve zapisnike, ki jih je sestavil sodnik prve stopnje o dokaznem postopanju.

§ 401.

Na javno razpravo se pozovejo pravočasno višji državni tožilec, odnosno državni tožilec, odnosno zasebni udeleženec kot tožilec, če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti, zasebni tožilec, če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja samo na zasebno tožbo, in one priče in oni izvedenci, glede katerih je sklenilo sodišče po § 400., da jih je pozvati.

Na javno razpravo se pozove višji državni tožilec, odnosno državni tožilec tudi v onih primerih, kjer je državni tožilec v javno korist prisostvoval ustni razpravi pred sodnikom prve stopnje, celo če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja samo na zasebno tožbo.

§ 402.

Poziv za obdolženca se odpremi glede na njegovo oddaljenost od sodišča tako, da mu ostanejo vsaj trije dnevi za pripravo obrambe.

Če je obdolženec v priporu zunaj kraja apelacijskega, odnosno okrožnega sodišča in apelacijsko, odnosno okrožno sodišče misli, da njegove prisotnosti za ugotovitev resnice ni treba, naj ga pouči, da sme poslati svojega branilca; po potrebi pa mu sme odrediti sodišče tudi branilca iz kraja, kjer je sodišče, če ga obdolženec ne more plačati.

Tako obdolžencu, če njegove osebne prisotnosti ni treba, kakor tudi zasebnemu tožilcu in zasebnemu udeležencu kot tožilcu se pripomni v pozivu, da se bo, tudi če ne pridejo, razsodilo o prizivu po zakonu, vpoštevajoč ono, kar je navedeno v obrazložitvi ali v nasprotnih razlogih.

Če ni oškodovanec obenem tožilec, ga je obvestiti o javni razpravi z dostavkom, da mu je na voljo, ali hoče priti na razpravo.

Če so imenovale prizadete stranke branilca ali zastopnika, se pošlje poziv tudi njima.

Osebe, katerih prisotnost smatra apelacijsko, odnosno okrožno sodišče za potrebno, se opozore v pozivu, da se bodo privedle siloma, če ne pridejo.

§ 403.

Razprava pred apelacijskim, odnosno okrožnim sodiščem je javna (§§ 222. do 226.).

Za vzdrževanje reda in dostojnosti na zasedanju, za voditev zapisnika o razpravi, za sodbo, razglasitev in odpravek sodbe se uporablja odredba XVII. poglavja.

§ 404.

Javna razprava se začne s poročilom enega člana sodišča kot poročevalca, katero obseza, ne da bi navajalo mnenje in ne da bi podajalo predlog, potek dosedanjega postopanja, činjenice primera, ki se razpravlja, kolikor je to potrebno za oceno priziva, in sporne točke, ki izvirajo iz tega.

Del sodbe prve stopnje, na katerega se nanaša priziv, se prečita vselej z razlogi vred; če pa se zdi predsedniku ali sodišču potrebno, se prečita tudi zapisnik o razpravi sodnika prve stopnje.

Stranke smejo predložiti tudi na razpravi nove dokaze in činjenice, ki jih oceni sodišče, ali so važni in ali naj jih vzame v poštev.

Če je obdolženec osebno prisoten, ga je zaslišati kakor pozvane priče in izvedence z uporabo predpisov, ki veljajo za glavno razpravo pred okrožnim sodiščem.

Zapisnik o pretresanju novih dokazov in činjenic (§ 399., četrti odstavek) se prečita, če se pretresanje ne ponovi na razpravi.

Nato se pozove oseba, ki je provzročila s svojim prizivom javno razpravo, če je prisotna, naj obrazloži priziv, potem pa nasprotnik, naj ji odgovori. Vendar pa ima obdolženec ali njegov branilec vselej poslednjo besedo.

Ko predsednik izjavi, da je razprava končana, se sodišče posvetuje ter izreče in razglasi sodbo, če se mu ne bi zdelo potrebno, razprave preložiti zaradi novih dokazov.

§ 405.

Če apelacijsko, odnosno okrožno sodišče ne zavrne priziva kot nedopustnega ali neosnovanega (§ 398.) ali če se ne proglasi za nepristojno, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in izreče, držeč se načela § 327., sodbo o stvari sami po predpisih, ki veljajo za okrožno sodišče kot sodišče prve stopnje, kolikor ni odrejeno v §§ 406. in 407. kaj drugega.

§ 406.

Če apelacijsko, odnosno okrožno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje zbog prekršitev [Page] zakona, omenjenih v § 336., št. 4. do 6. (§ 393., št. 2.), pošlje stvar na novo razpravo istemu ali drugemu sodniku prve stopnje v svojem območju.

Če spozna apelacijsko, odnosno okrožno sodišče, da sodnik prve stopnje ni stvarno pristojen (§ 336., št. 7., v zvezi s § 393., št. 2.), zlasti da je sodil o zločinstvu, za katero po zakonu ni pristojen, razveljavi na predlog višjega državnega, odnosno državnega tožilca sodbo sodišča prve stopnje in odredi, da se pošlji predmet pristojnemu sodišču, odnosno da se pokreni zakonito postopanje.

§ 407.

V primerih, omenjenih v prvem odstavku § 406., sme izreči apelacijsko, odnosno okrožno sodišče tudi sodbo o stvari sami, in sicer po izprevidnosti takoj ali pa pozneje na razpravi, ko je popravilo pravdno dejanje, glede katerega je spoznalo, da ne ustreza predpisanim formalnostim.

Ako je sodil sreski sodnik o zločinstvu (§ 406., drugi odstavek), sme prav tako okrožno sodišče, če je pristojno za to zločinstvo kot sodišče prve stopnje, takoj izreči in razglasiti na predlog državnega tožilca in z obdolženčevim pristankom sodbo o stvari sami, ako so ugotovljeni vsi znaki tega zločinstva in ako ni potrebna nova priprava obtožbe in obrambe, ne da bi vpoštevalo predpise, odrejene za postopanje ob postavitvi pod obtožbo.

§ 408.

Apelacijsko, odnosno okrožno sodišče se omeji praviloma na točke, na katere se priziv opira. Razveljaviti ali predrugačiti sme samo one dele sodbe prve stopnje, zoper katere je priziv naperjen, in samo zbog onih prekršitev zakona, ki jih pritožilec v prizivu posebno poudarja ali na katere v njem jasno opozarja.

Če pa se uveri apelacijsko ali okrožno sodišče ob priliki čigarkoli priziva, da so se prekršili predpisi o stvarni pristojnosti sodišč (§ 336., št. 7. in 8., in § 338., četrti odstavek) ali da se je v obdolženčevo škodo prekršil materialni zakon (§ 336., št. 1. do 3., in § 338., peti odstavek) ali da so iste prekršitve, zbog katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, koristne tudi za kakšnega izmed soobdolžencev, ki sploh ni priglasil priziva ali ga ni priglasil v tej smeri, postopa po službeni dolžnosti, kakor bi bil priziv priglašen zbog teh prekršitev.

§ 409.

Če spozna apelacijsko, odnosno okrožno sodišče v primeru, kjer se je izrekla sodba zoper obdolženca v njegovi odsotnosti, ob priliki pritožbe (§ 391., četrti odstavek), da je obdolženčeva prošnja za postavitev v prejšnji stan opravičena, razveljavi v seji, ko je zaslišalo višjega državnega, odnosno državnega tožilca, izpodbijano rešitev in odredi novo razpravo pred sodnikom prve stopnje, ki ni vezan na načelo § 327. (§ 391.).

Če zavrne apelacijsko, odnosno okrožno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neosnovano, postopa s prizivom, ako je združen s pritožbo, po predpisih §§ 398. do 408.

§ 410.

Zoper sodbo apelacijskega, odnosno okrožnega sodišča ni nadaljnjega pravnega sredstva.

Zahtevek za zaščito zakona, za katere reševanje je pristojno kasacijsko sodišče, je dopusten tudi tukaj (§ 41., drugi odstavek).

Izredno postopanje, določeno v §§ 354. in 355., ni dopustno pred sodnikom poedincem.

Zoper sodbo, ki jo je izreklo okrožno sodišče kot sodišče prve stopnje po § 407., drugem [Page] odstavku, so dopustna vsa pravna sredstva kakor zoper vsako drugo sodbo okrožnega sodišča kot sodišča prve stopnje.

§ 411.

Za obnovo postopanja pred sodnikom poedincem se uporabljajo predpisi §§ 359. do 364., 366. do 368. in 371. z izpremembami, kolikor jih zahteva postopanje pred sodnikom poedincem in kolikor ni odrejeno v tem paragrafu drugače.

Je li obnova postopanja dopustna, odloči sodnik okrožnega ali sreskega sodišča, pri katerem je teklo prejšnje postopanje. Če se obnova postopanja dopusti, se odredi takoj ustna razprava, razen če je obdolženec umrl (§ 370.). Zoper zavrnitev zahtevka je dopustna pritožba. O pritožbi odloči apelacijsko, odnosno okrožno sodišče.

§ 455.

Vsako kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti, najsi se ne ve, kdo ga je storil, ali najsi je storilec odsoten ali je pobegnil, se mora preiskati na predlog državnega tožilca ali tudi po službeni dolžnosti; zlasti pa je treba ugotoviti njegove sledove in pribaviti vse mogoče dokaze.

Če gre za dejanje odsotnega ali pobeglega osumljenca, za katerega bi bila obramba obvezna, se mu postavi ob njegovih stroških branilec po službeni dolžnosti. Priče se v takih poizvedbah zaprisežejo.

Šele, ko se ne more v stvari nič storiti, se kazensko postopanje ustavi, dokler se storilec ne izsledi; spisi pa se polože v arhiv in se hranijo. Ko se zve za storilca, je postopanje nadaljevati (§ 359., št. 1.), dopolniti in nadalje postopati po zakonu.

§ 456.

Če gre za odsotnega storilca kaznivega dejanja, o katerem se ne ve za gotovo, ali je pobegnil, in tudi ni pogojev, da bi se izdala zoper njega naredba, da ga je privesti in odrediti pripor (§§ 112. in 113.), poskrbi preiskovalni sodnik, da zve za [Page] njegovo bivališče, in izda šele, če na vročen poziv ne pride pred sodišče, naredbo, da ga je privesti, ali pa ukrene, kakor je pač treba, kakšno izmed odredb, ki se predpisujejo v naslednjih paragrafih.

§ 457.

Če se ve ali more smatrati po okolnostih, da.je osumljena oseba pobegnila ali da se skriva, ali če se dolži zločinstva in so dane okolnosti, ki bi opravičevale, da se pripre (§ 113.), ukrene preiskovalno oblastvo ob potrebni obzirnosti vse, česar je treba, da se ta oseba dobi, po razmerah celo s preiskavo stanovanja ali tako, da se pošlje razpis na druga oblastva, v katerih območju bi se mogla zalotiti, nadalje s posebnim pregonom, ob zločinstvu pa tudi s tiralico.

§ 458.

Če se je nadejati, da je mogoče osumljenca, ki je pobegnil ali se skriva, doseči s pregonom, odredi preiskovalni sodnik, v nujnih primerih pa tudi sresko sodišče ali policijsko oblastvo, da ga gredo preganjat službeni organi, odrejeni z naredbo, ki jih morajo podpirati vsa oblastva.

Taki organi smejo tudi prestopiti mejo svojega sreza ter nadaljevati pregon tik do državne meje.

§ 459.

Če je odsotna ali pobegla oseba osnovano osumljena zločinstva, a se ne ve, kje biva, in če so dani pogoji, da se pripre, se odredi zanjo pismeni pregon (tiralica). To se stori tudi takrat, kadar je oseba, osumljena zločinstva, med poizvedbami ali pozneje med postopanjem pobegnila iz zapora.

Tiralico odredi okrožno sodišče, v nujnih primerih pa tudi sam preiskovalni sodnik.

V tiralici je treba po možnosti poleg imena in priimka osumljene osebe kar najtočneje popisati in označiti zločinstvo, zaradi katerega se preganja, ter zaprositi vsa oblastva, naj to osebo, kjerkoli jo najdejo, primejo in odpremijo k prosečemu sodišču.

Tiralica se pošlje na najhitrejši način okrožnim, sreskim, občinskim in policijskim oblastvom, sodiščem onega kraja, kjer je osumljenec bival, in drugim nadzornim organom v okolici.

Če je treba, se sme objaviti tiralica v policijskem glasniku, po okolnostih pa tudi v drugih novinah.

Če se ve, da biva oseba, preganjana s tiralico, v tuji državi in se je nadejati, da je moči zahtevati po veljavnih državnih pogodbah ali po usvojeni vzajemnosti njeno izročitev, se obrne okrožno sodišče, ko je zaslišalo državnega tožilca, s predpisno prošnjo na ministra pravde, naj izposluje izročitev te osebe (§ 498.).

Tiralica se ne odreja nikjer zoper osebo, ki se preganja samo zbog prestopka. Če pa bi bilo važno, dobiti tako osebo, se pošlje policijskim in drugim oblastvom njen osebni opis s pozivom, naj jo poiščejo in naj obvestijo, če jo izslede, o tem sodišče, ki jim vroči opis te osebe.

§ 460.

Tako kakor v tiralicah je moči opisati in objaviti tudi predmete, pribavljene ali proizvedene z zločinstvom. Če se tiče tak opis predmetov večje vrednosti ali takih predmetov, po katerih bi bilo možno storilca samega laže izslediti ali za bodoče preprečiti večje zlo ali večjo škodo ali priskrbeti oškodovancu povračilo škode, je treba take [Page] predmete takoj objaviti. Če gre za ponarejanje denarja, se mora to takoj naznaniti ministru za finance z opisom falzifikata.

Kdorkoli kaj ve ali zve o takih predmetih, mora to takoj naznaniti oblastvu.

§ 461.

Tiralica (§ 459.) in opis predmetov (§ 460.) se prekličeta na isti način, kakor sta bila objavljena, takoj, ko prestanejo razlogi, iz katerih sta bila odrejena.

§ 462.

Obdolžencu, ki je odsoten ali na begu, ki pa izjavi, da je pripravljen, priti pred sodišče, če se mu zajamči varnost za neoviran prost prihod, sme zajamčiti minister pravde, po potrebi tudi proti jamstvu, varnost, da se bo pustil v prostosti, dokler se ne izreče sodba prve stopnje, ko je pribavil mnenje višjega državnega tožilca pri apelacijskem sodišču, v čigar območju je ono sodišče, kjer teče postopanje.

To velja samo za ono zločinstvo, zaradi katerega se je dal prosti prihod. Prosti prihod prestane, če obdolženec ne pride pred sodišče na redno vročeni poziv in ne opraviči dovolj svojega izostanka, ali če se pripravlja na beg, če se izogiblje nadaljevanju preiskave z begom ali s prikrivanjem svojega bivališča ali če ne izpolni kateregakoli izmed pogojev, ob katerih mu je bil prosti prihod zajamčen.

§ 463.

Če ostanejo vsa poskušena sredstva (§§ 456. do 462.), da bi se dobila pred sodišče odsotna oseba, ki je osumljena zločinstva, brez uspeha, najsi [Page] so se izvršila vsa potrebna in možna poizvedovalna dejanja, se kazensko postopanje ustavi, dokler se ta oseba ne dobi, ter se nadaljuje šele, ko se je dobila.

Postavitev pod obtožbo, glavna razprava in sodba niso dopustne zoper odsotno osebo, ki se ne more dobiti pred sodišče.

§ 464.

Ko ustavi sodišče nadaljnje postopanje, ugotovi v svoji rešitvi stroške kazenskega postopanja, ki so bili do tedaj plačani. Če misli sodišče, da se je nabralo zadosti dokazov za verjetnost krivde odsotne osebe, sme odrediti, da naj se zaplenijo za zavarovanje teh stroškov in za izterjavo denarne kazni, ki bi jo verjetno zadela, kakor tudi za zavarovanje odškodnine oškodovancu poedini predmeti, ki so lastnina odsotne osebe.

Rešitev, s katero je odrejena ta zaplemba, se objavi v „Službenih Novinah”, po potrebi pa tudi v drugih novinah ob stroških odsotne osebe. Z objavo te rešitve izgubi ta oseba pravico, razpolagati z zaplenjenimi predmeti.

Čim prestanejo pogoji zaplembe, se zaplemba predmetov razveljavi in se to razglasi.

§ 465.

Če je nemogoče, dobiti kakšnega izmed več obdolžencev pred sodišče, se zaradi tega ne sme zadrževati dovršitev postopanja zoper druge prisotne obdolžence, razen če ni prisotnost tudi onega obdolženca odločilnega vpliva na uspeh postopanja in če se je nadejati, da se oni obdolženec kmalu dobi. V poslednjem primeru se nadaljevanje postopanja za nekaj časa prekine.

§ 466.

Kdor je bil v kazenskem postopanju neopravičeno obsojen zbog kaznivega dejanja, ima pravico, zahtevati od države povračilo imovinske škode, ki jo je imel zbog neopravičene obsodbe.

Za neopravičeno se smatra obsodba:

1. če je bilo zoper osebo, ki je bila pravnomočno obsojena, pozneje zbog obnove kazenskega postopanja, dopuščenega v njeno korist, obnovljeno kazensko postopanje pravnomočno ustavljeno;
2. v vseh primerih, kjer je bila pravnomočno obsojena oseba pozneje s pravnomočno sodbo oproščena obtožbe ali se je ta zavrnila, razen če se je zavrnila zbog nedostajanja predlogov ali zahtevkov ali zbog odstopa zasebnega tožilca ali zbog nepristojnosti.

Toda zahtevek za povračilo škode ni dopusten, če je provzročil obsojenec s svojim lažnim priznanjem ali drugače namerno svojo obsodbo, kakor tudi ne, če ni uporabil zoper sodbo prve stopnje, s katero je bil obsojen, pravnega sredstva ali ni zaprosil zoper sodbo, izrečeno v njegovi odsotnosti, iz skrajne malomarnosti niti za postavitev v prejšnji, stan, kjer je to dopustno.

§ 467.

Zahtevek, ki ga je podal na podstavi pogojev § 466. upravičenec, preide na njega zakonskega [Page] druga, otroke in roditelje, vendar pa samo toliko, kolikor so izgubili z neopravičeno obsodbo vzdrževanje, ki ga jim je bil pokojnik po zakonu dolžan. Razen v tem primeru smejo podati ob omejitvi iz prvega stavka iste osebe zahtevek tudi po obsojenčevi smrti, če so dani pogoji § 466.

§ 468.

Pravica do povračila škode prestane, če ne poda upravičenec pristojnemu sodišču (§ 469.) svojega zahtevka v šestih mesecih od dne, ko se mu je priobčila pravnomočna sodba, s katero je bil oproščen obtožbe ali je bila ta zavrnjena, ali rešitev o ustavitvi postopanja (§ 466.). Ta rok velja tudi za upravičenega zakonskega druga in sorodnike (§ 467.), če upravičenec, preden izteče rok, umre, najsi ni sam podal zahtevka in se mu tudi ni odpovedal.

Če se dopusti obnova kazenskega postopanja v korist neopravičeno obsojene osebe šele po njeni smrti, prestane pravica zakonskega druga in rodbine do povračila škode, ako ne poda svojega zahtevka v šestih mesecih od dne, ko je dobila pravno moč nova sodba o oprostitvi od obtožbe ali o zavrnitvi obtožbe ali nova rešitev o ustavitvi postopanja.

§ 469.

Upravičenec (§ 467.) se obrne zaradi povračila škode najprej na ministra pravde, ki sme odrediti za pogajanje in poravnavo z upravičencem svojega zastopnika.

Če se ne doseže poravnava ali če ne prejme upravičenec v enem mesecu rešitve od ministra pravde, sme podati v postavljenem roku (§ 468.) ob pogoju, da se je obrnil na ministra pravde, svoj [Page] zahtevek za povračilo škode kazenskemu sodišču prve stopnje, ki je izreklo prejšnjo razveljavljeno sodbo.

Ta zahtevek se sme podati pismeno ali pa ustno na zapisnik pri sodišču. V zahtevku se morajo označiti okolnosti, ki ga opravičujejo, vrsta in vsota imovinske škode.

Sodišče prve stopnje je pristojno za uvedbo postopanja in za poizvedbe. O zahtevku samem odloči kasacijsko sodišče.

§ 470.

Sodišče, pristojno za poizvedbe (§ 469.), odredi po službeni dolžnosti potrebne poizvedbe in zbere dokaze za ugotovitev okolnosti, s katerimi so obrazloženi zahtevek, vrsta in višina škode. Po potrebi se smejo zaslišati priče in izvedenci, ako je treba, tudi pod prisego. Enako skrbno pa se preiščejo vse okolnosti, ki opravičujejo zahtevek, kakor tudi one, ki ga izpodbijajo.

Ko se dovrše poizvedbe, se obvesti upravičenec, ki ima pravico, pregledati spise, z navodilom, da sme podati v osmih dneh pismeno ali ustno na zapisnik pri sodišču svojo izjavo zaradi obrazložitve zahtevka. Ko ta rok izteče, se pošljejo vsi spisi, najsi upravičenec ne poda svoje izjave, državnemu tožilcu, da izjavi tudi ta v osmih dneh svoje mnenje. Čim to mnenje prispe, pošlje sodišče prve stopnje vse spise v rešitev kasacijskemu sodišču

§ 471.

Če se kasacijskemu sodišču ne zdi treba dopolniti poizvedb, odredi dan za javno razpravo.

O razpravi se obvesti upravičenec s pripombo, da sme priti osebno ali poslati advokata kot zastopnika ali pa zaprositi, ko priloži obenem potrdilo [Page] oblastva, da je siromak, v treh dneh po prejemu obvestila kasacijsko sodišče, naj mu postavi zastopnika.

O razpravi se obvesti tudi vrhovni državni tožilec.

O razpravi se sestavi zapisnik.

§ 472.

Razprava se začne s tem, da razloži poročevalec, ki ga odredi za to senatni predsednik, stanje stvari.

Potem obrazloži svoj zahtevek upravičenec ali njegov zastopnik. Če ni prišel nobeden od njiju, se prečitata izjava, ako jo je upravičenec podal sodišču prve stopnje, in izjava državnega tožilca. Nato odda svojo izjavo vrhovni državni tožilec ter poda svoj predlog.

Če je stvar po uspehu razprave zrela za rešitev, odloči kasacijsko sodišče, ko je pazljivo ocenilo vse okolnosti, po svobodnem prepričanju tako o opravičenosti zahtevka kakor tudi o vrsti in o znesku škode, ki naj se povrne.

Denarne kazni in stroški kazenskega postopanja, ki jih je plačal upravičenec na osnovi sodbe, s katero je bil obsojen, se mu povrnejo v popolnem znesku.

Kasacijsko sodišče razglasi svojo rešitev z razlogi javno.

Na plačilo stroškov, provzročenih s postopanjem za povračilo škode, se sme obsoditi oseba, ki je zahtevala povračilo škode, samo, če je očividno, da se je podal zahtevek zgolj iz objesti.

§ 473.

Rešitev, s katero se upravičencu prisoja povračilo škode, pošlje kasacijsko sodišče s spisi vred [Page] ministru pravde, da se izplača vsota, ki je odrejena kot odškodnina.

Obenem se vroči po sodišču prve stopnje strankam rešitev v vernem prepisu.

Če kasacijsko sodišče zahtevek odkloni, vrne spise sodišču prve stopnje zaradi priobčitve.

§ 474.

Dopustne niso ne očuvalne odredbe ne izvršilne odredbe glede zahtevkov za povračilo škode, ki so določeni po § 472., razen edino v korist zahtevka za zakonito vzdrževanje.

§ 475.

Kolikor ni v predhodnih paragrafih tega oddelka odredb za postopanje, se uporabljajo občni predpisi tega zakona.

§ 476.

Postopanje zaradi povrnitve pravic, izgubljenih s sodbo (rehabilitacija) po predpisih kazenskega zakona, se sme začeti samo na prošnjo obsojenčevo ali na prošnjo njegovega zakonskega druga, njegovih otrok in roditeljev, če pa je maloleten, tudi na prošnjo njegovega varuha.

Prošnja se poda pismeno ali pa ustno na zapisnik pri okrožnem sodišču, v čigar območju obsojenec živi ali biva.

Prošnja sme obsezati zahtevek, da bi se proglasil obsojenec samo za vrednega, izvrševati, odnosno pridobiti izgubljene pravice, ali samo, da bi se razveljavila sodba, izrečena zoper njega, ali za oboje.

§ 477.

Okrožno sodišče dobavi ob priliki vložene prošnje spise od sodišča prve stopnje, ki je sodilo, ter ugotovi predvsem, ali so dani pogoji kazenskega zakona.

Če je iz spisov razvidno, da še ni pretekel čas, odrejen z zakonom za tak zahtevek, zavrne okrožno sodišče prošnjo z rešitvijo ter ustavi postopanje. Če je čas, odrejen z zakonom, pretekel, odredi sodišče sodnika, ki izvrši potrebne poizvedbe in ugotovi činjenice, na katere se sklicuje prosilec, ter zbere dokaze tako o okolnostih, ki so obsojencu v korist, kakor tudi one, ki so mu v škodo.

Zato sme zahtevati odrejeni sodnik poročilo o obsojenčevem vedenju od sodišč, upravnih in policijskih oblastev, v katerih območju je obsojenec živel ali bival v času, odrejenem z zakonom, kakor tudi od kazenskih zavodov, kjer je obsojenec prestajal kazen. Po potrebi sme zaslišati sodnik priče, ako treba, tudi pod prisego, o obsojenčevem vedenju in o tem, ali je poravnal škodo, ki jo je provzročil s svojim dejanjem.

§ 478.

Tako poizvedovalni sodnik kakor tudi naprošena oblastva morajo strogo paziti, da se s poizvedbami ne okrne obsojenčev družabni položaj. Zato naj v prošnjah, ki jih pošiljajo, po možnosti zamolče kaznivo dejanje; vsak dopis, ki se tiče predmeta, pa naj pošljejo zaprtega.

§ 479.

Na osnovi izvršenih poizvedb sme poizvedovalni sodnik ustaviti postopanje, če ni pogojev, odrejenih v kazenskem zakonu za povrnitev pravic. Zoper tako sodnikovo rešitev se sme pritožiti obsojenec v treh dneh po razglasitvi na okrožno sodišče.

Če sodnik misli, da so dani vsi pogoji, izroči poizvedbe državnemu tožilcu zaradi predloga. Državni tožilec prouči spise ter poda sodišču svoj predlog.

Predsednik okrožnega sodišča pošlje stvar v razpravo sodniškemu senatu.

§ 480.

Senatni predsednik pozove na razpravo po potrebi obsojenca in državnega tožilca. Če misli, da je treba pozvati na razpravo za popolno razjasnitev stvari zanesljive osebe kot priče, pozove tudi te. Če je prijavil obsojenec branilca, se pozove tudi ta.

Razprava se vrši na sodnem zasedanju ob popolni izključitvi javnosti z največjo obzirnostjo glede obsojenčeve osebnosti po možnosti na oni dan, ko ni kazenskih razprav.

Z izostankom onega, ki prosi za povrnitev pravic, se ne prepreči dovršitev razprave in tudi ne dokončna rešitev stvari.

Ko se razprava zaključi, zasliši sodišče stranke ter izreče in razglasi svojo rešitev.

O razpravi se sestavi zapisnik.

§ 481.

Če sodišče misli, da ni treba nadaljnjih poizvedb in da tudi prošnje ni zavrniti, izreče rešitev, s katero proglasi prosilca za vrednega, izvrševati, odnosno pridobiti izgubljene pravice, ali s katero odredi razveljavitev sodbe, izrečene zoper njega, in njen izbris v kazenskih vpisnikih in zapiskih državnega tožilstva, upravnih in policijskih oblastev ali eno in drugo.

Ta rešitev se pošlje po službeni dolžnosti na znanje voditeljem kazenskih vpisnikov, upravnim in policijskim oblastvom.

Rešitev se izroči v overovljenem prepisu tudi rehabilitirani osebi, če to zahteva.

Zoper rešitev sodišča, s katero se pritožba zavrača, imajo prosilec, njegov branilec in rodbina (§ 476.), odnosno varuh, pravico do pritožbe na kasacijsko sodišče.

Če zavrne sodišče prošnjo zaradi tega, ker še ne smatra prosilca za vrednega, da bi se mu povrnile pravice, sme ta kakor tudi osebe, navedene v § 476., ponoviti prošnjo po izteku enega leta od dne, ko je dobila rešitev pravno moč.

§ 482.

S sodno rešitvijo se povrnejo izgubljene politične pravice in možnost, zopet pridobiti izgubljeni položaj in druge izgubljene pravice.

Z naredbo, s katero se razveljavlja izrečena obsodba, je rehabilitirana oseba oproščena dolžnosti, priznati pred sodiščem ali pred drugimi oblastvi na vprašanje o prejšnjih kaznih, da je bila kaznovana zaradi kaznivega dejanja, glede katerega je rehabilitirana. Toda razveljavitev izrečene obsodbe ne poseza v pravice drugih oseb, ki jih te opirajo na sodbo.

Razen tega se mora označiti ta obsodba, če je bila razveljavljena, v izpiskih iz kazenskega vpisnika, kakor se dajo sodiščem in državnim tožilcem, za razveljavljeno. Ob vsaki drugi izdaji obvestil ali izpričeval na osnovi kazenskih vpisnikov, pa tudi ne v kazenskih listih, se razveljavljena obsodba niti ne sme omenjati.

§ 483.

Stroške postopanja za povrnitev pravic trpi (§ 313.) prosilec samo, če zavrne sodišče prošnjo zbog tega, ker misli, da obsojenec ni zaslužil povrnitve pravic; drugače jih trpi vedno država.

§ 484.

V primerih, kjer določa kazenski zakon povrnitev in možnost za pridobitev izgubljenih pravic že z iztekom dobe, za katero se je izrekla izguba častnih pravic, sme zahtevati obsojenec po izteku te dobe od sodišča prve stopnje, ki je izreklo obsodbo, naj mu izda potrdilo, da je po zakonu prestala izguba častnih pravic, izrečena z obsodbo.

Zoper rešitev sodišča, s katero se to odreka, ima prosilec pravico pritožbe po predpisih tega zakona.

§ 485.

Kjer ni zakonitih pogojev za povrnitev pravic, se more doseči povrnitev samo po kraljevi milosti.

§ 1.

Kazni na prostosti, izrečene z izvršno sodbo sodišč, se izvršujejo oddeljeno, po vrsti in trajanju kazni, po spolu in starosti in po posebnosti obsojene osebe.

§ 2.

Kazni robije, zatočenja, strogega zapora in zapora enega leta in dlje se izvršujejo v posebnih kazenskih zavodih, urejenih po vrsti kazni, in sicer oddeljeno za ženske, za maloletnike kakor tudi za povratnike, ki so prestali že prej v kazenskem zavodu dve po vrsti najtežji kazni na prostosti zbog zločinstva.

Za telesno kržljave in za obsojence z zmanjšano vračunljivostjo se urede posebni oddelki, prav tako pa tudi za duševno obolele, če ne bi bilo za te posebnega zavoda.

§ 3.

Kazni na prostosti, manjše od enega leta, se izvršujejo v zaporih onih sodišč, ki so kot sodišča prve stopnje izrekla sodbo, in sicer oddeljeno od oseb, ki so v priporu ali preiskovalnem zaporu.

Iz tehtnih razlogov, zlasti pa zaradi lažje prehrane, sme odrediti minister pravde za več sodišč en osrednji zapor pri onem sodišču, ki je za to najprikladnejše, ali pa, da prestajajo osebe, obsojene z izvršno sodbo na kazen na prostosti, daljšo od treh mesecev, to kazen v zavodih, omenjenih v § 2., po vrsti kazni, spolu in starosti.

§ 4.

V kazenskih zavodih, omenjenih v § 2., se začne izvrševanje kazni praviloma v celici, se nadaljuje postopno v skupnem zaporu pri delu, z osamitvijo ponoči in med odmorom, potem v oddelku za svobodnjake in naposled na pogojnem odpustu.

Povratnikov kakor tudi inozemcev, ki so obsojeni, da se po prestani kazni izženejo iz države, ni nastanjevati v oddelek za svobodnjake in tudi ne pogojno odpuščati.

Oddelek za svobodnjake mora biti izven obzidja, nekoliko oddaljen od glavnega zavoda; vendar pa se sme ustanoviti tudi za več kazenskih zavodov iste vrste poseben zavod za svobodnjake.

Za izvrševanje kazni nad maloletniki (§ 28., sedmi odstavek, in § 30. k. z.) se izdado z uredbo potrebni predpisi, namenjeni zlasti vzgajanju.

§ 5.

V sodnih zaporih se izvršujejo praviloma v celici kazni na prostosti do treh mesecev.

Kazni preko treh mesecev se izvršujejo praviloma prva dva meseca v celici, ostanek pa v [Page] skupnem zaporu z oddelitvijo po predpisu § 1., po možnosti pa tudi z osamitvijo ponoči in ob času, ko se ne vrši delo. Starejši maloletniki se oddeljujejo tako, da se onemogoči vsako občevanje s polnoletnimi obsojenci.

Obsojenci, ki so iznova v povratku ali ki so postopači ali so drugače moralno pokvarjeni ter bi utegnili slabo vplivati na drage obsojence, ostanejo ves čas, dokler se kazen izvršuje, v celici.

§6.

Vrhovno upravo vseh kazenskih zavodov in sodnih zaporov kakor tudi razporejanje obsojencev po zavodih vrši minister pravde ter jih nadzira po svojih organih, ki jih pošilja občasno pregledovat zavode. Po potrebi sme pošiljati minister pregledovat tudi višje državne tožilce, ki mu podajajo o tem pismena poročila, sme pa jim poverjati tudi opravljanje izvestnih administrativno-nadzornih funkcij.

Vsaj vsako drugo leto se izvrši popoln pregled vsakega kazenskega zavoda in večjega osrednjega sodnega zapora s pomočjo računskega strokovnjaka.

Zaradi pregledovanja, kako se izvršujejo zdravstvene odredbe in kako se vrši pouk v šoli, pošilja minister pravde strokovnjake.

Minister pravde izda za vsak kazenski zavod in sodni zapor hišni red, v katerem se razloži dnevni in delovni red in način ravnanja z obsojenci; izda pa tudi potrebne naredbe za voditev enotne statistike o izvrševanju kazni.

O vseh važnejših vprašanjih, ki se tičejo izvrševanja kazni, zasliši minister pravde posvetovalni odbor za kazenske zavode, ki ga ustanovi iz petih oseb, teoretičnih in praktičnih strokovnjakov.

§7.

Minister pravde izdela, ko je zaslišal posvetovalni odbor, osnovo za razporejanje obsojencev na poedine kazenske zavode. Pri tem je zlasti gledati na to, da se odda vsak obsojenec v zavod, ki daje po svoji ureditvi največ jamstva, da se doseže z izvršitvijo svrha kazni in da oddaja v ta zavod ne bo vplivala škodljivo na obsojenčevo zdravje.

Od določene osnove je dopustno odstopiti samo iz posebno tehtnih razlogov.

§8.

Izvrševanje kazni v kazenskih zavodih vodi upravnik kazenskega zavoda.

Izvrševanje kazni v sodnih zaporih vodi starejšina onega sodišča, pri katerem je sodni zapor, ali sodnik, ki ga on odredi za to. Za večje sodne zapore, zlasti za osrednje, sme postaviti minister pravde tudi posebne upravnike.

§ 9.

Upravniki, odnosno upravnice kazenskih zavodov in osrednjih sodnih zaporov morajo imeti sodniško kvalifikacijo. Pri večjih zavodih morajo imeti tako kvalifikacijo tudi njih namestniki.

Pri vsakem kazenskem zavodu in večjem osrednjem sodnem zaporu je postavljen posvetovalni odbor, v katerega spadajo poleg upravnika kot predsednika: upravnikov namestnik, zavodski zdravnik, učitelji, duhovniki, starejšina paznikov in ena zanesljiva oseba iz dotičnega kraja, ki jo postavi minister pravde in ki kaže zanimanje za zavod in za moralno poboljševanje obsojencev.

Mnenje posvetovalnega odbora zasliši upravnik v vseh važnejših vprašanjih o izvrševanju kazni kakor [Page] tudi o vprašanjih, glede katerih zahteva poročilo minister pravde.

O vsaki seji posvetovalnega odbora se sestavi zapisnik.

§ 10.

Dovolila za ogled kazenskih zavodov in sodnih zaporov daje minister pravde. Izjemoma sme dovoliti ogled tudi upravnik zavoda, odnosno starejšina sodnega zapora, toda samo osebam, ki se kot znanstveniki in strokovnjaki zanimajo za vprašanje o izvrševanju kazni.

§ 11.

Čim postane sodba izvršna, pozove starejšina sodišča prve stopnje, ki je izreklo sodbo, obsojenca, če ni v priporu ali preiskovalnem zaporu, naj pride na odrejen dan prestajat kazen na mesto, ki mu ga označi. Če mora prestati obsojena oseba kazen v kazenskem zavodu ali v osrednjem sodnem zaporu, obvesti starejšina sodišča upravnika zavoda ali zapora o pozivu ter pošlje potrebne spise tako, da dospejo k njima vsaj tri dni pred dnem, ko se mora začeti izvrševanje kazni.

Če obsojena oseba na poziv ne pride prestajat kazni ali če je sumna, da pobegne, odredi starejšina sodišča, da jo je privesti ali pripreti; če pa je pobegnila ali se skriva, se sme izdati tiralica po predpisih zakonika o sodnem kazenskem postopanju.

Če je obsojena oseba v preiskovalnem zaporu, a ji ni prestati kazni v zaporu sodišča, ki jo je obsodilo, se spremi zastražena v osrednji sodni zapor ali v kazenski zavod.

Izjemoma se smejo pošiljati zaradi prestajanja kazni v kazenske zavode tudi oni obsojenci, glede [Page] katerih se je vložil zoper sodbo priziv samo zbog odmere kazni.

§ 12.

Starejšina sodišča pošlje za vsakega obsojenca, ki naj se odda v osrednji zapor ali v kazenski zavod, tema overovljen prepis sodbe sodišča prve stopnje in višjega sodišča z razlogi in kazenski list z osebnimi podatki.

V kazenskem listu morajo biti ti-le podatki: obsojenčevo ime in njega priimek, njegov vzdevek, če ga ima, očetovo ime in njega priimek in dekliški priimek materin; leto in kraj obsojenčevega rojstva, kraj njegovega domovinstva in življenja, katere vere je, ali je oženjen, koliko ima otrok, poklic, prejšnje kazni, zdravstveno, imovinsko stanje, vojaška obveznost, obsojenčev točni opis z eventualnimi znaki, ki olajšuje razpoznavo, datum in številka sodbe sodišča prve stopnje in višjega sodišča, kaznivo dejanje, zaradi katerega je obsojen, nagib za dejanje, kazen, na katero je obsojen, eventualno vloženi priziv zoper odmerjeno kazen, dan, od katerega se mu šteje kazen, zlasti glede na računanje preiskovalnega zapora in na deloma prestano kazen pri sodišču, in naposled dan in ura, ko se kazen konča.

Če mora nastopiti obsojenec kazen neposredno v osrednjem sodnem zaporu ali v kazenskem zavodu, označi upravnik zapora ali zavoda v kazenskem listu dan in uro, ko se začne in konča kazen, ter sporoči to sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji.

§ 13.

Če mora prestati obsojenec več različnih kazni na prostosti, se izvrši praviloma najprej najtežja vrsta kazni.

§ 14.

Že začeto prestajanje kazni se praviloma ne prekinja.

Izjemoma se sme dopustiti prekinitev izvrševanja kazni, ki ni večja od petih let, najdlje za štirinajst dni, če zahteva smrt obsojenčevega očeta, zakonskega druga ali otroka njegovo prisotnost pri rodbini in če ni povoda za sum, da bi pobegnil, odnosno če dá jamstvo na zahtevo oblastva, ki odloča o tem.

§ 15.

Pri kaznih, ki se izvršujejo v sodnih zaporih, odloči o prekinitvi izvrševanja kazni ono sodišče prve stopnje, ki je sodilo; če pa je sodilo okrožno sodišče, se mora predhodno zaslišati državni tožilec. Če se senatni predsednik in državni tožilec strinjata, da se prekinitev dopusti, ni treba rešitve sodišča. Zoper rešitev ni pravnega sredstva.

Pri kaznih, ki se prestajajo v kazenskih zavodih, odloči o prekinitvi izvrševanja kazni zavodski upravnik, ko je zaslišal posvetovalni odbor.

O vsaki prekinitvi izvrševanja kazni se predloži poročilo ministru pravde.

Čas prekinitve se ne šteje v kazen.

§ 16.

Čas, ki ga prebije obsojenec, ko je začel prestajati kazen, v katerikoli bolnici, se šteje v kazen.

Čas, ki ga prebije obsojenec na begu, se ne šteje v kazen.

Tiralico za obsojencem, ki je pobegnil iz zapora ali zavoda, sme izdati tudi starejšina zapora, odnosno zavoda, po predpisih zakonika o sodnem kazenskem postopanju.

§ 17.

Na podstavi spisov, navedenih v § 12., se sprejemajo v kazenski zavod zaradi izvrševanja kazni obsojenci, ki se spremijo v zavod ali ki se javijo sami za prestajanje kazni, ko se točno ugotovi njih istovetnost.

Obsojence sprejema upravnik kazenskega zavoda ali njegov namestnik. Ob sprejemu se opozori obsojenec na predpise hišnega reda, ki se jim mora pokoravati, in na posledice nepokorščine kakor tudi na vse pravice in dolžnosti; obvesti pa tudi o tem, kako se mu šteje trajanje kazni. Če dospe obsojenec v zavod pred nočjo, ga je nastaniti, ko se preišče, predhodno v celico ali v drugo sobo za sprejemanje, drugi dan zjutraj pa ga je prijaviti zavodskemu upravniku zaradi sprejema.

Vsak sprejeti obsojenec se vpiše v glavno (matično) knjigo obsojencev, v katero se vpišejo vsi podatki o obsojencu po kazenskem listu (§ 12.). Po tej glavni (matični) knjigi dobi vsak obsojenec svojo številko, pod katero se sestavi tudi njegov osebni spis, na katerega se prilepi še njegova fotografija. V ta spis se postavi vse, kar se tiče obsojenca, zlasti pa ono, kar je važno, da ga je moči razpoznati (§ 18., prvi odstavek). Vanj se zapisujejo tudi vse izpremembe pri obsojencu v času, ko traja kazen, prav tako disciplinske kazni.

§ 18.

Čim se obsojenec sprejme, je treba preiskati njega in njegove stvari.

Potem ga je treba ostriči in obriti, okopati in preobleči v državno obleko, če jo mora nositi, ter izmeriti njegovo težo in višino. Nato ga je treba fotografirati, zdravniški pregledati, po možnosti pa se morajo pribaviti tudi drugi podatki, da ga je moči razpoznati (z daktiloskopijo itd.).

Obsojenčeva obleka po razkužitvi kakor tudi druge njegove stvari, zlasti denar in dragocenosti, ki mu niso potrebne ali ki bi jih utegnil zlorabiti, se odvzamejo in ko se to zapiše in oceni, se hrani, dokler se ne konča prestajanje kazni.

Obsojenke preiskujejo in jih nadzirajo pri kopeli ženske, ki so v zavodih za ženske postavljene za paznice.

§ 19.

Bolni obsojenci se pošlejo takoj k zavodskemu zdravniku in z njimi je ravnati nadalje po zdravnikovem mnenju.

Z obsojenko, ki ima pri prsih dete, katero se še ne more odstaviti, a nima svojca, ki bi mu mogla zaupati, se sprejme tudi dete in ostane v zavodu, dokler ne poskrbi za njega redno oskrbo občina ali drugo oblastvo, ki mu je dolžnost, skrbeti za otroke, ali humanitarno društvo.

§ 59.

Obsojenec se praviloma (§§ 54., 60. in 61.) ne sme pridržati v zavodu preko ure, ko mu izteče kazen. Kdaj se konča kazen, na to je strogo paziti.

Na dan, preden se konča kazen, je nastaniti obsojenca po možnosti v celico, da se pripravi za odhod in da se mu onemogoči stik z drugimi obsojenci zaradi tihotapstva. Tukaj se mu izroči njegova lastna civilna obleka, da jo uredi, če ni storil tega že prej, in se izvrši z njim račun o nagradi za delo ter se mu izroče na priznanico tik pred odhodom ostanek nagrade in njegove stvari, ki so mu bile odvzete.

Proti koncu kazni se sme dovoliti obsojencu, da si dá rasti lase in brado, kakor jih je imel prej v prostosti. Ob odpustu se obleče obsojenec po običaju in letnem času in dá se mu brezplačna vožnja domov po železnici ali z ladjo kakor tudi potrebna hrana, kolikor sam ne bi imel sredstev, da jo nabavi.

§ 60.

Na poslednji dan kazni se smejo odpustiti ob sojenci zbog prometnih razmer in zvez tudi, preden izteče ura, ko je kazen končana.

Če se konča kazen med osemnajsto in sedmo uro, se sme odpustiti obsojenec že ob osemnajsti uri, toda na prošnjo sme tudi ostati, da prenoči v zavodu. Če izteče kazen med dvanajsto in osemnajsto uro, se sme izvršiti odpust še pred poldnem.

§ 61.

Obsojenca pregleda pred odpustom zavodski zdravnik; njega zdravstveno stanje in teža se vpišeta v osebni spis.

Če leži obsojenec, ko ga je treba odpustiti iz zavoda, bolan, se sme pustiti na prošnjo v zavodski bolnici, dokler ne ugotovi zdravnik, da ga je moči odpustiti brez nevarnosti za življenje.

Če je bolezen nevarna in nalezljiva ali če je take vrste, da bi utegnilo provzročiti potovanje obsojencu smrt, a se obsojenec ne more lahko in brez nevarnosti oddati v bolnico zunaj zavoda, se pridrži tudi zoper voljo v zavodski bolnici, kolikor je nujno treba.

§ 62.

Obsojence odpušča zavodski upravnik. Pouči jih in opomni, naj se varujejo povratka v zlo. Obsojence, ki se odpuste pogojno, opozori na pogoje, ob katerih se odpuščajo (§§ 27. do 32.), češ, naj se jih strogo drže, ker bi se sicer poslali nazaj v zavod, da prestanejo ostanek kazni. One, ki so pomiloščeni, pouči, naj pokažejo, da so milosti vredni.

Obsojencem, ki se odpuste pogojno, izroči upravnik objavo o njih pogojnem odpustu, ostalim pa dá na zahtevo potrdilo, da so kazen prestali.

Če je obsojenec obsojen, da ga je po prestani kazni izgnati iz države ali oddati v poseben zavod za delo, zdravljenje ali čuvanje ali da ga je po prestani kazni še nadalje pridržati v drugem zavodu (§ 51. k. z.), odnosno če se je bati zbog obsojenčevega [Page] prejšnjega življenja ali vedenja v zavodu, da stori na poti domov kaznivo dejanje, odredi upravnik o pravem času, naj prevzame obsojenca najbližje policijsko oblastvo, da se izvrši odredba, določena za spremstvo do hiše.

§ 63.

Če zadene obsojenca-delavca pri delu nezgoda, je povrniti škodo, ki je nastala zbog smrti ali onesposobitve za delo, provzročene z nezgodo. Minister pravde izda uredbo o zavarovanju obsojencev-delavcev zoper nezgode ter ustanovi v to svrho poseben fond, ki ga vodi sam in v katerega se plačuje za poedinega obsojenca-delavca na mesec izvesten odstotek zaslužka po vrsti dela in po tem, ali je bila pri delu možnost nezgode večja ali manjša.

§ 64.

Za podpiranje siromašnih obsojencev, ki niso mogli v kazenskem zavodu ničesar zaslužiti, a so po svojem vedenju vredni pomoči, je ustanoviti v kazenskih zavodih podporne blagajne, iz katerih se daje takim obsojencem ob odpustitvi denarna podpora, da se jim zavaruje življenje v prvih dneh v prostosti.

Blagajni se oddajajo:

1. mesečne nagrade onih obsojencev, ki se jim v prvem času kazni ne dovoljuje nagrada (§ 37.), kakor tudi onih obsojencev, ki so disciplinski obsojeni na izgubo nagrade (§ 53.);
2. poluletne obresti obsojenskih nagrad, ki se nalagajo skupno na obresti;
3. [Page]polovica čistega dobička od prodaje priboljškov v hrani (§ 40.), če se vrši v režiji zavoda;
4. zaplenjeni denar, ki so ga skrivaj prinesli v zavod obsojenci, njih rodbina ali kdo drugi, če ni ostal ta denar od kaznivega dejanja in če nima pravice do njega druga oseba;
5. prispevek iz državnega proračuna;
6. darila dobrotnikov.

Podporo odreja zavodski upravnik. Zabeleži se v osebni spis in v knjigo, ki se vodi o tem kot knjiga blagajne.

§ 65.

Če si ne bi mogel obsojenec, ki je sposoben za delo, toda nima sredstev za vzdrževanje v svoji hiši ali v hiši svoje rodbine, niti s posredovanjem rodbine zagotoviti dela, poskrbi zavodski upravnik o pravem času, sam ali s pomočjo društva za preskrbovanje odpuščenih obsojencev, da se mu dobi prikladno mesto, kjer bo delal, in da more nastopiti mesto takoj, ko se odpusti iz zavoda.

Posebne skrbi za to je treba glede starejših maloletnikov, ki potrebujejo i podpore i zaščite.

§ 66.

Društvom, ki se ustanove za preskrbovanje odpuščenih obsojencev in njih zaščitovanje in ki resnično ustrezajo temu namenu, se daje podpora iz državnega proračuna, ki jo zavaruje minister pravde za vsako leto.

Kolikor dopuščajo državna sredstva, sme ustanoviti minister pravde tudi državne naprave za posredovanje ob zaposlovanju onih odpuščenih obsojencev, ki imajo sicer voljo za delo, pa brez svoje krivde ne morejo dobiti zaslužka.